Mesečinska struna
| Mesečinska struna Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
To se je zgodilo pred davnimi, davnimi leti, ko je v deželi vladala huda revščina. Težko je bilo priti do kruha, težko do strehe nad glavo, težko do drv za kurjavo; ljudje so stradali in prezebali, otroci so zbolevali in umirali.
Takrat je v strupeno mrzlem zimskem večeru, ko je burja zavijala okoli napol podrte bajte, stari muzikant s premrlimi prsti zadnjikrat zaigral na violino svoji revni družinici.
»Igrajte hitreje, igrajte hitreje, oče,« je klical njegov sinček, ki je poskušal plesati na njegovo glasbo, da bi si vsaj malo ogrel bose nožice – tedaj pa je na violini z bolestnim zvokom počila najtanjša struna, v istem trenutku so očetu posinjele ustnice, glava mu je omahnila na prsi in njegovo življenje je ugasnilo kot sveča, kadar dogori.
Deček Tibor je pobral s tal očetovo violino s preostalimi tremi strunami. Poskušal je zaigrati nanjo, a njen zvok je bil tako reven, tako nebogljeno cvileč, da je bolna mati zastokala s svojega revnega ležišča:
»Bolj se moraš potruditi, dečko, več moraš vaditi. Ko boš znal bolje igrati, ti bodo ljudje radi dali kakšen novčič, da nam boš zanj lahko kupil vsaj hlebec kruha.«
»In meni boš kupil tri kocke sladkorja,« se je s tenkim glaskom oglasila njegova drobna, hroma sestrica. »Tako rada bi dobila kaj sladkega za pod zob. Daj, Tibor, potrudi se, kolikor moreš!«
Tibor si je oprtal violino in se odpravil v zimski dan. Najprej je zavil v vaško krčmo, prislonil je violino k ramenu in pogumno poskušal zaigrati veselo poskočnico.
»Marš, izgubi se, če ne znaš igrati,« ga je nahrulil krčmar. »Kdo bo pa to škripanje poslušal!«
»Saj znam igrati,« je ugovarjal deček, »ampak nimam denarja, da bi si kupil še četrto struno. Če mi posodite nekaj denarja, vam pridem zaigrat, da bodo vsi zaplesali!«
Toda krčmar ga je samo surovo zgrabil za ovratnik in ga vrgel skozi vrata na cesto.
Fantič je obhodil vso vas, igral je pod okni in pred zaprtimi vrati, a so ga povsod napodili.
»Nehaj škripati,« so vpili nanj. »To je taka muzika, kot če bi mačka za rep vlekel!«
Zatulil je severni veter, da je dečka zmrazilo do kosti, začel je naletavati sneg, da ni bilo videti niti koraka pred nosom. Tibor je kar na slepo taval in gazil po snegu in še sam ni vedel, kdaj in kako se je nenadoma znašel pred pokopališkimi vrati. S težavo jih je odrinil in pritaval k očetovemu grobu. Obup ga je do kraja preplavil. Naj bi šel domov? Oh ne, preveč se je bal materinih očitkov in razočaranega sestrinega obraza. Zgrudil se je na grob in grenko zajokal.
Sneženje je ponehalo, zmračilo se je, Tibor pa je že zmeraj ležal na grobu in poihteval. Izza oblakov je prisijala luna. Mesečina je vse svetleje obsevala otrokovo premraženo telesce in nemo violino, ki je ležala v snegu zraven njega.
Na vsem lepem pa je dolg, tenak, najsvetlejši lunin žarek švignil iz lune, se zalesketal v solzi na dečkovih licih in podolgem legel čez violino. Zaslišalo se je tihceno, nežno zvenenje. Tibor je dvignil objokani obraz in se začudeno zagledal v violino. Glej, tenka, bleščeča struna je bila napeta čeznjo, mesečina je migljala in migetala po njej.
Deček je planil pokonci, dvignil violino, si jo pritisnil pod brado in se nove strune previdno dotaknil z lokom – in zaslišala se je čudovito lepa glasba, kakršne še nikoli poprej nihče ni slišal. Violina je zapela skoraj s človeškim glasom, zajokala je, se spet zasmejala, zavriskala in spet prešla v mehko svileno melodijo.
