Mejniki

Mejniki Ljuba Prenner

Izdano:	Ženski svet 14/1–12, 1936; št. 1–12, 1937
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12; 1, 2 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Očetu in materi!

Sonce, Ti si,
ki nad življenjem vsakim:
betežnim, bornim in vsem,
vse veke
in preko tisoč zmot in grehov
vendar siješ!

Ti, Sonce!

I. knjiga.

Pisana bandera.

Pravijo, da je bila vsa ta globel med Pohorjem in zadnjimi izrastki Karavank nekdaj v davnih časih jezero.

Sedanja cerkev svetega Jurija na griču, ki mu danes pravijo »Grad«, je bila še močno utrjen, grofovski grad in valovi jezera so se zaletavali v njegovo zidovje. Na sosedni hriboviti obali jezera je stal na vzvišeni planoti dom legenskih gospodov; po njih sta ohranila ime grič in razvalina, ki danes mrko gleda v podgoriško globel in Vilunjsko dolino.

Grofje in njih žlahtne rodbine so se vozili v čolnih in barkah preko jezera drug k drugemu v posete. Baje je nastala nekoč huda ura baš tedaj, ko je Elizabeta, mlada legenska grajska hči, veslala v svoji mali barki od prijateljice proti domu. Vihar je prevrnil čolniček in dekle je utonilo v jezeru. Legenski graščak pa je obljubil svobodo svojim jetnikom, ki jih je imel zaprte globoko v starem stolpu, ako izpodkopljejo in predro sedlo, ki je obrobljalo dolenji konec jezera in vezalo legenski holm s sosednim gričevjem. Baje so jetniki to težavno delo res izvršili in izdolbli sotesko, po kateri se je voda polagoma odtekala, in ko so prišli do dna in ni bilo več voda, so našli ob peščenem produ naplavljeno truplo Elizabete Legenske. Na tem mestu je dal potem sezidati legenski gospod cerkvico sveti Elizabeti v čast in svoji hčerki v spomin.

Pravijo, da je iz te kaplice pozneje postala sedanja farna cerkev svete Elizabete, zidana v pozno gotskem slogu, okrog katere se je do danes nabralo okrog dve sto hiš, velikih in majhnih, s sodiščem, lekarno in občinskim hramom vred, kjer hranijo cesarsko pismo, v katerem je zapisano in s cesarskim pečatom in podpisom potrjeno, da je ta naselbina mesto in se kot tako imenuje Podgorica.

Vsa globel pa, ki meri od začetka do konca, to je od Podgorice do Vilunja, pet dobrih ur hoda po ravni državni cesti brez večjih ovinkov, je od vseh strani, v obliki sploščene elipse, obrobljena z nizkim gričevjem, za katerim se na legenski strani strmo dviga zeleni zid visokega Pohorja, na grajski strani pa nekoliko v ozadju še višja sv. Helena z Volčjim hrbtom, – skale in stene apnenca, ki strme iz gozdnatih pobočij. Od Volčjega hrbta navzdol se izgubljajo zadnji izrastki v podolgovatem loku proti koničasti Vilunjski gori, ki zapira na južni strani Vilunjsko dolino. Tu izvira rečica Vilunja, zato pravijo podgoriški globeli tudi Vilunjska dolina. Odtod zavije cesta iz Podgorice okrog Vilunjske gore v široko odprto dolino štajerskih hmeljarjev in splavarjev.

Vilunja je vas ob dolenjem koncu elipse in odtod se vije Vilunja proti severu in cesta, ki prereže elipso v podolžnem premeru, vodi naravnost tja, kamor hite noge, vozovi, denar, kupčije, opravki, želje in kletvice: v Podgorico. Ob cesti na pohorski strani so vasice, druga za drugo, za njimi žage in mlini, ki jim donaša Vilunja moč, da je kaj dela in ropota. In gori na holmih so bajte in kmečki domovi z visokimi svisli in povsod, skoraj na vsakem gričku se svetijo šiljasti in kopasti zvoniki podružnih cerkvic: Sv. Andraž, Sv. Vid, Šmiklavž, Sv. Filip, Sv. Jernej, Sv. Pankracij in gori, skoro pod vrhom Pohorja, edina svetnica Sv. Ana, ki jo pozdravlja že od daleč visoka soseda s Karavank, Sv. Helena.

Kakor jastreb s povešenimi krili čepiš na ostri skali in se nam svetiš, ti naša cerkvica, ti naša gora, ti naša svetnica – o sveta Helena!

***

Leta 1867. po Gospodovem rojstvu je Podgorica nemško mesto, ki mu pravijo »Untersberg«, meščani so pozni potomci würtemberških priseljencev, okoličani pa so kmetje, »die Windischen« imenovani, stari grad je že davno cerkev svetega Jurija in na nekdanjem gradu Legen se je udomačil kmečki rod Logarjev, ki mu pravijo po domače tudi Legenski, kakor nekdanji gospodi – saj je to staro hišno ime.

1. Mejnik št. 1.

Stara Logarjeva mati so umrli in vaščani od sv. Lenarta so kljub oddaljenosti prišli bedet, saj je bil Legen pod farnim zvonom sv. Lenarta, vasi in cerkve onkraj Podgorice pod starim gradom.

Bilo je prav v predpustnem času in pot po klancu je bila slaba, ker se je bilo čez noč naredilo južno vreme. Mehka sapa je cunjasto frfotaje talila zimo, božala in budila, da so se vznemirile otrple moči in pod mehko noč so silile še sramežljive, a tem temnejše slutnje bolestnih sladkosti.

Logarjeva mati pa so umrli, saj so bili že stari, slabo so videli, slišali skoraj nič več, komaj da so še kaj malega pojedli, venomer so jim otekale noge in kar po ves dan so počeli dremati, dokler niso sinoči prav trdno zaspali. Sin in hčeri so bili že davno odrasli in poročeni, vse je bilo lepo oskrbljeno, torej je bilo popolnoma v redu, da je prišla smrt ponje – Bog jim daj večni mir in pokoj! Bili so dobra mati in pridna gospodinja, malo je še takih na svetu.

V kamri, kjer so preživeli zadnja leta, je bil postavljen mrtvaški oder. Stara mati v rakvi so držali v sklenjenih rokah, ovitih z rožnim vencem, črn križ, podobo terjajočega Boga, najvišjega in strogega sodnika, ljubezni polnega očeta nebes in zemlje in vseh grešnih ljudi. Takšnega ga je spoznavala v dobi svojega dolgega življenja in to življenje je bilo polno brige in skrbi za hišo na legenskem griču, za ljudi v njej, za njive, travnike in domače živinče. Bile so seveda tudi še dolžnosti do sorodstva, svaštva in soseščine, bilo je nekaj vesolja in srečnih uric, nekaj jeze, zavisti in drugih kmečkih grehov, malo radovednosti do življenja domačinov in prebivalcev Podgorice, mnogo prošenj in želja in ono veliko, plaho, spoštljivo in tolažbe polno bogastvo, ki mu pravijo vera v Boga.

»Vrežite kruha!« je ponujala gospodinja, ko so odmolili žalostni del rožnega venca.

Starejši so sedeli na klopeh ob stenah, ženske sorodnice in dekleta iz vasi so klečale na tleh okrog odra, pri vratih so stali fantje.

Gospodinja je ponujala potico, praznični kruh iz debelega testa, na maslu pečen in redko začinjen s tanko plastjo medene orehove zmesi.

Ženske, ki so bile pravkar odmolile, so se sedaj gnetle med seboj in namenoma prezirale gospodinjino ponudbo, kakor da jim je nerodno, češ, da niso prišle radi jela; zlasti Jeločnikova Mima in mežnarjeva Aga, dve osasti stari devici.

No, pa so le vzele.

Peter, domači sin in rajničin vnuk, je ponujal mošta v glinastem vrču in pili so kar iz vrča zaporedoma moški in žene. »Dober je ...« je pohvalil bajtar in potegnil vdrugič in ker je bila jed in pijača hvale vredna, so v zahvalo pričeli govoriti drug za drugim o rajničini dobroti in skoraj vsak je vedel povedati kak resničen ali napol izmišljen dogodek, ki naj bi bil rajni Logarjevi materi v posmrtno slavo.

Mladi so hoteli zapeti. Toda Mima tega ni dopustila.

Pričeli so spet moliti. Sveče ob odru so brlele in mrmrajoča molitev je leno tekla naprej, moreče in neiskreno. Vonj sveč in prvi vsiljivi znaki razkrajanja so se razlezli v dušeč vzduh, da so še rože zadišale po trohnobi.

Odmolili so, jedli, pili, se pogovarjali o bodoči setvi, o predzadnjem bedenju pri Sv. Lenartu – in pričeli vtretjič.

Na licih se jim je črtala utrujenost, molitev je komaj še polzela in končni »amen« je bil hvaležen vzdih.

Med molitvijo je opazila gospodinja bajtarskega Anzo. Kako, da si je ta upal priti sem?

Medtem je bil vstopil tudi hišni gospodar, rajničin sin. Bil je po opravkih v Podgorici in med potjo je bil malo pogledal po gostilnah ob poti in v mestu, ravno toliko, da se mu je vino poznalo na očeh. Podajal je roke in kimal v smeri proti mrliču, češ, da, škoda je matere, lahko bi še živeli, nikomur niso bili na poti, a kaj hočemo? Bil je čokat, širokopleč možak z nekoliko upognjeno, debelo glavo, od temena v tilnik skoraj odsekano. Lice široko in izpod nizkega čela košate, temne obrvi, brez katerih bi bile mežikajoče oči predrobne za to veliko glavo. Zabuhlo in rdeče lice si je bril in premehka brada se je rada razlezla z usti v sladkoben smehljaj. Sinovo lice in oblika glave je bila nepotvorjena dediščina po očetu, le večji je bil Peter in ožji v ramenih. Gospodar je šele sedaj, ko so že vsi posedli po klopeh, opazil onega pri vratih, bajtarskega Anzo. Pogledal ga je od strani, a ta se je le nerodno smehljal, oči pa ni odmaknil in Logarju je zagorelo v glavi. Obrnil se je h sinu, ki je točil:

»Kaj pa ...? Ali Neža še leži?«

Sin se je sklonil k velikemu vrču v kotu in ni odgovoril.

Stari se je obrnil v stran in vprašal v ljudi: »Ali ne mislite ničesar zapeti?« Korajžen je bil videti in zelo prijazen; ni mu bilo lahko pri srcu.

Nekaj šušljanja je bilo ob vratih pri mladih, nekaj stikanja glav med dekleti in nekoliko nagajivih, kljubovalnih besed med spogledovanjem s fanti, in medtem, ko je Logarica prinesla drugo potico, je pričela mežnarjeva Aga mladim v nalašč in v zgled z visokim, ostrim glasom zategnjeno peti: »Lepa si, lepa si, Roža Marija ...« Pa jih je znala še več, saj je bila trideset let cerkvena pevka.

A mladi so se uprli.

Kdo bi same svete pel?

Starejši so se jeli poslavljati. Aga in Jeločnikova Mima sta odšli skupaj.

Peter je prisedel k mladim in oni Anza, ki je stal poleg vrat, se je dvignil s svojega sedeža in sedel poleg Petra na klop. Tudi svoj klobuk je položil pod klop, kakor da misli dalje časa ostati tu. Smeleje se je ozrl po izbi. Starega Logarja ni bilo več opaziti. Najbrže je smrčal na svojem ležišču v veliki izbi.

Čemu ne bi smel on, bajtarski Anza, nocoj bedeti tu pri Logarjevi babici? Mar zastran Neže? Kar sta imela onadva z Nežo res ni povsem prav pred Bogom in ljudmi, toda – kaj pa to, kar šušljajo sedaj ljudje, kar mu namigne ta ali oni s prikritim: zvijačnim smehljajem, češ, boš kaj kmalu vabil na krst in ali se boš kaj kmalu ženil, saj bodo vendar Logarji skrbeli, da ti ne bo sile ... Kaj pa to?

Da bi od Neže izvedel resnico?

Kako pa moreš priti do resnice pri ženski, ki ji nič več ne verjameš in kako naj bi kaj verjel, ko govore ljudje tako in tako in kako bi prišli ljudje do takega govorjenja, če ne bi bilo le trohice resnice vmes? Pa ona bridka, huda jeza, ki plane iz tebe kakor ostro rezilo in razreže, razseka vse, kar je bilo nekdaj mehko in lepo. Saj bi hotel verjeti, rad bi verjel, če bi bila resnica taka, kot bi med njim in Nežo morala biti po vsej božji pravici.

Saj je zato prišel sem nocoj, da poizve, kako je med Logarji in njihovo deklo Nežo.

Sveče so brlele, vzduh je že težak ždel nad glavami, a odbijalo ga je petje in volja mladih, ki jim ni bilo smrti prav nič mar. Same posvetne so peli, zaljubljene in okrogle in nič jih ni bilo strah. Še smejali so se, jedli in pili z velikim tekom.

»Pij, Anza!« je pohlevno ponudil Peter svojemu sosedu. Anza je vzel vrč in krepko potegnil in ko so spet zapeli, se jim je pridružil tudi sam.

Saj bi tako rad verjel, da so ga le prazne marnje tako hudo vznemirile.

Medtem, ko se je iz mrliške izbe razlegalo petje mladih, je hotela tudi Logarica izvedeti resnico pri svoji dekli Neži.

Logarica je bila sama ob ognjišču. Prižigala je tresko in pihala v žerjavico. Zasvetil se je plamenček in naglo obliznil mehki in tanki les. Logaričino lice je bilo videti ostro in vse strnjeno v voljo trdne namere. Sivkaste niti njenih las ob sencih je skrivala ruta, sama je hotela skrivati svojo toliko užaljeno ženskost, jezo in sram, a vselej ji je znova zdrknila z duše – tudi njej, ženi in materi, – trmasta, vroča zahteva po resnici, naj bi že bila kakoršnakoli.

Oškrnila je tresko ob steno, da se je žarko zasvetila luč, in oprezno šla ob steni mimo odprtih vrat kamre skozi vežo na dvorišče in zaprla za seboj hišno dver. Preko luž in mlak je gazila na drugo stran k prizidku ob hlevu, kjer je odpahnila nizka vrata in stopila v zatohlo kamro. – Lojena sveča je gorela v železnem držcu ob ležišču na tleh, kjer je jecala razmršena ženska. Ob njej je vekal otrok.

»Oh – oh – hudo je – umrla bom!« je stokala ženska na slamnjači, domača dekla Neža.

»Ne boš umrla Neža, ne. Ali so ti prinesli jesti?« Gospodinja je ugasila tresko in se sklonila k ležišču, da bi popravila nekaj ob vzglavju. Otrok je vekal, narodil se je bil šele predsinočnjim. Kamra je bila ozka, staro ropotijo so sicer shranjevali tu; po zidu se je cedila mokrota, v kotu pa je pod železnim trinožnikom tlelo nekaj polen.

»Nikamor ne moremo s teboj sedaj, Neža! Neža – pa kaj ti je bilo ...? Veš ... najraje bi te ...« Gospodinja je naglo ujela in stopila k ognju. Neža je preplašeno molčala. Otrok je še vedno vekal.

Gospodinja je hote osorno zabrundala. »Anza je notri, ali ga naj pokličem sem? A?«

Sedaj je bil Nežin molk trmast in predrzen, gospodinji pa je bilo ob tem molku že skoro slabo od zadržane jeze.

»Le tako, Neža – le prodajaj svojo trmo, le! Jaz ti bom že pomagala. Čegav je otrok? Povej!« Jok ji je zadrgnil grlo.

»Oh, mati!« je zastokala Neža in se zacmerila. Sedaj šele v bližini te trdne, dobrotljive žene se je zavedla svoje krivde napram njej.

»Tiho bodi! Ni treba misliti, da sem jaz taka slepa avša. Ni treba ne tebi, pa tudi ne ...« zajela je parkrat globoko, težko sapo in se spet sklonila nad ležišče. »Zebsti te ne more, jesti pa tudi dobiš. Jutri bodo nesli otroka h krstu. Mima pojde namesto mene in Anza z njo, da veš.« Sklonila se je še niže, da se je skoraj dotikala s čelom otrokovega telesca. »No, le tiho bodi, ti ... saj ti nihče ne bo žalega storil.« Zadržane solze so se ji ulile po licu in roke so ji omahnile.

»Oh, mati, mati ...« se je cmerila Neža in ko je gospodinja že zaprla vrata za seboj, je še ponavljala, hlipaje predse: »Mati, o moja mati ...«

Gospodinja se je vračala preko dvorišča in si s predpasnikom brisala solze iz oči.

Saj je vedela vse!

Neža se je že lani na jesen spečala z Anzo. No – potem jo je premotil tudi še kdo drugi, pa najsi da je bil to sam hišni gospodar ali pa tudi le Peter, ki ima menda res zastran tega slabo vest. So jo pač premotili in ona ni taka, da se ne bi vjela na vznemirjajoče moško vsiljivost. Saj ni več tako mlada, pa nima več moči v sebi, ko tisto borno trmo, s katero se brani, ko je že vse prepozno. Pa bo še spoznala, da s samim cmerjenjem ne odpravi trpljenja. Mati, je vpila. Vsak vpije mati, ko ga prime trpljenje. Res, trpljenju se pravi mati.

***

Bilo je isto noč.

Logarica se je ravnokar prebudila. Zaspala je bila na nizkem stolčku ob ognjišču, vsa zmešana si je mela oči. Vrtelo se ji je v glavi, najbrž radi tega, ker je bila zaspala tako nerodno z glavo na kolenih.

»Joj, kaj pa je?« je planila prestrašeno. Razburjeni, jezni in pijani glasovi iz kamre so jo bili prebudili. Pa ne, da bi se prepirala Anza in Peter?

Na mah so utihnili kričači in prestrašene oči so se uprle v gospodinjo, ki je stala bleda na pragu. Peter je povesil pogled, dekletom je bilo nerodno; družba se je v hipu domislila, da je treba domov. Anza je odšel zadnji. Hotel je še nekaj reči, razburjen je bil in pijan. Dražili so ga bili, pa se je bil z zbadljivimi besedami sam zaletel v Petra in sedaj bi bil čas, da vpraša gospodinjo, kako se zdi njej to govorjenje okrog Neže in Logarjevih domačih.

»Mati!« je zahropel težko.

»No, kaj?« Logaričin glas je bil trd, prav neusmiljeno trd.

»Nič – pa nič! Lahko noč!« In odkrevsal je, mrmraje predse. Tudi Peter se je izmuznil, da ni vedela kedaj. Menda se res boji! Očeta se mu itak ni treba bati. Očeta, ki ne ve, kaj dela, ko prihaja iz mesta pijan domov, se sinu ni treba bati, če sili tudi on h dekli v kamro.

Logarica je pogasila sveče ob mrliču in pustila le ob vznožju mrtvaškega odra drobno luč, ki je gorela v posodi z oljem. Potem pa je šla v drvarnico po treske, da zakuri na ognjišču.

Drugega dne, ko so še postavali pogrebci po pokopališču okrog farne cerkve Sv. Lenarta, sta prišla po cesti ob potoku Anza z Mimo, ki je nosila otroka na rokah. Mimi je bilo zelo nerodno radi ljudi, ki so ju srečavali, prihajajoč od pogreba Logaričine babice; vso pot je gundrala in brundala jezne, zaničljive besede, tako da je Anza obstal, vzel roke iz žepa in zasikal vanjo: »Če ne boš takoj tiho, te zaženem s punkljem vred v vodo ... vsega mi je dosti! Ne boste me imeli za butlja – razumeš! Ti pa molči, baba, in nase glej!«

Anza je bil še ves posvaljkan od prečute noči; iz sivkaste bledice njegovega obraza so štrlele temne kocine in okorna kmečka noša mu je, zmečkana in zaprašena še od lanske jeseni, ohlapno visela na telesu.

Jasen, predpomladanski dan je bil. Hudomušno sonce je odpiralo vedno nove vire in mokrota se je svetlikala na polju, kapljala s streh in žuborela preko travnika na cesto. Tako močna je bila svetloba in tako gorka, da je še ob odprtem grobu ugasnila misel na smrt in oči so zamežikale prevzete v široki smehljaj novih obljub.

Moški so imeli klobuke potisnjene v tilnik, ni se jim še dalo kreniti domov, postajali so v gručah po zaraslih grobeh in se menili.

Anza in Minia sta šla po stezi do zagrada. On se je sramoval nje, ona pa njega ... in oba vse te poti.

Logarjevi so bili že odšli k sedmini v gostilno, kamor so povabili s seboj pol soseske, da jedo in pijejo v rajničin spomin in v pokoj njeni duši, ker je taka šega in bi bila zamera, ako se kdo ne bi ravnal po njej. Če slavijo krst, vstop človekov v življenje, poroko, dosmrtno sklenjeno zvezo moža in žene, zakaj ne bi slavili še smrti, ki je slovo in konec.

V Petričevi gostilni so zalagali in zalivali, gori v cerkvi Sv. Lenarta pa je župnik polil drobno glavo novorojenca, ko se je bil poprej še nekoliko razhudil nad Mimo, Anzo in nad vsemi svojimi malovrednimi ovčicami, in ga krstil na ime svetega Janeza Evangelista, apostola Gospodovega, ki go-duje vsako leto 27. grudna.

»Boš vzel Nežo po Veliki noči – – a?« je po obredu v žagradu vprašal župnik Anzo. »Bom zapisal Logarico za botro – Tebe si bom pa zapomnil ... grdoba malopridna!« Nerodno se je nasmehnil stari gospod čmernemu fantu v oči.

»Nič ni treba! Kar naj pustijo, gospod fajmošter! Vsi se lažejo! Tako se lažejo ti prekleti vragovi!« je rjovel Anza skoraj jokaje in krilil s svojimi dolgimi rokami okrog sebe.

»Ne kriči mi v cerkvi – nemarnjak! Sem stopi, bliže – ti, Mima, pa pojdi z otrokom domov in ne k Petriču, čuješ!«

Ko je Mima zaprla vrata za seboj, je stari duhovnik, čokat in okrogel gospod, položil fantu svojo gorko, dobro roko na rame. »No – kaj je?«

Anza se je stresel in kremžil. Mencaje je davil iz sebe: »Pravijo, da je Neža in oče Logarjev ali Peter – – mene pa tiščijo sedaj v ta močnik in pravijo ...«

Župnik je zasukal oči s tako jezo, da se je Anza prestrašil pred tem belim pogledom in za jecljal: »Prosim jih lepo ... naj mi povedo ...«

»Hm – tako! Ti, Anza, povej mi lepo po resnici, kakor pri spovedi: ali si imel z Nežo grešno znanje ali ne?«

»Ja – no, vejo gospod fajmošter, prečastiti, seveda ... pa ljudje pravijo, da onadva tudi ...«

»Molči! To ni res! Jaz ti pravim, da ni res. Ti si otrokov oče in boš vzel Nežo za ženo, saj je tako greha dovolj. Tisto grdo govorjenje pa je še mnogo večji greh – razumeš! Zdaj pa pojdi lepo domov delat, da mi ne greš v oštarijo napit se in razgrajat. Le pojdi, Anza, in pameten bodi!«

Anza je šel. Čutil je, da gleda župnik za njim, zato si ni upal okreniti se in s pestjo zagroziti tja gori, kjer se je svetil Legen, ponosna domačija Logarjevih ljudi. Pri Petriču se mu je ustavil korak, za vse na svetu bi bil danes rad pil in se izkričal tem ljudem v lice pred vso sosesko. Pa je stisnil kletvico med zobe, pljunil pred Petričev prag in šel naprej proti Podgorici.

Pri Petriču so se mastili s svinjsko gnatjo in mastnimi krapi in zalivali z rdečim bizeljčanom in belim haložanom. Mati Logarica na koncu mize je ponujala jelo in klicala vina na mizo.

»Peter ga ima pod kapo,« je pomislila, »in stari tudi. Drugi pa bodo kmalu! Moževa sestra že gleda tako žarko in ponavlja venomer iste čenče in moški počenjajo razlagati svoje nečednosti.« Pogladila si je životok in se zadovoljno ozrla po širokem, nabranem krilu. Lepa je bila ta njena prazniška obleka iz pravega, črnega sukna; mestna šivilja ji jo je bila ukrojila za pogrebe in praznike in črna svilena ruta z dolgimi resami se je zraven kaj lepo podajala.

Logarica se je ozrla na svoja dva, očeta in sina, in zdelo se ji je, da si še nikdar nista bila tako slična. Praznično razpoloženje, dobra jed, pijača in zgovorna druščina, to jima prija. Ko bi se vsaj Peter ne vdajal takemu mlahavemu življenju. Ko bi vsaj on, njen sin, dojel, da je vsa radost in moč življenja daleč od takega početja. Ali bo tudi on svoje krivde in grehe zameglil z vinom in plehkimi izgovori, ali se bo tudi on izognil vsemu, kar je trpkega in težkega? Lahkomišljen in lenuhast, kakor oče! Ali bo postal tudi tako brezbrižen in prazen, kakor njegov oče, ki ga je najbrže v lenobi in pijanosti spočeta želja zanesla h avšasti dekli v kamro?

Ko je dvignila čašo k ustom, se je nenadoma spomnila Nežinega otroka. Odpila je nekaj požirkov, ostalo pa zlila po tleh – za verne duše v vicah! – To je bilo malega Anze krstno slavje.

Premotil jo je glasen smeh.

»No, tega je bilo še treba –«

Bil je Engelmanov Jaka, ki je stal med podboji in se hinavsko klanjal. Zapit krojač iz mesta, ki ga je vsa okolica poznala. Pristopil je k Logarju, mu z dostojanstveno kretnjo podal roko, parkrat ginjeno smrknil in z lahko se tresočim glasom izpregovoril v besedah, katerim se je poznala nemška materinščina.

»Glej Logar, ne biti šalosten! Vsi bomo enkrat šli tam, kjer ni muh, ti in jaz in sam gospod šentlenarski fajmašter, ki tak pameten in pobožna je, da bi bil sa tega višjega škofa v Nemškem Grac. Sato pravim jaz, kaj bi se človek martral na totem sveti, ker pa ne more nič sraven vseti. Le pijmo vino in bodimo lepo veseli – – amen.« Zgrabil je Logaričin vrč in se z naslado oddahnil po dolgem požirku, Logarica se je odmeknila, gabil se ji je dedec s kozjo brado pod nenavadno majhno glavo. Bil je slok, v ogoljeni obleki, ki si je ni bil nikdar sam ukrojil, ampak izprosil kje pri botrih ali znancih. Okoli vratu je imel zavozlano pisano žensko ruto in te menda ni nikdar odložil. Čuden možic je bil to; bogatega Engelmana, Podgoričana, meščana in krznarskega mojstra brat, potepuh, čvekar in zastonjkarski pijanec, ki je vse svoje življenje prebil v gostilnah v Podgorici in okolici. Igle in likalnika se je izogibal, rajši je prenašal po mestu in okolici resnične in lažnive vesti, svoje izmišljotine in potegavščine, delal zdražbe in, čeprav so ga vsi poznali, so mu vendar nasedali in mu dajali za pijačo, ker se je znal tako spretno prilizniti in hvaliti ljudi, da ga skoro nihče ni mogel odpoditi zgrda.

Ko je bil Logarju izrekel tako svoje sožalje, se je naglo obrnil h kmetu – sosedu. »He – ti, kaj mi daš, če ti povem, kaj je rekel včeraj Ovčjak o tebi in Pristrniku ...«

»Kaj, kaj? – Sedi, Jaka, sedi ... boš povedal, kaj je novega ... tu imaš, le pij.«

Logaričini grdi pogledi niso nič hasnili, že je sedel Jaka pri mizi, pripovedoval in razlagal in vsi so ga poslušali.

***

Šentlenarski župnik je bil odprl krstno knjigo in zapisal v Tom IV., pag. 103.;

Leto rojstva: 1867, 19. februarja

Rojstni kraj: Legen, kat. obč. Borje, h. št. 44. fara sv. Lenart pri Podgorici

Ime otroka: Janez Evangelist

Vera: rimsko-katoliška

Spol: moški

Ime očeta: nezakonski

Ime matere: Neža Šribar, dekla, rojena tu

Ime botre: Marija Ana Logar, kmetica, p. d. Legenska

Ime in značaj krstitelja: Antonius Rosnar, parochus loci.

Šentlenarški župnik je bil osivel med svojimi farani. Nihče ga ni poznal drugačnega in sivi lasje ga niso mnogo izpremenili. Majhen in debel je hodil po fari, spraševal po setvi in pridelku, se malo brigal za prepire in pravde med sosedi, krstil, hodil na spoved in pokopaval svoje trdoglave ovčice, kakor je nanesla prilika in malokdo ga je slišal zmerjati. Pridigoval je tako, da so ga včasih tudi razumeli, kaj mu – na svetu sploh in v njegovi fari še prav posebej – ni po volji, saj je poznal njih življenja in nadloge in znal povedati svojim ljudem besedo, ki se jih je tudi kaj prijela, čeprav je bila izrečena povsem preprosto in včasih celo malo šaljivo.

Župnik Rosnar je delal tudi verze, ki so se v rimah lepo ujemali in jih pošiljal svojemu duhovnemu sobratu, uredniku leposlovnega lista, farani pa dolgo niso izvedeli za ta njegov posel.

Danes so pili Legenčani in Šentlenarčani v Petričevi gostilni in poslušali bolj ali manj prazno govorjenje; občinsko revše, otrok greha, se je spet narodil ljudem v zgago in pohujšanje, kakor so mislile take, kot sta bile mežnarjeva Aga in Jeločnikova Mima, ki je prinesla Neži krščenega otroka v kamro in koj spet brez besed odvihrala.

Neža se je vzravnala na ležišču in vzela otroka v naročje. Dolgo ga je gledala, ko se je prebujal in kremžil drobni obrazek. Mima ji še povedala ni, na katero ime so ga bili krstili in ona se ni domislila, da bi jo vprašala.

Sramovala se je Mime, gospodinje, vseh žensk in sploh vseh ljudi, le njega, ki se ga ne bi bilo treba sramovati, njega se je bala. Kaj ji bo storil mrki, bajtarski Anza?

Pa se je spet po svoji navadi uprla in to s poslednjo troho obupne trme.

Čemu se je morala zrušiti vsa ta grdobija baš nadnjo, slabotno žensko?

Otrok je glasno zajokal. Jesti hoče, živeti hoče.

2. Kdo je nor?

»Tri norce imamo! Prvi je Engelmanov Jaka, drugi je šentlenarski župnik in tretji je moj sin!« je dejal Moll, usnjar in meščan podgoriški, svoji družbi v Vobachovi gostilni na pustno soboto zvečer.

Kdo naj bi ga bil zavrnil? Gospod Cajetan Niess, meščan, posestnik in lastnik lastne barvarne, trgovec Wommer, kovač Merk, ključavničar in tehtničar Štancer, čevljarja brata Pirša, vsi meščani in obrtniki? Celo sam gospod krznarski mojster Kari Engelman, norega Jake brat, ne bi bil hotel ugovarjati Mollovim besedam.

Le pek Peter Marine, ki je imel v tej družbi najmanj pravice in besede, je čveknil važno: »Čuj, gospod Moli, zakaj naj bi bil tvoj gospod sin nor?«

»Ker je pač nor!« je kratko in zagrizeno odgovoril stari Moli. Kaj naj bi bil odgovarjal takemu, o katerem so vsi vedeli, kako je z njim.

Tudi ostali so prezrli Marinčevo vmešavanje in večer je obetal le čmernost in praznoto, čeprav je imel župan dr. Mačik prav gotovo kaj zanimivega povedati, za kar bi se bilo izplačalo posedeti še nekaj uric. Saj je bila sobota in »bürgerlicher Ausgang«.

Vsi ti, ki so tako samozavestno sedeli tu v Vobachovi boljši gostilniški sobi, na večer pustne sobote leta 1879. imperatore Austriae Francisco Josepho I., so bili sinovi in vnuki nemških prednikov. Peščico ljudi je zagnala muhasta usoda takrat, ko so se selili iz nemških dežel ob Donavi navzdol, tudi v to globel med gorami. Sedaj so tu doma, marljivi so, pošteni, samosvoji in slepo vdani veličini svojega rodu. Tu so si v skrajnem kotu Vilunjske globeli okrog cerkve svete Elizabete ogradili dom in domovino, ki jo ljubosumno in ljubeznivo stražijo, da jim ne vdero vanjo oni, ki jih obdajajo od vseh strani, neučeni rod slovenskih kmetov, tako robat, tako mehak in tako zdrav, tako lahkoveren in vendar tako žilav kot bikovka. Meščani so živeli zase, se ženili med seboj, si bili v svaštvu in botrinščini, govorili svoj gosposki jezik in dedovali vse svoje od roda v rod. S prezirom so poskušali ukloniti helote, od katerih so kupovali in katerim so prodajali, ki so jim dajali zaslužiti in v miru živeti. Kmečki rod pa je ljubil v togoti to tuje gnezdo, to samolastno zajemalko v domači skledi in sovraštvo je bilo na tej in na oni strani v krvi in srcu, ker smo vsi z rojstvom in po naravi ločeni drug od drugega po čustvovanju, po jeziku in rodu, vremenu in plemenu, po vseh mislih in verah, ki izvirajo iz tega, in ker nam je vsem ljudem te zemlje dano, da ljubimo sebe pred vsem in sovražimo najbolj zaradi ljubezni.

In ti meščani so bili gospoda, prav tako visoka kakor svojčas plemiči, za katerih grobnice po cerkvah se že davno nihče več ni menil. Njih gradovi so bili razvaline ali pa sta si jih kmet v okolici in meščan v mestecu preuredila zase.

Engelmanov Jaka je bil nocoj ravno toliko okajen, da se je upal priti med to gospodo.

»Dober večer, dober večer!« Seveda je govoril tukaj kakor vsi drugi le nemško. »O saj ste vsi tu – tudi ti, velespoštovani gospod brat, ki se držiš kakor Bog oče v nebesih. Nikar ne išči po žepih drobiža, saj gospodje brez tega vedo, kako dobrodelen človek si in kako zelo me imaš rad. Prišel sem vam povedat, da ste največji maliki, kar jih je sploh na svetu, in ti, Marine, povej mi, kaj se štuliš med te častivredne gospode, mar misliš, da te imajo radi, tako radi kakor mene? Čuj, saj vedo, da si Bajsov od Sv. Ane, čisto navaden Pohorc, kmet in rovtar, ki še danes ne zna pošteno nemški. Glej ga no – sedaj se pa še smeje, se ti pač pozna, da si kmet. Vam, častiti in svetli gospodje, sem pa prišel povedat, da ste osli in voli napihnjeni – vsi skupaj! Lahko noč! Pa še tri bolhe na pomoč!«

Nocoj si jih je bil Jaka spet po dolgem času privoščil. Saj je res nor, a nerodno je vendar. No – sicer pa čisto prav – tudi Marine je vstal in odšel, široko se smeje.

Sedaj šele se je mogel stari Moll odkrito pritožiti nad svojim sinom. »V latiniske šole sem ga dal v Št. Pavel k patrom, da bi bil boljši človek, ko prevzame mojo usnjarno. Ušel je in se potepal nekaj let po svetu, da ni nihče vedel zanj. Sedaj pa mi pride domov in pravi, da je »muzikus«. Vprašam vas, gospodje in prijatelji, ali je to poklic za poštenega človeka in častitega meščana? Ta fant je bil že kot otrok trmast in prismojen, učil se mi ni nikoli in če sem ga pripravil do dela, se je puntal in mi uhajal in sedaj hoče biti muzikus. To je vendar posel ciganov in potepinov! Če že ne more živeti brez te neumne muzike, ali ne bi mogel orglati v domači farni cerkvi in peti zraven in kar bi se mu še zljubilo, pa hoče na Dunaj in še nekam po svetu in jaz naj dam za to bedarijo svoj denar in svoje pošteno ime! Nikoli!«

Seveda, kaj takega je bilo hudo. Le Karl Engelman je sedel vzravnan kot kol v svoji tesno zapeti temni suknji, s strogim trdim ovratnikom pod suho brado in kakor vedno molčal, ako se je ostala družba sočutno ukvarjala z rodbinskimi nerodnostmi – on, ki je imel norca za brata!

»Kaj bi se razburjal, Moll,« so tolažili drugi. »Ničesar mu ne daj in naj kar gre, kamor hoče. Ko bo lačen, najde gotovo domov in tedaj ga napneš, kakor struno. Le počasi, počasi ... in nič preveč jeze! Vsak mlad žrebec se brani vprege, a sčasoma ... o sčasoma tudi vsak uvidi, da se mora vdati, če noče poginiti. Tako je!«

Potem šele je spregovoril župan dr. Mačik, kar je vedel iz »Wiener Zeitung«. Saj je bil med meščani tako rekoč edini – uradna oseba. Da, to je res čudno, kaj se plete sedaj na Dunaju. In ta gospod Taaffe? Novi minister? Ko bi človek le vedel ali vsaj mogel uganiti, kaj naj to pomeni? Težke so te stvari za preprostega meščana!

In pili so vino iz Haloz ali pa domače pivo iz Lourmierjeve pivovarne in se modro pomenkovali.

Jaka pa je oblezel vseh pot podgoriških gostiln. Povsod je bilo živo in mnogo se je stočilo. In Jaka je uganjal svoje burke, in slane zabavljice, ki se jih je iznebil, bodo že jutri in potem še dolgo znane po vsem mestu ljudem v zgago in škodoželjno veselje. Ko pa je nočni čuvaj Jirgele nosIjaje oznanjal enajsto uro in priporočal pažnjo na ogenj in luč, je vlekel Jaka pijanega starega Logarja od Sandwirta domov.

Stari Logar je bil težko breme in Jaka si ni mogel kaj, da ga pri vsej svoji človekoljubnosti in usmiljenosti do vseh iztirjenih in onemoglih – ne bi vsaj nekoliko pokroviteljsko ozmerjal:

»Ti, Logar!« se je zaletaval vanj v svoji šepavi slovenščini, »tebe nič sram, kaj? Doma se jutri ženil bo tvoj sin, ti pa zmerom pijana mavra! Kaj rekla bo tvoja gospodinja? Boš ti na ohcet lepa starešina, kaj?«

A Logar ni mogel več odgovarjati na Jakovo oštevanje in postajal od koraka do koraka težji. Zato ga je Jaka pod klancem zvrnil v taleči se sneg in se vrnil v mestece.

Saj menda ne bo zmrznil dedec in če bi, Jaki nič mar! Sicer pa – škoda bi ga le bilo, saj plača rad četrtinko in ti je tudi ne obira še nekaj let pozneje in tudi drugače ni narobe človek, ni hudoben, niti bahaški. Zanaša ga pač, kakor zanaša to življenje marsikoga od enega roba ceste do drugega, toliko moči ni več v njem, da bi se sedaj na stara leta še lahko postavil na trdna stopala in jo ubral naravnost, kakor bi se za poštenega zemljana spodobilo. Zato ga bo pač zaneslo v jarek, kakor še marsikoga za njim.

Pravkar sta se poslavljala pred lekarno adjunkt in lekarnar in Jaka se je temu prizoru hudobno režal. Še ko je ležal pod ušivo odejo na svoji revni slamnjači in se zavijal v cunje, da ga ne bi še bolj zeblo, je zaključil svoje nocojšnje modrovanje takole:

»O o o o o, saj ste osli, nekaj vas je takih oslov, da se vas še Bog ne more usmiliti, ker ste preneumni osli ...«

Na Legnu je bilo vse zaspano. Domači so dremali po koteh. Šele v ponedeljek so se bili vrnili z nevestinega doma, kjer se je Logarjev Peter oženil; končno vendarle – so rekli sosedi in znanci, kajti Peter je bil dolgo izbiral in marsikatera je zaman upala, da bo nekoč gospodinja na Legnu.

Peter je bil že davno zrasel v moža in materini ostri pogledi so se ga z leti vedno neugodneje dotikali.

Toliko pa tudi Peter ni bil samsvoj, da bi si upal pripeljati k hiši nevesto, ki bi je mati ne hoteli imeti za snaho. Upreti se očetu – malenkost! A mati, ta mati veljajo pri hiši več ko deset takih očetov s peterimi Petri vred.

Le kedaj so se tako izpremenili, kedaj so izvili očetu vso oblastnost in ukazovanje iz rok?

Če pogleda Peter nazaj v svoja deška in fantovska leta, vidi svojo mater, ko dela in govori tako in toliko, kolikor gre materam in gospodinjam. Poleg nje vidi babico, staro, pobožno in ljubečo, ki se tudi nikdar ne vmešava v moške besede. Mati pa niso bili niti strožji niti mehkejši kot matere drugih sinov in hčera, kaj šele da bi veljala le njihova.

Le kedaj se je zgodila ta izprememba?

Saj so oče skoraj toliko kot odveč. Mati zapovedo, kedaj bodo orali njive, kedo bo delal drve v gozdu, koliko stelje bo treba navoziti in kateri izmed poslov bo šel ob novem letu od hiše.

Mati nakupujejo v mestu, česar je treba, oče le malokdaj kako drobnjad. Mati prodajajo živino, drva in poljske pridelke in nosijo izkupiček v skrinjo. Za vsak božjak jih je treba naprositi – le oče si jemlje sam, ne da bi mu mati branili. – Sicer pa, to si je Peter mislil, že odkar so bili mati gospodar, imajo prav gotovo še skrite goldinarje, po katerih tudi oče ne more seči, da bi jih zapravljal v gostilnah. Zato pa mora včasih tudi oče prijeti za delo, če ni v skrinji šestic, da bi šel z njimi in z zgovornim izgovorom doli v Podgorico. A če mora delati, tedaj je siten, godrnja in zabavlja, češ, kedo je gospodar in nekaj o babah, ki jim bo dal vetra. A to je kar tako, prazno govorjenje, matere ne užuga nikdar več. Sicer se pa oče ne briga za domače ljudi. On mu že ne bi bil branil. Petru, da bi bil vzel pred leti Knezovo Liziko, ali pa pozneje Breznikovo Pavlo, ali pa predlanskim ono Rahtelovo Zofko, ki mu je bila od vseh skoraj najbolj pri srcu.

A mati, mati! Ta se jim je videla avšasta, druga vse preveč nora za fanti, tretja zapravljiva in nališpana, vsaka pa prelena za delo. Nad nobeno niso dolgo zabavljali, le če so opazili, da bi utegnil Peter dati kateri svojo besedo, so stopili trdo predenj in mu povedali na kratko, da ta ali ona ne bo Logarica, in sicer zato ne, ker je taka in taka.

Peter pač ni imel korajže, da bi jim ugovarjal, saj bi še njega od hiše spodili, ko pa ravnajo s tem Anzekom, s tem smrkolinom nekdanje dekle Neže, kakor da je njihov ... in oče se jim niti po robu ne postavi zastran tega. Ah – kaj bi tudi oče mogel!

Zato si je vzel Peter ženo, ki je bila materi po godu. Svetinova Marta od svetega Miklavža nad Vilunjo pa je vzela Logarjevega Petra, ki ga je prej le malokdaj videla, že zato, ker je bil postaven snubec. Saj ji je tudi vsa soseska toliko govorila o lepi legenski domačiji. Pravili so ji sicer tudi, da so Logarjeva mati zelo osasti in natančni za delom, a Marta se je zanašala na Petrovo možatost in tudi na to, da je bila Logarica z njo sila prijazna in nič kaj kiselkasto zbadljiva, ko so bili Svetinovi pri Logarjih na ogledih.

Sinoči se je torej ta imenitna kmečka svatba doli na fari pri Petriču že dokaj zaspano končala in ko sta hrup in razgibanost praznika splahnela ter se je prikazal za njim običajni delavnik, ki ni mnogo obetal, se je vseh, razen Logarice in rejenca Anzeka, lotevala čmerna zaspanost.

Mlada žena Marta, ki pa še ni bila tudi gospodinja, se še ni bila oprijela metle, lonca ali svinjskega škafa. Leno je podremavala ob mizi poleg Petra, ki je listal v Pratiki. Marta je bila močna in postavna, zagorela v zdravi obraz in širokih bokov. Od take se je Logarica nadejala, da bo krepka opora legenskemu domu in da ga bo poživila s čvrstimi, zdravimi Logarji.

***

Anzek, nezakonsko dete nekdanje dekle Neže, je bil ostal pri Logarjevih za rejenca, ker je Logarica tako hotela.

Ko je bil fant dodobra shodil, se je morala njegova mati posloviti od Legna. Tudi to je hotela Logarica.

Bilo je nekega jutra v postu, ko je Neža odhajala z Logarjevine. Logarica je narezovala krompirjeve sadeže v šupi za hišo. Poleg nje je čepel, zavit v tople rute – jutro je bilo namreč megleno in hladno – dveletni Anzej in žulil krušno skorjo, kar baje pospešuje in omiljuje rast zobovja.

Neža je stopila iz hiše s culo pod pazduho. V roki je nosila nov popotni cekar in dežnik. Praznično krilo je imela izpodrecano, saj se je odpravljala na dolgo pot. Njen široki, zdravi obraz je bil žalosten, oči so zrle bojazni polne v prebujajoče se pomlad.

Končno je vendarle morala iti od hiše. Dolgo je upala, da se bo Logarica vendarle premislila in ji dala ostati na Legnu. Saj se je vse nekako uredilo, oni bajtarski Anza je koj po Anzekovem rojstvu odšel nekam v svet. Kdo drugi pa se ni več zmenil zanjo in ona ne zanje. Otrok je bil pač pri hiši, nihče ga ji ni sponašal, nihče je ni več spraševal, kdo mu je oče.

Zato je bila sedaj vsa preplašena. Bala se je poti, bala se je sveta, čeprav je odhajala sama kakor je bila sama prišla.

Taka je stala ob šupi in rada bi zajokala, rada prosila usmiljenja in odpuščanja.

»Tak, sedaj greš? Srečno hodi! Ti bomo že dali vest, če bo treba zastran tega tu ... no, no, le nič ne jokaj in ne plaši še otroka. Že prav, že prav ... no, le pojdi, pa srečno!«

Kratko in nalašč prav trdo je bilo to slovo ob detetu, nevednem in brezčutnem.

Doli v klancu so Legenski moški orali za jarino. Videli so odhajajočo žensko, vedeli so, da je to Neža in še čudno se jim ni zdelo, da hodi nekam žalostno in betežno kakor stara beračica.

Nihče ji ni zaklical pozdrava in Neža se ni več ozrla na Legen. Naravnala si je ruto, globoko vzdihnila in pospešila korake.

Anzej ni pogrešal svoje matere; kmalu po njenem odhodu se je tudi na Legensko dvorišče razlila resnična pomlad in izluščila malega pobiča v janki iz njegovih številnih rut in ovojev. Tekati in capljati po tem tako zelo domačem dvorišču, trgati travo in osat ob plotu, zagaziti v luže, se opeči ob koprivah, butniti z glavo ob razpreženi voz, si osmoditi ustne ob vreli kaši in mastiti se s sirovimi štruklji – slične radosti in nadloge so mu polnile dneve, dokler ni pričel »platna prodajat« in preko tega končno zrasel v malce štorastega fantalina, ki mu je obetal današnji pustni torek najbolj pisani praznik vsega leta.

Komaj da je bil odložil žlico k prazni skodelici, že jo je ucvrl po bregu navzdol proti mestu.

Ojoj, maškare, maškare v vrvežu, barve oblek in noš, ljudje, vozovi, pošasti in čudesa! Kriki in vpitje, šum in ropot – oj, to je bilo lepo in veselo. Vsak je smel kričati, kolikor je hotel in vsi so kričali.

Tam pri Merku je bilo vse polno ljudi in maškare vmes. V ohlapni ženski obleki, v pisanih cunjah okrog pleč in s starinsko avbo na glavi, podoben našemljeni metli, je skakal Engelmanov Jaka med ljudmi in oni kralj tam v pisanih haljah in z zlato papirnato krono na glavi je bil stari Breznik. Vojaki, knezi, vitezi, cigani, pajaci, Turki, Hrvati v belih robačah in zamorci, kdo bi se jih nagledal? Jaka je poskakoval ob zvokih cvilečega klarineta in nadušljive harmonike pred zeleno ofrakanim pekom Marincem, ki je bil ves zelen od copat do cilindra. Jirgele, našemljen v vojaka, je prenašal pred njim tablo s slikami, ki jo je postavljal na stojalo in kričal: »Mordio, mordio, maleficius Krišpinuš Janiček ...«

In nabralo se jih je vse polno, ki so poslušali, kako je Marinc pevaje razlagal zločinsko povest, naslikano na tej tabli. Tudi Anzej je poslušal in bilo je čudovito smešno in prečudno.

»Bilo je v vasi Polnička, kjer vidite zdaj Janička.
Tat, ravbar, tolovaj, fakin – je bil, sedaj je ,hin'.
Še v cerkvico je vdrl ponoč', odnesel tri monštrance proč,
pokradel zlato in srebro, oltarni plašč in kar je b'lo.«

Smešna je bila ta povest o tolovaju Janičku, ki je baš ropal po cerkvici, ko se je prevrnila posoda z večno lučko in zanetila požar, tako da je Janiček moral potolči mežnarja in še pet kmetov, da je lahko pobegnil, a vendar so ga ujeli in krvnik mu je odsekal glavo v eksempel vsem morilcem in roparjem na večne čase.

»Aaaaa« je zijal Logarjev rejenec in z odprtimi usti in očmi zasledoval vsako kretnjo in besedo zelenega gospoda Marinca.

Hrup je naraščal. Val ljudi se je prelival med hišami, cesta in trg sta bila videti kakor ogromno korito, kjer je mrgolelo glav in teles, tesno drug ob drugem, vedno se premikajočih v kričečih barvah, in kakor jezovi so stali pred navalom množice v tem veletoku šundra in razposajenosti »babji mlin«, »kmečki strah« in Marine s svojo »krvavo rihto« ter tam na mestni tehtnici, kamor je sedaj rinil Logarjev rejenec, mestni mežnar Kavšek s svojo zdravniško »poslovalnico«. Tam je požiral Anzek žaltave sline, ko je gospod »doktor« rezal našemljenim možicem golše v vratu in so bili to svinjski mehurji, napolnjeni z riževo kašo, kuhano na črnem vinu, ki so jo bivši »krofovci« s slastjo pojedli. Mestne gospe in gospodične so pač vihale nosove in rekale »fuj«, a Anzi bi bilo zelo po volji, ako bi mu kateri velel pokusiti.

Uh, sedaj pa so pričeli tekati in riniti h grozni pošasti, ki se je počasi pomikala po mestu navzgor. To je bil kmečki strah: na kolesih se je pošast počasi premikala skozi gnečo, odpiralo se je z rdečim blagom podloženo žrelo, iz katerega je prihajalo zverinsko rjovenje – podoba tistega zloglasnega kmečkega strahu, ki je baje razsajal nekoč po Vilunjski dolini, žrl ovce, koze, kuretino, pse in mačke in pozimi baje tudi šolske paglavce, ki so se predolgo mudili na poti.

Tej gospodi gori na oknih okrajnega sodišča in glavarstva menda ni bilo po volji to razsajanje, tudi zabavni »babji mlin«, ki so metali vanj stare, grde babnice, da so pri drugi luknji sfrčale kot mlada, zala dekleta na prosto, jim je izvabil le pomilovalen, zaničljiv smehljaj. »Oj, grinte zelene; če jim ne ugaja, saj ni treba gledati!« Anzeju pa je ugajalo, ah kaj mu ne bi! Kje na svetu more biti še tako imenitno kot v Podgorici? A tam doli, tam pri Wernerju, kjer stoje ti okrašeni kmečki vozovi, tam se bo dalo kaj ujeti. Paglavci donašajo pijačo kmetom in mestnim obrtnikom, ki sede po vozovih, ker je taka šega, da je na današnji dan prodajalec in obrtnik dajal za pijačo svojim odjemalcem in strankam. In tja bi se bil hotel prištuliti tudi Anzej. Za konec klobase ali za kak flancat bi se bilo že izplačalo ... Pa je mimogrede stopil na rep našemljenemu hudiču, da se je ta skoraj v znak prevrgel. Zdaj pa le v beg!

»Hej, ti fant!« je zaklical nekdo za njim.

»Me že ima,« se je prestrašil in klecnil. Brž roke okrog glave in v dir. A kam v tej gneči?

»Ti, fant, pojdi sem!« zakliče isti trdi glas v drugič.

To pa ne bo zaušnica! In res! Bil je sam gospod župan in notar doktor Mačik, ki ga je klical.

»Nesi ta pisma k Vobachu na pošto! Razumeš? Dobiš groš. In vrni se takoj, da mi poveš, če si res oddal!«

In osorni, bradati gospod, ki ga je vsak otrok poznal in se ga na tihem bal, je izročil bela pisma v umazano dečkovo dlan.

Krčevito stiskajoč zavitje je rinil Anzej skozi pisano, kričečo gnečo. Kar ni hotelo biti konec te kopice v gruče zagnanih ljudi, ki so vpili, se zbirali krog »babjega mlina«, »kmečkega strahu« in silili skozi odprta vrata gostiln. Danes so bili vsi ljudje pomešani, meščani in okoličani razen nekaj frakarjev tam na oknih, mestni in okoliški paglavci, rokodelčiči in kmečki hlapčeti in vsi, vsi so se bratili v predpustni norosti, ki je bila spočetka še nekoliko prisiljena, potem pa nenadno z velikim krikom planila iz ljudi, nekje iz podzavesti, kjer je zadržana in utajena ždela vse dni. Sedaj se je velika in naravna razžarela, jim pognala pamet in dostojanstvo meščanstva, možato razkoračenost in žensko nedostopnost ter tisto prisiljeno sramežljivost v naglem valu krvi preko ramen in – ponoreli so. Ej, vsaj enkrat spet prosti samega sebe in vsega, kar jim je sicer tako važno in nujno potrebno.

Anzej pa je moral za svojim važnim opravkom in na moč si je prizadeval, da ustreže velespoštovanemu gospodu županu.

Pri Vobachu so že nekaj dni poprej snažili, praznili in preurejevali sobe v prvem, nadstropju, kjer je bila vsako leto na pustni torek zvečer veselica za boljšo podgoriško gospodo.

Na to veselico je smelo priti le določeno število ljudi in seveda le povabljeni gostje. Meščani so si tudi razdelili med seboj neoženjene gospode – po navadi so bili to gospodje od c. kr. oblasti – plesalce žena in hčera, ki so tako imeli brezplačno večerjo in pijačo, za katero so skrbeli izključno le meščani; in uradniški gospodi je bilo to zelo po volji, dasi so se vsako leto delali, kakor da jim je nerodno.

Vsako leto je stal na stopnicah Vobachov poštni kočijaž Miha v svoji najboljši uniformi in kapi, salutiral in naznanjeval imena prišlecev gospodom meščanom v dolgih črnili suknjah, ki so stali vrh stopnic.

In ko je zaklical Miha: »Der Herr Bezirkshauptmann Baron Hauser mit Frau und Töchtern und der Bürgermaster ...« je udarila godba »Schramel« v dvorani kakor na povelje:

»Wir sind vom k. und k. Infanterie Regiment
Hoch – und Deutschmeister Numro vier ...«

Vobachov drugi uslužbenec, poštni sel, istotako v gali, je sprejemal garderobo in gospoda se je pozdravljala med seboj, kakor da se leto dni niso videli. Vse vprek so se rokovali Mollovi in Wernerjevi, Körberjevi in Pirševi, Wieslerjevi in gospa Lournierjeva s svojimi sedmerimi sinovi in dvema hčerkama, Štancerjevi in Merkovi, Engelmanovi in Niessovi, Marinčevi in nadučitelj Vertnik z ženo in sinom, ki je bil pripeljal s seboj tudi mladega pomožnega učitelja Bendeta. Njega niso gospodje prav ljubeznivo gledali, a se je delal, kakor da ne vidi ničesar razen Wieslerjeve Evice.

Ples je začel župan dr. Mačik z glavarjevo ženo in okrajni glavar z gospo Engelmanovo, ker je bil župan samec.

Nihče ni bil maskiran – to bi bilo vendar prostaško! A plesati je moral spočetka skoro vsak, da ni bilo zamere pri odjemalcih in strankah in ker se je tako spodobilo.

Mežnar Kavšek, popoldanski kirurg – specijalist za rezanje golš, je piskal na klarinet in, kadar mu je od vina in spanca trudna glava sumljivo klecnila na prsi, ga je dregnil harmonikar Hled v hrbet, da se je takoj spet zavedel svoje dolžnosti in poškilil kvišku, da li ga je morda videl takšnega njih kapelnik in prvi goslač učitelj Našek.

Našek ga ni videl. Godel je in drsel z lokom po strunah in gledal za Bendetom, ki se je že ves večer vrtel z Wieslerjevo Evico.

Tovariš Bende je bil videti zelo srečen in ta Wieslerjeva Evica, kako ga gleda, tega Bendeta. Našek pa, njegov nekdanji gimnazijski tovariš in pobegli kapucinski novinec, je smel k temu plesu zagosti! Še v šolo je hodila tale Evica, njegova učenka je bila – tega je že nekaj let – in vsa ta leta sta se prijazno gledala – ona in učitelj Našek. Sedaj pa je tu ta Bende in njega gleda Evica še vse drugače. Takega pogleda še ni imela za Naška, čeprav sta si bila dobra že dokaj let. Seveda le tako na tihem, brez besed. To je menda tista ljubezen, ki jo je pričakoval zase in se tolažil, češ, saj je še premlada, a nekoč ji prav gotovo zašije iz oči in naravnost v njegovo proseče upanje.

Bende pa je prišel in zdaj si jemlje in vse to je zelo lahko in lepo, brez dvomov in plahih slutenj.

