Mesečni konj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mesečni konj
Saša Vegri
Spisano: Uredila Barbara Masnik
Izdano: Vegri, Saša (1958). Mesečni konj. Ljubljana: Cankarjeva založba. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Mesečni konj


MLADE OČI


<poem> Igram se s strunami, napetimi na pričakovanje. To niso oskrunjene sanje, to je zdrava kri mojih dedov, so noči, ki jih je krasil spanec, in jutra materinega smeha. Rane vetra in bolečine teme.

Igram in nihče ne more mimo, nihče, še otroci strme in starcem drhtijo dlani;

Toplo je zašepetal tlaku pod seboj: mesec bo nizko nocoj.


BILO JE LEPO

Bilo je lepo sedeti ves dan pod hrasti in v njih senci želje pasti.

V dolini je mirno spalo tisoče sončnih jezer; po poljih je cvela pšenica. In večer, ki ga je prinesla drobnica z beketanjem, vračajoč se s paše, je bil čist in domač kot večernica. Za vaškimi kostanji so se začuli prvi vroči vriski in dekleta so odprla okna...

Bilo mi je lepo, otroku, spati s priprtimi usti, še vlažnimi od toplega mleka, in sanjati o belih janjcih in mavrični rosi, ki se po pajčevinah steak.


KJE JE ŽREBEC

Kje je žrebec rdeče, peščene barve, ki ga še nikoli ni jezdil nihče ? Poznam ga še s svojih paš, ko mu je najlepša kobila nastavljala dojke, da je hodil, opit zelenega mleka, v brezskrbnost svoje rasti kot sanja. Čutim, njegov nemir je že takrat plenil v moje srce.

Nocoj bi ga pognala preko dišečega žita - ta večer je najin, ker nisva nikoli čutila brzde - že čakajo polja - ne smem zamuditi tega prozornega hipa, ko so lasje se mi spletli z grivo najlepšega žrebca.


LJUBIM SVOJ MOLK

Ne ljubim besed, ki so zamotane v ceneno obleko in se mečejo v naročje misli kot pocestnice v roke moža. In ne zahtevajo od mene ničesar razen plehkega plačila refleksa. Ljubim besede, ki samo tavajo v molku zavesti. nikoli jih glas ne razjasni, in vendar včasih od njih nekaj v očeh žari. Besede, ki jih imajo otroci za igračo svojih misli. Besede, ki z njimi potok v dolino drvi. Besede, ki spomladi iz ust fanta v večerih iščejo ljubljeno dekle… Besede, tiste besede, ki bodo vedno ostale žive in same.


JUTRANJICA

Čujem glas leskovih piščali. Vidim čredo ovac pod brdom, kako gredo v jutranjem vstajenju po cvetju, ki nežno priklanja glave.

V piščali čujem mladost, v ovcah vidim odmikajoče se dni…

Kot domači kruh mi to jutro diši.


JESENSKI AKVAREL

Ta dan je lep kot zdravo dekle na pragu bele domačije in čisto blestenje v kostanjih kot mladi smeh sije. Vse je svetlo kot izbe na dan gostije in greh bo storil večer, ko ga vase vpije.


PESEM JESENI

Tako sivi in kratki so postali dnevi. To pepelnato nebo, ki po njem kakor zgubljene misli oblaki tavajo. Tak je svet - tu, doma, povsod. In iz te žalosti zbežati se ne da, a jaz bi šla na dolgo, dolgo pot.


JESENSKO PRIČAKOVANJE

Naj bom kot trava od rose umita : čista, vsa čista… Daj da odložim v letu dozorele sadove, naj kakor njiva razdam svoje svoje plodove, da bom za prozorno jesen čista, vsa čista… Naj duša kakor polja preorana čaka na semena jeseni. Ko prideš, jesen, že rahlo zaznamovana z barvo škrlata na listih, daj, da poženem v pšenice mladih kaleh pd belo odejo snega -čista, vsa čista.


MENI SE TOŽI

Živim med drobci spomina in neko veselo čakanje poje med urami. Poje o nečem, kar bnežno se v meni drami in je spočeto v spominih. Vmeni pojo vse doline topolov, kjer vlaga zemlje otožnost med trave prinaša, v meni zveni dolgo deževje že mrtve jeseni. Meni se toži po meni.