V hipu je Tibor pozabil na mraz, na lakoto, na žalost. Stekel je po z mesečino obsijani snežni gazi spet proti vasi in zavil naravnost v krčmo.
»Kaj si že spet tukaj, berač nemarni,« je zanergal krčmar.
Deček pa je dvignil lok in zaigral tako neznansko lepo, da so vaščani, ki so dotlej zdolgočaseno posedali za mizami, hipoma planili pokonci, začeli plesati in radostno poskakovati. Krčmarju je kar sapo vzelo.
»Kaj pa naj to pomeni?« je izdavil. »Saj igraš še veliko bolje kot tvoj pokojni oče, ki je bil najboljši godec daleč naokrog!« Tibor ni odgovoril. Zaigral je nežno, žalostno melodijo, ob kateri so se robatim vaščanom v hipu orosile oči. Nihče med njimi še nikoli ni bil doživel česa tako lepega ... Brž so začeli zbirati denar za malega muzikanta.
In zdaj se je Tiborjevo življenje popolnoma spremenilo. Vsepovsod so hoteli poslušati njegovo muziciranje, nenehno so ga vabili na vse mogoče slovesnosti, godovanja, rojstnodnevna slavja, igrati je moral na vseh porokah, pogrebih, pa tudi kar tako, za tolažbo in razvedrilo mrzlovoljnim ljudem, saj je njegova glasba nenehno osrečevala ljudi – in postal je najbolj slaven in priljubljen muzikant v deželi. Zlat in srebrn denar se mu je kar sam usipal v žepe.
Seveda je poskrbel najprej za mater in sestro. Dal je popraviti, razširiti in na novo pokriti hišo, kupil je lepo in udobno pohištvo, lakota je postala samo še neprijeten spomin. Materi je vsak dan postregel z najbolj izdatno hrano in starka se je nenehno mastila z najbolj izbranimi jedmi. Sčasoma se je tako odebelila, da niti hoditi ni več mogla in je sploh ni bilo več moč spoznati. Sestrica je ozdravela, saj ji je bogati brat lahko pripeljal najboljše in najdražje zdravnike; čez nekaj mesecev je že veselo zahajala na vaške plese, oblečena v prelepe svilene in žametne obleke, kakršnih si ni moglo privoščiti nobeno drugo dekle v vasi. Tako so vsi brezskrbno zaživeli v izobilju.
Godec Tibor pa se je zmeraj bolj poredko spomnil na lunino darilo. Le kadar se je ponoči vračal s kakšne slavnostne pojedine, se je kdaj pa kdaj ozrl v nebo in prijazno pomežiknil v polno luno – to je bilo pa tudi vse.
Za svoje igranje je začel zahtevati zmeraj več denarja. Le redkokdaj je komu zaigral zastonj. Samo onemoglemu staremu muzikantu, nekdanjemu očetovemu prijatelju, je na hitro kaj zagodel, če že ni šlo drugače.
Njegova slava se je širila daleč naokrog. O čudovitem glasbeniku je slišal nekega dne tudi mogočni vojvoda v glavnem mestu. Nekega dne je na iskrem konju pripeketal v Tiborjevo vas vojvodov sel in sporočil:
»Jutri zarana pride pote vojvodova kočija, de te odpelje v grad. Igral boš pred samim vojvodom!«
Tibor se je seveda silno razveselil in si brž začel pripravljati slavnostno obleko. Pa je zaklicala mati:
»Hočem, da mi iz mesta prineseš trojno biserno ogrlico! In prstan s safirjem, pa le glej, da bo velik, biti mora še večji kot tisti, ki o njem pravijo, da ga nosi vojvodinja, in je menda tolikšen kot lešnik!«
»Meni pa prinesi petdeset vatlov svilenega brokata z uvezenimi metulji,« je zahtevala sestra. »Menda nočeš, da bi hodila na plese v teh starih cunjah.«
Tibor se je dobrodušno zasmejal:
»Ampak, sestrica moja! Vsak teden dobiš novo obleko, kakršno si zaželiš, pa še nisi zadovoljna! Oblačiš se v svilo in žamet, ogrinjaš se z dragocenim krznom, pa se še pritožuješ!«
»Hočem, hočem, hočem!« je zavreščala deklica in zacepetala z nogami, obutimi v čeveljčke iz safiana. »Hočem, ti pravim! Drugače ti razbijem tvojo trapasto violino, medtem ko boš spal!«
Brat je samo zmajal z glavo in se pripravil za pot.
