Melje, melje mlinček
(Preusmerjeno s strani Melje, melje mlinček: sedem pravljic za lahko noč)
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
| Melje, melje mlinček Anja Štefan |
| |||||||||||
JABOLKO
Nekega dne se je ježek zibal skozi grmovje, obračal je svoj radoveden smrček in mrmral: »Kaj bom našel? Kaj bom našel? Bo mogoče – hruškica? Bo mogoče – gobica? Bo mogoče – kupček sliv? Kdo bi vedel! Kdo bi vedel!« Tako je mrmral in se prizibal do samotne stare jablane. Stare jablane imajo ponavadi drobcena jabolka, trpka in črviva, ampak ta so bila lepa, debela, okrogla, rdeča … »Ooo, in gotovo dobra,« se je zapodil ježek in si brž naložil največje in najlepše jabolko na hrbet. In sta se odzibala, ježek in jabolko, odzibala proti domu. »Čudno,« si je med potjo govoril ježek. »Čudno, čudno. Tako veliko jabolko, pa tako lahko …« Seveda ježek ni vedel, da je jabolko votlo in da v njem živi majhna siva miš. Ko pa ga je doma vrgel na tla, se je jabolko razčesnilo in pred njim je sedela prelepa mišja gospodična. »No!« se je namrdnil ježek, »pa ne, da sem namesto sladkega jabolka vso pot prenašal tole miš?!« Ampak miška, ta ga sploh ni poslušala. S tačicam je pokrila smrček in zastokala: »Moja hišica … moja lepa dobra hišica … ooo, jaz, sirotica uboga … brez doma sem ostala … le kaj bom zdaj …« Ježek je kar molčal, ampak to ne pomeni, da ni nič mislil. O ne, celo zelo pametno je mislil. Mislil je, da je res veliko huje, če si ob celo hišo kot pa ob eno samo jabolko. In tako je nazadnje stopil malo bliže in prijazno dejal: »Veš kaj, miška? Pa ostani pri meni, če ti je prav. Toplo je, prostora je dovolj, postlala si boš pa že sama.« Potem se je obrnil in se odzibal skozi grmovje. Jabolko, ki ga je našel tokrat, je bilo precej manjše. Ampak – če se majhno jabolko razreže na majhne koščke, ga je vseeno lahko dovolj. Celo za dva. In tako sta se ježek in miška usedla, in sta rezala in delila: »Enega meni, enega tebi, enega meni, enega tebi …« Če prav slišim, še vedno mljaskata.
ČMRLJ IN PIŠČALKA
Nekega dne je imel čmrlj prav posebno srečo. Potikal se je po travniku, pa je pred seboj na vsem lepem zagledal drobceno leseno piščalko. »Kako nenavadna paličica,« se je začudil. Potem pa je pogledal malo bolje in vzkliknil: »O, ne, saj je piščalka! Piščalkica! Če si nisem ravno take že od nekdaj želel! Ej, to bom igral, to bom poiskal! Da se bodo vse trave zibale zdaj sem zdaj tja! In vse cvetlice me bodo hkrati vabile: Daj, čmrljček, sedi name in zaigraj!« Tako je čebljal in nazadje pihnil vanjo. Ampak če samo pihneš, potem piščalka še ne zapoje pesmice. Malo je zacvilila, in to je bilo vse. »Že vidim,« je rekel čmrlj sam pri sebi, »k čričku bo treba. On je muzikant, on me bo naučil igrati.« In je odletel proti čričkovi hišici. Hitro, hitro je mahal s krilci in ubiral bližnjice med mladim grmovjem in pod povešenimi vrbovimi krošnjami. A v naglici je dregnil ob eno izmed vejic, piščalka mu je zletela iz rok in se izgubila med gosto travo. Ubogi čmrlj! Kako je iskal! Privzdignil je vsaki listič, potresel je vsako travico in pokukal v vsako cvetno čašico. Zaman. Piščalke ni več našel. Ves potrt se je privleke do črička. Tako je jokal in tako jecljal, da je čriček komaj uganil, kaj se je zgodilo. »Hmm,« je rekel nazadnje, »res je hudo. Zelo hudo. Ampak, poglej, če dobro premislim, vseeno lahko zaigrava. Vidiš, kako lepo okrogel trebušček imaš. Če se boš tolkel po njem, se bo slišalo, kot da igraš na bobenček. In če dodava še moje gosli, potem – no, le poslušaj!« In zaigrala sta tako veselo, da je odmevalo čez ves travnik. Vse je oživelo. Pikapolonice so zaplesale z metulji, čebele so se dvigale daleč pod nebo, mravlje pa so smešno stopicale enkrat sem in enkrat tja. Celo pajek se je zazibal na svoji mreži. Čmrljevo piščalko pa je našel komar. A se je bal, da jo bo moral vrniti, zato jo je čisto potiho skril pod krilce in nikogar ni vprašal, kako se igra nanjo. Škoda, sicer bi nam mogoče malo bolj prijetno piskal.
