Menčikov

Menčikov. Povest iz ruske zgodovine

Prevajalec:	Jurij Kosmač
Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (24. zvezek), 1871, str. 123–195.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

„Kjer prevzetnost koli se spotika,
Za njo sramota se pomika!“

I. Pekovski fant.

Nekega meglénega zimskega jutra leta 1686 koraka borno oblečen deček kakih 12 let star v Moskvi po ulicah proti Kremeljnu, slavnemu gradu nekdanjih ruskih čarov, in vpije na vès glas:

„Kupite, kupite paštet mehkih in gorkih dober kup, na pol zastonj! Paštet Korzakovih najboljših cele stolice, kupite vlažnih in gorkih, ravno kar iz peči pobranih. Očka, mamica le poglejte, kadijo se še in dišé od limbarjevih žebic in rožmarina! Carov pek, jih ni v stanu boljših peči! — Kupite! kupite paštet Korzakovih! Dober kup, na pol zastonj!“

Vpijoč in kričeč se drenja skoz množico tako okretno, da marsikdó zarenči in zareži nad njim, kakor da bi se za Krimom zabliskalo: vpiti le takrat pojenja, ko koga ogovorí in mu okusnih paštet s sladkimi besedami ponuja. Kupite očka! kupite mamica! — se zasuče kakor fertavka zdaj h kakemu berkastemu, v dolgi hali zavitemu starcu, ali proti kermežljavi lončarici, ki na ulicah poleg kakega hišnega vogala piskre in kozice prodaja. „Kupite si gorkih paštet, da se ogrejete! nič ni zoper mraz tako dobrega, kakor gorke paštete! Le poglejte, z dišavo so poštepane in vroče, da me skoz jerbasec jako grejejo. Marsikterega sladkojedca k sebi privabi, drugi ga pa osorno odženó; tako speči komaj polovico svojih paštet, ko dospè do glavne straže poleg Kremeljna, kjer je bil en oddelek Streljicev^[1] na straži pred carovim gradom.

Bila je surova soldatija, pogumni in razbezdani Streljici, kterih se je ljudstvo ogibalo kakor živega vraga, da ni ž njimi v dotiko prišlo. Ko fantè do njih prikrevsá, stalo jih je kakih dvanajst ali še več okrog nekega kmeta, ga zasmehujejo, zasramujejo in strašijo, da revež ni vedel, če je mož ali babica.

„Česa tukaj iščeš, vpijejo nad njim? Kaj hočeš v Kremeljnu imeti? Noter se ne boš prikradel, kakor v kako kmetiško bajto! Goljuf se hočeš noter splaziti in krasti, ta pa ne bo pela. Ostrižite mu brado, in spodite ga s knutami proč,“ zavpije neki zaraščen Streljic.

Borni se strese kakor šiba med surovim kardelom, prosi in molí svoje roke, zdaj proti enemu, zdaj proti drugemu.

„Pustite me, dragi gospodini, grém, od kodar sem prišel! Jaz stari Ivan nisem hotel krasti. Le krasoto in lepoto v Kremeljnu sem želel videti in zlate kuple ogledati, in če bi bilo moč, obličje svetlega cara videti. Jaz stari Ivan pridem pervič sedaj iz dežele v mesto. Zagotovim vas, nisem vedel, kakošne šege imate v Moskvi, in kako se obnašati.“

„Mar nisi znal vprašati, zarobljenec!“ zavpije neki desetnik nad njim. Ali se tako koraka mimo straže carove? Le na stol ž njim, naštetje mu dvanajst knut, potlej pa naj gré od kodar je priklamal, da bo pomnil, kje je Kremelj in carova telesna straža, da ga ne bo mikalo več sem hoditi in tukaj stikati.“

Borni kmet vpije in tuli vès otožen, vojaki se mu pa krohočejo, ga zgrabijo in ga hočejo ravno na stol vreči, in število namenjenih knut mu našteti, kar se pekovski fant s paštetami, kakor da bi z oblakov padel, pred nje vstopi; in ta prizor jih nekako osupne. Že precej en čas gleda od straní, kakošne burke in šale ž njim uganjajo; ubogi stari mož se mu v serce smili, ker vidi, da delajo ž njim, kakor svinja z mehom.

„Rešiti ga hočem!“ si misli fantè sam pri sebi, in ko ravno najsurovejši Streljici čez kmetiča planejo, — stopi med nje, in zavpije s svojim navadnim zvonečim glasom, da vsem po ušesih zazvoni:

„Paštet!“ zavpije na vse gerlo, „kupite! kupite! paštet Korzakovih, gorkih in rahlih, ravno iz pečí vzetih, kupite, dober kup, na pol zastonj!“

Vojaki komaj vpitje paštetarja zaslišijo, zasučejo svoje giave proti njemu in nekaka togotna všečnost ge jame na njih berkastih obličjih pojasnovati. Noben se ne zmeni veliko za kmetiča; bolj se jim sline cedé po prinesenih paštetah, ktere prišli fantè na vso moč priporoča. „Kupite! kupite!“ vpije mimo gredé, brez da bi se na kmeta, ali na tropo Streljicev oziral, naravnost skoz vrata v notranji dvor carove palače, kjer je bilo še več Streljicev in carove straže.

„Aleksaška, kaj le misliš?“ zavpije neki koprol ea njim iz glavne straže. Mar nas ne vidiš? Sèm s paštetami, sèm! Hej, ali si nem Aleksaška? Sèm s paštetami.“

„Tega pa že ne, Jermolov!“ se mu paglovec odreže. „Znalo bi se mi tako goditi, kakor temu kmetu, in bi mi znali nazadnje paštete s knutami plačati. Na dvoru so še drugi ljudje. Kupite! kupite paštet Korzakovih, gorkih in rahlih, ravno iz pečí pobranih!“

Desetnik ga nekako gerdo po rusko zarotí in pravi: „Peté nam odnesel. Le za njim! Če pride na dvor, ne dobimo cempera paštet! Skočite za njim in pritirajte ga nazaj!“

Brez da bi se veliko obotavljal, spusti so pervi in celega tropa Streljicev za njim. Kristjanina (kmeta) popusté in le za paštetami hité.

Fant se ozrè nazaj in ko vidi, da je borni kmetič pri tej priliki Streljicem peté odnesel, ustavi se in krohota na vès glas.

„Hej, očka ste skor ob sapo! mu nekako prekanjen odreče, ko jo koprol v eni sapi za njim pripiha. Očka vi ne dobite, pa tudi Streljici ne dobé paštet, če bi si še toliko prizadjali.

Čez 20 rok se Bteguje proti njegovimu jerbasu, ki ga je fant kaj urno zakril, Streljici stojé in eden druzega osupnjeno pogledujejo. —

„Aleksaška dragi moj, se mu podčastnik prilizuje, le en par za-me, tešč sem še. Le en par za Jermolova, me slišiš Aleksaška!“

„Že prav, že!“ mu fant nekako zabavljivo prikima. Dobiš, kar poželiš! Toda popred moraš svojo dolžnost doveršiti. Kristjanin (kmet) mora svojo kazen dobiti. Najprej dolžnost, potem okus!“

„Zgrabite kristjanina! zagromí Jermolov nad vojaki. Zgrabite ga, in naštejte mu jih, kolikor sem mu jih prisodil.“

Streljici se zasučejo, pa bornega kmeta več ne vidijo in eden druzega pogledujejo. Aleksaška se jim pa smeja kakor poprej.

„Ti si kriv, da nam je uhitel,“ jame se koprol nad fantom ujedati in jeziti, plane čez fanta, da bi ga očofal; pa Aleksaška se še bolj krohoče, in se ne krene iz mesta.

„Kaj se nad menoj spotikaš, sem mar jez kriv, da ti je peté odnesel. Ti sam si tega kriv, in če car to zvé, gotovo ti bo predla. Pa vendar pusti ga, naj gré, kamor hoče, saj ni nič hudega storil! Na, tú imaš paštet, vzemi si jih, in zamaši si goltanec ž njimi.“

Aleksaška odkrije jerbasček in pri pogledu okusnih paštet popusti jeza ljutega vojščaka, njegovo zgerbančeno čelo se razvedrí in pomigne tovaršem, poseže v jerbas in jé ž njimi vred pašteto za pašteto s posebnim poželenjem, dokler niso jerbas izpraznili. Obrišejo si berke, obernejo se od njega in ga mislijo popustiti.

„Oho, ta ne bo péla! Jim jo paštetar zasolí. Plačajte, potlej pa hajd, kamor hočete, pred pa vas ne spustim naprej. Jermolov, ti jih plačaš dvanajst, ti deset, ti sedem, ti devet — le urno v žepe po denarje, dragi moji Streljici!“

Na ta ogovor vsi oglušé in koračijo meni nič tebi nič na stražo nazaj, brez da bi bili fantu paštete plačali. Aleksaška pa za njimi vpije:

„Plačajte me, prekanjeni tički. Al morda mislite, da bom zato od svojega gospoda nakrišpan, ker so vam njegove paštete tako dobro dišale? Le na dan z vašimi kopejkami (denarom), sicer vpijem, da me bo car slišal. Le plačajte me berzo, dragi moji, drugač mi zná Korzakov dušo iz telesa izbiti, če mu denarjev za paštete domú ne prinesem; dajte mi, kar mi gré.“

„Že prav,“ zagodernja Jermolov, „boš pa ti namesti kmeta nakrišpan. Jez se ne zmenim za paštete, in ti ne dobiš nobene kopejke, ravno tako tudi od mojih tovaršev ne.“

„Tako!“ se Aleksaška pred Jermolova vstopi. — „Tako je tedaj ta reč. Da od pojedenih paštet nič ne véš, in drugi tudi ne, tako tedaj hočete ubogega dečka od sebe odpraviti brez plačila? To je pač jaba in gerdó od vas, veš, Jermolov, kako ste se okrog mene vsipali, dokler je bilo še kaj paštet v jerbasu.“

„O tem mi le molči, o tem nečem nič vedeti,“ zagodernja Jermolov. „Spravi se mi izpred očí!“

„Tako! nečeš od vsega nič vedeti. Le čaki, da boš zvedel,“ odgovori mu Aleksaška nevoljen. „Mar le misliš, da se mi pred tabo hlače tresejo, ne bojim se te ne. Lej, če mi urno ne plačate, kar ste mi dolžni, grém jez, Aleksaška Menčikov naravnost h poročniku Kurakinu, in mu bom vse povedal, kaj ste s kmetom počeli!“

„Le pojdi le, kamor hočeš! mi nič ne vémo, kaj ne tovarši?“

„Nič, prav nič,“ jih zavpije cela tropa.

„Dobro, dobro, Kurakin je moj prijatel,“ pravi Aleksaška dalje, „še le včeraj je moje paštete jako hvalil, on vam bo vaše laží že prepodil. Ob enem vam pa še povém, da me več ne bo k vam s paštetami — ali me slišiš, Jermolov. Raje jih bom nosil k preobrašenskemu polku (regimentu). Tukaj paštete radi jedó in tudi radi plačajo!“

„Tega menda vendar ne boš storil,“ reče mu Jermolov, kterega je bil poprej s Kurakinom ostrašil, „kaj ne, da ne, Aleksaška!“

„Da bom, bom,“ mu fant prederzno odgovori.

„Ne boš in ne smeš,“ zacepetá Jermolov nad jim. „Če kaj tacega storiš, ti ušesa premedem, da boš čutil,“ zagermi Jermolov še huje nad njim. „Korzakov-e paštete so res v Moskvi najbolje; Streljici najraje segajo po njih!“

„Vém, da po njih radi segajo, al plačati jih nočejo. Zdaj pa grém hajd k Preobrašenkim!“

„Presneti samoglavec!“ zareži Jermolov nad njim, skoči proti njemu, ga zgrabi za ušesa in ga jame hudo uhati. Aleksaška pa vpije kakor senica v precepu.

„Jermolov!“ zagermi nagloma en glas z okna ravno nad stražo.

Stražniki se kviško ozrejo, in jako prestrašijo.

„Sam car (cesar) je!“ šepetajo eden proti drugemu.

„Da, car sam, gerdi malopridneži,“ jih jame oštevati, ker je vse slišal in videl, kar so z Aleksaško počeli.

„S kopejki na dan, gerdi sleparji,“ zavpije car „in plačajte fantu, kar mu gré!“

Ko bi trenil poseže eden za drugim v žep, in v tem hipu dobí fant plačo v svojo kučmo, ki jo je naglo iz glave potegnil, ko je cara v okni zagledal.

„Imaš dovelj, dragi moj?“ ga car prijazno popraša.

„Še več, ko dovelj, svetli car!“ mu fant serčan in vesel odgovorí, pa spoštljivo reče: „Bog blagoslovi cara ruskega!“

„Če si več dobil, kar ti gré, še bolje za te!“ reče mu prijazno, „to naj ti bo pa za strah, ki so ti ga Streljici delali, za to se jim bom pa sam zahvalil!“

„Bog živi cara ruskega!“ pregovorí Aleksaška jaderno. „Vaše Veličanstvo, bal se jih pa vendar nisem, Jermolov se gotovo bolj bojí, kakor sem se jez.“

„Zakaj pa?“ popraša ga car.

„Zato, ker misli, da ne bo več paštet dobival,“ odgovorí mu Aleksaška. „Jez pač vém, če bi le Vaše Veličanstvo dovoliti blagovolilo, kaj bi se temu ošabnežu dobro prileglo.“

„Govori kaj?“ zapové mu car.

„Če bi tri dni le gledati mogel, ko bi se drugi s paštetami gostili, to bi bila velika kazen za-nj! Vaše Veličanstvo naj le pomisli: Korzakove paštete niso kar si bodi!“

„Dobro!“ se mu car posmeja in reče: „Naj pa bo! Jermolov, ti si slišal, da se boš tri dni postil, in vsi vi drugi ž njim. Ukaz bom dal, da se doverší.“

Okno se zaluskne, in hurá! „Živijo car ruski.“ Zavriska Aleksaška z veselim glasom.

„No, to ga imaš Jermolov!“ se proti njemu oberne. „Očka če bi bil bolj zvit, imel bi več denarja v žepu, kakor ga imaš, jutri pa paštete, zdaj si pa usta obriši. Drugači se znaš pa za to kazen še zahvaliti, če bi ti jo bil car odmeril, gotovo bi bila hujši. Ne vihaj zastran tega nosa. Trije dnevi so kmalo proč, in potem boš zopet paštet dobival.“

Jermolovo temno obličje se razjasni. „No ja, Aleksaška, vidim, da imaš prav!“ mu potolažen pravi in roko podá, „bodiva prijatla, kakor poprej, toda glej, da bom paštete poredoma dobival.“

„Se vé, če jih boš poredoma plačeval. Če ne bo kopejk, ne bo paštet.“

„Ah, tega si gotov,“ mu Jermolov v besedo seže, „kjer car dolge tirja, tam se ni za plačilo bati.“

Tako se ločita zadovoljna drugi od druzega, Jermolov ostane na straži, Aleksaška jo pa pobere po ulicah od Kremeljna proti domu svojega gospoda.

Ta deček je res za kaj večega namenjen, kakor za pekovskega fanta, misli si Jermolov sam pri sebi. Car ga je nekako prijazno gledal. Torej si ga moram prijatla obderžati.

Aleksaška se ne zmeni, naj mu bo prijatel ali sovražnik, reže jo urno po ulicah in hoče ravno mimo enega vogala zaviti, kar oni kmet, ki ga je bil Streljicev oprostil, pred-nj stopi.

„Ti si moj rešitelj! mu pravi stari mož, in fantiča k sebi pritisne. Tukaj sem te čakal do zdaj. Ubogi stari Ivan ne more Moskve zapustiti, dokler se ti ne zahvali.“

„Ah, nikar mi od hvale ne govori, dragi moj! mu Aleksaška prijazno reče. Smilil si se mi, druzega mi ni bilo storiti, kakor pomagati ti iz zadrege. Saj dolžnost nas veže drug drugemu pomagati. Pusti me, da grém. Moj gospodin me pričakuje, in če prepozno pridem, dobim po plečih!“

„Ne hiti tako naglo od mene, draga duša!“ ga starček poprosi. „Pokaži mi saj svojo roko. Bog je staremu Ivanu vedeževanje naklonil, in po njem prihodnost človeško razodeti, in tvoje oko mi pravi, da si za kaj velicega stvarjen.“

Aleksaška mu podá rokó, ktero sivček urno sèm ter tjè prezrè, in komaj na stranske čertice pogleda, se zavzame, potegne kučmo z glave, in se pred fantinom globoko prikloni.

„Aj, aj možicelj, menda vendar nisi trapast!“ se mu Aleksaška posmeja, „saj sem ti že povedal, da sem boren kmetovski fant, pred menoj se vendar ne boš uklanjal.“

„Ah, moj sin, ti boš še na visoko stopinjo prišel. Ti boš velik in mogočen gospod, kakoršnih se na Ruskem le malo nahaja, in nihče ne bo viši od Boga in cara! — Fant zapomni si to dobro. Bog pa car! Pa gorjé ti, če boš hotel še više stopati!“ —

„To je traparija brez konca in kraja,“ se mu fant posmeja. „Menda si se preveč vodke nacuzal, da tako prazno slamo mlatiš! Časa nimam delj tvojih marinj poslušatí. Zdaj pa z Bogom, srečno hodi do doma!“

Mladi Aleksandrovič (Aleksaška) se mu je hotel iztergati in pobegniti na dom, toda Ivan ga priderži. „Še eno besedico, potléj pa idi z Bogom! Jaz imam enega sina Pavla Ivanoviča, ki ga serčno ljubim. Obljubi mi, da mu boš milostljiv, kedar boš velik in mogočen.“

„Obljubim,“ mu Aleksaška odgovorí in zderčí smejaje se od vedeža. „Le pošlji mi ga, kedar bom na tej stopinji, ki si mi jo prerokoval. Težko, da bo tako visoka, kakor turn sv. Ivana. Gori bi bil res visoko povzdignjen!“

„Dobro, tvojo obljubo imam, na-njo stavim zaupanje svoje,“ mu starček resnobno odgovorí, „in Gospod miru naj ti ravnil tvoje poti. V Kremeljnu te moj Pavel Ivanovič najde, po tem križcu ga boš spoznal, da je sin moj.“ — Starček potegne majhen križec s štirimi zelenimi kamniči izpod kožuha, ki ga je na persih nosil, in ga pokaže Aleksaški, kteri ga berzo ogleda, mu prijazno prikima, se poslovi in steče kakor strela po ulicah proti domu.

Med potom se sam pri sebi smeja čez trapastega starčka, ki mu je prerokoval, take smešne kvante, kterih mu ni kar besedice verjel. Borni pekovski fantič, v borni obleki, nima ne zavetnika ne žlahtnika, kako bi mu le mogoče bilo na tako visoko stopinjo priti, kakor skor nihče na Ruskem od Boga in cara?

To je vendar smešno prerokovanje, si misli in se tako glasno krohoče, da se mu marsikdo mimogredočih čudi, misleč, da se fantiču v glavi meša. O tem se mu čez nekoliko dni še sanjalo ni; on več ne misli ne na Ivana, ne na njegovo žlobodranje.

Kmalo potem koraka nekega dné s svojim jerbasom paštet zopet v Kremelj, mraz je bil strahoten. Aleksaška se trese in dergeta kakor šiba, slab od moljev preluknjan plašč in raztergano obuvalo ga mraza slabo varujeta, tem urneje dalje stopa, da ga mraz ne premaga in pogostoma vpije: „Kupite, kupite gorkih Korzakovih paštet!“ In tako jo pripiha vès srenast do Kremeljskih vrat, naglo hoče noter smukniti, kar ga nek žugajoč glas ustraši.

„Oh, šmencaj!“ si misli. „Gospodin poročnik Matov je na straži, in me ne pusti notri, ker mu nisem hotel zadnjič paštet dati, suh je bil, zato me pa sovraži hudobnež. Pa le poterpljenje, za herbtom se mu znam splaziti, kedar se od mene oberne.“

Na tihoma stopi v bližnjo štacuno, od kodar preží, kako bi v Kremelj smuknil. Štacunar ga je rad pri sebi imel, ker mu je fant vedno šale in burke uganjal.

„Le pogrej se Aleksaška, le, danes je tak mraz, da tiči z zraka na tla cepajo. Zakaj pa ne gréš v Kremelj paštet prodajat?“

„Ja, kako le? poročnik Matov je na straži in me ne pusti noter!“

„Vém, vém, on je oster mož, dobro ga poznam, tudi mene ne terpí, ker mu več posoditi nečem. Vedno tiči v dolgovih in skor nikdar nima denarja, da bi jih poplačal. Pa le poterpi, kmalo pojde v stražnico, tedaj pa le urno noter smukni.

Res, kmalo jo v stražnico pobaše. Smuk! šine Aleksaško iz štacune mimo straže skoz vrata na dvor. Tukaj dobi Streljicev dovelj, kterim so se že od daleč sline cedile po Korzakovih paštetah, ktere je kakor bi mignil izpečal. Ko je fant skupljeni denar že v žepu imel in z vojaki še nekoliko časa burke uganjal, prisanka na dvor neki oficir perve verste, v krasnem kožuhu zavit, skoči s saní, v kterih so bili trije berzi konjiči vpreženi, potegne iz žepa mošnjico in vzame iz nje vožnjino in jo berkastemu kočjažu dá, ter gré navprek čez dvorišče v notranja stanovanja.