V pomladnem jutru se je pred njegovo hišo ustavila razkošna kočija. Tibor, pražnje oblečen, je vstopil vanjo, dostojanstveno pomahal zbranim vaščanom – in kočija je oddrdrala proti glavnemu mestu, hej!
Toda ob cesti je na parobku sedel sključen starec, nekdanji prijatel Tiborjevega očeta, in mahal s koščeno roko.
»Ustavite,« je Tibor nejevoljno ukazal kočijažu, »samo za trenutek!«
Kočija se je ustavila.
»Kako je, stric,« je vprašal Tibor starca, »nič kaj zdravi niste videti. Kaj bi radi od mene, brž povejte, mudi se mi. Veste, ravno se peljem na vojvodov grad, pomislite, igral bom samemu vojvodu, in to je seveda velika čast, kajne?«
»Čast zate ali za vojvoda?« je vprašal stari. »Sicer pa se ne boš dolgo zamudil z menoj. Glej, že od sinoči me duši tu v prsih. Čutim, da jutrišnjega dne ne bom dočakal. Zato te prosim, da mi izpolniš zadnjo željo. Zaigraj mi še enkrat tisto mojo najljubšo pesem – saj veš, tisto o mesečini. Potem bom lahko mirno umrl.«
»Ampak zdajle res ne utegnem,« je sitno rekel Tibor. »In sploh, mar naj igram vsakomur, ki si to zaželi? Pa še zastonj? Zaigral ti bom, ko se vrnem, prav?«
»Potem pa prinesi pesem na moj grob,« je rekel starec in globoko sklonil glavo. Kočijaž je tlesknil z bičem in kočija je odpeljala.
Na vojvodovem gradu so lakaji popeljali Tiborja k vrhovnemu ceremoniarju. Ta mu je strogo naročil:
»Ko boš prišel pred vojvodov prestol, moraš poklekniti in poljubiti tla pred njegovimi nogami!«
Tako se je tudi zgodilo. Tibor je stopil pred vojvoda, se mu ponižno nasmehnil in se globoko priklonil, potlej pa pokleknil in poljubil tla.
»Zdaj pa igraj, cigan!« je ukazal vojvoda.
Tibor je dvignil violino, zamahnil z lokom ...
Toda violina ni dala od sebe nobenega glasu.
»Kaj pa je zdaj to?« je zarohnel vojvoda. »Misliš igrati ali ne?«
»Takoj, seveda, takoj,« je zajecljal Tibor – in naenkrat opazil, da je mesečinska struna z violine izginila. Obupano je poskušal igrati na preostale tri strune, a iz violine se je zaslišal samo beden cvileč glasek ...
Vojvoda je poklical svoje hlapce. Z biči so pognali muzikanta na cesto. Ves polomljen in pretepen se je peš odpravil na dolgo pot proti domači vasi.
Tja se je privlekel šele naslednje jutro. Srečal je dolg sprevod vaščanov, ki so se ravno vračali s pogreba umrlega starega muzikanta.
Tibor je zavil na pokopališče, k sveže nasuti gomili zraven groba njegovega očeta. Spomnil se je poslednjega starčevega naročila, naj prinese pesem na njegov grob ...
Toda violina je ostala nema. Za zmeraj. Kakor hitro je godec kupil novo struno in jo napel nanjo, je reklo – penk! in struna je takoj počila.
Tiborjeva hiša se je začela počasi rušiti in propadati. V strehi so zazijale luknje, skoznje je lil jesenski dež na polomljeno posteljo Tiborjeve matere, sestrine obleke so razžrli molji ...
Stari Tibor pa je še nekaj let v vaški krčmi za kozarček cenenega žganja zabaval vaščane z zgodbo o mesečinski struni ... Ampak to se je seveda zgodilo tako zdavnaj, da že skoraj ni več res.