DARILO
V tistem daljnem gozdu je veliko jas, ampak ena je prav posebno sončna. Na njej je nekoč stala nenavadna kočica. Ne prevelika, ne prebogata, ljubka pa tako, da bi človek kar takoj uganil: gotovo so jo naredile pasje in mačje in mišje tačice. In res – v koči so živeli pes in mačica in drobna miška. Kaj so počeli? O, tisoč in eno stvar. Ampak nekega dne se jim je zgodilo nekaj prav posebnega … Čez noč je pritisnil hud hud mraz. »Zakuriti moramo,« je rekla mačica. »Drv ni,« je dodala miška in pes je kar takoj razumel. Vzel je sekirico, stopil je za kočo in cepil, cepil, da je letelo na vse strani. Sedem debelih polen je razcepil, potem pa se je vzravnal, pomignil je z repkom in že sta priskočili mačica in miška. Miška si je naložila polno naročje trščic, mačica polno naročje trsk, pes pa vse, kar je ostalo. Ena, dva, tri – in že so bila drva ob ognjišču. »O, samo da so drva v hiši, pa me kar manj zebe,« je tedaj zacvilila miška. »Kako prijetno bo šele, ko bomo zakurili,« je dodala mačica in brž začela nalagati na ognjišče. No, potem sta prižgali, malo popihali, in glej – že so zaprasketali prvi plamenčki. Zdaj so pohiteli po blazine. Miška je privlekla najmanjšo, mačica malo večjo in pes največjo. Legli so pred ognjišče, srebali čaj in greli svoje premražene tačice. »Tak dan, ko se po dolgem času spet zakuri, je pa res nekaj posebnega,« je na vsem lepem rekla mačica. »Posebnega,« je pritrdila miška. »Prijetnega,« je prikimal pes. Mačica je pomolčala, potem pa nekoliko tišje dodala: »Kako lepo bi bilo šele, če bi nam nekdo … na skrivaj … sem ob ognjišče … nastavil kakšno majceno darilo.« »O, res, res, to bi bilo lepo,« je zavzdihnila miška. Pes pa je dvignil ušesa in resno pogledal proti njima. »Od kod pa zdaj te neumnosti?« je pihnil. »Le kdo bi nama lahko prinesel darilo?! Sem, na to samotno jaso?! Dajta, no, dajta! Bodita pametni! »Prav ima …« si je mislila mačica, a je vseeno še enkrat čisto potiho vzdihnila: »Mmmm … darilce … darilčece …« In je odpredla v sanje. Tudi miška bi zapredla, če bi znala. Tako pa je samo počasi zaprla oči in zaspala. Nazadnje je zaspal še pes. Noč je bila tiha in na gosto posuta z zvezdami. Tudi njihove sanje so bile goste in lepe in dolge … Ne vem, kdo se je prebudil prvi, ampak potem so bili v hipu budni vsi trije. Kajti tam ob ognjišču, tam se je nekaj bleščalo. Zvončki! Trije zlati zvončki! Velik, manjši in še manjši. Poskočila je miška, poskočila je mačica in – pomislite! – poskočil je tudi pes. Visoko je dvignil največji zvonček in veselo skakal s tačke na tačko. Tudi mačica in miška sta skakali. Zvončki pa so peli, peli, da je bil dan prav veselo okrogel. Ali še vedno cingljajo? Ne, to pa ne. Red je red, je odločil pes, in prazniki so samo včasih. Ob navadnih dneh pa vsak pozvoni samo enkrat: pes za dobro jutro, mačica za dober dan in miška za lahko noč. Baje so njihove zvončke slišali zelo daleč. Do moje hiše sicer ne, do vaše pa – mogoče …
MELJE, MELJE MLINČEK