Aleksaška se pripogne in pobere nekaj na tleh in skoči za častnikom (oficirjem).

„Gospod!“ ga zakliče. „Hej gospod, nekaj ste zgubili!“

Oficir ga zasliši, se vstavi in nazaj ozré in vidi za seboj fantiča iti.

„Kaj bi pa rad, fantič?“ ga prijazen popraša.

„Tukaj, gospod, vam vaš denar nazaj dati, ki vam je poprej iz mošnje padel, ko ste kočijaža plačevali,“ in mu molí svetli cekin v roko, pa oficir ga ne vzame, ampak gleda v bistre Aleksaškove očí in prijazni obraz s posebnim začudenjem.

„Ti si pošten deček!“ mu zadovoljen reče. „Spravi najdeni denar in pojdi z menoj, tukaj je premraz stati. No, idi!“

Aleksaška šeta za oficirjem in dospè ž njim v krasno okinčano sobo, kakoršne deček še nikdar videl ni. Med tem, ko se fant nad krasoto in lišpom čudi, dene oficir svoj z zlatimi portami obšiti klobuk na mizo, sleče kožuh, sede na zal stol in ogleduje zgovornega fantiča.

„Kako ti je ime?“ ga popraša.

„Aleksej Menčikov,“ mu ročno fant odgovorí. „Streljici mi pa Aleksaška pravijo.“

„Kdo so pa tvoji stariši?“

„Ah, gospod! že davnej so mi umerli. Oče moj so bili kmet. Zapustili mi niso druzega, kakor pot za seboj. Deželo zapustim in pridem v Moskvo, tukaj se borno preberačim, dokler se me bogati Korzakov ne usmili in k sebi vzame. Zdaj mu po mestu paštete prodajam. Gospod, če želite, jih tudi vam prinesem, prav okusne so.“

„Zahvalim!“ mu smehljaje se oficir odgovorí. „Pa čeravno tvojih paštet ne potrebujem, znam morda pa tebe potrebovati. Poslušaj me, Aleksaška. Tvoja poštenost mi je všeč in ti želim dobro. Pridi čez 14 dni zopet sèm, poprašaj po generalu Le Fort, morda ti znam tačas kaj prijetnega povedati. Svojemu gospodu pa reci, naj jutri k meni pride. Me li slišiš?“

„Da, gospod, mu bom že rekel.“

„Zdaj pa le pojdi, in ne zabi, kar sem ti naročil. Na še ta denar k onemu, ki si ga najdel, in si toplejo obleko omisli. Sirota, če boš v tej obleki hodil, moraš prikreniti. Z Bogom!“

Aleksaška vès vesel, ko gospoda zapustí, ne misli na poročnika Matova, jo maha naravnost skoz vélika vrata. Naenkrat ga čversta roka zgrabi od zadej in častnik Matov mu za herbtom stojí in nad njim reží.

„He tíček, imam te v pestéh, kako si noter prišel?“ ga kličé popraša. „Le čakaj, zdaj pa ne boš kazni odšel, gerdi vlačugar!“

„Hej vojaki, peljite ga v zapor za 24 ur pri vodi in kruhu.“

Aleksaška prosi in prosi, pa vse nič ne pomaga, vojaki ga zgrabijo in odpeljejo.

„Pst, nikar se ne joči, Aleksaška!“ mu nekdo na uho zašepetá. „Jermolov, tvoj prijatelj sem.“

„Le pazi! no zdaj, iztergaj se jim, pa ročno, in beži, kar največ moreš, poročnik te ne bo vjel.“

Aleksaška se okrog ozre. Matov mu je bil ravno herbet obernil in Jermolov ga pod rebra sune in fant zbeži. Matov kričí: „derži ga, derži ga,“ pa vse zastonj. Aleksaška je imel preurne peté.

„Že prav, gospod Matov!“ godernjá domú prišedši Aleksaška. „Vas se mora človek varovati, al-tudi vi se varite. Če boste hoteli spet enkrat paštet imeti, obljubim, najslabeje boste dobili.“

Maščevanje in jeza ga pa kmalo popustite, ko mu začne dobljeni denar v žepu rožljati, presrečnega fantiča se misli, kdor je srečen in vesel, temu maščevanja ni mar.

Vesel pripoveduje, kar ga je danes doletelo, in ukaz, da mora mojster Korzakov jutri h generalu Le Fort v Kremelj iti. Mojster hvali fantiča zarad poštenja, in gré drugi dan o pravem času v Kremelj, od koder se pa nekako čmeren poverne, ker generala ni našel. Aleksaška gré čez 14 dni sam tje in poprašuje po imenovanem generalu, pa ni druzega odgovora dobil, kakor gospodar njegov, in druzega ne misli, kakor da je general že na vse pozabil, ali pa da neče od njega nič več slišati. Če se Aleksaška ravno zastran tega pritožuje, vendar mu le v sercu hvalo poje. Gorki kožuh, ki mu ga je bila Kozakova mamica za podarjena rumenjaka kupila, mu je bil v hudem mrazu velika dobrota, in vselej, kadar ga obleče in sleče, spominja se dobrega gospoda ki mu ga je bil za malo poštenja daroval.

II. Zarotba.

Tedni in meseci pretečejo; léd na Nevi se taja, in velike ploše ga proti morju poplava, trava klije in rastline zelenijo, zlatobele breze se s svetlozelenim kinčem prepenjajo, Aleksaškov kožuh gré v oblačilnico, — in ž njim zgine počasi tudi spomin na dobrovoljnega darivca. Malokdaj se Aleksaška spomni generala Le Fort-a, in na zadnje ga še celó pozabi. Iz preproste volje se ga ne upa obiskati, da bi se mu prederznost ne očitala, kar bi se bilo znalo res tudi zgoditi, ako se ne bi bil po neki čudni naključbi na-nj spomnil.

Po navadi donaša Aleksaška dan na dan poln jerbas paštet v Kremelj na véliko stražo in v kosarno Kremeljnove, kjer je pridne zobé pogostoma nahajal, ki so radi po njegovem blagu segali; urno mu je šlo izpod rok, do zdaj je še vedno srečen, da ga ni v pest dobil ostri Matov, kteri mu je bil po zadnem uteku hudo kazen obljubil.

Aleksaška si pa misli, gotovo me ne bo nihče kaznoval, dokler me v roko ne dobí in če se ravno tega zažuganja hudo ne boji, vendar le vedno pazi, da mu v pest ne pride, kedar on na straži stojí, ne gre tjè drugači, kakor če se mu po zvijačinah prikrade, da ga ne zasači.

Nekega dné se je pa vendar le prekanil, da je bil zasačen.

Neki Streljici, ki so ga zarad njegovih burk radi med seboj imeli, ga v svojo sobo privabijo, in uganjajo razne šale s kratkočasnim dečkom, kosarna je bila precej daleč od Kremeljna; nikomur se ni sanjalo, da bi jih tú kdo opazoval, kar zasliši Aleksaška zunaj na mostovžu neko glasno vpitje, in se ga hudo ustraši. Smeh mu zastane, kratkočasnice prenehajo, on se ozira sèm ter tjè kam bi pobegnil in peté odnesel, pa vse zastonj. Sôba ima le ene duri, in ravno pred njimi stoji mož, pred kterim se mu hlače tresejo.

„Kaj ti je, Aleksaška?“ ga eden Steljicev popraša, ko plahega fantiča pogleda.

„Al ne slišiš?“ mu Aleksaška berzo odgovori, „poročnik Matov stojí pred durmi in z nekom govorí.“ „Če bi le noter ne prilomastil. To bi bilo hudo! Če me zapazi, péla bo šiba! Pa morda ga vendar ne bo vrag noter prinesel!“

„Težko da ne bi príšel!“ Komaj vojak pregovorí, odpró se že duri in več oficirjev zlato bliščeče oblečenih v sôbo prirožlja; tudi poročnik Matov je med njimi. Steljici skočijo na noge in v versto stopijo. Aleksaška v strahu in trepetu stojí za njimi; šine pod posteljo in čepí v kotu pod njo skrit tako, da ga ni mogel nihče videti, drugači ne, kakor če bi se bil na tla vlegel in pod njo pogledal.

„To je tedaj sôba, dragi polkovnik, od ktere sem Vam pravil,“ mu poročnik Matov pravi. „Dobro!“ mu polkovnik odgovorí, ko sôbo od vseh krajev ogleda, ktere okna so bila z močnimi železnimi križi prepeta in pravi: „Vojaki, te sôbe danes zvečer potrebujemo,“ oberne se proti Streljicem rekoč: „Zdaj se pa vèn spravite. Vsi vèn, marš!“

Steljici odidejo, in so v skerbéh, kaj se zná Aleksašku pripetiti. V tem pa on kervavi pot poti pod posteljo.

„Zdaj smo sami,“ povzame polkovnik besedo, ko je vojake iz sobe odpravil. „Al mislite, gospod Matov, da smo varni, da nas nihče ne ovadi?“

„Živa duša ne, moj polkovnik! Zidovje je grobó iz golega kamna, in dva čevlja debelo, tudi duri so čverste in zunanja straža na mostovžu ne pustí nikogar mimo, ni je gorše sôbe od te. Okna so čez trisežnje do tal. Mi oficirji pridemo sèm večkrat h kakošni pojedini. Brez vsega suma smo varni. Vojaki bodo mislili, da obhajamo kako posebno veselico.“

„Že prav,“ mu polkovnik priterdi. „Tako naj pri tem ostane. Oznanite to drugim. Zdaj je šest ura, ob desetih moramo vsi tukaj biti; kdor zaostane, glavo zapade. Poskerbite vi, poročnik Matov, za večerjo, posebno da ne bo vina primanjkovalo. Gospodje ob deseti uri tedaj! Bodite natanki.“

Vrata se odpró in oficirji odidejo, — Aleksaška diha prosteje. Ni ga do zdaj živa duša ovohala, nadja se, da bo brez težave nesreči peté odnesel. Še nekoliko časa posluša in se ne gane pod posteljo, potem se počasi izpod nje splazi in posluša, da bi se prepričal, kakošen veter zunaj vleče, in ko ničesar ne sliši, hoče vrata odpreti. Al strah ga prevzame! Vrata so zaperta.

„Sveti Bog, vjet sem in vèn ne morem, kaj mi je storiti? Kedar se povernejo in me staknejo, sem gotovo ob glavo!“

Skoči od vrat k oknu in gleda, če bi se ne dalo tú skoz pobegniti, pa žalibog tudi tú mu je svet zapert, okno je z železnim križem prepeto. On je vjet in se mora hoté ali nehoté osodi udati. Le slepa sreča ga zna rešiti.

Od začetka je še zmerom mislil, da se bodo vojaki, v kterih druščini je bil, povernili in ga iz sôbe rešili, pa tudi to grenko upanje mu je splavalo po vodi, ura za uro mu preteče, tako da ni šuma ali prestopa pred sôbo slišal.

Ščasoma se jame mračiti in sôbo tema prepnè. Zdaj pa zdaj se znajo oficirji verniti in Aleksaška previdi da je najvarniše, če se v poprejšnji kot pod posteljo splati; tú misli, da bo tako skrit, da ga nikdo ne zagleda.

Tukaj čepí in čaka, kaj bo, serce mu tolče, da ga skor sliši.

Čez nekoliko časa zasliši zunaj šum. Koraki se mu bližajo, vrata se odpró in sôba razsvetli. Aleksaška v strahu še z očmi pomežikniti si ne upa. Pervi, ki v sôbo pride, je bil poročnik Matov, živi sovražnik njegov. Nekoliko vojakov pride za njim, ki donašajo mize in stole, posôdo, merzlih jedi, posebno pa vina, ki ga v steklenicah na mizo postavljajo poleg postelje, pod ktero Aleksaška čepi.

Ko je že vse v sôbo prineseno in miza uredjena, gredó vojaki proč; sam poročnik Matov ostane v njej in koraka gori in doli nekako nemiren, kakor da bi ga seršeni pikali. Večkrat pride tako blizo do postelje, da bi ga bil Aleksaška lahko z roko za bedro prijel, pa sreča za-nj, da pod posteljo ne pogleda. On čepi tiho in pri miru kakor miška, in še sopsti si ne upa, da bi ga sovražnik njegov ne staknil.

„Če me le ovoha, sem proč,“ si misli, zato se pa ne zgene na nobeno stran.

Kmalo se začnó zarotniki shajati, vrata so v enomer verzukajo, sablje rožljajo, razni glasovi se slišijo.

„Vsi smo skup razun polkovnika!“ pregovorí poročnik Matov. „Ura je že deset odbila; kje mora neki biti, pa ne ko bi nam pot pretekel in kašo vpihal?“

„Le poterpljenje, kmalo bo tukaj, moralo ga je že kaj zaderžati. Za-nj se ne bojim!“

Pa nagloma se duri odpró in polkovnik jo v sôbo pripiha.

„Gospodi ne zamerite, da sem poslednji. Sèm gréde me car sreča, se vstavi in govori z menoj to in uno, nisem se ga mogel koj znebiti. Zdaj pa le urno, smo li vsi skup?“

„Vsi!“

„Dobro, sedimo, pri kozarcu vina se bo ta reč najbolj doveršila. Zraven se mora tudi kaj prigrizniti. Prazen meh ne stojí po konci, poln želodec dá moč; vsega tega nam je treba.“

Aleksaška sliši stole premikati, okrožnike ropotati, nože in vilice rožljati in bokale žvenketati. Bornemu jetniku pod posteljo so se o tej pojedini gotovo sline cedile; posebno ker ga je že precej dolgo lakota terla. Pa slo mu kmalo preide, ker večerja zbranih zarotnikov ne traja dolgo, in kar on od njih sliši in zvé, prežene mu vse slo.

Polkovnik se zdaj proti poročniku oberne in pravi: Naznanite poprej zastali pogovor. „Se mar smete na svojo kompanijo tudi zanesti?“

„Kakor na samega sebe. Ko sem jim obljubil, da bodo veseli in zadovoljni, če ta reč po sreči steče, bili so že moji.“

„In pri vas, kapitan?“

„Vse v lepem redu, gospod polkovnik!“

„In pri vas, gospodi?“

„Vse pripravljeno!“

„Dobro! Poročnik Matov, kdo bo jutri večer na straži v Kremeljnu?“

„Kapitan Simonides.“

„A Grek! na-nj se smemo zanesti. Čemu dalje odlašati, ker nam gré tako po sreči. Jez mislim, da koj jutri to reč doveršimo. Gospodi, ste z menoj enih misli?“

„Da, vsi!“

„Tako ostanemo pri izgovorjenem načertu,“ poprime polkovnik besedo. „Ob deseti uri se zopet tukaj snidemo. Vi poročnik Matov odrinete ob poli dvanajstih po noči s svojo kompanijo pred Kremelj. Vi pa, gospodi, zastavite ob ravno tej dôbi vhode raznih kosarn, ne dajte nikomur ne vèn ne noter. Tú imate pismeno povelje. Najpervi se mora general Le Fort iz poti spraviti. To opravilo je vaše, gospod Matov. Vi prederete v spalnico njegovo in ga zabodete. Jez bom cara vjel in ga v samostan vtaknil. Koj potem izkličemo Sofijo, carovo mater in jo razglasimo za carinjo in vladarico ruske dežele; zlata darila nam bodo od vseh krajev skup vrela. Živela Sofija carinja!“

Deset glasov „Živela carinja“ se ob enem zasliši, kozarci zarožljajo in sablje zaklepečejo. Aleksaška se v kotu pod posteljo trese in koperni.

„Kaj?“ si misli, — „mojega dobrotnika hočejo umoriti? Cara pa vjeti in v samostan zapreti? To se ne sme storiti! Bog nebeški, reši me od tukaj, da ju nesreče obvarujem!“

Pa njegova želja se dolgo ni še spolnila. Zarotniki imajo še zmerom obilo drug z drugim žlobudrati in to pa to določevati; zraven pa serkajo vince tako pogostoma, da so se vsi precej vneli. Divje zakletbe in zarotbe se razlegajo po sôbi in ubogi Aleksaška sliši rotenje in žuganje, pred kterim mu lasjé vstajajo. — Vse mora končano biti, kar se nam bo v brambo stavilo, rujové zarotniki, in še celó tudi caru ne bo prizaneseno, če se ne bo zadovoljen udal naši zahtevi.

Aleksaška še zmerom v enakem strahu pod posteljo koperni in premišljuje, kakošna kazen ga čaka, če ga zasačijo. Bog daj, da bi se kmalo iz sobe izmotali, sicer moram tukaj konec vzeti. Še bolj se pa za cara in dobrotnika bojim; Bog ne daj, da ju v pest dobé, ah, če bi jima le pomagati mogel! —

Največa sreča za-nj je bila, da ni zarotnikov nihče mislil, da bi tako blizo sebe poslušalca imeli. Oficirji razsajajo, pijejo in vpijejo, da vse prek letí in še le ko jim vina primanjkuje, spominjajo se, da je že dôba, k pokoju podati se in pijanost prespati.

„Dovolj je že vsega tega!“ spregovorí polkovnik. „Jutri moramo vse svoje žile napeti, da bomo svojo nalogo verlo doveršili, zato nasvetujem, da odidemo. Preden pa se razidemo, še en kozarec na srečo osnovanega namena in potem lahko noč!“ —

Še zarožljajo kozarci, dober vspeh „Živio naš polkovnik!“ Stoli se premičejo, oficirji se opotekajo, od mize vstajajo, se proti vratom obernejo in odidejo. Le eden ostane v sôbi, namreč Aleksaškov sovražnik Matov.

„Le idite, kamor ste namenjeni. Jez ostanem raji tukaj, kakor da bi šel domú, tukaj lahko ravno tako spim, kakor v stanovanji svojem. Čemu tako daleč hoditi?“

Vgasne luč in se na posteljo zavalí, da jako jako zaškriplje. Aleksaška se pod njo čepé zeló boji, da bi je ne prederl. Pa kmalo potihne in smrčati začne. Zdaj se je Aleksašku kamen od serca odvalil, on jame prosteje dihati.

„Hvala Bogu,“ si misli, „vrat ni zaklenil, on se ne zavé, straže se bodo spreminjale. Zdaj je dôba, da jo poberem od tukaj, zdaj ali nikdar!“

Pa še zmerom odlaša, dokler se popolnoma ne prepriča, da so oficirji odšli in da Matov terdó spi. Bog ne daj, da bi ga kak šum zbudil; ker ga sliši pa v enomer smerčati, in od zunaj ne čuje nobenega ropota, izleze izpod postelje in se počasi ob zidu proti vratom plazi, se vstavi in posluša, da bi kakošen šum od kakega kraja zaslišal, in se bolj varoval, da ne bi komur v roke prišel; ker je pa vse, kakor v temnem grobu tiho in poročnik Matov terdó spi, stopa po perstih in dospè do vrat, prime za kljuko, jo pritisne, in hvala Bogu, vrata se odpró, on smukne na mostovž, in jih natihoma zopet za sabo zaprè; kakor oplašeni golob zletí po znanem mostovžu proti kosarni, v temu smukne mimo straže in pride srečno na ulice.

Prost silnega strahú je vesel skoraj zaukal. Veselejši je bil, kakor bi bil iz berloga kervoločnih zverin peté odnesel; sredi ulice pade na kolena in zahvali Boga, da ga je iz krempljev brezvestnih zarotnikov rešil.

Po neizrečenem veselji ga zavednost obsije in jame misliti, kaj mu je zdaj storiti, da bi osnovani zakletvi v okom prišel.

Najpred misli general Le Fort-a obiskati in mu naznaniti, kakošna juha se mu kuha, kar je sam iz ust zarotnikov zvedel. Pa zdaj o polnoči ni moč do njega.

Kaj pa do dné početi?

K svojemu mojstru si ne upa, čaka ga huda kazen, ker ni prišel domu: do jutra se po ulicah klatiti, zdi se mu nevarno. Po kratkem premišljevanji sklene kje blizo Kremeljna pod streho kake štacune stopiti iz belega dné pričakovati. Tjè gredé, pride kmalo do neke bajte, va-njo zleze in se na tla vleže. Čeravno je bila terda postelja, Aleksaška vendar sladko zaspi, se vé, da vesel po prestalem strahu, dokler ga šum mimogredočih Moskovčanov precej zgodaj ne prebudi. Pogleda okrog iz bajte, in če se mu ravno že dan zasveti, vendar se mu le še prezgodaj zdi v Kremelj iti. Ker mu pa vest dolgo počitka ne dá, vstane in korači vesel proti vélikim vratom tem bolj zadovoljen, ker vidi svojega znanca Jermolova na straži.