BILA SEM

Bila sem topel veter svetlozelenih poljan in žrebe brez vajeti, ujeto v sončen dan.

Na krilih neverjetnega v igri nekončani: mehko plavajoč metulj med zrelimi platanami.

Bila sem želja sinjega studenca in mesećina materinega srca.


TIHO DOMOTOŽJE

Pod streho mojega doma so gnezdile lastovice, tiste drobne ptice, ki nosijo srečo. Na perutih so jo nosile, zato je bila lahka, bila je kot materina roka: topla in mehka.

Da bi videli moj dom -kot iz sonca in svetlobe stkane stene, in mlečni prameni jutranjih megla so bili zastori mojega doma.

Zdaj je v našem domu temno. Črni, veliki pajek prede v kotu goste štrene in lastovic ni več nazaj, odpadla so njihova gnezda. Veter odpira in zapira vrata.


VES DAN

Ves dan bom presedela ob tem vodnjaku; današnji dan je tako nepomemben, ničesar ne morem zamuditi. Oblaki, kot ranjeni bivoli, se velečejo preko neba, konica obeliska se jih ne bo dotaknila, golobi sedajo na obod in gledajo z vijolčastimi pogledi svoje svetle samice, hiše se smehljajo v soparo popoldneva kot starke s povešenimi ustnicami… Res, prav ves dan bom presedela tu -toliko ljudi bo hodilo mimo mene in želelo moj zapravljeni čas.


ZLATE VAJETI


POMLAD PRIHAJA

Sonce, sence na hišah, otroci v travi, ljudje na cestah, vse me spominja pomladi. Toda jaz nisem otrok, ne sonce, ne sence, a vendar se v meni razliva nekaj še tiše kot sence na hiše ; plaho se bliža s polja in vse stvari v mojo nemirno kri val mehke pomladi.


ROSA NA PAJČEVINAH

Sanjam, sanjam tiho srečo, srečo, ki na cvetu spi. Tiho, tiho in vse tiše, da se ne zbudi. Čakam, čakam, a bojim se, da ga ni. Tipljem, tipljem v cvetu češenj tvoje roke, ki jih ni.

Snja, sanja mlado dekle z željnimi očmi, tiho, tiho in vse tiše kot da v sanjah spi Čaka, čaka kot nekoga, ki ga ni. Tiplje, tiplje cvetje češenj in šepeče: to si ti.


PRIDI

Pridi, ti, ki s prvimi mehkimi tokovi vetra prinašaš nemir in imaš smeh cvetov in oči pomladnega neba. Pridi na beg mojih želja, ki so nežno ujete v jez moje duše, in poglej, kako lep je v meni tvoj obraz. Ne čakaj, lahko se zgodi, da pride kdo drug in me zasnubi s poljubi vetra. Veš, kako mehka so usta spomladi in žejna dobrote.


TIHA PESEM

Vsi so poslušali nocoj: hrib, polje in gozd, kako je tožila moja pesem, in niso mogli spati ; hruške v vrtu so trepetale. Le človek, ki je imel lase kot žrebe grivo, je mirno spal. Ni slutil, da mu pojem, ker so mu sanje božale čelo. Vso noč so poslušali gozdovi, polja, hribi, in hruške so trepetale z listi. Bor ni spal. Zjutraj so izmučeni stali in jutro je s tihim soncem vprašalo: vso noč niste spali? -Rose so zableščale- Žrebec pa je rezgetal v jutro in bil s kopiti, kot da je močnejši od sonca in zemlje.


TAKO BLIZU SI

Tako blizu si in tako lep, da so v meni dozoreli poljubi. Tako blizu si in tsko lep, jaz pa pestujem prazne dlani. Med nama so tihe doline, domovi zdarve divjadi, med nama so bei potoki z nestalnimi vodami. Med nama se ure, dolge, premolčane samote. In jaz jočem s polnim naročjem mladosti in lepote.


IMELA BI DOM

O domu sanjam, ki bi ne imel zidov in bi v njem gnezdile tvoje želje in moji upi. Pred pragom, kinima vrat, bi rastle rože pozabljenih povesti. Na strehi, ob soncu, bi se greli brsti najine krvi.

Vsak večer, globoko do noči bi iskala v duhu zrelega sadja, prvo jutro prebujenih strasti.

