Mesar Janez Kerstnik Jezuit, Goričan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mesar Janez Kerstnik Jezuit, Goričan
St. K.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (1. zvezek), 1860, 18—28
Viri: dLib ali archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsaka dežela ima svoje možé, s kterimi se smé ponašati; tudi naša prijazna Gorica jih ima, bodi si duhovskega stanú, ali pa izmed posvetnih. Ona šteje več imenitnih umetnikov, pisateljev, vojakov in duhovnikov; med poslednjimi več škofov in nadškofov, od kterih bomo morebiti še v prihodnje kaj več povedali. Za sedaj oménimo le enega, prostega duhovnika iz družbe Jezusove, rojenega Goričana, ki je v letu 1725 petnajsti dan mesca junija med neverniki za vero Jezusovo v ječi umerl, in ki ga vendar malo kdo še po imenu pozna. Ta mož je bil Janez Kerstnik Mesar. Rodil se je v drugi polovici sedemnajstega stoletja v Gorici, ne ravno velikem, ali čednem in prijaznem mestu na Soči, čigar lega se po pravici hvali zavoljo prijetnosti in lepote; še bolj pa hvali Gorico mož, kakor je bil naš Mesar.

Stariši njegovi niso bili ubogi, ne sila bogati; bili so srednjega stanú, ali v resnici pobožni in bogaboječi, kar je vselej več vredno, kakor vse zlato in srebro. Zato so pa tudi na vso moč si prizadevali, da se je njih Janezek precej iz mladih nog vadil v vseh pobožnih delih, ker so želeli iž njega si izredili bogaboječega, poštenega kristjana, kar bi imela biti perva skerb vsih starišev. In njih prizadevanje ni bilo zastonj. Janezek je imel pripravno serce za vse dobro, in je v kratkem toliko v pobožnosti napredoval, da so ga bili dobri stariši kaj veseli, in dozdevalo se jim je uže takrat, da ga je Bog namenil za kaj več, kakor za navadni stan. Dali so ga zatorej zgodaj v mestno šole, kjer se jc zopet tako obnašal, da je svoje součene prekosoval in da so se mu čudili učitelji zavoljo njegovega pametnega vedenja in nenavadno bistre glave. Kedar je doveršil vse šole, ki so bile takrat v Gorici, se je podal v vikše šole v nemški Gradec v letu 1695, kjer se je izšolal pri čast. OO. Jezuitih. Posebno se je znašal v modroslovstvu, tako da so ga vsi sploh le „modrijana“ imenovali, kteri koli so ga poznali. „Veselo ga je bilo poslušati,“ piše neki pisatelj tistih časov od njega, „kedar je na naj bolj zapletene vprašanja s svojim bistrim umom tako lahko odgovarjal, in svojo nalogo tako razločno in umno razkladal, da se mu je vse čudilo.“ Dobil je torej kmalo stopnjo dohtorstva v modroslovju, in po doveršenem bogoslovstvu je bil mašnik žegnan okoli leta 1700, in dohtar ali učenik svetega pisma imenovan. Učen je bil tolikanj, in zraven tega tako ponižen, pohleven, krotak, bogaboječ inu pobožen, da so si vsi mislili, da mora s časom dospeti do visokih cerkvenih in deržavnih služb. Ali ravno njegova velika ponižnost, čednost, ki se malo kedaj brati z veliko učenostjo, kakor tudi sv. Pavel (1. Kor. 8, 1.) govori, — tedaj ravno ta njegova velika ponižnost mu je vse druge misli vdihovala, kakor hlepeti po častnih in visokih službah. Vedil je dobro, da je vsak duhovnik za to od Boga postavljen, da ne skerbí samo za svojo lastno dušo, ampak tudi in posebno za zveličanje drugih; ter si je mislil, da nima nikjer veče priložnosti, delati k veči časti Božji in truditi se za zveličanje bližnjega, kakor v redu sv. Ignacija Lojolskega. Prosil je, naj bi ga v red sprejeli, in gotovo mu ni bilo treba dolgo prositi, zakaj vsi so ga dovolj poznali; sprejeli so ga serčno radi, ter ga koj na Dunaj poslali v noviciat. Kako je tu bogaboječe in sveto živel, ni treba popisovati, zakaj vsi njegovi vikši niso imeli nobenega bolj natanjčnega v spolnovanju vseh svojih dolžnost, nobenega bolj gorečega za čast Božjo in bolj vnetega za zveličanje duš, kakor našega O. Janeza Mesarja. Izročili so mu tedaj šole, v kterih je ljubo mladost nekaj časa z veliko pohvalo učil ne samo potrebnih vednost na polu posvetne učenosti, temuč in posebno jih bolj s svojim lepim izgledom, kakor z besedo priganjal k čednosti in bogaboječemu življenju.