„He, Aleksaška, dragi moj!“ ga Jermolov ogovori. „Od kod jo primahaš tako zgodaj, in brez paštet? To je pač čudno, te ob tej dôbi tukaj videti.“

„Paštete bodo pozneje prišle, mu fant odgovori. „Za zdaj imam drugo opravilo.“

„Kakošno le?“ se mu Jermolov posmeja. „Kakošno opravilo zná tú imeti tak paperk, kakoršen si ti?“

„E, ti menda že veš, Jermolov, da me je general Le Fort k sebi poklical, on me pričakuje, nikar me ne prideržuj.“

„Ah, da general, že vém!“ mu Jermolov pravi. „No tako pa teci, če te čaka, in ne zamolči mi nazaj gredé ničesar, kar ti bo povedal; pa menim, da ne bo nič posebnega!“

Aleksaška koraka urno naprej in stopi prederzno v desno krilo poslopja in gré ravno po tistem mostovžu, kodar ga je pred nekoliko časom general sam peljal. Neki še na pol zaspan služabnik mu pride na stopnjicah nasproti in zavpije nad njim:

„Kam tako urno?“

„H generalu!“

„Še spi!“

„Bratec, prosim, daj ga zbuditi, jaz moram ž njim govoriti.“

Služabnik se mu zakrohoče: „Neumnež, generala buditi! in zastran tebe. Si nor kali?“

„Nisem nor ne, nekaj važnega mu imam povedati, če ga pa zbuditi nečeš, pusti me saj tukaj, dokler se ne zbudi,“ ga Aleksaška prosi, „gotovo ne bo tvoja škoda. General me pričakuje.“

„Ti se lažeš,“ odgovori mu strežaj. „Če bi to res bilo, bil bi general o tem gotovo meni kaj rekel. Noter si se prikradel, da bi kradel, pa ne bo péla, le brez vsega prepira te zgrabim in vèn veržem;“ in res ga zgrabi za vratnik in hoče ga po stopnjicah zakaditi. Fant se mu brani, kar more, in gotovo bi ga bil res iz grada spravil, če ne bi bil šum in ropot še enega tretjega zraven privabil.

„Heda, kakošen šum je to in ropot?“ zadére se nekdo s krepkim glasom blizo nju.

Strežaj in Aleksaška se gromečega glasú jako prestrašita, ko cara pred seboj zagledata.

„Kaj se ravsata?“ popraša ju car z ostrim glasom. Al nisi ti pekovski fant, ki mojim vojakom paštet nosiš?“

„Sem, Vaše Veličanstvo!“

„In tí,“ se proti lokaju oberne, — „kaj imaš s fantom?“

„Vaše Veličanstvo!“ odgovori služabnik, — „fant tiščí h generalu Le Fort-u, in se ne dá odpraviti. Menim, da nič prida ne misli, hotel sem ga po stopnjicah zagnati.“

„Ni res, da mislim krasti. Pošten dečko sem, le generalu bi rad nekaj prav važnega povedal.“ „Oho,“ mu car posmehovaje reče, — „je morda tvoj mojster znajdel novo sorto paštet, ki je za vojake predobra in je bolj za generale pristojna.“

„Ne, ne, Vaše Veličanstvo!“ odgovori Aleksaška vès vnet. „Vse kaj druzega in resničnega je, kar pa drugemu ne izbleknem, kakor le generalu.“

„Tudi meni ne?“ ga car pobara.

Fant se straha zgane. „Oh, moj Bog! Vaše Veličanstvo,“ — zajeclja. „Ah, da le borni siromak se nisem prederznil Njih Veličanstvu kaj tacega razodeti.“

„Zdaj pa le, če ti zapovem, da mi poveš, kar si hotel generalu na znanje dati,“ reče mu car, „le z menoj!“

Ponižno stopa Aleksaška za carom, ko v sôbo carovo prideta, zaklene car sôbo, ter pogleda fantiču v oči in pravi: „Zdaj pa le govori in povej ob kratkem, kar imaš povedati.“

„Generalu sem hotel naznaniti, da so zarotniki proti Njih Veličanstvu se zarotili: Vaše Veličanstvo bodo drevi vjeli, generala La Fort-a pa umorili. To je vse, kar sem hotel gospodu generalu povedati.“

„Sveti Ivan!“ pregovori car prepadel. „Ali ne lažeš? Vari se, če se caru lažeš!“

„Vaše Veličanstvo, tú je moja glava.“ odgovorí mu Aleksaška. „Glavo dam, če sem krivico govoril.“

„No, ti že verjamem!“ priterdi mu car, ko se je od njegove odkritoserčnosti prepričal. Zdaj mi pa povej natanko, kako si k tej skrivnosti prišel.“

Aleksaška mu vse od konca do kraja za las natanko pové, kako in kaj. —

„Moreš li priseči, da je vse res, kar si mi povedal?“

„Morem, da je od besede do besede gola resnica in prisežem.“

Car stopa po sôbi gori in doli zamišljen, ostane pred fantičem in mu reče: „Verjamem tebi, pa le povej mi, če si meni samemu in pervemu to skrivnost povedal.“

„Pervo in edino je, Vaše Veličanstvo!“

„To je prav! Dober in razumen fant se mi zdiš. Ali pa véš za sôbo zarotnikov?“

„Da, najdem jo ponoči kakor po dnevi!“

„No, nekoliko časa tú ostani, ker te znam še potrebovati. Stopi pa tje v ono sôbo — toda ti gré za smert, če jo zapustiš, ali komu le kaj čerhneš o tem, kar si meni povedal. Ne kaži se pri oknu nikomur. Bodi tiho in pri miru. Bomo videli, če se poročilo tvoje spriča, ti bom gotovo milostljiv. Če pa ne, vari se me.“

„Zdaj pa le idi.“

Aleksaška gré. Pri vhodu v izbo se vstavi in v cara milo ozrè, kakor bi mu hotel nekaj reči.

Car to zapazi in ga vpraša: „Kaj bi rad, ali mi imaš še kaj povedati?“

„Brez zamere Vaše Veličanstvo!“ — Pregovorí dečko, „da se prederznem izustiti, lačen sem, od včerej opoldne nisem več kaj prigriznil, če bi le kosec kruha imel!“

Car se mu nasmeja. „Borni deček. Menim da, lakota človeka prevzame. Ti si bil pač pri večerji, pa te ni nič doletelo. No, le idi, pri meni pa ne boš stradal.“

Aleksaška smukne v sôbo.

„Ah, take sreče se pač nisem nadjal, ko sem pri zarotnikih pod posteljo čepel, da bom pri cesarji zajterkoval; če bi to moj mojster Korzakov vedel, pač bi debelo gledal.“

Le malo časa terpi, stranske duri se odpró in palačni služabnik v sôbo stopi, in mu prinese okrožnik okusnih jedil iz carove kuhinje. Pogerne mizico, postavi okrožnik na-njo in steklenico vina, potem molčé odide, od kodar pride. Aleksaška ne zine po carovi prepovedi k temu kar besedice, vsede se k mizici in jé s posebno slastjo, kakor ta, ki ni že celih štiri in dvajset ur ničesar prigriznil. Ko se okrepča, pahne okrožnik in skledo od sebe in pravi: „Hvala Bogu in caru! Dišalo mi je!“

„Da, da, sem videl,“ pravi car v sôbo prišedši. „Verlo si se obnesel mojemu kuharju. Prav tako — kdor ima tak tek pri jedi, mora čisto vest imeti. Le tih bodi, če čuješ ali spiš, k oknu ne hodi, da te pri meni kdo ne zapazi.“

Car na to odide. Aleksaška se po sôbi ozira in vidi v neki omari obilo mnogoverstnih bukev, pa sirota jih brati ne zna, pa kje bi se bil v tako bornih okoliščinah tudi brati naučil; od bukev je pa vendar že večkrat slišal, posebno s podobami. Radoveden stopi k omari in vzame iz nje druge za drugimi, jih polaga na mizo in pregleduje v njih razne podobe za kratek čas. Pa kmalo ga zaspanec premaga — pač ni čuda, da se mu po dobr pipi papi ukrade — in tako terdo zaspi, da ne čuji služabnika, ki pride po okrožnik in sklede. Tudi cara ne sliši, ki z Le Fort-om v sôbo pride in pravi on tako terdó spi, da nič ne vé, ne vidi in ne sliši. Še le popoldne proti večeru, ko solnce skoz okno posije, se prebudí, poskoči na noge in si jame oči mencati, pogleda okrog in se čudi nad krasno sobno pripravo, ter pravi: „Ah, zdaj se še le spominjam, da sem pri caru! Da sem sladko spal, moram reči da bi le vedel, kaj hoče car od mene.“

Na to zadeti pa ne more, če bi se še tako glave belil. Spet k bukvam sede in jih prebira, kakor zjutraj, do mraka in pričakuje kaj se bo zgodilo. Ura na predalniku bíje deveto — deseto uro. — Nihče ne pride, nihče po Aleksašku ne popraša, nihče se zanj ne zmeni. Kar na enkrat ko deseta ura odbíje, odpró se duri, in car v sôbo stopi v krasni vojaški obleki, na kteri se mu leskeče svetla zvezda.

„Aleksaška!“

„Tú sem, milostljivi gospod!“ se dečko urno oglasi.

„Vstani, le urno,“ velí mu car. Poznaš tega gospoda?“

Aleksaška pravi, da „Njih ekscelencija gospod general Le Fort so.“

„Da,“ mu general Le Fort prikima. „Še tvoj dolžnik sem, pa imam upanje, da se bova že pobotala.“

„Gotovo bo lep račun, če je le vse res, kar a meni povedal,“ pristavi mili car. „Od tega se bomo pa pozneje pogovorili. Poprej se hočemo prepričati, ali je tvoje poročilo resnično. Zato boš Aleksaška najin voditelj. Pelji naji k sôbi zarotnikov, al dobro véš za-njo?“

„Natanko Vaše Veličanstvo!“

„Naji boš tje spremil.“

„Prav rad, če mi ima tudi za glavo iti.“

„Tedaj le na noge! Se bomo pri gospodih na večerjo povabili, če smo jim ravno nepovabljeni gostje.“

Car se zavije v širok plašč, general Le Fort in Aleksaška gresta iz sobe pri druzih vratih in pridejo čez dvor Kremeljna na ulice. Oddelek verlo oboroženih vojakov čaka v temi pred neko hišo. Po ukazu carovem se jamejo premikati in stopajo pred njim. Aleksaška gré pred carom proti kosarni, kar besedice se ne sliši med njimi. Zdaj pregovori Aleksaška in pravi:

„Tukaj je ona sôba zarotnikov, in straža pri vhodu.“

Car koraka na ravnost proti straži.

„Vaše Veličanstvo, ne bo li svojih zvestih čakalo?“

„Ne,“ mu car resno odgovori, „boste že o pravem času tjé prišli, mislim, da jih bom že sam v kozji rog ugnal.“

Zdaj dospejo do straže.

„Stoj!“ zavpije stražnik, in puško napné. „Tukaj ne smé nihče mimo!“

„Molči, sicer si proč!“ Stražnik se zdergetá, da mu skor puška z rok ovehne. „Car sem, ali me poznaš?“

Vojak ovehne, kakor da bi ga strela pobila, in puška mu pade iz rok.

„Ah, car! Bog nam pomagaj!“

„Bodi miren, odpuščenje dobiš,“ mu car zagotovi. „So li vsi skup?“

„Vsi, milo Veličanstvo, polkovnik Lepinski je bil zadnji.“

„Ha Lepinski! njega sem še le pred štirnajstimi dnevi na sedanjo stopinjo povzdignil. Pa dobrota je sirota! Tebi pa zapovem, da se ne smeš iz mesta kreniti, ne pusti nikogar ne vèn ne noter, brez zapovedi moje.“

„Da, Vaše Veličanstvo!“

„Poberi puško! pa gorjé ti, če nisi pokoren. General Le Fort, naprej! fant, naprej!“

Brez strahu koraka Aleksaška naprej po mostovžu proti vratom, kjer so zarotniki zbrani.

Vpitje, šum in terkanje s kozarci jim doni naproti. En stražnik stojí deset korakov pred vratmi in puško napné, kakor oni spodaj pri vhodu. Na mostovžu sveti svetilnica tako svetlo, da se vidi, ko stražnik petelina napenja.

„Miruj s puško,“ zavpije car nad njim, „mar ne vidiš, da sem jaz!“

Tudi ta stražnik mu je pokoren; general Le Fort mu puško iz rok vzame, ta pa ne da bi se mu branil. Ko se pa stražnik prepriča, da res car pred njim stoji, spusti se na kolena in ga milosti prosi.

„Ali ne veš cepec, da se puška na me ne napenja? Pa vendar, general, dajte mu puško nazaj. On je zvest vojak.“

„Zvest do smerti, Vaše Veličanstvo!“ pregovori prestrašeni stražnik. „Milost, milost Vaše Veličanstvo!“

„Odpuščeno naj ti bo, pa le glej, da nihče te sôbe ne zapusti. Kdor bi se pa prederznil peté odnesti, poderi ga!“

„Po zapovedi, gospod!“ mu stražnik priterdi, in se zasuče z napeto puško proti vratom.

„Aleksaška odpri malo.“

On vrata le toliko odprè, da se za dlan skoz široko špranjo v sobo zarotnikov vidi, kjer so bili zbrani. Car pogleda noter, okó mu zaplemeni in pravi:

„Da, vse poznam zarotnike. Pa le tiho! Poslušajmo!“

V sôbi ni slišal nihče vrat odpirati. Oficirji precej vinjeni vpijejo, šumé in besnujejo. Car jih le nekoliko časa gleda mirno in poterpežljivo. Zarotniki že naprej bahajo, kako se bodo v zaroti obnašali, pa njih bahanje je bilo prej pri koncu, kakor so mislili.

„Radoveden sem,“ pregovorí poročnik Matov, „kaj bo tujec, pritepeni beračon Le Fort rekel, kedar mu meč na persi nastavim, že naprej vém, da me bo prosil, ga pri življenji pustiti.“

„In caru, neprestrašljivemu Petru, se bodo hlače tresle,“ oglasi se polkovnik Lepinski smejaje. „Jaz mislim, da mu vendar enkrat do živega pridem in strah napravim!“

„Nidkar ne boš tega, zanikernež, doživel,“ zagromi car Peter v sobo stopivši, zasuče plašč s pleč in stopi ponosno z ognjenim pogledom pred zarotnike.

Vskrik stermenja in strahú zadoni po sobani, pa koj potihne, z divjim in plahim pogledom pogledujejo zarotniki drug druzega.

„Ovajeni in pogubljeni smo,“ jecla ta in uni!

„Zanikerni nehvaležniki!“ zagromi car nad njimi. „Proč z orožjem! Pokleknite in prosite milosti, hudobneži!“

Deset sabelj zarožlja na tleh, — deset glav se pred carom uklanja, le eden stoji pokonci, polkovnik Lepinski. „No, če smo že enkrat zgubljeni, — naj ti bo!“ — Potegne samokres izza pasa, in ga nameri na cara. Pa preden sproži, spusti se Aleksaška kakor ris proti njemu — samokres poči, kroglica zažvižga nad glavo carovo in v strop vdari, polkovnik telebi pa na tla.

„Fant, zdaj si jo pa že zadel,“ mu car radovoljen reče. „Vi pa zanikerneža zgrabite in zvežite!“

Zarotniki urno kviško planejo in denejo lesice na roke in na noge svojemu zapeljivcu. V tem času prikoraka zvesta carova straža po mostovžu, car se zaničljivo oberne od zarotnikov in proti generalu Le Fort-u obernjen reče:

„Naše opravilo je doveršeno. Vojaki, odpeljite zarotnike v zapor. Jutri bodo obsodbo zvedeli. Pojmo gospod Le Fort, pa tudi ti Aleksaška. Ti boš od zdaj za naprej vedno pri meni.“

Car, kakor se mu ne bi bilo nič posebnega pripetilo, oberne se od zarotnikov in odide, Aleksaška gré za njim zadovoljen in vesel.

Ti boš od zdaj za naprej vedno pri meni.

Kakošne gradove si Aleksaška že zdaj v svojih mislih zida, lahko si, dragi bravec, sam misliš. Živa elektrika ga presune, če se starega Ivana opomni. Ali je on morda res vedel, kar mi je vedeževal. Morda je v prihodnost videl, kakor njega dni preroki.

„Bog je velik in car mogočen,“ si Aleksaška misli. „Bomo videli kaj še pride!“

III. Prijatel Ivanovič.

Ko nazaj v Kremelj pridejo, izročí car Aleksaško general Le Fort-u. „Skerbi za-nj,“ mu naroči in pravi: „Jutri bo osoda njegova določena in obsodba zarotnikov doveršena.“

General vzame fantiča seboj v svoje sobe, kjer mu odloči posteljo v bližnji izbi zraven svoje, kjer sladko zaspi in spi do druzega jutra, dokler ga general ne izbudí.

„Na noge Aleksaška, s postelje, lenúh. Le urno vstani. Car naji hoče imeti.“

Ko Aleksaška cara imenovati sliši, poskoči naglo s postelje, kakor da bi mu podkuril, se berzo obleče in v malo minutah je bil pripravljen z generalom iti k caru.

„Urno urno, fantè, car ljubi natančnost, in midva imava le nekoliko minut časa.“

„Gospod jaz sem že pripravljen!“ mu Aleksaška odgovorí.

„Ali nočeš poprej zajterkovati?“

„Gospod general, dolžnost in pokorščina greste pred zajterkom! Zajterk zna čakati, car pa ne!“

„Prav lepo, če boš tako ravnal,“ mu general pravi, „boš kmalo, če po sreči steče, naprej prišel. No, tako pa idiva!“

Po raznih mostovžih greata proti carovim sôbam. Car Peter, kmalo potem Véliki imenovan, ju že pričakuje s svojimi generali in slavnimi dvornimi poglavitniki. Pozdravlja prišla in ukaže vjetnike pred-se pripeljati. Dvokrilne duri se odpró in v lesice vklenjeni zarotniki se v sodnijsko sôbo pripeljejo. Bledi se veržejo na tlá in si ne upajo očí v mogočnega cara povzdigniti. Car jih gleda z ostrimi pogledi in pregovorí: „Zarotniki, je li to hvala, ki ste jo za prejete dobrote meni skazovati dolžni. Je li eden med vami, kteremu nisem bil milostljiv vladar. Tebe, polkovnik Mihaelov, sem še le pred nekimi tedni na višo stopinjo povzdignil, zato si se mi menda mislil po zarotbi hvaležnega skazati. Kteremu izmed vas sem kedaj že kaj žalega storil?“

Zarotnikov si ne upa nobeden jezika vzdigniti, ampak le stermo v tla gledajo.

„Vsi molčite? in nobeden si ne upa besedice ziniti? Vale molčanje je spoznanje gerde krivice. Izrecite tedaj sami svojo sodbo. V ktero kazen so se izdajavci zakopali, ki so hoteli caru po življenji seči.“

„Smert!“ odgovoré enoglasno zbrani dvorni poglavitniki, zopet popadajo vjetniki na kolena in prestrašeni prosijo s povzdignjenimi rokami: „Milost, milost!“

Car jih zaničljivo gleda.

„Zaslišali ste!“ jim pravi. „Smert pod rabeljnovimi rokami. — Tako govorí sklep sodbe. Pa ta obsodba me v sercu gane, in v serce se mi smilite, zato vam življenje pustim in vas obsodim izpred obličja svojega za vselej. Proč z vami v daljno Sibirijo. Tam boste svoje hudodelstvo obžalovali. Le proč, proč ž njimi!“

Ko se vjetniki odpeljejo, oberne se car proti dvornim poglavitnikom, in jih vidi, da so prepadli in zmešani, ker niso vedeli pravega vzroka, zakaj so zarotnike k smerti obsodili, in ko jim car vse po redu razloží, kaj in kakó, spoznajo previdnost božjo, da ni osnovana nesreča cara in okolice njegove zadela, in mu odkritoserčno srečo voščijo.

„Dobro,“ pravi car dalje. „Bog je vedno s carom in zoper zarotnike in izdajavce. Gorjé mu, kdor se prederzne roko povzdigniti po posvečeni glavi. Videli ste, kakošna kazen ga čaka. Smert v ledenih puščavah daljne Sibirije.“

Po tem govoru razpusti car zbrane dvorne poglavitnike. — Generalu Le Fort in Aleksašku pomigne, da naj še ostaneta. — Fant stoji propadel in bled. Nasmehljaje se stopi car k njemu.