Učitelj Našek je pač moral gledati drugam! Pa je godel in gledal za njima in čutil, da je zelo nesrečen.

Opolnoči šele je bila v stranskih prostorih večerja. Močna kurja juha za uvod, potem pečene klobase z gorčico. Nato je govoril gospod župan o lepi podgoriški slogi in dobrem razpoloženju zbranega visokočislanega občinstva in končno nazdravil cesarju, monarhiji, deželi in ljubi Podgorici. Takoj po tem govoru so prinesli na mizo svinjsko pečenko s krompirjem in kislim zeljem, sledili so pečeni petelinčki in purani z brusničnim kompotom in mešano solato, poleg tega so dali še praženega riža, ki je bil obložen s kislimi slivami, kumaricami in paradižnikovimi narezki. A kot posladek cele košare pustnih krofov. Proti jutru so nanosili še k posameznim mizam velike pladnje z narezano svinjsko gnatjo in domačimi klobasami. Črno kavo so prinesli šele prav ob koncu veselice, saj se ne bi bilo spodobilo prej, ker pomeni črna kava toliko kot »marširžupa«, to se pravi – čas je, da greste.

Pili so domače Lournierjevo pivo, šilherja^[1] iz Stainza, rdečega bizeljčana, belega jareninčana, ljutomerčana in haložana. Šampanjca ni bilo.

Med obiranjem kurjih in purjih beder, peroti in škofij je nastal pri vhodu šum.

Seveda! Engelmanov Jaka! Zadrega naokrog. Župan zardi, tudi Engelmanova gospa ima od jeze solzne oči. Kari Engelman sam ne premakne pogleda, ki ga je takoj zapičil nekam v steno, in vsem ostalim je nerodno.

V živordečem fraku, belih hlačah in s črnim cilindrom je vstopil, ne meneč se za Vobachovo služinčad, ki ga je klicala nazaj. V očeh mu je mežikalo sto vragov.

»Saj ne zamerijo, gospod okrajni glavar, da sem jih prišel pozdravit in jim voščit dober tek. No, Tomažek, nič ne bodi hud, čeprav si notar in podgoriški župan! Korl, ti pa tiho bodi, saj si moj brat!« Z drobnimi koraki je pristopical v prvo sobo, se priklonil veljakom, potem pa na vse strani. Skozi vrata je videl mežnarja Kavška ob mizi godcev in mu zaklical. »Dober tek! Le jej, saj je vse zastonj!« Potem pa se je okrenil h gospodi. Glas mu je bil odločen, le smešno svečan, a prav nič priliznjen.

»Prišel sem vam povedat važno novico in čeprav se delate, kakor da sem vam nadležen, boste vendar poslušali. Ali že veste, kako so se na pustno nedeljo po maši svetniki na glavnem oltarju prepirali med seboj? Ignacij, tisti, ki se tako postrani drži, je vprašal: »Kdo je moje vino izpil?« »Jaz ga že nisem!« je jezno odvrnil Janez Evangelist, ki steguje roko od sebe. »Mir, fantje!« je zavpil sveti Pavel, »sicer vaju z mečem po plečih pobožam!« – »Kaj se boste pričkali, revčki,« se je na široko smejal sv. Peter, »saj držim vendar samo jaz ključe od kleti v roki.« – Da, tako je bilo in, kdor mi ne verjame, naj gre v cerkev pogledat, še danes se drže vsi tako, kakor sem vam povedal, le besede sem si sam izmislil ...«

Smejali so se bolj kislo. Jaka pa je sedel k mizi godcev, jedel in pil tam poleg Kavška, Hleda in Tolamije in nihče se ga ni upal poditi stran. Ko si je utešil žejo in glad je, ne meneč se za kogarkoli, odšel sam.

Učitelj Našek, kapelnik teh godcev, je smel sedeti drugje. Poleg Wieslerjeve Evice je sedel na eni strani Bendetov Francelj, na drugi strani med lepo Wieslerjevo Evico in postarno Klaro Puck, svakinjo veselega peka Marinca pa toliko opravljani in od Podgoričanov v nič dejani muzikus Heinz Moli, – rdečelas, slok in bled, poln sončnih peg, s strogimi usti in ostrit, zelo svetlih oči, iz katerih je hlepelo polno upornih, bolestnih vprašanj. Dvajset let mu je. Trpka, vse preveč vase zagledana mladost, sprta z vsem svetom, najbolj pa s samim seboj, ker si išče potov v mirne sreče le v drugih in vedno le zase.

Mrko si govori: čemu sploh sedim tu? Kaj hočem od teh ljudi in kaj so oni meni? In ta trapasta očetova črna obleka, ki sem jo moral obleči na materino prigovarjanje, ali me ne napravlja še nerodnejšega? Do tega mi ni, mi nikdar ni bilo, da bi se gnal za jedjo in pijačo kot vsi ti nažrti filistri. S kom naj govorim? Ta Wieslerjeva Eva je menda zelo zaljubljena v svojega šomoštra, s kislo Marinčevo svakinjo pa ne bom govoril.

Ko je nenadoma vstal in odšel iz sobe, je čutil, da gledajo za njim in da se oče in mati jezita. Prava reč!

Po pojedini je bil ples mnogo živahnejši kot poprej.

V prvi sobi pa so tiste zelo dostojne omožene gospe in starejše gospodične, ki sedaj niso več plesale, posedle po divanih in blazinastih stolih in klepetale.

»Apotekarica seveda pleše,« je pikro pripomnila Engelmanova.

»Kajpak! Ko pa je gospod adjunkt tako prijazen človek!« je vščipnila trgovka Wommerica. »Ali ste že slišali, vsako popoldne je tam na črni kavi?«

»Apotekarju privoščim roge! Ta človek je hujša surovina kot vsak kmet! Saj veste, da me vedno trga po vseh udih. Pa pošljem prejšnji teden, ko se je vreme prevrnilo in me je začelo spet po kolenu vleči, deklo v lekarno, naj mi prinese kako mazilo. Tisti jezičljivi magister se je obregnil, češ, ako me ne trga po jeziku, ne bo nič hudega, in apotekar se je baje tako smejal, da se je tolkel po kolenih in kar ni mogel nehati. Moja Franca pa ni tako neumna in razume tudi nemško, sem jo že toliko navadila, pa mi je vse povedala, ko je prišla domov in prinesla neko mažo. A sem jo poslala nazaj s sporočilom, da so se gospodje zmotili, ker ta maža ni proti trganju v nogah, pač pa da je baje dobra za slabe oči ...« Ponosno se je ozirala po teh svojih besedah okrog sebe gospodična Klara Puck, Marinčeva svakinja, stara devica, sitna in ujedljiva kot strup.

»Kako pa, gospodična Klara, kako pa vaši? Gospe sestre nocoj ni videti? Gospod Peter pa menda pleše?«

»Ej, seveda, Mina je ostala kar doma pri otrocih, kaj bi hodila s tem kmečkim butljem, svojim možem. Saj sem govorila vedno v zid, že takrat, sedaj se ji pa vrača.«

»Glejte, glejte, gospa Niessova, vašega Rudija! Kako se vrti z glavarjevo hčerko.« O, seveda, tja so se obrnile sedaj glave in pogledi so bili sladki in všečni, mnogo bolj kot tisti, ki so obviseli na Wieslerjevi Evici ali celo na gospe apotekarjevi.

Gospodična Klara je izpregovorila, kar so druge Ie s težavo zadrževale: »Ali ste jo videli? Ta ženska! Se vede kakor ... ah, bolje je, da človek ničesar ne vidi ...«

Govorile so sicer še tudi o otrocih, zlasti nekatere mlajše so znale o njih razpravljati tako važno, kakor to zmorejo le mlade matere, kvečjemu še tetke in babice; premlele so še včerajšnje in današnje novice, a skoro vsaki se je nocoj ob pogledu na apotekarico ogrela zavist, ki jo je bilo treba potolažiti s strogo vravnanim pomislekom, da tudi najelegantnejša, po najnovejši modi ukrojena toaleta ni kos ponosu poštene meščanske žene, ki je zvesta družica svojemu možu in vestna mati svojih otrok, trajna dika svoje hiše, akoravno prihaja vsako leto v to častitljivo meščansko družbo v svoji solidni, edini (po možnosti vsaka tri leta prekrojeni) svileni obleki. Da, tako je!

Rahlo je objemal Bende s svojimi kmečkimi rokami Evico Wieslerjevo in jo vrtel v tričetrtinskem taktu po »valovih sinje Donave«, ki jih je tovariš Našek otožno vlekel preko strun.

»Evica, srček moj, kako si lepa!«

»Kako pa govorite, gospod učitelj? Tako pač ne smete ...«

»Evica, ali ti nisem dejal že poprej, kako rad bi te še trdneje objel in te neznansko ljubeznivo poljubil na tvoja rdeča usta ...« in v podkrepitev svojih predrznih besed jo je res pritegnil k sebi, da je Evica vsa srečna boječe javsnila: »O, Jezus nebeški ...«

»Mm,« je zadovoljno zagodrnjal Bende in zaobrnil levo naokrog.

Plesalo je le še kakih deset parov in še ti se niso držali več reda v vrsti ob steni naokrog, ampak so se vrteli kar počez po dvorani in poživili plesišče bolj nego prej vsa velika družba. Plesali so zaljubljene valčke, šegave mazurke in divje, sproščene polke.

»Ljubezen je najlepši božji dar!« je šepnil dokaj čedni sodni adjunkt svoji plavolasi plesalki, ženi podgoriškega lekarnarja, ki je to njegovo izjavo sprejela z dvomečim skomigljajem ramen: »Res?«

»Ah, milostiva, čemu se norčujete iz mene? Saj ste vendar že morali opaziti, kako je z menoj in zdi se mi, da se tudi pred ljudmi ne bom mogel več pretvarjati. Vi se pa norčujete ...«

»Tako? Mislite?« Za trenutek so se uprle vanj njene oči, potem je spet sklonila glavo in čakala ... Govori vendar, človek, ga je prosila z vsem občutjem. Ali ne čutiš, kako mi je dobro ob teh besedah. Povej mi, da me ljubiš, reci mi vse, kar hočeš, bodi drzen, glas naj se ti trese od strasti in sle po meni, le govori mi o svoji ljubezni do mene, nasuj mi sto sladkih, pekočih, razburljivih besed v ta sivi pekel vsakdanjosti.

A ta adjunkt je bil velik revež. Lovil se je okrog po nadzemskih višinah breztelesne ljubezni in stresal blede hinavščine, vonj vijolic, skuhan na ocukranem mleku. In sirota-želja je vsrkavala tudi to neprebavljivo zmes, saj je bilo vsaj nekaj. Plesala je neprenehoma in ni se mogla naplesati. Adjunkt se je polagoma vračal s svojega poleta, a bil je utrujen i od plesa i od nenaravnega napora, zaletavati se tako na slepo v neko visoko meglo in zato je zamudil objem naklonjene usode, ki je bila tako vroče dahnila vanj – pa je od same zaletelosti ni občutil.

Tam v drugi sobi so pa sedeli pri vinu in politiziranju gospodje meščani, starejši in tudi mlajši, ki so bili veseli, da jim ni bilo treba več plesati. Vsi ti sobotni večerničarji iz Vobachove boljše sobe so bili nocoj tukaj zbrani in gospod Moli jim je predsedoval in nikomur ni prišlo na misel, da bi bil ta njegov sedež sodil županu, okrajnemu glavarju ali okrajnemu sodniku. Molli so bili imeniten rod, Heinčev praded po očetu se je celo znal po francosko pogovarjati z generalom Marmontom takrat, ko je bil ustreljen od Francozov pred mestnimi vrati Gottfried Puck.

Okrog starega Molla pa Engelman, Wommer, Nies, Werner, Erkman, Pirša, Hanneman in dr. Mačik. Potem šele okrajni glavar, apotekar in sodnik. Peter Marine je seveda plesal.

»Kaj pa je prav za prav z Lournierjevim Francem? Ali se še ni iznebil Lorberice?« je previdno vprašal župan dr. Mačik.

»Saj se je tudi ne bo tako kmalu!« je sodil ostro stari Moll.

»Kdor se meša v pleva ...« se je porogljivo smehljal okrajni glavar.

»Kako je pa v hranilnici? Sem slišal, da ni vse, kakor bi moralo biti!« Ah, ta Engelman je bil lisjak, kako nedolžno je znal vprašati, ko mu je bilo vse do pičice znano; le stari Niess ga je poznal, tega trdega nadpoštenjaka, Karla Engelmana.

Stari gospod Niess je bil eden najbogatejših meščanov, z dolgo sivo brado in lepega, rdečega lica – svežega, kakor jabolko, ki je srečno prezimilo in ki ga nekaj gubic le še poživlja, ne da bi ga kaj kazile.

»Gospodje, naj Vam povem –« je povzel stari Niess sedaj, »ne zagovarjam Franceta zato, ker sem mu stric, a poslušajte me in sodite potem. Franc je vendar še mlad in ko je prevzel pred petimi leti to odgovorno službo pri naši hranilnici, je bil še mlajši. Njegov oče je bil čudne krvi človek, saj še pomniš, gospod doktor, babilonsko zmešnjavo v njegovi zapuščini. Doma se torej fant redu ni mogel priučiti, saj je v hranilnici spočetka sila pazil. Šele pozneje, ko se mu je delo kopičilo, je postal nemarnejši, ker bi bil moral delati vsak dan v noč, če bi bil hotel imeti vse na čistem. Sedaj pa še ta ženska ... to je pač zagata, gospodje, in noben zločin!«

In gospodje so se še menili o Lorberici, o njenem rodu in o njenem pokojnem možu, ker je vedel marsikdo kaj slabega o njej povedati; le stari Niess je komaj slišno godrnjal predse: »Treba nam je bilo te pokore, da nam kvari sinove ...« Okrajni glavar pa je mežikal davkarju, ki se je oziral po obrazih, ko so se v strogih gubah sklanjali nad kozarce.

»Nekdo mora Franca opozoriti,« je izjavil Moll kolikor mogoče uradno, »da pazi. Ko bodo kdaj še kmetje zavohali, da ni natančen, ga bodo gulili od vseh strani in naša hranilnica, naša stvar in ves naš trud se sesuje na kup!«

»Da, ti ljudje so predrzni in navihani in vedno bolj nam silijo v mesto in če se jih naši ljudje ne bodo znali bolje paziti, nas požro, še preden bomo mi stari v zemlji,« je resno govoril stari Niess.

»Kaj še! Z bičem jih bomo, ko postanejo predrzni. Pa bo mir!« je trdil okrajni glavar in z njim vred so se sodniku in davkarju zategnila usta in lica v zaničljive šobe.

Toda Niess jih je hotel še poučiti.

»Gospod okrajni glavar in gospoda – oprostite meni, staremu meščanu in obrtniku, ki sem imel ves svoj živ dan posla z njimi, da Vam ne dajem prav. Neumni niso, le vi jih ne poznate! Pretkani so, pa to znajo skrivati. In biti znajo ponižni kakor cucki, a le tedaj, kadar jim gre v prid. Njim se nas ni treba bati, le oglejte si Petra Marinca – pač pa nam njih. Saj jih je mnogo, mnogo več kot nas in povsod naokrog jih je polno, mi pa čepimo prav v sredini tega sršenovega gnezda.« 

Pa se je oglasil gospod davkar.

»Phe, kaj mi da bi se dali strahovati od te nemarne sodrge, od teh zarobljenih buteljnov? Saj je vendar vse naše in taki, da bi se nam uprli? Sicer pa – še nekaj let in o tem narodiču ne bo več sledu.«

A priznanje svojemu mnenju je našel le v glavarjevih in sodnikovih očeh. Obrazi meščanov so bili spet zapeti v stroge gube kakor prej, ko se je govoričilo o Lorberičini čednosti. Ista tvar!

Oče Niess je česal s prsti svojo sivo brado, jo zvijal in gladil in počasi spregovoril: »Res je, kmet naj ostane kmet in naj ne sili v mesto, ki ni zanj. Dokler bomo še mi, se bomo znali vsiljivcev že še ubraniti. Kar bo pa za nami, nas ne bo več bolelo in naši otroci naj si svoje varujejo in hranijo, kakor smo se svojega držali mi. Če pa tega ne znajo ali če mislijo, da opravijo to že z besedami, je prav in v redu, da jih pogoltnejo kmetavzi ...«

»Tako? Ho – ho?« so se čudili in davkar je vsekal: »Vi bi jim še potuho dajali?«

»O ne, spoštovani gospod davkar! Jaz sem pošten Nemec in jih nimam rad. A poznam jih in med njimi so taki, kakor Zorman iz Št. Lenarta, Mavec z Vilunja, Navršniki, Potočniki, Nacestnik, Gumpret in Brdnik – in to so ljudje poštenjaki, spretni v kupčiji, delavni in skrbni in taki tudi kaj zmorejo.«

»Pa Logar in Breznik?« je omenil Vobach.

»Pijanca sta, a poštenjaka oba. In Logarica, to je ženska, da bi je bil vsak meščan vesel. Iz takih žen izhajajo zdravi rodovi!«

»Hvalite jih, preveč jih hvalite!«

»Ej gospod, ali mislite, da ne vemo, da so skopi, lakomni, grabežljivi in presneto zavistni, a še tudi marsikaj boljšega. Pa mi tudi vemo, koliko to vse skupaj znaša in ker znamo računati, se ne ravsamo z njimi po nepotrebnem. Računati moramo, ker moramo živeti!«

Ob slovesu, že proti jutru, je še Niess tiho vprašal Molla:

»Ti, odkod pa je ta razpihnjeni davkar?«

»Ne vem? Same take tepce nam pošiljajo!«

»Če nas bodo taki učili ...? To je žalostno!«

In potem sta šla vsak na svoj kraj proti domu – ah, bolje je, da se pošten meščan ne druži s tem širokoustim uradništvom, ki si ne da nič dopovedati v svoji namišljeni nezmotljivosti. Ti pa se jeziš, ker le prejasno vidiš svoj prav.

Medtem ko so se Podgoričani zabavali, plesali in politizirali, se jim je Mollov Heinz, nevšečno podgoriško dete, umaknil in se zastrmel tja, kamor je hotel in moral gledati venomer, vase.

Naslonil se je na Vobachovo balkonsko ograjo. Kaj pa zvoni pri fari? Ah – da, pepelnica! Nikoli še ni bil slišal pepelničnega zvona, nocoj prvič! Naslonil je glavo med lehti in poslušal. Menda bi bilo treba nekaj občutiti ob teh zvokih? – Nič! – Ta zvon doni vedno tako, v nedeljo k maši in vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer. Bili so večeri, ko ga je Heinz poslušal, tega in še mnogo drugih gori na Štajerskem in se mu je zdelo, da je v tem zvonenju polno skrivnostnih pesmi o človekovi duši, ki mu jih je bilo usojeno iskati. Pa ni nič. Sedaj mu je že beseda »duša« muka in v odpornost in v gladkih, lepo donečih besedah izraženo čustvovanje nekaj, kakor da bi gobavec razkazoval svojo neokusno goloto.

Odzvonilo je in v poslednji izzveneči »b o m« se je ujela misel: Kedaj izzveni tako moj pustni torek, to moje življenje? Iz te misli je nastal privid popoldanskega kmečkega strahu, iz cunj in kož sešitega nestvora, nabasanega z žagovino, iz katerega je tulil človek, posnemajoč zverino.

Ali je to slika njegovega hotenja? In on je hotel biti komponist, skladatelj pesmi, izključno samih pesmi! Peti jih je hotel v prvi vrsti sebi, potem šele drugim, pozneje naj jih prepevajo pevci in pevke svetu in sebi, nazadnje njemu – ki jih je dal iz svojega. Naj se pevcu in poslušalcu razboli ono, čemur pravijo srce, naj jih zadene v živo neizprosna, neizpremenIjiva resnica, da je najvišja lepota zemljanu nedosegljiva.

Najvišja Lepota!

Še sam bi moral vztrepetati do slehernega svojega občutja, do skrajnega živca, pred melodijo, ki bi razodevala le za hip obraz božji.

Le kako bi podal, kako izoblikoval izraz te Najvišje Vrednote, za katero se žene ves neumorni, neumrljivi človeški duh?

Saj sam le išče, hlasta, grabi in poskuša doseči ubranost, ki ji komaj sluti v sebi akorde in posamezne tone, mero valovanja in stopnjevanja, pa jih ne more, ne zna povezati po zakonih harmonije.

Harmonija! Saj to je že vse.

Čim bi mogel le enkrat v višku izpeti, kar mu je dano dočutiti, bi znal izraziti tudi vse drugo.

Vse hrepeni po sreči, vsako živo bitje teži po ugodju. Človek, on, ki mu je dano misliti in čutiti, pa mora v sebi dobojevati ta spor med mislijo in čustvovanjem in si sam dati spravo.

Človek pa ni nikdar sam. Saj ne more živeti brez sočloveka, brez obdajajoče ga narave, brez luči in zraka, brez zvokov in barv in čim živi v tem okviru z drugim človekom, ima mesto ene borbe kar po več prask in bojev na dan, in čim več ljudi si pritegne bodisi v ljubezni bodisi v sovraštvu, tem hujši so boji, tem bolj ga slabi razcepljenost njegovih moči, tem bolj ga oddaljuje od tako zelo zaželene ubranosti, za katero se bori ...

Vse to bi znal izraziti, ako bi ne bilo poleg vsega tega prežalo nanj polno dvomov, polno banalnih, vsakdanjih skrbi in ako bi končno vendarle prodrla iz njega osnova, jedro njegovega hotenja.

Tako pa so vse pesmi, kolikor jih je dosedaj uglasbil, meglena, blodenj polna muka. Muzikalni ljudje pravijo, da so pretežke. Pevci jih nočejo peti, premalo je v njih zaokroženih vzdihljajev, premalo sladkega sentimenta.

Pa besedilo: Mörike, Storm in Lenau in Hölderlin, da baš ta, ki je za-klical še, ko se mu je že vse omračilo, zamešalo in zastrlo:

Weh mir, wo nehme ich, wenn es Winter ist,
die Blumen, und wo den Sonnenschein
und Schatten der Erde?
Die Mauern stehen sprachlos und kalt,
im Winde klirren die Fahnen.

Kako bi mogla izzveneti ta obupana pesem v mehkobi in prikupljivosti?

Seveda – Heineja bi hoteli, prekanjenega čifuta. Ne!

Kako čudni smo ljudje, polni zmot, dvomov in želja po lepi laži, in vendar, vendar je nekje Resnica.

Odšel je iz hiše in po cesti naprej ven iz mesta. Noč je bila jasna in luže so zmrzovale.

Mesto je vse v temi. Pošastno velik strmi koničasti farni zvonik nad strehami v prazno.

Heinza sicer zebe, in dasi naglo stopa, se ne more otresti zlih slutenj, ki silijo vanj iz te čemerne pepelnice.

O, koliko jih je že pred njim, ki so to, za kar sam šele išče izraza in svojstvenih melodij, izpovedali in zapeli v svet z lahkim, odrešenim srcem umetnika, ki mu je edinemu, izvoljencu, tako dano in naklonjeno. Od koga? Od Boga?

Bog? Ali si ali nisi? In če si, če si to, kar slutim in česar zajeti ne morem, čemu si mi dal te slutnje? Čemu mi nisi dal še tiste jasne, vse predirajoče moči, da bi z njo kot z ostrim mečem ločil zlo od lepote, krepko stopajoč po trdnih tleh? Pa le tavam od medlega spoznanja, ki se mi je poprej še zdelo razodetje, do novega, še bolestnejšega hrepenenja. Saj je vse skupaj le želja, le hrepenenje ... nič trdnega, nič celotnega ... torej le malo več kot sploh nič.

Pa pravijo: Čakaj! in pravijo: Študiraj!

Saj to je tisto! Kako bi mogel tako v miru čakati ali pa vsako spoznanje kar pogoltniti, da pride spet drugo. Saj to ni mogoče! Saj vre in se upira in hoče, hoče.

Čemu neki po polževo laziti za sledovi, ki so jih izhodili drugi? To naj bo namreč študij. Ali res ni mogoče v isti sapi zajeti vsega? Edino to je prava umetnost.

Krivični Bog, mari bi dal to žalostno iskanje komu drugemu, mari bi ga v drobce razblinjeno vrgel kam med svoja svetovja, mene pa bi pustil ravnodušnega. Boljša je popolna omejenost ko delna nemoč!

Zavil je na glavni trg. Visoko na gornjem koncu je bilo še svetlo pred Vobachovo gostilno.

»Hoho, Hajnc, nisi nič korajžen, ti gospod muzikantar?«

Heinz se je bil zelo prestrašil. Lovil je še sapo, ko je spoznal Engelmanovega Jako, ki je bil skočil izza Wommerjevega vogala predenj.

»Nemarnjak! Kaj me strašiš?«

»Saj ne strašim! Jirgeleta nadomeščam.«

»Kje pa imaš laterno in čemu ne prepevaš? Pravkar je odbila ura. Poznam te, strašil si nalašč.«

»O, tega pa že ne. A veš, peti ne znam, ker nimam posluha. Pa tebe res nisem mislil prestrašiti. Sem mislil, da prihaja adjunkt! Veš, tisti, ki lazi za apotekarjevo gospo.«

»Je ne poznam in njega tudi ne! Pa kaj te le to briga?« – Heinz je bil še jezen in je hotel mimo Jake.

»Počakaj, ti potem še kaj! Adjunkt je osel, a gospa je lepa in škoda, da je ne poznaš. Zakaj je nisi pogledal? Veš, tebi bi jo že privoščil, drugemu pa nobenemu, najmanj pa temu oslovskemu adjunktu, čeprav je apotekar tudi prav oduren štor.«

Heinz se je nasmehnil. »Ti si pa zaljubljen, Jaka!«

»Malo, prav malo, a jo namesto sebi privoščim tebi!«

»Mi ni zanjo!« je odvrnil Heinz naglo in se obrnil.

Pa se je Jaka šemasto zasmejal, da je Heinzu gorko šinilo v lici. »Ej, ti si buteljček, Heinz! Saj niso vse ženske, nadležne kakor že so, za v smeti! No – ti misliš, da je tvoja muzika boljša ljubica od drugih, ker ne postane nikdar stara, grda in sitna. A pazi, tudi ona je ženska in zato prav muhasta ...«

»Lahko noč, Jaka!« Heinz se je prisiljeno smejal in skoraj bi bil še dodal: »Tega ti ne razumeš;« – pa je bilo bolje, da je zamolčal. Presneto prav je imel ta neumni Jaka, bolj muhasta od drugih je ta njegova Ljubica, ki se kljub vsej ljubezni in ljubosumnosti skoraj izključno le drugim tako voljno udaja. Muzika – umetnost – ženska ...? Ali res?

Pri Vobachu so še vedno plesali in Heinz je moral preko plesišča, da poišče očeta in mater. Nerad se je rinil mimo plešočih parov in nikomur ni pogledal v obraz. Že pri vratih sosedne sobe je naglo stopil za korak naprej in se pri tem ujel z nogo v vlečko, ki je prifrčala mimo njega. Padel bi bil po gladkih tleh, pa ga je od zadaj za ovratnik pridržal Peter Marine. In ko se je okrenil, je videl tudi plešoči par, ki se mu je bil hotel izogniti. Bil je mlad nališpan gospod in lepa plavolasa žena. Aha – to je ona, ki je o njej govoril Jaka.

»Ali iščeš svoje?« je vprašal Marine. »So že šli domov! Kar tu ostani, saj ti ni treba plesati. Ga bova malo polomila! Hm – ali ti ugaja apotekarica? Meni tudi!«

Heinz ni vedel odgovora. Res je bil gledal za njo, da bi še ujel smehljaj, ki ji je zarezal med ustnico in noskom črto, nežno, ljubko črtico ...

In vse, kar je govoril potem, ko sta sedela z Marincem v isti sobi kot ona, je bilo smešno in nerodno prizadevanje, da bi opozoril nase njo, ki je sedela pri sosedni mizi med možem in adjunktom in se smehljala nekam v strop. Heinz je to pot mnogo pil in mnogo več govoril kot sicer, naposled je vzel Našku gosli in nekaj zaigral. A ker sam ni vedel, kaj vse bi ji povedal, ker je bilo vse tako zmešano in nepojmljivo čudno, je bila tudi ta nova pesem, ki jo je hotel zapeti, okorna in brez melodije.

In vendar je bil začetek te pijane komedije močan sunek v srce in ta pijana komedija sama je bila velik začetek ...

Peter Marinc in drugi pa so stresali glave. Težko mora biti človeku, če ima v glavi kolesce premalo ali preveč ...

3. Malikovalci.

Blizu farne cerkve, poleg stare kapelice sv. Antona Pusčavnika je stalo na odprtem trgu staro poslopje, podgoriška šola. Ta plesniva, sicer pa enonadstropna bajta, z vegasto streho, ki je bila krita s škodljami, pa z nizkimi, malimi okni je bila poleg Merkove kovačnice najgrša hiša v vsej Podgorici.

Ko je pred leti peljala Jeločnikova Mima Logarjevega rejenka Anzeka prvič semkaj, se je začel fant že pred vrati cmeriti od strahu. In ker mu je ob istem času prilezel tudi nagajivi smrkelj iz nosa, se je brisal z rokavom po obrazu, kar je Mimo tako ujezilo, da ga je nekolikokrat vsekala za uho in kričala na vse grlo; »Pusti nos, ti grdoba! Čemu se cmeriš? Ali ti nisem dala rute v žep? Kje jo imaš? Le čakaj, tu notri te že čaka učitelj a palico v roki. Šola ni legenska paša, da veš! Alo!« Potiskala ga je pred seboj in se prerila skozi druge, ki so tudi čakali na vpisovanje.

»To je Johan Šribar!« ga je predstavila gospodoma, ki sta vpisovala nove šolarčke.

Anzek ni znal izpregovoriti, povesil je oči in gledal v tla in najsi bi ga bila Mima tresla še pol ure in mrmrala jezne besede predse, ne bi se bil upal ozreti kvišku. »No, le pojdita, jutri pa naj pride ob devetih in ne ob enajstih dopoldne. Saj ni tako daleč!« Gospodje učitelji so ga bili že napisali takrat, ko so popisovali po hišah nove šolarje.

»Naj gospodje ne zamerijo!« se je opravičevala Mima, nekolikokrat ponižno pozdravila in pehaje svojega varovanca pred seboj naglo odšla. Šele ko sta bila že na klancu, se je okorajžil, in pogledal Mimi v špičasto lice.

Kje je že to? Sedaj ga Mima niti iz postelje ni več metala, čeprav bi bil davi skoraj zaspal šolo. Vso noč se mu je sanjalo o včerajšnjih pustnih lepotah in mestna ura je že davno odbila deveto, ko je pritekel v šolsko izbo. In ko je odprl vrata na stežaj, so součenci ropotaje vstali in soglasno zategnili pozdrav: »Hvaljen bodi ... ee – Anza!« – »Saj je Logarjev Anzek!« in vse vprek so se smejali, fantje in deklice, in tulili od vesolja, da so tako nasedli. Nihče ni mislil na učitelja, ki bi bil utegnil vstopiti, vse je vpilo in klepetalo, nekateri so se celo pretepali, in ko je vstopil Bende, je bilo v razredu tako razgrajanje, da so ga šele opazili, ko je stoječ na odru gromko zavpil: »Mir!«

Hu – tako pa še ni nikdar kričal! In gledal je tako ostro in strašno, da so zatrepetali še najhujši fakini v zadnjih klopeh. Vse je bilo tiho – hipoma zropota Merkovi Anici šolska torba s pušico vred izpod klopi na tla in dvoje jabolk se skotali tja do odra.

»Kaj je to?« zarohni učitelj, »Merk, poberi to, potem pa klečat!«

In ko so odmolili, je velel zadirčno: »Berilo stran 24, berilo 35. Spomlad. Prepišite in da se mi ne »ganete. Zvezke na klop in pišite!«

Peresa so škrebljala po papirju, nad katerim so se sklanjale mlade glave, nekatere v resnem prizadevanju, druge potuhnjene ali uporne. Gospod učitelj je pa hodil med klopmi gori in doli, palico je držal na hrbtu in izkupil bi jih tisti, ki bi se drznil šepetati ali zijati po drugih.

Ali je bil sinočnji ples vsega kriv? Bog ve, ali je Evica opazila, da ga je imel nekoliko v glavi? Ko bi le natanko vedel, kaj vse ji je nakvasal? Kaj šele bo, ako izve, kaj so počenjali potem, ko je ni bilo več tam! Treba je le, da Jaka kje razklepeta, pa bo takoj vse mesto vedelo, kdo so bili tisti ponočnjaki, kako so bili pijani in kdo se je obešal na kapni žleb ob Wieslerjevi hiši in hotel splezali ob njem do oken v prvem nadstropju. Wieslerjevi ga že tako gledajo kakor mačko v mesnici! Ali ne bi bilo najbolje ujeti jo kje proti večeru in se ji odkrito izpovedati? Kaj pa, če ničesar ne izve, ali ni neumno, se po nepotrebnem pokoriti za svoje krokarske grehe, ki lahko pritirajo, od ljubih bližnjikov skozi povečalo osvetljeni, tako mlado deklico, hčerko strogih meščanskih staršev, do prepričanja, da je pijanec in ponočnjak, potem pa z Bogom Evica in tvoje rdeče ustnice: Bendetov Franček je zaigral svojo srečo v napuhu in pijači.

In tak človek naj bo vzgojitelj našega naraščaja, poreko ljudje in Wieslerjevi z njimi. Ah, ta naraščaj, ta mladina in up naroda, naj le piše in se poti danes ves dan! Nalogo so skončali, pričeti so morali drugo in tako je šlo do tretje popoldanske ure, ko je – hvala Bogu! – odzvonilo.

Merkov Franček je stal na preži, ostali so se skrivali za farno cerkvijo. »Kam neki pojde dedec sitni? Oho – proti St. Lenartu! Ne bo ga tako kmalu nazaj!«

»Hura! Hura!« in otročad se je spustila v dir na potep, da so peketale okovane pete po kamenitem tlaku.

Šentlenarška cerkev je stala na strmo odsekanem gričku, naslonjena v breg »starega gradu«; od šentlenarške do grajske cerkve je vodila strma pot. Na drugi strani pod cerkvenim gričem je bila vas Sv. Lenart, a že pred davnim časom so zgradili do cerkve pokrito stopnišče, od katerega se je odcepil beneški mostiček v župnišče. Na pročelju stopnišča je bilo surovo naslikano »Vstajenje od mrtvih« in ta freska je bila strah vseh otrok; marsikateri je rajši zamižal ali pogledal v stran nego da bi bil ob belem dnevu gledal strahove v dolgih haljah, da bi se mu potem ponoči sanjalo o njih in o tistih odprtih grobovih.

Župnišče je bilo videti kakor star kaštel, krito z očrnelimi skodlami. Nad veliko, rezljano dverjo je bil kamenit grb s škofovskimi insignijami.

Gospod dekan Rosnar je bil doma. Ko je Bende vstopil v prostorno in svetlo izbo, se je počasi dvignil od mize pri oknu, kjer je bil sedel nad raznim pisanjem ves popoldan.

»Prijatelj moj mladi, od srca pozdravljeni,« je hitel stari, debeli gospod, nagibajoč močno osivelo glavo na desno ramo, pristopical bliže, da bi ga med živahnim zatrjevanjem – »to je lepo, da ste prišli, to je pač lepo«, stresal za roke in vodil k mizi.

Ob vinu in cigarah jima je zahajal dan in izgovorjene besede so prinašale nove domisleke, ki sta jim rada sledila. Tako sta prišla preko kritikovanja podgoriških in vobče domačih razmer na razmere med ljudmi sploh in končno do zakonskega stanu.

Dekan je govoril zmerno, a vendar ne dolgočasno in tudi ne tako dolgovezno, kakor je navada nekaterih starejših ljudi, ki so mnogokaj doživeli, kar se da uporabiti kot primer skoraj za vsako priliko.

»Ne zamerite mi, gospod učitelj, da vam povem nekaj odkritosrčnih besed. Saj ni, da bi se morali prav po njih ravnati, a jaz mislim, da niste daleč od tega, o čemer vam hočem zdaj govoriti. – Po mojem naj se mlad človek, ko se dokoplje do kosa dokaj izdatnega kruha, kar mirno oženi. Tako je najlepše po božji in človeški postavi!«

»Kar tako na slepo srečo?«

»Vidite, to vprašanje sem pričakoval, pa se ga ne plašim. V vaših letih – saj ni, da bi prav na vas mislil – je mladi mož že spoznal, čemu je ženska na svetu, kmečki človek kakor tudi rokodelec, ljudje, ki so bili na šolah in v svetu, pa še tem bolj. Tega ne zajezi nobena tiha ali javna prepoved. Včasih se pripeti, da se mora kdo na vrat na nos oženiti – zakaj, to se izve po nekaj mesecih. Vendar pa se kljub temu pogosto tudi radi tega ljudje ne ženijo in po navadi šele potem počenjajo izbirati in na tihem prebirati petice, na katere je posajena nevestica, pa ker se preveč zanimajo za petice, za bajto in hlev, radi pozabijo natančneje si ogledati zraven spadajočo devičico in kljub dolgemu izbiranju dobe nazadnje – piškav izbirek.«

»Res je, gospod dekan, to se dogaja v mestu in na kmetih, a nekaj ljudi se vendar tudi iz ljubezni poroči.«

»So še taki ljudje in hvala Bogu jih ni malo, ki se ženijo radi zakonske zveze same in ti so pred poroko že toliko spoznajo, da ne zidajo le na slepo srečo.«

»Potem se morajo poznati dalj časa pred poroko, in sicer dobro poznati.«

»Gospod učitelj moj mladi! To menda sami veste, da je dana ljudem v naturo ljubezen, moškemu do ženske in ženski do moža.«

»Ne jezite se name, gospod dekan, če vam dam pomisliti tole: vsak človek je po večkrat v življenju zaljubljen, ali je vsaka taka ljubezen prava?«

»Jej, jej, kam bova krenila? Glejte, vi ste pameten človek in ne boste mislili, da se norčujem iz resnih stvari. S tako ljubeznijo je prav tako kakor z verskimi konfesijami. Vsak krivoverec vam trdi, da je njegova vera edino prava, vsak zaljubljenec prisega, da je trenutna ljubezen edina velika in prava in da je vse, kar je bilo prej, bila zmota in zaletelost. Vsako zmoto pa spozna človek šele tedaj, ko postane kruta, nadležna ali celo nevarna.«

»Kruta zmota je tudi zakon na slepo srečo!« 

»O seveda je! Ali takih zmot je na svetu preveč, da bi bile le zmote!«

»Hm ... potemtakem je bolje, da ostane vsak svoj živ dan sam, kakor na primer vi, gospod dekan?«

»Ne bojte se, da me ujamete, ker sem poprej dejal, da se naj mlad človek le oženi, ko pride do kruha! Duhovski stan nalaga tistemu, ki se je zanj odločil, samoto in – prav je tako. Naš poklic zahteva vse naše stremljenje in ljubezen zase. Verjemite mi pa, da je za druge možake najbolje, ako dele svoje skrbi na dva dela: poklic in družina. Družina je dom in zavetišče in kljub vsem križem in bridkostim najstalnejše bogastvo. Noben zakon pa ne sloni na tistih prvih plamenih, ki zanetijo zakonsko ognjišče: ako ni v obeh srcih prave toplote in ako jima Vsemogočni ne nakloni svoje čuječnosti, ostane tak zakon svoj živ dan podrtija ...«

Bende v hipu ni odgovoril ničesar. Kaj bi bil tudi dejal na to lepo pridigo, s katero si je znal prav toliko pomagati kot brez nje. O Evi pa ni hotel, da bi bil govoril. Kočljiva stvar s takimle dobrim dekanom – saj mu vendar ne moreš do živega.

Zato je rajši obrnil.

»Ali se vam ne zdi, gospod dekan, da se naše ljudstvo po lepem berilu, ki ga dobivamo tudi med nas kmetavze, uravna na boljšo pot?«

Stari gospod se je, zibaje svojo težko glavo, hudomušno nasmehnil.

»Morda, morda?«

Bende pa se je sedaj zagnal v svetal slavospev slovenski knjigi in prerokoval po njej svojemu rodu veliko bodočnost; starec v talarju je le poslušal ... Ko se je mladi, nekoliko pijan, vračal v mesto, so ga sredi navdušenih misli o bodoči Sloveniji ustavile dekanove besede: »Takih zmot je na svetu preveč, da bi bile le zmote ...«

Za vraga, prav nič ni s takimle starim fajmoštrom! Mnogo ve, pove pa tako, da moraš verjeti, čeprav mu ne vidiš v misli ...

Po mestu so motno svetile leščerbe izza oken. Tam gori pri Evi je bila tema. Evica, ti naj bi bila zmota?

Učitelj je vzdihnil, potem pa je zazehal, ker je bil zelo zaspan.

***

O, gospod dekan Rosnar je dobro vedel, da v mestu o njem govorijo, češ norec je, kaj se neki ukvarja s tem »slovenskim« rodoljubjem! In jeze se nanj, češ, na Boga naj misli, moli naj lepo in naj skrbi za vero in čistost med svojimi kmeti: take stvari kot politiko in nacionalnost pa naj pusti v miru. Saj je kmet tudi srečen ob svojih stvareh, če mu kdo neprestano ne piha na ušesa, da naj se briga tudi za deželne in druge velike stvari. Za vse to je gospod dekan dobro vedel, a ker je bil dobrodušen, je bil tudi moder. Ni se utegnil razburjati. Mnogo je dopisoval in popisoval bel papir z lepo donečimi verzi.

***

Ko so se smrkavci naveličali igre in tekanja okrog mesta, so se polagoma drug za drugim izgubljali proti domu.

Le Štancerjev Hugo, Merkov Franci in Logarjev Anza so še ostali skupaj in postajali po trgu. Marinčev je moral domov, dekla je bila prišla ponj. – Sedaj se je iz gostilne pri »Jagnjetu« prizibal pijan kmet. Anza ga je poznal, bil je stari Breznik od Sv. Lenarta. »Hopsa – tralala – pustna nedelja,« je prepeval in se majal po sredini ceste proti gornjemu koncu mesta. Dečki so se smejali in zapodili bi se za njim, pa jih je premotil mladi Moll, ki je prišel mrk in zamišljen mimo. Merkov in Štancarjev sta se mu odkrila in Štancarjev Hugo se je stisnil k zidu, kakor da bi se bil zbal, le Anzek je zijal, za njim.

»Vidiš, to je Mollov Heinz!« je šepnil Hugo.

»Kdo?«

»Mollov Heinz, ti butelj! Ali ne veš, da je nor? Moj oče je še sinoči spet dejal, da mu je pravil stari Moll, da je Heinz zares nor, odkar je prišel iz Gradca domov.«

»Kaj pa je delal tam, da je sedaj nor?« je neumno vprašal Anza.

»Kaj pa ti veš, terc pohorski!« je zarobantil nad njim Merkov. »Kaj pa izprašuješ tako bedasto?«

»Ti tudi nič ne veš, Franci,« se je ujedal Štancer. »Naš oče ve vse. Gospod Moll je rekel, da Heinz misli, da bo velik gospod, to pa ni res, ker bo gotovo prej znorel, saj je že sedaj tako zelo prismojen, da z nobenim človekom ne govori. On je namreč – muzikus.«

»Aaa – tako!« je zategnil Anza.

Pa sta se mu oba zasmejala. »E, saj ne veš, kaj je to! Nikar se ne delaj važnega, ti butelj-štupa!«

Anza je užaljen umolknil in gledal za Heinzem, ki je šel preko trga in ki res ni nikogar niti pozdravil niti odgovoril. Na ozkih ramah pa je imel ta čudni človek z usnjatima pasovoma pridrgnjeno popotno culo kakor kakšen potujoči rokodelec. Čudno!

Njemu pa je bilo dovolj tega. »Tolstobučjenk«, »butelj-štupa«, »pohorski terc« in »tisti, ki nima očeta«: vse to so si bili izmislili mestni fakini zanj, da ga, če jih je prav volja, po peklensko dražijo s tem.

Obrnil se je naglo, sunil Merkovega v hrbet, da se je prevrnil, sam pa zbežal za cerkev, kjer je imel za nagrobnim kamnom skrito šolsko culo.

Ko je šel leno v klanec, je šele čutil, da je ves premražen in lačen. – – A teči pa le nobeden ni znal tako kakor on! Kaj pa znajo? Zmerjati kvečjemu in cmeriti se za vsako bunko! Kaj pa zato, če nima očeta?

Zapeklo ga je v očeh. To je že res, da je bila mati gospodinja zelo huda na Mimo takrat, ko je spraševal za očetom, ker mu je v šoli Breznikov oponašal, da ga nima in mu je Mirna rekla, da ga res nima, ker je bil njegov oče falot, ki se je šel potepat po svetu in ga ne bo nikdar več. Mati gospodinja pa je rekla, da to ni nič, da je njihov in da mora moliti za svojega očeta in za svojo mater, ki je tam gori nekje na Koroškem, njih, Logarjeve, pa mora ubogati in priden biti, da ne bo zastonj pri hiši. To je že res in, če mati gospodinja kaj reče, je vedno tako res in prav. Lepo pa le ni, da nima pravega očeta, ki bi jim že dal, tem smrkavim meščanom, norčevati se iz njegovega fanta; toda naj le počakajo: ko bo Anza velik, bo tudi meščan. In tu doli bo meščan v njihovi Podgorici. Ni se mu bilo treba obrniti in gledati nanjo nazaj, videl jo je, to svojo Podgorico, koder je hodil in kadar je mislil nanjo, vedno pred seboj, kakršna je bila. Farna cerkev in poleg nje stara kapela sv. Antona, šola, mežnarija, župnišče in tam trg z visokimi mestnimi hišami, vse v eni vrsti: Wernerjeva, Lournierjeva, Vobachova, Wommerjeva, Mačikova, Wieslerjeva in še vse druge. In na kraju stari grad Hohenthurm za velikim obzidjem. Nekoč je bil že splezal na ta zid, za katerim se je skrival najlepši vrt, ki ga je kdaj videl. O, to je bilo imenitno in on bo kedaj tudi imeniten gospod, morda celo tak kot je gospod Niess ali vsaj tak kakor je stari gospod Vobach in, če bodo o njegovem sinu govorili taki frkolini, da je nor, jih bo dal po Jirgeletu zapreti v »špehkamro«. Ha – naj le počakajo: več bo veljal nekdaj v Podgorici kot vsi skupaj; in veljati nekaj v Podgorici, to je gotovo več kakor pa imeti očeta in mater ...

Edinole – počakati je še treba, ker mu Podgorica ne more uiti, ne more pobegniti v svet; saj še lahko vsem drugim pobegnejo njih nemarni očetje, kakor je pobegnil njemu njegov. To bi jim bilo prav!

***

Doma so se bili spet sprli in Heinz je šel. Bridko strupene besede so netile jezo v sinu, da je bruhal iz sebe žaljivke v očeta in mater, ta dva pa sta mu vračala, a ne razburjeno in nepremišljeno naglo, ampak počasi sta mu nakapljala jedki strup svojih dobro zadetih očitkov na srce, oba – oče in mati, oba, ki sta se sicer tudi med seboj prepirala, ki po več tednov drug z drugim nista izpregovorila besede: v boju proti sinu sta si bila dobra zaveznika.

»Seveda – sedaj sva ti preslaba, bedasta in sploh brezsrčna. Ali si kedaj prosil, ali sva mogla z materjo kedaj biti ponosna nate? Rediti sva te smela in poslušati, kako so ljudje zaničljivo govorili o tebi. To je vse, kar imava od tebe,« je dejal oče povsem mirno.

Mati pa strupeno:

»Ali te nisva dala v latinske šole v Št. Pavel h patrom? Težko sva plačevala, pa ko bi vsaj kaj zaleglo. Koga so nam patri sramotno poslali domov?«

»Pet predmetov ,nezadostno', vse drugo ,komaj zadostno', vedenje: neprimerno, pridnost: nemarno. Torej pamet komaj zadostna, pa nama boš očital, da sva prebedasta, da bi te razumela!«

»Res sta prebedasta, pa še hudobna, strupena, lakomna za vsakim ušivim krajcarjem. Živini sta, radi vaju bi lahko crknil, ne pa razvijal svoje zmožnosti.« Heinz je govoril hlastno, od jeze se mu je zapletal jezik.

»Ti – pa zmožnosti! Zakaj jih ne pokažeš, zakaj nič ne dosežeš, saj si bil v svetu z njimi ...?« se je skoraj veselo zasmejal oče.

»... in prišel razcapan in lačen spet h domači skledi!« je pridejala mati. »Dvajsetletnega te imamo doma za prazen nič.«

»Kaj si pa prinesel s seboj, da bi pokazal, kaj znaš in zmoreš! Nor si – drugi Engelmanov Jaka!«

»Živine, živine!«

In Heinz je šel. Brez beliča v žepu in z revno culo na hrbtu je zaloputnil domače hišne dveri za seboj na to pepelnično sredo popoldne.

Krenil je preko trga k hiši peka Marinca. Skozi visoka vrata je stopil v mračno vežo, z votlim ropotom so se zaprle dveri za njim in zadišalo je po vlažni plesnobi.

»Kaj pa je?« je zavpil tenak ženski glas nekje visoko iz teme.

»Ali je Peter doma?«

»Spi. Kaj pa hočete? Kdo je?«

»Jaz sem – Heinz.«

»Sedaj spi.«

Vrata v prvem nadstropju so se zaprla. Po Heinzu je udarila žalitev in uporen srd mu je planil do grla. Ali bi se obrnil in odšel brez besede? Saj ne more! Ako bi tudi peš našel do Gradca, brez vsega denarja vendar ne more potovati. Marinc, tuj človek, skoraj polovico starejši od njega, je bil vendarle prijatelj. Pomagal bo, saj zmore.

Zagnal se je po temnih stopnicah navzgor in udri skozi vrata v kuhinjo, kjer sta ob ognjišču čepeli Marinčeva žena in njena sestra, starejša gospodična Klara Puck. Gospodična Klara je imela droben, ptičji obraz, iz katerega se je svetilo dvoje ostrih, rjavih oči prav tako špičastega pogleda kakršen je bil zvok in pomen njenih besed. Ni je bilo mnogo opaziti niti poleg sestre, še manj poleg orjaškega svaka. Bila je zelo neznatna.

»Ako Peter spi, ga prosim prebudite! Moram še danes in sicer takoj z njim govoriti,« je mrko terjal Heinz, stoječ med podboji.

»Kaj pa je?« je vprašal stoječ za njim Peter Marinc sam. Bil je pravkar vstal. »Ti, Heinz? Pojdi!« Odvedel ga je s seboj v sobico, kjer ga je potisnil na črno usnjato zofo, ki je bila obrobljena z belimi gumbi. »Sedi, prosim te, sedi!«

»Pusti, Peter! Prišel sem ...« in ni mogel spregovoriti prošnje ...

Peter pa ni bil rahločuten. Mirno ga je gledal, kako je stal ob oknu mrk in obupno trmast. Sivi frak je bil že močno ponošen in klobuk je kazal izbrušene robove. Rdečkasti lasje so mu premehki in razcefrani padali v lice in v tilnik in po suhem obrazu je bilo posejanih polno sončnih peg. Fant je bil še mlad, nekaj preko dvajset, a že je bil ves podoba nesrečnega popotnika, ki ga je odtrgalo od domačih bregov in ki ga žene na pot lastna usodna sla. Toliko je videl tudi Peter Marinc in majal je z glavo, premišljujoč, koliko utegne biti na tem, kar sodijo ljudje o Heinzovi zdravi pameti. Pa vendar – nekaj čudno prikupljivega je bilo v njem, v tem Heinzu. Ko zagode, se ti kar čudno obrne srce in ob tistih mehkih, lepih zvokih se ti zdi, da je vse tako kot je bilo nekdaj, ko si bil še mlad fant tam gori pri Sv. Ani in ko je v nedeljo zjutraj zvonilo k desetemu opravilu, ti si pa stal pred domačim čebelnjakom, gledal na cesto tja doli, kjer so se svetile pisane rute in nabrana krila vaških deklet, rdečeličnih in brhkih, in si se nekam otožno zleknil v travo, ker nisi smel vrisniti ali z divjim, sproščenim krikom planiti mednje. – A iz gosli je pelo, kako si pustil vas in zapravil mladost, da bi bil najrajši prosil godca, naj neha – saj smo vendar možje!

Heinz je stal še vedno pri oknu, reven in uporen.

»Peter, spet sem se spri doma. – Prosim, daj mi denarja!« Trdo in povešenih oči je bil spregovoril in roka mu je begala po robu okrogle mize, ki je stala blizu okna.

»Sedi, Heinz, sedi! Kam se ti pa tako mudi?«

»Ne daš?« je davil ta in pogledal krivo kakor Iškarijot.

»Seveda dam! Ali sedi, no! Čemu si tako trmast? Povej mi!«

»Kaj hočeš še več vedeti? Ali misliš, ali se bojiš, da se bom za tvoj denar nekolikokrat napil? Saj ne morem biti tako presneto ponosen, da bi ti dejal: Pusti, če mi ne zaupaš! Nasprotno moram celo reči: Glej, Peter, če mi ti odrečeš, bom moral beračiti ali pa se vrniti k staremu –«

»Heinzi, ali Heinzi« in Peter je prijel podivjanca z obema rokama okrog života in ga pritegnil k sebi. »Molči – ti žaba! Boš miren! Sedi in miren bodi! Takoj – no, Heinz!«

Sedela sta na zofi.

Heinz se je naslonil na mizo in se zagledal v kot. Že od nekdaj je bilo tako z njim. Že kot otrok je sovražil ljudi in se jih bal, ker so ga hoteli ponižati, ker so le čakali s kolom, da bi udarili po njem, da bi ga žalili in mu očitali po pravici, ker je slutil, da nosi v sebi težko krivdo za veliko hudobijo, ki jo bo lahko vsak trenutek storil. Tega svojega velikega greha ne bi bil znal nikdar točno dognati, a zavedal se ga je, odkar se je zavedal sebe in sveta. Marinčeve besede so imele dober namen, a zanj premalo, mnogo premalo ...

Peter je hlastno odprl predal starega sekretarja in položil nerodno se smehljaje na mizo deset zlatnikov z vtisnjeno podobo avstrijskega cesarja. »Ko se vrneš, mi prineseš tudi denar. Razumeš, ti smrkavec, da ne boš morda brbljal kaj o miloščini ...« Grozil mu je z roko in se obrnil k stari stenski omarici, na kateri je bilo s koničastimi gotskimi črkami zapisano: »Hausapotheke«.

Tudi ko sta sedela drug poleg drugega za mizo in pila domačo slivovko, Heinz še ni izpregovoril pet besed. Z roko si je podpiral glavo in gledal v mizo predse. Kmalu je vstal, spravil denar, se hladno poslovil in šel. Saj ni mogel drugače. Pri vratih se je hotel še okreniti in Petru pokimati, pa ni mogel ...

Ko je stopil Heinz na cesto, se je že mračilo. Trg je bil skoraj prazen, le nekaj otrok je še pohajkovalo okrog.

Ah, ta Podgorica! To gnezdeče s svojim trgom in štirimi zakotnimi ulicami in s svojim napihnjenim dostojanstvom. Tam gori Wernerjeva baharija, hiša in tako zvani »Gasthof«, pred katerim se ustavljajo podnevi vozniki, zvečer pa stopajo vanj ti malomestni mogotci: okrajni glavar in gospoda od c. kr. sodnije, glavarstva in davkarije, advokat in zdravnik, apotekar in krona vse družbe, gospod Erkman, Wernerjev visokorodni zet, veleposestnik na Gauhofu. Gori pri Vobachu pa meščanska družba z očetom in botrom, gospodom Engelmanom v sredini.

V Lournierjevi trgovini je bilo še svetlo. Tu je gospodarila gospa s svojimi sedmerimi sinovi in dvema hčerkama. Ali ne bi bilo bolje, ostati tu in se priženiti kam k Lournierju, kjer bi v družbi svojih svakov prodajal kolomaz, krtače, bičevnike, sol in lojeve sveče ali pa nadzoroval, kako varijo pivo, od katerega bi smel pokušati, kolikor bi se mu hotelo.

Fej! Bog vam daj srečo, vi Lonrnierjevi, Wieslerji, Wommerji, Vobachi, Wernerji z zetom Erkmanom vred in še tebi, Peter Marinc, ki si bil tako nor, da si se ujel na hčer svojega gospodarja, se prelevil in popačil, da si sedaj šema, nič več in nič manj kot šema, ali te ni škoda? Bog vam daj srečo vsem skupaj ali pa vas naj vrag vzame, meni je vse enako.

Naglo je prišel iz mesta. Mestnih vrat ni bilo več, a tu so bili še ostanki starega mestnega zidu. Da, ta zid jih še vedno nevidno obdaja okrog in okrog in zajezuje vse, hiše, ljudi, govorico in mišljenje, njih možgane in srca v trden okvir, postavljen prav iz pohorskih kamnov in zazidan s peskom in z apnom. – Morda pa je le prav, da mi je dal tisti moj Bog slutiti nekje prosto pot, naj bo strma ali ravna, po puščavi ali po bičju in močvirju in najsi tudi umrem ob njem: stokrat bolje kot poginiti od jeze, zadušiti se v tej zagati ...

Ko je zavil iz soteske, ki so jo baje izdolbli jetniki Legenskega gospoda, je za njegovim hrbtom zatrobil poštni rog. To je bila Vobachova črno-žolta kočija, ki jo je vozil Miha.