Marsikdo je mislil, da je petelinček lenuh – ampak jaz vem, da to ni resnica. Res je pogosto posedal okoli hišice, res je pogosto postopal po dvorišču in gledal naokrog … A kaj naj bi sicer počel? Kmetije ni imel, da bi bil kmet, za krojača je bil preneroden, za kovača pa spet ne dovolj močan. Revež – še sam ni vedel, česa naj se loti. Nekega dne, ko je brskal po kleti, pa je pred seboj na vsem lepem zagledal mlinček. »Poglej, poglej! Mlinček!« je veselo vzkliknil petelinček – in brž zavrtel njegovo ročico. Čudo čudno – mlinček je tekel kot nov. tako lepo je tekel, da se petelinček kar ni mogel ločiti od njega. Odnesel ga je na beli dan, lepo ga je očistil in pohitel po pšenico. No, in potem je mlel, mlel, mlel in si pel: »Melje, melje stari mlinček, ki vrti ga petelinček. Melje, melje mi pšenico. Kdo zamesil bo potico? …« Tako veselo in tako glasno je prepeval, da ga je zaslišala miška. Radovedno je pogledala iz luknjice in stopila bliže. »Kako?« je vprašala. »Pšenico melješ?« »Pšenico, koruzo, ajdo – vse, kar hočeš,« je možato odgovoril petelinček, ne da bi nehal mleti. »Poslušaj,« je nerodno pomencala miška, »pa bi jo zmlel tudi meni? Saj je nimam veliko, le za dobro pest je je …« »Ej, seveda bi!« je zaploskal petelinček. »Le brž prinesi, kar imaš!« Stekla je miška, prinesla pšeničko in drrrr, drrrr – že jo je zmlel. »Pa imaš res krasen mlinček,« se je čudila miška. Pomolčala je, potem pa nadaljevala: »Poslušaj, pa bi zmlel pšenico tudi zajčku, če bi te prosil?« »Zakaj pa ne!?« je veselo prikimal petelinček. »In rački tudi?« »Tudi rački!« »Kaj pa stari goski, tisti za potokom?« »Seveda, tudi goski bi jo zmlel! Vsakomur bi jo zmlel! Veš … prav rad takole meljem, prav rad …« je govoril petelinček in še sam ni opazil, da je miška med tem že izginila. Ne vem, kaj je počela tisto noč, ampak naslednjega dne je na vrata petelinčkove hišice že navsezgodaj potrkal zajček. In za njim je potrkala račka, za račko goska in za gosko še nekaj mišk. Kar prihajali so, eden za drugim, in vsi so s seboj nosili pšenico. »Bi jo zmlel? Bi jo zmlel?« so spraševali, petelinček pa je vsakemu posebej odgovarjal: »Bi, seveda bi.« In je privlekel dolgo leseno klop, posedel jih je k svoji mizici in veselo skočil k mlinčku. »No, pa začnimo,« je dejal in zajel pšenico iz prve vrečice. Drrr, drrr – že jo je zmlel. »Poglej, moka …« je tedaj dahnil zajček. »Pa res, moka …« se je čudila račka. »No, pa imamo mlinarja!« je zaploskala goska. »No, pa imamo mlin!« so zacepetale miške. In vsem se je dobro zdelo. Kako tudi ne? Nima vsaka dolinica svojega mlina. In nima vsak mlin tako prijaznega mlinarja. »Kaj naj ti damo? Kaj hočeš za plačilo?« so spraševali petelinčka, ko so s polnimi vrečami moke odhajali domov. Petelinček je pomislil, potem pa dejal: »Ko boste pekli, se spomnite name. Pa prinesite kaj – če ostane.« In res ga je vsako naslednje jutro pred vrati čakala kakšna dobrota. Zdaj je našel kolač, zdaj rogljič, zdaj kos potice. Pa je pobral, pogrnil je mizico in prav zadovoljno jedel. In je ugibal, kdo ga obišče tistega dne. Bo kokoška, stari jazbec, bo mogoče boter krt? Ali tista drobna miška? Bomo mleli rž, pšenico? Tako je razmišljal petelinček in se veselil novega dne. Res, kakšna sreča, da je našel ta svoj mlinček …