„No dečko!“ ga prijazno ogovorí, „zdaj se morava pa midva pobotati. Kaj pa ti je? se li treseš? koga se bojiš?“

„Oh, Vaše Veličanstvo!“ jeclja Aleksaška, „od Sibirije sem slišal! Strašna dežela je, kakor pravijo in tam strašno bivanje!“

„Za zveste in pravične ljudi ni strašna,“ mu car odreče, „le brezbožniki in hudodelci se je morajo bati. To si zapomni, in te ure nikoli iz misli ne izpusti. Človek je sam svoje sreče kovač. Videl si, kaj je zarotnike zadelo. Kaj enacega znaš tudi ti sam na sebi doživeti. Ker si pa sprevidno in zvesto ravnal, zaslužiš tudi plačilo po tem, zato te vzamem v število svojih pažetov, in vedno boš okrog mene. Pa le dobro si zapomni: Kakoršno delo, takošno plačilo! Bodi dober in zvest služabnik, pa boš tudi vedno milega gospodarja imel. Izdajavca in nezvestneža pa zdrobí moja jeza v prah, kakor si sam z lastnimi očmi videl. Zdaj pa le idi. Le Fort, glej da se volja moja doverši, da se Aleksaška preobleče, izuri in poduči ga v opravilih, ki jih pažeti opravljajo, za svoje posebne postrežbe ga hočem imeti.“

Aleksaška se na kolena verže, poljubi rob obleke carove in pravi: „Hočem Vašemu Veličanstvu vedno zvest in hvaležen služabnik biti!“

„Verjamem ti, moj dragi!“ priterdi mu car. „Prepričan sem, da nimaš krivega in popačenega serca. Ohrani ga in car te bo povzdignil, akoravno si bornega in nizkega stanu, na visoko stopinjo. Le idi zdaj!“ —

General Le Fort vzame fanta seboj in ga v svoje stanovanje pelje. Aleksašku se vse nekako sanja, čarov paže in zmerom okrog njega biti, se mu res presmešno in skor nemogoče zdi; pekovskega fanta, v borni suknjiči, ki ne zná brati ne pisati za pažeta storiti, je ravno toliko kakor pet krav za groš. Še le kedar pride v generalove sôbe, se zavé, da zna vendar res biti, kar mu je car rekel; posebno ko vidi mojstra pažetov in novo obleko, ko se skoplje, umije, razčeše, od glave do nog okinča in novo za pažeta napravljeno obleko obleče, in ko ga general pred zercalo pelje, da se ogleda v podobi pažeta. Ko se fantè pervič v zercalu vidi, vstraši se skor samega sebe, vendar kmalo se zavé in vesel pregovori:

„Od začetka nisem samega sebe poznal in nasmehljaje reče: res nisem verjel, da je ta nališpani in zali fant v zercalu poprejšnji borni pekovski fant Aleksaška, pa zdaj vidim, da sem. Ah, če bi me moj mojster Korzakov videl, ta bi se mi čudil!“

„No, tako pojdi k njemu, in se mu pokaži,“ reče mu general posmehljaje: „Brez vsega mora pa vendar mojster zvedeti, kam si prešel. Le pojdi k njemu, eno uro ti dam odpusta.“

Židane volje leti Aleksaška k mojstru Korzaku, od kterega se v eni uri že poverne. Mojster in žena njegova videvši ga, se mu zeló čudita, tudi bližnji sosedje pridejo prerojenega paglavca gledat; straža v Kremeljnu prezentira bornemu Aleksašku, poprejšnjemu pekovskemu fantu, kterega je pred malo časom marsikdo še uhal in ga dražil. Car ga je povzdignil in postavil na pervo stopnjo, po kteri zná k daljni slavi in imenitnosti stopati.

„Pa le pomisli, moj ljubi,“ mu general reče, „to je perva in najniža stopinja, ki si jo nastopil, in le v tvoji oblasti je, da boš više stopal, ali nazaj ovehnil. Car ti je moder poduk dal, ko ti je rekel: kakoršno delo, takošno plačilo! Le vari, da nobene stopnje ne izgrešiš, kedar boš po gredéh lezel. Pokorščina, zvestoba, čuječnost in ponižnost, to so stopinje, ki na kviško deržé; če jih izgrešiš, padeš v globoko brezno, iz kterega se ne boš nikdar izkopal več. Varuj se tedaj, da ti ne izpodleti!“

Aleksaška si je prejete poduke jako zapomnil, in obljubil, da jih ne bo nikdar zabil. S posebnim pridom se je naukov in ved poprijel, ki so bile pažetom predpisane. Zato je bil tudi povsod zeló obrajtan in čislan, prav pogostoma, tudi če ga služba ni zadela, bil je okrog cara, kteri ga še celó v deržavno svetovavstvo pogostoma jemlje.

Njemu so bile obravnave deržavnega svetovavstva verla šola. Pravila in naznanila ministrov in svetovavcev si zapomnuje s posebno pazljivostjo, in privabi si na tej poti, posebno ker je imel dobro glavo in zdravo razsodnost, mnogo znanosti o deržavnih razmerah, kakoršnih si v tako mladi glavi ni še nihče mislil. Proste ure je porabil za svoje daljno izobraženje. General Le Fort ga je rad podpiral in z bukvami oskerboval, iz kterih se je prav pridno učil, odkar je carov paže postal. Marsiktero noč, ki jo je v predsobi carovi prečul, je v bukvah tičal, in ga ne vjezi, če mu ravno tudi tovarši očitajo, da namesti spati v bukvah tiči; vse to ga ne oplaši.

Neki večer sedi pri mizi v sprednji cesarjevi sôbi in se trudi doveršiti neko računsko nalogo, ktera mu je precej veliko težavo prizadevala. Polnoč je bila že proč, pa ga ni še zaspanec pokopal med tem, ko so bili trije njegovih tovaršev, ž njim v enaki službi, že davnej pospali. Bližala se je že ura zmenjave, kar se stranska vrata odpró, in car stopi v ponočni obléki v sôbo, ozira se po njej, in ko vidi one tri pažete spati, in le Aleksaška čuječega najde, pregovori nevoljen.

„Lepa straža. Na noge, leni zaspanci! Spolnujete li tako svojo dolžnost!“

Dremajoči se vzdignejo na noge in popadajo pred carom na kolena.

„Vsi trije greste za tri dni k sodniku. Ti Aleksej dobiš pa darilo. — S čem se ukvarjaš?“

„Računim, Vaše Veličanstvo!“

„Prav tako. Pokaži,“ mu k mizi stopivši car veli, „da vidim, kaj delaš,“ in vidi na mizi več odpertih matematičnih (računskih) bukev. „No, to mi je pa že všeč, le tako naprej. Kako daleč si pa že prišel?“

„Aleksej pokaže caru nalogo in pravi, da je ni še doveršil, akoravno mu je obilo dela prizadjala.“

„Ni pa tudi lahka,“ mu car reče. „Čaj ti bom pomagal, morda jo bova oba zdelala, kar eden ne more. Pokaži mi bukve!“

Aleksej mu da zvezek v roke, in car pregleda podobo natanko od vseh krajev, tri vogalnike in okrog.

„Jo že imam,“ pravi car v kratkem. „Lej tukaj je pogrešek!“

Aleksej pregleda in popravi najdeni pogrešek, in naloga je prav.

„Ponižna hvala, Vaše Veličanstvo! To sem bil zgrešil, zdaj spoznám, da pogledu milega cara nič ne uide.“

„Gotovo ne, tem menj pa tvoji marljivosti in prizadetju!“ mu car odgovori. — „Da si si že davnej ure želel Aleksej, dobro vém. Stopi v mojo sôbo in vzemi jo z moje ponočne mize, podarim ti jo. Vi pa zaspanci, oberne se proti onim trem pažetom, sram vas bodi pred Aleksejem, kteri je stokrat več preden od vas! Vem pa tudi, da ga psujete zastran njegove marljivosti in zasmehujete, pa upam, da bo vsega tega kmalo konec. Povém vam, da se boste pred njim še uklanjali, akoravno se zdaj čez-nj povikšujete.“

Ko zaspani pažeti tridnevno kazen nastopijo, ogleduje Aleksaška podarjeno uro z žlahtnimi kameni, ki jo je po carovi zapovedi iz njegove čumnate prinesel.

„Porabi prihodnjič ure tako dobro, kakor ti jih kaže. Po zdaj sem s teboj zadovoljen in želim vedno biti.“

To zgovorivši se poverne mili car nazaj v svoje stanovanje. Kmalo potem se straža premenja, in drugi štirje pažeti jo nastopijo. Aleksej odrine vesel v svojo spavnico, njegovi tovarši pa v zapor k profosu (vojaškemu ječarju).

Nekaj let preteče v miru. Aleksej zraste lep in stegnjen mladeneč in oskerbuje še zmerom pažetova opravila pri caru. Nekega dné ga pošlje car po nekem opravilu v mesto, tjè gredé zadene pred Kremeljnom na nekega borno oblečenega mladenča, kteri ga ponižno in milo gleda, pa se ga nagovoriti ne upa. Aleksej usmiljenega serca videvši tega prepadlega človeka, je nekako v serce ganjen, se spomni onih dni, ko je še sam reven in zapuščen okrog taval, stopi k njemu in ga prijazno popraša:

„Prijatel, želiš morda kaj od mene?“

„Da, gospod, če bi mi le milost skazali in me poslušali,“ pregovori k sapi prišedši tujec. Že tretji dan postopam tukaj pred vratmi Kremeljna, pa ne smem noter stopiti, in nihče se zato ne zmeni, zakaj tukaj postopam, akoravno bi se rad znebil skerbi, ki mi na sercu leži.“

„Kaj bi rad, ali bi morda rad s čarom govoril?“

„O ne, tako visoko ne segajo moje želje,“ mu tujec ponižno odgovori, „le z enim pažetom bi rad govoril.“

„Kako mu je imé?“

„Aleksej Menčikov. Ali ga morda poznate, gospod?“

„Ali ga poznam,“ se Aleksej začudi. „Ta sem jaz sam.“

„Hvala Bogu, da sem tako srečen in na vas gospod zadel. Ah, kako sem kopernel po vas gospod.“

„Kdo si pa? Ne poznam te, te nisem še nikdar videl!“

„Pavel Ivanovič sem, le tú poglejte križec. Oče so mi ga dali in rekli, da naj se ž njim opravičim in na vašo dobroto zaupam.“

Aleksej vzame križec v roke. Bil je majhen, zlat in s štirimi zelenimi biseri okinčan; ogleduje ga in misli to in uno, kar se naenkrat zave in pravi:

„Da, se že spomnim, ti si sin starega Ivana, ki mi je pred leti čudne reči vedeževal. Bodi mi pozdravljen Pavel Ivanovič! Ali ti morem v kaki reči služiti?“

„Vse, gospodin, mene obupa, mojega starega očeta pa velike revšine rešiti. Žalostno je slišati, če bi vam vse povedal!“

„Le povej le, rad te bom poslušal in vama storil, kar bo moč, toda sem v carovi službi, in ne smem dolžnosti svoje zanemariti. Grém po opravku, spremi me, in gredé mi povej, kar se mene tiče.“

Pavel Ivanovič gre zraven Alekseja in mu pripoveduje:

„Moj oče so imeli majhino bajtico z vertičem in malim poljem v domačem selu. Bili smo vedno siromaki, akoravno smo svoje polje pridno obdelovali, vendar smo komaj toliko pridelali, da smo se preživili in davke odrajtovali. Letos nas je pa revščina premagala, toča nas je popolnoma na beraško palico pripravila. Šel sem k grajščaku in ga prosil, da bi nam davke odpisal; on me ne zasliši, ampak k svojemu oskerbniku pošlje. Grém k temu, pa me žalibog slabo sprejme. Spodi me z ostrimi besedami izpred svojih dur in mi zažuga rekši, če v osmih dneh dolga do zadnje kopejke ne odrajtamo, nas bo iz bajte in dvora zagnal. Pa vse moje tarnanje, prošnje in solzé ga niso omečile. Zastonj sem mu pravil, da moj oče ne morejo več težkega dela opravljati. Tako naj pa glada pogine, mi pravi. Sam sem se mu ponudil za hlapca in rekel, da čem za dva delati, če le oteca mojega v hiši pusti. Pa tudi te pršnje ne sliši in me brez tolažbe od sebe odžene. Žalosten pridem domu in tožim očetu, kako me grajščinski oskerbnik od sebe spravil.“

„Čas je prišel!“ mi oče pravijo, „da nas hoče trdovratni oskerbnik z dvora spraviti in sina sestre svoje na-nj posaditi, pa mislim, da mu zná spodleteti. Vzemi tedaj ta križec in idi ž njim v Moskvo, in poprašuj v Kremeljnu po žlahtniku, po Aleksej Menčikov-u. On se nas bo usmilil in nas rešil.“

„Vzamem ta križec in grém v Moskvo, kamor sem pred tremi dnevi dospel. Koj drugi dan že o zori sem bil pred Kremeljnom, noter se vé, da me niso pustili, nihče ni hotel gospodu Alekseju od mojega prihoda in potrebe na znanje dati. Že tri dni čakam zastonj, poslednjič me je vendar Bog uslišal, in je vas, gospod, do mene pripeljal. Zdaj — vém, da nas boste rešili, in ne boste pustili mojega starega očeta v revščini poginiti.“

„Ne, pomagal bom, če bom le mogel,“ reče mu Aleksej ginjen. „Pa koliko morem tudi storiti? Bogat nisem. Koliko pa ima tvoj otec dolga?“

„Sto rubljev^[2], gospod! lep denar.“

„Nič več? S tem vam bo pa že pomagano! Res da denarja nimam, imam pa uro, in če se bom ravno težko od nje ločil, tem teže ker je darilo premilega cara, mora pa vendar biti, da se otec tvoj reši iz zadrege. Pojdi z menoj, Pavel Ivanovič, greva k dvornemu zlatarju (juvelirju), rad mi bo 100 rubljev na uro dal, in koj ko denar dobim, jo bom rešil. Pojdi, pojdi, prijatelj, da boste pred rešeni!“

Pavel Ivanovič se tega povabila tako razveseli, da je malo manjkalo, da ni na ulicah na kolena padel in se mu kleče zahvalil, ali Aleksej ga ročno potegne, da gresta berž k juvelirju. Ura je bila dvakrat več vredna, za kolikor jo je Aleksej zastavil, zato mu je zlatar tudi 100 rubljev rad na njo odštel, ktere je urno Pavlu prepustil.

„Pa gospode, da veste ure vam ne prodam, ampak le zastavim, kedar bom pa toliko denarja skup spravil, jo pridem rešit.“

„Že prav že, gospodin. Uro bom hranil, doklej se ne reši.“

„Zdaj idi pa le urno domú, da vam ne bo terdo, serčni oskerbnik zastran davka dalje burk vganjal. Pozdravi mi oteca svojega, le peté nabrusi, da prepozno ne prideš.

Pavel jo hvaležen pobriše kakor na perutih proti domu.

Aleksej gleda za njim in si misli — gotovo sem s tem pa sam pravo norijo napravil, da sem uro zastavil in tujemu fantu toliko denarja zaupal. Pa naj bo, drugače ne more biti. Če le car ne zapazi, da nimam ure. Šmencano bi ga znalo jeziti. Pa vendar mislim, da ne bo koj opazil, da je nimam in se bom preplazil, dokler toliko denarja skup ne spravim.

Preden od juvelirja odide, zaterdi mu še enkrat, da ne smé za noben denar ure iz rok dati, kakor le njemu, da jo bo sam pred ali pozneje gotovo rešil. Na to gré urno po opravilu, ki mu ga je car naložil. Veselega serca pride po doveršenem opravilu v Kremelj nazaj, in caru naznani, da je ukaz njegov opravil.

„Že prav, Aleksej,“ mu car odgovori. „Zdaj pa le idi!“

Aleksej vesel, da ga je car tako naglo odpravil, gré, pa na enkrat ga zopet pokliče nazaj in popraša:

„Koliko je že ura Aleksej?“

Borni paže stoji tukaj, kakor od strele zadet, in osramoten, ne vé kako bi se izgovoril.

„No, mar ne slišiš,“ ga car nagovori „Uprašal sem te, koliko je ura?“

Aleksej se pred carom na kolena verže in milosti prosi.

„Kaj pa je to?“ ga car ostrejše popraša. „Zakaj me milosti prosiš? kakor vidim si uro zapravil. Kam si jo pripravil?“

Aleksej pripoveduje kleče prigodek s Pavlom Ivanovičem, in car ga nevoljen posluša.

„Aleksej — to je laž! Ti si uro, darilo moje milosti in znamnje moje dobrote zapravil in Bog vé kam pripravil, povej kam si uro pripravil, in odpuščeno ti bode!“

„Ne, ne, Vaše Veličanstvo, mu Aleksej jokaje odgovori. Ravno tako je kakor sem povedal. Gotovo ne bi si upal oči v Vaše Veličanstvo povzdigniti, če bi bil lagal!“

Car z glavo maje in na vse zagotavljanje vendar še ne verjame. Zgodba s Pavlom se mu zdi nekako neverjetna.

„Ali res nočeš obstati, da si uro vsejal kakor koli,“ ga car še enkrat popraša. „Govori resnico, če ne, občutil boš mojo pravico!“

Ah, Vaše Veličanstvo, prisežem, da je gola resnica, kar sem rekel!“

„Bomo kmalo videli!“ mu car reče. „Gorjé ti, ako si lagal. Le v sobi ostani do daljega ukaza.“

Akoravno je Aleksej caru pravico govoril, da ni ure drugače zapravil, ampak le zastavil, da je prijatla svojega iz hude sile oprostil, mu je bilo vendar hudo, da je milega cara razžalil in čaka v sprednji sobi daljne obsodbe v strahu in trepetu. Kake pol ure medli tú v strahu in čaka, kar ga naenkrat car pokliče. Aleksej stopi bled in prepadel v carovo sôbo, pa ko jasno carovo obličje pogleda, poskoči mu serce veselja, car se mu prijazen pomuza, pred njim se Aleksej zopet na kolena verže.

„Zakaj se jočeš Aleksej?“ ga car popraša. „Jaz že vém, da si resnico govoril. Poslal sem bil po juvelirja, ki mi je vse poterdil, kakor si mi ti pravil, in zdaj je vse dobro. Tukaj imaš zopet svojo uro. Rešil sem ti jo, in ti jo še enkrat darujem.“

„Ah, premilo, predobrotljivo Veličanstvo!“ pregovorí Aleksej. „Tresel sem se kakor šiba in bal, ker sem bil Vaše Veličanstvo razjezil; zdaj se veselja jočem, da sem zopet odpuščenje zadobil.“

„Že dobro! Le vstani!“ mu car zapové. „To se vé da si se pregrešil, in prestali strah naj ti bo kazen, ki si jo zaslužil. Nisem se jezil zato, da si uro zastavil in v sili nesrečnemu pomagal, ampak le zato, da nisi v me zaupal in k meni prišel pomoči iskat. Moji podložniki so moji otroci, jaz jih bom varoval, če bi se jim imela krivica delati. Zapomni si to dobro. Zdaj mi pa povej, od kod poznaš tega kmetiča, kteremu si v sili pomagal.“

Aleksej mu pripoveduje o starem Ivanu, kteremu je obljubil pomagati, če bo le kedaj v tem stanu, kakoršnega mu je Ivan vedeževal.

„No, tako si svojo obljubo pošteno dopolnil, zato ti tudi odpustim, če si tudi brez moje vednosti ravnal. Ker pa nisi še v stanu ubogemu kmetu velike dobrote skazati, zato sem pa jaz tvojo dolžnost prevzel, če je nje pa le Pavel Ivanovič vreden. V kterem selu pa njegov oče biva?

Aleksej imenuje vas po pravem imenu.

„Že prav!“ pregovori car, „bomo videli!“

Aleksej prevesel, da se je vihar brez posebne škode vlegel, misli čez nekaj dni, da je ta reč zaspala. Pa jako se začudi, ko ga nekega jutra car k sebi pokliče in pri njem starega Ivana in Pavla Ivanoviča najde.

„Glej, Aleksej, tvoja stara prijatla! pozdravi ju, vse dobro sem pozvedel, da se verlo obnašata, kar me najbolj veselí, da sem ju po tebi spoznal. Ivan je prost, oskerbnik ga ne bo več v kozji rog uganjal, in pride sam za oskerbnika na mojo grajščino. Pavel bo pa blizo tebe ostal in stopil v moj osebni polk (stražni regiment). Verlih vojakov potrebujem, in če se bo pridno obnašal, zná kmalo častnik postati. Zdaj pa le odidite in razgovarjajte se, kolikor vam je drago. General Le Fort bo že vse drugo poskerbel. Ti pa Aleksej, zapomni si, ura se ne zastavlja, da se prijatlu pomaga, ampak pomoči pri caru išče, kdor pomoči potrebuje. Poglej, jez znam bolj skerbeti od tebe.“

„Oh, premili gospod!“ pregovori Aleksej pred odhodom, „serce moje je polno kesa in hvaležnosti.“

„Prav,“ mu car odreče. „Milost moja ti ostane. Le idite!“

Veseli odidejo. Stari Ivan in Pavel se Alekseju zahvaljujeta za skazane dobrote. Pavel prime Alekseja za roko, in mu jo poljubi rekoč: „Gospod Aleksej! ti si mojega oteca revščine otel in na slavno pot spravil, besed mi zmanjkuje zahvaliti se ti po dolžnosti. Pa le poslušaj me, gospod, če boš kedaj prijatla potreboval, ki je pripravljen vsaki trenutek svoje življenje za te žertovati in vsako kapljo kervi preliti, misli na Pavla Ivanoviča. Pod solncem ne boš nobenega zvestejega prijatelja našel od mene.“

„Ravno tako se znaš tudi ti na-me zanašati,“ mu Aleksej odgovorí. „Res, da do zdaj nimam še nobenega prijatla, in veseli me, če mi želiš ti biti. Stojva v sreči ali nesreči drug drugemu na strani, kakor nama bo prihodnost nanašala.“

„Na to prisežem stanoviten ostati!“ pregovorí Pavel Ivanovič in mladenča se objameta. Stari Ivan stegne svoje roke, jih položi na Aleksejovo glavo in sina svojega in ju blagoslovi rekoč:

„Bog vaji blagoslovi in zvezo vajino. Prijaznost je žlahten blagor in srečen je ta neprecenljivi nebeški dar na zemlji.“

IV. Kipeča sreča.

Vse se je doveršilo, kakor je car ukazal. Priletni Ivan pride za oskerbnika na carovo grajščino blizo Moskve, sin njegov Pavel stopi pa k vojakom v Potešnji regiment, ki je bil skor vsak dan v Kremeljnu na straži. Tukaj sta Aleksej in Pavel pogostoma skupej zahajala. Ker je bil Pavel posebno natančen v svojih opravilih, privabil si je v kratkem nagnjenje svojih prednikov. Pa pri vsem njegovem prizadevanji je vendar le počasi napredoval. Čez nekoliko let je postal komaj desetnik (korporal); Aleksej je med tem že davnej pažetovo obleko slekel in polkovnik postal.