Ko ga je bil stari Miha v svitu laterne spoznal, je zavpil: »Eilpost!« in hotel pognati konje naprej.

»Ne boš – vrag neumni!« Zlatnik mu je pomolel pod nos. »Peljal me boš – alo!« – Miha je strmel, potem pa je pokimal, da je Heinz zlezel v kočijo, ki je bila prazna. Malo se je zamajala stara škatla, potem pa so stekla vegasta kolesa po stari cesti proti severozapadu.

»Postilion hat Aepfel g'stohlen
Postilion tra – ra ...«

je trobil Miha na polna usta in Heinz je vriskaje pel besedilo.

V solzah je pel to neumno, otročjo pesem in videl je hipoma, kako je zarezal smehljaj lepemu ženskemu licu med ustnico in nosom tanko, ljubko črtico ... in kolesa so tekla naprej, nemirna kolesa ... »tra – ra – – –«

4. Vse po deset.

Štirikrat na leto je bil za vso Vilunjsko dolino sejem v Podgorici, pozimi Antonov, poleti Lorencijev, spomladi Pongracijev in jeseni Šenšpetni.

Sedaj so kmetje nazivali Anzo »pisar«, »pisatelj« ali tudi »šribar«, ne glede na njegov priimek Šribar. Sam se je zavedal, da je lepo, biti boljši človek in ko je zvečer prišel domov na Legen, je znal domačinom vsakikrat kaj imenitnega povedati.

Anza je bil že drugo leto šole prost. Saj se ni rad ločil od nje. Silno se je bal, da bi mu bila potem Podgorica vse preveč odmaknjena in kaj bi on brez Podgorice. Na Legnu spočetka krave pasti, drva in vodo nositi, pozneje steljo sekati in drva napravljati v gozdu, s konjem v mlin in na žago voziti – takih opravkov si pač ni želel.

Ali so mu dali zato tako imenitno odhodno izpričevalo, da bi se kot uboren hlapčič ponašal z njim?

Sicer je pa tudi Logarica hotela drugače. Za hlapčevska dela je močnejših in okornejših dovolj, Anzi pa itak ni do zemlje in kmečkih opravkov. Rad bi se udinjal mestni gospodi.

Ugledni Logarici ni bilo težko nagovoriti Tončkovega Francelja, zakotnega pisarja in notarjevega priganjača, da je našel za Logarjevcga rejenca službo.

Sedaj je bil torej Anza pisarček, smešno važen v svoji opeti obleki s prekratkimi rokavi in ozkimi, zgrbančenimi hlačnicami, ki so segale komaj do polovice meč, da so se nad okornimi čevlji videle resaste nogavice iz domače volne, poleti pa gola noga.

Slično njegovi zunanjosti je bilo tudi Anzino notranje življenje.

Sila imeniten se je zdel sam sebi, ko ima tako delo, ki mu ne bi bil kos vsak kmečki zarobljenec. Seveda, družbe bi bilo še treba, uglednih tovarišev; toda njegovi mestni sošolci ga še vedno ne upoštevajo tako, kot bi bilo prav. Zato se mora zaenkrat še držati Legna in soseščine, čeravno se z njimi ne more ponašati in mu tudi ni do pogovorov in ljudi, ki jim je že davno dorasel.

On ima vendar vsak dan toliko važnega posla.

Danes pa je celo semanji dan. Naglo se je očedil in umil pri koritu pod štepihom in ko je v mestu zvonilo sedmo jutranjo uro, je že tekel po klancu navzdol. Mudilo se mu je, služba mu je bila sila važna.

Čemerno listopadovo jutro je obetalo cmerav in kratek dan. Ceste so bile blatne in razhojene, od vseh strani so prihajali kljub neprijaznemu vremenu praznično oblečeni ljudje s cekri in culami, premožnejši so se pripeljali na šajtravih kolesljih, a večina je gnala govedo in ovce s seboj na semenj.

Ko je Anza pritekel v mesto in zavil pri »Jagnjetu« na glavni trg, si je na hitro še lahko ogledal stojnice, ki so bile postavljene vzporedno s hišami in okrog katerih se je že gnetlo nekaj kmetov.

Tu na dolenjem trgu so stojnice tujih kramarjev s sladko robo, igračami, molki in svetimi podobicami. Krošnjarji, prodajalci železnine in kmečkega orodja ter čebularji iz Prlekije trgujejo že od nekdaj v dolenjem delu mesta. Neki dedec je imel na okrogli mizi pod rdečo marelo razpostavljene dobitke za tiste, ki so znali spretno metati medene obroče na premikajočo se palico. Drugi je razkazoval skozi kukalo tuja mesta, črno in rjave ljudi in druga svetovna čudesa, vse za krajcar. Po tleh se je plazil med ljudmi človek brez nog. Na rami mu je sedela pisana papiga, v roki pa je nosil odprt zabojček rdečih in žoltih pisem. Rdeča za fante, rumena za dekleta!

In pristopila je Sadlerjeva Nežika, prsata lepotica iz »ravbarske« ulice, pomolila pohabljencu groš in čakala, kaj bo. Možek je groš spravil, okrenil zabojček na rumeno stran in ga ponudil papigi pod kljun. Ptič je odurno zavreščal in segel s kljunom po rumen zavitek. To so se gnetli ljudje in Anza z njimi, da vidijo ... No, na rumenem papirju je bila prilepljena slika brkatega moškega in pod njo nekaj neslanih čenč o bodoči zakonski sreči, pa še v obeh jezikih, slovensko in nemško. Ali ni škoda groša? Bolje bi bilo, da si je kupila ob veliki četverokotni stojnici svečarja in medičarja Krafta kakšno sladkarijo, medeno potico ali pa svečo, da bi bila svetila svoji bori pameti! Anza pa še groša ni imel in zato je zavidal celo tistim, ki so si tu pri »ŠTAJERSKI LIZI« privoščili gorke kave in čaja, ki ga je kuhala kar na cesti. In koliko neki velja taka dišeča klobasa, ki jih vre tista debela mesarica tam v kotlu. Pravijo sicer, da so konjske, a to že ne more biti res, saj jih ljudje s tako slastjo jedo. V jezi na Nežo, da tako zapravlja svoje groše, ki bi drugim prav prišli, je skoraj zadel v lončene latvice in piskre, ki jih je imel razstavljene na tleh Hanneman. Poleg Kraftove stojnice sta imela brata Pirša čevlje na prodaj. Bog ve, ali mu jih bo kupila mati Logarica, saj ji je vestno oddal vsako desetico, ki jo je dobil od notarja. Na gorenjem trgu pa ni bilo nič zanimivega videti. Tu so prodajali domači obrtniki klobučarji, usnjarji, izdelovalci cokelj in brezovih metel, vrvar, krznar in žrebljar. Tkalec in barvar sta trgovala in zamenjavala za lan, konopljo in očiščeno ovčjo volno platno, raševino in modro tiskano platneno blago za ženske obleke. Kmetje so rinili na živinsko sejmišče, ki je bilo na občinski »gmajni« onstran Hohenthurmovega gradu. »Hase – hase«, se je pričela dreti klobasarica, mešetarji so že robantili glasneje, kramarji so kriče jeli hvaliti in ponujati svoje blago, živina, ki so jo gnali skozi gnečo, je mukala, verige so žvenketale in ljudje so se pozdravljali in pogovarjali glasneje, ker sicer še razumeli ne bi bili drug drugega. Od fare je zapel zvon. Maša je bila na čast sveti Elizabeti, farni patrom podgoriškega mesta. Anza pa je bežal v pisarno – tja na gornji konec trga.

Odklenil je vrata in sedel k svoji mizi. Gospoda notarja še ne bo pred deveto uro, ta čas še lahko malo polenari in gleda skozi okno na živahni trg. Medtem, ko je gledal, je že spet mislil na to svojo službo kot »pucpinsel«, iz katerega pa je že marsikdo postal velik gospod. Seveda ne tak kot je gospod notar, doktor Mačik. Za to je treba pač študirati po šolah, a toliko, kot je ta mogočni solicitator Korak, pač lahko postane tudi sam, ko doraste. Stokrat mu je vendar ljubši šef doktor Mačik ko ta solicitatorski napuh. Doktor je strog, čeprav se nikdar ne razburja, kakor se tudi ne zna ali ne mara smejati! A zato je zelo učen in pameten. In Anzi je bilo kar tesno ob toliki vzvišenosti, ki ji je rad služil kot zadnji hlapec, kajti tudi dober hlapec je zelo važen za dobrega gospodarja in Anza si je mnogo prizadeval, da bi bil dober hlapec. Sama sreča, da je Tončkov Francelj našel zanj to službo, sicer bi bil moral postati čevljar, vrvar, mizar ali celo krojač, kakor mu je nasvetoval predlani ob koncu šole učitelj Bende. Tega pa že ne: pri šolski maši je smel nositi šolarsko zastavo svetega Alojzija z belo-zelenim trakom vojvodine Štajerske, zdaj pa naj bo krojaški vajenec, ki bi se mu spet paglavec posmehoval: Mek, mek »šnajder«, mek, mek! Zdaj ga pa kmetje imenujejo »šribar« in bolj olikani pa »Vi, pisatelj«.

Potrkalo je. Prvi je vstopil občinski tajnik Goršina, za njim pa Anzi neznana dvojica, suhljat mož v praznični rudarski opravi in močna kmečka ženska.

»Glej ga, glej ga,« je mencala ženska in ponujala Anzi roko. »Kako si zrastel, dobro se ti godi na Legnu, da!«

»Kak hlod si že!« ga je smehljaje se pohvalil moški.

»Ali me ne poznaš, Anza? Glej, saj me ne pozna ...« se je obrnila ženska k rudarju.

Anza je osupel gledal na tega in onega ter na roko, ki se ga je bila oklenila. Res ni vedel, koga ima pred seboj in prav nič ni bil vesel tega obiska, ker se je tudi bal, da bi nenadoma vstopil solicitator ali celo gospod notar sam.

»Svoje matere ne pozna!« se je zasmejal suho rudar in Anza je v istem trenutku opazil, kako mu zija Goršina v obraz.

»Mati – to je pa očim!« je vzkliknil Anza nerodno, jima podal roko in ni vedel, kaj bi bil govoril. Sedeža se jima ni upal ponuditi radi notarja. Kaj pa naj počne sploh z njima sedaj, ko sta kar nakrat tu, ne da bi ju bil kdaj prej videl ali vsaj slutil, da se nekoč pojavita? Tu stojita smehljaje, mati si briše oči, očim se razgleduje po pisarni. Prav taka sta kot vsi, ki pridejo prvič v pisarno, nerodna in ponižna, vsiljivo ponižna. Pa kar tako, kakor da bi bila priletela z lune! Kaj če pride notar in ga zaloti v pogovoru z ljudmi, ki niso prišli zastran poslovnih stvari? Kako bi se jih človek zlepa iznebil? Pameten človek, ki količkaj razume manire, vendar ne hodi obiskovat svojih sorodnikov ob uradnih dnevih v pisarno. »V pisarno – pomislite! Za obiske so nedeljski popoldnevi, ko je vsak doma, kjer lahko dela, kar sam hoče – ne pa v pisarni, v šefovi pisarni ...

Mati ga je izpraševala po Logarjevih, po Petrovi ženi, po Jeločnikovi Mirni in mežnarjevi Agi, po zdravju gospodinje in če je Peter že sam svoj gospodar, pa če stari Logar še vedno toliko mošta in žganja popije! Očim se je končno domislil, da Anza ne utegne in da se v pisarni ne spodobi klepetati o domačih stvareh. Morda je čutil pastorkovo zadrego.

»Pa pojdiva Neža! Fant pride opoldne k ,Jagnjetu'. Prišla sva na sejem, morda se kaj najde za naju.«

Mati se je še obotavljala, a mož ji je za fantovim hrbtom skoraj jezno pokimal in šla sta. Vrata so se zaprla za njima in Anza si je oddahnil.

»To so tvoji starši?« je vprašal Goršina preže. »Odkod pa so?«

»Kaj jaz vem?« je skomignil Anza nestrpno. Sedaj mu je presneto žal, da se jih ni znal razveseliti. Saj ju je skoraj zapodil iz strahu pred šefom. Pa čemu nista pisala? Moj Bog, če bi bila v pisarni Korak in notar, kako bi mu šele bilo nerodno!

Prišel je solicitator Korak in kmalu za njim notar dr. Mačik, podgoriški župan. Suhljati in drobni Goršina se je vzravnal, kolikor sta mu dopuščali uklecnjeni koleni, in vsi so se preglasno in preponižno pozdravili.

Gospod je sprejemal poročila svojih slug.

»Kako je? Ali ste pobrali od kramarjev pristojbino za sejmišče?«

Goršina se je kar slinil od prizadevanja.

»Pobral sem, gospod doktor in župan; le gospod Hanneman je rekel, da ima pravico zastonj prodajati svoje piskre pred cerkvijo in tisti Hrvat, ki ima pred ,Jagnjetom' svoje coprnije, pravi, da je vsaka umetnost – prosta davka. Tako je, gospod župan!«

»To ne drži. Hanneman je skopuh in jaz o tej pravici nič ne vem; Hrvat pa mora plačati, sicer ga dam zapreti!«

»Tako je, gospod župan!«

»Recite Hannemanu, če noče plačati, naj pride takoj k meni!«

»Tako je, gospod župan!«

»Hrvata pa v občinski kevder, če ne plača!«

»Tako je, gospod župan!«

»Ali ste vse razumeli?«

»Tako je, gospod župan!«

»Sit sem že vašega ,tako je'! Bebci in norci vse ponavljajo.«

»Tako je, gospod župan!« Kaj je hotel? Plašno pritrditi in konec. Medtem je maša minila in ljudje so prihajali v pisarno, vedno več jih je bilo.

***

Pred vrati je čakala Neža. Skoraj dve uri je že postopala pred pisarno, da ga ne bi zgrešila. Bila je že vsa premrla. A bala se je, da ga ne bi bilo k »Jagnjetu« zaradi očima, ker ga menda ni maral. Po tolikih letih ga je spet videla od tistega dne, ko ga je zapustila nebogljeno revše, ki se je komaj kobacalo in premetavalo za njo po Logarjevem dvorišču. Sedaj pa tak fant! Prijemalo jo je, da bi se bila kar ves dan jokala.

Že davno je odzvonilo poldne, ko je stopil iz veže.

»Anzek!« ga je poklicala nežno. Presenečeno se smehljajoč je stal pred njo. Neznanska bolečina se ji je skrčila pod grlom in solze so ji zalile oči. Fantu ju bilo nerodno poleg nje, ki se ga je oklepala z obema rokama in ihtela pridušeno: »Anzek, moj Anzek ...«

Ljudje so rinili mimo njiju v Vobachovo gostilno in nekateri so se celo ozirali za njima, ki sta počasi, mati tesno ob fantu, stopala skozi sejmski vrvež. Hrup, ropot, kričanje in mukunje, vmes pa vedno ponavljajoči se rezki glasovi iz petelinjih piščali, trobent in drugih glasnih igrač.

Mati je pripovedovala in izpraševala, ne da bi čakala odgovora: očim da je priden človek, ne pije in ne kvarta; vdovec je bil, ko ga je spoznala v rudniški gostilni, kjer je služila za deklo, žena in otrok sta mu bila pomrla. No, ko sta videla, da sta drug za drugega, sta se pač vzela in sedaj, po treh letih zakona, jima še ni bilo žal, ona da je zadovoljna. Kaj bi tudi imela od večnega romanja iz službe v službo? Doma pa dela zase, zanj in za otroka. Eno jima je umrlo, dekle je pa zdravo, poldrugo leto staro in on ga ima rad. Bajto imata, nekaj zemlje in dvoje prašičkov. Drugi rudarji imajo koze, onadva pa bi že zmogla kravico. Vsa leta je izpraševala ljudi, ki so zahajali v Podgorico, po Logarjevih in po njem in sedaj da sta prišla pogledat, ko sta izvedela, da je že v lepi službi.

Očima sta našla na živinjskem sejmišču v gruči dedcev, zbranih okrog goveda, za katero se je pogajal s starim Breznikom od Sv. Lenarta, vsi drugi, bilo jih je še troje ali četvero, so mešetarili.

»Pet in dvajset goldinarjev, pa niti krajcarja več!« je moško poudaril očim in napol prožil, napol odmikal iztegnjeno desnico, da bi udarila v dober kup.

»Osem in dvajset – pa še dam za liter vina!« je dejal stari Breznik.

Oba mešetarja sta prigovarjala kupcu, se laskala obema in se delala važna. Tretji je lovil roke obeh pogodnikov in ko jih je ujel, jih je s ploskom sklenil, da bi kupčija veljala.

Očim je bil medtem opazil ženo in pastorka in ju kimaje opozoril na živinče in kupčijo, češ, kaj pravita, ali bi?

»Kupi,« je bodrila mati, »saj bodo še oče popustili za kak goldinar!« Anza pa je važno dvomeč ogledoval živinče, ki je žalostno bulilo predse. S temi mešetarji se ne bo pogovarjal – to je zanj »gsindl«.

Pri »Jagnjetu« je uradoval ves dopoldan Tončkov Francelj, ljudski advokat brez stalne pisarne in doktorata. Dajal je kmetom pravne nasvete, razsojal mejaške spore, podpiral in razdiral konjske kupčije, posredoval posojila in prodaje, pisal tožbe in prošnje in pošiljal ljudi k notarju Mačiku. Advokata Honigmana je svojim klientom odločno odsvetoval, ker ga je ta vedno znova ovajal in spravljal v »kejho« zaradi zakotnega pisarjenja. Oženjen ni bil in prav glasno si tudi ni nihče upal reči, da živi z »Jagnjetovo« gostilničarko.

Velik, precej zavaljen, na levem očesu škilav in po zunanjosti prav toliko zanemarjen, da se mu je vendarle poznalo, da je kos šolanega človeka, je sedel za veliko mizo s kupom umazanih papirjev pred seboj in okrog sebe vedno polno ljudi, ki jim je razlagal:

»Veš, na mapi se tvoja meja vsa drugačna vidi, kot je v resnici v hosti in za teh nekaj smrek se ne izplača tožariti se. Pride komisijon, merili bodo in nazadnje postavili mejnike tako, da bo še tebi v škodo. Lahko se zgodi, da dobiš pravdo, prav tako pa jo tudi lahko izgubiš – vse natanko po paragrafih in plačal boš, da boš črn. Pravda še ni pravica. Če bi jaz v nedeljo utegnil ...«

»Prosim jih lepo, če bi bili tako dobri, imamo prav dober hrušovec – dosti ga je bilo letos in boljši je kot ta izabelska čmiga, a imamo tudi klobase. Eno prase smo že zaklali, tri pa še bomo in imamo še ...«

Drug za drugim so se oglašali, Francelj jih je poslušal, svetoval in razlagal in molče sprejemal goldinar, ki ga je dobival, ne da bi bil terjal zanj. Okrog poldneva so je prisukal tudi Engelmanov Jaka, Francelj se ni zmenil zanj, ki je očital krčmarici umazane poliče in kozarce, tako da ga je glasno zmerjaje med smehom in krohotom spodila iz hiše. Jaka je bilo spet prijelo. Prvi kmet, h kateremu se je bil prištulil, mu najbrže ni hotel dati za pijačo in sedaj je tekal po sejmu in v gostilne in ošvrkal s strupeno zabavljico vse, ki nimajo čiste vesti. Zvečer bo pa tarnal in jokal, ker bo lačen in prav nič pijan.

Francelj je dobil kosilo, ki mu ga je prinesla krčmarica, ne da bi ga bil naročil. Pri jedi je hotel imeti mir in kmetje so morali čakati. Jedel je molče in počasi. Zdaj šele si je mogel ogledati ljudi.

Stari Breznik že spet prodaja! Sin mu nagaja in stari ne ve, kaj bi od jeze. Kaj pa ta notarjev pisarček? Pa ne da bi se že sedaj hotel navaditi priskledovanja? Sam si menda ni bil kupil pečenke s praženim krompirjem in solato, pa piva – kje je neki iztaknil tega rudarja in žensko. Z njima je prišel. Aha – sedaj pa pridejo Logarjevi. Poznajo se. Kaj pa je to? Seveda. Neža bo, fantova mati.

Logarica – to je ženska!

»Bog daj dober dan, mati!« je pozdravil Logarico, ki mu je prijazno odkimala. Ej, seveda, saj je on, Tončkov Francelj, spravil rejenka k Mačiku, ko ga je Logarica prosila za nasvet! Seveda, Peter ga ni več mogel zlepa videti pri hiši, stara pa je ženska kakor se spodobi!

Francelj si je s pipcem trebil zobe in opazoval Logarjeve in Nežo. Nerodno jim je, Neži in Logarjevima dedcema najbolj. Ta mlada je pa noseča. Ej, ta stara, to je ženska! Stari je že ves zapit, Peter bi bil rad gospod, po deželi bi hodil lepo oblečen in ljudem roke podajal, pa posedal po opravkih v boljših gostilnah. Mlada je baje delavna. Babe so sreča te hiše, vse štiri vogale drže pokonci, da se ne podre to staro gnezdo, ki redi v sebi le zavaljene lenuhe. Hudiča – s potom svoje krvi lepijo špranje in razpoke stare Logarjevine te njihove ženske.

»Čujejo oni, Tončkov gospod!« je prosil kmet in se prislonil ob mizo. Francelj je pljunil po tleh zadnji kosmič mesa, ki se je bil ujel v zobovje, in pokimal onemu, češ, poslušam. Rad je imel ta svoj posel.

»Ta je pa moj!« je bila dejala Neža Logarici kažoč na svojega moža. Sedaj so sedeli vsi skupaj, Peter in stari sta odmikala poglede, mlada je radovedno gledala od enega do drugega, Neža je pripovedovala, kakor naglo je mogla, njen mož je kimal, Anzek pa je mislil na to, da bo moral kmalu spet v pisarno.

Neža si je zadrgovala naglavni robec močneje okrog vratu, da bi skrila solze. Zahvaljevala se je Logarici: »Bog naj jim povrne na njihovih, kar so mojemu dobrega storili ...«

Logarico je malo pogrelo v očeh. »Ej, Neža, ti, ti,« je momljala in trepljala Nežo po nadlehtih, potem pa je poklicala vina.

Ali je Anzek res njen, Nežin? Ta je pa moj! bi bila rada rekla Logarica, a ni vedela, ali bi govorila resnico. Ko pa je tako čudno to življenje! Ko je bila še mlada, se ji je zdelo: mož je moj, otrok je moj, njiva in hiša, vse to je moje! Zdaj se pa vidi, da se ji vse izmika iz rok: še ta njen fant, ki ga je vzela v hišo in rejo, še ta ni njen?

A te misli niso bile več jezne, komaj malo nekdanje bridkosti je bilo v njih, od takrat, ko ji je bila prevara še nova in strašna.

***

Po kosilu je bilo tudi mnogo mestnih ljudi med stojnicami. Učitelj Bende je vodil svojo mlado ženo Evico, da si ogledata pri kramarju igračke za hčerko. Ta Wieslerjeva Eva je hotela imeti tega svojega Frančeka, čeprav so ji ga slikali kot veliko surovino in čeprav so ji skušali dopovedati, da je greh proti svojemu rodu, možiti se s človekom, ki ni Nemec in povrhu vsega še – beraški učitelj! A ko Eva ni popustila, so popustili, dasi zelo neradi, njeni starši in pred dvema letoma na jesen je bila poroka.

Poleg njiju je izbirala Niessova gospa vrv za perilo, gospodična Klara Puck ji je pomagala in godrnjaje očitala vrvarju slabe in cepljive niti njegovega blaga, pa kar na mah je utihnila in dregnila sosedo v rebra, ko je šla mimo njiju apotekarica z novim koncipistom. Tam na pragu svoje pekarne je stal Peter Marine in vedro pozdravljal mestno gospodo, ki si je hodeč gori in doli ob stojnicah ogledovala sejem za kmete. In gospoda se je zabavala.

»Milostljiva, glejte, ali niso smeha vredni vsi ti ljudje s svojo pisano šaro po krajcarjih?« je ljubeznivo opozoril pl. Horn, konceptni uradnik c. kr. glavarstva, ki je spremljal lepo apotekarjevo ženo po sejmu.

»Seveda so smešni – kakor mi!« je lahkotno odgovorila ona.

»Kakor mi?« je osuplo zategnil kratkovidni gospod, čehljaje si rjavo bradico, ki je zadevala ob konice modnega ovratnika.

»Da, dragi gospod von Horn, ali se še nikdar niste zdeli samemu sebi malo smešni?«

»Gotovo, seveda, v nekaterih svojih hibah je vsak človek smešen. Ali jaz nisem mislil tako. Mislil sem prav to smešnost barantanja za – recimo – hlačne gumbe.«

»Tudi gumbi morajo biti na današnjih oblekah, pred tisoč leti bi bili morda smešni.«

»Vi me nalašč nočete razumeti, milostna!«

»O – prav dobro vas razumem!«

»Saj vem! Čemu pa nalašč tako govorite, kakor da me ne bi razumeli?«

»Ali mi zamerite? Kako bi se že opekla, ako bi hotela vse razumeti, kar mi hoče kdo dati razumeti ... hm.«

Pl. Horn se je zasmejal. Vedno bolj mu je ugajala. Kako so zlobni in zabiti ti malomestni kalini! Toliko nečednosti so mu pravili o tej prelepi ženi; kaj vse mu je napletel sam apotekarjev magister, ko je opazil, da se zanima zanjo. Kako bedasto, da je dvomil in napol verjel!

»Kaj premišljujete, gospod von Horn? Ali me prosite na tihem odpuščanja?«

Poigrava se z njim. Najlepša žena, ki jo je kdaj videl! Čemu bi lagal?

»Milostiva gospa, saj poznate svojo okolico in tudi mene boste imeli kmalu na dlani, če se vam bo zdelo vredno ...«

Spet se ji je ponujalo, kakor že tolikokrat, zavito v svilen papir častnega oboževanja, a kaj bi se prikazalo, ko odvije tanki omot: ljubezen ali puhla, neokusna pustolovščina?

»O čem sva se hotela pogovarjati, gospod von Horn?«

»O spoznavanju in spoznanju, milostiva.«

»O ne, prijateljček, o barantanju po krajcarjih! Oglejva si ga!« je velela in pristopila k stojnici, ki jo je kramar že pospravljal, a še vedno kriče ponujal; »Vse po deset, vse po deset ...«

Za stojnico so oponašali šolski paglavci: »Vse po deset, stare babe po deset, stari dedi pa po pet!«

»Po čem sem pa jaz?« je smehljaje se vprašal koncipist.

»O – zastonj!« je odvrnila ona kratko in se obrnila naprej.

Nasproti so jima prišle stara gospa Wieslerjeva, Mollova in z njimi Erkmanova, tam je bila tudi gospa Wernerjeva in za njo žena dr. Königa. Ustavili so se in prijazno se je bilo treba pozdraviti in klepetati. Koncipist ni prišel več do besede ...

***

Bilo je že pozno, ko se je Anza končno poslovil od svojcev.

Malo se mu je mešalo v glavi, ko je prišel v pisarno. Notar se ni zmenil za fantov prihod s polurno zamudo in tudi ni odzdravil. Govoril je s starim Hannemanom; le solicitator ga je ošinil z jeznim pogledom.

»Pojdiva torej v občinsko pisarno, gospod Hanneman! Če je ta vaša pravica kje napisana in veljavno potrjena, vam seveda ni treba ničesar plačevati!«

»Jaz že ne!« je kričal stari, suhi Hanneman in krilil z rokami. »Dvajset let me ni nihče terjal. Ako je moj sin, ta norec, o Lorencijevem kaj plačal, je to storil brez mojega dovoljenja in da jaz o tem ničesar ne vem. Ta tepec, v nekaj letih mi spravi vse na kant, kar sem jaz v dvajsetih letih prigaral. V dvajsetih letih ...

Notar je dostojanstveno vzel klobuk in Hanneman je šel jadrno za njim.

»Kod si pa hodil tako dolgo, ti?« je vprašal solicitator Korak. Vse na njem je bilo važno: pleša, ogoljena suknja na škrice, košati brki, zlasti pa »muha« pod spodnjo ustnico, ki je ob govoru grozeče migala in ugodno dopolnjevala strogost njegovega lica.

»Mati in očim sta me obiskala, pa sem šel v gostilno z njima.«

»Se mi je takoj zdelo, da si pil. S tem mi le ne začenjaj! Ljudje, ki se vdajajo pijančevanju, niso za nobeno rabo. Razumeš?«  Anza je trmasto pokimal. Kaj bi ga ošteval ta zoprni gospod solicitator s svojo neumno »muho«, kakor da bi Anza ne vedel, da sam prekvarta in prekroka vse noči pri Sandwirtu!

Primaknil si je papir in pričel čedno prepisovati predloženo kupno pismo, a roka je bila majava, misli pa še bolj.

Raztresen in nejevoljen je mencal ob svoji pisariji. Očim je pameten človek. Zakaj je neki bila mati vedno v solzah? Ženske pač za vsako figo jočejo. In kako se je stari Logar bebasto smejal, ko je podal materi roko. In Peter? Kaj neki jim je bilo, vsem skupaj? Očimu je pa Aleš ime!

Ko se je pripravljal, da bi pričel popisovati polo, se je spomnil materinega darila. Otipaval ga je v telovniškem žepu in opazoval, da li ga Korak gleda. Ta je nekaj pisal, naglo je dvignil glavo. Anza se je spet sklonil na svoje pisanje. Solicitator pa je pričel brkati, vstal izza mize, šel v kot in debelo pljunil v koritce z žagovino. Potem si je še otrebil nos, se razgledoval naokrog, pogledal še skozi okno in končno vendarle sedel k svojim aktom. Sedaj šele je Anza v žepu odmotal papir in otipal žepni nožiček. Previdno ga je vlekel iz žepa. Zasvetil se je oboj in ko ga je držal v pesti, je še raztegnil obe rezili in tudi sveder.

Mati mu ga je kupila za sejem in ko se je poslovil, mu ga je stisnila v roko. Prvo materino darilo – – Izza nožička se mu je prikazal materin solzni obraz: hotel bi ji storiti kaj ljubega, prositi jo odpuščanja za svoje nerodno vedenje ob slovesu, ko ga je bilo sram pred Logarjevimi. Zahvaljeval bi se ji in ona bi čutila, da jo ima rad; saj ga ima tudi ona rada, zelo rada, samo videl bi jo še rad, preden odideta z očimom ...

Pogledal je na stensko uro – še pol ure je do petih in poprej ne more, ne sme iz pisarne.

Kako neroden in grd je bil, kaj si mora bridkega misliti. Uboga mati, sedaj mora še tako daleč domov po megli, noči in mokroti. Ali bi ju spremil in se vrnil jutri še pred sedmim zvonom? Pa kako, kako naj gre ven iz pisarne? Notar? Solicitator? Notarja prositi – za Boga, kaj takega ni tvegati. Kazalci na uri lazijo počasi, tako počasi. Morda sta že odšla ali pravkar odhajata. Logarjevi ju morda še zadržujejo, morda ...

Prišel je notar. Anza je pisal. Ves je trepetal. V hipu je zagledal tam na podboju tisti ključ. Ključ! Nikdar ga še ni bil uporabil, ker se je bal, da bi ma bil notar zameril ali celo mislil, da hodi med uradnimi urami v to celico kadit ali pa zato, da mu ne bi bilo treba delati. Kaj pa, če ga dolgo ne bo in bi šel notar za njim ... Nič. Mati! Mati je prva ... Odločno je vstal, stopil tistih nekaj korakov in snel ključ, le solicitator je dvignil glavo; Anza je bil že zunaj. Tekel je, tekel. Pa ko je stal med podboji pri »Jagnjetu«, ga je spet prešinilo, kakor prej v pisarni, gorko in obtožujoče. Logarjevi so še sedeli, tam, s hrbti proti vratom, njegovih – nikjer. Morda jih še doide, saj ne moreta drugod domov ko preko Lenarta. Tekel je spet, tekel mimo ljudi, ki jih je bilo vračajočih se vse polno na cesti, le njegovih ni bilo med njimi. Iskal je, izpraševal, a nikdo mu ni znal odgovoriti, malokdo bi ju bil spoznal po njegovem opisu, nihče ju ni bil videl. Tam, kjer se na klancu izgubi pot v gozd, je obupal. Megla je bila in gosta tema je pletla svoje mreže med drevesi, daleč nekje je mukalo govedo. Morda je bila njuna telica ...? Kaj poreko v pisarni? »Prekleta pisarna!« Prvič v življenju je spoznal, da je privezan. Dirjal je nazaj mimo ljudi, treznih in pijanih in nič mu ni bilo mar, da je jokal. In po tej blatni, opolzki cesti, po tej temi in noči in megli mora hoditi mati ...

V pisarni niso nič rekli, ko je prišel. Spravil se je spet k delu. »Kupno pismo« je že stalo napisano v lepo zaokroženih črkah na belem neomadeževanem papirju.

Pa mu solze niso dale miru. Tiščala in bolela ga je materina ljubezen v tem nožičku s koščenim obojem, z dvema reziloma in svedrom, vse skupaj za deset krajcarjev, za deset borih materinih krajcarjev ...

5. Vigredi.

Leta 1887.

Stari Moll ni mogel zaspati. Že zvečer, preden je legel, se mu je zaganjala bolečina po telesu. Tega je najbrže kriva ženina malomarnost za njegovo prebavo, te težke jedi, ki mu jih pripravlja ... Kaj mu naj hasnejo sedaj ti topli in mrzli obkladki, ki mu jih nejevoljno klepetaje donaša? Vse jih je bil zmetal raz sebe. Tudi njenega čaja ne mara. Naj se le mrda ... menda je že zaspala, saj diha skoraj neslišno.

Ta spomladanski zrak mu ne prija. Zgodnja je letošnja vigred. Pa zrak je tako mehak, ljudje so kar zmešani in tožijo o bolečih glavah in težkem dihanju. Starega Logarja je o Jožefovem pobralo, no, Naškova žena je umrla na porodu. Kaj, ko bi njega zadavila ta pomlad?

Ah, kaj! Kdo bi mislil na take stvari za malo glavobola! Ta teža pa mu že nekaj let vsako pomlad lega po udih.

Tam gori pod Heleno letos menda že poje divji petelin, ta pomladna sapa mu je vžgala hrepenenje ... Čudna je ta sapa, skoraj strupena, bi rekel, ko se čutiš nekako omajanega in razbolelega, kakor da si prebolel hudo bolezen. Pomlad: skozi zaprta okna jo čutiš, kako se ti zaganja v naturo, v tvoje stare kosti, da se ti zdi, da si zavozil svoje življenje. No, pa dolgo ne bomo več uganjali komedij po tem svetu. Kaj je neki s fantom? Baje mu ni slabo na Dunaju. Naj bo, če je res ali ne! Škoda ga je, fanta! Ves ženin sin je, trmast in hudoben. Jaz sem tuj in odveč! Vsega je ona kriva, da otroci niso imeli lepe mladosti. Kaj pa me tako tišči? Tišči kot mora? Tišči kot vrag! Zastokal je in se pognal kvišku. Pogled mu zastira naval krvi, ki se mu zaganja v glavo. Tako neznosno vroče mu je, tako tesno vse naokoli, kakor da bi bil zaprt v zakurjeno peč.

Padel je vznak. Padal je, padal nekam globoko in še tesneje, vedno tesneje se je ovil žgoči obroč njegovega telesa.

Ali je to konec ali kaj? Moj Bog, kaj je to? Bog, pomagaj! Joj! Ta strah, joj – ali sem še, ali že nisem več? Megla, krvavordeča, težka megla, polagoma se zgošča ta megla, polagoma izginja vročina, strah in muka, kmalu bo bolje.

Naenkrat pa se je odtrgalo, rezko kakor blisk.

Molla ni bilo več.

Ko se je žena zjutraj prebudila, je bil že mrzel in trd.

To je bilo v petek, v nedeljo pa je bil pogreb.

V nedeljo je imel tudi Anza, kakor drugi ljudje, mnogo časa. Tudi on je stopil tja, kjer se je nabralo vse polno ljudi na skrajnem koncu gorenjega trga, kjer je stala nasproti Merkovi kovačnici Mollova hiša. Ko je zvon oznanil župnikov prihod, so prinesli Mollovi usnjarski pomočniki zaprto krsto po stopnicah navzdol in jo postavili na pripravljeno klop med svečnike, šopke in vence. Prišel je župnik v svečanem črnem ornatu, z ministranti, pred njim Jigerle s križem, poleg njega Našek, za njimi pa ves sključen mežnar Kavšek, katerega iz temnordeče v vijoličasto barvo se prelivajoči nos je pričal o nagnjenju do žganja.

Anza je hodil rad na pogrebe, in ne toliko iz radovednosti, kakor zato, ker ga utegnejo ljudje vendarle opaziti v vrsti pogrebcev in ta ali oni bi morda dejal: glej ga no, Johana Šribarja, ta je tudi tu, ta že ve, kaj se spodobi. Končno pa vendarle prideš med meščane in si njihov. A tudi kmetom se ni hotel zameriti, zato je hodil tudi na pogrebe imenitnejših Šentlenarčanov in Legenčanov. Saj se je legenski gospodar Peter zastran tega večkrat obregoval vanj, češ, priliznjenost beraška, ki se šemi po gosposko.

A ker je znala stara Logarica ob takih besedah prav grdo pogledati onega, ki jih je izrekel, je znal Anza molčati in v hiši je bil mir. Sicer pa je Anza mislil na to, da se bo nekoč preselil v Podgorico za vedno in ob takih mislih se ni niti spomnil Petrovih zbadanj; kajti takrat bo imel Anza opravka le s podgoriškimi zadevami.

Ako je Anza gledal tujo žalost, se ji sicer ni čudil, a njega se ni prijela. O smrti ni nikdar razmišljal.

Danes je na primer vedel, da bo govoril staremu Mollu na grobu njegov šef, dr. Mačik, saj je prebral koncept, ki si ga je bil notar sinoči spisal in pustil ležati na mizi.

Saj se mu je res raznežilo srce ob teh gladkih, lepih besedah, a to le radi besed samih, ne pa radi starega Molla, ki je moral umreti, kakor umirajo vsi ljudje na svetu. Da bo nekoč umrl tudi sam, na to res ni pomislil.

Ko so dvignili usnjarji krsto na pogrebni voz, so stopili Mollovi iz hiše. Heinz je vodil mater pod pazduho, za njim materin brat Erkman sestro Käthe. Ljudje so zijali v Heinza. Širok, možat rdečebradec, nedostopen in visoko zravnan, je korakal v modni črni obleki in s cilindrom v roki poleg matere. »Ošabnež« – so sodili.

Stari Moll je bil drugi, ki so ga zagrebli na novem pokopališču zunaj mesta, tam med njivami.

Na ovinku ob Lournierjevi kapeli se je ozrl Heinz nazaj.

»Nikdar več, oče, ne boš hodil po trgu gori in doli, ob četrtkih in sobotah te ne bo več pri Vobachu, oče, ni te več ...«

Skoraj sredi pokopališča je bila izkopana gomila. Ko je Heinz pripeljal mater do tja, se je krsta že zibala na vrveh nosilcev nad jamo, še nekaj naglih, tiho izpregovorjenih besed med grobarji, roke so popuščale, krsta je polagoma polzela ob vrveh v globočino in se dva metra v zemlji ustavila za vedno. Le šest čevljev je bilo globoko to brezdno, ki se je bilo zdelo umirajočemu Mollu brezkončno.

S polnim in prijetnim baritonom je zapel župnik molitve. Našek mu je hripavo odpeval. Glas se mu je bil prelomil na velikonočno soboto popoldne, ko se mu je »miserere« zagrizel v živo nad odprtim grobom njegove žene, ki je preko nje že plahutalo zvonjenje, s katerim so pri Sv. Lenartu pozdravljali Alelujo.

»Verujem ...« je mrmrala množica za župnikom. Heinza ni streslo. Kako, da čujem tako razločno vsako besedo? Kako to, da čutim neštevilno neizprosnih, pretresljivega prizora željnih oči na svojem licu? Käthe joče trdo, mama hlipa.

Molitev polzi mimo. Vse gre mimo tebe, oče, tudi ta suhi Mačikov govor: »Ljubi nam prijatelj in meščan! Odšel si ...« Da, oče, odšel si in zdaj si tako mrtev in brez moči. Saj ne morem verjeti, da ni več tvoje besede, niti tvoje jeze niti tvojega sovraštva in da se nič, prav nič ne da več popraviti, kar sva oba drug drugemu zlega storila. Boj je končan in moje kesanje bi bila lažniva sentimentalnost in prav to me boli. In ti, oče, si zmagal, ker si šel ... Pa si šel tako, kakor jaz od tebe nikdar iti nisem mogel: svoje odpuščanje si vzel s seboj, za mojega ti ni, saj si mrtev.

Kako lepo bi bilo, se bridko in obtežujoče izjokati, ko bi ne bilo ljudi tu naokrog; a ko jih ne bo, bodo solze že posušene in na dnu bo usedlina strupene grenkobe.

***

Bila je nedelja v maju, ko je spremljal Anza Logarico v Št. Lenart k dekanu. Oba sta bila prazniško oblečena. Logarica je imela na sebi tisto lepo, črno obleko, ki ji jo je bila za taščin pogreb ukrojila pred dvajsetimi leti podgoriška šivilja, Anza pa je bil meščansko opravljen in z novim slamnikom na debeli, v tilnik sploščeni betici. Vsak teden po dvakrat si je bril rjavkaste kocine, pod nosom pa si frlil še nekoliko redke brkice. Obleka se ni bila povsem gosposka, delal jo je krojač iz »ravbarske« ulice, a Anza je upal in stremel za tem, da postane resničen gospod.

Govorila nista mnogo.

Saj ta Anza bi bil morda rajši pohajal po mestu in gledal za dekleti, a njo, Logarico, je še vedno ubogal. No, zanj je bila še mati, za druge le babica v kotu in to tlači bolj nego leta. Moj Bog, sedaj pojde pa res čas kar mimo nje; doslej je bil še hodil z njo.

Pred starodavnim župniščem sta se ločila. Logarica je skozi visoka vrata stopila v hladno, pokrito dvorišče. Dekana je našla v veliki poslovni sobi v prvem nadstropju.

»Hvaljen bodi gospod Jezus Kristus in Bog jim daj zdravje, častiti gospod dekan!« je pozdravila spoštljivo.

Jej, kako so bili stari, uklonjeni k zemlji, njih redki lasje že vsi beli, koža na licu in rokah vela in rumena in iz brezzobih ust so drsale počasi prekinjene besede.

»Na vekomaj amen in srečno zadnjo uro!« je odvrnil starček z otroško visokim glasom. »Kaj pa bo, Logarica? Stara si postala tudi ti. Nisem bil pri pogrebu, ko so ti zakopali moža. Hoditi ne morem več, trga me po nogah in glava me boli ... Kaj pa bo?«

»Nekaj sem jih prišla prosit in za maše bi dala zanj.«

Zmenila sta se za maše zadušnice in Logarica bi bila morala sedaj prav za prav oditi, a je še stala ob široki pisalni mizi, za katero je starec bolj čepel nego sedel, in zavozlavala v robec usnjati mošnjiček, v katerem je nosila svoje denarje. Kako bi začela; ali so pozabili, da jih je nameravala še nečesa prositi?

»Mja, nekaj še ...«, je povzel stari dekan, a v tistem trenutku se je globoko naslonil nad mizo in zaprl oči, kakor da bi bil zadremal.

Logarica se je prestrašila in hotela zavpiti, pa je spet izpregledal in ona je brž iztisnila svojo prošnjo.

»Lepo sem jih mislila prosit, ko bi hoteli, častiti gospod, našemu za nagrobno ploščo napraviti napis, kakor ga imajo apaški gospod tam ob zidu, ki se tako lepo bere ...«

»V verzih bi hotela imeti pohvaljenega moža? Bom že, bom! Pa naj se kdo oglasi v zagradu po rani maši: dam mežnarju. Pil je rad, stari Logar, pil ... kaj?«

»Eh, pil ga je res! Pa saj je že vse pri kraju.«

»Prav, prav, Logarica, da mu ne zameriš po smrti! Saj je že pred sodbo ... nas pa še čaka ...«

Sklonila se je nad njegove roke in se doteknila z ustnicami vele kože nad prsti. Bila je zelo hladna, stara roka. – Potem je šla.

Pred dekanom je ležala odprta številka »Ljubljanskega Zvona«. Listal je bil v njem in počasi prečital pesmi, drugo za drugo. Dolgo je že bilo tega, da je sam vezal besede in se veselil, če jih je čital tiskane. Sedaj znajo že mnogo več, tako gladko jim teko rime, gladko znajo povedati, vse drugače, kakor je pel sam svojčas, ko je bila beseda še muka.

***

Farovški sadovnjak, kjer je čakal Anza Logarico, je bil ves v rožnatem cvetju in neprenehoma šume so čebele stikale v komaj razklenjenih, trpko dehtečih cvetovih. V cerkvi za pokopališkim zidom je bila enajsta maša. Rahlo so doneli glasovi orgel do sem, se lovili v brenčanju čebel in dahnili v pomladansko svetlobo nedeljo.

Hodeč sem in tja je premišljeval Anza o včerajšnjem pripovedovanju svojega prijatelja in sošolca Merka: sestra Malika da ga rada vidi in da ga je staršem pohvalila, da je čeden fant. Bog ve, če si ga ni bil Franci izposodil? Pa če bi bilo res, ali bi se ji upal priznati, da jo ljubi? Zadnjič, ko so bili Merkovi na Legnu, je bil že tako neroden kot štor. Ko bi bila Malika kmečko dekle, bi bilo vse mnogo lažje in okretnejše, kar samo od sebe bi steklo v pravi tir, brez besed in nerodnega govorjenja. Še neumno in smešno bi se zdelo, na primer Strnadovi Liziki, če bi rekel: »Ljubim te!« Njej bi le roko položil okrog pasu, ona bi se sprva branila, potem pa vedno manj in vedela bi oba, da se imata rada. A Malika je mestni otrok. Kaj, če bi ji pisal, tako na priliko, kakor se bere po knjigah ...? Presneto dobro mora biti tako pismo sestavljeno, ne kar tako kakor piše svoji materi v Orehovico.

Onkraj pokopališčnega zidu so zašumeli koraki na peščeni stezi, smeh in uglajeno nemško govorjenje. Prijela ga je radovednost. Aha – apotekarjeva in pl. Horn. O teh dveh se v Podgorici mnogo šušlja. Šla sta v cerkev. Notri je pravkar zvonilo k obhajilu. Sedaj gresta k maši, ko bo že minila! No, kdo pa je to? Pridrveli so po pesku trdi, moški koraki. Mollov Heinz! Anza se je brž sklonil in odšel od zida stran. Kaj pa ta? Ali hodi tudi ta norec k maši? Nič kaj rad ga ne bi bil srečal, še kot smrkav šolar si ga ni upal prav pogledati.

»Anza!« ga je poklicala Logarjeva mati; in odšla sta proti domu.

Logarica je še mislila na dekana. Najbrže ga ne bom več videla živega! Bog nas varuj, da bi človek moral postati tako star in betežen. Pa za takega gospoda je še vedno bolje kot za kmečkega človeka, ki je v starosti že vsem na poti. Zagledala se je v Anzo. Mesto mu je že bilo izpodbilo težko, kmečko hojo in rdečih lic tudi ni več. Saj hoče biti gospod.

Prišla sta do Petričeve gostilne.

»Dam za polič, potrebna sva ga oba,« je menila Logarica in stopila sta v hišo. Bog ve, če ga ni sram takole poleg mene, je pomislila, ko je prav po gizdalinsko odložil palico in klobuk. Smrkovec.

***

Heinz Moll je zasopel obstal pred cerkvenimi durmi. Ali bi tu prisluškoval? Morda pa stojita koj za vrati? Kaj pa je to, Heinz, da letaš za to ženo? Kako ji je neki ime? Ta dedec, ki lazi za njo, je gotovo spet od c. kr. sodnije! Čemu poslušam te nadušljive orgle, ko me bole ušesa? Kaj pa sploh hočem? Saj sem bil že davno pozabil, pa me je sedaj zvrtinčilo v to norost.

Tista kratka besedica, ki jo je bil poprej ujel, ko ju je srečal. Tisti trdi in kratki »ne!«, namenjen njenemu spremljevalcu, prav ko je šel on mimo njiju, ga je bil obrnil na poti v mesto in ga zagnal za njima. Kako čudno, da se mu je zmešalo tako nenadno; kako neumno, da stoji razburjen in zagrizel pred temi cerkvenimi vrati. Kaj pa hoče?

Obrnil se je in odšel počasi proti staremu gradu. Pot je lezla v breg in Heinz je stopal počasi, stavil nogo pred nogo, nagnil lice skoraj do kolen in se jezil, ker ga je bilo že nekako sram. Prilezel je do polovice pota, ko je doli zapel zvon. Maše je konec. Obstal je in gledal nazaj. Videl je, kako vro ljudje iz cerkve.

Vraga – saj mi bo kmalu trideset let. Pamet! – Pa je škrtnil z zobmi in planil po bližnjici navzdol. Pa v tej lepi obleki, ki jo je imel prvič na sebi, ko je Filharmonija priredila koncert zanj in za njegove pesmi. Karin Scheibel je pela tedaj ... Karin! Ali ni bila več ko ta gospa apotekarjeva? Karin, ki je pela njegove pesmi tako, kakor da ga ljubi. Nič! Drl je naprej in priletel ob ovinku pri Petričevi gostilni na cesto. Tam se je zasvetil njen rožasti sončnik.

In ko sta prišla onadva mimo, je stal tu kakor trmast otrok, stegnil glavo za spoznanje naprej in uporno opazoval le njo.

Opazil je, da ga oni osupel in jezen meri od pet do brade, a da mu ne vidi v oči, da je ona čutila tuj pogled in se zdaj radovedno ozira vanj. Oči so se ujele v širokem vprašanju. Začuden in velik je bil njen »čemu«? Seveda! Morda se Heinz sam ne zaveda, kako mučno in drgetajoče je gledal. In ona? Kje naj se spominja tistega pustnega torka, ko je darovala svoje smehljaje kar tako tja v ljudi, in kje naj bi vedela, da ga je Heinz hranil do danes.

»Pa to ji da misliti,« se je zarezal Heinz in odšel po drugi poti preko travnikov domov. Ta žena, ta žena – zapel bi ji ljubavno pesem!

***

Pri Vobachu v Podgorici so sedeli mestni očetje kakor vsako nedeljo predpoldne pri kaplji pijače okrog običajne dolge mize v stranski sobi in prerešetavali sklepe včerajšnje občinske seje.

»Kaj neki bi bil dejal stari Moll k temu županovemu predlogu?« je zamišljeno menil Pavel Pirš.

»Zakaj? Saj ni tako napak, nasaditi lep drevored,« se je prvi oglasil gospod Niess, najstarejši občinski svetovalec.

»Saj ne trdimo, da bi bilo narobe. Mislil sem le reči, da bi bil pokojni Moll gotovo ugovarjal.«

»Seveda!« je pritegnil Piršev brat Martin. »Rekel bi bil na primer, da mu dela drevo pred hišo preveč sence.«

»Ali pa, da se praši od dreves v sobe ...« se je smejuckal Marine.

»Kar je tudi res. Moja stara se nič koliko razburja in dreza vame, kako da smo občinski očetje modri ...« je pičil trgovec Wommer.

»Drevored po mestu! Čemu ga je neki treba?« se je vmešaval sam Vobach.

»Ho, Vobach, ti le zagovarjaj, kar si sinoči pomagal skleniti!« ga je zavrnil gospod Niess. »Ti si bil med prvimi, ki so prikimavali. Seveda, tebi in Wernerju pridejo drevesa nekoč prav, da bodo vozniki in kmetje privezovali obnje svoja kljuseta in pili v vajinih oštarijah. Tako je – no, Vobach, le vleči svoj vozek po včerajšnjem tiru. Kaj bi se nam na ljubo danes izmikal!«

»Gospod Niess, če ne bi vedel, da se le šališ, bi ti zameril! Ko je župan predlagal nasad dreves, ni ugovarjal nobeden, tudi ti ne. Šele ko je bila seja že skoraj sklenjena, ste pričeli sitnariti. Jaz, ki sem komaj čakal, da pridem domov, sem pač potegnil z večino, da je bilo komedije pol ure prej konec. Sam veš, kako je bilo. Radi mene lahko drevesa prvi dan posekate.«

»Ali pa še preden jih vsadite ...« se je zadri iz pivnice Engelmanov Jaka in se rezko zasmejal.

Zdrznil se je gospod Karl Engelman, meščan in krznarski mojster in gledal jezen in osramočen v mizo. Ta stokrat prekleti njegov brat!

»Kuš, Jaka!« je zarenčal Vobach in silil nadalje v Niessa. »Zakaj pa noben izmed vas ne pove Mačiku svojega mnenja takrat, ko je čas. Vsak se pozneje obrega ob njegovo delovanje, a po robu se mu ne postavi nobeden in nikoli. Ali je zato, ker je notar in župan, res podgoriški bog?«

»Kdo se ga boji? Jaz že ne: Vi pa, vsi skupaj, čeprav ga sovražite kot psa v mesnici!« je vpil Jaka iz pivnice. »Bojite se ga – vi siromaki na duhu! Se priporočam!« In s treskom je zaprl vrata za seboj.

Da bi pretrgal mučno tišino, se je obrnil Marine do Niessa: »Čujte, gospod Niess (on ga ni smel tikati), kakšna drevesa pa hoče nasaditi župan vzdolž mestnega trga? Jablane, hruške, slive?«

»Pred vašo hišo najbrže črešnje – pa prav ta sladke!« je zamrmral stari gospod nejevoljno in izpil svojo merico.

»Pustite neumna drevesa pri miru; saj je bilo že dovolj prerekanja!« je miril Martin Pirš, Engelman pa je suho pristavil: »Drevesa je naročil župan iz Gradca, in sicer neke listnate eksote ...«

»V okras mesta in radi prijetne sence,« se je nasmejal Niess.

»Seveda!« se je zavzel resni Engelman. »Da bi hoteli iz mestnega trga napraviti sadovnjak, si utegne zamisliti le norec!«

»Gotovo!« se je odrezal Marine navidezno dobrodušno. »Meni vsaj je vaš Jaka zaupal, da bo mestna občina v nekaj letih popravljala ceste in tlak z denarjem, ki ga skupi za sadje na bodočem mestnem drevju.«

Smeh. Celo Engelman je moral med občim smehom nekoliko skriviti čmerna usta.

Medtem se je nabiralo v pivnici vedno novih gostov, k meščanom v izbico pa sta prisedla kovač Merk in lončar Hanneman. Pogovor o drevesih ni prišel do konca in prepirček se je zavlekel do poldneva.

Le Engelman in Niess sta se zase menila o Mollovih, zlasti o zapuščini pokojnega in o Heinzu. Vrnil se je v dostojnih oblekah, a še nedostopnejši kot poprej. O njegovih dunajskih razmerah je bilo le malo znano. Pozna se mu, da se mu ne godi slabo. Baje služi s svojim muziciranjem denar, kar že mora biti res, čeprav je težko verjeti. Ošaben pa je ko grof. – Potem sta prišla do Lournierjevih. Pusto je to! Gospa se je morala zelo zadolžiti radi Franceta. Vsega pa je kriva Lorberica, ki ima Franceta vsega v svoji pasti, da zapravlja, pijančuje in posoja denar, ki ni njegov.

»Že pred leti bi ga bili morali odpustiti!« je sodil Engelman strogo.

»Saj ni bilo nikdar tako hudo!« ga je zagovarjal Niess gorko. »Ko sem ga pred leti prvič posvaril, je bilo takoj dobro. Saj se sam kar vprašujem, kako je mogoče, da je po tolikih letih spet pričel noreti!«

»Nikoli mu nisem zaupal, nikoli!«

»Moj Bog, Karl, vsak ni tak kot ti! Slab človek pa tudi on ni!«

»Skrajno neprevidno je bilo, da smo takemu veternjaku zaupali denarni zavod!«

»Ti misliš radi žensk. Prvikrat je vse lepo uredil in se držal do ...«

»... da, do takrat, ko je bil že sredi tridesetih.«

»Odrasel moški vendar ni iz malte!«

»Poročil bi se naj!«

»Z Lorberico?«

»Saj je bilo še dosti drugih. Pa ti Lournierjevi fantje so se imeli vedno za neke Bog ve kakšne izjeme. Da ti povem resnico: kakor jaz tu sedim, tako se je Franc zanorel v apotekarico, koj ko je prišla kot mlada žena sem. Takrat bi se bil France lahko oženil. Prilik je bilo nič koliko. Še tisti okrajni glavar Hauser bi mu bil dal starejšo hčer, drugo pa tvojemu Rudiju, pa se nobeden ni trudil za njiju.«

»Rudi si je sam izbral in čeprav nisem skakal od veselja, ko mi je pripeljal tisto iz cerkvene ulice v hišo, se je zdaj nimamo kesati. Da bi pa bil Franc tako neroden in mislil na novoporočeno ženo, to mi skoraj ne gre v glavo.«

»Pa je le res. Le vprašaj ga kdaj nagloma, vse bo priznal! Vem še, kako je prišla, in tisto zimo je postala tudi Lorberica hišna v hranilnici. Ha, ti Lournierjevi fantje! Izjeme – seveda! Babjeki, bi rajši rekli! In ko ne dobe tega, česar si zaželijo v svojih predrznih mislih, pa druge babe sem, saj je vseeno, kakšne so: samo da so babe! Fej! Veš, tisto leto se je začelo, saj vem še kot da je bilo včeraj, ko je bil Mačik izvoljen za župana!«

»Imaš prav, Karl, vsega se spominjam! Glej, takrat sem si jaz vzel Franceta pred oči radi Lorberice, zaropotala sva in dobro je bilo!«

»Za osem let!«

»Nimaš jih rad, svojih bratrancev!«

»Ne! Ker niso možje; moške vlačuge so – mehki kakor cunje!«

Niess je pogledal mimo Engelmanovih oči, kakor da ne bi hotel videti v njih hladnega leska. – Hvala Bogu, da je bilo poldne!