Kako velik dan bi bilo življenje!


PESEM KRVI

Noscoj te ves večer je poln in tvojega telesa vonj iz mladih grmov mi puhti v nosnice, da se širijo kakor nozdrvi spočitih konj. Samo ne pridi, ta večer prepoln je želja ; tako v telesu mi igrata mrak in topel zrak. Razgreto moje je telo kot zemlja, ki ves dan jo sonce žge.

In vendar čakam te kot prst noči, da jo shladi. Morda bo dež izpral slaedi tega večera, ki se v meni boči Glej, saj se skoraj že znoči - in z dobroto sna me noč od večera loči.


PRIČAKOVANJE

Nocoj sem sama z mesečino, ki na reki poje, in zdi se mi, da so vsi grmi v dvoje. Da bi vedel, kako mi sami z mladostjo težko je. Ne bo te, že v svitu koplje se polje.


VRBOVA GRMA

Na bregovih ljubezni rasteva tiho v sinje nebo. Med nama teče temna reka. Podobna sva si, enako naju upogibljejo želje in skrite strasti. Ti veš, kadar spomladi poženejo moji brsti, vsa vztrepetam, ker čutim, da tvoje veje že zelene. Kadar poletno sonce naju razgreje, željno iztegava drug k drugemu veje…

O temna reka.

Ko bo jesen naju trudno sklonila in z najinih stebel odpade okras, v reko bo padalo tvoje in moje listje, takrat se združiva v črnih vrtincih ti in jaz.


ŽALOSTINKA

Za tabo bo ostalo veliko vodno zrcalo. Vse, kar ob tebi je pelo, bo v vodi spominov za večno zaspalo. Tiho se sklonil nad tabo bo čas najinih ukradenih dni. Nad jezerom bo tožil večer kot ranjena zver, ki se smrti boji.


PO PASTORALNI SIMFONIJI

Šla sem mimo tvojih večernih obzorjih in blaznost je kovala moje misli k tvojim nogam.

Bil si zgubljeni ton v akustični dvorani in poševna svetloba razgaljenih ram.

Strmenje zamaknjenih senc - vsa beda mojega spomina! Odtujevanje narašča in pada kakor oseka in plima.

Bele tipke, ki bije rumena roka, z glasom mogočnim izražajo svoje trpljenje - a jaz sem tiha, čisto tiha, brez vsakega zvoka.


MLADA MESEČINA

Konji se ljubijo v zeleni mesečini, ujeti v nemir lastne krvi. Nocoj so ušli, zaman jih obljemajo gozdovi. Mesec trepeta - strah ga je - vzpeli e bodo do neba.


RANJENE ZENICE


NEKEJ JE ČAS

Nekje je čas, ki sem ga razdala med ozke ulice in okna prostranih hiš.

Morda je ostal na križišču, od koder pelje preveč poti.

Minil je čas. Kako čudno, ne morem razumeti, zakaj ni smrti, ko nosim kali vseh umirajočih jeseni ?

Zdaj kličem kot ranjena košuta v mlečnobela jutra.


MOJE SRCE JE OŽGANA PUŠĆAVA

Moje srce je ožgana puščava. Gosrt dim se privija ob zemljo kot belo telo ob črnem telesu. Le kdah so zgorela moja zrela bogastva? Moji nesmrtni konji, vrže v to oskrunjeno, samomorilsko zaudarjajočo praznino. Samo spomin se dviga nad dimom in kot mesec na nebou je nekje zajokala mati v zvodenelo mesečino. Kako dušim se v tej praznini !

    In moja kri

ni več kri moje matere, mojih dedov, ki leže spojeni s prstjo. Izvržena iz svoje družine kakor znakaženo govedo iz črede, begam skozi svoje srce in se ne morem vrniti k svojemu plemenu.


DOBRE IN DALJNE

Dobre in daljne obale molčanja, sprejmite me. Tako trudno je beganje v motnih vodah besed, kjer naplavljeno zlo jih drobi in spreminja. Zamolčala bom svoja leta, ko je mladost me pehala skozi ulice, zaudarjajoče po bedi in zapuščenih ženah. Razklala bom srce na dvoje, da lačne ptice izkljujejo strjeno kri, ki jo je zastrupljala blaznost želja. V morju sonca in glasbi večerne teme si izmijem zenice, da bodo vrnile očem iskrenost otroškega pogleda.