To povišanje pa ni prijaznosti med njim in Pavlom Ivanovičem nikakor razrušilo, akoravno sta se bolj poredkama videla od poprej, ostaneta vedno enaka stara prijatla. Aleksej pričakuje le ugodne prilike Pavla priporočiti, da bi poprej na višo stopinjo prišel. V enomer mu le poterpljenje priporoča „bo že! bo že! — Saj tudi drevo ne pade na pervi mahljej!“

„Ne misli, dragi prijatel, da po časti in slavi hlepim,“ mu Pavel večkrat odgovorí, ko ga Aleksej prihodnostjo tolaži, — „tako dolgo, dokler mi prijatel ostaneš, ne bom se nesrečnega imenoval, sem ravno daleč za teboj. Zadovoljen sem, in zadovoljnost več veljá od častne stopinje, slave in časti. Ravno tako sem tvojega čislanja in spoštovanja vesel, kakor da bi ga bil jaz sam deležen.“

Pavlova sprevidnost Alekseja gane in mu tako globoko v serce seže, da je pred carom večkrat željo sprožil za milostljivo njegovo povišanje, toda car se na Pavla Ivanoviča tako malo spomni, kakor da bi bil na-nj res popolnoma pozabil; tem bolj Alekseja povikšuje, in ga nenadoma za generala izvoli. Pavel je pa še zmerom desetnik.

Poslednjič se vendar Aleksej svojega prijatla spomni.

Bilo je po zimi. Hud mraz nastopi krog in krog, snega je padlo do kolena in čez, in volkov, ki ne dobivajo po gozdih kerme, prižene glad cele trope iz puščav do sel in še celó blizo Moskve. Ropajo po cestah in moré, na kar naleté. Tožbe bornih deželanov, kterim so požeruhi obilo živine potrebili, dospejo do milega cara, kteri neutegoma zapové tej sili v okom priti, in volkove postreliti ali saj odpoditi. Celi regimentje so bili v brambo razposlani; še celó cara je nekega dné slast napadla se na lov podati. Lov napové in Alekseja izvoli za poveljnika. Med brojnim spremstvom jaha car z verlo risanico in lovskim mečem orožen v visoko zametene ravnine in gozde. Kmalo dospejo do celih trop volkov, puške pokajo od vseh straní, požeruhi so bili postreljeni in razpodeni. Spremljevavci carovi derejo za njimi, car spodbode svojega vranca, strelja za njimi, in volk za volkom obleží. Le še eden največi in najdivjiši je videti, kterega car izpred oči ne spusti. Še ti moraš pasti, si misli, in akoravno dvé ali tri kroglice za njim izstrelí, mu ne pride do živega in derví na vskok za njim. Tako se je vedno dalje od spremljevavcev oddaljal, da nazadnje le en sam lovec za njim jaha, čegar konj je pa že tudi precej obnemogel, in deleč za njim ostal; pa še temu se poslednjič v goščavi iz očí zgubí.

Volk jo vedno dalje pobeguje, da bi v goščavi v kak berlog peté odnesel lovcu, kteri neprestrašen za njim derví, dokler ga med dvé skali ne pripodí, da ne more dalje, kakor nazaj proti lovcu.

Požerúh obstojí, se proti caru oberne, zareží in kaže svoje dolge in ostre zobé in gleda s svojimi žareče-iskrenimi očmí. Car na-nj nameri in puško sproži; zver skoči naprej, kroglica zleti čez-nj. Ko blisk se vrancu na vrat zažene in mu v vrat globoko zobé zasadí. Konj razkačen in prestrašen se zveri oprostiti skuša, se stresa, spenja in v divjih skokih pade pod jezdicem.

Pri divjih skokih plahe živine ni bilo caru moč za lovski meč prijeti in ga zasaditi volku v odperto žrelo; konj leží z vso svojo težo na njem tako, da ne more strelec orožja rabiti. Volk spusti konja, vprè svoje žareče divje bliskajoče očí v cara, in se spenja ravno na-nj skočiti. Car vès terd, misli, da mu poslednja ura bije.

V največi nevarnosti poči puška — volk zarjoví, in namesti naprej skočiti, se na stran v sneg zavalí in krí zabrizga iz rane deleč tjè po snegu.

„Aleksej, si ti?“ ga car zakliče in se na rešitelja ozrè. „To je bil verl strelj in ravno ob pravem času! pomagaj, da izpod konja skobacam!“

Aleksej plane raz konja in pomaga caru na noge. Car se skloni, mu roko podá in pravi: „Zdaj si jo, moj dragi, pa že spet zadel. Le trenutek pozneje in zverjad bi me bila razmesarila. Prav hvaležen sem ti. Povej, kaj naj ti dam za darilo!“

„Ah, milostljivi gospod!“ mu Aleksej ponižno reče, — „čemu, ker nisem druzega storil, kakor le dolžnost svojo, če bi bil moj konj le malo krepkeji, bil bi že pred tukaj, in požerúha bi bila poprej užugala.“

„Konja dobiš druzega iz moje konjarnice, izberi si, kterega le hočeš. Pa le urno z besedo na dan, kaj naj ti še storim? Govori!“

„Vaše Veličanstvo! ker mi je tedaj pripuščeno in ker se ravno o pravem času svojega prijatelja Pavla opomnim, zato se prederznem za-nj poprositi, da bi ga Vaše Veličanstvo oficirja napravilo, on zasluži, milostljivi gospod! gotovo nima Vaše Veličanstvo vrednišega in zvestejšega podložnika v verstah svoje straže!“

Car se mu posmeja in pravi: „Tako še le zdaj, ker véš, da vse zadobiš, se spomniš svojega prijatla. Ta nagnjenost me veselí in mi priča tvoje dobro sercé. Pri tem te moram pa zagotoviti, da nisem Pavla Ivanoviča zato oficirja tako dolgo imenoval, dokler se nisem tvoje nagnjenosti do njega prepričal. Skušnjo si prestal. Kdor je svojemu prijatlju zvest, ta bo gotovo tudi svojemu gospodu in zapovedovavcu zvest. Zanesti se smem, ni res, Aleksej?“

„Res, do smerti, Vaše Veličanstvo,“ priterdi mu Aleksej z živim glasom. „Ne preceja se kapljice krive kervi v mojih žilah, in poslednjo prelijem rad za premilega svojega gospoda!“

„Verjamem ti, Aleksej,“ reče mu car dobrovoljen. „Tvojega zagotovila mi ni treba. Nihče mi ni nasledoval od tebe, nihče mi ni stal v nevarnosti na strani kakor ti. Pa vsega tega je dovelj, tvoje žlahtno serce poznam. Prošnjo zarad Pavla Ivanoviča ti dovolim. Le naznani mu, da ga izvolim za polkovnika Potešnje garde.“

Aleksejevo obličje se bliska prevelicega veselja, ta hip se hoče za preveliko milost zahvaliti, pa car mu odmaja z glavo, da ne.

„Nobene hvale! Pavel Ivanovič je vreden moje milosti. Njega in tebe sem že večkrat opazoval. Verli oficir bo, zvestobe njegove se nadjam, le povej mu. Zdaj pa tudi ti za-se izreči, kaj bi rad?“

„Oh, premili gospod,“ pregovori Aleksej, „Vaše Veličanstvo me osreči s svojo milostjo, kaj čem več?“

„Le izreči svojo željo, to hočem vedeti!“ mu car zapové.

„No, če je pa tako, da smem željo izustiti, prosim za milost, da bi me Vaše Veličanstvo vedno blizo sebe imelo!“

Peter se mu pomuza in z glavo priterdi. „Obljubim, da boš vedno blizo mene, le v važnih okoliščinah ne, kjer bi te bilo drugej treba; to naj ti bo pa dokaz, da stavim vse svoje zaupanje v te. Menim, da me razumeš?“ —

„Razumem in od novega prisežem, da bom Vašemu Veličanstvu udan in zvest do smerti.“

Peter ga prime za roko in pregovorí resnobno: „Sprejmem tvojo prisego. Zdaj pa grof Aleksej Menčikov, na konja, morava vendar videti, kje so moji spremljevavci ostali.“

Aleksej obledí, roka se mu trese, ko caru stopnico derží, da na konja stopi.

„Ah, vse preobilo milosti!“

„Ne, dragi moj, tvoje serce je prežlahtno in ne bo grofovskemu naimku nečasti delalo. Naimek ali naslov je le za svet, tvoje serce, mislim pa za-me!“

To zgovorivši spodpode vranca in zdirja od tod. Aleksej gleda za njim ves omamljen, pa saj tudi ne more drugače biti, če le nekoliko premisli, kako je vendar mogoče, da bi mogel oni nekdanji pekovski fant revnega rodu v grofovski stan povzdignjen biti! In vendar ga je Peter, car ruski, povzdignil, in njegova beseda je bila stanovitna kakor skala v morji. Aleksej jaha za carom kakor v sanjah, le glasovi za njim v skok jahajočih jezdecev ga nekako prebudé, in mu po carovem ukazu berzega konjiča pripeljejo.

„Tú imate grof Menčikov berzega konjiča, najgoršega iz konjarnice njih Veličanstva, ki vam ga car v dar pošlje.“

„Bog blagoslovi našega gospoda! Živio mili car!“ zakliče Aleksej vesel. „Zdaj pa le urno za njim, da se mu tudi za to darilo zahvalim in poklonim.“

Da je Pavel Ivanovič na enkrat na tako visoko oficirsko stopinjo povzdignjen, tega je bil njegov prijatel Aleksej ravno tako vesel, kakor svoje lastne sreče, in komaj se je caru za darovanega konja zahvalil, hiti kar more k prijatlu Pavlu Ivanoviču in mu naznani, da ga je car za polkovnika izvolil. Pavel pa ni tega popolnoma verjel, dokler mu carov služabnik cesarjevega pisma in zavitka cekinov ne podá, da si za nje polkovnikovo obleko omisli; pa kdo bi si mogel tudi kaj tacega misliti, da bi se korporal na polkovnikovo mesto povzdignil; kaj tacega doveršiti je bilo le Petru, ruskemu caru mogoče.

„Aleksej!“ zavpije Pavel in pade svojemu prijatlu okrog vratú, „za to srečo se moram le tebi zahvaliti, gotovo nikdar ne bom pozabil, da sem le caru in tebi zvestobo dolžan; Bog naj me kaznuje, če jo le kedaj opustim ali kakorkoli pokvarim. Le povej caru, da bom za Boga in cara stal, kakor hrast do poslednje srage kerví.“

Aleksej izreče caru Pavlovo zahvalo, ki jo tudi z veseljem sprejme in pravi:

„Vem, da sta mi oba zvesta in vdana. Le deržita svojo prisego, in ne bo se vama bati, da bi ob mojo milost prišla.“

Po prešli zimi sklene car po Evropi tú pa tam običaje in šege, obertnijska opravila, fabrike in umetnijo z lastnimi očmí pregledati, in kar presodi in spozná, da bi bilo za rusko deželo pristojno, tudi tam vpeljati, da bi kupčijo in obertnijo na višo stopinjo povzdignil. Za ta posel odločí Alekseja, da ga bo po tej poti spremljal. Tega naznanila je bil Aleksej zeló vesel, pa le žal mu je, da ne more tudi Pavel Ivanovič ž njim iti, in gré, ko ga je car poslovil, na ravno v Pavlovo stanovanje, in mu pové, da bo s carom popotoval po raznih deželah po Evropi. Pavel mu k temu srečo vošči in obljubi, da si bo tudi on domá na vso moč prizadeval svoje dolžnosti natanko dopolnovati.

Kmalo potem se car Peter s spremstvom na pot podá, in gré skoz Eslandijo, Liflandijo, Branibor, Hanover in Vestfalijo v Amsterdam, kjer misli del časa ostati, se z mornastvom in tesanjem ladij pečati, kar je bilo v ravno tej dobi v Holandiji, v najlepšem cvetji. Nepoznan obiskuje car Peter vsaki dan ladjodelnico, se skerbno podučuje v posamnih ladijetesanjih, in po vseh obhodih ga Aleksej spremlja, ker je bil za vse véde in poduke ravno tako vnet kakor car; zato ga je pa vedno bolj čislal in na višo stopinjo povzdigoval. Drugi spremljevavci se pa za enake véde malo ali pa nič ne pečajo.

Nekega večera gré Peter iz ladjodelnice vès zamišljen v svojo palačo. Domá sedí v mislih zakopan, kar naenkrat pregovori: „Že vidim, da tako ne gré!“ reče Peter Alekseju. „Z gledanjem in razkladanjem, kako se to in to dela, ne dospemo tako deleč, kakor sem mislil, tega sem se danes do dobrega prepričal. Preden na Rusko pridemo, bomo polovico od vsega, kar smo si tukaj o ladjodelstvu s trudom zapomnili, zopet pozabili, — eno reč le po verhu znati, je dostikrat le toliko, kakor nič, in naša hoja na ladjodelnice bo naposled vsa zastonj. To pa ne smé biti! Aleksej nasvetuj mi, kako bi se dala prav koristno in vspešno osnovati?“ —

„Naj mi, Vaše Veličanstvo, blagovoli pravi namen našega ladjodelstva naznaniti,“ seže mu Aleksej v besedo.

„Namen našega ladjodelstva je očiten kot beli dan. Rusijo želim pred vsemi deželami in ljudstvi veliko napraviti, zato potrebujem pred vsem drugim čverstih morskih moči, brez brodarstva ga ni velicega vladarstva.“

„Vaše Veličanstvo zná nekoliko ladjodelcev in tesarjev seboj na Rusko vzeti in brodarstvo pod svojim vodstvom osnovati.“

„Na to sem že sam mislil,“ odgovori mu Peter, — „ali še vse to ni dovelj. Enaki ljudje bi nas znali prevariti in okaniti, in kdo bi jim mogel kaj, če bi mi njihovih del popolnoma ne razumeli. Aleksej le po drugo, ta ti ne obvelja. V možganih svojih nimaš slame!“

„Vem pač, kako bi se dala ta reč najboljše doveršiti, — pa menim, da bi se je Vaše Veličanstvo težko poprijelo?“

„Kako le?“ ga car radoveden pobara. „Ne vstrašim se niti stroškov niti truda, da le dosežem, česar želim.“

„Gotovo, pa z veliko težavo, Vaše Veličanstvo mi bo javalne to misel poterdilo.“

„Kdo vé! verlo brodarstvo na noge spraviti, morem tudi več kakor hruške peč!“

„Morda še celó dela se lotiti?“ ga Aleksej nekako strahoma popraša, ker vedeti ne more, kaj vtegne Peter k temu reči.

„Se dela lotiti? kaj pa češ s tem reči? Le z besedo na dan, ne bom ti zameril, le povej kaj misliš?“

„Jez mislim, če bi se Vaše Veličanstvo po tesarsko obleklo, tako, da bi se nikomur ne zdelo da ste car, vzemite sekiro in oglomer v roke in stopite kolikor toliko časa v poduk ladije tesati; kmalo se bote v ladjodelu in brodarstvu s svojo bistro glavo tako izbistrili, da bote nje prednosti in skrivnosti tako razumeli in poznali, kakor tesarji, ki barke tešejo že od mladih nog. Kar se človek iz pravega namena nauči, tega nikdar ne pozabi. Pa brez zamere, da se prederznem kaj tacega pregovoriti.“

„Kaj tacega praviš?“ pregovori car, vstane naglo s stola in koraka ročno po sobi gori in doli. „Dobra misel, boljše, bi djal, si ne moreš izmisliti, in kakor prižgana iskra mí je v serce šinila. Da, tako je! Mož je sam! kdor si z lastnim pridom, prizadevanjem in stanovitnostjo kaj pridobi, to mu tudi ostane. Ti si mi pot pokazal, ki se ga bom tudi poprijel in ne dvomim, da bi me v kratkem času do tjè ne pripeljal, kar doseči želim. Tako, moj dragi Aleksej, škerlat in krono bom od sebe položil in plenkačo tesarsko v roke vzel. Kako prizadevanje ali ponižanje bi bilo vladarju pretežko, ki želi svoje ljudstvo izobraževati in osrečevati.

Če je Peter kako reč, ki se mu je za svojo deželo važna in koristna zdela, spoznal, poprijel se je je tudi brez odlašanja. Že koj drugi dan je vse svoje spremljevavce zbral ter njim naznanil, da jih bo za nekoliko časa zapustil, in smert jim zažuga, če le besedico čerhnejo od njegove nepričujočnosti. Le enemu zaupniku se je carovo vedenje zaupalo, da bo caru, če bi treba bilo, važna naznanila in poročila naznanjal in donašal. Potem zapusti Peter Amsterdam in gre z Aleksejem v Sardam, kjer je kakor prost tesar barke tesal.

V Sardam prišedši stopi car v prosti navadni deželni obleki kakor tesar v ladjotesarnico pod imenom Peter Mihaelov. Aleksej po izgledu svojega previsocega zapovednika se vede ravno tako in nihče ne vé, kdo sta prišla tesarja in od kod, ktera vsaki dan redno v ladjodelnico dohajata in tešeta z veseljem in čversto, da je vse prek letelo.

Car vzame z Aleksejem neko borno bajto v najem, stanuje tú brez kakega služabnika, si posteljo sam postilja, sam kuha in ne pusti, da bi mu Aleksej tú in tam le kolikaj pripomogel.

„Nikar,“ mu pravi. „Lej, če bi ti jez to dovolil, kmalo bi ljudje jeli vgibati, kdo sva in naji cilj bi se popačil. Kar se pa dela, mora se popolnoma storiti. Kakoršno delo, tako plačilo, in midva se ne pečava s tesarstvom ladij za šalo in kratek čas, ampak se ukvarjava ž njim resno in natanko, kakor mora biti.“

Se vé, da se Aleksej vede po zapovedi svojega gospoda in mu pomaga, kar le more. Zmerom vesel, priljuden in dobrovoljen prepeva in žvižga car pri delu od jutra do večera, in tako si je tesarje privabil, da so ga prav radi med seboj imeli in veliko obrajtali. —

Celih sedem tednov ostane car Peter nepoznan v Sardamu. Med tem časom ne dela samo pri napravi velicih bojnih in kupčijskih bark, ampak sam si steše v prostih urah s pomočjo Alekseja lastno barkico, ktero v spomin svojega učenstva seboj na Rusovsko vzame.

Da je Peter sedem tednov nevajen delal, brez posebne postrežbe veliko terpel, ni treba v misel jemati. Debele žulje je dobil na rokah, marsiktera potna sraga se mu je po čelu pocedila, pa tudi, — in to je bila poglavitna reč, da je car svoj cilj in konec popolnoma dosegel, da ga niso pozneje ladjodelci pod nosom brili.

„Aleksej, zdaj bo pa že dovelj!“ reče Peter nekega večera po delopustu svojemu zvestemu tovaršu iz tesališča prišedši na dom. „Pošteno sva delala in najina marljivost je pridelke donašala, ki bojo mojemu carstvu na veke koristili. Čas bo že, da se nazaj poverneva. Pa vsak delavec je svojega plačila vreden, zato si hočemo pred odhodom še eno veselico privoščiti, in jutri vožnjo za kratek čas po morji napraviti. Poskerbi barko Aleksej. Bomo videli, da ne znamo samo ladje tesati, ampak jih vémo tudi vladati.“

Ni mu bilo težko terdne in precej velike barke z verlimi mornarji obljudene dobiti in najeti, v kteri jadrajo drugo jutro na široko morje. Car sam prime za kermilo in ga vlada s krepko roko; vožnja se mu kaj prilega. Vès zamaknjen diha pomorski zrak in ne porajta, akoravno ladja vedno dalje od pomorja plava. Vedno hladneja in ostreja sapa jim piha naproti in visokeje valove proti njim podi; barkica pleše kakor orehova lupina tako, da mornarje začne nevihta že skerbeti.

„Gospod, al ne bi bilo varniše, da sa vernemo?“ pravi neki star rujav mornar kermarju, kteri bi si bil berž ko ne poprej vsacega druzega človeka pred seboj mislil, kakor Petra, ruskega cara. Sapa vihra vedno huje, od zahoda nam huda ura žuga, ki zna ladjico v globoko morje pokopati, in konec nas je vseh.