Preden so se razšli, so še postali pred Vobachovimi hišnimi vrati, da vidijo ljudi, ki prihajajo od Sv. Lenarta od maše. Malo opravljanja ni nič hudega! Piršema, Hannemanu, klobučarju Hrenu in takim so se kar stegnili vratovi, ko je prišla mimo Sadlerjeva Neža iz »ravbarske« ulice. Tudi Merk in Wommer sta se spogledala, mežikaje na Marinca, češ, saj vemo, da hodi pek k Nežiki spat. Prežali so nanj, da li jo bo pozdravil, svojo ljubico; a Marinc jo je bil že poprej zagledal, kako se je pozibavala v širokih, izzivalnih bokih, namenoma jo je prezrl in iskal med ljudmi, koga bi malo obiral. Ob Logarici in njenem rejenku se je ujel iz zadrege:

»Glej, kako se je izluščil Mačikov pisarče!« je menil Engelmanu.

»Logarica ga je zredila v človeka!« je dejal Niess in gledal za njima. »Ali ji bo znal biti hvaležen? Čeden fant bo!«

»Peter pa baje ne gospodari dobro?« je naglo vpraševal Manne.

»Dolgov nima, pač pa pridno ženo!«

»Saj stari tudi ni bil boljši! Pa je sam priznal: baba je pridna kot mravlja, je dejal, in – huda za devet vragov,« je primaknil mlajši Pirš.

»Čigav otrok pa je ta Mačikov Johan?«

»Ena Logarjevih dekel mu je bila mati. Baje se je spečala z nekim bajtarskim potepinom, ki je šel v svet. Pa so tudi pravili, da je bil star Logar sam ali celo Peter, pa to so le čenče, ki se razpasejo na vsem lepem. Če je fant vztrajal pri Mačiku tako dolgo, ne bo tako za nič. Zbogom – moram iti, saj imam tako vsako nedeljo godrnjanje pred krožnikom, da me ni o pravem času: juha mrzla in tako naprej ...« In Niess je šel.

Ko so se tudi drugi že odpravljali, je Marinc tanko zažvižgal skozi zobe in vsi so se tako rekoč spoštljivo odkrili apotekarjevi gospe, ki je prišla v spremstvu pl. Horna po trgu navzdol.

»Kaj pa pravi apotekar k temu?« je šepnil dolgi Hanneman.

»Nič!« je zadirčno vzrojil Engelman. »Svetoval bi tudi podgoriškim jezikom, da so opreznejši. Vsaka gospa ni Sadlerjeva Neža. Dober tek!«

Ko je Engelman šel, so se šele smejali. Mladi Pirš pa je hehetaje namignil osuplemu Hannemanu: »Veš, svojo staro smeš nabiti, če jo vidis z drugim priti od maše, za ostale pa skrbi Korl!«

»Lepa ženska je še vedno! Tristo mačkov!« je glasno mislil Marinc, ko je odhajal domov na nedeljsko kosilo. Oh, doma bo pa puščoba kakor vedno ...!

***

»To je bil menda veleslavni komponist, ki je tako volovsko buljil vate?« je ogorčeno ugotovil pl. Horn, ko sta zavila pri Petričevem križu.

»Ne trudite se, Udo! Čemu bi se razburjali vi, če sama nisem užaljena?« In neznansko porogljivo se je smehljala.

Toliko s težavo pridobljenega terena mu je torej izpodbil ta človek! – Kaj bi odgovoril, da se ne osmeši še huje?

»Gospa Edita, res ste preveč izpremenljivi ...«

»Hu – in vas je včasih sam patos!«

»Edit, res me ne bi smela mučiti na tak nevreden način, če ...«

»No, kaj če ...?«

»Čemu se delaš, kakor da si vse pozabila, kar je med nama? Tako brezobzirna zmore biti le ženska ...«

»O, seveda! Toda nikdar ne zaljubljena ženska!«

»Hvala! Tolikokrat ste mi že povedali, da niste zaljubljeni vame, da sem le začasen predmet vaših zdolgočasenih želja ...«

»Kako neokusni postajajo moški, kadar so užaljeni v svojem samoIjubju!«

»Prosim! Okusnejše je takole zijanje – tako, ko onega tesla ob oglu!«

»Tri leta se že niste ganili iz tega gnezda, zato ne veste, kako lepe so pesmi tega ,tesla ob oglu'.«

»A tako! Oh, oprostite, da sem si drznil karati vedenje – genija.«

»Moj Bog, Udo, ne bodite otročji! Kakšen pomen ima to vaše neumno ljubosumje? Ali si nisva že tisočkrat povedala, kar se imava zmeniti: dokler sem žena drugega, ne morem bili vaša! Poročiti me pri vsej ljubezni, ki si jo domišljujete, ne morete ...«

»Edit – čemu tako? Sama veš, da te ne morem pustiti; veš, da sem že na pol blazen! Kar trpim ob tebi, srce moje, ti vendar ne more biti vseeno. Tri leta se že lovim, kakor vešča okrog luči ... tri leta, in ti veš, da ne morem stran od tebe, ne morem ... nočem!«

Molčala je in mežikaje gledala v smehljajočo se pomlad. – Govori, moj dragi, kolikor ti ljubo – danes mi ne prideš za ped bliže. Le hvala Bogu, da še nimaš pravice do drugih besed! – In ravnodušno se smehljaje je mislila sedaj na tiste njegove poljube, ki so ji lastno slo razgreli do nevarnega omahovanja ... To je minilo – nič se ni zgodilo – in radi nekaj poljubov se ga še vedno lahko otrese, kadar se ji zljubi! Hvala Bogu ... In ta Heinz? Kako je gledal! In pomlad, kako je lepa!

Tudi on je umolknil. Njen ravnodušni, neprodirni obraz je izzval v njem vročo jezo, ki je vražje vrtala v njegove možgane, da so se mu skrčile misli v razbrzdano željo: maščevati se nad njo za to nesramno ravnodušnost, posiliti, pohoditi in uničiti jo v tej jezi, v tem plamenu, ki ga je zanetila v njem in ki ga hoče sedaj zadušiti s – pljunkom.

Navajena je bila takih prizorov in njegove jeze. A če bi bila slutila ... saj ga ne bi bila umela.

V molku sta prišla do mesta.

»Kam pa popoldne? Z nami?« je vprašala skoraj ljubeznivo.

»Kam?«

»Najbrže na izprehod v Borje in nazaj grede h Korenu!«

»Morda – to se pravi, ne vem, imam še nekaj pisarije. Morda pridem proti večeru h Korenu ...?«

»Torej v redu.«

Še nekaj korakov je bilo preko trga do lekarne. Ko bi bil mogel, sedaj bi bil čas, da bi ji bil povedal, da bi bil zagrabil v kratkih besedah, kar ga je mučilo in da bi ji bil vse skupaj zagnal pod noge. Davil je, davil in goltal sline: tiste odrešilne besede, ki bi bila potegnila vse drugo za seboj, ni mogel najti v sebi.

Ona pa mu je ob vratih lahno podala roko: »Torej na svidenje!«

»Poljubljam roko!« je odvrnil zagrizeno.

V vratih se je še enkrat okrenila in mu bodrilno pokimala, potem pa so se vrata zaprla za njeno svetlo obleko.

Obrnil se je in šel. Tako ga je ociganila za njegovo besedo, za njegovo pravico, tako se mu je izmuznila in izmaknila. Hej, dečko, kaj si pa pričakoval? Saj je bil dejal, da ima pisarijo ...

***

In še to nedeljo proti večeru je prišel Heinz mimo Korenove gostilne na borjanskem griču. Hotel je že mimo, ker ni nikdar zahajal v gostilne. Saj je bil prišel sem gori le radi lepega večera.

Pa ga je poklical iz hiše stari gospod Niess, njegov boter. Čemu bi bil odbil prijazno povabilo? Stari Niess bi bil užaljen, no in čemu?

Stopil je v hišo. Seveda – večja družba in med njo ona in njen mož. Niess ga ji je predstavil. Prisedel je k njej in hotel nalašč molčati. Sicer pa ga je bilo tudi malo sram, no, ne prav sram, mučno pač, da je bil dopoldne tako zijal vanjo. A kljub zadregi ni mogel vztrajati v molku. Vzel si je mladega Niessa (ta »mladi« Niess je bil že blizu štiridesetih!) in ga pikal zaradi njegove »mladosti«. Drugi so govorili o lepi pomladi v podgoriški okolici.

In je pustil Rudija Niessa in se hipoma obrnil k njej z najbolj trapastim vprašanjem, ki ga je mogel najti.

»Vam najbrže ne ugaja podgoriška okolica, milostljiva?«

»Nasprotno! Zelo mi ugaja Podgorica z okolico vred, le vi ste mi še bolj po godu, gospod Heinz Moll!«

Naglo se je ozrl, kakor da se boji, da je kdo slišal njene besede, in res si je oddahnil, ko je videl, da govore vsi vprek in da se za njiju nihče ne zmeni.

»Zlobni ste, toda lepi ste pa tudi!«

»Vi pa jako slabo vzgojeni!«

»Imate prav, res nimam manir, kakor se spodobi!«

»Pa ne, da bi si domišljevali, da ste zato zanimivi! Sram vas je lahko!«

»Sram me je že tako, le žal mi ni prav nič!«

Tako sta čenčala in si prav bedasto nagajala. Ugajal ji je, ona pa njemu, prav zares! Potem je vstopil pl. Horn in vsega je bilo konec. Heinz je bil takoj ves v ognju, oni pa nič manj in najrajši bi se bila menda divje stepla. Pa sta si bila lepo spodobno predstavljena, potem pa sta pila, vsak preko mere.

Ko so šli domov, vsi skupaj, nič po parih, sta bila oba, Heinz in Horn, vina in jeze pijana.

In ko je Heinz legel, je ves čas mislil: pesem bi ji bilo treba zapeti, prav čedno, tako polno, ljubavno pesem.

6. Vsaka pot ima svoje mejnike.

Pri Mollovih so kósili.

Jedilnica v prizemlju je bila prostorna, četverokotna soba s sprednjimi okni na gorenji mestni trg in z enim stranskim v ozko ulico, ki je ločila Mollovo od Niessove hiše.

Pohištva ni bilo mnogo, a vse iz težke hrastovine. Stene naokrog so bile naploščene z mecesnovino, ki se je v firnežu kaljena motno svetila.

Na očetovem stolu je sedel sedaj Heinz.

Njemu nasproti je bila mati, med obema pa se je na svojem stolu čmerno in ravno, kakor da ima kol v hrbtu, držala Käthe, Mollova edina hči, mlajša od Heinza, rdečelasa in osorna ženska, ki ni imela nobene prijateljice in baje tudi nobenega fanta. Bila je visokega stasa kot brat in pravilno lice bi bilo moglo biti lepo, ko ga ne bi bile kazile številne sončne pege in neprikupljiv izraz, ki je spominjal na grabežljivo žival.

Med jedjo ni govoril nihče. Tudi skupna miza jih ni niti za ped zbližala, kar je tudi vsak dobro čutil.

Te žene – Vobachova, Niessova, Engelmanova, Mollova in Wieslerjeva – so bile videti kot sestre, že deset let po poroki so bile take: vase zlezle sužnje doma in rodbine. Gospa Mollova je v svoji naglavni ruti in večni črni obleki gledala sina, ki je jedel naglo in brezbrižno, ne da bi bil z besedo pohvalil jed.

Käthe je bila po svoji navadi na preži. Kakor vsi ljudje, ima menda tudi Heinz nekaj skrivnih, umazanih grehov! O, ona sluti podlosti in izvoha vsako umazanijo; in kljub temu, da je zaman prebrskala njegove papirje in zasledovala vsak njegov korak, mu ne verjame njegove nadčloveške krinke.

Razdraženost je čepela med njimi in z neznatnim sunkom bi se bil lahko vnel hladen, moreč prepir.

Nenadoma, ko so najmanj pričakovali, je potrkalo.

Bil je Engelmanov Jaka v prazničnem črnem fraku (iz bratove omare), ki mu je mahedral okrog telesa, in svojih sivih hlačah, ki so bile že skoraj le cunja na cunji našite sive krpe različnega blaga. Cilinder (od grobarja izposojen) je bil ogoljen in ob krovni ploskvi vdrt. Okrog vratu je imel na umazani srajci svojo običajno ruto.

Skrbno je zaprl vrata, se prisukal k mizi, se globoko priklonil in jih svečano ogovoril:

»Z ozirom na žalostno dejstvo, da vas je zapustil vaš dobri oče, svak, brat, mož in nekdanji sin svoje matere, sem prišel, da izrečem svoje vljudno sožalje vam, velespoštovana gospa botra, tebi, vedno večji gospod Heinz, in vam, velečednostna devica Käthe, ki me tako grdo gledate, kakor da sem podgana v kašči. In s tem se vam kot vaš duhovni sorodnik najlepše priporočam!«

Gospa Mollova in Käthe sta se jezno obrnili stran. Tudi Heinz bi bil nejevoljen nad tako bedarijo, a ker sta se jezili onidve, se je on smejal.

»Čuj, Jaka, naš oče je vendar že nekaj mesecev v grobu! Kako da si šele danes prišel kondolirat?«

»Spoštovani Heinz, saj ne vem, zakaj si ti, ki ga imenujejo v našem mestu ošabneža, nasproti meni tako prijazen? Prišel sem tako pozno, ker sem našel šele danes ključ do svoje omare, čeprav sem ga iskal, odkar je mrtev tvoj oče, ki se mu na drugem svetu bolje godi kot tu pri vas. ,Tako je', kakor pravi dični občinski tajnik Goršina, ki bo prihodnje dni sfrčal iz občinske pisarne!«

»Ali ti brat, gospod Korle, zaupa take občinske skrivnosti?«

Ženske je neznansko jezilo, da se Heinz peča s tem capinom, a on se namenoma ni menil za njiju jezno mežikanje in zaničljivo preziranje. Prav, da se jezita! Izpraševal ga je in klepetal z njim o vseh mogočih podgoriških novicah, le sedeža mu ni ponudil, ker se je bal, da mu ne bi zapustil na stolu uši. Nazadnje mu je dal še pol goldinarja in Jaka se je po mnogih poklonih in zbadljivih neumnostih spravil iz sobe in hiše.

Pričakovanega in običajnega izbruha v očitanja in zmerjanje od strani žensk ni bilo. Mati je odšla, kakor da ga ne vidi, Käthe pa je pri vratih zamrmrala nekaj kot »gliha vkup štriha!«

Ostal je sam. Odprl je okno in udarila mu je v obraz vročina. Nalašč se je naslonil ven, da se mu je lenoba prijetno razlezla po udih. Čemu ta razdraženost med njimi? Sestra mu je bila zoprna že kot otrok, vedno sta si bila zagrizena sovražnika in le v tujini je mogel brez jeze misliti nanjo. Kakor pa jo je zagledal, mu je bila že zoprna in ta odpor se je v obeh vedno bolj zgoščal v odkrito sovražnost. – Duh te naše Mollove rodbine in hiše je zagrizenost vase in bolehna razdraženost nasproti vsemu in vsakomur, je razmišljal Heinz. Oče in mati se nista mogla videti in otroka sva to doživljala. In sedaj, ko očeta ni, je mati še bolj zagrenjena in jedka, saj tudi s Käthe ne izpregovorita po cele tedne. To strupeno ozračje duši in vendar si ne moreš pomagati, da ne bi bil sam strupen in neusmiljeno siten. Pol ure po očetovem pogrebu je bil v hiši že oster prepir. Še smrt nam ne more zlomiti te jedkosti, ki nas grize do mozga. Premalo smeha ... tistega dobrega, širokega smeha!

Zaprla so se hišna vrata in videl je svojo mater in sestro, ki sta odšli iz hiše. Obe v črnini, mati s težkim svilenim šalom, sestra s smešnim klobukom na glavi. Aha! Na pokopališče gresta! To je taka navada v Podgorici, v nedeljo popoldne hoditi na pokopališče, tam naokrog postajati, opravljati žive in mrtve, se pozdravljati in nazaj grede kreniti v gostilno, vdove in hčere pa domov. Pa je nedeljski izprehod!

Heinz je zaklenil jedilnico in odšel v svojo sobo v prvem nadstropju. V vsej hiši je bil sam. Okna so bila zastrta, bilo je tiho in hladno. Tudi zunaj na trgu je bilo vse mirno. Videl je tja, ne da bi gledal skozi špranje v žaluzijah. Tlak se pari v avgustovi vročini, hiše dremljejo in trg medli zapuščen in dolgočasen. Živega človeka nikjer, vsi so odšli, niti otrok ni. Po vežah in hlevih podremava kak posel.

Sedel je h klavirju. Tega je bil oče nekdaj kupil, a le radi lepšega, ne pa, da mu »izpridi« sina.

Prsti so mu zdrknili po tipkah. Poskušal je motiv, ki mu je brnel že nekaj časa nejasen po glavi. Čutil ga je, kako bi so bil moral glasiti, pa se je bil že nekaj ur zaman trudil, da bi mu točno ujel glasove v melodije. Iskal je spočetka, kakor da se poigrava, potem napeto, mukoma – ni, pa ni!

Odkod naj bi se tudi vzelo, ko je pa človek uklenjen za vse čase v to, iz česar je izšel, in kaj naj bo iz človeka, ki je sin in dedič teh ljudi, teh ozkih src in kurjih možgan? Ali more biti sam mnogo več od teh, on, ki so mu dali življenje in naturo od roda do roda sami tesnosrčni »špiserji«, lažnivi moralisti in domišljavi polidioti? Nič naravne sile ni v njih, pokvarjeni so, zaprašeni in okosteneli kakor njih stari, neumni cilindri!

Prišla bo spomlad zelena ...
kadar se ozeleniš,
mladim fantom žalost striš.

Kje neki jo bil ujel to? Ko je bil še šolar, jo je že poznal, to pesemco, slišal jo je pozneje – aha, peli so jo tam pri Sv. Lenartu in na Borju. Kmečki fantje so jo peli, na kmetih jo je bil slišal.

Ta narodič kmetov tu naokrog, ta pa zna peti. Le škoda, da on, Heinz, tako slabo razume njih jezik.

kadar se ozeleniš,
mladim fantom žalost striš.

Kako mehka, lepa melodija, naravna in vendar tako umetna, peti pa znajo, peti ... Kakor da jim je zemlja sama, njih kri in srce dahnilo v to melodijo.

Prsti so mu vedno znova zdrknili po tipkah v to pesem. To bi bila pesem, Heinz! Ko bi znal še ti tako peti?

Takrat pa črez vse gore
moj pozdrav naj k tebi gre ...

To je ljubavna pesem! Res – pesem! Izpoved in moj pozdrav in darilo vsega, kar imam. Vse, vse tebi, ljubljena, pa brez tistih afektiranih, našemljenih in skupaj zbitih besed. Nič lažnive sentimentalnosti – le mehka in sladka žalost, kakor da se zavedaš, da vse tvoje življenje in njena lepota in vajina ljubezen – vse mine in skopni v zemlji. In to ti zveni, kakor da je ta stara, nikdar izčrpana, vedno znova rodeča zemlja malo žalostna, ker mora nositi v sebi zakopano vso bridkost človeških rodov, ki so kdaj vzklili iz nje in padli vanjo nazaj: iz neskončnosti v neskončnost ...

In vse to v tej mali pesmi!

Ali te ni sram, ti, ki hočeš biti tako rekoč – umetnik? Ali pa – ali pa priznaš, kako neznaten si sam?

Vstal je od klavirja in vzel klobuk.

Ko je stopil pri Marincu v hladno, temno vežo, je zaslišal od zgoraj ostri glas gospodične Klare Puck in Petrovo robantanje, vmes pa cmeravo javkanje Petrove žene.

»Vse mesto že govori,« je regljala Klara, »tako sramoto se upaš delati naši pleteni hiši, ti nemarnjak nesramni, sram te je lahko pred svojimi velikimi otroki, sram te je lahko vsega mesta, ki kaže s prstom nate, vlačugar grdi. Dve sto let so Puckovi podgoriški meščani, nikdar ni bilo falota med njimi, sedaj pa smo slabši kot zadnji bajtarji ... Fej!«

»Pusti ga, Klara, saj mu bo vse poplačano, Bog nikomur dolžan ne ostane! Pusti ga, prosim to, ljudje že tako preveč govore, kaj ko bi te kdo slišal ...« je cmevkala Petrova žena.

»Molči! Sram me je, da si moja sestra. Če bi bil ta hlapec pohorski moj mož, z bičem ga naženem iz hiše. Kaj pa si prinesel k hiši, ti bik? Predolgo sem molčala, prej bi bila morala govoriti, preden nam je napravil to svinjarijo ... Fej!«

»Molči, vrag babji, sicer te naženem po stopnicah dol!«

»Kaj? Ti boš mene metal iz hiše mojih prednikov! Ti, svinjski pastir, ti kravar od Sv. Ane? Jutri grem k Niessu in povem! Jutri!«

Heinz bi bil moral prav za prav iti. Kaj bi bil s takimi grdobijami drugih ljudi? A nad to Klaro, ki je trobila svojčas toliko o njih in njem po Podgorici naokrog, bi se bilo le dobro maščevati. Lepo to baš ni – ah kaj! »Peter!« in še enkrat »Peter!« je zaklical zelo glasno, pa mu je bilo takoj žal. Sram ga je bilo. Namah je utihnilo rezgetanje in razgrajanje. Mučna tišina se je vlekla od Heinza do onih tam gori. »Kdo je?« je vprašal Peter osorno, priropotal po stopnicah navzdol in bil zelo veselo presenečen.

»Heinzelček! Kar ob pravem času – malo poprej bi še lahko bil prišel. Ali si slišal, kako sta me zdelali! Hude čase imam doma!«

»Torej sem odrešenik?«

»Odrešenik, da, da! Le pojdi, greva gori k meni, to bosta veseli kanalji, ko te zagledata! Tebi sta tudi gorki, tebi ...

Sproščeno se smeje ga je vlekel s seboj. Gori ni bilo nikogar – poskrili sta se. Vstopila sta v Petrovo sobo. V kotu je še visela omarica z napisom »Hausapotheke«. Pozimi je bilo prijazno tu, a poleti je bil vzduh zelo dušeč, ker je edino okno vodilo na ozko, zaprto dvorišče. Peter ni imel nikogar, ki bi ga bil nagnal po pivo, a za slivovko je bilo prevroče.

Besede so bile težke in počasne. Lepše je molčati!

Sedaj se je Heinz laže in raje spominjal tistega popoldneva, ko je bil prišel prosjačit. Saj je že vrnil! Le ono, kar je tiščalo mladeniča, ono težko breme neznane krivde se je le včasih, v trdih minutah brezobzirne odkritosrčnosti pred samim seboj dvignilo iz podzavesti, da se je bal prihodnosti. Potem pa je Marinc sam pričel o tem, česar ga Heinz ni hotel spominjati.

Heinz je poslušal, se dolgočasil in celo jezil.

Ali mu je ta rdečelični, nekoliko zapiti, svojim nečednim slabostim vdani malomeščan res prijatelj? Ta nekoč gotovo zdravi, v malomeščanskih prilikah izprijeni kmet?

Pred leti, ko Heinza ni nagovoril nihče, ga je ta ogovarjal, ga vabil s seboj v gostilne, kjer sta se nekoč tudi v vinjenem razpoloženju pobratila.

Nekoč pa mu je napravil veliko uslugo, ko mu je posodil denar za pot, ki je bila zanj ugodna. Če bi mu takrat Marinc ne pomagal z onimi zlatniki, najbrže ne bi svet nikdar spoznal niti ene Heinčeve pesmi. Bog ve, kod bi se potikal sedaj, ako bi se sploh še potikal po tem svetu.

Zato ga mora sedaj poslušati, tega človeka, ki bi bil mnogo bolje storil, ako bi ostal gori pri Sv. Ani na enem izmed kmečkih domov, pa naj bi bilo v najrevnejši, zadnji bajti. Kmečko delo, zemlja in sonce bi vsrkavali njegove prekomerne moči, ki jih sedaj trosi v plehkobo in umazanost.

No, Marinc je tarnal naprej o svojem zakonskem in drugih domačih križih, o ljudeh, ki so tako zlobni in lažnivi, da ga opravljajo, češ da je babjek in nemarnjak.

Potem pa je pričel lagodno opravljati sam še druge. Najprej si je izposodil apotekarja:

Tak zavaljen lenuh, pijanec, nevreden svoje lepe žene, ki ga je vzela itak le zaradi denarja.

Sicer pa – no, saj ima prav, da se sprehaja že leta in leta z gospodi od c. kr. glavarstva in sodišča!

Heinzu se je zagnusilo.

Moral je oditi.

Od cerkve se je odcepila – vzporedna glavnemu trgu – tako zvana cerkvena ulica, ozka cesta, da se nista mogla izogniti dva voza med starimi, raztrganimi bajtami, kjer so stanovali poleg malih obrtnikov dninarji in drugi siromašni ljudje. Tu žive od zaslužka, ki jim ga dajejo tisti, ki se tako samozavestno imenujejo »meščani« in katerim se navidezno klanjajo in jih občudujejo, pa drže ob tem v žepu stisnjeno pest ali pa – figo.

Heinz je prišel naokrog in po ulici navzgor, potem pa preko starega pokopališča. Tu že leto dni ne pokopavajo več mrličev. Ko kosti segnijejo v zemlji, podro ta zid in dovolj bo prostora za nove, koristne namene. Zunaj pa so njive in travniki meščanov in ob njih se mimo mestnega zidu vije cesta v Borje, kamor je Heinz zdaj vsako nedeljo namenjen.

Fej, ta Peter Marinc! Heinzu je bilo, da plava sam v mlačni vodi in se mora venomer z rokami braniti gnusne umazanije, ki mu na površju valov priplava nasproti – naravnost njemu v obraz. To je, kar ga teži od mladih let! Vedno znova mu pljusne v lice in on je preslab, da bi se ubranil tej lepljivi, grdi brozgi, ki jo meče tisoč nevidnih rok odnekod iz globin na površje te struge, v kateri mu je plavati in ki se ji zdaj upira, zdaj spet vdaja. In temu pravijo življenje in temu pravijo – tudi ljubezen?

Borjanska dekleta so prihajale od večernic od Sv. Lenarta, ki je bil njihova pristojna fara. Mesto bi jim bilo mnogo bližje, a ker so bili meščani že od nekdaj strogo v svoje zidov je zaklenjeni, je cerkev prisodila Borje z Legnom vred pod farni zvon Sv. Lenarta. Pač pa so morali kmetje s pohorske strani skozi mesto nositi otroke h krstu, svate voziti skozi mesto pred šentlenarški oltar in mrtvece peljati skozi mesto na poslednjo pot tja ven k fari.

To nedeljo popoldne je stal Anza na parobku za Logarjevino in gledal doli na cesto po borjanskem polju, koder so prihajala dekleta od večernic.

Da se jim je ljubilo koj po kosilu capljati do Sv. Lenarta in potem nazaj v tej vročini in vse radi ljubih večernic! Anza je pač mislil le nase, na to pa prav nič, da so ves teden doma in da jim je ta pot razvedrilo, pa naj bo mraz ali vročina. Skozi mesto! Tam je vedno kaj videti in če tudi ni ničesar novega, je v mestu že vse drugače kratkočasno kot v puščobi doma!

Anzo pa je skrbelo, kako se bo naredilo to ali ono, v notarjevi pisarni se mnogo zve o meščanih, njih posestvih, kupčijah in poslih, o njih srečnih ali zlih usodah. S parobka, na katerem je stal sedaj, je imel najlepši razgled na mesto. Tako blizu se mu je zdelo, da bi lahko z roko zgrabil križ na farnem zvoniku. Rad bi gledal na strehe tu doli, ki jih je oklepal stari mestni zid, od katerega so se vile ceste na vse strani.

Že opoldne si je bil radi vročine slekel suknjo in sedaj je stal bos, le v hlačah in telovniku tu gori in rokavi njegove bele srajce so se svetili v dolino.

Jeseni bo moral k vojakom. Prav nič ga ne mika. Tri leta ga ne bo nazaj. Še nikdar ni bil dalje časa od doma kot za kak dan, ko je šel k svoji materi in očimu na Koroško. Sedaj pa kar za tri leta med tuje ljudi in Bog ve, v kateri kot Avstrije ga potisnejo! In pred tistimi kop[nejasno]li te je kar strah, če poslušaš, kaj drugi o njih govore. Rajši bi ostal in se brigal za posle v pisarni, tujine ni prav nič radoveden. In kaj, če mu kdo medtem, ko bo vojak, odje službo pri notarju? Notar je strog in vsak se ga boji. Ta njegov molk, tega se je bati. Kaj, če se ta molk nekoč prelomi, tedaj se sesuje toliko strašnega na vse skupaj, na solicitatorja, nanj, na Goršino in vse, ki imajo z njim opraviti, da si nihče tako groznega poloma niti predstavljati ne more, ker bo še mnogo hujši kot strah pred njim.

Zato se je Anza bal notarja in še vedno je kar medlel, če se mu je pripetila kakšna nerodnost. Solicitator Korak, ki mu je »muha« pod spodnjo ustnico že osivela, mu je bil deveta briga. Na tihem je upal, da kmalu sam zdrkne na njegovo mesto. Le da to preklete vojaščine ne bi bilo! Preden odrine, bi moral še enkrat v Orehovico k materi. Odlagal je že dalje časa od nedelje na nedeljo. Ni mu bilo do poti in do tistega solzavega poslavljanja še manj. Saj je sedaj tako vse v redu! A zamera, ta neumna zamera! Iti bo moral, da se ne zameri materi, ki bi kaj mnogo prejokala, če bi ji pisal, da ga ne bo, ampak da jih obišče, ko se vrne po treh letih. Da tedaj! Tedaj se tudi preseli v mesto, da ne bo treba več kislega Petrovega lica.

Dekleta so prihajala vedno bliže, sedaj so se že vzpenjala v klanec. Anza je stopil proti križu, kjer so se križala tudi pota. Tam je stal podjetno razkoračen z rokami v hlačnih žepih. Hihitaje so prihajala po klancu navzgor. Najbolj mu ugaja Strnadova Lizika.

Zasople so postale ob križu.

»Bog Vam daj dober dan!« je voščil Anza.

»Dobro srečko!« so se odzvale.

»Kaj ste slišale lepega pri nauku?«

»Sam bi bil šel poslušat mesto da lenariš tu okrog!« se je odrezala Strnadova, velika deklica bolj bele polti kot druge in sila čednega lica, ki ji ga je nagla hoja v breg oblila z ljubko rdečico.

Druge so jo obstopile in pričel se je pogovor preko ceste, ki jih je ločila od njega.

»Ali so kanonik že umrli?« je zinil Anza, ker ni vedel drugega.

»Niso še. Pa ne bodo več dolgo ...«

»Kako moreš tako grdo vpraševati, saj so bili vendar dober gospod!«

»Tudi ti boš kdaj star in boš moral umreti!«

»Le da za teboj prav nikomur ne bo žal!«

Zabavljice so švigale sem in nazaj in očitale so mu še, da je postal sila gosposki in da se zdi, kaj vse da je on, Logarjev Anza. On pa jim je obljubljal, da jih zatoži nekomu, ki jim ni ne brat niti sorodnik!

»Ti žlehtnoba, le poskusi!« ga je izzvala Lizika in vse so se glasno zasmejale. Lizika pa je zardela in Anzi je bilo nerodno. Ni mu po volji, da vedo ... A to mu je močno pogodu, da ji je tudi on všeč!

Pa je v tem prišvedrala po klancu Jeločnikova Mima, tista Mima, ki se je vsi boje in ki se že tako dolgo drži Logarjeve hiše. V devištvu in sitnobi se je bila postarala in lezla v dve gubi. Od dne do dne je postajala bolj sitna in pobožna. Komaj je prisopihala do križpota, pa se je zagnala:

»Ali nimate drugega dela kot avšati se s tem tercem? Molile bi rajše med potjo iz cerkve proti domu, molile in prosile svetega Duha, naj Vas razsvetli, da ne boste svoj živ dan take pohorske tore kot ste zdaj. Kaj se imate smejati temu norcu, ki se šemi po gosposko? Ali so vas Vaše matere tako učile? Tam pred križem pokleknite in molite nekaj očenašev na čast svetemu Alojziju, naj Vas obvaruje izkušnjav in sramote.«

Dekleta so kar ponižno in poltiho pozdravila in se obrnila naprej v breg. Anza jo je brž odkuril, da ga Mima ni mogla dohajati in ni slišal sebi namenjene pridige, ki jo je Mima vedno glasneje drdrala predse.

Svetli smehi deklet so se daleč iz gozda še izgubili sem doli. Anza pa je bil lačen, zato se je okrenil proti hiši. Gospodar Peter je ležal pred hišo pod jablano v senci in spal. Sedaj je bil že osem let poročen in žena mu je bila porodila tri otroke, dve deklici in zdravega dečka, ki je še tekal v krilcu po dvorišču okrog, vedno potolčen in smrkav.

Anza si je odrezal v izbi velik kos domačega kruha, potem je šel na dvorišče, kjer sta sedeli Logarica in njena snaha na klopi za hišo in se redkobesedno pogovarjali.

Anzi je bilo dolgčas. Sklenil je, da tudi poskusi pod kakim drevesom zaspati; pod večer pa se obleče in pojde v mesto, kakor se je bil že sinoči domenil z Merkovim Francijem.

***

Mehko in hladilno je predel mrak nad razgreto Vilunjsko globeljo, ko se je vračal Heinz proti mestu. Hodil je bil visoko gori pod pohorskimi vrhovi. Gora mu je pela, prepeval mu je gozd, pela je zoreča ajda na rebreh in v dolini in kakor brneči basi so mu govorile ceste, ki jih je gledal, kako vodijo človeka križem sveta.

Ali bi šel skozi gozd h Korenu?

V premišljevanju ga je zmotil človek, ki je naglo prišel po legenskem kolovozu navzdol in ga menda hotel prehiteti na poti v mesto.

Heinz je počakal. Kar tako iz radovednosti, v vedrem, v življenje zaupajočem razpoloženju je hotel tujemu človeku prijazno pogledati v obraz, mu morda celo pokimati v pozdrav.

Tujec je prihajal mimo. Mlad, neustaljen obraz, ki ga je moral že večkrat videti v Podgorici, noša napol kmečka, napol meščanska, hoja bolj kmečka kot mestna, ves človek na prelomu iz kmeta v meščana. Bedak! Najbrže kak pisarček! Kmečki sin, ki se hoče preleviti v meščana, osel! Heinz ni niti pokimal, niti ogovoril Logarjevega Anzo, ki mu je bilo od sile nerodno, da ga čudaški Moll tako ogleduje in še celo tako grdo od strani. Anza je pospešil korake in srce mu je bilo hitreje. Ko je že bil v mestu, se je šele pomiril.

Heinz je še nekaj časa ostal na cesti in razmišljal.

Zakaj se sam ne oprime življenja, ki mu uhajajo taki zarobljenci kot Marinc in ta, ki je sedaj šel tod mimo?

Ali je res prepozno zanj ali pa bi bil v tem primeru on sam uhajač in polovičar, prislinjenec in nebodigatreba?

Kaj, ko bi mogel zbrati toliko denarja, da bi si kupil bajto, par njivic, kos gozda, majhen sadovnjak in hlev, pred katerim bi curljala voda v korito, iz katerega bi pile pohlevne krave z mehkimi gobci.

Ali bi dobil tako posestvece tu gori na Legnu, v Borju, za Šentlenartom ali v Zaplani?

To bi bilo zdravje, pesem in prava pot do cilja.

Kako da ni nikdar prej čutil tega hrepenenja po dišeči zemlji, po enostavnem življenju na kmetih, po sadu z drevesa in po zvesti domači živali?

Kam bi dal klavir? V kmečko izbo?

Ali se ne bi norčevali ljudje, meščani in kmetje, ali ne bi pomenil ta poizkus spet nanovo borbo proti zasmehovanju in čudakarstvu? Ali bi našel ženo, ki bi šla z njim? Edita – nikdar!

čemu se ne more otresti vsega tega, kar ga ovira zaživeti resnično? Saj se niti sedaj ne more toliko premagati, da ne bi šel h Korenu, dasi ve, da je tam ona, kateri bi se bilo najbolje izogniti.

Ko je prišel tiho po trati bliže, je že mogel razločevati glasove. Sedeli so zunaj pod jablani.

Heinz je čakal in napeto poslušal, kdaj zasliši njo. Kako da se ne smeje? Glasovi so se križali, govorilo jih je več istočasno, moških in žensk, a vendar njen glas bi spoznal takoj, če bi bil med njimi. – Ali bi šel tja, ali raje ne bi šel?

Vleklo ga je tja, vleklo za vse srce in ni se mogel, a se tudi ni več hotel ustavljati strugi, ki ga je vsega nosila neznani deželi ljubezni naproti.

Mislil je že pristopiti, ko je zašumelo v gozdu, ne daleč od mesta, kjer je stal. Šepet. Zaljubljena dvojica! Naj gre mirno naprej, on ne bo motil. Stopil je za drevo.

»Obljubi mi, da se ne boš več poigravala z menoj in z njim! Sedaj mi moraš obljubiti, čuješ! Sicer ...

»Da! Da!«

»Kaj ti veš, kako sem trpel zaradi vsega tega. Ali bo sedaj dobro? O, ljubica?«

Slučaj, o ti prekleti slučaj, vseh hudičev seme! Seveda ju je bil takoj oba spoznal, že ob prvi besedi ga je sunilo v želodec in mu zagomazelo po hrbtu, kakor da se je bil neznansko prestrašil. Kaj je bil dejal oni? Sedaj bo vse dobro – ta »sedaj?« Seveda sedaj!

Pa ležeš previdno na tla in se po trebuhu plaziš na pot nazaj, odkoder si bil prišel poln vroče domišljije! Pa si prisluškoval in slišal, kako trapast domišljavec si, ker sedaj ... Ne! Fej!

V temi poleg ceste je obležal. S pestmi je bil v tla in grizel živo prst. Domišljavec – norec! Lisasti bliski švigajo mimo oči – o ne, to niso solze, da bi bridke in vroče tekle po licu. To je jeza, vseh Mollov najkrepkejša dediščina v tej njihovi revščini: jeza, revščina, jeza, ki se ti zarije v možgane, strupen pajk, ki ždi v tebi in žre iz mozga ...

Sedaj? Kako je izgovoril ta »sedaj?« Ah Heinz, obraz bi mu raztrgal s temi rokami! Pa ona? Ne, ne! Ne misliti na to ...

Greš in dirjaš preko polja, vdreš v gozd in v temi krčevito zapiraš oči, se ti vsiljujejo slike, ki jih nočeš videti, prividi, kakor da si bil priča ... Nočeš ničesar več vedeti, le pozabil bi, izbrisal iz sebe, pa ...

Nag se je okopal v mrzli vodi Vilunje. Saj je bila tema!

Greš domov in nihče te ne sreča in nihče te ne ogovori. Odnekod ti pride motiv, na katerega si hotel nasloniti pesem:

prišla bo spomlad zelena,
kadar se ozeleniš,
mladim fantom žalost striš.
Takrat pa črez vse gore,
moj pozdrav naj k tebi gre ...

Pa ne moreš prekleti pesmi, ker pesem je lepa in božja, le ti si tako medel in umazan, ti in tvoje življenje, ki se ti je zdajle spet prav po svoje zarežalo v obraz.

Ko je hotel zaviti mimo cerkve, ga je ustavil pijan človek visoke postave, brez klobuka, razmršenih las in razoranega, suhljatega lica.

O, saj to je Lournierjev Franc, nekdanji sošolec, sedanji vodja podgoriške hranilnice, skloleban človek, vdan pijači, ki ga je moralo braniti vse sorodstvo in vsi botri, da ga niso že zdavnaj pognali iz službe.

»Moll!« je zaklical s hripavim glasom in dvignil roko, kot da bi hotel Heinza prijeti za ramo.

»Kaj hočeš?« je osorno vprašal Heinz, ki je sovražil vino in šleve, menda že zato, ker se je moral tudi on skrbno izogibati alkoholu, ki mu je bil v mladosti poleg vsega drugega najopasnejši zvodnik.

»Govoriti hočem! Slišiš! Končno hočem govoriti tudi jaz. Poslušaj Moll, saj me nič ne briga, kaj počenjaš, ni mi mar, ali te ljudje res cenijo ali ne. Jaz te nisem nikdar sovražil, pa tudi rad te nisem imel. A sedaj ...«

»No kaj sedaj ...« Heinzu je bilo od sile zoprno to nesmiselno čvekanje, glava mu je še gorela od prestane muke, z nikomer se mu ne bi dalo govoriti, najmanj s pijanimi izkoreninjenci. Oni se je zazibal, stegnil roko in ujel Heinza za ramo. Heinz se je skušal izviti, a koščena roka Francetova ni popustila, trdno ga je držala za ramo.

»Sedaj, Moll, je še čas zate. Veš, Jaka Engelmanov je bil danes ves dan z menoj. Pila sva in Jaka me je zmerjal. Saj veš. Jaka pravi, da sem norec in osel, ker sem se baje zapil radi onele – saj Ti veš radi katere, in Jaka je dejal, da boš sedaj ti na vrsti – pri njej namreč ...«

»Franc!« Heinz je hotel udariti – pa ga je minilo, še preden je dvignil roko.

Udariti tega človeka tu pred seboj, tega ubogega izgubljenca, ki ga je baje res pogubila lepa apotekarica, ki se ni nikdar niti zmenila zanj. Udariti ga v obraz – kako grd greh! Pobožati bi ga moral, brata, po razoranem, od pijače in razburjenosti razgretem obrazu, poljubiti mu krvavoobrobljene, zmedene oči, saj mu je brat.

Obeh se je nekoč doteknila ženska lepota, ki je bila prišla bogveodkod v to ozko, vsakdanjo in dolgočasno Podgorico. Oba sta se je oklenila, si vzela njeno pojavo v svoje življenje, kakor jo ima v svojem življenju vsa Podgorica, ki jo ljubi, sovraži, jo razvaja in trpi radi nje.

A on, Heinz, lahko uteče njej in Podgorici, kadar hoče, ta pa je uklenjen v oboje in še v klavrno onemoglost.

Heinz je molče odšel in Franc ga je izpustil brez besed.

In vendar so nekje ljudje, ki jim je dana sproščena, neoskrunjena pesem:

takrat pa črez vse gore,
moj pozdrav naj k tebi gre ...

Tisto noč pa je bila pri Merku velika polomija, ki se je drugo jutro naglo raznesla po vsej Podgorici. Pavle, starejšega Pirša sin, nekoliko omejen mladenič šajtrave postave, je bil zaljubljen v Merkovo Malči.

To skrivnost je bil zaupal njenemu bratu Franciju, ki je potem z Logarjevim Anzom in z Marjačevim sinom-študentom pripravil veliko zlobnost. Najprej je nagovoril Pavleta, naj zleze ponoči skozi okno z dvorišča v Merkovo kuhinjo, odkoder prav lahko pride do Malčkine sobe. Natvezil mu je, da ga sestra ljubi in pričakuje to noč. Franci je bil koj potem, ko so se starši spravili spat, znesel pod kuhinjsko okno vso stekleno in porcelanasto posodo, ki jo je hiša premogla, in vse to se je z velikim žvenketom in ropotom razbilo, ko je podjetni vasovalec stopil skozi okno. Oče Merk je bil z bikovko v roki takoj ob Pavletu, ki je usodno zmoto v kraju prepozno spoznal. Drugi dan niso imeli pri Merkovih zjutraj niti ene cele skodelice za kavo niti krožnika niti sklede za žgance. Stari Pirš je potem plačal pri Wommerju pet goldinarjev odškodnine za ljubavno hrepenenje svojega sina, ki je prejel za vso blamažo in bolečine še nekaj zaušnic.

Podgorica pa je imela svoj dogodek.

***

Jeseni so peli rekruti, ki so odhajali v strnjeni vrsti prav nerednih in nerodnih korakov proti Vilunji:

Bobni bodo ropotali,
pot krvavo nam kazali;
takrat pa črez vse gore,
moj pozdrav naj k tebi gre ...

Anza je šel z njimi. Peti pa ni znal! A vendar se ga je prijela pesem, tisto žalostno zavijanje na koncu; čeprav fantje niso posebno lepo peli, pa je že pesem taka, da ga je stisnila okrog srca zavest: grem in Bog ve, če se vrnem ...

Heinza ni bilo, da bi jo bil poslušal. Bil je spet na Dunaju.

Gospod kanonik Rosnar, stari slovenski rodoljub, je umrl in zapustil mnogo denarja slovenskemu semenišču v Mariboru, nekaj pa farni cerkvi Sv. Lenarta za zgradbo štirinajstih kapel križevega pota od cerkve pri fari do Sv. Jurija na starem gradu. Nad njegovim grobom naj bi bila prva teh kapel.

Logarica je bila prinesla v soboto popoldne pred zahvalno nedeljo nekaj lepih jabolk za oltar, ker je bila taka šega, da je vsak kmet prinesel na nedeljo pred Vsemi sveti lep sadež od pridelka, kar je mežnar potem razstavil na oltarju. Eni so dali najlepše žitne klase, drugi koruzna storža, tretji lepo pcsco, koren, repo, krompir, hruške in mak, kar je pač imel vsak določeno dati. Nad tem se bo jutri maševalo v zahvalo za žetev vsega leta.

Logarica je oddala svoje mežnarju in stopila h grobu svojega moža.

Na plošči, ki je bila vzidana nad Logarjevim grobom, so se svetili kanonikovi verzi, vdolbeni v mramornat kamen z zlatimi črkami:

»Ta ranjki bil je mož pošteni,
bil je tudi mož ljubljeni
in svojim bil je oče mili,
pomagal drugim rad v sili,
Bogu je zvesto bil vdan
dalč okoli Logar znan.
V miru tu počiva zdaj,
večna luč mu sveti naj.
Amen.«

Prebrala je vsako besedo počasi in pazljivo, potem je se vestno zmolila nekaj očenašev za možev pokoj in se spomnila tudi njega, ki je ta napis sestavil.

Niso jo bolele te lepe besede, ki bi bile vredne boljšega človeka kot je bil ta njen pokojni Miha. Pa Logarica je vedela, da bi moralo biti na svetu popolnoma drugače, kot je sedaj, če bi smeli povsod pisati in govoriti le resnično in pravično. Ker pa tega menda ne bo tako kmalu, tudi ta napis ni laž; saj tako je zdaj življenje na svetu in končno, končno je bil tudi Miha le siromak, kakršnih je mnogo ...

7. Goljufi.

Bilo je v predpustnem času, štiri leta pozneje, ko je nekega četrtka zvečer pridrvel učitelj Bande ves razburjen domov. Trešnil je z vrati, otroci so se v strahu, da jih doleti zaslužena kazen za nagajivost, hitro poskrili skozi druga vrata v spalnico staršev in pod postelje.

Bende, ves zaripel, je vpil po stari navadi: »Eva, Eva!«

»No, France, kaj pa je?« se je oglasila životna gospa Eva od štedilnika sem. »Cirila sem že udarila, da si bo zapomnil!«

On pa ni niti slišal, da je govorila nekaj o Cirilu, upehan si je primaknil stol k mizi in vpil, medtem ko je sedel nanj:

»Pusti piskre – sem k meni, takoj! Nekaj groznega se je zgodilo!«

Počasi je premaknila lonce na štedilniku, se še ozrla za otroki, si obrisala roke v predpasnik in stopila k njemu, ki je že capljal od togote.

»Kaj je? Ali so bili naši otroci poleg, ali je kakšna politična komedija?«

»Ne, ne, ne! V mestu, v našem mestu, med poštenimi meščani se je dogodil tak škandal, ki ga Podgorica še ni doživela, odkar stoji.«

Sedaj pa je bila res radovedna, celo malo strah jo je bilo te novice.

»Ali so koga ubili?« je zadrhtela. »Moj Bog!«

»Kaj? Ali ni dovolj, da imamo tatove med seboj, tatove in goljufe, – še morilcev in ubijalcev se nam manjka?«

»Tatove?« Hotela je reči: Hvala Bogu! Uh, to bi bil vzrojil! »Kje so pa kradli?«

»V hranilnici primanjkuje dvajset tisoč goldinarjev! Dvajset tisoč!«

»Lournierjev Franci?«

»Kdo pa drugi!«

»Za božjo voljo, uboga mati! Ali so ga že zaprli?«

»Kaj bi ga zapirali! Vse ostane med nami. Gospa povrne!«

»Odkod bo jemala, saj bodo morali vse prodati? Toliko denarja! Kam pa je zdajal toliko denarja?«

»Zapil in zapravil s tisto svojo baburo grdo.«

»Toliko denarja! Saj to ni mogoče, da bi bil toliko zapil!«

Nestrpno je zmajal z rameni. »Mogoče ali ne – denarja ni v blagajni; kam je šel, se bo že izvedelo. Če se bo!«

Roke so ji obvisele v naročju. Kaj takega! Taka poštena hiša! Ali je to znamenje, da propadajo te stare hiše, ti stari rodovi?

Pa je zarenčal on: »Jedel bi!«

Otroci so menda ob vratih prisluškovali, ker so bili hipoma spet v kuhinji in krog mize, ki jo je mati pogrinjala za večerjo.

Večerjali so ričet z vkuhanim fižolom in svinjskimi parklji.

Otroci (četvero jih je bilo: Ciril, Rezika, France in Marta) so mrdali in žnodravo jedli; Ciril, najstarejši, je celo pljuval fižol pod mizo. Mati danes tudi ničesar ni videla. Očeta so se bali, ker se je tako strašno razhudil, da je jokal od jeze. Tepel ni, le tresel jih je za ramena in njegov obraz se je izpremenil tako, da jih je bilo kar groza. Vedeli so, da jih mati nikdar ne zatoži, ker se boji za očeta, in zato so ji nagajali, če je bil oče blizu in njih početja ni opazil. Mati pa je grozila le z očmi in, ko je oče odšel, jih je pozabila pretepsti.

Danes pa sploh ničesar ni opazila.

»Martka še spi?« je vprašal oče nenadoma.

»Še!« so odgovorili vsi trije obenem in zrli očetu v obraz.

»Še to – kmalu bi bil pozabil! Novo šolo hočejo zidati! Novo šolo!«

»Saj je stara že res prava podrtija!«

»Še petdeset let bi bila dobra za Podgorico. Saj vem, kaj hočejo ti vragi. ,Südmark' naj pride na pomoč, da bo šola strogo nemška za vse in naši otroci naj postanejo poturice.«

»Eh, beži! Saj je še krajni šolski svet tudi tu!«

»Ali poznaš ti ta krajni šolski svet? Te naše mevže: Logar in taki se vendar kar v tla pogreznejo od spoštovanja, če jih nagovori kak Erkman. Potem se bodo razburjali in klofutali po oštarijah; tam pa, kjer bi zalegla krepka beseda, si bodo gladili brke in gledali v zrak in lepo molčali. Našek je prav tak! V gostilni goflja – sicer pa ukrivljen hrbet!«

»Našek je revež, vdovec z malimi otroki. Vse v neredu, nikdar poštene jedi, vse zanemarjeno in umazano. Zakaj se ne poroči v drugič?«

»Ali naj vzame to strašilo? Ni dovolj, da je spravila enega v nesrečo! Ta presneta babura! Ali pa naj vzame Sadlerjevo nemarno truplo?«

»No, no, France, otroci ...«

»Kaj pa poslušate tu, a?« se je zadri v otroke. »Marš!«

Potem pa je šel še enkrat z doma. – Otroci so že spali, ona pa je še imela nekaj krpanja za otroke. Njeni otroci! Ciril je precej razborit in navihan. Naj bo! Samo Bog ne daj, da bi morala doživeti tako sramoto, ki je zadela gospo Lournierjevo! Njen sin – goljuf!

Od staršev je bila podedovala precej denarja in tega hranita z možem za otroke, ki naj študirajo ... O, tudi mož je človek za družino, dober in skrben. Ko bi le ne kričal tako! In vihrav je kot huda ura.

Morala se je nasmejati, če se je spomnila, kakšen je.

Čudno, kako se časi izpreminjajo in kako kot žena polagoma utoneš v teh malih skrbeh za dom in družino!

***

Še strožji in ujedljivejši je sedel pred kratkim ovdoveli Kari Engelman na predsedniškem stolcu družbe pri Vobachu. Vsi so bili neobičajno potrti; le Marinc je gledal prisiljeno nesrečno naokrog, češ, kaj pa morem jaz za vse to. Baje je jokal Lournierjev Franci kakor ženska, ko so ga odslovili iz hranilnice. Človeku se smili, seveda, a ...

Bende je pozdravil in sedel k Marincu, ki ga je bil sila vesel. Ponudil mu je koj svoj kozarec, sebi pa naročil drugega.

»Pivovarno bo morala zapreti!« je menil Engelman kratko.

»Kaj še! Saj smo še mi tu. Jaz sem bil popoldne tam in sem ji v roko obljubil, da ji pomagam, kolikor morem. Si bova že nekako uredila, kaj ne, Rudi? Sicer pa – Lournierjevo je desetkrat toliko vredno!« je menil stari Niess.

»Lahko! A fantje so vsi skupaj za nič! Ali ji je bilo treba kar dva šolati? Ali je moral Karel slediti takoj Mollovemu Heinzu? Ali ni dovolj, da je plačevala za Pepija? Tudi apotekar ni zadovoljen s Feliksom. Maks in Roman se potikata v pivovarni kar tako za šalo, edini Hugo je v trgovini, ta pa ...«

»Sedem fantov vzgojiti je za eno žensko preveč!« je menil Niess.

»Kaj bi to! Sedaj so že vsi odrasli ljudje, ki bi morali vedeti, za kaj gre v življenju. France, štiridesetleten dedec, ali je nor ali pa zločinec!« Trdo so padale Engelmanove besede v tišino.

»Karl!« Stari, sključeni gospod Niess se je vzravnal.

A Engelman ni umaknil pogleda in vrtal naprej.

»Ta človek ni vreden drugega, kot da ga naslonijo na zid in ustrele!«

Umolknil je še Niess. Vsi so otrpnili. Kako more Engelman kaj takega izreči, saj so njegovega deda Gottfricda Pucka po nedolžnem ustrelili Francozi in še vedno je stal za mestnim zidom tisti križ, kjer je sam Karl Engelman vsako leto ob Vseh svetih glasno zmolil tri očenaše! Kako more prav on kaj takega ziniti!

»Naš Korl je svinja!« se je zadrl brat Jaka iz točilnice. O, vedel je, da bodo nocoj tu notri govorili o Francetu in da bo Karl najhujši.

Engelman je posinel. Ali bo planil pokonci in zadavil brata? Nič.

Niessov Rudi je vstal in naglo zasukal Jako skozi vrata na cesto.

Hipoma je bilo vse pokoncu. Engelmanu je postalo slabo. Visi so se gnetli okrog njega, le stari Niess je bil obsedel.

Merk pa je medtem pripovedoval Bendetu in Štancerju, kako je bilo s Lournierjevim Francem. Engelman je bil zahteval od hranilničnega odbora natančno revizijo, češ, da so letni obračuni netočni, akoravno Niess trdi obratno. Niess je baje še pred enim tednom svaril Franca, naj se pripravi na revizijo, a Franci je že vedel, da je vse izgubljeno, in pil naprej. Engelman, Wommer, Erkman, dr. Mačik in stari gospod Niess so bili davi prišli v hranilnično poslovalnico revidirat; našli so Franceta pijanega in vse v neredu. Denarja primanjkuje nekaj preko dvajset tisoč goldinarjev. Vsega ni mogel zapraviti sam in ljudje že govore, da je v pijanosti metal denar tudi med smeti. Gotovo je mnogo razposodil brezobrestno in si dolžnikov ni zapisal. Sicer pa se je baje hotel obesiti, a sedaj ni spraviti iz njega pametnega stavka. Gospa baje hoče vso povrniti in stari Niess ji je obljubil žirirati, Engelman, Mačik in Erkman pa menda zahtevajo povrnitev vsega zneska naenkrat in Karl je grozil, da sicer ovadi stvar oblastem. Francijevo mesto je sedaj seveda prosto.

Ko je bilo spet mirno in je tudi Engelman spet sedel za svojim kozarcem, je vprašal Bende prav glasno:

»Kako bo pa s šolo?«

»Zidali jo bomo!« mu je vrgel Engelman Karl v obraz.

Staremu Niessu pa je bilo dovolj tega.

»Karl, dovolj sem se prejezil danes! Jutri, pojutrišnjem si bomo oddahnili in rekli, saj ni bilo vredno toliko ostrih besed! Glede tega pa moram tu povedati, dokler bom jaz sedel v šolskem svetu, je ne bomo zidali. Predobro vem, da bi bile le razprtije in mnogo, mnogo jeze, če že ne gorja. Doslej smo sedeli v isti šoli z onimi tudi mi in tako naj ostane. Kmetje naj se nauče tega, česar jim bo bridko treba, ko bodo hoteli iti po svetu ...

»Vaši pa bodo morali vedno znati tudi slovenski, če hočejo kot obrtniki, trgovci in advokati tu med njimi živeti!« je vsekal Bende ves rdeč in zavzet od lastne smelosti.