Ali pri vseh teh opravilih se je v njegovem sercu vendar le ena sama želja vžigala, ki jo je svojim vikšim tudi večkrat razodeval, ter se njihovim molitvam in priprošnjam druzih svojih sobratov priporočeval, da bi od Boga milost dosegel, jo tudi dopolniti. Premišljeval je namreč pogostoma, kolikanj ljudi še vedno tiči v gosti tmi neverstva po drugih krajih naše zemlje, in koliko tavžentov, ja miljonov duš se nesrečno pogublja, ker ga ni, da bi jim luč svete vere prižigal, in jim sveti evangeli oznanoval. Oh, kako rad bi bil on šel jim svetih zveličanskih evangeljskih naukov oznanovat! Ali potreben je bil še domá, in še le dve leti potem, ko se je s svetimi obljubami zavezal, mu je bilo dovoljeno, med nevernike iti Božjo besedo pridigat. Ni mogoče dopovedati veselja, ki ga je naš O. Janez Mesar občutil, kedar so mu rekli, da mu je njegova goreča želja izpolnjena. Od velikega veselja je takrat te pomenivne besede izustil: „V celem mojem življenju sta dva dneva, ki ju smem reči naj srečnejša, to je dan, ko som bil vzet v Jezusovo družbo, in ta dan, ko mi dovolé se podati v daljne azijatske kraje sveto Jezusovo vero nevernikom oznanovat.“ Ker je po tem takem dosegel, kar je dolgo želel, zato je tudi koj čversto se na pot pripravil. Zdelo se je tudi, da je to res bila Božja volja, zakaj to tako dolgo in težavno pot, ki ga je peljala po suhem in po mokrem, je dokončal v zelo kratkem času. V Kadisu, Španskem primorskem mestu, se je na morje podal, se še enkrat nazaj proti Evropi obernil, ki jo je za zmirom zapustil, jo z vsimi, ki v nji prebivajo, v goreči molitvi Bogu priporočil, in potem okoli Afrike se na ladji peljal, dokler je po srečnem popotovanju v mesto Makao [1] prispel. Tu mu je bilo nekaj časa ostati: vsi tamošnji prebivavci so tedaj priložnost imeli, se prepričati izverstne učenosti in svetega našega novega aposteljna svete vere. Na praznik prečistega spočetja matere Božje je ondi svoje svete obljube očitno in slovesno ponovil, in drugi dan potem se podal v Tonkinsko mesto, kamor je bil od svojih vikših namenjen. Dvanajst tavžent duš je imel v tem mestu sebi izročenih, in on sam brez vsih pomočnikov je imel za vse njih duhovne potrebe skerbeti. Ali on je dolžnosti dušnega pastirja tako marljivo, nevtrudno in skerbno opravljal, da so ga vsi občudovali, in s toliko kristjansko ljubeznijo je za nje skerbel, da je čudežev gnade Božje v njih doživel. Posebno pa je mesto Lienkeu skusilo gorečo skerb tega oznanovavca Kristusove vere. To mesto se ne more prištevati imetnišim mestom kitajske deržave, pa vendar maloktero mesto je tam bilo v veci tami nevere in vraž, kakor ono. Da izmed mnogo zmot, ki so bile med prebivavci omenjenega mesta, saj nekaj povemo, rečemo samo to, kar so neumno verovali in terdili od duš svojih ranjkih. Memo mesta teče reka, in v tej reki, so oni pravili, se kopljejo po smerti duše umerlih, in se ondi tako hladijo in radujejo za toliko sitnost in težav, ki so jih imeli čas svojega življenja. Zato so se o svojem času vsi prebivavci rečenega mesta s svojimi bonci [2] vred k tej reki s procesijo slovesno podajali, so tam malikom žgavne darove klali, njim na čast plesali, duše umerlih klicali, in kakor so pravili, jih iz reke rešene slovesno sebó nazaj spremljali v njih poprejšne stanovanja. In enakih zmot so