 Obale milčanja,

rotim vas za srečo tišine, da v vaši širini zgubim svojo medlo podobo.


SAMOTO SEM V SEBI PREŽIVELA

Samoto sem v sebi preživela, rjo večera in bedo noči, zdaj sem kot rana, ki je že zdavnaj krvavela in se oži.

Nekoč me je ranilo jutro. Rožnata barva mi je ožgala oči, roke so zatrepetale, ko so bežali beli konji iz čnih sanj.

To je že daleč, tako daleč kot bog od ljudi. Tuj konj gleda z žalostnimi očmi.


MALO SRTAN OD NAŠEGA VRTA

Malo stran od našega vrta je gozd.

  Zdaj je jesen

in gozd gleda z umrlimi očmi v naš vrt, kot da bi mu v dolgih nihajočih popoldnevih pripovedoval o poletju.

  Včasih se srečajo

z umrlimi očmi gozda tudi moje oči. Takrat zatrepeta v zraku in majhen kolovrat steče tiho v minuto in prede pajčevino preko sedanjosti.


VSE BAJKE NOČNIH SENC

Vse bajke nočnih senc in sonca v vodi, vsi ljudje, z življenjem obremenjeni, in vse tesnobe, ki jih molk rodi, se gnetejo v meni. A jaz sem majhna, vse premajhna za to veliko, preveliko igro čustev in moje srce še komaj bije.

 Pustite me,

Naj s svojim malim srcem ležem na prod med bele kamne in naj tišina morja me oblije. Pustite, naj srce še malo čisto malo samo zame bije.


POTEPANJE


TRENUTEK

Iz globeli proti nebu vzpenja se večer: boleč in tih kot roke slepih. Vrhovi gor dotikajo se sonca daljava poje in se z vetrom brati. Razpelo je nebo Svoj molk In utišalo žvenket življenja. Vsak bor, vsak hrast, vsak človek zdaj sameva.


ŠE VEDNO RASTEM

Še vedno rastem iz večnih bokov zdrave zemlje. Še razumem govorico Konj in volov In rok, Ki nehote govore O velikem bogastvu Svoje moči. Ni me vklenila ozkost Ulic, Ki jih ljubim Zaradi njihove Bedene vdanosti.

  Od smeha

Sončnih dni In trudnosti oblačnega neba živim, v vsem bogastvu dvomov, sovraštva in ljubezni. Z besedami mojega plemena govorim, ki ni poznalo bojazni in je vrjelo v kletev in molitev kot svojo zdravo čredo.


V RUMENEM POPOLDNEVU

Vrumenem popoldnevu, ko sence utrujeno legajo na pločnike in listki zadremljejo, obrnjeni proti soncu, v poznem popoldnevu, ko so ljudje podobni ujetim pticam, v meni zadrhti. Vse ceste in poti, kot da so namenjene meni, me vabijo in tisti prameni sonca, ki lijejo skozi okno in se ubijajo na dolgočasnosti sten, me bičajo. Takrat se vzpne v meni žalostni konj, ki ima v kri ceste, razpete kot strune, in igra nanje s kopiti.


PO MLEČNOBELIH ULICAH

Po mlečnobelih ulicah, pod skodrano grivo meseca hodim skozi dišečo noč, da bi mi sence bile bolj žive in lažje. S seboj nosim komaj rojene besede in mnogo začetkov, tudi umiranja. Pa saj nima pojoča noč koncev in griva meseca me ne bo ubila in stopila s sencami. Samo odmeve preganjam kakor daljava in z vsakim potepanjem množim v sebi neodgovorjena vprašanja, da postajam sebi vse težja in smrti vedno bolj daljna.


VSAK ČAS BO NOČ

Vsak čas bo noč. Vse je utrujeno leglo, samo morje trepeče in noče še spati. V njem školjke rodijo bisere iz mesečine. Svetilnik prisluškuje odmevu iz dna. Obešeni čolni iz razpete mreže dremljejo nemo.

Nekje na bregu, v zadnji igri mraka trepeta bor in dekle.

Vse je tiho, čisto tiho. Ribiči ležijo in čakajo jutra.