»Na – tu ga imaš! Tako nam bodo sedaj ukazovali! V tvoji šoli, Niess!«

O, Engelmann je znal pikati! Tudi vsi drugi so se zganili. Saj res, kaj pa ima ta učiteljček tu govoriti? Saj res, ti ljudje, ti Slovenci, postajajo predrzni? Engelman ima prav, kdo pa je gospodar v tej deželi, a?

Stari Niess je že hotel nekaj povedati, a je rajši obmolknil. Kaj bi hasnilo tem ljudem dopovedovati, da so prav taki Engelmani največji škodljivci na svetu? Taki mračni zavistneži so vendar vsakemu ljudstvu, tem neumnim, zaslepljenim ljudem, ki jim je oblast največja dobrina na svetu, najljubši vodniki. On, Cajetan Niess, pa je bil utrujen življenja, ki mu je z mnogimi drugimi dalo tudi ta nauk, da se ljudje dobroti in pameti upirajo bolj nego vsaki drugi stvari.

Kaj bi torej Engelmanu ugovarjal? Naj poskusi Bende sam, če ga je kaj moža.

Niess se je odpravljal domov, pa je prihrumel stari Vobach in ga potisnil na stol nazaj. »Počakaj! Počakaj!« je vpil razigrano. »Gospodje, danes bomo še pili! Postal sem dedek! Naša Anica, moja ljuba snaha, je povila sina! Živijo Vobachi!«

To je bilo veselja, vpitja in čestitanja! V točilnici so nabijali sod piva, točajka je nosila vino, dedci zunaj so kričali vse vprek in Vobach je objemal svoje goste in prijatelje, kakor da je sam srečni oče.

Bende pa se je tiho izmuznil, saj je vedel, da zanj ni mesta med njimi in bolje je tako.

***

Tudi pri Erkmanu so nocoj še dolgo bedeli. Tam se je zbirala tako zvana boljša družba in med njo je bila tudi gospa Edita.

Namenoma se je dolgočasila. Da ne bo mislila tista milostiva tam, ker je žena okrajnega glavarja in po rodu plemenitašinja, da se mora takoj prve dni vse vrteti okrog nje. Naj se le dela važno s tem, da se obrača s takimi nebistvenimi vprašanji do svojega moža, druge pa za sedaj še zviška prezira. Kmalu jo bo minilo in v tej Podgorici bo morala bili zadovoljna tudi s tem molčečim koncipistom, ki je prišel na Hornovo mesto, ali pa z onim novim adjunktom, ki ji ga ona prav rada prepusti. Novi mladi zdravnik dr. Treiber je že zaznamovan za eno dr. Koenigovih hčerk! Magister je prostaški osel, vsi drugi pa so plesnivi poročenci! Kako jih na primer zadovoljuje ta pogovor o nečedni aferi Lournierjevega Franca! Njen lastni mož je med njimi edini, ki ga ne obsoja in ne psuje kot pokvarjenega zločinca, vsi drugi pa – fej! Čeprav so toliko ponosni na svojo nadčloveške plemenske prednosti, niso prav nič drugega kot slabo prepleskani Pohorci! Polovičarji – najpriskutnejša prikazen!

Zataknila se je misel. Polovičarstvo! Ali ni to tudi ona? – Še vedno ni grda, stara babnica, še vedno je lepša nego ta ohola »plemenitaška« gos tam na drugi strani, a tega, kar je bilo včasih, ni več ... No, za Podgorico še vedno dovolj! Seveda – za Podgorico! A kje naj v tej nesrečni Podgorici še ujame kdaj svojo srečo, za katero se je pehala zastonj toliko let, ko je bila še mlada in res lepa? Horn je šel, hvala Bogu, da je šel. Adjunktov in koncipientov ji je za vse življenje dovolj. Prav v času, ko ga je bila že davno sita, ko je pričakovala, da se začne ohlajati, je znorel še bolj in ji grozil s škandalom. Njej pa ni bilo prav nič do življenja ločene žene, prezirane, celo zaničevane in vprežene v posledice svojega koraka. Taka mučeništva ljubezni ji niti v romanih niso ugajala, kaj šele, da bi bila sama sledila fantastu, ki je živel v duhu književnih vzorov romantike! Sama se je bila vnela ob njegovi strasti po njej, a spoznala je, da se on vara, ko je imel svoje samoljubje in poželenje za veliko ljubezen do nje. Ničesar ni bilo med njima, kar bi jima bilo dalo zavest skupnosti: niti greh, s katerim je prelomila zakon. Ko se mu je potem odrekla, je zdivjal. Z besedo in s silo jo je hotel ponižati in umazati. Pa se ga je le otresla; njen odpor je bil večji, kot vsa njegova moškost.

In vendar se ni mogla znebiti sramotne krivde – ne radi njega, njenega tako zvanega »zvodnika« in tudi ne radi zakonskega moža. Tega dolgočasnega lenuha je imela še nekako rada, saj jo je najmanj izmed vseh moških nadlegoval z važnostjo svoje osebe, a krive se pred njim ni mogla čutiti. To je nekako tako, kakor da imaš telesno hibo, za katero nihče ne ve in ki je nikdar noben človek ne bi mogel na tebi opaziti; le ti sam veš zanjo in čeprav se smeš smelo kazati, da si popoln človek, se vendar vedno s kruto jasnostjo zavedaš, da lažeš. In zato – –

No, še vedno se pogovarjajo o Franciju: O – ta je bil tudi nekdaj vanjo zaljubljen – on in Heinz Moll. Heinz! Morda ji je bil zameril Horna? Hipoma je ni več pozdravljal, zdaj pa ga že dolgo, dolgo ni več videla. In ta Franci! Gotovo je namenoma pijančeval, ker je bil nesrečen. Ali ni čudno, da zmore biti tako usodepolna, da so se moški radi nje do smrti zasovražili med seboj, se zapili in odhajali iz Podgorice, to se pravi, da so bežali pred njo in samimi seboj?

Kako bi ji neki bilo pri srcu (to je premišljevala že večkrat), če bi se radi nje dvobojevali ali pa če bi se kdo radi nje ustrelil? In to v Podgorici? Da bi zbežal v smrt?

Kam pa naj sama zbeži? Kam naj zbeži iz tega niča?

Vstopil je gospod dr. Mačik. Aha, ta bo vedel kaj gotovega povedati! Takoj so ga obsuli od vseh strani z vprašanji o Franciju.

Še pozno v noč so sedeli skupaj, moški so preudarjali in svetovali, kaj bi bilo treba storiti, obe ženski pa sta molčali in sledili vsaka svojim mislim, ki so bile bolj sanje v bodoče dni.

***

Starega »Jagnjeta« ni bilo več. Lastnica je morala bajto na zahtevo in tožbo oblasti podreti! Potem pa je kupila Wernerjovo gostilno pri Sandwirtu. Tam so sedaj čepeli kvartopirci in metali denar in kletvice za hudičevimi podobicami na okroglo mizo.

Nočni čuvaj Jirgele jih je bil prišel že v tretjič opominjat, naj se spravijo domov, pa ga je nahrulil solicitator Korak, učitelj Našek je le zamahnil z roko, a Tončkov Francelj ga je pograbil in vrgel na plano.

Sramota! Sedaj so pa še zapahnili vrata. Tako!

S helebardo v eni in z laterno v drugi roki je drsal Jirgele proti »ravbarski« ulici, mrmral jezno predse in grozil, da jih zatoži vse skupaj, zlasti pa Naška in Goršino. Nihče mu ni bil ponudil pijače! Mrhe skope!

Iz teh velikih luž, ki so se nabirale v sredini te zakotne ulice, je bil izvlekel že marsikaterega pijanca – a za to človek nima zahvale! Nocoj so vsi pri Vobachu. In ta preklicani gospod Engelman seveda tudi; zato ne more tja! Saj bi ga kar jutri iz službe spodil, če ga tam zaloti, namesto na obhodu po mestu! – Zavil je z ulice na trg.

Pri Vobachu je bilo še svetlo in pravkar jih je nekaj prišlo iz veže. Jirgele – pozor! Sedaj pa le strumno.

Stari gospod Niess, mladi gospod Niess, stari Hanneman in Karl Engelman. Jirgele je stopal, da je odmevalo in pozdravil, da so ga morali slišati. Potem pa je počakal, da je postalo vse tiho.

Zdaj pa le k Vobachu, tam bo nocoj vina, vina v izobilici. Še se izplača živeti in biti nočni čuvaj!

***

Pri Vobachu je bilo res vina, kolikor ga je mogel kdo piti, in zato je bilo tudi petja, kričanja in norih besedi.

V točilnici, po podgoriško »švemi«, so se zbrali, ki so se zastonjske pijače najbolj radovali: mežnar Kavšek, zidar Sadler, Vobachov poštni Miha, domači hlapci, Tolamija, Hled in drugi taki gostači. V kotu pod križem so prepevali mladi, ki so se jeseni vrnili od vojakov: Merkov, Štancerjev, mladi kolar Smrčun, Logarjev Anza in Pirčev Pavle, »štats-kripel« imenovan, ker ga niso bili vzeli k vojakom, in ki se je najbolj bal, da bi ga oče tu zagledal.

Ni bilo dolgo, ko je prišel tudi Engelmanov Jaka. Vstopil je oborožen z Jirgeletovo helebardo in z laterno v roki, prepevajo tisto nočno pesem, ki oznanja ljudem uro in priporoča pažnjo na ogenj in luč in se konča s pobožnim pozdravom Zveličarju. In Jaka je znal imenitno oponašati nosljajočega Jirgeleta.

Tudi v boljši sobi so se smejali in stari Vobach se je prizibal na prag in velel: »Prav je, da si prišel, Jaka, le pij, kolikor ti diši, in vsi pijte in bodite veseli, da je en Podgoričan več na svetu!«

Nekako ob polnoči pa se je kar samo od sebe tako naredilo, da so bili vsi skupaj – tudi oni iz boljše sobe – v »švemi«, vsi za veliko mizo, ki so jo bili iz treh združili v eno. Kričaje so peli drugo za drugo. Pa si je Jaka tako izmislil, da mora vsak svojo zapeti, in res so kar začeli. Lepo to petje sicer ni bilo, toda zabavno!

Mežnar Kavšek je nosljal »Am Brunnen vor dem Tore ...«, Jirgele ni znal drugih kot le pobožne, stari Vobach se je nadušljivo drl »Zu jener Zeit, wie liebt' ich dich, mein Leben ...«, Štancerjev Hugo je zapel tisto: »Es wird ein Wein sein ...«, Tolamija jo je potegnil po laško »Santa Lucia ...«, edini Marinc je zapel slovensko, a prav hrešče in z veliko težavo »Kje so moje rožice ...«

Logarjev Anza pa se je, predno je prišla ta dolžnost do njega, spretno izmuznil in smuknil skozi vrata, a Jaka ni utegnil za njim, ker je moral priganjati druge. Čemu naj bi bil pel, ko so se mu že v šoli smejali, kadar je poskušal, in tudi pri vojakih se ni smel vmešavati, če so fantje zapeli.

Kako rad bi pel, če bi imel kaj glasu. A ne teh gostilniških lajn, ampak one čedne pesmice o nageljčku in rožmarinu, o fantu, ki mora na vojno in o dekletu, ki joka doma.

O dekletu, da, predvsem o dekletu.

Skoro vsi njegovi vojaški tovariši so prejemali drobna, dekliška pisemca, ki so jih čuvali kakor svetinje v svojih kovčkih in katerim so odgovarjali v nedeljo popoldan na dolgo in široko, hvalili sebe in vojaško življenje, pošiljali pozdrave in poljube in vse to na rožnatem ali vijoličastem papirju.

Le malokateri, in med njimi je bil tudi on, ni imel mnogo opravka s pisanjem. Pisal je bil le nekajkrat Logarjevi materi in svoji lastni, a mnogo jima ni imel povedati in njima bi se zdelo, da se spakuje, če bi jima pisal na rožnatem ali vijoličastem papirju.

Ko se je vrnil v sobo, ga ni nihče pogrešal. Vsi so bili pijani. Ta je pel, drugi je nekaj razkladal, mladi in stari Pirš sta se prepirala, stric Pavle Pirš je objemal starega Vobacha, ki je ves rdeč svetlo gledal okrog sebe. Marinc je pravil, kako se je ženil, in mladi so ga poslušali bedasto se smejoč.

Anza je skrivaj vzel svoj klobuk in površnik in neopažen izginil.

Saj je bilo tako že pozno dovolj in kmalu bo moral spet vstati! Na sodišču je služba težja kot pri notarju, a zaslužek je boljši in tega starega repenčiča, solicitatorja Koraka, mu tudi ni treba več gledati. Pred ljudstvom si pa le nekako imenitnejši in to velja mnogo na tem svetu! Očim mu je o božiču sicer prigovarjal, da bi bil ostal kar tam v Orehovici in se ponudil za rudniškega pisarja. A kako bi bil mogel pustiti Podgorico! Pri vojakih se mu je ponoči sanjalo o Podgorici, ko je že tako ves dan mislil nanjo!

Odklenil je Štancerjevo hišno dver. Tu je imel svojo malo sobico. Bolje kakor na Legnu prenašati Petrove krive poglede! In Hugo in Franci Merk vesta vedno za kakšno zabavo. Jutri, sta dejala, jutri gremo gledat za dekleti!

Anza ve, da ni zal kakor onadva! A tako grd kot Piršev pa tudi ni! Zdrav je in ravne postave, le ko bi glava ne bila tako kmečko oglata! Brke mu tudi že dolgo poganjajo.

Še slečen se je gledal v malo zrcalo, potem šele je legel.

Zjutraj se pa mora zgodaj prebuditi, na sodišču je mnogo važnega posla in pokazati mora, da nekaj zna! Potem bo morda nekdaj še res nekaj veljal v Podgorici.

8. Mevže se puntajo, staro se smeje.

Da bi mu eno samo šilce tropinovca delalo že toliko zgage? Star je, to je že res, a od enega samega šilca? Saj ga je samo malo pogrelo, sedaj pa ga vleče v mečih k tlom, kakor da so iz svinca. Da le novi župnik ne bi ničesar opazil, to je strog gospod!

Stari mežnar Kavšek si je poveznil cilinder na glavo in šel v žagrad pripravljat za pogreb gospe Lournierieve.

Jej, jej – možje so že čakali! Jej in župnik je bil tudi že oblečen. Menda se ni kar sam oblekel. Hvala Bogu – Naška še ni.

Kovšek se je potuhnil. In ko je slednjič prišel tudi Našek in ko so vsi skupaj odšli proti Lournierjevi hiši, je sam šel nekaj korakov za njimi – noge so mu bile še vedno tako težke in misli so lezle počasi kakor kaka napol otrpla muha po zimi. Približali so se odprti veži, kjer je že čakala krsta in pogrebci.

»Vse jim gre po zlu, tem Lournierjevim«, je pomislil Kavšek. Pred poldrugim letom je bila tista komedija s Francijem, lani je umrl v Grazu Pepi, ki je bil že doštudiran profesor in je mislil vzeti Gretico Erkmanovo. Tudi on je pustil dolgove, ki jih je morala mati plačati. No in letos pomladi je vzelo še starega Niessa, ki jim je bil opora. Hvala Bogu, da gospa Lournier vsaj tega ne ve, da so prav danes izvolili za gerenta mestne hranilnice Karla Engelmana. To se jezita Erkman in Wommer! Ta sta že trdno mislila, da sedita na Niessovem stolčku! Da. Ta Engelmanov Korl, to je hudičev zet!

Jej, jej – zmotil se je bil, zmotil. Vsi ga gledajo. Župniku je bil podal svečo namesto kadilnice.

»Pijanega mežnarja ne bom imel pri fari! Glejte, da se mi nikdar več ne prikažete pred oči tako okajeni! Sram vas bodi – tak starec pa pijanec!«

Saj je šepetal ta novi gospod župnik in dekan, ta gospod doktor Gomzej, a ljudje so vendar opazili. Stari župnik Lesjak mu te sramote ne bi bil nikdar napravil! To je preveč, malo preveč ga je oštel!

A šele, ko so se vračali s pokopališča domov, ga je prav zabolela prizadejana mu grobost. Saj ni bil pijan, od tistega šilca tudi ni mogel biti pijan, bil je le zamišljen in zamisli se lahko vsak človek, zlasti tako star človek, ki je videl toliko teh Podgoričanov takole v krsti zaprtih zadnjikrat med podboji domače hiše ...

No morda bo župnik tudi kdaj star, sključen in nepotreben, pa bo videl, kako bridke so takele solze! Sedaj seveda hodi tam spredaj, vzravnan, visok, dostojanstven in kar sam. Lahko je njemu biti sam. On, mežnar Kavšek, je zdajle tudi sam. Noben ga ne pogleda, tako ponosno gredo mimo. Ta se mu menda še smeji, ta Logarjev Anza, ta kmečki pankrt, ki se je prav tako pritepel v Podgorico kakor svojčas on, Tomaž Kavšek. Seveda, danes je postal hranilnični tajnik in zdaj se je kar pridružil mlademu doktorju Marincu. Ta tudi! Oče se je tudi pritepel kot pekovski pomočnik, sin je že doktor prava in sčasoma bo velik gospod v Podgorici! Prav jim je, tem meščanom! Naj se jim le zaležejo ta kukavičja jajca. O, saj ta dekan tudi ni tako ponižen, kot je bil stari Lesjak, in on je Slovenec! In Marinc; in Logarjev in ta mladi zdravnik Sušec, ki je šele pred kratkim prišel, ti so vsi slovenskega rodu in to bodo sami veliki gospodje, ne pa take ponižne šleve kot on in drugi taki, ki so svojčas prihajali v mesto. Dekanu pa bo pisal in službo mu bo odpovedal. Težko se bo seliti v ubožnico, stara se bo jokala. In pisal mu bo tudi, da še v smrtni uri ne dovoli, da bi prišel z Bogom k njemu! Bog mu že odpusti njemu – mežnarju, z dekanom se pa naj poravnata, kakor se moreta!

Čez teden dni je bil Kavšek že mestni ubožec in neki Lournierjev hlapec, okoren kmečki človek iz okolice, je postal novi podgoriški mežnar.

***

Fric Engelman, Karla Engelmana tihi in ponižni sin, se je neznansko ustrašil, ko ga je neke jesenske nedelje popoldne poklical stari v sobico poleg jedilnice, kjer je imel svojo pisalno mizo in ki je bila le za poslovne obiske. Nad pisalno mizo je visela obledela slika Engelmanovih staršev v starinskih oblekah, kakršne so nosili pred pol stoletja.

V to sliko je uklenil Fric svoj pogled, ko ga je ogovoril oče v običajnem oblastnem tonu.

»Govoriti moram s teboj. Ali bi se hotel poročiti?« 

Fric je zardel. Prav nič si nista slična njegov sivi, sloki in osorni oče s polnoličnim, smehljajočim se dedekom tam na sliki! Ali je dedek nekoč vprašal tako njega, njegovega očeta? Ali je bil ta sploh kdaj mlad? Ali je sploh kdaj v svojem življenju zardel? Dedek in stric Jaka, kako sta si podobna: samo da je stric tanjši in zanemarjen, a smehljaj je isti, dobrodušen in malce porogljiv; le da je bil dedek malce manj lenuh kot stric Jaka, ki se menda le radi tega dela norega, da mu ni treba delati kot vsem drugim. O, oče pa je delaven in – grd. Poročiti se!

»Govori!« ga je oče ostro nahrulil.

»Obljubil si mi, da pojdem v tujino ...« je Fric poltiho omenil in obrnil svoje oči od slike v zaprta vrata druge sobe.

»Premislil sem se. Mollova hiša propade, če ne dobi v kratkem pametnega gospodarja. Usnjar Rednak je davi kupil Lournierjevo pivovarno. Po Mollovi sušilnici in delavnici bodo pa podgane skakale. Ti vzameš o pustu Käthe in jaz bom gledal, da bodo skakale podgane po Rednakovem. Razumeš?

»Nisem usnjar!« je odvrnil sin trmasto in izbegaval očetov pogled.

»Kaj te to briga? Sem že vse premislil, da bo prav. Danes teden greva k Mollovim! Razumel?«

Kaj bi imel Fric od tega, če bi mu sedaj ugovarjal? A ko je že odhajal, ga je stari, še ustavil.

»Dekletom ni treba ničesar praviti in sploh nikomur!« 

Sedaj šele ga je Fric pogledal, ne plaho, a tako izpod hriba, nekako lokavo in vprašujoče, da se je oče začuden zdrznil. A Fric je že odšel in gospod Karl Engelman je bil trenutek pozneje že prepričan, da se je sam zmotil. Kako bi si bil drznil ta smrkovec? Ne, ne – to se je le njemu tako zdelo. V svoji hiši je on gospodar in vsi se mu imajo pokoravati, pa ne bo nikdar revščine in drugih takih polomij!

Jaka – seveda! S čim si je zaslužil tega brata?

***

Logarjeva babica se je vračala z njive, kamor je bila nesla oraču malico. Močan vzhodnik se je zaganjal v staro hrastovje pod hišo. Kako je letos orumenelo listje! Zdaj pa že pada. O, sonce ima še precej moči, tako proti popoldnevu, ko le ne bi tako zgodaj zahajalo, ko je še toliko dela!

Peter, je seveda zanič. Saj se mu že hiša podira nad glavo. Lepa graščina, taka podrtija! K sreči ne stanuje nihče v prvem nadstropju, tako da se je strop podrl le na žito in koruzo, ki jo tam shranjujejo. In ta leseni hodnik, halkon mu menda pravijo, ki ga je imela nekoč grajska gospoda radi lepšega pogleda, se je kar oddrobil in zletel na hišni prag. To je dobro, da so spodaj kamre in kuhinja tako močno obokane, te se ne bodo tako kmalu sesule, sicer pa – Peter tako ne bo nikdar ničesar popravil niti kaj novega, boljšega postavil. Njej, stari Logarici, ni bilo nikdar mnogo do tega legenškega zidovja. Pri srcu so ji bile njive in travniki, lepi pašniki više gori in gozd, ki bi ga bilo skoraj škoda trebiti za popravilo te grajske baharije. Koliko je svojčas prigovarjala rajnkemu možu, naj postavi v dolini pod legenskim gričem poleg starega mlina novo hišo, za kmeta primerno. Sveta ne bi bilo treba kupovati, kamenja bi bili imeli dovolj, če bi bili podrli polovico starega poslopja; dovoz bi bil lažji in bližji, peska in apna je bilo doma dovolj, lesa tudi, a tudi sama je bila prinesla v zakon precej petic, ki jih še tudi z zidanjem ne bi bilo konec, če bi bili vsi prijeli za delo. A stari je bil prelen in tudi ga ni veselila nova hiša v dolini. Bil je silno ponosen, da so mu v mestu pravili graščak, zlasti, če je bil pijan. Peter je isti. Če mu reče kdo »legenski gospod«, je že njegov prijatelj. Morda bodo otroci boljši! Otroci!

Starka je bila prišla do hleva in sedla na poltrhlo tramovje, ki je ležalo tu naokrog. Prijetno je bilo tu ob zidu; sončno in za vetrom, ki je še vedno pihal od vrhov in podil dolge, bele oblake.

»Otroci!« je pomislila. Peter seveda taji, da je Anza njegov. Kar divji je, če mu ga ona kdaj očita! Bajtarjev Anza je vsega kriv! Toliko je še vsaj otroka, da si ne upa valili krivde na rajnkega očeta.

Anzi pa ni sile! Peter je seveda še bolj jezen nanj, ker mu ni hotel razlagati o hranilničnih stvareh! Pa je le čeden dečko! Malemu Mihcu je vsakikrat prinesel »medvedjeka« (črn sladkor – »Barenzucker«). Kako nebogljeno otroče je bil ta njen Anzek! A se še vedno hiše drži in delaven človek je, kakor da je njen pravi sin. Zdaj bo že kmalu mož, precej je že dosegel in vedno več se mu obeta.

Ž njo pa gre navzdol. Hrbet se uklanja in žile na roki izstopajo debele kot motvoz: Dnevi in leta tistega trdega dela so minili, minilo je ukazovanje, skrb in življenje ob možu, ki bi bilo revno, če ne bi bilo dela in še nekaj takih stvari, ki so ljubezni vredne: setev na njivi, cvetlice v lončkih, lepe, pohlevne kravice marijadvorske pasme, konji in prašički, če so zdravi, pa še pes, ki ga v šali učesneš v mehki uhelj.

Zdaj pridejo dolge zimske noči, ko ne bo spanca in ko bo jutro še daleč, ko moliš in misliš na vse, kar si srečal v življenju!

In potem bo treba kdaj umreti ...

Tisto nedeljo pred Vsemi svetimi, ki do ji rekli v okolici »zahvalna nedelja«, sta pred kosilom, nekako ob pol dvanajstih prišla k Mollovim oba Engelmana, oče in sin Fric. Mollova gospa ju je zagledala iz kuhinje, ko sta vstopila v vežo, si hitela brisati roke v predpasnik in mrmrala jezno v Käthe:

»Pojdi takoj ven in ju pelji v sobo! Bog ve, kaj hočeta ta dva klipana od mene? Najbrž prosjačiti za novo šolo! Saj že tako nimamo ničesar! Prav sedaj pred kosilom morata priti! Da nimajo ljudje toliko pameti, da bi pomislili, da moram sedaj radi njih pustiti kuho in vse. Käthe – alo, brž!

Ko je Käthe odšla iz kuhinje, se je gospa Mollova hudovala naprej. »Ali imam jaz sploh kdaj kaj opraviti v tujih bajtah? Nikamor ne zahajam in še me ne puste pri miru. – Pa bom gledala tako grdo in govorila tako prišpičeno, da jo bosta kar pobrala. Seveda, ta Engelman Karl se mora napravljati tako, da vsi vidijo, kako se zna olikano vesti! Mar bi prišla popoldne po večernicah – sicer pa, ali sem ju klicala?«

Tudi Käthe ni bila ljubezniva z njima, prvič, ker tega sploh ni znala, četudi bi se bila hotela hliniti, a drugič, ker ji ni bilo nič do obiskov.

Ko je vstopila gospa v jedilnico, sta že sedela na zofi, Käthe pa je jemala slivovko in kozarčke iz kredence.

Oba sta takoj vstala, stari ji je stopil naproti, mladi je obstal pred svojim sedežem. Oba sta bila opremljena v slovesno črnino in na mizi sta imela postavljena cilindra.

Pozdravljanje je bilo jako čestito in prav tako neiskreno, potem pa je povabila gospa, naj sedeta za mizo, kamor je bila Käthe že pripravila nalite kozarčke, in spet odšla v kuhinjo.

Starejši Engelman je dvignil kozarček proti gospe in za spoznanje odsrknil, potem je prekrižal prste kakor k molitvi in pričel:

»Spoštovana gospa mama! Gotovo se najinemu prihodu, ki nima vidnega povoda, zelo čudite. Ker sem si pa hotel prihraniti običajne podgoriške čenče, nisem poslal nikogar, ki bi vam bil vzrok današnjega mojega obiska vnaprej nakazal. Kakor vidite sem pripeljal svojega sina, da govorim jasno, prišel sem radi njega in zanj. Obe družini, moja in vaša, sta izmed najuglednejših in najstarejših rodbin, že preko 100 let v Podgorici in tako menim, zakaj se ne bi spet obnovilo staro svaštvo. Kratko: prišel sem za svojega sina snubit vašo hčer Käthe ...« Toliko je povedal Engelman, a to pot ne kratko in odsekano, ampak lepo počasi in smoljnato, kakor da pridiguje.

»Na – to je pa preveč!« je zinila gospa vsa prepadla. Saj se ji je zdela stvar koj od začetka nekako sumljiva, več ko je govoril, bolj se je vznemirila, konec pa jo je vrgel povsem s tira. Saj – ta Engelmanov Fricek je moral biti najmanj kakih osem let mlajši od Käthe in sploh, kako se je mogel stari na kaj takega spomniti, ko se vsa leta ni bil brigal zanje. Sedaj pa, da bi oženili Frica in Käthe ...

»Ne zdi se mi čudno, spoštovana gospa, da se tej moji snubitvi zelo čudite; ako pa položaj malo premislite, se vam bo zdelo vse zelo naravno. Pri vas – upam, da mi ne zamerite odkritih besed – je sila treba novega gospodarja. Saj vidite, da je za žensko zelo težko voditi v današnjih slabih časih samostojno obrt s kupčijo, kakršna je vaša. Svet je postal zelo hudoben in nemaren in žensko si upa vsak goljufati. Vrhu tega se ne bi mogli vedno držati kot gospodar in gospodinja obenem, misliti morate tudi na svoje zdravje, potem pa: konkurenca. Ta Rednak, ki je prišel s culo na hrbtu sem, je lastnik ene največjih hiš. To vam pa lahko mirno zagotovim, da je bila naša rodbina vselej družina zdravih in delavnih ljudi, tako rekoč rod poštenjakov. No, Jakob se je, žal, izpridil, a to mu ni v krvi. Pri vojakih in v tujini so ga pokvarili, da je sedaj tak.« Zadnje je bilo seveda nekoliko nerodno.

Fric je sedel poleg očeta, bled in okoren. Smešen je bil v praznični dokolenski suknji z belo pentljo okrog ovratnika, ki mu je bil preširok. Saj je vedel za to! A bilo mu je, kakor da ga davijo! Toda upreti se – kaj še? Če bi bil mogel, bi bil ušel in se nikdar več ne vrnil ...

Sedaj je odgovarjala Mollova gospa:

»Res sem se malo ustrašila, gospod Engelman, in mogla bi vam tudi točneje odgovoriti, ako bi bila že prej slutila o tem. Tako pa – saj ne boste jezni – moram še Heniza vprašati in tudi Käthe dopovedati, kaj želite. Potem se pa zmenimo. Gospod sin pač počaka ta čas – kaj ne?«

Starejši Engelman je zavlekel usta v kisel smehljaj in pripomnil po svoji navadi: »Nisem vedel, da je Heinz gospodar te hiše!«

»Pač, pač!« je odvrnila Mollova ostro. »Heinz je moj sin in edini moški v družini. Njega moramo vprašati!«

»Radi mene – mislil sem, da se gospod Heinz za dom sploh ne briga več! Saj ga že nekaj let ni bilo več domov.«

»Saj ga ne potrebujemo tu«, je odrezala gospa, »a on ima poleg mene vendarle največ besede. Ako vam ni po volji ...«

»Tako, tako!« je mencal Engelman. Žal mu je bilo, da je bil preoster, kajti Mollovka je gledala nasajeno in zlovešče. »Saj se res še ne mudi tako, spoštovana gospa!« je skušal popravljati »Moj sin že počaka, dokler ne odpiše gospod Heinz!«

»Vi pa tudi! Oprostite, imam toliko kuhe in se bojim, da se mi ne skazi, ker se ne morem zanesti niti na deklo niti na Käthe, čeprav jo že deset let učim in urim ...«

Gospoda snubca sta se morala posloviti in tudi Fric je odšel z istim užaljenim obrazom kot oče.

Käthe, ki to pot slučajno ni prisluškovala je vprašala mater že tako iz navade: »Kaj sta pa hotela od tebe!«

»Kaj sta hotela? Tebe sta prišla snubit«, ji je zabrusila mati in poiskala mirno svoj kuhinjski predpasnik.

Käthe se ni prav nič vznemirjala; saj to ne more biti res.

Toda gospa, ki je privezovala predpasnik, je prav resno, dasi še jezavo, nadaljevala. »Rekla sem jima, da pišem še Heinzu o tem. Staremu ni bilo po volji, da sem mu zastavila pot z našim fantom, a meni je to vseeno, naj se jezita, saj ju nisem klicala!« 

Zdaj šele je Käthe razumela resnico.

»Kdo si je neki to izmislil?« je zavpila razburjena in planila pred mater. »Jaz naj bi vzela to Engelmanovo sirotče, tega pokropanega froca? Obesi naj se tisti, ki misli, da porečem kdaj pred oltarjem tej šlevi Da. Vsi se lahko obesite, če mislite, da me tako ujamete!

»Molči! Tako se zgodi, kakor odločimo mi!«

»Mi? Kateri mi? Morda ljubi gospod brat, ki se prav radi tega pripelje kdaj domov, da bi me zmešetaril? Tam naj ostane! Radi tega se mu ni treba podvizati: če je bil lahko pet let stran, ne da bi bil našel v Podgorico, mu tudi sedaj ni treba hoditi domov. Engelmanov Fricek pa naj zasnubi grofico Pomsti, njo bo dobil prej nego mene!« – Rekši se je zagnala skozi vrata in jih treskaje zabila za seboj.

H kosilu je ni bilo na izpregled; pozno popoldne je prišla v jedilnico in z nekim šivanjem molče sedla k mizi, kjer je bila gospa pravkar napisala dolgo pismo za svojega sina na Dunaju.

Logarjevega Anzo so trle hude skrbi. Vse dneve je premišljeval in po noči ni mogel več spati, tako ga je skrbelo, kaj se mu zgodi v prihodnjih dneh. Tako dobro bi se mu lahko godilo, celo strogi gospod gerent mu ni nikdar mogel očitati lenobe ali nemarnosti v pisarni, sedaj pa se mu je morala pripetiti ta neumna nezgoda. Saj ni nič službenega, a če se izve po mestu in to se bo prav gotovo, ga vendar lahko spode iz službe, ker so meščani, zlasti pa njih gospe glede tega zelo zamerljive. Zdaj je že tretjič prejel takšen list, na drobno počečkan s skoraj otročje velikimi, nerodnimi črkami. »Dragi Johan!« –. Potem pa same take besede, ki jih človek težko bere in še težje prenaša.

Vsega je kriv ta letošnji pustni torek, ko sta se bila s Pahernikovo Liziko skupaj gnetla skozi maškare. Potem pa tista pomlad, ki ga je bila naučila izgovorjati njeno ime tako sladko, kakor da bi bolj prosil nebeškega zveličanja. Kaj ti pomaga, da se sramuješ sedaj, da si bil takrat tako ponižen kot kak berač in prijazen kot goljuf.

Zdaj prihajajo ti listki:

»Dragi Johan! Vidim, da se mi izogiblješ. Jaz pa gotovo vem, da nisem več sama pri sebi, ampak, da boš Ti oče. Tvoje grdo govorjenje o mladem doktorju, ki pri nas stanuje, je zame velika krivica. Pa sedaj mi moraš pomagati, če hočeš ali nočeš. Prosim Te zadnjikrat, da prideš še danes zvečer na gmajno za mostom pri Rednakovi usnjarni. Moraš priti, ne bodi tako trdega srca, moj dragi Johan! Lepo Te pozdravlja tvoja Lizika Pahernik!«

Vraga pojde! List je vrgel v peč in ga tam zažgal. Kaj pa, če ga ujame njen oče, dimnikar Pahernik? Ali pa njena mati? Ta ima jezik in baje je prav jeznoritno babše!

Ali ne bi bilo bolje, da bi šel tja? – – Glave mu ne more odtrgati. Ne, tega pač ne more! Rajši vse drugo, kakor da bi šel zdaj tja!

Prišla je stranka v pisarno in Anza je bil spet strogo služben. A ta strah, ta figarski, umazani strah ga je dušil naprej, medtem ko je važno govoril o denarju in novih hranilničnih uredbah.

Nekega večera, ko se je vračal od večerje pri Vobachu domov, ga je čakala pred Štancerjevimi hišnimi vrati.

»Tako, sedaj sem tu. Vedeti hočem, zakaj se me tako bojiš, ko vendar veš, kako je z menoj?« je vprašala vsa trepetajoča od razburjenosti in mu zastavila pot k vratom. Preko ramen je imela veliko, temno ruto, kakor jo nosijo starejše ženske, preko života prekrižano, da ji je skrivala vzbočeno telo. Tesno poleg sebe je razločil njen ozki, bledi obraz, žareče oči in svetle zobe. Iz njenih las mu je zapuhtel duh po neki gorki maščobi pod nos. In iz sramu in zavesti krivde je vzrasla njegova nejevolja, ki jo je še podprl pogled na njeno telo. Zagnusila se mu je.

»Sedaj bi se me rad iznebil, sedaj ...«, je pogodila, a za jezo in kričečim očitkom je zadrhtel jok.

Seveda bi se je bil rad iznebil, o pa še kako rad! Ko bi jo bil le mogel izbrisati iz svojega življenja, kakor da je ni bilo nikdar! Kaj takega ni bil nikdar niti zaslutil o svoji usodi. Ali ji je kdaj obljubljal, da jo poroči? Le otresti se vsega, kakor hitro mogoče! Nekaj je treba ziniti, vreči ji nekaj v zobe, da ga pusti mimo. Kaj pa stoji tu kot kak prav nadležen upnik?

Skomizgnil je z rameni in gledajoč mimo nje dejal zaničljivo: »Kaj pa misliš, da boš na ta način izsilila iz mene?«

»Kaj? Kaj?« je vpraševala zmedeno in uprla svoje oči vanj, ki je še vedno gledal stran. »Kaj hočem? Kako pa, ali ... ti si živina, hujši kot črna živina, kakršnega se delaš sedaj, ti grdoba! Ali si pozabil?«

»Ali sem te jaz zapeljal?« je zinil nesramno. Kako bi bil pa sicer preprečil to javkanje, ki se je pripravljalo ...

Tu je stal pred njo v temi, ošaben in zaničljiv. Menda se je tudi bal, da ga ne bi kdo videl – ta šuft.

»Prase kmečko!« je rekla in ga krepko lopnila po licu, ki se je obračalo stran od nje, potem pa je zbežala po temni ulici navzdol.

Osupel se je drgnil po ogrelem licu. V katerem žepu neki ima ključ od hišnih vrat? Ali le ni nihče videl, kaj se je bilo zgodilo? In to njemu? In če se to izve? Ali pride jutri spet? Morda celo v pisarno? Kaj, če bi šla h Karlu Engelmanu? Anza – pazi se!

Stopil je v svojo borno sobico, se počasi slekel in legel.

Na drugi strani hodnika ima Hugo, domači sin, slično sobico. Ali bi vstal in stopil k njemu? Kaj bi storil ta, če bi se mu kaj takega zgodilo? – Nič ga ni zanimalo, kam in kako je bil tako naglo izginil tisti val vročega poželenja, ki ga je bil zanesel k Liziki, da jo je božal in vznemirjal, da se je vdala njemu, ki je našel ob njej zmagoslavno moškost, drugega pa nič. Pa do takih misli Anza ni prišel. Njega je le skrbelo, hudičevo skrbelo, kaj bo sedaj iz tega?

***

Pri Lournierjevih je bilo vse narobe. Hugo je bil prvi, ki se je znašel v tej zmedi. Brata Romana in Maksa je zaposlil v domači trgovini. Karl, ki je videl, da je doma namesto bogate dediščine le zadolžena in zavožena barantija, ki se res ne izplača, da bi se ukvarjal z njo, se je vrnil v Graz k svoji ženi in k svojemu poslu. Svojčas je hotel biti muzikus kot Heinz Moll, sedaj pa je bil uradnik pri davčni upravi. Tudi Feliks je ostal v lekarni – češ, kaj bi se mučil za dolgove, ki so jih drugi zakrivili. Za Francija se tako ni nihče zmenil, torej so ostali še trije. Hugo se je oprijel poljedelstva, sestra Ana pa gospodinjstva.

Doma v temnem skladišču je preždel Franci svoje dni, sedeč na kakem zaboju. Bal se je. Spočetka je bil še postajal po hiši okrog, stopil v trgovino, a nihče se ni zmenil zanj. Niso mu očitali, ne se z njim prerekali, pri mizi je dobil jesti, spati je smel v svoji prejšnji kamri, a nihče ni imel zanj besede, niti dobre, niti slabe. In sedaj ga je ta njihov molk premrazil do kosti. Bal se je vseh ljudi. Ni se več bril, niti česal in čedil, shujšal je in obleka mu je ogoljena in ohlapna visela na izsušenem, drgetajočem životu. Prej je bil še hodil na sprehod, zdaj nič več. Tu v temi je sedel in gruntal. Zunaj je bilo svetlo in živo, tu notri je bilo vedno mračno in tiho. Vse poletje je prečepel tu, nikdar se ne bo upal več na cesto. Bal se je, da bi bila prišla Lorberica in ga ranila s svojim grobim govorjenjem. Kadar je slišal, da se gori v hiši zapirajo vrata, se je zdrznil. Morda je že prišla in v naslednjem trenutku stopi preko dvorišča, in zaprta vrata skladišča odlete in videla ga bo sedeti tu notri, razgaljenega grešnika. Bal se je obraza svojega brata Hugona, tega trdega, zaprtega lica. Ali pa Karla Engelmana, tega kruteža, se je tudi bati! Kaj mu store? Nekaj vendar le morajo storiti z njim? Nekoč morajo spregovoriti tudi oni? Večno vendar ne morejo vztrajati v tem ledenem molku?

Pa je spet računal in tuhtal, komu je bil dal tisti denar. Spočetka se je bi še spomnil na enega, na dva, potem pa se mu je kar vse zmešalo in zdaj ni vedel nič. Niti enega imena! Sicer pa – saj je bila dala mati oznaniti v cerkvi, da prinesejo denar nazaj ali da vsaj povedo, koliko so ga bili sprejeli in če so ga res sprejeli? Pa se ni oglasil nihče. Rajši vlačijo te goldinarje na duši za seboj! Čudni, trdi ljudje! Kadar ga je kdo nagovoril, na primer, če ga le brat poklical »Franci!« se je zdrznil in pričel tresti. Po navadi je brat le še pristavil: »Spat pojdi!« ali »Pridi jest!« – a nekoč mu vendarle morajo povedati, da bo sedaj sodna obravnava, da se mora zagovarjati ali pa, da ga žandarji že čakajo zunaj. – Doslej mu namreč še nič niso rekli, kako je s to njegovo zadevo. Ravnali so z njim kakor z otrokom ali kakor s slaboumnim mutcem. – Tudi mati je tako umrla, ne da bi mu bila kaj povedala, da bi ga bila vsaj poklicala k sebi, ga ali preklela ali mu odpustila. Kar tako je odšla, kakor da ga sploh ni. Davi se je bil mimogrede videl v odsevajoči šipi na vratih hodnika. Kakor stara obrabljena cunja sem – kakor stara, zelo umazana in razcefrana cunja!

V nedeljo popoldne, ko je sijalo mehko spomladansko sonce, je odšel iz hiše in to pri belem dnevu, prav v tistem mehkem sončnem blesku je krenil skozi mesto, ne da bi bil pogledal komu v obraz. Ven preko travnikov je šel v Šmohornico in tam so ga drugo jutro našli kmečki ljudje, ki so prihajali po bližnjici iz Zaplane v mesto, visečega na nizki veji. Preko noči je bila zapadla slana in se mu ujela v tankih belih bodicah na kocine, ki so mu štrlele iz vele kože na licu.

Ob njegovem grobu je bilo mnogo ljudi, čeprav je bilo še zgodaj predpoldne. In ker mu je gospod dekan odrekel cerkveni pogreb, zato in temu vkljub je stopil k jami stari, pijani občinski revež Kavšek, nekdanji mestni mežnar in sedaj neke vrste boljši berač, in skušal vzravnati svoje črno ofrakano telo; a udje so bili šibki in pokvečeni, vsa postava kakor zlomljena in smešna je bila videti drobna siva glava z mišjim obrazom.

Z otroško visokim glasom je izpregovoril v staroverni nemščini:

»K počitku gre uboga grešna stvar – človek kakor mi, naš brat in prijatelj. Vse, kar je bilo, je sedaj za njim; sodili ne bomo mi: niti posvetna in niti cerkvena gosposka. Gospod, daj njemu in vsem ubogim grešnikom in takim krivičnikom večni mir in večna luč naj jim sveti – vsem skupaj – amen! Oče naš ...«

In ljudje so mrmraje molili za njim. Jokala se je le pokojnikova sestra Ana, bratje so pa stali poleg groba mrki in resni, Feliks je gledal zakrknjeno predse v tla.

Ko so vsi odšli in krenili v mesto, je ob grobu ostal le brat Hugo, da nadzoruje delo grobarjev, ki so pokrivali grobnico. Stal je pred ograjo v preprosti črni obleki in z mehkim črnim klobukom v roki. Pri materinem in Pepijevem pogrebu je bil v cilindru, dolgi suknji in rokavicah, sedaj pa kar tako, kakor da bi se ga sramoval – svojega brata.

Težko mu je bilo pred delavci.

Raztresene misli so se bile ujele na napisih. Na levi plošči se je svetilo v zlatih črkah: »Herr Josef Lournier, k. k. Gymnasial-Professor, geboren am 12. Mai 1854 zu Untersberg, gestorben am 20. Mai 1891 zu Graz.« Hugo je strmel v ploščo in zdelo se mu je, kakor da vidi pod Pepijevem napisom drugega: »Herr Franz Lournier, betrügerischer Sachverwalter und feiger Selbstmörder ...« Nejevoljno si je potegnil z roko preko čela, se pokril in odšel proti izhodu.

Ob izhodu se je še enkrat okrenil. Tudi grobarji so bili že odšli na drugo stran. Kako tiho je vse in medlo sonce se prilega temu miru! Le tega morda niso storili prav, on in bratje, da so ga položili v rodbinsko grobnico, ne radi sebe ali ljudi, ampak radi njega samega.

Njemu vendar ni bilo nič do rodbine! Bil je preveč zamaknjen vase. Kaj se ni mogel zgeniti vse te mesece, ko je bil doma? Kaj ni mogel z odločno ali bodisi kruto in trdo besedo presekati ta molk, biti mož; zagovarjati se ali vsaj poskusiti, če še kaj zmore? Postaviti se v bran, boriti se? Pa nič! Rajši je odšel!

Kako težek je moral biti njegov zadnji trenutek! Pa ven v sonce je šel umret! Ni se hotel obesiti doma v skladišču, kjer je vendar tako rad čepel? V sonce je šel. In zato ni prav, da so ga v kovinasti krsti zaprli v to lepo obokano klet! Tja gori bi ga morali dati na pokopališče revežev, kjer so z navadnim nizkim plotom ograjeni grobovi okrog Visokega, okorno tesanega križa. Kakor to jutro brata, jih pokopljejo tudi tja gori brez zvona in blagoslavljanja, ker ni mašnika, ki bi spremljal pogreb, za katerega noben nič ne plača.

Saj je res vseeno, kaj se zgodi z mrtvim telesom, a človek bi si le domišljal, da tam gori najde sonce svojo pot svetlobe in toplote do njegovih kosti in prah njegove človeške revščine bi se pomešal z zemljo, iz katere bi poganjala v prihodnjih pomladih vsaj zelena trava. Zdaj pa si domišljuješ, da mu je mraz v tej grobnici, da mu ni lep počitek, ko so ga spet zaprli med svojce, ki jim je skušal za vselej uiti.

In če se ukvaijaš s temi mislimi, ti je hudo za njim, za tem svojim bratom. Pa se ne moreš ubraniti tem očitkom in ne solzam, čeprav si si svoj živ dan domišljeval, da si več moža kot je bil on.

9. Malomestne komedije.

Prav tisto jutro, ko sp pokopavali Lournierjevega Francija, se je pripeljal skozi legensko sotesko Mollov Heinz, in sicer v Vobachovi črno-žolti poštni kočiji, ki jo je vozil še vedno stari Miha.

Heinz se mu je moral grenko zasmejati. Na Mihi se je poznalo, da Heinz domačinom ni več norec niti kakršenkoli nebodigatreba, ampak oseba – gospod Heinz Moll. Kako trapasto in kako zvito preračunano za človeško nečimrnost! Hipoma je tudi njegov posel nekaj prida, prinaša mu denarja, novega dela, podporo, zavisti, vabila k bedastim imenitnežem, ki se delajo »pokrovitelje umetnosti«, potovanja v tuje kraje, ženske naklonjenosti, nekaj laskave hvale, hinavske prijaznosti in mnogo, mnogo misli in muk. Nič več tistih ponižujočih dolgov.

In vendar! Kdaj se bo znal iznebiti svoje zavisti? Pokojnih prednikov Haydna, Mozarta, Schuberta in Mayerbeerja ne bo nikdar zasovražil. A zakaj mora v pekoči zavisti izbegavati Beethovena? Zakaj mu je prav ta s peklensko neusmiljenostjo vzel vso lepoto zase in pustil za take siromake, kot je Mollov Heinz, le drobce? Sam je zajel vsemir v svojo šapo in ko so je odprl, se je razlilo morje vseh lepot, ki jih takih ni še dojelo in razdalo nobeno srce. In vedno iznova je vrelo iz njegove dlani, ker je bil vse vzel zase, ker je bil vse dočutil. Sam je bil krmar in ladja in morje – ti, Heinz Moll, si pa le šibek plavač! Pač – mala reka si tudi ti, a kje je še morje, in ti ne boš nikdar morje! Tista tvoja opera, ki jo delaš že vsa leta na Stormovi noveli »Immensee«, še vedno ni nič pravega. Zastonj trebiš stare sledi; če jih iztrebiš, zazeva praznota in iz tiste stare pesmi ne more biti nič, ker je melodija skažena in skaženih lepot ni mogoče skrpati in popraviti. Kaj so pohabljencu berglje?

Miha je zatrobil.

Spet si v Podgorici! Sestro bo treba poročiti! In gospa Edita? Saj se je morala močno postarati? Prav ji je! Žalostno življenje je to, ki so mu edino sladilo sodni adjunkti in vladni koncipisti! Fej, Heinz, kako ozek si in prostaški – in ti bi kdaj mogel biti neizmerno morje?

Pa so se mu tako dobrohotno smehljale nasproti očrnele podgoriške strehe pod okriljem koničastega zvonika Sv. Elizabete, katere zlati križ se je kopal v soncu! Zelo prijazna je bila videti Vilunjska dolina v svoji mirni lepoti, kakor da ni nikdar v njej nobenega grdega greha in kakor da ne ve nič o tem, kar je za človeka težkega in hudega na svetu.

***

Že prihodnji torek zvečer je prišel stari Engelman, to pot brez sina.

Pri Mollovih so se bili te dni spet ujedali do krvi. Mati sicer ni vedela, za kaj gre, a prikrito Heinzovo zbadanje in ostri Käthini odgovori so leteli tudi vanjo. – Heinz je sumil sestro, da ima domačega pomočnika Franca z vročimi grehi sebi zasužnjenega, in hotel jo je prisiliti, da odbije Engelmanovega in si od njega in matere izprosi pomočnika Franca za moža. Presneta babura!

No, Engelman je v torek zvečer prišel, sicer ne v praznični črnini, a dostojanstven in svečan kot judovski Kajfa.

Käthe je takoj po pozdravljanju odšla. Ko je Engelman sedel, pokusil od natočenega vina in si obrisal usta, je izpregovoril:

»Prišel sem spet, da čujem od vas, velespoštovana gospa, kako ste se odločili! Rečem, da mi ni bilo lahko priti danes v drugič, a šel sem, ker se zanašam na vašo naklonjenost, ki bi mi prihranila – saj veste, kaj mislim?«

Heinza je preziral.

»Ali bi ti jo primazal okrog ušes!« si je mislil ta, a rekel je: »Oprostite, visoko čislani gospod boter, da se vmešavam. Moja gospa mama je namreč pooblastila mene, da prevzamem to težavno nalogo in vam izjavim, da smo vašo častno snubitev sprejeli in da vam damo preljubo hčerko in sestro Käthe kot nevesto na razpolago.«

To je bilo zafrkacije preveč! Nesramen odgovor. Stari Engelman je ugovarjajoče stegnil roko proti gospe, a Heinz je nadaljeval:

»Sedaj je le še potrebno, da se domenimo, kdaj naj bo poroka, in glavno, koliko ji damo za doto. Kar vnaprej vam povem, da usnjarne z mamo ne dava iz rok, ker je lahko mogoče, da se jaz muzike naveličam in se povrnem k poslu svojih dedov, mogoče pa je tudi, da nam Käthe kot vaša čestita sinaha kmalu umre – recimo na porodu, kaj ne? in vaš Fric bi bil kot zakoniti dedič naše blagopokojne Käthe tudi posestnik naše usnjarne, kar bi nam bilo nekoliko nerodno, ne glede na to, da poznamo vašega sina kot jako miroljubnega in nesebičnega človeka.«

»Tako – tako!« je momljal stari Engelman, hipoma ves star od zadržane jeze. Kakor bi govoril njegov lastni brat! Sicer pa – ali ni tudi Heinz norec kot Jaka? In to nesramno cikanje! Kakor da je grabežljiv, Frici pa brezpravna mevža? Povesil je oči in rezko poudaril:

»Samo ob sebi umevno je, da prinese nevesta nekaj imetja k hiši, ako je od doma premožna. Zagotavljam vas, da se niti jaz, niti moj sin za vašo usnjarno ne puliva; saj vam je znano, da dela tisti Rednak na bivšem Lournierjevem zelo dobre kupčije. Ako pa se vi, dragi sinko, lotite strojenja, bo usnje še bolj zažgano in popokano kot doslej! Nam res ni toliko do vaše usnjarne, kolikor si domišljujete, ker imamo – hvala Bogu – svoj obrt. Pač pa smo vam hoteli pomagat s tem, da bi dobila usnjarna gospodarja in hči poštenega moža, ki ji je od vsega srca naklonjen!« Sedaj je vzravnal Engelman tilnik.

Gospa se je hudomušno smejuckala. Ha – v Heinzovih očeh je sto vragov – bo že dal stricu Engelmanu vetra za tisto pokajoče in osmojeno usnje. Sama bo rajši molčala. No, kaj pa čaka Heinz? Engelman že pogrkuje užaljeno – – No Heinz! Aha – zdaj pride!

»Hm, gospod boter, kdaj se je prav za prav Frici tako silno zaljubil v mojo sestro, ki je, da govorimo milo, že nekoliko v letih in hudobna kot Lucifer? Kje sta se neki shajala? Mama, ali nisi ti ničesar opazila, da bi se bil mladi Engelman pod noč v naši veži pogovarjal s Käthe?«

»Pfuj!« je jeknila gospa. To je preveč! To je nesramno! Naj bi ga bil zafrknil zaradi usnja, iz lastne sestre pa se ni bilo treba norca delati in na tako grd način. Pokazala je s prstom na vrata. »Marš ven!«

Heinz je mirno vstal od mize in smehljaje se je šel iz sobe.

Ko je prestopil v temno vežo in zaprl vrata jedilnice za seboj, se mu je, še preden je izpustil kljuko, zaletelo nekaj v prsi, suhe roke so grabile po njem in koščeni prsti so se mu kakor kremplji zasadili v obraz, se mu zarili v lase, se spet krčili v pest, bili in suvali po njem in preden se je mogel znajti in se ubraniti, je bil že ves spraskan, zlasan in potolčen. Šele ko je ujel njena zapestja in ju stisnil njej za hrbet, mu je morala omahniti v naročje. Uboga Käthe je prisluškovala pri vratih. Potegnil jo je s seboj na drugo stran in jo tam še vedno oklenjeno v svoje pesti prislonil k sebi. Še v onemogli trmi ga je butala z glavo v prsi, potem pa se ji je prelomilo naglo in pridušeno dihanje v revno ihtenje. Izpustil jo je. Ko jo je mehko pogladil po laseh, ga je takoj udarila po božajoči roki in še bolj vztrepetala. Pustil jo je tam, se v temi pretipal do vežnih vrat in odšel ven na cesto. Grda jesenska megla, iz katere je neprestano rosilo, mu je hladilno legla na razgreto lice in na pekoče ranice, ki so mu jih bili prizadejali sestrini nohti. Še vedno se mu je zdelo, da čuti ob sebi njeno trepetajoče telo – kako žalostno, da je šele ob tej vznemirjajoči ženskosti tudi začutil, da mu je sestra.

Drugo adventno nedeljo pa sta bila pri fari že oklicana – Fric in Käthe. Poroka naj bi bila takoj po novem letu. Silno se jim je mudilo!

***

Stari Engelman je bil divji od jeze in sramu. Ta sin, ki se je vse življenje pokoraval kakor pes, si upa na tak način osmešiti svojega očeta in rodbino! Ali je zastonj preslišal zbadljivke ošabnega Mollovega norca? In vse drugo! Kako se mu bodo smejali sedaj stari in mladi, babnice in dedi in vsi mu bodo privoščili, da se je prav njemu kaj takega pretilo!

Kako naj sporoči to vest Mollovim? Sam bo moral iti tja. Odlašal je že nekaj dni, ker še ni nihče nič vedel o tem. Sedaj pa – to je bila trda pot. Kaj bo dejal na to Mollov narec! Morda spet kaj o preveliki ljubezni. Nerodno je bilo, prekleto nerodno, in če bi imel Fricija sedaj tu – ah, samo če bi ga imel še tu, potem bi bilo vse dobro.

Pri Mollovih so še večerjali, ko je vstopil. Čeprav se je sila trudil, da bi bil videti miren in dostojanstven, ga je vendar izdajal onemogel smehljajček, ki bi mu naj bil kril zadrego – vsi so vedeli, da se je nekaj zgodilo. Takoj so nehali večerjati. Käthe je sama pospravila mizo in odšla, Heinz pa je prinesel žganja. Gospa seje opravičevala, daje v kuhinjskem predpasniku in Engelman se je na vse, kar je kdo dejal, le preko mere ljubeznivo hehetal. In ko je odpil in si obrisal usta, ni nič spregovoril.

