Mesečeve steze
| Mesečeve steze Olga Gutman |
| |||||||
Nekoč je živel deček ki je od nekega pravljičarja slišal za mesečeve steze. Zelo rad bi vedel, kaj je to. Vprašal je, pa mu ni znala odgovoriti. Napotil se je k babici, pa tudi ona ni znala odgovora. Žalosten se je zvečer legel v posteljo in dolgo ni mogel zaspati. Ko pa je zaspal, je imel čudne sanje. Sam ni vedel, ali so sanje ali resničnost.
Sobo je naenkrat preplavila srebrno modra svetloba. Zavela je hladna sapica, čeprav sta bili obe okni tesno zaprti, da ga ne bi motili komarji med spanjem. Potem se je okno odprlo in v sobo je priplavala čudna postava, ki ni hodila ampak je kot megla nad vodo lebdela v zraku in se počasi, počasi pomikala naprej. Deček se je pošteno ustrašil, ko je zagledal to čudo. Postava je priplavala na sredo sobe, ustavila se je in spregovorila:
"Ne boj se me, deček. Prihajam iz Dežele pravljic. Nočem ti nič slabega. Le odgovor na tvoje vprašanje prinašam, ki si ga zaman iskal pri mamici in pri babici. "
Deček se je ojunačil in pohitel z vprašanjem, strah pa ga ni bilo nič več:
"Ali veš, kje in kakšne so mesečeve steze? Si jih že videla? "
"Sem in tudi ti jih boš, če boš prisluhnil mojim besedam in se boš ravnal po njih. "
In oseba iz Dežele pravljic je začela pripovedovati:
"Ko se sonce umakne v svoje zlate dvore počivat, na Zemlji zavlada noč. Takrat se vse umiri in umakne k počitku. Takrat ugasnejo luči in umirijo se sovraštva. Ljudje, živali in rastline spijo. Na nebu, v tem vesoljnem prostranstvu pa se šele takrat začenja pravo življenje. Ko na nebu zašije luna in zdrsnejo njeni prvi žarki čez nebeške in zemeljske širjave, se pojavi Večernica. To je zvezda vseh zvezd, mati in vladarica, ki ima dva obraza: zvečer je Večernica in zjutraj Danica.
Večernica zbudi vsak večer nešteto svojih otrok - zvezdic in jih razporedi po večernem nebu. Le tiste najmanjše ne razporeja, ker one še nimajo svojega stalnega mesta in lahko prosto tekajo po srebrnih stezah, stkanih iz mesečeve preje, iz enega konca neba do drugega konca, iz ene meglice v drugo meglico. Svetijo malo tukaj, malo tam, se lovijo in zganjajo norčije kot pač vsi otroci. Odrasle zvezdice pa morajo biti na svojem mestu. Majhne zvezdice so sicer proste in lahko počnejo kar jim je volja in se igrajo kjer hočejo, toda pri svojih igrah morajo biti zelo previdne, ker tekajo po ozkih stezah, ki jih ne obdaja polje ali travnik kot vaše potke in steze, temveč širne planjave neskončnih prostranstev Vesolja. Če katera od zvezdic ni dovolj previdna in stopi mimo steze, štrbunkne v globino in pada, pada, dokler trdno ne pristane na Zemlji. Vi vidite tako neprevidno zvezdico kot padajoči zvezdni utrinek. Ko zvezdica pristane na Zemlji, se skrije v travo ali kam drugam, ter drobna in medla kot kresnica potemni in počaka naslednji dan in naslednji večer. Takrat medlo utripa v svojem skri¬vališču in opozarja luno na svojo nezgodo in sebe. Ko jo teta Luna zagleda kako nebogljena je tam spodaj v globini, se ji zvezdica zasmili in na Zemljo ji spusti srebrno lestev, spleteno iz svojih žarkov. Zvezdica neugnanka, takoj ko lestev zagleda, spleza po njej nazaj na nebo. Spet se pomeša med svoje sestrice in igra se nadaljuje. Spet se lovijo, igrajo in zganjajo norčije ter tekajo iz enega konca neba na drug konec, ali pa sploh ni konec, saj vesolje nima ne začetka in ne konca, ker je ena sama neskončna prostranost. Vi zemljani, ko gledate v nebo, vidite le premikanje in potovanje odraslih zvezd iz severa na jug, iz vzhoda na zahod. Vse drugo je zavito v pajčolan skrivnosti. Zato vidiš deček, ti ni nihče vedel povedati kaj in kakšne so mesečeve steze."
"Pravljičar mi jih je omenil. Ali jih on vidi in pozna?" je vprašal deček.
"Seveda jih pozna, njega bi moral vprašati za nje. Pravljičarji poznajo vse kote Pravljične dežele in lahko potujejo v svojem plovilu stkanem iz mislih in domišljije povsod, tudi tja kamor še nikoli ni stopila in nikoli ne bo stopila človeška noga."
Oseba iz Dežele pravljic je utihnila. Njena modrina in sijaj sta začela bledeti, dokler ni popolnoma zbledela in izginila kot megla. Deček se je zbudil. V ušesih mu je še vedno odmeval opis mesečevih stez. Od takrat naprej je vsak večer opazoval nebo in štel utrinke. Globoko v srcu pa je sklenil, da ko odraste postane pravljičar. Stkal si bo najsijajnejše in največje ter najlepše vozilo iz domišljije, mislih in sanj. Z njim bo zaplul v najskritejše in človeku najbolj nedostopne kotičke nebesnih prostranstev.