ZAJTRK
Tam za staro bukvijo, tam za šipkovim grmičkom, tam je stala čedna hiška. Ne velika in ne majhna, ravno pravšnja za dva zajčka. In res – v njej sta živela zajček in zajčica. Vsak svoj stolček sta imela, vsak svojo posteljico, mizico pa eno. Vsak pri svojem koncu sta spala, ampak tako, da je sonce najprej posijalo na zajčka in šele potem na zajčico. Tudi tisto jutro se je zajček prebudil prvi. »Vstani, zajčica!« je zaklical. »Nov dan se začenja.« A zajčica je spala dalje. »Vstani, zajčica! Ne slišiš, kako pojejo ptički?« A zajčica je spala dalje. »Slišiš, zajčica, čas je za zajtrk!« je še enkrat zaklical zajček, in zdaj je bila zajčica v hipu pokonci. »Zajtrk?« je ponovila. »Saj res! Kaj bova za zajtrk?« Skočila je k omarici, pokukala v predal – a kaj je ugotovila? Vse prazno. Za večerjo sta pojedla zadnje jabolko in zadnjo skorjo kruha. »Ti smola,« je zavzdihnila zajčica. »Vse je prazno. Kaj pa zdaj?« »I, kaj?« se je nasmehnil zajček. »Po novo jabolko bova šla. Le brž za menoj!« Skočil je iz hiše, zajčica pa za njim. In tako sta skupaj odskakljala v novi dan. Čisto novo stezico sta izbrala. Tako, da nista niti malo slutila, kaj ju čaka za prvim ovinkom. In veste, kaj ju je čakalo? Jablana! Prekrasna jablana! Visoka in bogato obložena. »Mmm, to bo zajtrk!« sta kakor začarana dahnila zajček in zajčica. A ko sta stopila bliže, sta videla, da vsa jabolka rastejo previsoko. Dosegla jih nista, sama niso padla – in kaj sta hotela? S praznimi trebuščki sta odšla naprej. Hodila sta in hodila, dokler nista prišla do druge jablane. Še lepša je bila kot prva, a kaj, ko je bila še višja. Lačno sta gledala, stegovala sta tačice, mahala in iskala – vse zaman. Jabolka so ostala na jablani, zajček pa – spet naprej. Prišla sta do tretje, najlepše jablane. Tako je vabila, kot bi čakala ravno nanju. Vse veje bogato obložene, vsa jabolka rdeča in dišeča – a čisto vsa previsoko. Zaman sta skakala, zaman sta tresla košato drevo. Jabolk nista dosegla. »Če to ni žalost,« je zavzdihnil zajček. »Vse, kar je res dobro, raste previsoko.« Zajčica pa je molčala in vohala naokrog. In je opazila, da na bližnjem polju raste nekaj, kar ima prav lepo nazobčane lističe in kar še bolj lepo diši. Pa je odskakljala bliže, povlekla, in glej – izpulila je korenček. Tako rdeč kot jabolko sicer ni bil, zato pa dober, mmm, kako dober. Brž je poklicala zajčka in potem sta pulila in grizljala, dokler se nista do sitega najedla. »Vidiš, pa se vendar tudi pri tleh najde kaj dobrega,« je s polnim gobčkom zamomljala zajčica. »Pa se res,« je prikimal zajček. In menda se po tistem nikoli več nista trudila, da bi zlezla na jablano. Prav zadovoljno sta grizla korenje, jabolka pa le takrat, ko so jima sama padla pred tačke.