»Aha, za usnjarno mu spet gre,« je mislil Heinz, »ociganiti nas hoče, stari lisjak – pa ne boš!« – Izzivalno veselo mu je pogledal v oči in dejal dobre volje: »No – gospod boter, kako je? Ali ste zadovoljni s kupčijami?«

»No, ne morem reči, da bi bile slabe. Na zimo gre in kožuhovina se dobro prodaja.«

»Naše usnje tudi. Zelo smo zadovoljni, kaj ne, mama? Kako pa pri vas doma? Ali so vsi zdravi?«

»Hvala lepa – zdravi so!« je davil Engelman. Sedaj pride, si je mislil – in res, Mollovka je vprašala: »Kaj pa dela Frici?«

»Saj res! Kje se drži moj bodoči gospod svak? Zakaj ga ni nič k nam? Včasih že mora pogledati, če mu nevesta še ni ušla!« se je smejal Heinz in mežikal Engelmanu v oči. In v tem mežikanju je Engelman v hipu našel strogo resnost – kako je sploh mogel biti tak figar! Obraz se mu je spet ves strnil in spregovoril je v svoji običajni puščobi:

»Cenjena gospa! Vaš gospod sin se izvoli norčevati – kaj ne? To je pač tako – njegova navada. Meni pa ni do njegovih burk; kajti moj sin Fric mi je napravil veliko lopovščino: ušel je meni in svoji nevesti.«

»Kaj? Kako?« je planil Heinz. »Pa ne, da bi si šleva bil vzel življenje?«

Gospa ni zinila, le že tako tanke ustnice je skrčila še bolj, Engelman pa je suho nadaljeval:

»Ne vem, ali ima kaj denarja s seboj in odkod ga je dobil. Pustil mi je konček papirja, kjer piše, da ga nikdar več ne bo nazaj. Tako je! Nisem ga poskusil iskati, saj veste sami, da taka prisiljena stvar ne more biti dobra. Mislil sem doslej, da sem svoje otroke dobro vzgojil, sedaj pa vem, da sem bil slab oče. Obljubljam vam pa, spoštovana gospa, da bom skušal, kolikor bom mogel, preprečiti roganje in v kolikor se bo pač dalo ljudem prikriti – vso krivdo prevzamem nase. Žal mi je, cenjena gospa, da se je tako zgodilo, a saj vidite sami, koliko ima današnja mladina spoštovanja do svojih starišev! Žal, da nisem tega prej slutil!«

No, in – Ali bi se mar sam hotel poročiti s Käthe? On, stari vdovec? To je bilo Mollovki že preneumno. In sedaj ta sramota! Koliko nevšečnosti. Ostro je zabevskala: »Ste res slabo pazili, dragi gospod Engelman, na svojega sina! Le glejte, da vam nekoč tudi hčerke ne pobegnejo. Ali se zavedate, kako nerodno je za nas, da imamo sedaj nevesto v hiši, ki jo je vaš gospod sin tako rekoč pustil na cedilu? Preden je nabrusil pete, bi bil vaš Fricek res lahko pomislil, da se dekleta iz poštene hiše ne dajejo na oklice zato, da bi se ljudje potem rogali za skaženo komedijo. Veste – moj dragi – meni se je kar od začetka zelo, da Friciju ni toliko za našo Käthe ...«

»... kolikor njegovemu očetu do naše usnjarne! O, seveda, jaz sem še vedno tista prismojena baraba, ki jo je oče spodil iz hiše – a nevest, hvala Bogu, nisem imel nikdar prilike puščati na cedilu!«

»Heinz, tiho!«

»Mladi človek, pazite se – gospa, to ...«

»Ah, veste, kaj je to? Kazen za vaš peklenski napuh, za Vaše ...«

Vsi trije so kričali in robantili kar povprek, gospa Mollova z najvišjim »cvidertonom«, ki ga je zmogla.

Zunaj v veži ob vratih pa se Käthe ni mogla dovolj nasmejati od veselja in škodoželjnosti. Kaj vse si zdaj očitajo tu notri! In Engelman se moti, če misli, da bo spravil Heinza k pameti! In kako se mama dere! Kaj je tega treba? Njej sami ni vendar prav nič zaradi tega, da je sedaj »nevesta na cedilu« – saj sicer bi bila morala ona uiti ženinu, če ne poprej, pa izpred oltarja. – Kaj naglo je odskočila, ko so se vrata jedilnice široko odprla in ko je planil skozi vrata stari Engelman, za njim v isti naglici Heinz, ki ga je v temni veži prehitel in mu na široko odprl hišno dver ter se mu tam molče globoko priklonil. Kak otročji butec, ta Heinz!

Spočetka so se smejali, a za pol ure so se tudi Mollovi domači spet ostro prepirali, ker se niso mogli zediniti, kako se jim je v bodoče vesti nasproti Engelmanovim.

Gospod Engelman je hodil medtem po mestnem trgu gori in doli, a bilo mu je zelo neprijetno stopati po tej pršeči megli. – Četrtek je in pri Vobachu so gotovo že zbrani običajni gostje. Ali naj tudi stopi tja? Nocoj? Če ne gre, ga pridejo jutri drug za drugim izpraševat, zakaj ga ni bilo. O ti Mollovi! Piskri strupeni! Ne, da bi se bili skupno in složno domenili, kako je mestu in ljudem pojasniti razdrto zaroko, so se prostaško sprli in ozmerjali! No – kaj takega! In kako bodo tam sedaj govorili? – A k Vobachu je vsekakor treba iti.

Komaj pa je stopil v boljšo sobo, je takoj opazil na načinu, kako so ga sprejeli in pozdravili, da že nekaj vedo in da so pravkar govorili o tem. Slekel je površnik in sedel na svoje predstojniško mesto.

Pogovor je nekajkrat nerodno zaprhutal okrog novic, ki jih je bila prinesla »Grazer Tageszeitung«, in kmalu po vsakem okornem zaletu spet splahnel v molk, ki pa ni bil prazen in dolgočasen, ampak nasičen snovi, ki so jo skrivale te mrhe pred njim.

Ob vratih se je prikazal Jaka, že je odprl usta, že izpregovoril raskavo in hrešče: »Le vprašajte ga! Saj vam pove, zakaj je ušel mojega visoko čislanega gospoda brata malovredni sin! Poročiti bi se bil moral, pa se ne bo, ker je deklica skoraj deset let starejša od njega in ker ima le polno skladišče popokanih podplatov.«

Niess je takoj poskočil, a Jaka se je krepko uprl med podboje.

»Le pusti me pri miru, Rudl! Ne vem drugega kot to, kar mi je Frici sam povedal in kar sem mu jaz svetoval. Nikar ne glej tako žarko v mizo KorI, saj se bo še vnela! Ali so bile lepe Mollovkine levite? Privoščim ti pa to komedijo; in da boš vedel: jaz sem jo zgruntal! Tvoj sin je velik zajček in dolgo sem mu moral prigovarjati! Saj že grem – hotel sem le še povedati, da je Frici ušel iz strahu pred dolžnostmi zakonskega moža Mollovkine hčere in iz strahu pred teboj, ti komandant Mollove usnjarne! Prav ti je – šlekapacl!« Strgal mu je korenček in šel, oponašajoč ponosno hojo svojega brata, skozi točilnico na plan.

Oči so imeli povešene, a usta so jim zakrivale košate brke, le gospod Engelman, ki je vedno skrbno in čedno obril svoje lice, je kazal, kako mu trepečejo ustne; v oči se mu ni nobeden prav drznil pogledati.

***

Seveda so sedaj vsi, ki niso imeli dovolj lastnih skrbi in sitnosti planili na Engelmanove in Mollove, se smejali, ugibali, kam se je utegnil skriti Fric, opravljali Käthe in Heinza in vsem skupaj privoščili nerodnost.

Med one pa, ki so imeli svojih skrbi dovolj, je spadal o tem času pač kot eden prvih hranilnični tajnik Johan Šribar.

Na tretjo adventno soboto zvečer se je odpravil na Legen k stari Logarici. Kam naj bi se sicer zatekel, kje poiskal pomoči in usmiljenja zase in za svojega otroka?

Davi je zvedel, da je Lizika porodila, sina. Podgoričani so že davno zvedeli, da je nosna, ugibali na vse druge, samo nanj ne. Saj nikomur njegovih prijateljev ni bilo znano, kako in kaj; le Hugo je vedel. O, le zakaj ga ni ubogal poprej, ko mu je svetoval, naj gre tja in naj se z njimi nekako pobota.

Njegova pisarna, njegov ugled pred ljudmi, Merkova Malika, ki jo je hotel ob letu snubiti, vse se mu utegne podreti. Kaj naj počenja z otrokom, s svojim nezaželjenim, nesrečnim nezakonskim otrokom!

Na to še misliti ni, da bi pisal rodni materi Neži v Orehovico, da ima nezakonskega sina in da bi jo prosil, naj ga vzame v rejo.

Kako bi tarnala mati, kako hudo bi ji bilo morda vse življenje radi sina, ki ga je bila videla v duhu vedno le kot poštenega, bodočega veljaka.

Sedaj pa bi ji prinesel svojo sramoto k hiši!

Tega že ne!

A nekaj mora vendar ukreniti. Kaj, če ga hočejo Pahernikovi prisiliti, da se poroči z Liziko, ali pa mu nameravajo sicer zagosti kakšno nevšečnost, ga izpostaviti zasmehu in zaničevanju vse Podgorice?

K Pahernikovim bo treba stopiti na vsak način in to čimprej. A kaj naj jim pove, kako naj jih spravi, kaj naj jim ponudi?

Kdo drugi mu more svetovati, kdo drugi pomagati, če ne Logarjeva babica?

Oster severnik je potegnil, ko je prispel na vrh klanca, zamrazilo ga je do kosti. Kako mora zebsti še le tako malega, nežnega otroka; menda ga vendar ne prepuščajo mrazu in gladu!

Na Logarjevini pa je bilo gorko. Družina je baš večerjala, ko je vstopil Anza.

»Dober večer, Bog žegnaj«, je želel moško.

»Bog daj, Bog plačaj!« so odvrnili v zboru in zajemali naprej iz velike, lončene sklede mlečno kašo ter prigrizovali kruh.

»Kje je gospodar?« je vprašal, čeprav je bil vesel, da ga ni bilo videti doma.

»V mestu je!« je odgovorila najstarejša Petrova hčerka.

»In babica?« je vpraševal naprej, ker jo je z očmi zaman iskal med družino in na zapečku.

»V kuhinji so, ker so tudi mati odšli z očetom«, je pojasnila Petrova najstarejša.

Anza ni utegnil tratiti časa z drugimi pogovori in je koj smuknil v kuhinjo, kjer je brskala Logarjeva babica nekaj po ognjišču.

Pri delu še ni bila prav nič stara in onemogla. Njene kretnje so bile še živahne in polne moči.

»Bog ti daj, Anzek, pa v taki burji si prišel! Naših pa še ni, saj veš, kakšen je Peter. Jaz pa lahko grejem večerjo zanje. Kako je nerodno vsakemu posebej streči, a posli in otroci vendar ne morejo čakati do polnoči na večerjo. Ali bi poskusil malo kaše, sem pazila, se ni prav nič osmodila.«

»Hvala lepa, ne bom. Seveda vam je nerodno takole čakati, saj razumem«; je prikimaval Anza in si poiskal sedež ob ognjišču. Kako bi začel? Ali mati ne opazijo njegove zadrege? Seveda so opazili že davno, a ta njihova navada mu je znana še iz deških dni, da puste grešnika tako dolgo molčati in se mučiti z besedo, da jo končno, ko vidi, da z molkom prav nič ne opravi, vendarle zine.

»Mati, nesreča se mi je zgodila!« je izdavil končno iz sebe. Kaj če sedaj kdo vstopi, če prineso posodo iz izbe, saj ne more nadaljevati pred onimi, ki ga smatrajo za dostojnega mestnega gospoda. Nič ni, vse tiho, saj še odmolili niso.

»Nesreča?« Logarica je za trenutek obnemela in zastrmela v Anzo, ki je ves skrušen sedel ob ognjišču. Potem pa se je ostro zagnala vanj.

»Si kartal, pijančeval, dolgove delal? Si se mar tudi ti nad tujim denarjem izpozabil? Kaj? Anza – ti?«

»Ne, ne, mati za Božjo voljo, ne! Vse kaj drugega!«

»Kaj drugega? Ali so ti službo vzeli, si se mar puntal svojim predstojnikom, ti Anza?«

»Nisem se puntal, mati, pa mi le utegnejo vzeti tudi službo. Sramoto sem si nakopal, sebi in vam tudi!«

»Spečal si se z deklinami!«

Anza je le pokimal in ni dvignil pogleda.

»Oče boš!«

»Sem že!« je zajavkal klavrno.

»No, in kaj je treba sedaj javkati kot berač na žegnanju? Oženil se boš in popravil, kar si zagrešil. Tako brezskrbno ne boš kot do sedaj. Sam si kriv, sam si vedel, kaj delaš, zdaj je na tebi, da skrbiš za ženo in otroka. No, saj si možak! Katera pa je?«

»Dimnikarjeva, Pahernikova, in s to se ne bom ženil, mati! Kaj bom pa imel od take ženitve? Zato se mi ni bi bilo treba tako gnati, za boljšimi službami, tako bi dobil lahko tudi zadnji bajtar ali pa kak zidar!« Anza se je razburil in krilil z rokami.

Logarici pa je zdrknila ponva, ki jo je bila snažila, iz rok in se ropotaje skotalila po tleh.

»Takšen si torej ti? Tudi ti? Falot si, ničvrednež; poštena dekleta zapeljevati in na cedilu puščati! Glej, da se mi izgubiš izpred oči, tu pri meni nimaš ničesar več iskati! Ti da si takšen, nikdar, nikdar nisem pričakovala kaj takega od tebe! Imela sem te za poštenega človeka. Spravi se, kar spravi se mi odtod! Ti bodo že drugi pomagali, ki so tudi taki kot ti!«

Vsa zasopla je odnehala. Roke so ji omahnile, pogled se ji je zasolzil. Ali ni bilo škoda vse njene ljubezni, vsega njenega ponosa – ali jo je moral tako razočarati tudi ta? Grešiti in zvaliti krivdo na druge, potuhniti in izmuzniti se, kakor zastonjkarski prisklednik!

Petrova najstarejša je prinesla posodo v kuhinjo.

Anza ni mogel govoriti, tudi vstati in oditi bi ne mogel kar tako – sploh, da bi moral oditi od matere za vedno, to ne more biti res! In ko je dekle videlo, da oba molčita, da torej imata take pogovore, ki jim drugi naj ne bodo priča. se je skrivaj namrdnilo in odšlo. V izbi je seveda pravila, da naj ne hodi sedaj nihče v kuhinjo, kajti babica in njen ljubljenec imata spet nekakšne skrivnosti med seboj.

»Mati, ne hodite hudi name! Saj ne vem, kaj bi počel, saj sem prišel zategadelj k vam, da mi svetujete!«

»Nič – kar pojdi drugam, kjer ti bodo rekli, da delaš prav, ko zatajiš svojega otroka, kakor so drugi taki nekdaj zatajili tebe.« 

»Mati, ljuba mati, saj ne bom ...« je zatrjeval.

»Zatajili in zapustili so tebe in tvojo ubogo mater, ker sta jim bila prav tako v napotje, kakor sta sedaj onadva tebi.«

»Mati, vem, vse vem, saj mi je mati povedala, saj vem, da ste naju rešili vi, da imate le vi pravico govoriti. Le ne jezite se, le ne podite me odtod, saj bom storil, kar boste hoteli!«

»Ti da bi me še ubogal?« je vprašala oprezno in se spet okrenila k njemu.

»Bom, mati!« je pokimal in lovil njeno roko.

»Prav! Jutri me počakaš po maši pri Svetem Lenartu – potem pa stopiva tja in urediva, da bo prav! Sedaj pa sedi tja in počakaj, dati pripravim kaj za pod zob!« Pa je le njen, in spet bo njena obveljala, in to ne bo napak.

***

Drugi dan, v nedeljo predpoldne, sta stopila skupaj črez prag Pahernikove hišice, ki je borna in majhna čepela na koncu cerkvene ulice. Logarica je že v veži kremžila lice. Nič kaj dovolj snažno se ji ni zdelo tu. Anzi pa je bilo tesno pri srcu in nerodno, o, tako zelo nerodno. Potrkal je na prva vrata in vstopila sta.

Za red in snago niso mnogo marali v tej hiši, kajti kuhinja, kamor sta stopila Logarica in njen Anza, je bila polna razne navlake, tla nič umita; stene zakajene in na štedilniku je vrelo kar vse povprek.

A tudi pozdravila ju ni ljubeznivo mati Pahernica, ki se je, nerodno opravljena, sukala med mizo in štedilnikom. Še sesti jima ni velela, ko se je že zadrla v Anzo:

»Vi ste torej tisti patron. Srečo imate, da starega ni doma! Ta vam bi jih že naštel, gorkih! Prej vas seveda ni bilo na spregled in naša avša mi dosedaj še ni povedala, da ste Vi oni! A jaz Vam povem, če mislite, da nam boste kar tako na lepem ušli, nam pa pustili sramoto in stroške, Vam bomo že dali vetra ...« Glas se ji je vedno bolj tresel in zadnje besede je zakričala že jokaje vanj.

Anza ni vedel, kaj bi dejal. Rdeč in drgetajoč je stal poleg Logarice, ki se dosedaj niti z besedo ni vmešala.

»Saj sem prišel vendar ...« je pričel.

»Saj sem prišel vendar, seveda, če milostljivi gospod pridejo, bi jim morala kar roko poljubiti od veselja, ker so prišli ...« je oponašala strupeno Pahernica. »Po kaj ste prišli? Po otroka? Saj vam ga dam, kar imejte ga, ampak njo povrhu. Tako poceni se naše poštenje ne prodaja.«

»No, no, sedaj pa lahko nehate!« je prekinila Logarica mirno. »Kje sta otrok in porodnica!«

»Tam!« je velela Pahernica in pokazala proti izbi. »Kar oglejte si vse skupaj. Pospravljati še nismo utegnili!« in kakor da je vse skupaj nič ne briga več, se je okrenila spet k štedilniku in premikala lonce, da je kar žvenketalo.

Logarica je stopala naprej, Anza pa za njo in, ko sta se prerinila mimo škafov, umazanega perila in drugega pohišja v ozko, zatohlo kamro, je zagledal Anza mimo Logaričinega hrbta na neredni postelji, vso razmršeno, bolno Lizo in poleg nje v »punkelj« zavitega, cvilečega, drobnega otročička, ki je njegov.

Anzu je bilo resnično hudo. Debela solza mu je spolzela preko lica in kanila na roko, s katero si je nervozno naravnaval ovratnik. Prvič v svojem življenju je zakrivil nekaj, česar ni mogoče več neopaženo izbrisati, sam si je prekrižal skrbno zamišljene račune. Zastonj je bil žalil Lizo in jo v svoji nesmiselni samozavesti in strahopetnosti odganjal od sebe. Sedaj bo treba vzeti oboje s seboj na novo pot pokore. Zbogom meščanski ugled in boljša družba!

Logarica je stopila bliže in hotela vzeti otroka v naročje, da bi ga pokazala Anzi, ki je stal nemo poleg nje. Tedaj je planila Liza mukoma pokonci in z roko zakrila otroka.

»Nič vaju ne rabim, kar pojdita! Pojdita!« je zahlipala, ko ji je Logarica ponudila svojo roko.

»No, no, le tiho bodi, saj ti nič nočeva, saj se bo vse uredilo, saj te bo vzel za ženo« je mirila Logarica in Anza je prikimal.

»Ne maram ga – nočem takega grobijana, nočem ga, nočem. Dobre ure ne bi imela ob njem, zmerjal bi me in zapostavljal, saj me je zapustil! Premalo sem mu bila – meni pa je bilo takrat, prav takrat, tako hudo!«

»Kaj klepečeš, avša zmešana« se je oglasila pri vratih stara Pahernica. »Vzela ga boš, kaj bi se ga branila, saj jih ne boš imela na izbiro.«

»Raje nikogar kot tega – čuješ ti Anza – Engelmanovega Jako raje kot tebe!«

Anza je bil ves prepaden.

»Kaj pa otrok, saj je vendar najin, saj mora imeti očeta ...«

»No, če ga bo imel, bomo videli!« je še rekla, potem pa je omahnila vsa izmučena na ležišče.

Sedaj je bil Anza res zbegan. Kaj mu je početi? Končno mu je Logarica molče namignila, naj odide.

Zunaj na cesti jo je čakal. Dolgo je ni bilo iz hiše.

Končno je prišla in šla sta proti Legnu, ne da bi spregovorila. Šele pod klancem, kjer se je Anza poslovil, da bi krenil spet proti mestu, mu je dala svojo trdo, dobrotljivo roko, mu ostro pogledala v oči in dejala počasi:

»Morda bo bolje za te in za njo, če se ne vzameta. Otroku si oče in če druge ne bo, mu bom pa jaz mati.«

»Mati!« je ponovil in odleglo mu je iz dna srca.

Mati! Mati! je še ponavljal, ko je gledal na ovinku za njo, kako je stopala v klanec, ta kmečka žena, mati v vsaki svoji misli in z vsem svojim srcem.

***

Božič v Podgorici.

Po starih hišah gore velika bukova polena v obširnih, lončenih pečeh, zunaj pa sneži. Vsa Podgorica se zabubi v gorke domove, edini Vobachov poštni Miha mora dnevno po enkrat s svojo črno-žolto kočijo z doma. Redkokdaj pripelje s seboj popotnega človeka, pač pa prebirajo podgoriški očetje ob zgodnjih večerih, ko naletava zunaj sneg in nima po njihovem nikdo ničesar iskati na cesti, zadovoljno in važno novice iz sveta onkraj vilunjske globeli. Saj jih »Grazer Tageszeitung« tako zanesljivo prinaša. Kaj neki bo? Nekaj se kuha! Če bi imeli podgoriški možje kaj besede na cesarskem Dunaju, marsikaj bi bilo drugače v ljubi Avstriji! Ko pa je toliko sleparjev na svetu, največ pa v politiki! A Avstriji je treba takšnih mož, kakršnih je težko najti. Sicer pa – ob prihodnjih volitvah bomo drugače govorili, mi Podgoričani, tako ne gre več naprej ...

***

Na božični dan popoldne je nehalo snežiti. Heinz Moll je bil pod večer prišel s pokopališča, kjer je prižgal očetu sveče na božičnem drevesu, ki so mu ga vsako leto dajali na grob, kakor je bila v Podgorici šega. Ali je bilo to potrebno ali ne, smiselno ali ne – nikomur nič mar. Prižgal jih je, ker mu je bilo tako pri srcu in še prav čudno mu je bilo, ko so v prvem mraku pričele žareti drobne lučke po božičnih smrekah mrtvih.

Ko je šel proti domu, je srečal apotekarjevo koj za zidom starega pokopališča, komaj da jo je v temi spoznal. V rokah je nosila nekaj smrekovih vejic. Seveda, nocoj na božični večer, ko je sentimentalnost najopasnejša, jo mora srečati. Kako romantično! Kako ginljivo! Podgorica ima vsaj sentimentalnost, če že prav nič drugega več.

Ni se umaknila s poti. Nobenega pl. koncipista ni bilo videti v bližini. Božič je in pred njim stoji davna mladost. Kako bi mogel mimo nje, še vedno je isti njen ljubi obraz iz tisočerih sanj, iz davnih, norih želja. Še vedno se ji oči smejijo in med usti in nosom se ji v smehljaju začrta ona ljubka črta, ki o Heinz sluti; saj je v tej temi v resnici ne razloči, a ta obraz mu ne bo nikdar tuj.

»Vesel božič, Heinz!« to ti zine tako razposajeno in ponuja svojo roko.

»Ti moje največje breme! Pa si nič ne domišljuj zato!« Ali je prav neumno bleknil, da se tako smeji in se ji blišče zobje?

Tesno stopi Heinz k njej in še preden se dotaknejo ustnice njenih, mu zatrepeta do grla vsa prestana bridkost preteklosti, a takoj za tem utone v sreči tesnega objema in poljuba, ki ni simbol začetka, niti slovesa, ampak le velike, velike vdanosti drug drugemu in Usodi nad njima.

Ko je hodil spet sam proti domu, je poduhal smrečje, ki ga ji je bil vzel iz roke.

Kako čudno ti diši tako smrečje po detinstvu, ko si čakal in veroval, da pride res bajno bitje Božiča in prinese toliko lepega, bliščečega veselja ...

Čakati je treba in verovati.

10. Mejniki se zasvetijo – ali so trdni?

Spet je ostal po pogrebu zadnji na pokopališču brat Hugo Lournier, da nadzoruje delo grobarjev. To je bil Feliks – tretji brat. Pa prav na cesarjev rojstni dan in taka nesreča! Kaj je bilo njemu treba pripravljati nevarno eksplozivno snov za umetni ogenj? Naj bi bil kdo drugi ali pa – kaj je bilo tega sploh treba za to zanikamo Podgorico? V takih mukah umreti! Treščilo je s tako silo, da so mu prsti odleteli na strop laboratorija, drobci očal so se mu zapičili v oči in ostra žica, s katero je bila povezana stara skleda, se mu je zarila v trebuh.

Vračal se je v mesto, danes v cilindru in svečani pogrebni obleki. Brat Feliks je bil sicer lahkoživec, a poštenjak. A taka smrt – taka strašna smrt!

Čim starejši je postajal ta gospod Hugo Lournier, tem bolj je spominjal njegov neobičajno podolgovati obraz na glavo delovnega konja s topimi oblikami lica in brade ter z velikimi, ravnodušnimi očmi brez izrazitih obrvi in trepalnic.

Vračal se je po glavni cesti, po kateri so peljali vozniki težko naložene vozove. Kaj pa vozijo? Pohištvo in opravo za tistega Bradača, ki je kupil Erkmanovo. No – to ima Podgorica spet svoj lepi škandal! Stari Erkman, sit dela in z denarjem dobro založen, si postavi nov dom zunaj mesta, hišo v mestu z gostilno vred pa proda temu Bradaču, sinu starega žebljarja iz »ravbarske« ulice. Saj ne bi bil Erkmanu tega nihče zameril, ko ne bi bil ta Bradač – Slovenec. Že kot mlad deček je ta Bradač Josip (kakor se sedaj podpisuje) odšel nekam med svet in nihče ni več mislil nanj. Sedaj se je pa vrnil, pravijo iz Trsta, si kupil tu eno najlepših hiš, eno najtrdnejših starih meščanskih postojank, da iz nje napravi tako zvano »slovensko čitalnico«. Podgoriški meščan in »čitalnica«! Že beseda sama jih je morala razdražiti, te stare peteline, za mlade je pa bila kar – bojni klic.

Hugo Lournier se je veselil njih poloma. O, prav jim je, stokrat prav! To je nov dokaz, da je tudi takemu Erkmanu, ki se zna postavljati kot največji značaj, zlasti glede narodnosti, denar ljubši od te bahaške čednosti! Zdaj so se razcepili. Gosposki krožek se je preselil k Vobachu; Marinc, zlasti njegov sin doktorček, dekan in drugi taki, za katere se prej ni vedelo, kam se nagibljejo, pa ustanavljajo pri Bradaču svojo »čitalnico«. Še stari Tončkov Francelj baje sme sedeti poleg njih, saj je tudi njihov, kar je pokazal pri volitvah, in celo mestni župan gospod dr. Mačik se je baje že nekolikokrat tam zelo dobro zabaval pri taboru. Sicer naj se le koljejo med seboj, saj ti mogočni mestni gospodje niso hoteli verjeti vsa ta leta, da se nekaj kuha, da se svet izpreminja in da se z oblastnimi besedami ne da zadušiti, kar ima kaj moči v sebi.

Kaj to njemu, Hugonu Lournierju, mar? Ali bi se smel izpovedati kdaj kateremu izpred njih Slovencu, ali Nemcu, kakšne nature človek je? Ali bi smel priznati, daje od rojstva proklet, ker ni tak kot vsi drugi moški? Ali ga ne bi opljuvali, zasramovali in celo kot zločinca zaprli? O, ti ljudje, ti bedasti, samoljubni ljudje! Kako bi ga razglasili za izprijenca, za najgrši izmeček človeštva, poleg njega pa se samemu sebi zdeli kot dovršen božji umotvor, ki se rodi, ženi in razmnožuje; kakor mu to veleva sama božja narava! O, saj so skoraj nekaj slutili, ko je bil še mlad fant, ki še ni mogel verjeti, da mora samega sebe skrivati in zatajiti pred svetom do groba. Takrat se je znal ob pravem času potuhniti in zdaj ga imajo le za – čudaka.

Zato pa, kaj njemu to mar? Kaj je njemu ves svet? Zanj je le dvojna možnost; ali bi bilo bolje spati pri starših in treh bratih pri v obokani kleti že sedaj ali pa je treba vztrajati sebi na ljubo in gledali, kako se v tem cirkusu, ki se mu pravi svet, drug dragega sleparijo. Za sedaj hoče še vztrajati!

***

V fraku in cilindru in z belimi rokavicami se je nekdanji Logarjev rejenec peljal v kočiji in s pravim doktorjem poleg sebe po nevesto in od tam k poroki v mestno cerkev. To so kričali, tulili, rjoveli in begali otročaji poleg vozov, to so se tiščale babnice, opravljale in jezikovale in vse, kar ni bilo na cesti, je bilo na oknih.

Hej, kdo bi si bil mislil, da pride ta Anza še kdaj tako daleč!

***

Skozi eno svojih oken se je sklanjala tudi gospa Edita. Petnajst let je bila sedaj v Podgorici kot gospa apotekarica. Poznala je vsakogar in izvedela vse in vsako govorico razen onih, ki so se pletle okrog njene lastne osebe. A tudi teh je bilo v zadnjih letih bore malo; saj je bila že preko polovice tridesetih in res že utrujena večnega lova za velikimi in razburljivimi dogodki.

Danes se je poročil tale Šribar, ki je nameščen v mestni hranilnici. Gotovo je zelo srečen, da je dobil Maliko Merkovo, deklico, ki mu je izmed vseh najbolj ugajala in ki mu pade v naročje žareča in ponižno se uklanjajoča njegovi moškosti. Pozneje se tudi kdaj spreta, a vendar si ne bosta upala drug od drugega in na stara leta se bosta imela prav rada in jima ne bo žal, da sta se danes vzela. Če bi pa kdo odmrl, bo drugi iskreno žaloval za njim. Doraščali jim bodo otroci, zanjo bo posla dovolj. Anza ima svoje delo v hranilnici in tako jima ne bo predel dolgčas tiste naveličanosti, ki se drži že vsa leta njenega lastnega zakona. Odkar se je v lekarni zgodila nesreča z Lournierjevim Feliksom, je bil apotekar ves izpremenjen. Že poprej je bil popival, a sedaj, ko hodi z drugimi vred, ki jim ne ugaja Bradač in njegova »čitalnica«, k Vobachu, prihaja skoraj vsako noč težko opit domov. Njun zakon je že davno podrtija, ki sloni le še na šibkemu podstavku – sicer pa, kaj za to, naj se sesuje ta razvalina. Ločiti se? Cemu sedaj, ko je že prepozno. Končno tako slab človek ni, ta njen mož. In vsega se človek navadi, le včasih priplava, zdaj že vedno redkeje, tisto hrepenenje, ki ga je bila nekdaj slišala iz verzov:

»Wenn nur wer käme,
der mich mittnähme ...«

Morda bi bilo drugače, če bi imela otroke; mož ji sicer glede tega ni nikdar rekel besede, a čutila je rahle očitke v njegovem vedenju do tujih otrok, ki jih je rad jemal v naročje in jim delil črnega sladkorja, ki so ga prodajali v lekarni. Tako prazen je bil njun zakon, kakor je prazno njeno življenje v Podgorici, ki se ga je pa že toliko privadila, da bi se bala novega življenja kje zunaj v šumni tujini, kjer je treba naglo misliti in paziti na vsak korak, da ni narobe. Kako jo je včasih žejalo po možu! Mlad bi moral biti, v srcu negovan in vendar močan, da bi varen krmaril njuni življenji skozi vročo srečo in vse pestre trenutke njunih usod. Pa ni bil nobeden tak – niti pl. Horn niti kdo njegovih predhodnikov ali naslednikov, tudi Heinz, ki je bil stopil pred njo prav tedaj, ko je zaplapolala v njej še enkrat – menda zadnjič – mladost, ni bil mož njenih želja.

Stopila je od okna h klavirju: Tu so njegove zadnje pesmi! Takšne so, kot je sam. Težko je bilo s tem človekom, ki je hotel biti na vsak način popolnejši, kakor je pri vseh napakah in prirojenih lastnostih kdaj zmogel. Danes je bil v ljubezni do nje sila nežen, jutri krut in krivičen. Spočetka jo je bil silil, naj takoj z njim pobegne na Dunaj, pozneje pa ji je spet pripovedoval, da je ne bo dolgo več ljubil, ker že čuti klic usode, ki ga spelje drugam. Tako je cincal sem in tja in se končno poslovil in odšel, potrt in razdvojen od večnih dvomov nad samim seboj, nad svojo muziko in nad smislom vsega življenja.

In tu so bile njegove tako težke melodije, da so rezale v človeka– a glej, kar sredi najlepšega, tak konec! Ali jih ni hotel ali ni mogel izoblikovati tako, kakor jih je bil nakazal? Ali je bila to tista betvica: lažnivosti, ki jo je zasledila tudi v njem? Čemu se je lagal? Oh, saj je videl le sebe in zato je bila ta njuna ljubezen tako nenaravna, ker sta oba videla samo sebe, oba hotela le zase sprejemati in, kar sta dajala, sta dajala le zaradi sebe. Zato je bilo njegovo pisanje z Dunaja tako moreče, da bi bilo najbolje opustiti odgovarjanja. Seveda je tudi ona hotela nekaj zase, a to je žensko: saj se baje potem izpremeni v nesebično, popolno vdanost – on pa je bil vendar moški! Hotel je sploh ves svet spreobrniti; zato vse skupaj ni nič!

Tako žalostno je pokopavati svojo neodrešeno ženskost. Okrog oči se ji pojavljajo vedno bolj na gosto drobne gubice in ob ustih se globlje začrtavajo. Nalašč se je gledala v zrcalo.

Drugim že zavida njih mladost in gladko lice. Kmalu je ne bo noben moški pogledal tako, kakor so jo bili gledali nekdaj. Ali je res, da je že vse končano?

***

Na Anzini svatbi je bilo zelo veselo. Povabljenih je bilo precej, saj se je hotel stari Merk nocoj izkazati, kaj premore. Prišli so gospod notar in župan dr. Mačik, ženinov predstojnik gospod Karl Engelman, Anzov nekdanji učitelj gospod Bende z ženo Evo, roj. Wiesler, stari in mladi Marinc, vsi Merkovi. Štancerjevi, mestni dekan gospod dr. Gomzej, Pirševi in gostilničar Bradač, ki je bil novoporočencema oddal v najem stanovanje v prvem nadstropju svoje hiše, kjer se je vršila tudi ta poročna gostija.

Starega Vobacha niso vabili, ker je bil užaljen zaradi Bradača, Mollovih tudi ne zaradi Engelmana. Sicer pa je bila Käthe, ki se je lani omožila z domačim pomočnikom Francem, tik pred porodom.

Ko so prinesli na mizo najprej neizogibno kurjo juho, prežgano in okusno začinjeno, je bilo občutje še močno napeto in dolgočasno.

Seveda sta bila ženin in nevesta središče družbe, ki se je od njiju naprej vrstila proti obema koncema mize po ugledu in važnosti oseb. Vsi so bili v najboljših, svatovskih oblačilih! Tako se je tudi spodobilo.

Po pečenki je spregovoril mladi Marinc, ki je bil sedaj že doktor in koncipient pri starem Mačiku. Nanj je bil Anza najbolj ponosen. Zato je gledal med govorom tega svojega nekdanjega sošolca in današnje poročne priče resno po obrazih gostov, češ, glejte – to sem pa jaz in moji prijatelji. Seveda, Podgoričani, tega niste mogli verjeti, da bi bil bivši Logarjev rejenec primerna »partija« za dekle iz dobre hiše, to ste ji ga branili, opravljali in ga poskušali na vsak način izpodriniti! Skoro leto dni je bila ta njegova nevesta, ki sedaj sedi tu poleg njega in je videti v beli obleki z vencem in pajčolanom nekoliko starejša in resnobnejša, doma radi njega zmerjana. Očitali so ji njegovega nezakonskega otroka, njegovo mlačnost glede narodnosti, njegovo malovredno pokolenje in to so bili pri Merkovih skoraj dnevni rodbinski prepiri. A kmečka buča ne odneha. Končno je le šel snubit in takrat so se mu res šibila kolena pred tem starim kovačem, ki mu sedaj kot tast sedi nasproti. Nihče drugi je ni dobil, ti si jo dobil, Anza Šribar, podrejeni uradnik brez naslovov in denarja.

Prinašali so pečene kopune in race in spregovoril je Engelman. No, tega se ni izplačalo poslušati, tega sitneža! Baje mu je pobegli sin Fric umrl nekje v Nemčiji. Staremu se to vsekakor ne pozna. Anza ni mogel jesti. Bil je zelo razburjen; kar mislil je, kako lepo je od stare Logarice, da je vzela njegovega fantka k sebi na Legen, ko se je Pahernikova Liza poročila z nekim sprevodnikom in odšla menda v Graz. Ah, končno se je vendarle vse na pravo plat obrnilo! Sedaj se je poročil s hčerjo ugledne rodbine, bil je že osebnost, vpisana v imenik tistih, ki so v Podgorici količkaj veljali. Seveda – očima in matere in polsestre ni mogel povabiti semkaj in tudi Logarjevi se na povabilo niso kazali Bog ve kako veseli, pa jih ni več vabil. To že kako popravi! Moj Bog, saj jih ni mogel spraviti nocoj tule skupaj hkratu s to gospodo, ki jo je moral brezpogojno povabiti in jih na vsak način pogostiti in uvrstiti tako, kakor so vajeni – saj to je zanj velikega pomena, ker hoče postati njim enak.

Težko je res na tem svetu. Poškilil je k nevesti in se ji nasmejal. Ali je zadovoljna z njim?

Tudi ona se mu je nasmehnila izpod pajčolana, na katerega je tiščal z bucikami pripeti venec, da jo je ves čas ščegetalo po čelu. To je bilo imenitno in tudi on – njen mož (kakor sedaj vedno poreče, če bo govorila o njem) je zelo postaven človek. Ko le ne bi bilo prehitro konec tega današnjega večera! Ali že spet kdo govori? Stari Marinc! Kaj neki je ta stari burkež poprej pripovedoval bratu Franciju in Štancerjevemu Hugonu, da sta se tako smejala? Prav gotovo nekaj grdega, saj ta stari Marinc rad govori o takih opolzkih neslanostih! Sicer pa, koliko je treba izbrisati iz spomina, tisto vznemirjajoče koprnenje, ki se te polašča, mladega dekleta, takole v čudnih, samotnih nočeh – o, mnogo, mnogo je bilo treba skriti pred lastno tipajočo vestjo.

»Na kaj pa misliš?« jo je hipno vprašal Anza.

»O nič! Na kaj si pa ti poprej mislil, ko si bil ves čas nekam odsoten? Povej!«

»Nate!« se je zlagal in ji pogledal laskajoč, se v oči, a mu ni mogla verjeti.

Moj Bog, kaj pa je to? Ob vratih se je prikazal Engelmanov Jaka. Sedaj v tej veselosti, ko so se ljudje komaj ogreli, ko so postajali glasni in veseli! V beraških capah, z običajno ruto, le starejši in odurnejši in vedno hudomušnejši se je prisukal na vsako še tako imenitno slavje. Moj Bog! Tudi njemu, Anzi, ne prizanese! In vsi so nejevoljni. To ga še bolj razkači. Že je spregovoril, Anza je ves zardel prijel svojo nevesto za roko in jo nervozno božal, da bi pomiril njo in sebe. Jaka pa je že čenčal.

»Dragi gospod ženin in spoštovana nevesta! Ljubi svatje! Zelo mi ugajale, ker ste vsi tako veseli – le ne glej me ti, Karl, tako grdo, kakor bi štirinajst dni za planino grmelo! Saj sem priden. Torej ti, ljubi gospod ženin, ki si postal tako fin gospod, ko si bil nekdaj Logarjev Anza ... Zares si bil takrat velik revež, pa to si že pozabil no, le nič zamere, že vem, kaj smem ziniti. Lepo je, da si bil tako priden, in iz srca ti privoščim, da si dobil to častivredno devico za ženo – moj poklon obema in tudi vam, cenjena gospa Merk in tebi, gospod župan, čeprav imaš že mladega doktorja tekmeca, sina našega Marinca, ki se tam tako bedasto smeje, ker se ni nikoli znal bolje vesti. Sicer ste pa sami fini ljudje, tudi vi, gospod dekan, četudi ni bilo lepo od vas, da ste starega Kavšeka od mežnarije stran spravili, da sedaj ne bo mogel še gorak v nebesa zleteti, ko umre – umre kmalu, ker preveč pije in veste, kaj? Ne morda vina ali pa žganja! Sedaj pije le blagoslovljeno vodo iz cerkvenega škropilnika in to za pokoro, ker je pri tistem Lournierjevem pogrebu prav radi žganja ta škropilnik v žagradu pozabil. Sicer ni treba prav nič kašljati, hotel sem vam samo povedati in zlasti tebi, dragi gospod ženin, ki ti ni treba nič migati z očmi – vina sem nocoj že več popil, kakor ga imate vsi skupaj tukaj – hotel sem ti povedati, da se moraš potrudili, biti priden kot mravlja, ponižen kot ovčka in zvit kot kača, da postaneš v kratkem teh častivrednih gospodov in tistih, ki pridejo za njimi, vreden podrepnik! Da!«

Izginil je! Kdo ga je neki spustil v sobo? Kako, da ga ni nikdo pridržal? Saj to je naravnost škandal – takale čestitka! In kako so vsi onemeli! Ali ga ni mogel kdo zapoditi?

No, pa se je le nekako prebredlo tudi to in šele ob treh po polnoči so se jeli razhajati. Mladi seveda niso hoteli nikamor, stisnili so se skupaj, pričeli popivati in prepevati ... Malikine sestre so se že hihitale temu, kar jim je pravil mladi Marinc.

Merkova mama pa je poklicala ženina in nevesto. Anza je stopil v temno vežo, kjer sta se mati in hči že tiho pogovarjali.

»Ti povej –!« je velela Malika pol tiho svoji materi.

»No, kaj je?« je vprašal Anza veselo.

»Dragi Johan, prosim le, ne smeš zamerili! Veš, malo nerodno je že, a bi te tako rada naprosila ...«

»Kaj pa? Seveda, kar govorite, mama!«

Tašči je bilo videti zelo nerodno. »Dragi Johan, ali ne bi ...? Prosim ali ne bi hotel za nocoj še, le nocoj, če bi hotel spati še v svoji prejšnji sobi pri Štancerjevih. Veš, malo preveč smo ga pili, vsi skupaj, kaj ne? Kaj ne, da ne zameriš?«

Anza se je prijel za tilnik, kakor je imel navado, če je premišljeval kaj neprijetnega. Saj ni mogel razumeti. Čemu zdaj to? Kaj poreko drugi? To je vendar nekako sramota zanj – ali ni poročen?

»Dragi Johan, saj me razumeš? Kaj?«

Da bi te vrag – omelo neumno! Pa je le molčal.

»Mama ostane danes pri meni ...« se je sedaj oglasila Malika tiho.

»Pa naj bo, toda nimam več ključa od Štancerjevih hišnih duri! Dal sem ga Hugonu.«

»Čakajta – pokličem Hugona!«

Medtem, ko je šla tašča po ključ, je vprašal Anza hladno svojo ob njem slonečo ženo: »Ali je bilo tega treba? Saj vendar nisem pijan!«

»Eh – če je pa mama tako rekla ...« Saj je vedela, da ga ima res malo v glavi, a kaj za to?

Tašče dolgo ni bilo.

»Veš kaj?« je zategnil Anza in položil prst na usta. Na drugi strani veže so bila vrata v njuno bodoče stanovanje. Zvabil jo je krog pasu in jo potegnil za seboj in ona se je koj, ko je bila ujela njegovo misel, podvizala tudi sama, da sta v nekaj korakih dosegla vrata in jih zaklenila za seboj.

»Tega bi nama še manjkalo, da bi se mi fantje smejali, da sem moral v poročni noči spati v samski luknji« se je režal Anza in jo pritegni! k sebi.

In sta se potuhnila, ko je trkala Merkova mama na vrata in klicala njuni imeni; potem pa je utihnila tudi ona. Menda je bila zelo jezna.

No – kaj? Saj sta bila sedaj poročena!

Drugi dan ju je vpisal v poročno knjigo dekan in župnik mestne fare in sicer:

***

Tom VIII, pag. 31 anno Domini MDCCCXCV paroch. Stae Elisabethae

dan, mesec in leto poroke: 3. oktobra en tisoč osem sto petindevetdesetega

kraj: Podgorica, hšt. 25

Ženin:

Ime in stan: Janez Ev. Šribar, sekretar mestne hranilnice

vera: rim. kat.

star: 28 let – rojen 19. februarja 1867

neoženjen: da.

Nevesta:

Ime in stan: Amalia Maria Merk, hči meščana in kovaškega mojstra

vera: rim. kat.

stara: 24 let – rojena 2. maja 1871

neoženjena: da.

Priči:

Ime in stan: Franc Merk, kovaški mojster v Podgorici, stanuje

v Podgorici hšt. 1.

Dr. inr. Peter Marine, notarski kandidat, stanuje v

Podgorici hšt. 22. oba rim. kat. vere

Duhoven, ki je poročal: Dr. Josephus Gomzej, parochus loci et vicarius foraneus.

Tako – to bi bilo tudi v redu! Gospod dekan je vstal od mize in stopil k oknu. Zunaj na vrtu je gnilo listje v jesenskem deževju. Siva cerkvena stena mu je zaslanjala razgled na borjansko polje. Sedaj bi tako ničesar ne bil videl. A spomladi, ko je borjansko polje vse zeleno, tako izzivalno zeleno! Dolgočasna je ta Podgorica, neveseli so ljudje, ki žive v tem gnezdu. Kako to, ko imajo take pomladi, kot nikjer drugje?

Take pomladi, ki za njimi hrepeniš vso jesen in vso zimo in ko zaslutiš njih prihod, se jih bojiš!

Ti ljudje pa žive, se ženijo in umirajo, kakor da ni teh trpko-sladkih pomladi ...

11. Pisana bandera.

Gori pred Korenovo gostilno je sedel Heinz, da bi videl, kako vstaja svetli poletni praznik nad prebujajočo se Vilunjsko dolino.

Venec hribovja naokrog se je svetil, kakor da se je umil in očedil za veliki dan. Sv. Helena se je košatila v najlepši zeleni obleki in cerkvica na njenem skalnatem temenu se je bleščala kot rosna kaplja v soncu.

Od vseh strani pritrkavajo zvonovi. To pritrkavanje je vesela, praznična pesem naših vasi! Kako bedasti so ti Podgoričani, ki trdijo, da je to izmenično bombljanje kmečka neokusnost! Ali so morda neokusne tudi te podružniške Cerkvice po holmih, ki spominjajo na okrašene kmečke neveste? In zadaj se razmaje še veliki podgoriški zvon, počasi se zazibljejo temni njegovi zvoki, se razlivajo daleč po dolini in prijetno se vtapljajo vanj trizvoki pritrkavajočih – pa najsi je to komu po volji ali pa ne!

Praznik sv. Rešnjega Telesa.

Tako so bila minula leta. Več kot dvajset jih bo kmalu, ko je potegnil v drugič med svet, ko je bežal iz te Vilunjske doline, ki je v tem pomladnem prazniku videti tako pohlevno lepa – takrat se mu je zdela ta Podgorica kakor siv pajek, ki vse zaduši v svojih zaprašenih mrežah No, in za danes sta se zmenila z Edito, da bosta odtod gledala procesijo tam doli v mestu – vsaj kakih sto korakov jo bo videti, kako se bo pomikala ob hišah navzdol. Če ne bi zaslanjale razgleda te stare strehe, bi lahko videl že sedaj, kako čakajo pred cerkvijo šolski otroci z učitelji. Mestne deklice so bile gotovo vse v belih oblekah in lasje, ki so jih bile mamiice in tete že dan poprej s pomočjo sladkorne vode zvile v trde klopčiče, da se je koža nategnila, so jim sedaj padali razčesani in nakodrani po ramenih. No, zdaj je zazvonilo z vsemi obenem, maše je konec in procesija se prične. Stari Kavšek menda še vedno nosi križ, za njim pa šolarji z zastavo svetega Alojzija, ovito z belo-zelenim trakom vojvodine Štajerske.

Edite seveda še ni! Kdaj bi tudi mogla v resnici izpolniti dane obljube? Zdaj se morda še oblači pred ogledalom! Čemu neki? Mlajšo naj se zanj rajši ne dela! Nima smisla! Predolgo jo že pozna in saj ve, kako lepa je bila nekdaj, a kaj je bilo s tisto pomladjo? Oba že lezeta v jesen, le da si ona neče in neče tega priznati, ker misli, da si s tem neumnim lišpanjem in mladostnim nastopom prigoljufa nekaj, česar kratko in malo ni več. Zakaj mu ne more in neče verjeti, da jo ima rad takšno, kot je sedaj, da jo ljubi radi spomina nanjo, ki ni nikdar izginil iz njegovega življenja.

Sedel je na klop pred znamenjem in gledal procesijo.

Če bi stal sedaj ob svojem oknu, bi se posmehoval veteranski in gasilski gardi, nafrljeni deci, županu in Marijinim družbenkam, frakom in predpotopnim klobukom podgoriških »dam«. Odtod pa je v okviru te mirne nedeljske pokrajine tudi slika mesteca s procesijo vred blažja in rahle so bile misli, ki so se dotikale tega življenja tu doli.

Živordeče se zasvetijo pisana bandera četverih nadangelov – eno izmed njih je nosil tudi sam nekdaj, ko je bil še ministrant, celo zaušnico je dobil nekoč od nevoščljivega sodruga. Tam nad glavami pa visoko frfota v vetru bandera svetega Krišpina, zaščitnika usnjarjev, čevljarjev in sedlarjev! Za njim stopa sedaj tudi svak Franc, žrtev Podgorice in Mollove familije, ta ponižni Francek, ki izbriše ime »Moll«, s hiše in rodu. Otrokom da s seboj delež svoje krvi in pečat svojega imena, ki bo rezalo mestu Untersberg v ušesa. On sam pa, Heinz Moll, je zadnji svojega rodu. Ko bi vedeli predniki, v kakšnem norcu se zaključijo njih častivredne težnje?

Še vedno pojo staro melodijo, ki, so jo prepevali že takrat, ko je še sam kot šolar hodil, s procesijo po mestu:

»Nobis datus, nobis natus,
ex intacta virgine ...«

In kakor vedno cvili en sopran nad vse druge! To so se spet našemarila mlada dekleta – cerkvene pevke. Novi so klobuki, nove so obleke.

Kod neki hodi Edita? Tako rad bi ji bil marsikaj povedal ob pogledu na procesijo vernega ljudstva tu doli v prelepem rojstnem kraju.

Sedaj je blagoslavljal kraj in ljudi lepi dekan Gomzej, visoko dvignil staro gotsko monštranco in zapel s polnim baritonom »Omnipotens Deus ...« Ljudje so poklekali in tam za nekim oknom je klečala tudi njegova mati, trkala na svoje prsi in ob tem mislila, da so ljudje pač videli novo sliko v oltarju ob njeni hiši. Prinesel jo je bil Heinz. Saj je bila res lepa slika, dobra kopija slavne Leonardove Madone della Sedia, ki jo je bil slučajno kupil na neki razprodaji. Mama je bila sedaj kar zaljubljena v njegovo slavo, kar je bilo zanjo nenadno več kot vsa Podgorica, ki je nekoč njenega sina proglasila za prismodo in ničvredneža, ki je še vedno dvomila nevoščljiva v njegovo veljavo, ko že ona sama, njegova mama, davno ni dvomila več. Saj se morda ni zavedala, da ga sedaj ljubi mnogo bolj kot je kdaj ljubila človeka, da se ga oklepa z ljubosumno, silno ljubeznijo, ki ji ne bo nikdar kraja. Čutil je to ljubezen in to zlasti v njeni ljubosumnosti, s katero je pazila na vsak njegov trenutek, ker sicer ni mogla do njegovega čustvovanja. Taka je bila njegova mati – ali so take matere tudi te ženske, ki se rinejo sedaj v procesiji tam doli? Kar za visokimi gospodi v frakih in cilindrih, za gospodom županom in drugimi predstavniki mesta in c. kr. oblasti? Policaj jih ruka in Jirgele mu pomaga. »Dve in dve babi vkup!« vpije in jih potiska v vrsto – pač, kakor vsako leto, tudi to pot zaman. Kako so šli moški v lepi vrsti po dva in dva, ženske pa kakor ovce, vsaka rine naprej, vsaka hoče biti prva!

Sedaj bo procesije konec. Moški gredo v gostilno, otroci prosjačijo in se obešajo na svoje roditelje. »Medice!« Svečar in medičar Kraft toči pod široko stojnico sredi mesta ta nektar, ki se je tudi njemu, Heinzu, zdel nekdaj višek Telove procesije. Prihodnje leto se bo pa jezila perica Tona, ko bo čistila bele obleke podgoriškega otročevja za novo parado.

Iz tega otročevja postanejo dorasli ljudje, morda bo med njimi tudi kdo, ki bo silil preko Vilunjskih meja – gorje mu, če si bo domišljal, da mu je po božji milosti dan poklic umetnosti. Kaj vse si je sam domišljeval! Nikdar se ni toliko izročil niti ženi niti muziki, da bi bil pozabil nase. In to je menda napak pri tej stvari! Pa bodi drugačen, bodi večji in boljši kot zmoreš –?

Aha – sedaj je prihajala po poti navzgor. Seveda v tej svetli obleki! Delal se je, kakor da je ne vidi, in napeto čakal; le za trenutek bi se bil sedaj hotel videti v ogledalu. Rešilo bi ga bilo morda te mučne zadrege, če bi bil videl, kakšen je njegov obraz, kadar se takole bedasto pretvarja.

»Heinz – dober dan!« Kako živo je vzkliknila! Ali morda nalašč prezira njegovo nejevoljo? Ali je že opazila, da se pači? Prijel jo je za roko, ki mu jo je bila prožila, z licem, kakršnega bi bil napravil, ako bi bil moral pogoltniti nekaj odurnega – ribje olje, soljeno kavo ali kaj enakega.

Ko sta sedla, je trdovratno molčal. Če ga misli še zafrkavati, naj jo nahruli? Ah ne! Ali je mar ona kriva, da sta že oba preko štiridesetih in da ga jezi, da se dela ona še mladostno, dočim je njegov obraz že ves star in gubast?

»Kje si bila tako dolgo, Edit?« je vprašal docela mirno.

»Ali si hud? Saj sem sama kar jezna nase, da vedno prihajam prepozno,« je dejala še napol v šali in sedla na klop.

»Prepozno, vidiš Edita, saj to je pri naju obeh! Za več kot dvajset let prepozno sva se našla in na razvalinah graditi je obupno.«

»Kaj ti je, Heinz? Čemu si tako žalosten? Ali se prav nič ne veseliš lepega dneva in tega čudovitega prazničnega razpoloženja?«

»Kako čudno vprašaš! Saj to je! Ko sem gledal to sliko tu doli, ki me spominja mojih mladih let, ko se me želja po svetu in velikih delih še ni bila dotaknila, mi je prišlo na misel, kako vse drugače bi lahko bilo z nama, če bi se našla pred dvajsetimi leti kot preprosta, mlada, kmečka človeka. Danes bi morda hodila z onimi tam doli za Bogom, ga prosila blagoslova za najine otroke, za najin dom in najino zadnjo uro, ako sva pa s hlastanjem za varljivimi vrednotami zamudila srečo in končno celo življenje.«

Umolknil je in tudi njej ni bilo več do pomenka. Kaj bi ga tolažila, ko so njegove besede zadele v živo. Res je, kar je dejal, vse je bilo zastonj.

Poprej si je mislila, da ga bo vprašala, kaj je z njegovo opero, ki jo je nameraval komponirati. Kaj bi vpraševala sedaj, ko je videti tako žalosten. Pa še te grde brke, kako mu starajo dragi obraz!

»Ali bi hotel biti sam, Heinz?« ga je vprašala rahlo.

Prikimal je in ona je vstala, da se odpravi.

A ko mu je podala roko v slovo, jo je še za trenutek pridržal in ji velel:

»Poglej Edit, tja ven na Šentlenart, vidiš tam one borne, male bajte za zelenimi njivami, one tam pod gozdom – jih vidiš?«

In ko je prikimala, je dejal težko:

»Vidiš, tam je morda sreča doma.«

Naglo je odšla, a že so se ji ulile solze po licu in komaj je prišla do gozdiča, ko je zajokala, kakor še ni jokala nikdar.

Heinz je bil sam sredi cvetočega domačega raja.

***

Šribarja ni držalo za mizo pri Bradaču. Vzel je svoj šlem, okrašen z veteransko perjanico, se opravičil z nujnimi opravki in hitel po stopnicah navzgor v svoje stanovanje. V kuhinji pri štedilniku si je dala opraviti Malikina mlajša sestra Lojzi, na tleh sta se igrala otroka, triletna Pepca in poldrugoletna Malika. Vse v neredu, po stolčkih vse polno predmetov, na enem umivalna skleda z umazano brisačo, na drugem pomečkano perilo, v kotu nekje cunje in povsod naokrog kuhinjske potrebščine, lonci, kozice, nekaj narezanega krompirja, zelenjava, noži in kruh, vse navzkriž razmetano. In ta duh! Lizol, vroči lug, mali otroci. Oh – ti moj Bog! Torej ji je le postalo slabo.