Preserčni kermar mu posmehljaje odkima ter pravi:

„Jez sem si že davnej kak mali vihar na prostem morji želel. Le naprej mornarji! Razpnite jadra. Po morji moramo leteti, kakor urna tonovšica.“

Mornarji ga ubogajo, akoravno odlašajo, ker se nevihte bojé. Tudi Alekseja strah preleti m stepi k svojemu gospodu rekoč:

„Vaše Veličanstvo, nikar naj si preveč ne upa!“ mu nekako prestrašen Aleksej reče. „Le poglejte mornarje, da se res bojé. Če bi nas kaka nesreča zadela, Bog ne daj, že se dergetam, če le na to pomislim!“ —

„Strahopetnež, ne bi bil verjel, da se ti pred vsako sapico hlače tresejo,“ mu Peter Véliki pravi. „Kedaj si slišal, da bi bili morski valovi kakega ruskega cara pogoltnili? Ne boj se, do zdaj ni še nobene nevarnosti, če bi pa bila, bomo se jej že ubranili, ne skerbi za to!“

Aleksej se od cara oberne in pomaga mornarjem jadra razpenjati. Kmalo potem jame piš pojenjevati, car doseže, česar je pričakoval. Barkica plava ponosno kakor tonovšica tjè po srebernosvitlem zercalu neizmernega morja. Čeravno se valovi od časa do časa na bok zaženó in prederzne mornarje do polti operó, vendar se za to nobeden menj ne zmeni, kakor car Peter, kteri smehljaje slano vodo s sebe otresa, brez da bi roko s kermila potegnil.

Dalje in dalje ferči barkica v sinje morje in vedno više in više se povzdigujejo težki in temni oblaki na nebesu. Sčasoma ga popolnoma prepnó, solnce zakrijejo, morje se zatemni, debele kaplje padajo, v oblacih jame bučati, nevihta je vedno bliže. Na enkrat zažvižga hud vihar, hlastne v razpeta jadra s celo močjo in verže ladijo skorej na stran. Mornarji zavpijejo in samega neplahega Alekseja strah prevzame.

„Mornarji na noge! nezgoda je zmerom bolj osorna,“ zavpije car s čverstim glasom. „Zvijte jadra, pa le urno.“

Mornarji sežejo po njih, toda piš jih tako suče, da prav malo ali celo nič ne opravijo.

„Aleksej, stopi sem!“ ga car zakliče. „Primi za kermilo. Že vidim, da nič ne opravite, vam moram pomagati.“

Aleksej plane in zgrabi kermilo, car šine pa po jadrih, in ko jih zvijó, skloni se zopet barka, ako jo ravno piš jako sèm ter tjè suče, so se vendar tej ujmi odtegnili. Pa jim druga žuga. Huda nevihta, grom in blisk se jim bliža, bledi in prestrašeni popadajo mornarji na tlá in kličejo Boga in sv. Miklavža na pomoč; le sam car stoji poleg jambore in gleda brez strahu v natorni spor. Aleksej se pa še zmerom pri kermilu trese in gleda plah okrog.

Ko tako oplašen zraven kermila stojí, opomni se na mlada leta, ko je slišal, da, če v barko trešči, udari strela po navadi v jamboro in se po njej v barko spustí, in ko ravno cara poleg jambore stati vidi, preleti ga strah.

„Ah, moj Bog, če zdaj trešči, je car proč!“ — In bolj se huda ura bliža, bolj se Aleksej za cara boji. Sklene ga od jambore spraviti, popade poleg njega ležeča verv in pripnè ž njo kermilo, šine proti jambori, pri kteri je car stal in pravi:

„Prosim, Vaše Veličanstvo, stopite od tukaj, za božjo voljo, za vas se jako bojim.“

„Zakaj le, tú sem varen kakor kje drugej, in če Bog nad menoj čuje, ktera nesreča me more zadeti?“

„Bog čuje nad Vašim Veličanstvom,“ pregovorí Aleksej, „zato mi je tudi spregovoriti dal, Vaša Veličanstvo od tukaj spraviti. Stopite od tukaj, stopite prosim lepo, da vas nesreča ne prehiti!“

„Tako naj pa bo, grém, da saj tebe potolažim,“ in stopi na ono stran kermila.

Aleksej gré poln skerbi za njim, in car mu je hotel strah ravno nekoliko skaliti in ga potolažiti, kar se naenkrat svitel žarek z višave pred njim proti tlam spusti, strašno se zabliskne, strela udari verh jambore tako, da se vsa barka strese od ene strani do druge. Bledi počepajo mornarji tú in tam po tleh. Aleksej se prime za neko verv, da ga puh na tla ne podere. Ta oplaz preleti tudi cara, vendar se veliko ne zmeni in pravi:

„Presneto je hudo oplazilo. Aleksej glej, glej mornarji so vsi omamljeni in ležé po tleh, kakor da bi bili mertvi!“

Ker Aleksej koj zraven ne priskoči, šine car sam k njim, zmaketá enega za drugim za pleča rekoč: „Na noge, na noge mornarji! Strela nam je za zdaj prizanesla, udarila je le v barko in steno prebila, da voda v barko hahla. Če luknje berž ne zamašite, vsi smo proč, tedaj urno na delo!“

En strah podi druzega, mornarji vstanejo in skočijo v barko, kjer kmalo zapazijo, da skoz preluknjeno špranjo voda v barko vrè, in jo zamašé, da se barka ne potopi.

Vodo, kar je v barko priteče, iztrombajo, in strah in trepet pojenja. Nevihta potihne, černi oblaki zginejo in milo solnce posije.

„Nevarnost smo prestali,“ pregovori car Peter. „Če ste le luknjo dobro zadelali, potem se nam ni ničesar več bati.“

„Al jambora je prehudo razrušena,“ pravi eden mornarjev, „in ne moremo nobenega jadra na njo več razpeti.“

„Primite za vesla!“ jim car ukaže. „Pa le urno, gorše ko boste veslali, tem poprej bomo na primorji, le urno možje, vaš trud ne bo zastonj!“

Brez vsega ugovora popadejo vesla in veslajo iz vse moči, kdor bolj, ta bolj; čez kake pol ure se jim v daljavi že primorje zabliska, kamor po hudem prizadevanji srečno priveslajo, in preden carin Aleksej iz ladijostaje odrineta, dá car pridnim mornarjem polno mošnjo rumenjakov, rekši: „nate, to imate obljubljeno darilo in za razrušeno jamboro,“ utopita z barke in odrineta v Sardam. Tukaj podá car Alekseju roko in pravi:

„Zahvalujem se ti, dragi moj! Že spet si me smerti otel. Car ti bo gotovo povernil, kar si tesarju Peter Mihaelov-u dobrega storil. Gotovo bi bil mertev, če bi me ti od jambore spravil ne bil. Kedar na Rusko pridemo, bomo kaj več o tem govorili.“ Car ostane mož beseda. Aleksej ni hrepenil po darilu, vesel je, da je le gospoda svojega smerti rešil.

Koj drugi dan odrine car z Aleksejem v Amsterdam in potuje od tukaj dalje po Evropi. Najprej gré v London, kjer v angležkobrodarski obleki v barkolesarskem dvoru stanuje, in se kakor v Holandiji tudi tukaj ladije tesati učí. Čez tri mesece se verne skoz Holandijo in Draždane na Dunaj; od tukaj se napravlja na Laško, kar zve nekega večera pred odhodom od Alekseja nov upor nepokornih in prešernih Streljicev.

„Kaj novega in dobrega dragi moj Aleksej!“ praša tisti večer car. „Gotovo mi važna poročila prineseš!“

„Na vsako stran važna poročila, ki znajo overati popotovanje naše,“ mu Aleksej omeni. „Neki poslanec mojega prijatla Pavel Ivanovič-a mi naznanja punt Streljicev. Tú je pisanje njegovo.“

Car ga popade in naglo prebere.

„Tega mora konec biti,“ mu car serdit odgovori. „Le berzo zapovej, da odrinemo. Se to noč hočem od tukaj v Moskvo odriniti. Gorjé upornikom! Tebi Aleksej pa hvala. Ne zadosti, da nad mojo varnostjo osebno čuješ, tem bolj tudi v daljavi za me skerbiš. Vsem, tebi in puntarjem bo po zasluženji povernjeno. Sedaj pa le urno od todi!“

Aleksej poskerbí, da car Peter še to noč s spremstvom Dunaj zapustí in proti severju odrine.

Zdaj se puntarjem vroča kaša kuha!

V. Ošabna prevzetnost.

Strašna je sodba, ki jo je 4. kimovca 1698 iz popotvanja po Evropi v Moskvo povernivši se car Peter čez puntarske Streljice izveršil. Sto in sto jih dá na vislice povesiti, druzih sto in sto pa v sibirske puščave v pregnanstvo obsodi; tako celo vojsko Streljicev zatare.

Pa kakor pravično kaznovati, vé Peter Véliki tudi milostljivo obdarovati. Alekseja je z blagri, redi, častjo, gradovi in bogastvom preobložil in ni iz uma spustil, kar mu je bil Peter Mihaelov še v Sardamu obljubil, akoravno je vedel, da ga bodo deželni velikaši zavidovali.

„Naj te zavidujejo,“ mu car omeni, „kakor tudi hočejo. Ti dobiš, kar si zaslužil. Če mi bodo oni tako udani, zvesti in skerbni, kakor ti, jim tudi milosti svoje kratil ne bom. Lenobe in nevednosti pa nikdar nisem še podpiral, in jene bom. Kakoršno delo, tako plačilo!“

Pavla Ivanoviča je za generala izvolil, in marsikteremu drugemu je bogata darila podelil, — med vsemi je pa cvetela najkrasniša cvetlica cesarjeve milosti Alekseju.

Tukaj moram pa še v misel vzeti dva moža, ktera je bila nemila smert kmalo potem pokosila, ko se je bil Peter iz svojega popotvanja nazaj v Moskvo vernil, ki ju je najbolj ljubil in čislal, namreč general Le Fort-a in Gordona.

„Moja najzvestejša služabnika in pridruženca sta me zapustila,“ pravi Alekseju. „Nimam ga nobenega več razun tebe Aleksej. S tako večim zaupanjem se zanašam na tvojo zvestobo.“

Aleksej mu odkritoserčno obeta, da je za-nj pripravljen tudi svoje življenje žertovati in mu v vseh nevarnostih na strani stati, da ga ljubi in čisla kakor punčico v lastnem očesu.

Da bi mu ne bil posten in zvest, ne more se reči, pa le škoda da je bil z raznimi hudobijami in napakami omadeževan, ktere so z njegovo slavo in mogočnostjo le prenaglo, kakor strupene gobe v jeseni kviško vihrale. — Njegova poprejšnja sprevidnost, ki ga je kinčala kakor pava prekrasno perje, se stopoma umika njegovi ošabnosti in prevzetnosti; z bogastvom njegovim raste tudi njegova lakomnost, s slavo samovoljnost, terdoserčnost in nemilo serce proti vsem, ki se mu ne uklanjajo. Sreča ga dela vedno prevzetnejšega, bogateje ko ga s posvetnim blagrom obsiplje in kinča.

Peter ga obdaruje s prekrasno palačo in slava njegova mu privabi preserčno zaročnico, ktera mu po svoji serčni dobroti največi veselje družinskega veselja osnuje, in sčasoma čvetero ljubeznjivih otročičev povije, za ktere skerbeti jima car obljubi.

Kakor povsod se mu sreča tudi na bojišču smehljá in čelo z lavorom kinča. V vojski s Švedi se je obnašal kakor oroslan, kar mu zopet mnogo zaslug privabi. Tako se prerokovanje starega Ivana nad njim vedno bolj izpolnuje. Blišč, bogastvo in mogočnost se utrinja če dalje bolj nad njim. Aleksej stoji na višavi, od ktere se nekdanjemu pekovskemu fantu Aleksašku gotovo nikdar sanjalo ni. Car Peter ga v kneški stan povzdigne, za general-feldmaršala in pomorskega podvojvoda izvoli, in mu podeli naslov „vojvoda Ingrijski“. Vnanja veličanstva so si prizadevala carovega ljubljenca s slavo in blagodari osipati. Danija, Prusija in Poljska so mu slavne rede poslale in ga z mnogimi darili obdarovale.

Pa v sredi svojega veličastja se tako zadovoljnega in srečnega ne čuti, kakor takrat, ko je še carov paže bil; se vé takrat ni bilo njegovo serce še popačeno, in vest mu je bila prosta. Ravno to, ker je imel preobilno bogastva in posestva, ga nezadovoljnega dela; ker hoče vedno več imeti, zabrede v lakomnost in častimarnost, in k njima se pritepete še ošabnost in prevzetnost. Ni se čuditi, da je jel tega in onega žaliti in preganjati in iz okolice vladarjeve odpravljati, za kar si je obilo sovražnikov na glavo nakopal, ki so se noč in dan prizadevali, da bi mu srečo spodkopali in ga ob carovo milost pripravili. Car vse njegove muhe zasledi, ga svarí in pravi:

„Kakoršno delo, tako plačilo! Veš, da sem te zarad tvojih čednosti na visoko stopinjo pripravil, varuj se, da te zarad pregreh in nečednost ne ponižam!“

Enaka svarjenja pomagajo nekaj časa, al Menčikov si jih kmalo za uho založi, tem raje ker misli, da car Peter brez njega biti ne more. Tako zablodi iz ene pregrehe v drugo.

Car ni zastran tega le razkačen, ampak ga tudi kaznuje, tako da mora večkrat za pokoro obilo, obilo v denarjih plačati.

Pa tudi ta kazen Menčikova ne oplaši; on žene svoje osabnosti še dalje. Po raznih zvijačinah in s pomočjo nekega podkupljenega deželnega komisarja prikrajša posestva svojim podložnim; ker se njegovim podložnim pred njim hlače tresejo, zato si ne upajo zoper njega tožbe povzdigniti, da bi jim še ostalih zemljišč ne vzel in jih še celó iz dežele v pusto Sibirijo ne spokal. Knez Dolgoruki, deržavni velikaš, pozvé nepoštenost njegovo, ter jo še vročo caru naznani. Petra, to slišati, jeza popade, zapové, da se ta nevestnost natanko preišče in presodi, ter gré sam k njemu v palačo, kjer najde ljubljenca še v postelji, ga zbudi in mu goljufijo njegovo razodene; ker jo Menčikov obstoji, ga prav verlo ošeska.

„Zdaj menda vendar vidiš, kako se mu plačuje, kdor tako dela kakor ti! S tem pa ni še vse pobotano, ampak moraš ne samo uboge kmete, ki si jih v posestvih prikrajšal, nemudoma odškodovati; zraven tega pa še sto tisoč rubljev kazni v deržavno denarnico plačati. Pri meni si jo za delj časa zavozil; le pred oči se mi kmalu ne prikaži.“

Menčikov se podviza čarov ukaz neutegoma dopolniti; plačana kazen ga tako ne peče, kakor to, da je ob cesarjevo milost prišel. Ne dolgo po tem se napravi in obleče kot prost oficir, se podá v carovo palačo, pred njim se na kolena verže, in mu svoj meč in rede pred noge položí.

„Vaše Veličanstvo,“ pregovorí Menčikov bled in pobitega serca, — nisem vreden, da bi dalje te spričbe najvišje milosti nosil! Naj vzame vse zopet nazaj, le za eno reč se prederznem prositi, da naj ne odtegne Vaše Veličanstvo Menčikovu svoje drage milosti!“

Petra ta ponižnost v serce zbode. Še enkrat ga prav dobro ošteje in mu poboljšanje priporoča, se usmili, in mu reče meč in rede zopet vzeti.

„Enake reči niso med njima bele vrane. Ker pa Menčikov vedno s skesanim sercem poboljšanje obeta, potolaži milega cara kmalo s svojo hlimbo, čeravno včasih nad njim hudo zagromi; pa poslednjič ga vendar le poterpljenje zapusti.

Vojska s Perzijani se uname leta 1722, kamor pa ni car Menčikova seboj vzel, ampak ga pusti na čelu deržavne uprave, ktere najvažniši ud zraven njega je bil tudi general Šasirov, ktera sta se po navadi gledala kakor pès in mačka; njuno sovraštvo je bilo tako veliko, da sta se v deržavnem zboru z gerdimi besedami in goljufi obkladala.

Ko se car Peter iz Perzije poverne, bil je Šasirov pervi pri njem, in toži Menčikova, Menčikov pa njega.

„Oba sta kriva!“ pravi car, ko je pritožbi obeh zaslišal. „Kazni sta vredna oba tem bolj, ker sta se pri očitnem zboru sperla; zato obsodim oba, da zapade vsak sto tisoč rubljev. Bolj natanko bo pa ostra preiskava razsodila.“

Preiskava te razsodbe je bila tako strašna, da car v pervi togoti oba v smert obsodi. Vojaška sodba se začne, pri kteri je car sam predsedoval. Menčikov ga je že na čelu poznal, da je hudo razkačen in čeravno misli, da je zgubljen, da mu vse zvijačine nič zdale ne bodo, vendar se verže na videz vès prestrašen in skesan pred cara na kolena in ga zviti prekanjenec usmiljenja prosi, obstoji vse svoje pregrehe, in mu jih tud pismeno izročí.

Kes, obžalovanje in preponižnost še enkrat premilega cara prevedré, jeza ga popusti in se v usmiljenje in pomilovanje premeni. Pa vse to bi bilo Menčikovu težko veliko pomagalo, če bi ne bil ravno o pravem času njegov prijatel prosé za-nj glasú poidignil, Pavel Ivanovič namreč iz hvaležnosti za dobroto, ki mu jo je Aleksej skazal, prederzne se besedico pregovoriti in za Menčikova prosi:

„Odpuščenje krivemu! Pri tej strašni dôbi prosim, naj se Vaše Veličanstvo opomni, da Vas je nesrečnež vedno ljubil.“

„To je res!“ mu mogočni Peter odgovorí, in žar milosti mu na obrazu zasveti.

Menčikov to zapazi in jame prosteje dihati, kar tudi več druzih nazočih opazi, najmlajši sodbini prisednik, kapitan garde, vstane in reče svojemu bližnjemu prisedniku precej glasno, da car zasliši: „Idiva brate, tukaj nimava ničesar več opraviti!“

„Kaj pa,“ pregovori car, ker vidi, da oficir svoj klobuk vzame in hoče oditi. „He, kam pa?“

„Domú!“ mu kapitan derzno in serčno odgovori. „Če Vaše Veličansvo take pregrehe in goljufije prizanaša, tako nimamo tukaj nič več opraviti!“

Menčikov se strese pri teh besedah, car pa druzega ne reče, kakor:

„Le vsedi se le na svoje mesto in govori kar zarad tega misliš.“

Kapitan se globoko priklone in vsede na poprejšnje mesto.

„No, ker nas je Vaše Veličanstvo za sodnike sem poklicalo, zato bomo zvedeli kar na onem papirji zapisanega stojí; zatoženec naj pa pred branjem svojega spisa k vratom stopi, in potem, ker sem najmlaji sodnije, moram pervi svoje mnenje izgovoriti.“

„Ali slišiš?“ se Peter proti Menčikovu oberne, „kako se moraš sukati. Zdaj se sodba prične. Le stopi k vratom.“

Bled ko smert, misli da je že preč, vstane in gré proti vratom. Spisek njegov se prebere, potem mora prepadli zatoženec pred sobo stopiti.

„Zdaj pa le govori,“ reče car kapitanu.

„Da!“ mu kapitan odgovori, „vse smo slišali, in namesti, da bi bil Menčikov kaznovan, je, ker je cara in deržavo ogoljufal in najzvestejše služabnike gerdo psoval, pomiloščen. On ni milosti vreden, ampak naj pride ob premoženje in življenje.“

„Le naprej, eden za drugim!“

Nekoliko udov sodnije, in skor bi djal, vsi prisedniki, kterim je bil Menčikov, zastran svojih gerdih del, tern v peti, so bili s kapitanom ene misli, le peščica jih je bila, ki so mu lahnejo prisodili, nobeden pa od pregnanstva v Sibirijo. Sam Pavel Ivanovič mu še ohrani prijateljsko zvesto bo.

„Gospod,“ pregovori Pavel, „Aleksej je kriv, ker se je pregrešil, pa nikdar proti svojemu vladarju. Njemu ni bil nikdar nezvest. Prosim njemu za odpuščenje!“

„Tvoja prošnja Pavel Ivanovič mi je všeč,“ pregovori car resnobno, vstane in gleda z ostrim pogledom po zbornikih. „Le poslušajte me vsi,“ pravi dalje. „Če gre za življenje enega človeka, treba je, da se zmote in zasluge natanko pregledajo in pretehtajo, in ko zasluge zmote prevagajo, po pravici je milosti vreden. Kako ste pa vi sodili. Vi ste le po pregrehah segali, ne pa na njegove zasluge gledali. Kdo je med vami, da bi bil meni in deržavi vesteja in koristneja dela opravljal, kakor Aleksej Menčikov. On je vedno modro svetoval, bil je pogumen v boji in zvest svojemu gospodu. Večkrat mi je življenje otel. Če sem ga kedaj tudi tožiti slišal, nisem nikdar nobenega našel, da bi me bil zvesteje ljubil od njega. Zato mu milost nasvetujem. Kazni na premoženji pa ne bo odšel, življenje in prostost mu zavarujem, ker ga bom še prihodnje potreboval. Jaz zahtevam še eno glasovanje.“ —

Sodniki sedijo tem bolj osramoteni, ker poznajo, da je car pravico govoril. Zdaj pa se zove obsodba vse drugače.

„Če je Menčikov caru življenje otel, tako tudi mi nimamo pravica po njem seči,“ pregovori eden med njimi. „Naj ga car sam na premoženji kaznuje.“

Menčikov pride zopet v sôbo, in car mu sodbo naznani.