več imeli. O. Janez Mesar si je prizadeval, to in druge enake zmote jim iz glave zbijati, in ker je z gorečostjo govoril, je z navadno zgovornostjo in s pomočjo Božje gnade veliko njih k spoznanju resnice pripeljal. Res da so mu hudobni bonci zabavljali in vsakoverstne težavo delali, in več ljudi, ki so bili uže pripravljeni se spreoberniti, zopet, zmotili in od vere odvračali, ter z lepim in z gerdim, tudi z očitno silo se ustavljali hvalevrednemu prizadevanju Božjega služabnika, ga zasramovali in zaničevali, in kakor so le mogli, ga nadlegovali: ali vse to ni O. Janeza strašilo; še z večo gorečostjo in s ponovljenim trudom si je prizadeval, hudobne zmote zatirati, luč evangelija prižigati in Božjo besedo oznanovati. Takó je s svojim modrim vedenjem, s svojo veliko krotkostjo in svojo nevtrudljivostjo ne le samo mnogo tistih mestjanov spreobernil in kerstil, ampak še clo izmed boncov jih je več v živo ganil, da so se svojim zmotam odpovedali, svoje oči resnici odperli, in se kerstiti dali. Ni dolgo terpelo, da je veči del njih se spreobernilo, in terdovratnih nevernikov je le malo več v mestu v Lienkeu ostalo. Ko je O. Janez to vidil, je zopet pomislil na svojo Tonkinsko deželo, ki je bila njegovi skerbi posebno priporočena, in se poln duhovnega veselja tjekaj verne. Tu je od sedaj se trudil v prid svojih dragih ovčic: noč in dan ni prejenjal jim v vsih dušnih potrebah pomagati, jih učiti, jih k dobremu naganjati, grešnike svariti, mlačne kristjane spodbadati, bogaboječe vterjevati v čednosti, vsem lomiti kruh besede Božje, zanje nekervavo daritev svete maše Bogu darovati, in jim svete zakramente deliti. Dvanajst tavžont, duš, kakor smo zgorej povedali, je imel pod sebó, in tisti kratek čas, ki je pri njih bil, je tako nevtrudno za njih duše skerbel, da ga ni enega bilo izmed njih, ki bi ne bil kake posebne dobrote prejel od O. Janeza. Dobrote deliti, mu je bila stvar tako navadna, da je menil dan zgubiti, če ni kake posebne dobrote komu skazal.

Ni čuda tedaj, da je peklenski sovražnik si na vso moč prizadeval, mu vojsko napovedati, ker je vedil, da mu O. Janez dan za dnevom več duš izpod njegove oblasti rešuje. In scer se je nevihta proti oznanovavcu evangelija vzdignila iz kraljevega dvora. Zviti sovražnik vsake čednosti je namreč zatrosil med dvorjane nekak strah, da Evropejci imajo vse druge namene, kakor pa Jezusovo vero oznanovati; da podkupujejo ljudí, ker jim marsikaj dajejo, da jih predobé na svojo stran, zato da zamorejo potem ž njimi delati, kar se jim zljubi; mogoče tedaj in verjetno je, so pravili, da so enkrat proti kralju spuntajo in nemir in druge nadlege in težave ali sitnosti deželi napravijo; treba je torej, dokler je še pripraven čas, se temu krepko ustaviti, in za mir dežele za časa poskerbeti. Da se je pri tem mnogo lagalo, mnogo pristavljalo, mnogo obrekovalo in opravljalo, ni treba še le opomniti. Ravno je tedaj O. Janez v svoji cerkvi Božjo službo opravljal, bilo je na sveti velikonočni praznik, in več tavžent kristjanov je bilo skupej zbranih v veliki prostorni cerkvi, ko so kraljevski vojaki nenadama vse cerkvene vrata obstopili, da bi kristjane polovili in poklali. Vrata so bile zaperte, ali kmalo so jih razbili; kot rujoveči levi so neusmiljeni preganjavci v cerkev nad prestrašene kristjane planili, svoje