Lojzi mu je jokaje odgovarjala. Zakaj ga niso poklicali? Ko je bil sredi procesije? Njo so poklicali Bradačevi in tudi po babico so šli. Bradačeva Anica ga je hotela klicati, pa se ni prav upala.

Saj je bil slutil, ko ni videl niti nje niti otrok pri oknu. Splašeno je nekaj odmrmral svakinji in stopil v spalnico, kjer je pospravljala babica njegovo postelj in govorila s ženo.

»Kako ti je?« je vprašal ženo. Nič mu ni odgovorila. Seveda – tretji otrok v tem kratkem času! »Malika, kako ti je?« Ali mu ne šepeče nekaj? Ne, le gleda ga, zelo zagrenjeno in obtožujoče. Kaj ta babica?

»Gospod Šribar, vidite, sedaj smo pa že tako daleč. Saj ne more več dolgo trajati, vse bo dobro, kmalu, kmalu. Jej, kako ste lepi, gospod Šribar, kako se vam poda tale uniforma. Moj stari je danes tudi našemarjen kot binkoštni vol, a se mu ne poda tako kakor vam. Z ovratnikom se je obiral celo uro, klel in robantil zraven, da ga že nisem mogla več poslušati. Kdo ga bo neki gledal, takega starega tepca! Saj pravim, čim starejši je tak dedec, tem bolj bi gledal na lepoto, ko ga že ne čaka drugega kot smrt. Taki mladi gospodje kakor ste vi – le ne bojte se, gospod Šribar, vse bo v redu, kaj ne, gospa Malika? Saj je tako korajžna, vaša mlada gospa!« se je smejuckala še naprej ta stara klepetulja.

Pa ni bila videti korajžna. Sklonil se je k njej. Zakaj ga gleda tako očitajoče? Kaj ji je?

Kako mu je nerodno zaradi nje! Zelo se je izpremenila v zadnjih letih. Iz prejšnjega zdravega dekleta je postala medla ženska, to je najbolje vedela sama. Morda se že stegujejo podgoriški jeziki, češ da trpi poleg njega pomanjkanje. In če jo tako skrbi polno gleda, ali ni za tem morda že drobec kesanja, da jo je vzel? Saj je bila sedaj že od prvega poroda naprej tako suha in grda in, četudi se je počutila zdravo in jako, so ji bila lica vela in brezbarvna, telo suhljato in borno. Čemu je zadnje mesece ravnal z njo kot z bednim bolnikom? Ah, zakaj je sploh postalo njuno zakonsko življenje nenadoma tako dolgočasno, kakor bi tekel samoten voz enakomerno po nedogledni, pusti cesti? Saj je že tolikrat čutila, da trpi tudi on, a ko se mu je že hotela približati z lepo besedo, so se ji zaklenila usta in molčala sta spet oba. In noči? Kje so že tiste prve noči? Saj je že tolikokrat premišljevala, da li je pri vseh zakoncih tako, ali pa je krivda le na enem izmed njiju? Ali se je bil že naveličal ali pa ni bilo v njej tega, česar si je bil želel od svoje žene in pričakoval od nje? Oh, sedaj je bila ljubosumna na vse, kar ni bila ona sama – na njegove opravke in pota, na njegovo ljubezen do Logarjeve matere, njegove lastne matere in očima, ki jima je redno o praznikih pošiljal nekaj malenkosti, in nazadnje celo na lastne otroke, če jih je jemal v naročje in jih ljubkoval. Kaj mu je bila ona, ona?

Sedaj je sedel tu poleg nje na postelji in jo držal za roko. Njen mož! Malo okoren in neroden kakor vedno, kadar je hotel biti ljubezniv. Kako so se mu ramena povesila naprej in kako so se mu polnile oči z žalostjo. Neboglen in reven je bil v svoji nemoči. Zasmilil se ji je in kar nenadoma je vedela, da mu dela krivico. Nekaj drugega je bilo to, kar jima je grenilo življenje – on ni bil kriv.

Skrčila je roko, ki jo je držal lahno v svoji, in se oklenila njegovih močnih prstov. Prestrašil se je in se sklonil k njej.

Hotela je še spregovoriti, a ji je misel in besedo pretrgala bolečina od križa do bokov, da je jeknila in se zagnala kvišku. Zavest ji je ugasnila.

Ka pa to? Kaj pa to? Kje je babica? Kako, da tašče še vedno ni? Ali so gluhe babnice tam zunaj? Še nikdar ga niso pustile tako na cedilu, če je žena rodila! Kaj naj stori? Roke ji ne sme izdreti iz njene – klicati se ne upa. Kaj bi? In čemu ga je prej tako čudno gledala? Ali sluti, da bo morala umreti? Ali je on kriv? Zaporedoma trije porodi? V tem kratkem razdobju? Ali ni storil vsega, da bi se ji bilo dobro godilo?

Ali ne zasluži lepo? Ali se ne trudi tudi za postranske zaslužke? Ali sta trpela kedaj pomanjkanje? Kaj je krivo, da ne more okrevati? Ali je on kriv? Ali je ni čuval dovolj? Saj ne sme umreti radi otrok, radi njega – pomagajte! Pomagajte!

»Pomagajte!« je zavpil. O, za Boga, ali ga nihče ne sliši? Saj umre! Saj diha tako čudno! Ali je ne meče kvišku?

Odeja je zdrknila na tla. Dvignil jo je popravljal, mrmral, ne vedoč, kaj govori ... Roke, roke ji ne sme izdreti!

Zdaj sta prišli obe, babica in tašča.

»Kaj pa je to?« je jeknila babica. Babura neumna, prej bi bila prišla! In tašča, kako se je prestrašila!

Ženski sta ga spravili iz sobe. Tekel je k Bradaču in Bradačeva Anka je odšla po zdravnika, po mladega doktorja Sušca.

V kuhinji je potem sedel na stol in gledal odsotno predse. Zdravnik je bil že v sobi pri porodnici. Kaj šušljajo? Ali ni spet jeknila Malika? Ali se ne joče tašča? Saj je prvič in drugič tako mirno minilo – sedaj pa to?

Svakinja Lojzi se je jokala pri štedilniku, a otroka sta se igrala ž njegovim veteranskim šlemom in mu pulila dolga, ozka peresa iz svetlikajoče se perjanice.

»Hej,« je rekla mala Pepca in potegnila mlajši Maliki čako iz ročic, ki so se trdno držale. »Izpusti, čaka je moja!« Mala je morala izpustiti, zato pa je zajokala kriče in uporno, češ, tudi jaz hoče, imeli to črno, prijetno stvar; Otročji jok je predramil svakinjo Lojzi, ki so ji tekle solze po licu radi sestrine težke ure ...

Tudi Anza je poskočil in vzel otrokoma šlem. Zdaj sta se cmerili kar obe. Lojziki je zavrelo mleko na štedilniku, Merkova mama je prišla po gorko vodo. Vrgel je šlem med otroka, pomagal poiskati cunjo, da obriše štedilnik (dišalo je po zasmojenem mleku), potem je pa odprl tašči vrata v sobo, kamor je nesla skledo s kadečim se kropom. Opoldne je bilo vse pri kraju. Dobil je sina. Doktor Sušeč je zagotavljal, da tudi Malika kmalu okreva.

Važno je sedaj le dvoje; prvo, da Malika okreva, drugo, koga bi bilo najbolje naprositi za botra, da ne bo zamere.

***

Bilo je na nedeljo po Telovem.

V Podgorici je bila ta nedelja tudi »lepa nedelja«, ki so jo praznovali s slavnostnim obhodom po mestu kakor na Telovo, le s to razliko, da se je procesije udeležilo največ kmečkega ljudstva iz okolice. V Podgorici je bila to nedeljo tudi velika slovesna maša, s slovensko pridigo, ki je pa meščani niso hodili poslušat.

Okrog poldneva so se razgubili ljudje proti Vilunji in Sv. Lenartu.

Na mesto je pritisnilo leno poletno nedeljsko popoldne.

Vročina se je pasla na kamenitem tlaku, cesta se je belila prašna in razgreta. Težko, da bi še bilo danes zljubilo komu koj po kosilu pohajati po mestu. Pust, dolgočasen je ždel mestni trg v pripekajočem soncu. Tudi klopi pred hišami, na katerih so sicer posedali meščani, so bile prazne. Bilo je prevroče. Žgalo je do mozga. Ljudje, živali, rastline, zemlja sama – vse se je onemoglo prepuščalo lenobi in medlelo.

Tudi gospod Johan Šribar je lenaril na svoji zofi in prebral »Grazer Tageszeitung«. Žena je spala v postelji in novorojenček Hansi v svoji pleteni košari poleg nje.

Otroci so se igrali v kuhinji s pestunjo in njih brbljanje se je slišalo v sobo, kjer je čital oče o veliki želežniški nesreči. Hm, je pomislil leno, ali nimajo morda prav tisti mestni očetje, ki zagovarjajo Vobachovo poštno kočijo. Ta vozi že dolga leta po Vilunjski dolini, a le vsakih pet let kdaj se zgodi, da izpije Miha nekaj meric več in se morda prevrne kočija s potniki vred v obcestni jarek. Pa kaj je to, če si troje ali četvero ljudi nekoliko pobije nosove, v primeri s tako nesrečo? In te nezgode se dogajajo kar zaporedoma. Vse to radi teli prekletih norcev, ki si izmišljujejo, da bi vozili ti peklenski stroji le s paro, prav za prav kar tako sami od sebe? Prav so imeli stari ljudje, ko so prerokoval železnici krvavo bodočnost in grozen konec. Saj se je že sam vozil nekoč v takem vozu, na železnici tako rekoč, a prav lahko mu ni bilo pri srcu, dasi vendar kot bivši vojak ni bil nikoli strahopetec. Prav imata Vobach in Engelman, da se na vso moč branita železniške proge, ki jo hočejo utreti skozi Vilunjsko dolino. Niess, oba mlada zdravnika, zlasti pa Peter Marinc mlajši in kar jih je še takih prekucuhov, ti pa pridigujejo nasprotno. Ti ljudje nimajo čuta odgovornosti! To je čut, ki si ga je bil sam privzgojil ob tolikem delu za blaginjo drugih. To ni bilo kar tako, to delo v hranilnici!

Kaj pa je to? Tak šunder in krik na cesti?

***

Tudi nadučitelj Bende je počival po kosilu na zofi. Zaslužil si je počitek po tem razburjanju. Kaj pa je bilo takega; dejal je bil le pri mizi, da si še vina ne more privoščiti in to niti na praznik, a otroci, za katere štedi, se nočejo učiti in uganjajo lenobo! Ali ni bil dobil spet obvestila iz zavoda, kamor je bil poslal Cirila, da nagaja, da se ob svoji nadarjenosti zelo slabo uči? Ali se ne bi vsak oče razhudil? Ali je bil njega poslal oče v latinske šole na svoje stroške? Kaj še! Stradati je moral, prositi po hišah za obede in večerje in poučevati druge, komaj da je sam še zmagoval svoje. Ta falot pa, ki dobi vse od doma, se ne bi hotel oprijeti študija, kakor je treba? To je naravnost zločinsko znamenje, da počenja neumnosti spričo takih žrtev, ki jih morajo zanj doprinašati starši!

Pa se je žena čutila prizadeto, češ, da je dolžil njo, kakor da je vsega kriva! Da je siten! Kaj ne bi bil siten, vsa leta se ubijati s tujimi otročaji, ves dan v šoli kričati in rohneti, ko tako nič ne zaleže, potem pa še s svojimi imeti tako nadlogo?

Malo bi zadremal.

Ti vrag! Ali se niso mogli ti kmečki fantini spraviti domov? Prav sedaj, ko je tako potreben spanja, se prično dreti v gostilni tam preko pri tej zanikarni Sandwirtovki? Ali ne nehajo kmalu?

Kaj pa je to? Ali se pretepajo?

Gospa Bendetova je bila nagnala otroke k popoldanskemu blagoslovu. Pa tudi Naškovega Franeka naj vzamejo s seboj! Da ne bo tako sam, sirotče! Dorček je z njenim Cirilom vred v Mariboru v gimnaziji! Oh, ta Ciril! Saj je ves Bendetov! Mož pa trdi, da se je vrgel po njeni familiji! In celo zločinska nagnenja očita njeni familiji?

Kaj bo, ko bo treba šolati tudi Francija, Marto in Reziko? Mož jih hoče spraviti v učiteljišče! Ko bi jih le rajši doma pustil! To bo šele razsajanja, ko bo treba več plačevati!

Da le more biti moški tako siten, tako zadirčen in robat. In vsakikrat prav med kosilom, ko si sam streže in je, pa ne opazi, da je drugim skvaril apetit.

Ali so vsi zakoni tako pusti? Vsaka čenčarija ga razburi do silovitega izbruha! In nič nežnosti, niti najmanjšega dokaza ljubezni?

Kaj pa je to? Čemu spet tako kriči?

Naškov Franek, dvanajstletni sin učitelja in organista Naška, je bil zlezel že pred zvonjenjem po stopnicah mimo kora na cerkveni zvonik. To je bilo sicer strogo prepovedano in, ako je mežnar, »okorni Tinč«, zalotil koga tu gori, ga je zuhljal in nalomastil – a kateri fant bi iz strahu pred mežnarjem ne lezel v cerkveni stolp? S stolpa je tako lepo gledati naokoli, pljuvati na mimo idoče, mazati s svinčnikom po zvonovih, metati tja doli odkrhke zidu in drugo nesnago in, kar je glavno, loviti netopirje, ki so se visoko v stolpu obešali na šperovce in trame ...

Franek se je bil naslonil skozi lino, da bi ujel čim več razgleda. Videl je ljudi, ki so prihajali k večernicam, Bendetove otroke je videl tam doli in poklical bi jih, če ga pri tem ne bi opazil okorni Tinč, ki se je tudi približal stolpu, da bi zvonil.

Zamajali so se zvonovi poleg njega in kljub temu, da si je tiščal ušesa, ga je bronasti grom v taki bližini skoraj pritisnil k tlom. Kar vrtelo se mu je v glavi, ko so tolkli kemblji, in brezkončno se mu je zdelo to zvonjenje.

Končno so nihaji le pojemali in kmalu si je smel oprostiti uhlje, a mu je še vedno brnelo po glavi. Sklonil se je spel skozi lino. Prav ničesar ni bilo videli. Zaspano mače je leno lezlo po strehi kaplanije. Nekje na drugem koncu mesta je lajal razdražen pes. Dolgčas je bilo tudi tu. Odšel je k drugi lini. Odtod je videl šolo, župnišče, del gospodarskih poslopij in proti dvorišču obrnjene strani hiš, ki so stale od Lournierja do Merka na gornjem trgu.

Kaj pa je to? Franek se je sklonil še niže in napeto opazoval. Pšenično-rumeni šop las mu je silil črez oči, nestrpno ga je vrgel nazaj in strmel v farovški vrt pod seboj. To je vendar nori Engelmanov Jaka, ki je preplezal plot in si dal nekaj opraviti v farovški šupi ...

Čudno!

V tem so priropotali po lesenih stopnicah trdi koraki. Okorni Tinč! Franek je planil od line v temni kot za velikim zvonom in zadrževal sapo. Za eno stopnišče pod zvonovi so se koraki ustavili. Mežnar je navijal stolpno uro, potem je pa spet zropotal po stopnicah navzdol.

Franek si je globoko oddahnil. Še enkrat je smuknil k lini, da bi videl, kaj počenja ta sumljivi Jaka. Čemu je pri belem dnevu plezal preko farovškega plota? Ali je hotel krasti? Ali ne bi bilo prav, da bi ga kar po večernicah pri dekanu zatožil? Sklanjal se je skozi lino – Jake ni več. Sedaj bi bila najlepša prilika neopaženo priti iz zvonika. Dekan je pri večernicah, mežnar pa v žagradu. Z lin pa skoro ni bilo ničesar videti. Tiho in previdno je lezel po stopnicah navzdol, in se rahlo uprl v železna vrata, ki so vodila na kor, kjer je sedel oče pred orglami. Za čas večernic bi se skril za orgle in čakal, da oče in pevke odidejo, potem bi šel za njimi.

Železna vrata se niso vdala. Pritisnil je na kljuko – zaprto. Nenaden strah mu je šinil po udih. Mežnar je zaklenil, nocoj ga ne bo več v stolp, vso noč bo moral prebiti v cerkvi – joj! Že so se mu solze nabirale v očeh. Če bi sedaj bunkal in klical, bo doma tepen. Mačeha ga bo, pa še kako! Če ne pokliče – joj, vso noč v cerkvi, kjer straši! Marija – pomagaj! Mamica v nebesih, prosi zame! Ljubi Jezus, usmiljenje – dragi, ljubi angelček varuh moj, saj ne bom nikdar več klel, nikdar več grdo govoril, nikoli žalil očeta in mačehe; nikoli v cerkvi po drugih gledal, šepetal in suval naokoli – oh, nikdar več! Vobachovemu otroku ne bom nikdar več grozil s parkljem, tudi lagal ne bom in niti enega sladkorja, niti enega krajcarja ne ukradem več doma niti ene jabolke z Marinčevega vrta: Ljubi Jezus, pomagaj!

Skozi trepetajoče solze jo prisluhnil ob vrata.

Še vedno je molil gospod dekan litanije in ljudje so odgovarjali: »Prosi za nas!«

»Prosi za nas!« je ponavljal Franek v svoji ječi tako iskreno kot še nikdar.

Litanij je bilo konec. Gospod dekan je molil sedaj iz knjižice cerkveno molitev, ki jo je Franek dobro poznal.

Nenadoma je kar presekalo njegovo molitev, ki je sledila dekanovi. Kdo pa tako krampa, kdo pa hodi tako trdo, da kar odmeva od kamenitih tal? Pa ne, da bi Jaka uganjal v cerkvi svoje burke? Franek je pritisnil telo še tesneje k vratom in napeto poslušal. Koraki so daleč nekje pred oltarjem utihnili. Kaj je to? V cerkvi prične šumeli, mrmranje raste v glasno žlobudranje, bežeči koraki drsijo in cepetajo, molitve ni slišati več in – kaj? Nekdo je kriknil, jeknil. Kaj pa ta divji šunder, tu doli v cerkvi, vse vprek govore, glasno, nekdo spet kriči, letanje in trdi poki, kakor da se podirajo klečalniki v klopeh?

Nerazumljiva groza ga je prijela. Tolkel je z rokami in nogami v vrata in vpil napol blazen s strašnim glasom, ki se ga je sam ustrašil: »Ata – čuješ! Oče! A – ta! Mama! Maaa – ma! A – ta!« Šunder v cerkvi je že pojemal, vedno bolj so se oddaljevali koraki in od zunaj je prihajalo bučanje, sedaj rezko, potem spet zamolklo in ubito. Nekje nad njim je zaklenkalo – plat zvona! Zgrozil se je in hripavo zarjul. Nekaj strašnega se je moralo zgoditi – pred vrati pekla sem! Mrzlično je tiščal k vratom med rameni zarito glavico in od časa do časa slepo sunil z nogo ob trdo železo, ki se ni vdalo niti za širino mezinca. Kaj bo? Kako, da ga oče ni čul? Kako, da ne pride ponj? Kaj je tam zunaj? Smrt? O – smrt ...

***

Gorelo je.

V farovški šupi se je vnelo seno. Kot nož oster plamenček je prerezal skodlasto streho in v hipu je bilo vse v krvavordečih zubljih. Še preden so se izrinili ljudje skozi cerkvena vrata na plan, je bila šupa vsa v ognju. Debel, črnkast dim se je smrdeč valil nad mesto. Od Sv. Helene pa je zavel močan, suh veter, se zagnal v ogenj, zavrtel plamene in jih vrgel na vse strani. Goreče skodle so letele kot pisana bandera na strehe in na dvorišča in nenadoma je gorel ves trg okrog cerkve. Streha na cerkvenem stolpu je zaškripala in odtod je obliznil plamen borne slamnate in skodlaste strehe v stisnjeni cerkveni ulici, ki je v nekaj trenotkih živo žarela.

Plat zvona je že davno utihnil. Bron se je topil v vročini, šipe na hišah so popokale in se žvenketaje drobile na razgreti tlak. Gorelo je od Vobachovega hleva do Lournierjevega skladišča, kjer so se z gromkim pokom razleteli petrolejski sodi. Ves farovž je bil v plamenih, isto tako kaplanija onstran cerkve in vse bajte v cerkveni ulici. Vnela so se tudi že Bradačeva gospodarska poslopja, vsa desna stran mesta je bila v nevarnosti, da pogori do tal. In veter še vedno ni odnehal.

Brezumni so tekali ljudje, kričali in divje jokali, klicali imena in vlačili iz hiš, kar so mogli. Pred cerkev se ni nihče več upal, tam je gorelo najhuje. Mlado tele, ki so ga bili nekje izpustili iz hleva, je končalo pred cerkvenimi vrati.

Sredi trga je bilo vkup nametano, kar je mogel kdo rešiti. Krave so mukale, zbrane v čredo – nihče ni pazil več nanje. Prašiči so hlastno bušeči bežali vse vprek, drli ljudem pod noge in izgubljene kokoši so zmedene frfotale okrog ljudi, ki so bili že vsi poblazneli. Drug drugega niso poznali več, ženske so kričale za svojimi možmi in očeti, otroci so rezko cvilili, možje so kleli. Nihče si ni znal več pomagati.

Nekateri so bežali iz mesta.

Šribar je vlekel ženo in otroke proti Legnu na Logarjevino. Kam bi sicer ž njimi? Saj je pri Merkovih tudi že gorelo – v mestu ni mogoče ostati! Pri Bradaču so se sicer vnela šele gospodarska poslopja, a ni dvoma, da tudi hišo zgrabi ogenj; potem je uničeno lepo pohištvo, obleka in vse, kar sta si z Maliko prihranila.

Na eni roki je nosil mlajšo hčerko, starejšo je podil pred seboj. Ženo je vodil ob desnici: saj je bila še slaba od poroda in zlomljena od groze. »Mama!« je jokala ves čas. Moj Bog, saj je sama mati, tu v naročju nosi najmlajše, ki venomer veka. To je bila nedelja! Še pred dobrimi štirimi urami je mirno ležal na zofi in zadremal bi bil, pa ga je predramil krik: »Gori!« Vsak je kričal, vsak je vpraševal in nihče mu ni povedal, kje. Moj Bog–sredi mesta! Bežal je proti gasilskemu domu, tam je brivec Vybiral poveljeval in kričal na ljudi v nemških, slovenskih in čeških psovkah. Cevi seveda vse za nič, ljudje zmedeni in neubogljivi, vsak je hotel ravnati po svoji pameti, vsak drugi je poveljeval. Preden so našli opravo, šleme, pasove, je že potegnil veter in prepozno je bilo za gašenje. Štirje močni fantje – Štancerjev, Merk in dva kovaška pomočnika, so se zastonj trudili, da bi prijela brizgalna.

Na Mollovi in Engelmanovi strani se še ni vnela nobena hiša, seveda bo obvarovana tudi »ravbarska« ulica. Šribar se je oziral nazaj – strašno je bilo videti odtod požar, kakor da bi bil gorel ves svet! Zvonik se maje, maje, strahovito zaropoče, da se do sem gori tako strašno čuje – tramovje se je sesulo.

Ni, da bi se še oziral nazaj. Omahljivo je stopal naprej, na eni roki otroka, ob drugi ženo, pred seboj pa spet otroka, ki je venomer jokal. Srečavali so ga ljudje. Nihče ga ni pozdravil, gledal je vsakemu v obraz. Kako trda od radovednosti in od napora hitenja so bila ta lica: čimprej biti v mestu, čimprej videti, izvedeti. Poznal jih je, prosil bi, da mu pomagajo, da mu pridejo vsaj povedat, ali gori tudi že Bradačevina, a nihče se ni ozrl na njegovo revščino. – Sicer smo gospod Šribar, danes pa nič, kar naprej so bežali, komaj da so ga s površnim pogledom ošvrknili. Kaj to? Tega bomo še večkrat videli – zdaj le naprej, v mesto, tam je videti nocoj to zanimivo grozo, kakor je še ni bilo nikoli.

Tako betežen in proseč je prišel nazaj na Legen, ki ga je nekoč zapustil mlad, ošaben in prepričan, da se sedaj pričenja njegovega življenja najlepši del. A nocoj bo tako varna ta trhla streha tu gori.

Na vrhu pred hišo je stala stara Logarica – še vedno je ni bilo uklonilo življenje v dve gubi – in gledala v dolino. Oči si je zasenčila z roko in gledala tja doli v nesrečo in gorje.

Ko jo je Šribar zagledal, so se mu oči zalile s solzami: »Mati!« je kriknil onemoglo.

»Hvala, hvala Bogu«, se ji je utrgalo iz srca. »Da si le prišel, da si le zares prišel!«

Doli na cesti so zadoneli zvoki gasilske trobente. Tujci so prišli na pomoč.

***

Ko se je z gromkim, rezkim in glušečim treskanjem in bobnenjem podrlo tramovje zvonika, se je prebudil Naškov Franek iz nezavesti. Poskusil je bil izpodkopati tla pod vrati, a ko je odgrebel tanko plast prsti, ni mogel več naprej, ker so se mu upirala zidana tla. V onemogli besnosti je poskušal s peto, z nohti – nič. Jokati ni mogel več, tulil je še hripavo; a ko se je spet predramil, se je zgodilo nekaj strašnega. Prasketalo je, tako grdo in strašno je prasketalo in bobnenje je bilo tako blizu – nenadoma se mu je vse zameglilo pred očmi. Branil se je s tem, da je z obema rokama tiščal usta, nos in oči, a debeli, črni dim, ki se je vabi skozi odprtino v stropu, kamor so vodile stopnice, se je zgoščal vedno bolj in mu silil v grlo: začelo ga je dušiti ...

***

Zunaj naokrog je bil že mrak. Mesto je še vedno gorelo. Veter je bil popustil in tujim pomagačem se je bilo posrečilo, da so omejili požar. Vsa cerkvena ulica in na trgu vse gori do Merka: Vobachovo, Wieslerjevo, Rednakovo in Lournierjevo je postalo pogorišče.

Heinz je bil gledal v pisano bandero. Hipno ga je nekaj prešinilo. Zdaj! Zdaj! V teh plamenih, v tej nesreči in nadlogi! Zdaj! Ves popoldan je že strmel v ta pogorišča, tekal naokrog in se delal, kot da ne ve, koga išče. Povsod ogenj, neskončno krvavi ogenj, vrišč plamenov in solz, prasketanje živih zubljev, pisana bandera podgoriške usode, končni krik vseh njegovih pesmi.

Vse, kar je stalo tako ponosno tu, kar se je šopirilo v revni, malomeščanski nadutosti, vse, kar so pridne roke, varčnost, lakomnost in sreča zgradile, vse splameni k nebu, naj splameni še on, naj bosta oba jutri razvalini, kakor vsa ta njuna Podgorica.

Nocoj daje Podgorica simfonijo v svoji najbridkejši, najtežji in najiskrenejši lepoti, naj ji da še lastno življenje ... za njim pa nič, morda še rekviem ...

Najti jo moram, saj sem jo vedno našel, ko se je kedaj kakšna stvar v meni pretrgala na dvoje, in nocoj se trga vse, kar je, vse to zadnje, kar mi je še velikega doživeti.

Seveda! Vsa zmedena je stala v luči plamenov in gledala kakor blazna, nikdar še ni gledala tako. Menda se ji vrti! Njenega moža ni blizu, tuji ljudje hite mimo, kriče, se jokajo in tulijo. Ali jo je strah?

»Edita!« je poklical in slišala ga je takoj. Obrnila je glavo k njemu in ga neskončno trudno pogledala.

»Heinz! Mimo je vse ...« Ali je razumela? Ali je res iskreno tožila, kako škoda je, da je vsega konec in da sva že klaverna pogorevščina?

»Pojdi, pojdi z menoj!« Napol jo je vlekel, napol nesel in šla je, se dala voditi in peljati ven iz mesta, mimo pokopališča, ven daleč v Vilunjsko dolino, daleč stran od Podgorice, kjer je nocoj ves pekel.

Jokala je silno vso pot in, ko se mu je pod onim visokim hrastom na obronku Šmohornice zgrudila v naročje, jo je s težavo razumel, ko je zahlipala.

»Ah, Heinz, umrla bi ... saj sva oba tako stara ...«

Heinz ni odgovoril in sedaj je menda začutila tudi ona požar, ki je divjal v njem. Vsa zmedena mu je segla s prsti v lase in skrila obraz ob njegov vrat. Tak je bil! Kako ne bi mogla biti od vekomaj samo njegova.

Visoko na obzorju je rdelo nebo, pod katerim je vzdihovala Podgorica v nesreči in nadlogi.

II. del.

12. Tempora mutantur.

11. maja 1910.

Podgorica – Untersberg je danes slaven kraj, o katerem bodo še teden dni pisali avstrijski in nemški časopisi in današnji dan je izmed najslavnejših v zgodovini mesteca; le žal, da je bil slavljenec že mrtev. Pred enainpetdesetimi leti, nekako ob tem času, se je bil narodil v eni najstarejših hiš v gornjem trgu, natančno na današnji dan pa je pred desetimi leti na Dunaju umrl Heinz Moll!

Morda pa tudi – hvala Bogu, da je bil mrtev.

In če bi bil mogel danes stopiti iz groba in priti v Podgorico, kaj bi bilo? Ne pripeljal bi se bil več v Vobachovi poštni kočiji, ampak z vlakom po novi progi. Rezko bi bilo zapiskalo iz nadušljive, trebušaste lokomotive ž lijastim dimnikom, iz katerega je korajžno in samozavestno puhtelo nad četverimi vagončki tam ob ovinku, ki se za njim tik pred Podgorico odpira Vilunjska dolina. Odurno bi bila cvilila kolesa po zaokroženem tiru, potem bi bila zaropotala v pojemajoči hitrosti pred postajno poslopje, nad katerim je bila pritrjena dolga tabla z napisom: Stadt Untermberg– Podgorica – mesto.

Vlak se je ustavil, zadnji sunek je še pretresal vrsto, da so se sklepi žvenketaje zamajali, in iz odprtih vrat so se vsuli ljudje. Ko so se kolesa vlakca spet škripaje premaknila, si šele videl, koliko jih je bilo. In to še niso bili vsi! Že sinoči je prišla cela množica, sami imenitni tujci, eni so se pripeljali celo s takozvanim »avtomobilom« – kaj takega svet še ni videl tod! Tudi iz okolice, jih je prišlo mnogo past radovednost.

Recimo, da je mož med njimi! To bi bil gledal! Toliko tujih obrazov in toliko izpremenjenih hiš in ulic, ki so se nabrale okrog cerkve sv. Elizabete, ki je z novo se bleščečim in še vedno šiljastim zvonikom strmela nad novimi, ž opeko kritimi strehami proti majniškemu nebu!

Starega mestnega obzidja ni bilo več. Tudi znamenje ob njem, kjer je bil leta 1811. ustreljen Gottfried Puck, so prenesli h kapeli sv. Antona Puščavnika poleg mestne cerkve. In okrog cerkve ni bilo več starega pokopališča, niti stare šole za njim, ki je bila tako nizka, da so se svojčas fantini, med njimi tudi sam, spuščali iz prvega nadstropja na pritrjeni vrvi skozi okno in splezali spet po njej v šolsko izbo nazaj. Namesto te stare šole je stala sedaj tu nova mestna ubožnica s svetlimi okni in visokimi, hladnimi hodniki, ki so pa kljub novosti pričali o revščini. In tam, kjer je bilo nekdaj staro podgoriško pokopališče, je bila zdaj nova nemška šola in, če bi bil vprašal, kaj pa okoliški otroci, bi si bil lahko ogledal okoliško, tako zvano »slovensko šolo«; ki je bila nastanjena v starem Hohenthurmskem gradu. Tam je kraljeval nadučitelj Bende. Razgrajal je in kričal in zelo učinkovito bistril glave zaupanih mu učencev. In zvedel bi bil, da se otroci iz obeh šol včasih zravsajo med seboj na cesti ali po grapah, da se obojni učitelji od časa do časa postrani gledajo in da pošiljajo tisti, ki so kdaj na katerega izmed podgoriških mogočnjakov jezni, iz kljubovalnosti svoje otroke v »slovensko« šolo, kjer se pa nemščine prav tako dobro nauče kakor v »nemški« šoli, kakor pošiljajo svoje otroke tudi nekateri kmetje, hoteč se tako prikupiti c. kr. oblasti.

In če bi bil stopil Heinz na trg, bi bil videl, da je na gorenji strani od Lournierja do Merka vse novo in da imata na dolenjem trgu Bradač in Marine najlepši hiši. Zato so bile tem grše in bornejše na drugi strani, še vedno take kot pred požarom, krite s skodlami in nizke, kakor da so se sesedle. In smešno je bilo videti na tej strani že košato drevje, na drugi pa še sadike v razvoju, za katerimi so se bleščale nove hišne dveri in prijazna pročelja. Predvsem pa cerkvena ulica, kako močno se je izpremenila! Namesto zanikarnih, napol raztrganih bajt so stale sedaj v dveh ravnih vrstah ob vsaki strani razširjene ulice enako visoke, čedne hišice, ki so si bile slične kot čevelj čevlju. Po istem načrtu jih je vse sezidal laški stavbenik in zato je bilo videti, kakor da so bde kupljene, na trgu. Pa čemu bi bila Podgorici individualnost! Red je najlepša stvar in kdo bi mogel oporekati, da ni ta cerkvena ulica slika vzornega redu. Le na dveh krajih je bila, vrzel. Dva izmed prejšnjih lastnikov, zidar in pijani dimnikar Pahernik; sta si dala pri občini tisoč dve sto kron izplačati: Zidar je odšel, dimnikar je pa denar zapravil in čepi sedaj v mestni ubožnici.

»Ravbarsko« ulico bi bil našel tako, kot je bila. Vse bajte raztresene, grde kot nekdaj, ljudje v njih opravljivi, nezadovoljni in ob stran potisnjeni kot nekdaj. Tudi nekaj takih deklet je še tam – lepa Sedlarjeva Nežika je postala grda babnica, ki je vzela za moža grobarja, suroveža in pijanca. A kakor je bil pijani Grega siten in surov do drugih, tako se je bal Neže in kadar je pri Sadlerjevih padalo, je padalo po Greginem hrbtu in Neža je bila, ki je vihtela krepelce.

Za deveto predpoldansko uro je bila danes napovedana v farni cerkvi sv. Elizabete slavnostna maša zadušnica za njega, pokojnega umetnika, čigar posmrtna slava še je raznesla tako daleč.

Gotovo bi bil stopil tudi sam v cerkev.

Ko je odbilo na zvoniku deveto, so prišli iz poslopja mestne občine, preko trga k cerkvi črno ofrakani gospodje s cilindri in glacerokavicami. Za te je moral okorni Tinč, farni mežnar, pokriti s slavnostnimi rdečimi prti nove klopi, ki so bile po starih vzorcih izrezljane v poznem gotskem slogu, po okusu gospoda dekana Gomzeja!

Poleg prožnih, po uglajenosti in eleganci se odlikujočih tujcev je stopal gospod Kari Engelman s spremstvom, okrajni glavar, oba sodnika, davkarja, advokat dr. Honig, stari, napol slepi dr. Mačik, dr. Peter Marinc, oba zdravnika – aha, to je bil tisti doktor Sušec, ki je svoje dni stanoval pri dimnikarju Paherniku v cerkveni ulici; sedaj je bil menda Bradačev zet– nova slovenska kolonija! In tu so bili še Pirši, Wommer, Hanneman, Rudolf Niess, njegov sošolec, mladi ing. Erkman, stari Werner, Edmund Vobach, sin starega, nosljajočega hotelirja Vobacha, ki je menda tudi že gori za Lournierjevo njivo, Štancer, oba Merka, oče in sin, Wiesler in trije Lournierji in mnogo tujih obrazov. In tu so bili Dunajčani! Ta ponosni kapelnik med njimi, temu je on svojčas odrekel vsako pravico do muzike, tam je tisti stari kritik, ki je tudi njemu marsikatero zagrenil. Čudno – kje je bil pa Brahms? Ni ga bilo. Ho – tu je bil pa tisti gospod Šribar iz hranilnice in njegov stari prijatelj Peter Marinc! Za njima neki dolgolasi mladenič, menda tujec, muzik seveda, poleg njega mlad, eleganten gospodič znanega lica. Ali ni bil to Ciril Bende, starega Bendeta sin? Seveda – ta je bil menda sedaj že doktor!

Maševal je dekan, dva sta mu stregla.

»Requiem aeternam ...«

To je bil njegov rekviem, ki ga je skomponiral pred desetimi leti, takrat po požaru ...

Gradčani so se postavili v red. Kdo neki je dirigiral njegov rekviem! Koga je prijel? Katerega domačina je zdramil iz običajne zaspanosti pri takih mašah? Kdo izmed teh je občutil, kar jim je hotel dopovedati v tem svojem najodkritosrčnejšem delu? Ah, učitelj Našek danes ni imel in je poslušal tam ves zamaknjen? Da bi bil ta morda ...? Kaj pa drugi? Gospod Kari Engelman na primer.

»... et lux perpetua luceat ei ...« so spremljali baritoni rahlo, da se je tem iskreneje izvila iz čela in flavte ta prošnja, ki jo je namenil sebi in vsem ljudem

Tam je sedel visoko zravnan, siv in slok, dolgočasen in strog, gospod Karl Engelman, sedanji podgoriški župan. Ali se ga je vsaj dotaknil duh tega rekviema in izzval misli?

Na kaj je mislil sedaj gospod Karl Engelman?

Hm – ali Podgorica tudi njemu, svojemu županu, priredi kdaj tako slavnost? Kaj še! Tako naglo sicer še ni mislil umreti, toda, ko je človek že takole okrog sedemdesetih, mu zdrkne misel nehote na smrt in na to, kaj bo potem! Tale Mollov Heinz! Ali je prav za prav res toliko storil na svetu? Za Podgorico – nič! In za druge ljudi – tudi nič. Kvečjemu zase – ker je le njemu ugajala ta muzika, s katero se je bavil vse svoje življenje! Ti gospodje sicer pravijo, da je to nekaj visokega in veličastnega in tudi sam, župan Karl Engelman, si je za svoj govor pripravil nekaj hvalnic, ker jih je pač moral. Čudno – po kakšnih ljudeh je postala Podgorica slavna! Ali bo slavna kdaj zaradi njegovih ukrepov? Najbrže nihdar! Na to namreč nihče ne pomisli, da ni tako lahko nositi župansko odgovornost in pripravljati bodočim rodovom toplo gnezdo. Kako se je moral boriti, da je dosegel od deželne uprave doklade za nove ceste!

Koliko neprijetnih opazk je moral pogoltniti pri svojem večernem krožku! Celo lastni zet, kateremu je kupil po smrti apotekarja Lannerja lekarno, mu je ugovarjal. Tudi njegov drugi zet, Hugo Štancer, nikdar ne prizna tastovih zaslug – kaj, saj mu je celo lastni sin pobegnil in umrl Bog ve kje v tujini. In brat? Na to gospod Engelman sploh ni hotel misliti; le to je premišljeval, da li je Heinčeva zasluga res tolika, kakršno so jo prikazali. Seveda – učitelji mestne šole, uradniki in vsi ti novi inženirji in drugi taki pritepenci, ki hočejo imeti v Podgorici kar največ besede ne glede na to, da sami za mesto prav nič ne store, pač trde, da so Heinčeve zasluge za mesto neprekosljive – no, ti trde še tudi marsikatero drugo neumnost, ki jo sam kot izkušen mož drugače pojmuje. Kako se začenja njegov današnji govor ...? »Na večernem nebu vzhaja zvezda ...« Moj Bog, ali more kdo trditi, da je vsak dober župan? Pri teh norih, »modernih« časih? Ali se je zbral tudi ves hranilnični odbor k današnji slavnosti? Poprej ni mogel tako gledati po ljudeh okrog, kaj bi si mislili tujci o njegovih manirah? Teh kmečkih ljudi ni lahko dobiti kar takole pod copato in Bog ve, da li niso Dular od Sv. Ane, Zorič iz Zaplane, Meh od Sv. Filipa ali Ronjaki iz Zakotja in Pristovšek iz Vilunja nalašč ostali doma, češ, kaj nas pa briga ta komedija v mestu! To bi bilo zelo nerodno! Spet bi jih slišal od c. kr. oblasti – češ, ali ne znate imeti reda? Pa imej red v teh časih, ko ti že vsak kmečki kaplan trobi ljudem nekaj o njih pravicah do odločevanja ...

To je premišljeval med rekviemom gospod Engelman!

In vsi ti Wommerji, Pirši, Niessi, Wieslerji, Hannemani in Erkmani, Štancerji in Merki, ki zborujejo sedaj vsak četrtek in soboto pri Vobachu kot nekdaj njih očetje, so se zdeli sila imenitni pred temi tujci, ki so prišli danes radi Heinza sem v Podgorico, njegov rojstni kraj.

In ti mladi podgoriški doktorji, inženirji in akademiki? Ali so mislili nanj ali pa so polzele te melodije; le mimo njih ušes kar tako; čisto lepo – toda Bog ne daj, da bi se moral človek s čim takim stalno ukvarjati! Lepo je, oh da, lepo je že, a – to je pač le danes!

»Dies irae, dies illa ...« doni v polnem zboru, orgle zabuče, gosli zabuče, v basih valovi melodija kora.

V prvi klopi pred oltarjem je sedela njegova mati, poleg sestra z možem in otrokoma. Za njimi Erkmanovi, njih sorodniki.

Ali se je spominjala njegove zadnje ure? Zakaj je tako jokala? Ali je mislila na to, kako mu je gledala v razorani, bradati obraz, ko je ležal v krsti in ko niso hotele priti lajšajoče solze? Ali se je spominjala, kako je učinkovala njegova smrt nanjo, tako da se sama ni mogla več zgruditi, ker jo je bilo zlomilo? »Ueber allen Wipfeln ist Ruh« so peli tedaj in ona ni jokala. Šele, ko se je pripeljala v Podgorico nazaj, je zajokala. In ko so se stekali zlatniki, nepričakovani viri bogastva, ki jih je bilo odprlo njegovo delo, v njene vele, stare roke, je vsakikrat jokala. V samem pelinu ji je plalo srce vsako uro življenja, odkar je izgubila sina. »Kaj vse mi to pomaga, kaj mi pomaga ta njegova lepa mrtvaška maša, če jo pa bero zanj, a njega ni in ga ne bo nikoli več!«

Ko bi ji bil zapustil le eno živo bitje, ki mu je bilo drago! Saj je imela tu svojo strupeno, zadirčno hčer, ki je tudi prepozno žalovala za bratom, imela je vnuka, otroka svojega mehkega, nemožatega zeta; Štrenar sta se pisala ta njena vnuka po svojem očetu; toda Heinz ni pustil nikogar, nobenega Molla, v katerem bi mogla najti sinovo sled. Kaj bi njej te njegove težke pesmi, ti zvoki, v katerih je toliko žalosti in toliko nerazumljivega za njeno zmedeno srce!

In tam je bil njegov svak Štrenar, edini človek, ki je potrpežljivo prenašal sitnost in kisle obraze žene in tašče od leta do leta, ne da bi bil črhnil kdaj narobe besedo! Ali je mislil na Heinza, ki ga skoroda ni opazil in s katerim nista imela nikoli nič skupnega?

In njegova otroka? Ponosna sta bila danes na svojega strica, ki ga nikdar poznala nista.

Tam v stolu pod korom je klečala njegova nekdanja ljubica, Edita Lannerjeva. Nekdaj tako visoko telo se je bilo prelomilo v pasu in oslabele oči so gledale skozi debeli stekleni leči pikre in nezadovoljne v svet. Posli so se pritoževali, da je škrpičasta, sitna in prepirljiva. Ovdovela je živela v lepi vili, ki si jo je bila sezidala po moževi smrti, ko je prodala apoteko prejšnjemu magistru, Engelmanovemu zetu.

Ali ne bi bila ta žena vsa drugačna, če bi Heinz še živel?

»... donna ei pacem, donna ei pacem, donna ei requiem sempiternam ...« je izpel operni pevec iz Graza. Lepo je pel in sklonile so se glave mož v tilnikih. To jim je vendar potegnilo preko src, da so zadrhtela v neznani bojazni, kaj bo nekdaj.

Mati in Käthe sta hlipali; v stolu pod korom, kjer je bil tudi ob belem dnevu mrak, si je zakrivala lice gospa Edita in jokala.

Kako je le mogel tako prositi groba – ali mu nisem bila prav nič? Ali se je hotel otresti vsega, mene pa pustiti samo v tem življenju?

In že skoro pozabljene in z lepimi spomini zaceljene rane so zaskelele znova.

Le Heinz bi bil vedel, da so vsi preslišali, kar je bilo v tem spevu najlepše in kar bi jih bilo utegnilo vse potolažiti ...

***

Potem je bila slavnost pred Mollovo hišo. O, če bi jo Heinz poslušal! Preden je potegnil župan Engelman za vrvco, da je odgrnil zastor raz spominsko ploščo, je spregovoril mladi doktor Marinc.

Tik pred govorniškim odrom so morali stati v krogu črno ofrakanih domačih in tujih gospodov Heinčevi sorodniki, mati, sestra s svojci in Erkmanovi, ki so se nemalo zavedali danes svojega pomena za evropsko omiko.

Ljudje so se gnetli doli do Lournierjevega vogala, a vsak je silil bliže sem gori, in dasi je staro Mollovko poznala vsa podgoriška okolica, danes bi jo bil vsak rad videl, njo in Käthe in sorodnike, da bi bil vsaj malo dočutil, kako je človeku, ako se radi koga izmed njegovih dogajajo take ceremonije. Seveda so prežali ljudje tudi z oken in celo s strešnih lin, iz katerih so bile razobešene črno-žolte in belo-zelene zastave.

Tudi ognjegasci, veterani, žandarmerija in financarji so stali tu v slavnostnih uniformah, ob njih pa v dolgi vrsti šolarji obeh šol. In ker so bili tudi učitelji radovedni, so se otroci lahko stegovali in nagajali odraslim kljub temu, da so jim učitelji prejšnji dan grozili, da čaka stroga kazen vsakega, ki se ne bi dostojno vedel ob taki slavnosti, ki jo morajo pomniti vsi do starih let.

Šribarjev Hansi, enajstleten šolar, je imel zelo ugoden prostor ob strešnem žlebu Vobachove hiše, ki se ga je z obema rokama oklepal, z nogama pa se upiral ob zid kak meter nad tlakom. Na vso moč se je trudil, da bi ujel kaj zanimivega. Ljudi je bilo mnogo, še več kot na proščenje in sami taki imenitniki! Kdo je neki tisti mladenič tam z dolgimi kodri? Čuden človek! In vsi ti gospodje s širokimi črnimi pentljami in nenavadnimi frizurami? Ko le tega dolgočasnega govora ne bi bilo! Kaj pa mlati gospod notar Marinc toliko praznih besed: »genij«, »vsemu mestu v največjo čast«, »prerani grob«, in »neumiljena Parka«, saj vsega tega ne more nihče prav razumeti. Odrasle menda zanima, senčijo si oči in gledajo proti govorniku. O, kako dolgočasno! To vendar ni nič lepega in pričakovanja vrednega.

V tem je zagledal svojega očeta, ki se je pravkar okrenil.

Naglo je izpustil žleb in hoteč se potuhniti je spodrsnil, tako da je priletel naravnost gospodu Našku v hrbet.

Osramočen pred vsemi je stal sedaj v gneči, kamor ga je Našek predse postavil. Odtod pa ni bilo ničesar drugega videti nego hrbte.

Tik pre njim je stal mladi gospod Bende – tisti Ciril, ki se je vedno sprehajal s kakšno gospodično po stezi na postajo ali pa si ga videl sredi gruče takih mladih gospodov, kakor so bili Vobachov Egon, Naškov Tedi in njegov lastni polbrat Hugo Pahernik, ki bo tudi študiran gospod in sicer lekarniški magister.

Stari gospod Marinc, pekovski mojster, debel kot sod, se je hreščeče zasmejal in sedaj pripovedoval Bendetovemu. Hansi se je priplazil bliže in prisluškoval: »Vidite«, je pravil stari Marinc, »meni se zde te besede, ki jih danes mečejo za njim, prav odveč. Jaz sem ga imel res rad; ko je bil še zelo mlad, sva se nekoč seznanila pri Sv. Lenartu in od tedaj sva bila prijatelja. Bil je včasih presneto nasajen in osoren, zamerljiv kakor stara devica. In skoraj vsak je dvomil o njegovi zdravi pameti – tudi jaz, njegov prijatelj. In to, kar čvekajo sedaj o njegovem miroljubnem značaju, o njegovem blagem srcu – je vse skupaj »lari – fari«! Doma so se tako preklali in prepirali, da se je slišalo za nekaj hiš daleč. Tega župana Engelmana, ki se danes tako drži, kakor da mu je bil Heinz najmanj lastni sin, je nekoč tako temeljito speljal na led kakor noben drugi. Edino muzika je prinesla to slavo. Norec je bil, prismoda, ničvrednež in izgubljeni sin in to le zato, ker mu ni bilo prav, da so ga imenovali v eni sapi z Engelmanovim Jako. Saj ste ga poznali?«

»Seveda! Saj res! Engelmanov Jaka! Ta je izginil, ali kaj?«

»Veste, to je tudi nekaj takega, o čemer se v Podgorici ne sme glasno govoriti! Pravijo, da je Jaka leta 1899, zanetil požar. Pravijo, da je potem pobegnil, drugi pa, da ga ima stari Engelman nekje zaprtega in ga je slišati, kako rjove ...«

»Res?« Mladi Bende je bil ves prepadel.

Šribarjev Hansi je bil od groze zakričal, kar sapo mu je jemalo.

»No, pustimo to! Hoteli ste vedeli, kako je bilo s Heinzem. No, nekolikokrat je pobegnil z doma, vedno se spet vrnil in ko je prišel k očetovemu pogrebu, že ni bil več potepuh in nemanič, ampak imeniten gospod.«

»Kaj pa; gospod Marinc, ali tudi Vi nič ne veste o kaki njegovi ljubezni?« je vprašal mladi Bende zaupljivo in Hansi se je primaknil bliže.

»Kaj ne, da se vam čudno zdi? Ti umetniki so še prav posebno vneti za ljubezen, toliko vem tudi jaz; saj se vedno kaj takega sliši in tudi bere. O Heinzu seveda prav malo, nekaj o neki operni pevki, in to ni skoro nič. Morda ve kdo drugi kaj več?«

»Kolikor je mehi znano, prav tako nič! A vsa njegova mužika vendar sloni na tem!«

»Saj je tudi govoril včasih tako kot človek, ki pozna življenje iz lastne izkušnje.«

»Potem je znal pač presneto dobro skrivati, ker tako, kakor so to leto stikali za vsakim sledom njegovega dela, tako se pač niso kmalu za koga zanimali. Kljub temu niso našli ničesar besed vrednega.«

»Kaj tisto, da niso iztaknili ti časopisni mazači ničesar, saj še niti podgoriške klepetulje, ki nikoli ne mirujejo, o njem niso mogle ničesar povedati. Sam sem imel včasih take komedije, čeravno sem mislil, da sem bil skrajno oprezen, Heinz pa ničesar! Veste, nekoč se mi je zdelo, da gleda za Lannerico.«

»O – za gospo apotekarjevo! No, ta jih je imela menda res cel regiment, tako da bi bil pri njej tudi on lahko doživel svoj romanček!«

»Ne, ne, ne. To je le domneva. Sodnijski pristavi in politični uradniki so jo res zalezovali vsa leta, a o njem se je le prav kratko časa sumilo, ker so ga nekolikokrat videli v njeni družbi gori pri Korenu na Borju, – in allen Ehren seveda, pol mesta je bilo zraven. – Lepa ... Lepa je res bila, kaj lepa, krasna je bila! Saj ne bi bilo čuda, če bi bil zahrenčal tudi Heinz ali, kakor rečeno, niti upravičenega suma ni!« Stari Marinc je bil truden. Kdo bo stal tako dolgo tu in ta njegov učeni sin tudi ne zna končati svojega govora! Mladi Bende je čeden fantek, lahkoživček bo in ne bo tako pameten kot njegov Peter.

»Ta Heinz Moli je bil čuden individuum!« je menil mladi Bende odločno.

»Na vsak način je bil svoje vrste posebnost!« je pritrdil stari Marinc in se hvaležno oddahnil; kajti njegov sin – govornik – je bil pravkar končal.

Najslavnejši trenutek! V napeti molk so padale hreščeče besede starega Engelmana, ki je odgrinjal zastorček:

»Sedaj odkrivamo velikemu umetniku, sinu našega mesta in te spoštovane meščanske hiše, gospodu Heinzu Mollu, v njegovo rojstno hišo vzidano ploščo iz žlahtnega marmorja, v trajen spomin njemu, nam in bodočim rodovom. Slava mu!«

»Slava, slava, slava!« je odjeknilo iz množice.

Stari Marinc je zamrmral znan citat (saj ni vedel, da je iz Goethejevega »Goetza«) in ta je veljal Engelmanu.

Hansi Šribar ni bil ničesar videl. Marsikdo drugi tudi ne.

Podgoričani so se čutili počaščene, zlasti Erkmanovi.

Pevci so zapeli. – Nekateri so si brisali solze, drugi potna čela.

Kaj bi dejal Heinz k temu?

***

Mladina je popoldne neoficialno proslavljala Heinza.

Ker še ni bilo prevroče, je bilo prijetno sedeti tu gori pred Korenovo gostilno na klopi.

»Lepo je!« je izpregovoril leni Hugo Pahernik in se udobno zleknil ob naslonjalo. Živ posnetek svojega očeta, gospoda Šribarja, ko je bil ta še okrog dvajsetih, z debelo, v tilnik odsekano glavo, se je kaj čudno razločeval od svojih tovarišev, pesnika Egona Vobacha in zagrizenega socialnega filozofa Teodorja Naška, ki je bil najstarejši med njimi.

Nihče mu ni odgovoril.

»Pozneje grem na Legen!« je zinil Pahernik počasi.

»Dobro, da se imaš kam dati!« je zelo bridko odgovoril Egon Vobach in Našek je pridejal še grenkeje: »Preljubo veselje, oj kje si doma ...«

Spet sta utihnila in Paherniku se tudi ni dalo govoriti. Bila sta slabe volje in Hugo bi bil neumen, če bi si bil dal od njiju skvariti svoje ravnodušno, samovoljno občutje. Seveda! Naškov Tedi, bodoči gimnazijski profesor in sitnež, je že sedaj vsej Podgorici trn v peti. Uporen, mračen in posmehljiv. Doma med slabotnim očetom in zadirčno mačeho mu je bilo vedno vse zagrenjeno, sam je prebil mračno mladost in pot do soljudi mu je trnjeva.

Egon pa, »Egon Bacherer«, kakor podpisuje svoje pesmi v raznih graških listih in obzornikih, boluje na svetožalju in nepriznani moškosti. Moral bi študirati medicino, pa je le vpisan in piše pesmice, se lovi z neko svetobolno filozofijo in se jezi, da ravnajo doma z njim še vedno kot z otrokom, da ga ozmerja mati za vsak izgubljeni žepni robec in da ga nahruli oče za vsako dvojico raztrganih podplatov. Celo njegove nedolžne mozole na pegastem licu mu oponašajo – češ, Bog ve, kaj počenjaš tam v Grazu, da si tako mršav in mozolast.

Za zgled njima obema – Naškovemu kakor tudi Vobachovemu – postavljajo, Bog ne daj, njega, Hugona Pahernika, ki je po njihovem lenuh in kmetavs, ampak tistega Bendetovega Cirilčka, prikupljivega advokatorskega koncipienta, ki sedaj po tej Mollovi slavnosti gotovo sedi pri Bradaču ob guljažu in vrčku piva in se s starejšimi gospodi živahno in zabavno pogovarja! Temu pač gotovo ne odide blesteče ime »narodnega« prvaka!

Sam pa – ej, njega so Logarjevi zredili v krepkega dedca, ki se takih muh, kakor jih imata Tedi in Cirilček, kaj ravnodušno otrese. In danes pride spet tja gori na Legen, kjer je še vedno gospodarila babica s snaho, kjer je godrnjal gospodar Peter za pečjo v izbi, vedno čmeren in nadležen, in kjer je fantoval mladi, korajžni Logarjev Miha. Čudno! Tolikokrat še misli na Jeločnikovo Mino, – Bog ji daj dobro, saj je tudi že tam v večnosti, – ki ga je pestovala, pestila in gonila vsako jutro v šolo in mu pravila, kako vse drugače priden je bil nekoč njegov oče. In Logarjevi dekleti – sedaj sta že obe poročeni, – kako sta mu nagajali! Mihec pa ga je bil naučil vsega, kar je fantu treba znati, pasti in zavračati čredo, peči krompir in krasti koruzo, rezati piščalke, poveljevati namišljeni vojski in o pravem času izpodbiti nasprotniku nogo.

Bog ve, če Miha vzame Strnadovo? V njeno teto Lizo je bil baje svojčas zaljubljen njegov oče.

