Mertvaška izba
| Mertvaška izba |
Resnična zgodba, poslovenjena
| |||||||||||||
(Resnična zgodba, poslovenjena)
Neki pobožen služabnik Božji, pridigar iz reda sv. Dominika, popotoval je po povelji svojega predstojnika po nevarnih soteskah v Kalabriji, kjer je vse mergolelo roparjev. Nosil je s seboj veliko težko knjigo, ki je imela debele lesene stranice, okovane z medom ali mesingom, in meden zaklep. Bil je to njegov brevir, iz njega je opravljal svojo vsakdanjo molitev. Imel je Boga pred očmi, njegove zapovedi v sercu; duh mu je bil izurjen v znanostih, telo mu je bilo krepko in zdravo; takó je popotoval kakor pravi vitez brez straha in brez madeža, da je že solnce zapadlo, in temna noč presterla zemljo. Česa bi se bil pa tudi bal? Roparjev? — Žep mu je bil prazen. Smerti? Vest mu je bila čista. — Ali tudi človek s praznim žepom in čisto vestjó se utrudi, in po tmi se le ne da v ptujem kraju dalje. Takó je bil tudi naš popotnik vesel, ko je v gozdu pri cesti našel kerčmo in mogel prositi, da ga vzamejo čez noč pod streho. Ali ko izgovori svojo prošnjo, odmaje mu kerčmar z glavó, ter mu reče, da za danes to ni nikakor mogoče, ker je družina živinskih kupcev in gonjačev zavzela vse kote in kotičke v malej hiši. »Prazna je edina mertvaška izba.« mu reče, »ali vest mi ne dopušča, da bi vas tje peljal.« Ko naš popotnik popraša, kaj je prav za prav s to izbo, odgovori mu kerčmar takole: »Ta izba je dobila strašno imé mertvaške izbe zato, ker smo že tri popotnike našli zjutraj v postelji mertve. in vendar se ni, videl na njih ne najmanjši sled kakšine rane ali kakega udarca; tudi vrata niso bila poškodovana, in nesrečnim gostom ni bil vzet ne cemper njihovih reči: zatorej mislimo, da ne more drugo biti, nego da hudi duh morí spijoče, kakor je to delal pri Sari, hčeri Raguelovi v stari zavezi.«
Mislim, da bi bile marsikterega junaka preplašile te besede; ali naš dominikan se ne da odgovoriti, da ne bi šel spat v nesrečno izbo. Kerčmar ga torej odpelje tje, in ga žalosten pusti samega. Ždaj si pogleda novi gostač stanovanje, in vidi, da je to prav navadna izba; en stol, ena miza, ona postelja, to je bilo vse kar je videl; o skrivnih vratih in enakih rečéh ni mogel čisto nič izslediti. Vleže se torej v postelj. Ali spomni se, da za danes še ni izmolil brevira. Proti svoji navadi in proti zapovedi sklene torej opraviti molitev v postelji, ker je bil takó truden, da se ni mogel več po koncu deržati. Ali danes je bila natora močnejša nego duh; predno je izmolil, je zaspal, brevir pa je ostal odpert na odeji. Komaj se je začelo daniti, že se priplazi kerčmar po stopnicah gori v pogubno izbo, da vidi, ali je ubogi duhoven povečal število njegovih nesrečnih gostov. Ali kakó se razveseli pošteni mož! Duhoven je ležal v postelji miren in zdrav, in v terdnom spanji, vélika knjiga pa je bila pred njim zaperta z medenim zaklepom. Od radosti zavpije kerčmar takó, da prebudi spijočega. Kakor vojak, kedar se prebudi, skoči k orožju, takó hitro zgrabi pobožni duhovnik brevir, pa začne kerčmarju šaljivo pripovedovati, da je imel nocoj pod streho zanikernega molivca, nevrednega vojaka Božjega, ki je, ne da bi se bil boril, orožje od sebe vergel, pa zaspal. Ali na enkrat se streseta duhovnik in kerčmar od groze; ko namreč duhovnik odpre brevir, ležal je v knjigi med šestdesetim psalmom eden onih strašnih strupenih gadov, ki se nahajajo po Laškem, in ki umoré v kratkem času človeka, če ga le enkrat pičijo. Zapisano pa je v onem psalmu: »Stopal boš čez kače in zmaje, teptal boš leve in pozoje; rešil ga bom, ker je upal na me, varoval ga bom, ker pozna moje imé.«
Kaj se vse more skleniti in učiti iz resnične te dogodbe, to prepuščamo pametnemu bravcu in prašamo le to: Ali je bila slepa sreča, ali je Bog takó hotel, da se je pobožni mnih ponevedoma ganil, pa da se je takó zaloputnila težka knjiga, in zmečkala strašnega gada? Toliko je gotovo, vestno opravljena večerna molitev, in včasih, kedar ni drugače mogoče, sam dober namen blagoslovi spanje, ter varuje pred nočnimi nevarnostmi; proti nočnim nevarnostim pa smo potrebni pomoči, ker resnica je, kar pravi stari pregovor: Noč ima svojo moč.