„Aleksej Menčikov!“ ga Peter Véliki ogovori, „ti si se marsikterih nepoštenosti ukrivičil. Smert si zaslužil, pa le zastran tvoje zvestobe v službi, ti je življenje prizaneseno in kazen te le na premoženji zadene. Ti zapadeš grajščino v Ukrajni, prideš ob najemščino tobaka, boš odstavljen od oblastnije Estlandije in Ingrije. Razun tega boš moral v deržavno denarnico dvakrat sto tisoč rubljev plačati. To tedaj je kazen tvoja. Le vari se, da kedaj še v huje zadrege ne prideš.“

Menčikov, ki pred vratmi ni druzega mislil, kakor da je ob čast, prostost in življenje zapadel, diha zopet vesel, češ, da ga car še zmerom veliko obrajta in čisla, spusti se pred njim na kolena, in se mu spodobno za skazano milost zahvaljuje.

„Potolažen bodi,“ mu car reče. „Še enkrat ti prizanesem, akoravno sem ti hudo kazen naložil. Pa le za uho si je ne založi: da sva zdaj bot, pri novi zablodi se ne bo več na tvoje zasluge gledalo. Kakoršno delo, tako plačilo! To si dobro zapomni.“

Menčikov se caru zahvali, poljubi mu roko in poboljšanje obeta, kakor maček, da ne bo več boha lizal, dokler do njega ne pride. Vojaška sodnija se razpusti in Menčikov gré prost domú k svoji družini. Nesrečni general Šasirov mora pa, ki ga nobene poprejšnje zasluge ne varujejo, v Sibírijo.

Kmalo potem, ko Menčikov odpuščenje dobi in k družini svoji domú pride, povabi kapitana garde k sebi. Kapitan se tega povabila precej ustraši, ker vé, da je car Menčikova zopet pomilostil, in misli, da se bo nad njim z vso ostrostjo znosil.

Pa vse drugači ga je sprejel, kakor si je mislil.

K njemu prišedši ga Menčikov nekoliko časa molčé z očmi meri, stopi bliže njega in mu roko podá ter pravi: „Kapitan, vi morate pač pravičen in gospodu caru udan vojak biti, ker se mojega sovraštva in maščevanja menj bojite, kakor da bi svojo dolžnost zatajili. Prosim vas, bodite mi prijatelj, podpirajte me s svojimi skušnjami in razumom, pristopite mi na pomoč razneseno zmedo in krive razvade prej ko prej odpraviti, prejmite tii darilo od dva tisoč cekinov, ki sem vam jih v znamenje svojega spoštovanje dati namenil. Prosim, ne branite se jih. Akoravno mi je car hudo pokoro naložil, vendar sem še toliko bogat, da svojemu prijatlu darilce brez škoda podati, zamorem!“

Častnik premagam od velikoserčnosti njegove vzame darilo, in postane najzvestejši pridruženec poprejšnjega nasprotnika. Car zve žlahtno obnašanje Menčikovo proti gardnemu kapitanu, in to ga tako gane, da Menčikova ravno toliko obrajta kakor poprej.

„Aleksej, Aleksej!“ mu pravi, ko zopet skup prideta, „če bi bil vedno tako ravnal, kakor proti svojemu nasprotniku, gotovo bi se ne bila taka nevihta med teboj in mojo milostjo pripetila.“

„Od zdaj si bom na vso moč prizadeval, milost Vašega Veličanstva pridobiti;“ in res stara razmera se je med nju zopet povernila. Toiiko časa, dokler je car živel, ni Menčikov lakomnosti in goljufiji več vajetov prepuščal. Če se le car na-nj ozre, ga že strah preleti. Blagor mu, ko bi ga ne bil sam strah v sponah deržal! Žalostnemu koncu bi bil odšel.

VI. „Kjer prevzetnost klenka, Sramota za njo brenka!“

27. vinotoka 1724 spremlja Menčikov cara iz Petrograda v Lahto, od kodar je plavže in puškarnice v Sisterbeku obiskal. Pri Lahti vidi ladijo, polno ljudi ki na skalo buti in na njej obtiči, car jej nemudoma čoln na pomoč pošlje, da bi ljudi potopa rešil. Pa žalibog vse prizadetje bilo je brez vspeha, nevarnost pa vsako minuto veča. Ker pa vidi, da ni drugače, skoči sam v drugi čolnič, da bi v stiski zdihajočim iz nevarnosti pomagal.

Zastonj ga Menčikov zaderžuje. Car vedno pripravljen pomagati, kjer je pomoči treba, mu vse prošnje in ugovore odbije, dá čolnič od kraja odriniti in hiti revežem na pomoč. Pa k nesreči je bila voda preplitva, in ker vidi, da ne more s čolničern do ladije, skoči sam v vodo in brede do ostale ladije, in si ne dá poprej mirú, dokler ladije ne omaje, da plavati jame. Ravno pri tem prizadetji si je hudo prehlajenje privabil in po njem v kratkem pa smert. Že pervi večer potem ga je merzlica hudo stresla; bolezen prihaja in kipi od dné do dné više, kmalo ne more postelje več zapustiti.

Katarina, žena njegova, se kar od postelje ne gane in mu streže z največo skerbjo. Ravno tako je tudi Menčikov vseskoz pri njem, in sliši marsiktero svaritev iz njegovih ust.

„Varuj se!“ mu car še malo pred smertjo reče. „Jaz sem te na najvišo stopinjo med vsemi cele deržave povzdignil, le glej, da se čednosten in pošten na njej obderžiš. Tvoja lastna opravila ti bojo sreča ali nesreča.“

8. svečana 1725 je car previden z Bogom od svoje žene in od podložnikov objokovan, izdihnil svojo dušo. Tudi Menčikov je po svojem dobrotniku prelival grenke solzé in se dolgo časa ni mogel od njega ločiti. — Pa osoda mu ne da dolgo mirú! —

„Na noge Aleksej!“ mu zadoni neki glas v ušesih. „Poskerbi za slobodo, če nočeš jutri na vislicah viseti, in poskoči urno s svoje postelje.“

„Pavel Ivanovič, prijatel moj!“ ga zakliče. „Kaj novega?“

„Naznanim, da se je pri Bojarih zarota unela, in hočejo vélikega kneza na prestol za vladarja oklicati, cesarico Katarino pa odvreči.“

„To ne gré!“ zavpije Menčikov glasno. „Car je Katarino sam za svojo naslednico v vladarstvu odločil, toliko časa bo Katarina vladala, dokler ne bo carevič polnoleten. Tudi po njegovi smerti nam mora postava veljati. Na noge tedaj, Pavel Ivanovič, skliči gardne oficirje, zavaroval si bom njih zvestobo in carinjo varoval.“

Pavel Ivanovič stori berzo, kakor mu je ukazano! Menčikov se pa neutegoma h carinji podá.

Pač je že zadnji čas, ker zarotniki so bili v véliki dvorani palače zbrani, in so mislili ravno careviča oklicati. V sprednji sobi zvé Menčikov, da je carinja v nevarnosti. Menčikov ne pomišljuje dolgo kaj in kako. Neki kapitan garde in k sreči ravno tisti, s kterim se je bil Menčikov po velikodušnosti sprijaznil, bil je blizo njega z več drugimi zanesljivimi oficirji, kterim Menčikov ukaze dá, nepokornim zažuga smert, zvestim pa bogata darila in povišanje obljubi. Častniki mu pokorščino zagotovijo. Nekoliko jih pošlje, da deržavni zaklad zavarujejo, kapitana odpravi pa ročno k Pavlu Ivanoviču, da pripelje gardne oficirje in cele polke pred palačo.

Ko je bilo vse doveršeno, gré Menčikov h carinji, jej zagotovi zvestobo in prosi, da naj se podá brez strahú med zarotnike, kedar jej bo on znamenje k temu dal. Carinja mu obljubi; na to stopi Menčikov derzen v dvorano in pravi: „Gospodje, nikar si ne prizadevajte dalje. Vaše naklepe vem, vem pa tudi voljo umerlega milostljivega gospoda. Živela carinja Katarina!“

Nihče ne povzame njegovega glasu, tem bolj pa zagromé divji glasovi: „Zgrabite izdajavca!“ Nekteri planejo z golimi mečmi proti njemu, zdaj mu je pač predla, da menda še nikdar tako; barve ga spreminjajo, stopi nekoliko korakov nazaj, pa na enkrat se zasliši na dvoru palače strašno bobnanje, in zdaj še le pride Menčikov k sapi.

„Kaj pa pomeni to?“ zavpije poglavar palače razkačen. „Kdo se je prederznil brez ukaza vojaška kardela sèm pripeljati?“

„Jaz!“ odgovori Menčikov z nekako visokostjo in stopi pred zarotnike. „Jaz sem se prederznil po povelji carinje, kterej vsak dober podložnik pokorščino in vdanost, kakoršna jej gré, skazuje. Živela carinja Katarina!“

Vse ostane tiho, kakor poprej, toda prepadli in bledi pogledujejo plahi zarotniki drug druzega. Zdaj ko Menčikov vidi, da jim puntarske sape zmanjkuje, dá omenjeno znamenje, izbina vrata se odpró, in z veličanskim in zapovedajočim obličjem, visokostjo in milostjo stopi carinja Katarina v izbo.

„Velikaši deržave!“ jih s krepkim glasom ogovori. „Akoravno žalostna stopim pred vas, da se iznebim skerbi, ki mi jih vi prizadevate, in vam naznanim, da nastopim po volji rajncega cara vladarstvo ruske dežele. Da boste pa vedeli, povém vam, da nisem nikdar mislila carjeviča Petra od prestola odvreči, po moji smerti mu je zagotovljen, in če bo le moje oduke in nasvete poslušal, imam upanje, da vam bom cara odgojila, da bo vreden kervi in iména svojega rajnega očeta.“

Vstavniki pobesijo oči in jih upró v tlá. Menčikov stopi pred nje in jih resnobno ogovori: „Kaj boste dalje premišljevali? — Rajni car je hotel, da naj bo po njegovi smerti njegova žena naša oblastnica in zoper njegovo oblast se ne smé nihče pregrešiti. Zarotnik in puntar je, kdor z menoj ne zakliče: „Živela mogočna samovladnica, carinja Katarina!“

Zdaj še le povzame ves zbor Menčikov glas, pade pred carinjo na kolena, in Menčikov povzame besedo in pregovori:

„Spoznamo te za svojo milo carinjo in vladarico, za ktero smo pripravljeni žertovati življenje in premoženje!“

„No, tako bom tudi jaz domovini skerbna mati!“

Na to zavpijejo velikaši v eni sapi: „Živela carinja Katarina!“

Menčikov in njegovi zvesti tovarši so pripomogli, da je Katarina prestol in vladarstvo brez prelivanja kervi in strašnega potresa deržave nastopila. Zdaj še le se jame srečna zvezda Menčikova posebno lesketati, in zasluge njegove kviško kipeti; carinji se prikupi od vseh strani, ona ga bolj obrajta, kakor njen umerli mož. Neizrečeno je bilo premoženje njegovo. Čez sto tisoč kmetov je štel med svoje sužnje, zaklade pa le po sodih zlata. Sploh se je pa pripovedovalo, da je, če po Ruskem potuje, od Rige do Derbenta vsako noč na svojem gradu spál.

Pa ni čuda, da Menčikov prevelike sreče omamljen, postaja vedno derzniši, silovitniši in prevzetniši, on misli, da se mu po carovi smerti ni ničesar bati, kakor da bi bil le Peter sam, kteremu je mogel pokoren biti. Ruskih velikanov se ne boji, in tudi carinjo misli s svojo premetenostjo in zvijačino voditi, da bo plesala kakor bo on hotel, toda si še ne upa na dan. Katarina umerje že čez poltretje leto po caru Petru, in na smertni postelji zaroči careviča Petra z Marijo starejšo Menčikovo hčerjo, Menčikovu pa zaupa vladarstvo Rusije, dokler je carevič še maloleten.

Tako dospè Menčikov na stopinjo najviše časti, do ktere ni menda še noben podložnik dospel, ktero bi bil, če bi bil le bolj pametno ravnal, lahko do svoje smerti imel.

Al prevzetni Aleksej kmalo pozabi prislovico: „Kakoršno delo tako plačilo,“ ktero mu je car tako pogostoma priporočal, pozabi prerokovanje starega Ivana, ki mu ga je, dokler je bil Aleksaška še pekovski fant, prerokoval; djal mu je: „Pervi boš za Bogom in carom v ruski deželi, pa gorjé ti, če bi hotel še više stopati!“

---

Koj po smerti carinje se Menčikov šopiri, kakor da bi nobenega višega od njega ne bilo. Mladega cariča čisla, kakor svojega učenca, ne pa kakor svojega vladarja in gospoda; ker je ž njegovo hčerjo zaročen, misli, da ima vso pravico in moč čez-nj gospodariti. Kar mu je še na poti, mora se mu udati, ali brez vse milosti iz dvora odpravi. Vse se ga bolj boji, kakor rajnega cara, vse se mu uklanja, in gorjé mu, kdor se mu ustavlja. Deželni velikaši se pred njim tresejo, kakor trepetlikov list, in si skor sopsti ne upajo; kdor ga le pisano pogleda, mora v zapor ali v pusto Sibirijo koračiti.

Pa vse to bi ga ne bilo v nesrečo pokopalo, ako ne bi bil v svoji zmoti tako daleč segal, in pred mladega careviča s tako prederznostjo stopal in ž njim ravnal, kakor s kakim nevoljnim dečkom. Akoravno šteje še le 12 let, vendar se dobro zavé svoje visoke dostojnosti, ki mu je bila od njegove matere izročena; prederznost njegovega ministra ga s pervega nekako nevoljnega dela, poslednjič pa celó razkači. Menčikov se mu pa zavolj tega posmehuje in misli, da mu bo že kašo vpihal, in termo iz glave izbil, pa ne pomisli, da je 12 let stari deček ruski car, kteri čislanje in pokorščino od svojih podiožnikov zahteva, in kdor mu to odreče, nakopava si sam svojo nesrečo.

Menčikov se je po svoji skoparijí mlademu caru najbolj zameril. Akoravno ima brez mere bogatije, dere in hrepení vedno po veči, zastran ktere mu nekega dné hudo očita.

Od nekega svojih ljubljencev, ki mu je med drugim tudi opazuh bil, zvé, da eden carovih služabnikov, ki je žepni denar za manjše carove potroške hranil, od tega denarja caru kaj prav malega dá. Ker tedaj omenjeni služabnik to brez carove vednosti, ali morda po njegovem ukazu stori, zato ga Menčikov k sebi pokliče, prav hudó ošteje, čez vse to pa še ob službo pripravi in mu slovó dá. Žalosten zapusti služabnik sôbo in odide v carovo poslopje, da bi se pri svojih tovarših poslovil in jim svojo nesrečo potožil. K sreči pride mladi carevič ravno iz sôbe proti njemu in žalostnega ogovori.

„Kaj ti je, Aluška?“ ga prijazno popraša. „Ti se jokaš! Kdo ti je kaj hudega prizadejal?“

Javaljne bi si bil sam upal, zoper mogočnega ministra le najmanjšo besedico ziniti; zdaj pa, ker ga sam carevič ogovorí, mu vse odkritoserčno pove, kako gerdó je Menčikov ž njim ravnal, in da ga je ob službo pripravil.

„To je pa že preveč,“ pregovorí carevič. „Ne boj se Aluška! Jaz ne dopustim, da bi se zvestoba kaznovala, ampak da se obdaruje. Ne boj se Menčikova, jaz mu bom že na pravi pot pomagal.“

Nenadoma se k Menčikovu napravi, mu njegovo početje očita in prepové, da nima prihodnjič več kaj enacega počenjati. Menčikov se hoče izgovarjati, pa carovič ga nekako pisano pogleda in pravi:

„Molči, pregrešil si se, jaz ne terpim nobenega izgovora. Vari se Menčikov, da ne pozabim, kdo je bil najboljši prijatel mojega očeta. Njemu si obilo dobrega storil, meni pa ne. Po tem se vedi in ravnaj svoje obnašanje.“

Car osupnjenemu Menčikovu ziniti ne pusti, ampak mu herbet oberne pa grè. Nevoljen in prepadel gleda Menčikov za njim.

„Mladi orel hoče leteti,“ mermra zvita buča sam med seboj. „Peruti se mu morajo pristriči.“ Namesti da bi si bil ta prigodek zapomnil in se opomnil prislovice „kakoršno delo, tako plačilo“, postane še ošabniši. Priliko ima k temu kmalo.

Zidarsko društvo v Petrogradu pokloni mlademu careviču darilo devet tisoč cekinov v dokaz svoje ljubezni in vdanosti, kterega se carevič jako razveseli, in se zahvali pridnim ljudem za prejeto darilo in jih milostljivo odpusti, ter pokliče nekega dvoraniča k sebi in mu dobrovoljen reče:

„Glej, Galičin, kakošno darilo mi je zidarska družba poklonila, kaj čem s tem denarjem početi? Za-se ga ne potrebujem.“

„Vaše Veličanstvo ga zná svoji sestri podariti,“ mu dvoranič omeni, „prepričan sem, da ga bo s posebnim veseljem prejela.“

„Prav imaš, Galičin! ta nasvèt mi je všeč,“ mu carevič priterdi. „Vesela bo Natalija tega darila. Njena denarnica je tako dostikrat izpraznjena, ker jo lakomni Menčikov tako poredkoma polni. Nesi jej te denarje, in reci jej, da jo pozdravljam.“

Dvoranič se podviza čarov ukaz doversiti, zversti v papire zavite cekine in gré proti sôbi velike knezinje, pa ne dospè še do njene sobe, že ga sreča na mostovžu Menčikov in ga ustavi rekoč:

„Kaj neseš tukaj?“

Dvoranič mu brez vseh ovinkov pové, da nese Nataliji, veliki knezinji, devet tisoč cekinov.

„Oho, devet tisoč! Lep denar, ki se ne smé ferfrasto potratiti. Že vidim, car je še mlad in ne zná z denarjem prav gospodariti. Nesi te denarje le v mojo sobo, zastran česar bom še sam s carom govoril.

Dvoranič se tega nagovora prestraši, za korak nazaj stopi in reče:

„Tega pa že ne smem storiti, veliko nemilost carovo bi si na glavo nakopal.“

„Velika neumnost, dragi moj,“ mu Menčikov smehljaje se reče. „Če te jaz čislam, ni se ti druzih bati. Le urno z mano v mojo sôbo!“

Ko se pa dvoranič še zmerom iti obotavlja, ga Menčikov za ramo zgrabi in precej strese, ter mu resno zažuga: „Ubogaj! Le urno naprej, sicer stražo pokličem, in te dam kakor si v Sibirijo odpeljati!“

Tega žuganja se dvoranič Galičin tako prestraši, da jecla:

„Že grém, pa le prosim, da me njih ekscelencija carove nevolje varuje!“

Se vé da te bom zavaroval. Koj ko denarje v sôbo prineseš, dobiš poročilo in ga poneseš do poglavarja derbenskega, in kedar nazaj prideš, bodo rumenjaki že davnej pozabljeni.

Dvoranič se mu več ne ustavlja, in koj ko se cekinov znebí, mora na konjiča in jaha, brez da bi se bil smel pri mladem caru posloviti. Se vé, da se zdaj Menčikovu samo smeja, ker je prinesene rumenjake za svojo mavho pograbil.

Mladi car ne misli več ne na denar ne na dvoraničana, ker je bil koj po njem tudi sam na neki lov odrinil. Ta dan je bila zvita buča kaj židane volje, in si ni mislil, da se nad njim že černi oblaki nevihte zbirajo, iz kterih zná pred ali potlej va-nj trešiti, in ob enem vso njegovo slavo razrušiti.

Carjevičina Natalija pride po navadi drugo jutro k bratu zajterkovat. Car pričakuje, kaj mu bo ona zastran podarjenega darila rekla, ker pa carjevičina nič ni dobila, zato se mu tudi zahvaliti ne more.

„No Natalija, kakor se vidi, te moje darilo ni razveselilo?“

„Kakošno darilo? jaz nisem nobenega darila videla.“ Car jej pove, kaj in kako, in resnica pride na dan. Car razkačen zapovč in hoče dvoraniča imeti, pa noben palačnih služabnikov ne vé, kam je zginil, le po nekem drugem strežaji zvedó, da je Menčikov Galičina v Derbent poslal, koj ko mu je bil denarje izročil. Mladi car se zarad te nesramne prederznosti tako stogoti, da nikoli tako, in ukaže Menčikovu na mah k njemu priti, da zvé, kako se bo zvita buča zgovarjal.

Menčikov pride, kakor po navadi, ošaben z napihnjenim obličjem, se vé da, ker še ne ve, kakošni oblaki se nad njim zbirajo, pred mladega gospoda, kakor da bi on nobene tožbe zoper njega ne imel. Pa se vendar kmalo prestraši, kakor hitro togotnega mladega kneza zagleda.