SRAJČICA
Kokoška je pospravljala hišico: vse kotičke je pometla, vse poličke je pobrisala. Kaj je našla za omaro? Tri prekrasne gumbe. »Zlati gumbi!« je poskočila. »Trije zlati gumbi!« In je kar takoj sklenila, da si jih prišije na svojo najbolj praznično srajčico. Vzela jo je iz omare, jo ogledala, a za zlate gumbe je bila srajčica vse premalo lepa. »Ne, to ne bo v redu,« si je rekla kokoška. »Novo srajčico bo treba.« Pa je šla, kupila je blago in se je odpravila h krojaču. Hodi, hodi kokoška in tišči pod perutničko gumbe in blago. Pride do krojača, dvigne perutničko: blago pade izpod nje, gumbi pa ne. Seveda, gumbi so majhni, kdo ve, kdaj so zdrsnili na tla in se izgubili. »Joj,« je zastokala kokoška, »gumbi! Kje so moji gumbi?« »Kakšni gumbi?« se je začudil krojač. »Tri zlate gumbe sem našla,« je ihtela kokoška, »zdaj jih pa ni. Izpod perutničke so mi ušli …« »Ah, kaj pa je to takega,« je mirno rekel krojač. »Vrnila se boš, pa jih boš poiskala. Če so res zlati, se bodo že na daleč bleščali. Jaz pa ti med tem sešijem srajčico.« In tako se je kokoška obrnila in je odšla svoje gumbe iskat. Vso pot je gledala strmo v tla, pa se ni nikjer nič bleščalo. Nikjer nobenega gumba – ne med travo, ne med peskom, ne med kamenčki. Praznih rok se je vrnila h krojaču. »Ni jih,« je zajokala, »Nikjer jih ni. Ooo, jaz nesrečnica! Zakaj sem jih sploh našla!? Če jih ne bi našla …, potem jih tudi izgubiti ne bi mogla. In potem, potem ne bi bila tako žalostna … kot sem zdaj …« Tako je jokala, da krojač kar ni vedel, kaj bi. »Hja, nerodna reč,« je pomencal in stopil malo sem in malo tja. »Ampak veš,« je rekel nazadnje, »če jih ne bi našla, potem si tudi nove srajčice ne bi naročila. Zdaj pa – le poglej!« In izpod svoje mize je privlekel prečudovito srajčico. Srajčico iz kokoškinega rožnatega blaga, s čipkami obrobljeno in s trakom okrašeno. Pogledala jo je kokoška – in kar zasijala od sreče! »Zame?!« je vzkliknila – in krojač je prikimal. »Prav res zame?« je še enkrat dahnila kokoška. »O, krojač, krojaček! Kakšna srajčica! Ravno tako sem si želela, veš, ravno tako! Res, lepša sploh ne bi mogla biti …« Tako je kokodakala in se kar v novi srajčici odpravila domov. Menda jo je potem nekaj časa nosila kar vsak dan, naj je bil praznik ali ne. Pravijo pa, da na zlate gumbe vseeno ni čisto pozabila in da jih še vedno pomalem išče. Kdo ve, morda jih bo nekega dne celo res našla. Le to je vprašanje, če bo srajčica takrat še dovolj lepa zanje.
