Menkovo olje
| Menkovo olje. Resnična povest iz zadnjega desetletja 19. stoletja. Dragotin Kette |
| |||||||||||||
Slevensko ljudstvo ima že od nekdaj celo vrsto svetnikov in svetnic božjih, katere kliče zaupno na pomoč v svojih stiskah in nadlogah. Vsak ima svoj poseben, natančno določen delokrog. Tako n. pr. varuje sv. Štefan konje, sv. Anton puščavnik prešiče, sv. Polona zobe, sv. Anton Padovanski naklanja zarjavelim devicam ženine, sv. Barbara in sv. Jožef spremljata v večnost umirajoče, ki potem prenočujejo prvo noč v gostoljubni hiši sv. Jere, in sv. Lucija je pomočnica za oči. Vse te priznane dobrotnike in zaščitnike človeštva pa prekaša in nadkriljuje s svojo mnogostranostjo Marija pomočnica z Brezij. Cerkvene stene te sloveče božjepoti so kar pokrite z najrazličnejšimi kitami, berglami, palicami, tablicami, srčki in dragimi takimi "zahvalami" v dokaz mnogoštevilnih čudežnih ozdravljenj.
Med to "šaro" me je najbolj zanimala majhna tablica z velikimi plavimi — lesenimi očmi, pod katerimi pripoveduje Urša F. iz Š., da je bila popolnoma oslepela, a Marija z Brezij ji je znova čudežnim potom prižgala luč oči. Ker poznam Uršo F. še izza mladih let, hotel sem se osebno prepričati, koliko je resnice na tem. No, kmalu se mi je ponudila ugodna prilika.
Lansko leto je več dni zapored deževalo; končno se je zlilo in zjasnilo. Sedeli smo v prijazni gostilni tam pod Gorjanci. Vesela družba nas je bila in pili smo imenitni pristni dolenjski cviček. Stregla nam je brhka sedemnajstletna domača hčerka Pepca, ki ima tako neznansko lepi jamici v svojih mehkih, rožnih licih. Ko so se nam bili jeziki že malo razvozlali, poslali smo po Urško; pa ni hotela priti. Šele ko smo ji sporočili, da imamo važnih novic o njeni ljubljanski sestri, se je vdala in prišla.
— Dober večer, pozdravila nas je prestopivši hišni prag.
— Bog ga daj, Urška, odgovorimo ji enoglasno. Nate, pijte!
— Na dobro zdravje; in pritisnila je svoji od mraza zaplaveli ustni na rob kozarca. Pila je malo in bila je v vidni zadregi. Obotavljaje se prisede.
— Tako ste se branili sem priti, kakor bi šli v mesnico, pozdražim jo šaljivo.
— Saj me ni treba vikati, — se je branila —, kar Urša mi recite, saj se poznamo ... O, kaj ne veste, da je toliko dela! Vsa ajda nam še stoji in se kar siplje. Pomislite celih štirinajst dni je deževalo, ničesar nismo spravili pod streho. V razborih stoji voda čez členke in Krka je vse poplavila. Bog se nas usmili! ...
— E, hudo je hudo, pritrdim sočntno, pa precej krenem na pravo pot. Sporočiti vam moram Zefkine pozdrave. O, ta naša Urška, mi je rekla, koliko je morala trpeti, revica! Bila je popolnoma slepa, pa je zopet izpregledala. Čudež se je zgodil na njej.
— O, čudež, čudež, je pritrdila odločno.
— Torej je vendarle res?
— Res, res, kaj menite! Pred leti, tega bo nemara osem ali devet let — sem imela vročinsko bolezen in takrat mi je prišlo na levo oko nekaj sivega kakor megla; vse sem videla le napol. Začelo me je skrbeti in šla sem k doktorju D. v Novo mesto. Zdravnik mi je zapisal nekaj zdravil, katera sem dobila v lekarni, niso bila predraga, toda rabila jih nisem, saj bi mi itak nič ne pomagala ...
— Mogoče pa, kdo ve, pripomnim dvomeče.
— E, bežite, bežite, brez božje volje se nič ne zgodi. Če je človek slep, je slep, ne pomaga nobeno zdravilo! ... Oko pa je bilo od dne do dne slabše. Tista meglica se je začela razpredati tudi na desnem očesu in postajala je čedalje bolj gosta in neprodirna. Vedela sem, da je vsaka človeška pomoč zaman. To je bilo strašno! In nazadnje se je moja bolezen tako shujšala, da sem komaj še tavala okrog. Mrena mi je bila prerasla oči. V tej stiski se zatečem k Mariji in jo goreče prosim, naj mi da zopet ljubo zdravje.
Neko popoldne me pride obiskat sestra, ki je omožena v B. pa mi prinese menkovega olja; ž njim je bila odpravila mreno svojemu volu. Naj bo, kar hoče, si mislim, in se namažem s menkovim oljem po očeh. Kakor žerjavica me je žgalo in peklo, vso noč nisem nič spala. Šele proti jutru malo zadremljem. Ko se prebudim, se mi loči mrena z oči kakor kožica iz jajčje lupine. Bila sem zdrava. Čudež, velik čudež se je bil zgodil z menoj!
— Kaj pa je to, menkovo olje, vprašam radovedno?
— Menček je neka riba. Nevem pa, kako se olje pripravlja iz njega, da ima tako čudovito moč, vsaj meni je pomagalo in sestrinemu volu tudi.
— Zakaj pa potem pravite, da se je čudež zgodil, če vam je pomagalo menkovo olje?
— Saj se je zgodil; kdo pravi, da se ni zgodil, čudež?! Brez Marijine pomoči bi mi tadi menkovo olje ne pomagalo. Uršo je pograbila sveta jeza nad tolikim predrznim dvomom, ki se je bil pojavil v mojem srcu. O, saj vem, dandanes noče nihče verjeti in verovati čudežem, je zastokala milo.
— To je bila res posebna milost, Urška, da ste zopet izpregledali. Kdaj ste pa dali napraviti "zahvalo" Mariji na Brezjah? vprašam, da bi napeljal govorico vsaj deloma na drago snov.
— Kaj, tudi to veste? Začudila se je Urša. Letos spomladi.
— Zakaj pa ne precej takrat, ko ste ozdraveli, pred osmimi leti?
— Mm, takrat nisem mislila na to. Letos pa so mi "gospod" dejali, da bi bilo lepo, če dam napraviti tablo, ter se tako izkažem hvaležno za Marijino pomoč. Res me je nekaj stalo, pa nič ne de, za Marijino čast mora človek tadi kaj storiti.
— Seveda mora, pritrdimo vsi. No, pijte še enkrat, Urška!
— Na zdravje vsem! ... Vstala je in rekla: Pozno je že, moram iti živino opravljat. Pozdravita Zefko, če jo boste videli. Pa zbogom.
— Zbogom Urška; srečno!
In odšla je v svojih blatnih Škornjih, prepričana, da seje čudež zgodil z njenimi očmi ...
Trčili smo in napili čudežem, ki se tako dogajajo! ...