malike klicali, in pričujočim kristjanom velevali, pri ti priči Kristusa zatajiti in se nazaj v malikovavske zmote verniti, ako nočejo biti koj na mestu razmesarjeni. In ker so stanovitno se deržali vere Kristusove, so bili na mestu mnogi poklani. V tem kriku in v tej zmotnjavi so pobegnili, kteri so le mogli. In naš O. Janez, ki je dobro vedil za Kristusovo zapoved, kjer pravi (Mat. 10, 23.) „Kedar vas bodo preganjali v enem mestu, pobegnite v drugo,“ je bil eden izmed tistih, ki so srečno se zmuzali in se poskrili. Ena sama reč je njegovo očetovsko serce živo ranila, in ta je bila, viditi in slišati, da so nekteri, ki so bili uže pripravljeni kerst prejeti, se dali prestrašiti, in da so zopet v malikovanje se povernili. Pa tudi v teh stiskah je delal za zveličanje duš, kar je le mogel. Po stermih gorah in gostem dobravju se je potikal, med strašnim pečovjem je živel in večidel po noči svoje ljube stiskane kristjane obiskoval, jim duhovne pomoči delil, in jim v nadlogi in sili prigovarjal, da bi ne omagali in se serčno za Jezusa bojevali. Veči del teh kristjanov so kakor on po gorah in gozdéh se potikali in skrivali, ker so jih preganjavci povsod vohali in jih gonili in lovili kakor divje zverine.

Med tem ko je O. Janez za svoje razkropljene ovčice tako skerbel, se je oklicalo po celem Tonkinskem kraljevo povelje, da noben kristjan ne sme v prihodnje več v kraljestvu prebivati, in če se kteri najde, ki bi kristjan bil, se ima iz kraljestva brez odloga podati z zgubo vsega svojega premoženja. Posebno pa je to povelje pretilo katoliškim duhovnikom, vsak duhovnik namreč je imel bili obsojen v ječo. Pa tudi to še ni našega O. Janeza prestrašilo. Skrivaj je svoje kristjane obiskoval kakor poprej, pripravljen kakor dober pastir dati svoje življenje za svoje ovčice. Nekaj časa mu je šlo to po sreči; ali na zadnje, kedar je od Boga odločena ura prišla, da bi goreči dušni pastir za svoje trude zasluženo plačilo dobil, ga je truma preganjavcov obsula, ravno ko je po skrivnih potih hotel neke kristjane obiskati. Ko ga ti neverniki zagledajo in zvedó, kdo je, planejo nanj, kot divje zveri, mu roke za herbtom križem zvežejo in ga v ječo odpeljajo; in da bi pa ne ušel, so mu težke železne verige djali na desno roko in levo nogo, zraven tega pa so ga še skerbno varovali. Bila je pa njegova ječa po navadi tistih krajev prav za prav velika železna kajba, v kteri jo celih deset mescov zavoljo Jezusove vere stanovitno terpel dež in solnce, veter in nevihte, mraz in vročino, nagost, lakoto in žejo, in pri vsem tem terpljenju je bil vesel, da more se vdeleževati muk in terpljenja nekdajnih svetih mučenikov. Žalosten je bil in v skerbéh samo za svoje preganjane kristjane, ki so bili sedaj brez duhovnika, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ter je vedno za-nje prosil, in jih Očetovski previdnosti priporočeval. Na zadnje pa, ko je uže deseti mesec v tisti kajbi tako zapert terpel, je od nagote, mraza in lakote popolnoma obnemogel in svojo dušo Bogu izročil dne 15. junija leta 1725. Sedemnajst let je ta služabnik Božji se trudil v Gospodovem vinogradu na Toukinskom, preden ga je Bog k sebi poklical, da mu je venec dal večnega pokoja po trudapolnem življenju.

  1. Makao, imenitno kitajsko mesto.
  2. Bonci se kličejo njih duhovni.