ROBČEK
Po poti je tekla deklica, pa ji je iz žepa padel robček. Deklica je tekla naprej, robček pa ne. In tako ga je na dolgi poljski poti našla miška. »Joj!« je poskočila. »Joj!« je vzkliknila še enkrat. »Kako čudovito pregrinjalce! Prekrasna nova rjuha! Kako gosposka! Ej, sreča, srečica! Saj pravim, povsod se me drži! Tako se je veselila mala miška. Seveda, ko pa še nikoli ni imela niti najslabše rjuhe! Prijela je robček in ga odvlekla na odprto polje. »Kar zdaj bom šla spat!« je čebljala. »Samo da pridem do doma, pa se uležem in pokrijem, o, prav do smrčka se pokrijem! To bodo lepe sanje!« A med potjo je miško in robček opazila vrana. Miška je ni zanimala, robček pa zelo. »Pozdravljena ljuba sosedica!« jo je ogovorila. »Reci, kaj vlečeš?« »Oh, tole prelepo novo rjuho sem našla,« je veselo odgovorila miška. »Kar našla, veš, sredi poti. Saj ni težka. Le to je nerodno, da se malo zatika. Ob bilke se zatika, veš, ob stebelca. Pa se bojim, da je ne bi po nesreči strgala.« »Noo,« je zategnila vrana, »tu ti pa res lahko pomagam. Poglej, jaz letim više od vseh trav. Do doma ti jo odnesem, pa se ne bo zataknila niti v eno bilko več.« »Hja … kaj vem …« je oklevala miška. »Na prag ti jo položim, saj vem, kje je tvoja luknjica!« je nadaljevala vrana. »Tudi sama boš veliko prej doma, če boš tekla praznih rok.« »No, prav,« je nazadnje prikimala miška. »Zakaj bi odklanjala pomoč, če se mi sama ponuja. Kar na prag mi jo položi, pa pritečem za teboj. In počakaj me, da se ti zahvalim. Zrnje imam, mlado pšenico.« Vrana je s kljunom zgrabila robček in vzletela. A ni letela naprej čez polje. Naravnost proti gozdu je zavila. »Ej, poslušaj!« je za njo kričala miška. »Ne v tisto stran! Saj moja luknjica vendar ni tam! Vrni se, slišiš, vrni se!« A vrana je letela in letela, dokler ni miški izginila izpred oči. Poiskala je visoko staro bukev, sedla na eno od vej in radovedno ogledovala svoj plen. Robček ji je bil nadvse všeč. »Za ruto ga bom imela!« si je rekla in si ga naložila na glavo. Pa je bila tako nerodna, da si ga ni in ni mogla privezati. Zdaj ji je zdrsnil na oči, zdaj na rep, zdaj ji je izpod vratu ušel en konec, zdaj drugi. »Ah,« je rekla nazadnje, »kar do veverice bom stopila. Spretna je, hitrih tačic. Gotovo ji bo šlo bolje kot meni.« In je potrkala na vrata veveričje duplinice. »Ja?« se je oglasila veverica in radovedno odprla. »Pozdravljena,« je prijazno pokimala vrana. »Poglej, samo tole majhno prošnjo imam. Novo ruto sem dobila, od sestrične. Pa si je ne morem in ne morem privezati. Saj mi boš pomagala, kajne?« Kako bi veverička lahko rekla ne! Toliko prijaznih besed. Predvsem pa – tako lepa ruta! Stopila je k vrani, prijela je za robček, a še preden se je vrana dodobra zavedla, ni bilo niti njene rutice niti veveričke nikjer več. Duplinica zaprta, vratca zaklenjena. Čakala je vrana, čakala, glasno krakala – vratca se niso več odprla. Šele ko je okoli dupline vse potihnilo, je veverica spet pokukala iz nje. »Lep dan, res lep,« je pomežikala v zlato sonce. Potem je na beli dan prinesla še robček. Nekajkrat ga je pogledala in nazadnje dejala: »Kako lep košček blaga! Vsem mojim malim bom sešila culice, pa bodo še raje hodili po lešnike.« Vzela je škarjice in šivanko, že je hotela zarezati, pa je naenkrat zašumelo: fššššššššššš. In veter ji je izpod tačic odnesel njen novi zaklad. Visoko v zrak ga je dvignil in ga nesel čez gozd in čez travnik, prav tja do mišje luknje. V njej je spala miška. Tista miška, ki je našla robček, pa so ji ga ukradli, še preden ga je prinesla do doma. Revica se je stisnila v kot in od žalosti zaspala. Neslišno je veter odprl vratca, neslišno smuknil v luknjico in miško čez in čez pokril. Potem je odšel. Kaj je še pustil za sabo? Lepe sanje.