NA MESECU NI SNEGA

Te hiše kamenite od sonca so razgrete in ovce v stajah niso se umirile. Nemirne krošnje so še svetle, čeprav že zdavnaj noč razplela si je črne kite. Vroča tema in kamenje puhti; žena s pol priprtimi usti in polnagi mož ne spe. Ta noč je odprla žilam vse zapahe, v telesu se mi mešata strah in kri in zeleni mesec poje mesečini -visok je in sam- daleč od strasti.


DUH TLEČEGA OGNAJ ME OPIJA

Duh tlečega ognja me opija. V prsi in boke se vrača materina ženskost, ki je z dobrimi rokami zvabila iz očetovega telesa moje rojstvo. Nikoli mi ni bilo tako drago to njeno dejanje kot ta večer, ko poležava trudna ob tem ognju, ki ni samo ognjišče mojega dneva; v moja čutenja stopajo tkalci belega platna, sinji orači nabrekle prsti in dobrota, ki celi rane vojn in sovraštva. Kako tuja mi je strupenost pohlepa, ko se telesa dotika zemlja. Duh tlečega ognja in nežnost zemlje me omamlja; skozi telo se prelivajo mehki tokovi zdravega spanja.


LJUBIM MLADOST

Ljubim mladost, razdrobljeno v mnogih očeh, vrženo med runa janjcev, izgubljeno v bežnih poljubih, ukradeno nemirom dneva; dišečo mladost med prožnimi dojkami košut in deklet. Ljubim življenje, speto z večnostjo in razsekano od bolečine. Ljubim življenje in semenje.


BELEŽENE

Proti reki gredo bele žene z vrči; vse z globoko skritimi sadovi stopajo počasi, kot da opravljajo vzvišeno delo. V reki bodo napolnile vrče in sedle na prod. Potem se bodo vračale: vzravnano, nabrekle kot zdravi sad, podobne oplojenim košutam.

         Vsak dan,

bo prišla ena manj -poletne noči so visoke kot mesec in bele, večeri rdeči od sonca-

vsak dan bo prišla ena manj, a nikdar ne bo konca.


TENJE V MEGLI


BALADA ČUSTEV

Deček, majhen, premajhen, da svet bi v rokah mogel odnesti, šel je po beli cesti z veliko željo: dorasti!

Zapel je mogočno, kot pojo grla v mladosti napeta; zapel je labodji spev in izkrvavel… A njegova se v svetu zapleta in kdor jo sliši, ne more odrasti.


LIRIČNI PEJSAŽ

Kot biserna ogrlica nad ulicami blestijo žarnice. Tlak je moker, stekleno zveni. Lokali vsiljivo vabijo z rdečimi lučmi. Ljudje begajo, dež jih plaši. V pasažah kot lačni psi cipe stopicajo. Pretrgani zvoki se na ulici zgubljajo; nad mestom se vedno bolj mrači. Nocoj ima mesto ribje oči.


TIHOŽITJE

Kup besed in kup naslad ob dotiku rok pripelje dva parta nog pod senco dreves.

Drevo raste visoko, nizka roža vzcvete…

Nič besed nič dotikov rok, le dvoje klecajočih nog po poti gre.


BEDA

Izmikajo se globine zvezd otroku, ki je izgubil igrače. Žene ne marajo za plodove. Potniki so suhi in žejni voda. Oči muči lakota. Iz vrb veje samota.

     In vendar,

v zapuščenih gnezdih kot beli golobi ždi odpuščanje.


VSAK DAN

Vsak san umirajo ljudje, umirajo odpadejo kot zrelo ali zeleno sadje -življenje je tako veliko! Umirajo odpadejo in zopet se rode.

V mladi travi žene belijo platno; brez slutenj raste drevo, ki ga bodo izžagali za krste.


MED VERZI

Nikar ne zavrzite spominov in senc svojega življenja, to je bogastvo naših oči, to so sončni ugrizi preteklosti, kadar vas zažeja sedanjost. Saj že prerasla oblačila, če jih objameš s pogledom, vrnejo del življenja. O, nikar ne zavrzite spominov in senc svojega hotenja, ljudje, ki mate v telesu napete strune, da bi plele, saj so vse preteklosti bele, čisto bele, zbledele od let.