„Kako se moreš prederzniti dvoraniča Galičina z mojim ukazom poslanega zaderževati?“ ga togotno car ogovorí! „In mu kakor kak navaden razbojnik s silo izgrabiti denar, ki sem ga bil svoji sestri v darilo poslal? Odgovori!“

Menčikov obledi. Kakor blisk ga misel preleti, da je njegovo gospodarstvo pri kraji, če mu ta vriš po sreči ne izteče in mladega cara ne potolaži. Skor se ne zave, pri vsem tem se pa izgovarja, kar le more.

„Odpuščanje, Vaše Veličanstvo!“ pregovori strahoma, — potrebe deržave — slabi stan javnih denarnic — z eno besedo mislil sem denar korístneje oberniti. Če pa Njih Veličanstvo zapové, povernem koj teh devet tisoč cekinov in jim pridenem še en milijon rubljev lastnega premoženja! Zagotovim Vaše Veličanstvo, da jaz ...“

„Da si največi goljut v moji deželi, to dobro vém!“ mu car v besedo seže. „Tvojega izgovarjanja ne potrebujem, jaz te že dobro poznam. Če so denarnice prazne, pride od tega, ker se njih iztok večidel le v tvoj zaklad izliva. Ne prikaži se mi dalje pred oči. Nisem le car? in mi ne gré ravnati s svojim denarjem kakor hočem, brez tvojega dovoljenja? — Le poberi se! Kar si zaslužil, boš tudi prejel!“

Menčikov je vničen, ravno zdaj se opomni prerokovanja starega Ivana, ki mu je vedeževal: „Gorjé ti, če se boš mogočnejšega od cara delal!“ Pade na kolena pred mladega gospoda in ga odpuščenja prosi.

Pa je vse prepozno. Car ga nevoljen zapusti ter odide, kar tudi Menčikov storí ne dobivši odpuščenja.

„Zdaj pa vidim, da sem zgubljen!“ vzdihne sam pri sebi.

Ta novica zazvoní po vsi Moskvi, kakor bi ob plat zvoná udaril, da se je Menčikov caru jako zameril in ob milost prišel. Na enkrat se njegovih sovražnikov vse polno prikaže, kakor jeseni gob po deževnem vremenu. Ki si do zdaj zoper njega kar besedice niso čerhniti upali, ga zdaj tožijo, kar le morejo. Ponosni mogočnik, pred kterim se je do zdaj vsaka glava pripogibala, in kteremu so se vsa usta prilizovala, prijatla ne najde, da bi ga zagovarjal in se za nj potezal. Hlinci in poprejšnji prilizovavci ga popuste in z lažmí in obrekovanji zatirajo. Še celó njegov zvesti Pavel Ivanovič mu ne more ničesa pomagati, ker je bil ravno tačas v uralskih rudnikih, kamor ga je bil sam Menčikov poslal, da bi ondi dohodke žlahtnih rud pregledal, da bi poprej v njegovo mavho prilezli. Edinega prijatla mu je bes skoposti in lakomnosti odpeljal. Menčikov se mora za storjene pregrehe hudo pokoriti, če ravno si je bil svest obilo zaslug, ki jih je umerlemu caru, ne pa mlademu njegovemu sinčeku skazoval.

Pri vsi nesreči, ki ga je zadela, si Menčikov še zmirom misli, da bo vendar pregnanstvu v Sibirijo ubežal. Nemilost carova j e res velika, si misli, pa menda vendar ne bo taka, da bi me popolnoma v pogubo pokopala.

Res se mu pozdeva, kakor da bi se mu žarek upanja zabliskal — ker mu car le prepove se mu pred obličje prikazati, in ga spervega iztira v Oranienborg, kamor mu dovoli tudi družino, zaklade in služabnike seboj vzeti.

„Zdaj pa že vidim, da me nič posebno hudega ne čaka, vidim, da sem rešen!“ zavriska Menčikov zadovoljen, pa le vse prezgodaj, ker ne bo kaj vesel v svojo lepo grajščino dospel.

Še na poti tjè gredé, v Tveru, ga čarov ukaz doide, da se ima vse, kar premore zapečatiti, in le najpotrebniše reči pustiti. Zdaj še le vidi, da pride kakor jetnik s svojo družino na grad Oranienborg. Misli, da je kelih svoje nesreče do zadnje kaplice izpraznil, pa ga še hujši čaka. Sovražniki njegovi ne dajo mirú. Vedno huje tožbe se zoper njega povzdigujejo in mu podtikujejo še take pregrehe, kakoršnih se še okrivičil ni. Glas njegov ne najde nikjer niti usmiljenja niti zaslišanja. — Končna sodba nesrečnega Menčikova je bila:

Pregnanstvo v strašno Sibirijo!

Nepričakovano, prestrašno sodbo zasliši knez Menčikov čudovito mirno. Le en trenutek ga barva spreleti, on obledí, potem miren popraša po osodi svoje družine. Ko pa zvé, da niso ne žena ne otroci njegovi okrivičeni, zdihne vesel proti nebu in pravi: „Zdaj-le vidim, da je Bog pravičen. Hvala mu na višavi!“

Potem se proti oznanovavcu sodbe oberne in mu vdan reče: „Dopolni svojo dolžnost! Podveržem se osodi in udam se vsemu, kar me zadene.“

Le še enkrat omahne prežalosten, ko vidi ženo in otroke jokati se in britke solze pretakati.

„Zjokam se nad vami!“ pregovori žalosten. „Nikar ne žalujte, upanje imam, da boste še srečne dni doživeli!“

„Le na tvoji strani in s teboj zedinjeni!“ zavpijejo enoglasno in mu naznanijo, da se ne bodo od njega nikdar ločili, ampak sklenejo ž njim v pregnanstvo iti. Zdaj se mu vroče solzé uderó; otročja ljubezen mu zlajša grenkost neizrečene bolečine.

VII. Kedar žalost do verha prikipi, Se veselje že glasi! —

Nesreča, če se z odkritoserčnim obžalovanjem zedini, dá človeku moč, da jo lože prenaša, kar se tudi nad nesrečnim Menčikovom, akoravno je bilo njegovo serce poterto in pobito, očitno razodeva. Zgubil je krasne gradove, neizmerno bogastvo in zlato svobodo, vendar njegova duša se kmalo zavé in povzdigne, ker hrepeni le po žlahtnejem bogastvu, ktero je bil že davnej zapravil, namreč po pravi ponižnosti.

Menčikov je bil vedno dober in ljubeznjiv oče svoji družini; zdaj pa ko je njegovo serce nežlahtne žlindre plitvega poželenja in strasti očiščeno, občuti globokeje kakor poprej pravo blažno srečo presrečne domačnosti. On je vesel, da ima le svojo družino pri sebi, ki ga čisla in ljubi, kakor njega dni v Moskvi.

Preden je bila njegova osoda veljavno zveršena, podtikale so se nesrečni družini skup živeti razne overe. Zdaj pa po izrečenem sklepu, ji je dovoljeno pri očetu ostati in ga spremiti v pregnanstvo. Ko tedaj Menčikov vidi, da so osvobodeni in da smejo skup živeti, jame nesrečni oče prežalostno ženo svojo in otroke s kerščanskimi pogovori in izreki tolažiti, pravi jim, da jih bo gotovo obvaroval Ta, ki nad nami živi. Lože je, jim prigovarja, težo nesreče na tem svetu prenašati, kakor težko breme pogubljenja na unem.

Njegovo blago prigovarjanje ni bilo brez vspeha, otročje solzé prenehajo, up in nada se v njih sercih zbudita in od novega začno prosteje dihati in zaupljiviše v prihodnost gledati. Le žena Menčikova se ne more več okrevati po preostrih udarcih, ki so njeno družino zadeli. Glede na svoje otroke jo prevzame strašna žalost. Poprej bleščobe in bogastva vajeni, jih vidi zdaj zapuščene in v revščini. Ta misel jej terga od dné do dné bolj serce, in ne najde ga hladila prežalostnemu sercu. Pregloboke otožnosti in vednega joka uboga žena oslepi, in Bog se je usmili in jo pokliče iz doline solz na boljši svet, že preden stopi na pot v divjo, pusto, strašno sibirsko puščavo.

Menčikov prenaša tudi to zgubo, to smertno bolečino, z milo Bogu vdano zavestjo.

„Njej je dobro,“ pravi svojim jokajočim otrokom.

„Ne jokajte se, ampak veselite se, da je Bog miloserčniši od ljudi. Vseh posvetnih težav je rešena, le nebeški mir jo objema. Ali bi mogli čez to žalovati, da bi ona z nami še delj terpela in težave prenašala? Ona v miru počiva, v večnem veselji, in kmalo, upam bomo ž njo zedinjeni in nikdar več od nje ločeni.“

Strašna ura odhoda na pot v daljno puščavo pregnanstva se jim približuje in tudi v tej skušnji Menčikov ne zgubi svoje zavesti. On pozná mladega oficirja od preobrašenske garde, kteri je ukaz dobil, ga v Sibirijo odpeljati. Ko oficir k njemu stopi, mu povelje pokaže in velí na pripravljeni voz stopiti, uda se Menčikov voljan vsemu, kar mu le ukaže.

„Dragi moj!“ mu Menčikov reče, „še pred nekimi tedni si se mi vklanjal in se bal, bi djal, moje sence. Zdaj sem pa sam v tvoji moči. Nič nisem bil, pa Bog me je bil na visoko stopinjo povzdignil, zdaj me je pa zopet vničil. Hvaljeno bodi njegovo imé.“

Ko mladi oficir ginjen pred njim stojí in besedice ne čerhne, ampak se globoko pripogne, oberne se Menčikov proti svojim otrokom, jih objame in na svoje persi pritiska.

„Le mirni bodite,“ tolaži jih prepadli oče. „Bog je povsod pričujoč, torej tudi v daljni puščavi nas ne bo zapustil, ampak naša pobita serca zopet okrepčal po svoji ljubezni in milosti.“

Pregnanim se je vsa obleka vzela, in za njo dobe medvedove kožuhe, v te zaviti stopijo na pripravljeni voz in se odpeljejo svoji osodi naproti.

Vedno bolj, še tudi na tem žalostnem potu, se poterjuje Menčikova kerščanska krepost, ki je bila res verla podpora za njegove maloserčne otroke. V terpljenji in težavah, pri vsaki okornosti in pomanjkanji, jih je vedel z milimi in prijaznimi besedami tolažiti, da so težavno popotovanje lože prenašali, kakor so od začetka mislili. Pri vsem tem so bile vendar njih težave neizrečene. Mlade knezinje, vajene mehkih postelj, morajo zdaj cele dolge noči v bornih bajtah prebiti, v kterih niso dobile še celó slamnatega ležišča ne; vajene pri obili mizi jesti, na kteri so bili dragoceni pridelki iz raznih delov sveta nakopičeni, dobé dostikrat komaj suho krušno skorjo, da si glad potolažijo; vajene neizmerne postrežbe, kterim je na vsaki pomig cela tropa strezajev pri rokah bila in jim stregla, zdaj si morajo pa same streči, kuhati, vodo nositi, prati in obilo druzih težkih del opravljati. — Nekdanja zaročnica carova mora sama nogovice plesti in kerpati, ktere nježni perstje si poprej skorej niso upali cveteče cvetice utergati. —

Gledé na serčnega očeta tudi otroke serčnost navdá, ni je pritožbe slišati zavolj silne osode od nobenega; molče terpé po izgledu očeta svojega vse težave in bridkosti nemile osode.

Res pravo velidodušnost razodeva Menčikov pri raznih priložnostih, ko ga marsikdo potoma zarad njegovega poprejšnjega ravnanja zaničuje in oponaša, kar se mu posebno v Topolsku pripeti. Tu stopita dva moža, ki sta bila tudi v pregnanstvu, pred-nj, ga psujeta in preklinjata; Menčikov pa miren in poterpežljiv posluša in reče pervemu:

„Če se drugače nad nadlego sovražnika maščevati ne veš, kakor da ga grajaš in zasramuješ, le grajaj ga, on te bo brez vse jeze in sovraštva poslušal. Če te je pa on v pregnanstvo obsodil, storil je, kar mu je postava veléla, znosi se torej nad postavo in ne nad menoj.“ Potem se proti drugemu oberne in pravi:

„Kar se tebe tiče, prijatelj, še vedel nisem, da sí pregnan, ker nisem imel vzroka te sèm poslati. Če si res v pregnanstvu, moralo se je po kakem skrivnem sklepu zgoditi, od kterega pa jez nič ne vém. Ker te pa v Moskvi nisem že toliko časa videl, mislil sem si večkrat, kam si le prišel! Če pa misliš, da tvoje zasramovanje in rotenje moje težave zmanjšuje, le naprej, jez te ne zaderžujem.“

Zdaj se še tretji kričaj proti njemu skoz zbrano množico prerije, zagrabi z rokami na cesti blata in ga na Menčikove otroke zadegd, pervič mlademu Alekseju, potem pa njegovi sestri na glavo. Da enako sirovo obnašanje Menčikova jako zgrabi, ni mi treba praviti, toda mu druzega ne reče kakor:

„Prijatelj! tvoje delo je ravno tako nepošteno, kakor bedasto; če misliš, da sem te jez kedar razžalil, znosi se nad menoj, ne pa nad nedolžnimi otroci. Le njih oče bi se znal kaznovati, — otroci njegovi so nedolžni!“

Menčikov se s tem pokojnim in rahlim govorom zbranemu ljudstvu tako prikupi, da to zanikerne razžalivce knezove odpodí, in mu zmirno svoje spoštovanje skazuje.

Iz Topolska se mora Menčikova družina dalje peljati na majhnem bornem voziču, kterega vleče deloma kaka meršava kleka ali pa cela rajda vpreženih psov. Nekega dné, ko se delj časa v neki bajti bornega kmeta pomudž, se duri naglo odpró, in v izbo stopi edini nepričakovani zvesti prijatelj pregnanega kneza, — Pavel Ivanovič.

Menčikov ga na mah spozná; Pavel pa, ki od njegovega pregnanstva kar besedice vedel ni, misli, da so nazoči kmetova družina, posebno ker je bila koča jako temna, da se niso mogli natanko prezreti.

„Pavel Ivanovič!“ ga Menčikov nagovori. „Po kakošni naključbi ti le-sèm prideš?“

„Kdo si pa?“ ga Pavel osupnjen praša. „Te ne poznam.“

„Mar ne poznaš svojega Alekseja?“

„Katerega Alekseja?“

„Alekseja Menčikova!“

„Ah, on je moj dobrotnik in prijatelj!“

„No, le dobro poglej, on pred teboj stoji!“ pregovori Menčikov in ga objame.

„Tebi se meša!“ mu Pavel odreče. „Ti si tukajšnji hišnik, in se hočeš knez imenovati! Le pusti me!“

„Ne, moj dragi Pavel, jez sem, kakor me vidiš,“ pravi Menčikov, ga prime za roko in pred duri pelje, skoz ktere se svetloba v kočo posveti. Le prav me poglej! Vsaj boš svojega nekdanjega prijatla spoznal!“

Pavel Ivanovič prepadel zavpije „ah da!“ in se mu okrog vratú oklene.

„Ah, nesrečni prijatelj!“ pregovori Pavel in grenke solzé se mu uderó po licih. „Kakosna osoda te je tako daleč pripravila?“

„Pravična kazen božja me je zadela zastran ponosa prevzetnosti in lakomnosti!“ mu Menčikov odgovori in ob kratkem pové poslednji vzrok svojega pregnanstva.

Pavel ga trepetaje posluša in priserčno obžaluje, tolaži, pa le žali Bog, da mu ni bilo pripuščeno se dalje ž njim pogovarjati. Spremljevavni poveljnik ga zakliče k daljnemu popotvanju, Menčikov mora odriniti hoté ali nehoté. Pavel Ivanovič ima komaj toliko časa, da Menčikova in otroke njegove objame, in jih svoje priserčne deležnosti zagotovi, preden so bili siloma od njega odtergani. S solznimi očmi gleda Pavel za njimi, dokler na ovinku izpred njegovih očeh ne izginejo.

Poslednjič pridejo nesrečniki na odmerjeni kraj, v pusto Sibirijo. V borni hiši se vstanové, v njej je bila ena kapelica in štiri sobe, v eni je Menčikov s svojim sinom, v drugi ste pa njegovi hčerki prebivali. Starejša je oskerbovala kuharijo, mlajša pa perilo. Menčikov in njegov sin obdelujeta majhen kraj polja in vertec za zelenjavo in kuho.

Pol leta jim preteče v tihem miru. Nekdanji ponosni knez se sčasoma zeló obrusi in poterpežljivo vsega privadi. Večkrat pravi:

„Zdaj sem ravno tako ubog, kakor sem bil bogat, vendar ne pogrešam zgubljenega premoženja, ubog sem na svet prišel, ubog idem iz sveta. Revščina nima ničesar, kar bi me strašiti znalo. Da je bilo moje življenje pregrešno, očitno spoznam, in ravno zato tudi menim, da mi Bog revščino in nadlogo za pokoro dopernesenih pregreh pošilja. Pa le otroci se mi smilijo. Nedolžne stvari terpé z menoj vred, brez da bi se bile v tej ali oni reči pregrešile; le sam jaz sem jih v to nesrečo zakopal. Druzega ne želim in Boga prosim, da bi jim zopet milost skazal, sedanjo osodo preložil, in jih zopet v poprejšnjo domačijo nazaj poklical. To jim pred vsem najbolj želim.“

Ah, pa tudi ta njegova poslednja želja ni uslišana. Marija Menčikova, najstareja hči, umerje v naročji svojega očeta v pregnanstvu, preden eno leto preteče. Ta zguba užali serce, ki je do zdaj vse težave prenašalo in poterpežljivo terpelo. Menčikov od žalosti, skerbi in velicega prizadevanja jako oslabi, merzlica ga napade, in njegove moči tajajo, kakor pomladanski led, kedar jame gorak jug pihati. On čuti, da se mu konec približuje. Ko čuti, da mu že poslednja ura teče, pokliče svoja še živa otroka h postelji in ju blagoslovi.

„Moja priserčna otroka!“ ju ogovori, „Bog me pred svoj prestol kliče. Smert mi bo velika tolažba in upanje imam, da mi bo milostljiv Bog, ki vidi v serce skesanega grešnika, moje grehe odpustil. Njegova pravica je neskončna, in nič manjši ni njegovo usmiljenje, kterega se po zasluženji Jezusovem tudi nadjam! Draga moja otroka — le vi dva sta mi vedno pred očmi, če se vaji le spomnim, žalost mi serce zaliva, in mi ločenje od vaji težko in grenko dela! Vaji brez pomoči v pusti puščavi zapustiti, to je edino, kar mi serce terga. Ah, moj Bog usmiljeni oče, kaznuj le mene po svoji ostri pravici in usmili se teh mojih otrok in obvaruj ju pred vsem hudim!“

Njegov glas oslabi, otroka klečita poleg postelje in se jokata. Opešani mož z rokami sklepa in povzdigne svoje oči zdihovaje proti nebu. — —

„Čuj zaslišijo se pred durmi berzi koraki — vedno urniši — duri se naglo odpró — visoka oseba stopi v izbo, in posmehijej veselja se zabliska po razah v obličji pregnanega kneza.

„Pavel Ivanovič!“ pregovori s poslednjo močjo glasú proti prišlemu prijatelju naproti, „Vidim, da mi srečno poročilo prineseš!“

„Prinesem milost in odpuščenje, moj dragi prijatelj, tebi in tvojim otrokom. Car je moj glas uslišal, poprijaznil ee in tebe pomilostil!“

Prejasni žarek razveseljenja se zabliska v očeh že zeló opešanega Menčikova.

„Hvala, priserčna hvala tebi, večni Bog, za neskončno milost! pregovori opešani knez. Zdaj pa miren in zadovoljen umerjem. Nebeški blagoslov naj vaji navda, priserčna otroka! Doživela bosta še srečne dni. Blagoslov tudi tebi, dragi prijatelj! Usmiljeni Bog naj bo z vami na veke, Amen! V njegove roke priporočam svojo dušo.“

Še enkrat razpnè svoje roke, da bi svoja otroka blagoslovil, ali moči mu zmanjkuje, ovehne v posteljo nazaj in mirno v Gospodu zaspi. Pavel Ivanovič objame jokajoči siroti in na svoje serce pritisne.

„Jokajta se,“ jima z rahlim glasom reče, — „jokajta se in imej ta upanje, da vama bom jez zvest prijatelj in vedno na strani. Ti pa, dragi prijatelj, počivaj v miru, lahka ti zemljica! Veliko si sicer pregrešil, pa si se za pregrehe tudi hudo pokoril v tem življenji, zato boš pa v večnem raji pred božjim stolom venec večnega veselja prejel. Bog je usmiljen, blagor njegov terpi vekoma.“

Zapuščeni siroti pelje Pavel iz pregnanstva v Petrograd in blagoslov umerlega očeta gré ž njima in ju varuje na njunih potih. Ona dobita večidel grajščin rajnega očeta nazaj. Živita srečna in vesela brez vseh težav. Poduki očetovi in terda osoda njegova obrode bogate plode v njunih sercih. Vsak, kdor ju le pozná, ju ljubi in čisla, ker med nju krasnimi čednostmi so se lesketale priljudnost, dobrotljivost, ponižnost in pobožnost. —

1. Streljici so stražniki ruskega cesarja.
2. Rubelj, ruski denar, veljá v srebru 1 gl. 32 kr.