»Popoldne grem na vsak način na Legen«, je odločil. »Materi in babici kupim kave in sladkorja, a z Miho se moram zmeniti, kako je glede njegovega dekleta. Ej, Miha že ve, kako je z dekleti!«

Saj res! Nocoj ne bo nič! Nocoj je slavnostni koncert. In ker se je spet zamislil v današnjo slavnost, je vprašal nenadoma:

»Kaj mislita, da bi bil dejal rajni Heinz k tej svoji slavi?«

»Popljuval bi jih bil vse skupaj!« je mrdnil Našek.

»Ali pa bi bil rekel s Kristom: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« je mehko opravičil Vobachov Egon.

»Ah, kaj še!« Naškov je kar vzrojil. »Ali misliš, da je vsak taka mila jera kakor ti! Moll je bil drugega kova, razumeš, akoravno je bil kakor ti potomec zanikarne, meščanske sodrge. Bil je upornik!«

»Socialdemokrat!« je pičil Pahernik.

»Umetnik!« je vzdihnil Vobach.

»Šleva neumna, ali ne bi hotel nehati s svojim javkanjem! Vsaj tu se obvladaj, če te moram že v Grazu vse leto poslušati. Kaj javkaš? Mar si ga poznal, ti je kdaj zaupal, kako je prenašal to podgoriško Golgoto? Misliš, da je radi kujave babnice tarnal v solzavih litanijah kakor ti v svojih jeremijadah? Sicer pa – saj ni vredno!«

»Saj si ti pričel z renčanjem!« Egon je bil spet užaljen.

»Čemu me pa izzivaš s svojimi »najmilejšimi strunami«? Egon, koliko krat sem ti že rekel, kako težko te prenašam kljub vsemu prijateljstvu, ker hočeš biti to, kar nisi. Čemu to zlagano svetožalje, ki si ga je sam vrag v svoji najbolj hinavski uri izmislil? Čemu to hlastanje za lažjo, ki je v modni barvi prepleskana?«

»Čemu se ti nad tako norijo toliko vznemirjaš, Tedi?« je vprašal Pahernik kolikor se je dalo mirno.

»Ker nisem taka lena šema kot ti, lenoba samoljubna! Naj bi se komu še taka krivica godila, ti se ne zganeš. Čemu se vznemirjati, kaj ne, če tebe ne boli? A če bi se tebi kaj pripetilo, prosil boš in klica na pomoč v trdnem prepričanju, da je vsakogar sveta dolžnost, ti v sili pomagati!«

»Če bi me kdo prosil, mu gotovo pomagam. Da bi se pa nepoklican kam vmešaval, tega prav gotovo nikdar ne storim!«

»Še vsako prošnjo boš skušal preslišati, kolikor se da, in to sebi na ljubo. Fanta, če pomislim«, sklonil je glavo in zaril dolge, koščene prste v kratke lase, »če pomislim, kakšne smrti je moral umreti moj brat! Ko bi bil le kdo izmed tistih, ki so takrat bežali iz cerkve in potem toliko govoričili, kako so slišali bunkanje ob stolpna vrata, ko bi bil le kdo izmed njih stopil tja in obrnil ključ, bi bil Franek rešen! Vidiš, noben ni mogel toliko zatajiti svojega prekletega samoljubja ...«

Pahernik je pogoltnil odgovor, češ, tudi tvoj oče je slišal, a mu je bilo najbrže lastno življenje ljubše kot briga za udarce ob vrata – in kje bi bil mogel slutiti, da je za temi vrati bil zaklenjen njegov sin, ki je moral prav to popoldne hoditi po prepovedani poti v zvonik ...

»Mnogo bolje sem doslej prebil jaz kot ti. Ali misliš, da se svet izpremeni, če se ti vanj zaletuješ? Razbiješ si lastno bučo!«

»Naj si jo razbijem!«

»In kaj misliš, da boš imel od tega?«

»Ali moram vedno od vsake stvari nekaj »imeti?« Že ta beseda sama je predrznost in krivica –«

Pahernik je molčal in skril svoj smehljaj. Egon pa se je bal odgovoriti, ker je poznal Naškove izbruhe.

V Našku je vrtalo naprej. Kaj bi bil še govoril! Saj je lahko uganil, kaj sta mislila. Hugo je mislil: Oh, imeti nekaj je pač najlepše na svetu. Imeti na primer lepo urejeno lekarno, ženo, ugled in denar – to bi bilo življenje! Ta »pesnik« je pa mislil: Če bi imel jaz tak talent, če bi bili moji vsi zakladi genija, jaz bi že znal pokazati temu svetu, kaj sem!

Kaj bi bil torej govoril! Ti ljudje in ne le ti, skoraj vsi, se ne bodo nikdar, dokler jih bo rodila žena, odvadili sanjati o pojmu »imeti«: eni le sanjajo, drugi pa grabijo z vso pretkanostjo možgan – tu se konča vsaka filozofija!

Pri »ravnatelju Šribarju« so sedeli pri kosilu. Bilo jih je precej okrog iztegnjene mize, ki je skoraj izpolnila vso sobo. Predsedoval je gospod ravnatelj Šribar sam in vsi so morali čakati, da je oče sedel; nato šele so sedli po vrsti: Hugo, štirinajstletna Pepca, ki je hotela jeseni na učiteljišče k nunam v Maribor, potem dvanajstletna Malika, še osasta in klepetava šolarka, za njo Hansi, potem požrešni Peter in poleg njega šestletna Greti. Pozneje je prisedla še mati, ki je prinesla dveletnega Pavla s seboj k mizi, ko je bila nasitila malo, komaj tri mesece staro Renatko, ki je sedaj spet spala v košarici ob postelji staršev.

Pri mizi in jedi je moralo biti vse tiho in mirno. Prvi je vzel oče, za njim Hugo, ostalim pa je delila starejša sestra Pepca.

Hansi je s svojega prostora skoraj vsak dan znova gledal na sliko, ki je visela prav njegovemu prostoru nasproti na steni. Bil je fotografski posnetek opustošene Podgorice koj po velikem požaru. Gledal je v sliko, ne da bi bil kaj premišljeval ob tem, le zato, ker je moral molčati, ko so srebali vročo juho.

Požrešni Peter in Malika sta se že spet suvala pod mizo. Oče še ni ničesar opazil; mati pa je, kakor običajno, imela opravka z malim. Ko ta odraste, pride Renatka na vrsto in za njo najbrž spet eden in tako naprej. Hansi je bil tega že tako vajen, da bi se mu bilo kar čudno zdelo, ako ne bi bilo več majhnih otrok pri hiši.

Oče je jedel naprej, ravnodušno je žvečil in požiral, ne da bi se brigal za otroke. Sedaj pa je sunil Peter s komolcem in Malika je zajavkala. Oče je seveda zlasal Petra in udaril Maliko po roki. Že spet sta se cmerila in Greti se jima koj pridruži, morda se prične cepiti tudi Pavlek. Oče se ni več zmenil zanje in njih jok ter je jedel naprej.

Ko so odložili žlice, se je Hansi odločil:

»Ti oče, kaj pa je to ,individuum'?« je vprašal slovensko.

»Hm«, je menil oče in velel, kažoč z vilico na Hugona: »Tega vprašaj!«

»Kje si pa to ujel?« se je zarežal Hugo in Hansi je vneto nadaljeval: »In kaj je to eksemplar?«

»Kje loviš te izraze? Ali te je kdo tako imenoval? Saj si res individuum in svoje vrste eksemplar!«

»Da, da! Svoje vrste je tudi rekel, a ne meni, marveč tistemu Heinzu, za katerega smo morali iti danes v cerkev in stati tam na trgu.«

»Tako? In kdo je to trdil?«

»Bendetov doktorček in gospod Marinc sta se pogovarjala in rekla, da je bil ta Heinz pri nekih ženskah individuum in svoje vrste eksemplar!«

»Ti smrkavec!« je zavpil gospod ravnatelj razburjeno. Še preden ga je mogel Hugo prestreči, je pograbil Hansija za ovratnik, ga potegnil izza mize in ga med splošno zmešnjavo krepko naklestil.

Potem je vrgel servieto na mizo in zarenčal nad Hugonom; »V mojo pošteno hišo ti ni treba nositi takih ogabnih besed. Nič ugovora! Ne smeš misliti, da sem jaz tako omejen, da vašega novodobnega čvekanja ne razumem! Ti pa klečat!«

Hansi je pokleknil v kot, Hugo pa je vzel klobuk in šel. Šele na stopnicah se je na glas zasmejal.

Gospod ravnatelj pa je šel v spalnico, da bi kakor običajno po kosilu legel na divan. Jezno se je vrgel na sedalo, da so slišali škripanje tudi v jedilnico, kjer je mati mirila otroke.

Jezen je bil zares!

Da bi mu tile smrkavci zrasli preko glave? Nak, preveč se je moral truditi zanje, da bi jih sedaj ne smel vzgajati po svoji volji. In takih dvomljivih besed kratko in malo ne trpi v svoji pošteni hiši; zato ne daje svojih sinov v šolo, da bi mu prihajali s tako učenostjo domov! Moj Bog, otroci stanejo mnogo denarja! Prihodnje leto bo moral dati v šole tudi Hansija in Pepco. Da bi le Hugo kmalu skončal magisterium! Kaj pa naj bi sicer počel z otroki? Imetja jim ne more zapustiti nobenega, saj gineva njegov zaslužek kar sproti za domače potrebe. To veliko, lepo stanovanje v poslopju mestne hranilnice ga je stalo precejšnjo vsoto, ko ga je bilo treba urediti. Saj niso mogli več prebiti one tesnobe doli pri Bradaču! In vse, kar more dati otrokom s seboj, bo le primerna izobrazba, ki jim utre pot do lepega kosa kruha. Kaj pa je sam podedoval? Ničesar. Mati je lani umrla gori v Orehovici, saj ji je še pogreb plačal! In vedno je treba očimu pošiljati nekaj priboljška ob praznikih. Polsestra se je poročila z nekim rudarjem. Menda jim ni Bog ve kako ugodno postlano! Kaj jim more pomagati; saj komaj za lastne dovolj zasluži. In vendar bodo njegovi otroci mnogo na boljšem, kakor je bil svojčas sam, če bodo le hoteli.

Zato je pa tudi gospodar v hiši! Ali jim ni dovolj pripravil, da jih sme sedaj pestiti kakor je prav!

Oh, jutri bo treba sklicati sejo hranilničnih odbornikov, gospod Engelman že nekaj dni neprestano sitnari, da to in ono ...

Gospod ravnatelj je težko vzdihnil, se zvalil proti zidu in skušal malo zadremati.

Prav zares, življenje ni bilo lahko!

***

Zvečer je bil v Vobachovi dvorani, ki jo je bil uredil novi gospodar Avgust Vobach v prostornem prizidku, slavnostni koncert.

Mladi Bende je stal pri vratih in gledal z bleščečim pogledom po ljudeh. Moj Bog, kdo bo pa poslušal to težko godbo! Ta opera »Immensee«, ki je Moll ni nikdar dokončal, je bila tako nemogoča v pevskih in idejnih prizorih, da se je še nihče ni upal spraviti na oder. Ta uvertura, ki jo na najpotrebnejše skrčeni dunajski filharmonični orkester res vzorno izvaja, je v kompoziciji kakor tudi v instrumentalni izdelavi tako sila težka, posamezni, naglo zaporedoma se vpletajoči motivi so sami zase tako močni, da zabrišejo v poslušalcu vtis celote, mu sploh ne dajo priti do razumevanja, kakor da zanje ni prostora v človeških možganih.

Sicer pa – ali ni baje Heinz sam umrl v sanatoriju za duševne bolezni? Nekateri sicer pravijo, da je bila pljučnica kriva njegove smrti – no, naj bo kakor hoče, hvala Bogu, da podrsava meni življenje vse drugače iz leta v leto. Pisarna, gostilna, nekaj branja in politike, malo potovanja in doma malo sitnosti in – dekleta.

Gladil si je ozko, rjavo bradico in skušal v poltemi preko te mešanice zvokov ujeti z očmi nekaj mičnih ženskih lic tam spredaj.

Čemu torej toliko tragike, kakor je v tej muziki, ali ni življenje okroglo kot svetovna obla, in če ga obrneš, najdeš na drugi strani prav toliko vznemirjajočega ugodja!

Med godbene komade so bile vrinjene pesmi, ki naj bi bile koncert izpopolnile in dodale to, kar si ljudje od godbe obetajo. Pel jih je baritonist, isti, ki je pel zjutraj v cerkvi »Agnus dei« in končni requiem.

Plaho upanje je znova raslo in starikavi obraz gospe Edite je zagorel v starem, nekdanjem žaru. Prestrašena se je zdrznila in močan val krvi ji je zaplal k srcu, ko je zapel mladi, nečimerni pevec;

»Mir träumte von einem Königskind ...«

To je bil vendar Heinz! O, Heinz – kdo bi se v tebi ne bil motil tisočkrat, neštetokrat? Ti muhasto, omahljivo, nepreračunljivo, zlobno in zlato srce! Ti veliki, stari otrok in otročji grešnik! Ti upornik in spokornik! Ti sovraštvo in ljubezen v enem plamenu – o, ti moj Heinz!

»... das kann nicht sein,
ich liege ja im Grabe.
Und jede Nacht komm ich zu Dir,
weil ich so lieb Dich habe.«

To je bila Tvoja zadnja beseda, tvoja oporoka meni in tvoj spomin. In jaz nisem zastonj čakala, nisem zastonj upala vsa ta leta.

Drugi so že vstajali, sedaj izpraznijo dvorano in potem bo ples.

Vstala je hlastno, se zavijala v halje in šale, priganjala sestro, češ, le pojdiva hitro domov, jaz sem zaspana. Skoraj po nobenem licu se ni upala pogledati. Kaj, ali ne bi mogli ljudje uganiti, kaj ji je bilo nocoj podarjeno, ali ne bi morda celo izpraševali, ali ji ne bi tega s svojim jezikanjem raztrgali, pomazali in poteptali?

Le naglo, le naglo domov. In med potjo, ko je nosila radi slabe steze svetilko v roki, je klepetala o vsem mogočem, češ, ali si jih videla, sestra, kako se sedaj šopirijo te podgoriške dame, ali si videla, kako neokusno so oblečene, ali si opazila, kako so se Dunajčani posmehovali tem malomestnim salonskim tipom?

Bilo je že pozno po noči, ko se je prepričala, da sestra in kuharica že trdno spita. Odgrnila je zaveso ob oknu jedilnice. Tema je bila zunaj. Menda prične deževati. Niti ene zvezde ni v črni praznini tu gori.

Ali bo mogla sedaj mirno pomisliti na vse? Ne, ne, ne! Še je vsa razburjena, vsa nemirna od tolike sreče.

Tam so sedela mlada dekleta, načičkana in nafrljena. In gospe, avšaste in neumne. O sebi ve, da je stara; da je njena črna obleka zelo preprosta in da so njeni nekdaj tako svetli in mladi lasje že zelo osiveli in cunjasti. O, saj, saj je že vseeno.

Le, da je ni pozabil, da je ni zavrgel, kakor je imel to v svoji naturi, ampak jo je dvignil k sebi.

Sedaj pa res ni več ničesar čakanja vrednega na tem svetu! Zdaj lahko pride nekoč smrt ...

Prav, da Heinz ne bi mogel vstati nikdar več iz groba!

Vse, kar so govorili ljudje danes ob njegovi rojstni hiši v lepo zasnovanih govorih, so govorili zase.

Vse, kar so slišali danes v cerkvi in pozneje pri koncertu, jim je bilo le poklon.

Vsi prepiri in ugibanja o njem – prazne besede.

Gospoda, ki pleše tam pri Vobachu, mu še hvaležna ni za to priliko, ki jim jo je pripravil.

Ta lepa marmornata plošča, vzidana v Mollovi hiši, na kateri se blešči v zlatih črkah:

»In diesem Hause wurde am 3. Mai 1859
Heinz Moll
der Schöpfer unsterblicher Lieder
geboren.«

bo le predmet dolgoletnega, neupravičenega in nezasluženega bahanja.

To pa, kar jim je hotel res dati, so preslišali vsi, prav vsi.

13. Praznik norcev.

Saj je idiotsko čepeti v tem umazanem lokalu stare »Sandwirtovke« in poslušati zaspane čveke na pol pijanega Logarja, ki mu je Tončkov Francelj le poredkoma kaj odgovoril, a Teodor Našek kljub temu ni imel toliko odločnosti, da bi bil vstal in šel.

Pustni torek je in popoldne se bo pričela na trgu spet običajna komedija, on pa je zašel že tako daleč, da je sedel po ves predpoldan tu, ne da bi bil že vendar napisal prošnjo za suplentsko službo. Treba jo bo nasloviti na višji deželni šolski svet v Grazu in izbrati za tako imenitno pisanje snežno beli in gosposko trdi papir.

Hm! Tončkov Francelj, stari ljudski advokat in slovenski narodni – mučenik, piše prošnje, prizive in rekurze kar na običajen rumen konceptni papir in to z nemarno in čezmerno veliko pisavo. Pa le obvelja njegova!

Njegova – Naškovega Teodorja stvar – ne obvelja nikdar, najsi vzame na pomoč najdostojnejši papir in najspretnejše pero!

Nazadnje se je celo pijančevanja navadil. In sicer ne tistega brezsmiselnega žlampanja, od katerega nimaš drugega kot prevrnjen želodec in nekaj trapastih spopadov s seboj in z drugimi, o ne, ampak tistega mirnega pijančevanja, ko zvračaš sam zase maseljček za maseljčkom, da se ti možgani in želodec le polagoma kisajo, da ti vsa ta kislina polagoma izpodje in izgrize bridkost, da ti splakne lepo počasi zadnje utrinke tvoje upornosti. Zato pa sediš tu in se ti ne da, da bi se zganil. In tedaj šele spoznaš, da se sploh ne izplača, da bi se kdaj zganil in je edino prav, če se ne zmeniš za nobeno stvar.

Udobno se razleze lenoba po tebi. Leno gledaš, le z na pol priprtimi vekami, leno misliš, le v na pol dokončanih domislekih – čemu bi se trudil, saj se ne izplača.

Tu na primer, v tej gostilniški izbi pri Sandwirtu, ki je tako brezprimerno umazana, zatohla, temna in tiha, kakor so tihe vse te beznice ob zgodnjih predpoldnevih, tu se šele moreš zavedati, kako je vsak tvoj napor za splošno blaginjo sveta nepotreben in brezpomemben.

Tu na primer – poleg tega zapitega Petra Logarja, tako zvanega »grajskega gospoda«, ki ni vreden, da bi človek tratil svoje možganske sile z njim, sedi Tončkov Francelj.

Pravijo, da je »falot« in »goljuf« in »nič kaj prida človek«. A je vendar vse svoje življenje plačal z delom in z navdušenjem za bodočnost slovenskega naroda. Poleg svojega zakotnega odvetnikovanja je bil strasten narodnjak. Pol svojega življenja je bil v kajhi in pol je teh kazni odsedel radi svojega prepovedanega posla, pol pa radi svoje narodne gorečnosti.

Star je. Denarja nima. Oguljene so njegove obleke – če še ima sploh katero drago razen te, ki jo ima na sebi. Kako zaspano sedi tam v kotu pri peči z večno pipo v ustih! Ali je končno vendarle truden? Truden tolmačenja občega državljanskega zakonika, kazenskega zakona, kateremu se sam ne zna dovolj spretno izogniti? Koliko kupnih, zakupnih, najemnih in celo družabnih pogodb je bil že skrpal, koliko rekurzov, ki jih nobeno sodišče ni moglo zavreči kot nedopustne ali neveljavne? Ali je sit te stare, osaste »Sandwirtovke«, ki mu daje jesti in kvartir, a vedno manj prijaznih besed?

Ali mu celo politika in narodnjaštvo že presedata? Ali se ne bi več hotel ravsati na nasprotniškem shodu s samim gospodom poslancem?

Tončkov Francelj! Pri vsej delavnosti ni nič zaslužil. Zase ni nikdar znal skrpati ugodne pogodbe, kadar so drugi z njegovo pomočjo spravljali s sveta kako umazanost mimo paragrafa.

In ljubi narod?

Včasih, v prvih dneh svojega pohajkovanja, ga je Teodor še dražil in Francelj je ogorčeno zabavljal na Teodorjevo narodno mlačnost!

A sedaj? In to kar hipoma?

Ali je Teodor Našek z ravnodušnim, mirnim pijančevanjem, z lenim posedanjem v tej do brezupnosti mračni beznici prepričal tudi Francelja, da je ves svet gnil in da ravnaš edino prav, če polagoma segniješ z njim?

Kaj pa drugi? Drugi so kakor ta Logar, ki se v namišljeni grajski veličini zdi sila važen za vseobči ugled in napredek ali kakor njegov nasprotnik doktor Ciril Bende, ki se zna delati važnega toliko, da mu tudi drugi v to važnost verujejo.

Kaj torej preostaja? Biti norec kot na primer Engelmanov Jaka?

To je bila čudna reč! Stari Engelman, ta oblastni in samosvoj dedec je bil pred štirinajstimi dnevi umrl. Kar oddahnili so se vsi, da tega župana ni več! Oddahnili so se tisti, ki niso smeli ob belem dnevu voziti vsebino greznice na njive. Pericam in drugim ženskam, ki so hodile k javnim vodnjakom po vodo, se ni bilo več bati strogega gospoda župana, da bi jih bil ozmerjal, da kvarijo vodnjake, ker ne gonijo vode navpično z batom navzdol, še kure bodo smele na trg, kamor se za časa njegovega županovanja nobena ni smela prikazati!

Vse važnosti je nenadoma konec.

Norec Jaka se je bil maščeval prav tako kakor se maščujejo – norci.

Teodorju se je zdelo, da vidi ves prizor tam pri Engelmanovih.

Noč pred pogrebom. Stari Engelman na mrtvaškem odru sredi sobe. Čuvaj, stari Goršina, je malo zadremal na stolu ob vratih. Le dve sveči ob vznožju je bil ugasil, ostalih osem v velikih svečnikih pa naj bi bile kar dogorevale; saj je bil mož bogat in človeku je tudi vse drugače, če je svetlejše okrog mrliča.

Nenadoma pa – ali straši? Jezus-Barmherzigkeit! Vrata odlete s treskom in v izbo prileti pokvečena postava, postava – joj, joj, to je Jakov duh! Straši – kje je blagoslovljena voda? Kaj mrmra? To je Jakov hrapavi glas! Moj Bog, ali je živ? Ali je res, da ga je imel župan zaprtega v luknji poleg hleva? Jezus, Jezus, če je duh? Če je zdajle umrl ali če je že prej bil mrtev ali ...? – Goršina jo ubere skozi vrata, jih zabije za seboj in zaklene. Oddahne se in pritisne uho na vrata. – Kaj pa govori Jaka tu notri? Ali govorita celo oba? Jezus, Jezus! »Tako – tu ležiš sedaj, ti črna zgaga! Sam vrag je prišel pote, duša peklenska! Dvanajst let – po božičih sem jih štel! Dvanajst let!«

Kaj pravi? Saj je živ? Torej |e le res, da ga je imel zaprtega?

»Jaka ne bodo več zapirali. Sinoči so mu prinesli jesti; vedel sem, da se je nekaj sesulo, in nocoj so pozabili celo na železni zapah, s katerim si me držal uklenjenega, ti svinja! Kaj me gledaš tako izpod hriba, grdoba živinska? Ali še ne daš miru?«

Kaj spet mrmra? Kako je rekel? Kako ga psuje! Jezus, kaj pa to?

Krik! Kaj tako poka? Kaj dela Jaka? Kaj podira? Zažgal bo!

»Na pomoč! Na pomoč!« je kričal Goršina in bil po vratih, do katerih je mogel v temi. Kaj morejo tako trdno spati? Bil je s pestmi v vrata.

»Na pomoč! Na pomoč! Jaka!« je rjovel in se tresel. Ta tema!

Ko so se ljudje vsuli v sobo, je bil Jaka s svojim poslom skoraj že pri kraju.

Mrlič je ležal pod prevrnjeno krsto na tleh, sveče, svečniki, venci, stoli, ves oder in rjuhe vse na tleh! Nekateri so kar ušli od strahu.

Goršina tudi.

Potem šele so se vrgli domači hlapci na Jaka. Medtem se je smodila že mrličeva obleka in po vsej hiši je bil duh po pripaljeni plesnobi. Pa se ni nič zgodilo. Mrliča so očedili in drugi dan pokopali. Jaka je bil v bolnici in ljudje so imeli kaj mnogo govoriti.

Ali se izplača biti norec? Menda ne. Najbolje bo tako.

Nagnil je maselj. Prazen je! Tončkov Francelj ga je ustavil, ko si je hotel naročiti novega:

»Rajši ne, gospod Našek, pojdite na izprehod!« 

»Kaj?« Teodor je zastrmel v Franceljna, ki je škilil na levo oko, desno pa je bilo krvavo obrobljeno. Ali od pijače ali od zraka v kajhi? Hoče mu braniti pijačo? Danes, ko je pustni torek!

»Gospod Našek, le poslušajte me! Na sprehod pojdite, da se malo pretegnete! Boste laže in bolj veselo mislili! Kaj bi tako strmeli v kot? Saj ste vendar izobražen človek.«

»Za mili narod, kaj ne? Tebi je že dovoljeno lenariti!« je pičil grenko.

»Jaz se le odpočijem, a ko bo treba, se spet zaženem. Vi pa gledate ljudem kar v njih skrite kote, ki jih še sami ne vidijo na sebi! In mislite vse preveč nazaj! Čemu ne naprej? Ne vem še, kaj me jutri čaka. Morda 'kajha', morda pa tudi ...«

»Narodni praznik, kaj ne? Beži, Francelj! Slovenci ne bomo znali nikdar pošteno delati zase, zato ne bo nič iz nas. Za druge znamo garati, zase le čvekati! Tako je, Francelj, in to bi moral že davno vedeti, ko garaš za druge in poslušaš tuje čvekanje, ker te je lastnega sram. Mene tudi!«

»Ni res! Če bi nikdar ne bili ničesar zase delali, nas ne bi bilo več. Že zdavnaj ne, pa se le držimo, čeprav nas dušijo od vseh strani! Sram me je za vas! Če bi imel jaz vaše šole, bi znal še vse drugače delati! Še sedaj bi si upal začeti, če bi imel vaš uk v glavi!«

»Ali misliš, da to ni isto – učen ali neučen?«

»Ni res! Življenje pa le ni taka brozga, kakršno si hočete vi napraviti iz njega. Vi ste lenuh!«

Našek je vrgel denar na mizo in šel. Prepiral se ne bo z njim! Če sam v svoji revščini ne uvidi, kaj bi mu pridigoval? Odšel je na izprehod.

Cesta proti Sv. Lenartu je bila blatna. Saj je bilo kar nekaj dni zaporedoma deževalo. Spomladansko deževje!

Od Petriča sem se je čula harmonika. Ali so že rajali? Kmet si zna urediti življenje. Po zimi počiva, spi za pečjo, dela le toliko, da se pregiblje, v pustu raja, je svinjino in pije vince, o postu se pokorava za svoje grehe v težkem spomladanskem delu, da bo spet kaj zaloge za zimo in pir.

Oblaki so se raztrgali. Na vrhu Sv. Helene je še čepela temna kepa. Se bo deževalo, popoldne morda?

Tam, odkoder so se razgnali oblaki na vse strani, je sinila modrina, sonce je malo posijalo skozi in vedno več je bilo sinjega neba. Oh, če bi se tako dala utreti nova pot! Če bi bilo kaj upanja, spet kaj sinjega upanja?

Stopal je po cesti naprej in mimo Petričeve gostilne, kjer je pogrkavala harmonika ob piskajočem klarinetu.

Nič ne bo hodil v gostilno – saj se mu je komaj malo jasnilo v glavi.

Pustni ples meščanov v novi Vobachovi dvorani se je že pričel. Orkester, ki ga je vodil mladi učitelj nemške šole, je igral valček iz Čardaške kneginje. Tam se je vrtel sedanji župan gospod dr. Peter Marinc s suho glavarjevo ženo, glavar pa z njegovo Lojzi, rojeno Merk, potom katere je postal gospod ravnatelj Johan Šribar gospoda župana in nekdanjega sošolca priženjeni svak! In to je bilo v Podgorici mnogo!

Mladi Bende se je smehljal. Smehljaje si je natikal bele rokavice, si popravljal ščipalnik na ozkem nosu. Smehljaje je lovil! O, treba je dobro poznati vse možnosti svojih limanic! To je tisti slavni šesti čut! In nanj se je on pri sebi lahko brez skrbi zanašal!

Sicer pa – kako dolgo še bodo ti meščanski plesi v skupni dvorani? Prej ali slej bo prišlo tudi tu do cepitve. Ta župan – saj ne veš, ali je Slovenec ali je na drugi strani drugačen? Avstrijec – to je najlepši izgovor! Sicer pa – saj je tako prokleto nerodno v tem gnezdu, ko so se ženili kar vprek – Slovenke z Nemci in Nemke s Slovenci – otroci pa naj bodo – značaji! Saj je nerodno – glede mame! Brrr... nič več misliti na to! Nocoj se bomo zabavali, lepota je internacionalna!

Ciril se je nasmehnil še ljubezniveje in si poiskal plesalko.

Ob vratih je slonel Teodor Našek. Sovražil je Bendetovega Cirila! Ni vedel, da je bila gospa Eva Bendetova nekoč živ zid med očetoma, ki sta tovariša menda že več kot trideset let.

Pa je sovražil. Spočetka podzavestno, potem pa kar odkrito. Od otroških let mu je Ciril križal pota in si jemal od najlepšega, kar je bilo zraslo pač za oba. In tako sovraštvo se zajeda v žolču, stiska grlo in žre iz mozga! Ciril je poosebljeno zlo, ki ga je on po svoji naturi tako mrzil.

Glej ga! Med vsemi temi smešnimi »špiserji« se vede, kot da je v salonu bogve kakšne osebnosti, vedno eleganten, prožen in malce ironičen. Seveda najboljši plesalec! Sedaj pleše z Rednakovo Roserl! Kaj vse mu je že izpodnesel še kot gimnazijec in potem v Grazu. Zlasti pa je v tej ušivi Podgorici, ki imenuje njega, Teodorja Naška, zagrizenega strankarja in bahaškega, arogantnega pobalina, Ciril Bende s peklensko srečo pograbil vse, kar je vredno želja.

Anica! Ana Erkmanova, čemu tako žalostno? Ali veš sedaj, kakšna neokusna žival je moški? Vidiš, in tak moški si domišljuje, da je princ iz devete dežele, na katerega mora Trnjulčica počakati v stoletnem spanju. Ali ni prav, da nasedajo? – Ampak Ciril ni nasedel pri tebi! On vedno ve, kaj se mu izplača pograbiti! Ah Anica, ali ne veš, da se zna moški, ki hoče doseči zadnjo zmago nad ženo, pretvarjati, lagati in poniževati bolj kot vsako pritepeno kuže! Zdaj veš, kaj ne?

Anica Erkmanova, lepo podgoriško dekle, temnih las in svetlih, živih oči, je odplesala z Hugonom Pahernikom. Našek je gledal za njima.

O vem, da ta Ciril ni mnogo slabši in nič boljši od drugih, a jaz bi ga ubil, – da ubil bi ga, ako bi vedel, da me ne dobe in zapro ali celo obesijo za to – ker tako daleč še nisem, da bi hotel vzeti tako pokoro nase radi Bendetovega Cirila in tudi ne – radi tebe.

Ah, kako neroden je ta preljubi gospod ravnatelj Šribar! Saj prav zares ne pleše rad. A to je dolžnost! Do polnoči mora zavrteti vse ugledne dame, zlasti starejše, da ne bo zamere! Ljubi Šlibar – ali ni bilo lepše plesati kje zunaj pri Petriču ob harmoniki in klarinetu poskočne polke in okrogle valčke, kot pa tu, držeč se kot kol, loviti korake v zgrešeni takt! Tako je – če se gredo Pohorci gospodo!

Kaj bi postajal tu naokrog! Šel bi doli v »švem« na kozarček piva! Kaj, ali je res? Se mu je res nasmejala? Ali res njega kliče k sebi! Preneumno! Pa ne boš, če misliš, ker te je Bende pustil, pa bom jaz spet dober! Motiš se, Anica!

Pa je vseeno šel tja, saj je bil tam Hugo Pahernik. Morda pa ona niti ne misli na to, morda ni tako prostaška kot on sam!

Rinil se je mimo plešočih parov – gospodje uradniki imajo seveda prednost pri podgoriških »damah« – mladi Hannemani, Wieslerji, Wommerji in Wernerji se že jeze. Le mož bodočnosti, Aničin brat, ing. Karel Erkman je vplivnejši od vseh mladih tujcev, celo mogočnejši od Bendeta, saj je vodja Südmarkovcev!

Anica je sicer njegova sestra – a ona je pač le – Anica in nič več. Seveda jo bo tikal – saj se tikajo vsi podgoriški otroci! Saj smo vseeno domačini, ki se poznamo od mladih nog. In glede Bendeta – naj me to zaenkrat nič ne briga, kaj ne, Anica?

Delal se je ravnodušnega, ko je stopil prednjo.

***

Po večerji je bilo že mnogo veselejše. Dobra jed in obilo pijače je končno prav prijetno razvedrilo.

Tudi gospa Šribarjeva se je bila vsedla h gospem v prvo sobo, kjer je našla poleg svoje sestre županje skoro vse starejše podgoriške gospe.

»Ko bi stara Pucljevka videla, kako se davkarjeva suče z mladimi gospodiči, to bi bilo razburjenja!« je menila Erkmanova.

»Oh da!« Niessova se je smejala. »Z Rudijem še nisva bila poročena – kaj še – prvič sem bila na pustnem plesu v teh prostorih, ko sem slišala strogo obsodbo, ki jo je izrekla Klara Puck o takratni apotekarici, gospej Lannerjevi. H sreči pa je bil moj poznejši tast, ki je menda ujel nekaj njenih besed in videl moj obraz, zelo šaljiv človek. Ko smo se poslavljali, me je, mlado, boječo puto, prijel za brado m dejal: ,Nič zato, če mlada in lepa gospa pleše! Če si zarjavela devica brusi svoj jezik ob to, je le nevoščljiva!' Sicer pa – kako da Klare ni? Saj je prihajala še vsako leto!«

»Oh!« je vzdihnila županja, »zamerila sem se ji spet. Ker je moj mož po nesreči njen nečak, si naenkrat domišljuje, da mu zastopa mater. In kot taki ji baje jaz izkazujem premalo časti in zato ni šla z nami, ker neče s tako »Merkovo gosjo« – to sem jaz – imeti nič opravka. Težko je z njo. Našega malega Marijana nam je že vsega zbegala s svojim zmerjanjem!«

»Saj res! Kaj pa je z apotekarico! Saj je že dve leti nisem več videla!«

»Baje se zapira v svoji vili in ne pušča nikogar k sebi, razen sestre in dekle. Pravijo, da ni povsem v redu v njeni glavi!«

»Tako? Čujte, čujte! Kaj takega na stara leta! Zato je ni na izpregled! Kako, da se preje ni nič izvedelo?« Vprašanja so kar letela v Niessovo, ki pa je tudi skomignila z rameni. »Ne vem nič gotovega!«

»Svoje čase je bila povsod! Na vsaki veselici, plesu, vsak večer v gostilni z možem in vsako nedeljo na izletu!«

»Baje, da je tudi druge rada videla?« je vprašala Bendetova Marta, sedaj poročena Wommerjeva.

»Seveda! Saj so mladi gospodje kar letali za njo! Bila je zelo lepa«

»No, tako velike lepote baš ni bilo!« je naglo popravila Hönigova, »končno tudi me nismo bile strašila! A ona je bila vse kaj drugega. Ona se je znala oblačiti, vse drugače govoriti in gledati – ona je bila »eine Weltdame«, me pa le malomestne pomaranče, ki smo dišale kar preveč po kuhinji, malih otrokih in likalniku!«

»Seveda – taki so moški! Doma naj bi bilo vse lepo oprano, zlikano, urejeno, dobro kosilo pripravljeno, vse kakor je gospodu po volji, a sicer ...«

»Kajpada. Moški si želi na eni strani gospodinjo, mater svojih otrok – na drugi strani pa – iluzije! Me smo pa iluzija le do tedaj, ko nas pripelje od oltarja domov!«

»In če bi skušale glumiti ,iluzijo' še naprej, bi nas spodil nazaj k staršem!«

»Kje je torej pravičnost ljubih soprogov?« je vprašala mlada Wommerica, roj. Bendetova.

»Pri nas. Iluzije naj le ima – saj je le za par ur. Vrne se pa prav gotovo tja, kjer ima svojo udobnost in kjer se mu ni treba brigati za gospodinjske skrbi in otroške bolezni.«

Tako je pač življenje!

V tem pa je vrgla gospodična Merkova, najstarejša, tista, ki je ostala neporočena, novico mednje:

»Ali že veste, da se je baje Fric Engelman vrnil!«

»Kdaj? Kdo ga je videl?« »Ali je vedel, da je stari umrl?« »Kdo Vam je pa to povedal, ljuba gospodična?« »Ah bo sedaj on prevzel?« »Kaj je rekel apotekar?« »Čakajte, to je bilo onega leta ...«

Vprašanja in vpadi od vseh strani. Dovolj snovi za ves večer, za ves pepelnični teden in morda celo za ves postni čas.

Novice, novice – to so bili sončni žarki v pusti vsakdanjosti.

Tudi gospodje v tretji sobi so imeli Frica Engelmana v delu. Nekdo je bil prišel še pred večerjo po notarja Marinca. Do sedaj ga še ni nazaj. Ta bo že vedel kaj povedati! O Marinc, to je mož na mestu! Ko bi mu le laže prišel do živega, kako je z njegovo narodnostno pripadnostjo in sploh! – Ko je postal župan, se je vsesplošno pričakovalo, da se bo odločneje izjavil, v katero stran se misli usmeriti za stalno. Sicer pa – o – fin dečko in dober jurist!

Bomo videli, kaj bo povedal! Saj je obljubil, da se vrne! V tej družbi vsekakor sme govoriti, saj smo sami zanesljivi ljudje!

***

Ciril Bende je bil svoje spretnosti sila vesel. Polglasno je govoril svoji plesalki, gospej davkarjevi, s katero je nocoj že precej plesal.

Govoril ji je o svoji ljubezni do vsega, kar je lepo in plemenito, o žalostni usodi, ki čaka človeka, ki ga nihče ne razume, ki ga vsi vidijo le kot veseljaka in pustolovca, pa nihče niti ne sluti, da je ta veselost le krinka globokočuteči duši.

Seveda so mu nasedale vse in kar je danes govoril tej, je ponavljal in zagotavljal jutri in pojutrišnjem še marsikateri in če mu piide ta aH ona na sled, saj mu večinoma niti ne zamerijo teh malih laži in pretvarjanj, ko jih pa tako rade poslušajo in verjamejo. Saj drugega od njili ne zahteva.

Ko je odplesal z davkarjevo, je šel po Rednakovo Roserl. Tej je postregel z nekaj vzdihovanji o luni in romantiki, a ona se je temu otročje smejala. Tako govorjenje ji je bilo previsoko in smešno. Raje bi poslušala, ko bi ji pripovedoval študentovsko burko. In Ciril se je vdal in ji pravil, kako so zamenjavali napise in dražili policaje.

Končno je moral prositi za ples še Anico Erkmanovo. Tudi ona je morala plesati z njim in ni smela odkloniti, ker bi bil škandal.

Le ona mu je resno zamerila, da ji je nekoč pripovedoval romantične zgodbe. Čudno dekle!

Kaj ko bi počel znova?

Preden sta končala, je zategnil obraz v resne, žalostne gube in ji globoko pogledal v oči.

A ko jo je pripeljal k Našku nazaj, mu je šepnila, še preden je sam mogel kaj ziniti, na uho: »Osel!«

Smehljaje je odšel v sobo, kjer so zborovali gospodje. Tam ga je našel čez nekaj časa Naškov Teodor, ki je bil prišel po svoj površnik.

»Domov?« ga je vprašal Ciril Bende od sile vljudno.

»Da!«

»Ostani še malo, se bova kaj zmenila!«

»S teboj?« je menil Našek posmehljivo, da je Ciril zardel.

»No – zakaj ne? Ali sem ti morda preneumen?«

»Nihče mi ni preneumen; toda ti vendar ne maraš mnogo za moške pogovore.«

»Si ljubosumen?« Malo ga je moral pičiti, čeprav mu je bilo takoj žal, ker ga je premeril Teodor tako ledeno, da je bilo Cirilu pred drugimi nerodno.

»Ne zameri, nočem te žaliti! Sedi prosim in mi raje povej, kakšna se ti je zdela naša pustna vojna? Ali je nisem dobro pogodil?«

»Ne! Ta pretep je bil zelo bedast in odveč!«

»Oprosti – morda veš ti učinkovitejše možnosti, da zdramiš narod iz nacionalne brezbrižnosti, da jim pokažeš, kako je treba udariti!«

»Napačno sredstvo je tako nepotrebno hujskarenje!«

»Nepotrebno hujskarenje! Ali se je naš narod kedaj zganil, če ne nahujskan? Vse preveč je še ponižen, vse premalo je še čitalniških veselic, bralnih krožkov in političnih shodov, vse premalo nas je še govornikov in narodnih delavcev, še ostreje bo treba dregniti vanj in uporabiti vsa sredstva. Ali se morda ne strinjaš z menoj?«

»Da in ne! Res je, da so naši ljudje zaspani, mlačni in suženjski in da jih je treba venomer dramiti, a sredstva in načini, katerih se poslužujejo naši politiki, so zgrešeni. Voditeljev je bilo vedno dovolj, a kakšnih! Ko zahrepeni tak nadebudni doktor po voditeljski časti in oblasti, tedaj ,gre med narod', mu nameče nekaj blestečih besed, nekaj zmagoslavnih nad in spominov in celo kopico obljub. Laska mu, ga opozarja na njegovo žilavo moč, vabi ga k sebi, češ, saj smo bratje, oj le pridi k meni s svojimi težavami ,brumni oratar', le zaupaj mi in daj mi svoj glas in vse bo dobro.«

»To je vendar naša taktika!«

»Seveda je taktika, taka, da se gremo fino gospodo, ko smo potem res vodje in bi presneto zamerili kmetu, če nam ne bi hotel biti ponižno pokoren. Mi se pa rinemo v mesta, si zavidamo in se prepiramo, govorimo po čitalnicah, v časopisju in na shodih svojemu ,milemu' narodu v skrbno ,friziranih', smolnatih besedah, ki jih kmet ne razume – no pa se gremo zanj Martine Krpane, pa nam le še malokateri verjame. Bogatimo se, imamo salone in frake ...«

»Oprosti, toda saj nam Nemec vedno očita pomanjkanje omike! Saj moramo reprezentirati narod!«

»Kako sem bedast, da ti vse to pravim, ko se te prav nič ne prime, kakor se naroda ne more nič prijeti, kar mu trobite vi, smešne figure frakarske, ki pravite, da ,reprezentirate' našega kmeta! Ali veš ti, kaj se naših ljudi prime? Pesem in preprosta zgodba in to, kar mu govorita fajmošter in kaplan, kvečjemu še pameten podeželski učitelj. Tem kmet ne smrdi, ne kličejo ga le takrat, ko jim je treba, kakor vi. A kaj, ko naše ljudstvo ne ve, da se vi gospoda zahvaljujete našim pesnikom, ustvarjalcem in budilcem z lepimi pogrebi in spomeniki na prezgodnji grob, to vse v imenu naroda.«

Razgrel se je bil. Jezen je pograbil svoj površnik in klobuk in odšel.

»Lepa hvala za pouk!« je še klical Ciril za njim, potem pa je prisedel h kvartačem.

Notar Marinc je le odkimaval in ni zinil besede. Taki smo torej! Družba mož, ki so bili dosedaj v skupnem pričakovanju, kaj bodo zvedeli od notarja, se je takoj razcepila v običajna dva tabora. Tu mi Nemci – tam ta ničvredni župan s svojo tolpo.

Nekateri omahljivci, med njimi tudi gospod Johan Šribar, niso vedeli, kaj bi. Gospod Šribar je na priliko izražal gospodu Wommerju svoje ogorčenje glede današnjega pustnega sprevoda na trgu.

Končno pa se ga je gospod Wommer naveličal in šel. Kam sedaj? Tja v nemški tabor? Nemogoče. Saj vsi vedo, da je bil on vedno Slovenec – predvsem pa dober Avstrijec. Tja k oni mizi, kjer sedita oba Marinca, oče in sin, oba Bradača, oče in sin, Rednak, Bende s sinom Franceljem – aha, sedaj je prišel celo ta Ciril, ta zgaga! Ne! Tja ne more! Kaj bi rekli oni gospodje tam? V hranilnici imajo največ tehtne besede! Ljubi kruh! Kam torej? – Domov.

Poiskal je ženo, se kar pri vratih poklonil in šla sta.

Tako se ni bil še nikoli poslovil. Ah – saj je menda itak zadnjič, da so se znašli vsi imenitnejši Podgoričani na eni veselici!

Kaj bo iz tega? Kaj bo?

Šribar je premišljeval vso pot do doma in še grede po stopnicah. Potem se je pričel slačiti in premišljeval dalje, medtem ko si je dala žena še nekaj opravka pri otroških posteljah.

Kaj bo iz tega? Popreje pa le ni bilo tako! Šele zadnja leta se je zaneslo to sovraštvo v Podgorico! Spet je bilo hujskanja, zmerjanja in prepirov na vseh koncih in krajih. »Grazer Tageszeitung« na tej, »Slovenski narod« na drugi strani, sta prinašala cele kupe žolča. Knjige, slike, tu »čitalnica«, tam »Deutscher Schulverein« – vsak se postavlja drugemu po robu, tujci hočejo imeti glavno besedo, meščani in kmetje se črte kot še nikoli in v tem malem svetu, kjer lahko vsak pogleda drugemu v kuhinjski lonec in v možgane, je vse kar čakalo, kdaj pade iskra, ki bi zanetila požar.

In kako pride on, miren meščan in delavni človek do tega, da bo nosil na svoji grbi posledice tujih grehov!

Žena je že legla in upihnila luč. Tudi on je legel.

ln ko je še tako premišljeval in strmel v temo, ga je zabolelo. Poiskal je na odeji roko svoje žene in jo stisnil, ker se je spomnil na svoje otroke. Njegovi otroci – kaj bo z njimi? Kako si bodo iskali poti v teh časih sovraštva in zavisti ...

14. Setev dozoreva.

V Bradačevi tovarni je bil postavljen zasilen diletantski oder; kajti brez burke enodejanke ni slovenskega silvestrovanja. Poleg enodejanke še nekaj pesmi, ki jih je stari Našek naštudiral s svojim zborom. Potem pa še običajna šaljiva pošta, nekaj več ali manj posrečenih samospevov in končno še polnočni govor doktorja Cirila Bendeta, duševnega vodje podgoriške čitalnice.

Tudi gospa Malika Šribarjeva je bila nocoj tu; v novi svileni obleki le sedela poleg sestre županje in obe sta prav malo govorih. Županja je, kakor Malika sama, mislila na one, ki so slavili gori pri Vobachu in s katerimi bi ne smeli imeti nič več skupnega. Gori je tudi brat, Franc Merk, ki se sedaj jezi na njiju obe in gori so še drugi, s katerimi sta si bili vse svoje življenje prijateljici. Zdaj pa je že tako! Odkar je bil Šribar pri zadnjih volitvah razkričan kot zagrizen slovenski narodnjak, kar niti ni bil, je oni drugi niso več smatrali vredno svoje družbe.

Saj bi bilo prav veselo pri tem Bradaču. Ljudi je bilo mnogo zbranih. Tu so bili Marinci, Bendeti, Naškovi, Suščevi, mlad učitelj in dve učiteljici okoliške šole, nekaj malih obrtnikov, mladi Logar z Legna, Dularjevi od svete Ane, Zoričevi iz Zaplan, Mehi od sv. Filipa in celo Pristovšek z Vilunja – učiteljstvo iz vse okolice, od uradnikov pa le davkar z ženo in svojim adjunktom, sodni pripravnik Marčec in kanclist z okrajnega glavarstva z mlado ženko.

Po polnoči bo ples. Gospej Maliki pa je bilo vseeno dolgčas. Saj ne razume vsega, kar govorijo oni mladi na odru, pesmi so sicer lepe, a kaj bi človek le s temi pesmimi, stari Marinc tu poleg nje pa je siten in jo venomer ščiplje v laket. Ta pač pozablja na svoje sive lase in se vede prav nedostojno. Hvala Bogu, sedaj je opazil davkarjevo ženo tam pri drugi mizi in ji že nekaj šepeče.

Njemu, možu je tu lepo. Tu so tudi ljudje, ki imajo v hranilnici kaj besede, saj jamčijo s svojim ne malim premoženjem zanjo. Na te se on opira. Seveda – Wommer ga ne more, inžinjer Erkman ga prezira – na one gospode z glavarstva in sodnije, ki se ponašajo s svojo akademsko izobrazbo, itak ni nikdar računal – razven na Slovence, ki so morali biti složni neglede na imetje in stan. – In baš radi teh ga ne bo mogel kmalu kdo izpodriniti pri hranilnici, sicer pa bi se takemu početju uprli celo Nemci.

Gospa Malika je težko vzdihnila, medtem ko so se drugi smejali posrečenemu koncu doigrane enodejanke. Ta Šribar! Radi njega je trpela še kot dekle, radi njega je pustila dom in družbo, njemu je verno sledila, kamorkoli jo je peljal, vse življenje je živela zanj in za njune otroke. Sedem jih je – ne, osem jih je s Hugonom vred, in v vseh je on, Johan Šribar in njegova natura, njegova trma in njegova brezskrbna ravnodušnost – bo že kako, če ne tako, pa drugače! Zato se mu pa zdi popolnoma v redu in prav, da sedi ona tu z njim med temi ljudmi, ki so njemu bližji nego oni, ki so njej ljubi in dragi od detinjskih let!

Teodor Našek, ki je bil na dopustu kot enoletnik, je sedel za mizo, z očetom, mačeho, Tončkovim Franceljem in učiteljem Pevcem. Tudi on je mislil na veselico in ljudi gori pri Vobachu, saj je bila med njimi tudi njegova ljubica, ki mu je bila obljubila, da bo ves večer mislila le nanj. Saj ni mogoče, da bi izpolnila tako neumno obljubo! To je bil spet on tako otročje bedast, da jo je iz ljubosumnosti do novega učitelja nemške šole izsilil od nje. Vraga – kako bi Anici ne ugajal tisti živahni gospodek bolj nego on sam – zagrenjeni sitnež, ki je preokoren, da bi mogel biti le za silo čeden fant.

Sploh – Anica Erkmanova je mnogo predobra zanj! Čudovita žena je! Koliko je trpela, ko ji je on odgrinjal vsako uro njenega življenja.

Kako določneje se potem naenkrat izoblikujejo stvari. Vsaka ima svoj izvor in potemtakem tudi svojo upravičenost do obstoja. Ti ljudje tu se morajo sovražiti z onimi gori pri Vobachu in oni morajo skušati zatreti te, da se sami ubranijo poraza. Torej boj, divji boj. Ta življenja, ki nimajo drug pred drugim nobene skrivnosti, se ne bodo mogla nikdar sporazumeti! Torej – kdo bo koga prvi pogoltnil?

V tem je polagoma ugašala električna luč. To je bilo novoletno voščilo mestne elektrarne, ki je bila Podgorici dika in ponos.

Ura na starem zvoniku je odbila polnoč. Nastopilo je leto devetnajststoštirinajsto.

Ko se je bliščeča luč spet razlila po ljudeh, so ti pri Bradaču in oni pri Vobachu, vsaka stranka zase, tonili v objemanju, rokovanju in poljubljanju – kar tako, nekateri iz vljudnosti, drugi res navdušeni v želji, da bi jim bilo srečno in veselo novo leto.

Istega leta kmalu po pustni veselici se je pripetil dogodek, ob katerem se je razburila vsa Podgorica.

Krajevna podružnica »Südmarke«, kateri je predsedoval inženir Erkman, je bila razposlala po vsem mestu vljudne dopise s prošnjo za podporo novoustanovljeni knjižnici.

Dr. Ciril Bende je sklical čitalniški odbor, da bi se posvetovali, kako jim je odgovorili na te prošnje, katere so bili prejeli domalega tudi vsi Slovenci, ki so se ob tem nemalo razburili.

»Izzivajo nas!« je dejal mladi Bende in vsekal po mizi. »Kaj jim naj odgovorimo?«

»Nič!« je svetoval Hugo Pahernik. »Vsi pomečemo te papirje v koš, pa bo.«

»Kaj še! Odločno je treba pokazati, da se ne pustimo imeti za norca!«

In sklenili so, kakšen bodi dopis, ki ga bo Dr. Bende sestavil in podpisanega od vsega odbora poslal »Südmarki«.

Potem so sklepali še o drugih stvareh, in bilo je že okrog polnoči, ko so stopili na mestni trg.

Vse tiho. Hladna pomladanska noč.

Našek Tedi se sprehaja po tlaku in ko sliši prihajajoče čitalničarje, jim stopi korakov naproti.

»Dober večer! Kako ste sklenili?« jih vpraša. Ustavijo se ...

Prične se pripovedovanje in politiziranje. Vsi so zatopljeni v pogovor, da sploh ne slišijo, da prihaja gruča moških tudi po trgu navzdol.

Šele ko so tik za njimi, jih opazijo. Vsi umolknejo in tudi oni drugi se nehajo pogovarjati.

Sami »Südmarkovci« so, nemški učitelji, uradniki in seveda njih vodja, inženir Erkman.

Nihče ne pozdravi. Napeta sovražnost preži na prvo besedo in Bende se res ne more brzdati.

»Jih vidite, zarotnike!«

»Kaj je dejal v svoji ciganščini, gospod inženir?« je vprašal namenoma glasno südmarški učitelj.

»Ne razumem tega lajanja!« je odvrnil Erkman še glasneje.

»Ali se bomo tepli, fantje?« je kriknil Hugo Pahernik. »Le bliže, prostaški Cimbri in Tevtoni, če slovenskega jezika ne razumete, se bomo kar s pestmi menili.«

Kar naenkrat so si stali nasproti. Nihče sicer še ni dvignil palice niti na tej niti na drugi strani.

Molk. Sovražen, tesen molk, ko čutiš kri v sencih in drget v srcu.

Erkman vpraša: »Izzivate?«

»Vi ste nas izzvali z Vašimi okrožnicami! Kako si upate prosjačiti pri nas Slovencih?« Ciril Bende je bil izjemoma kratek in oster.

»Prosjačiti pravile? Mislili smo, da se izkažete hvaležne, če se smete od nas česa naučiti!« se je rogal Erkman.

»Le glejte, da bo v vaših glavah kaj več luči! Kod se mi učimo, naj vas ne briga! Uk je na vsem svetu vsakomur prost, ki ima kaj duha za to. Žalili pa nas ne boste!«

»Užaljeni heloti – smešno!« je malomarno zategnil Erkmaii.

»Ciril, daj mu klofuto!« – »Vsekaj ga!« – »Prismoli mu eno okrog ušes!« »Udri!« so planili čitalniški.

»Was?« – »Was?«– »Wie?« – »Schlagen?« – »Nur zu!« so silili oni.

»Nič! Mir! Ruhe!« je zakričal Našek, odrinil Bendeta in se postavil tik pred Erkmana. Še za rame ga je prijel. Obnemeli so vsi. Kaj bo sedaj?

»Bodi dostojen, Ti! Če je Tebi narodnost pretveza za izživljanje tvojih namišljenih cezarskih instinktov – nam ni! Nismo heloti! Tu smo doma! Pomni!«

Okna na hišah so se odpirala, v nočnih haljah so se iz njih sklanjali ljudje in vedno več jih je bilo.

»Gremo, gospodje!« je velel Erkman in obojni »gospodje« so si drug drugemu obrnili hrbte in se razšli.

Tak neumen prepir sredi noči na mestnem trgu. Menda je bilo sram tudi Erkmana, in njegove pristaše. Jutri in še dolgo bo govorilo seveda spet vse mesto.

A skoraj iz vseh, tudi iz Teodorja, je prezalo vprašanje: »Kdaj se sprimemo zares?«

***

Bilo je istega leta na praznik svetega Petra in Pavla.

Pri sveti Heleni je bilo prvo žegnanje. Romarjev in hribolazcev in drugih takih, ki jim je planina veselje, je bilo vse polno.

Že tri dni so se klatili prijatelji tod gori naokrog, prenočevali v planinski koči poleg stare cerkvice in se veselili sonca in lepega sveta.

To jutro so ležali na obronku na vzhodnem grebenu in gledali, kako prihajajo ljudje iz doline navzgor.

Šribarjev Hugo – Pahernik – je že magister, Naškov Tedi upa jeseni dobiti suplenturo, le Egon Vobach je še vedno študent.

Snoči je bil Egon priznal, da sploh ne študira medicine, ampak da se je lani brez očetove volje in vednosti preselil na germanistiko. Davi je priznal Našek, da se bo res ženil z Erkmanovo in poprej je bil nekaj sličnega pripovedoval tudi Pahernik.

Prelepo poletno jutro. V lahno zastrtem soju sanja pokrajina tu doli, tam zadaj Savinjske planine, nad onim križem pa Peca.

Utrujeni od gledanja in občutja, ki je bilo prejako, da bi se že moglo strniti v misel, so se jeli pogovarjati o vsakdanjih stvareh in bas ob tem je moral Vobachov vreči med nje tisto opazko o Bartschevi knjigi: »Deutsches Leid«.

»Ne glede na nekaj nebistvenih napak, je to zame lepa knjiga – saj oprostita, kaj ne?« je menil Egon Vobach.

Našek je skomiznil z rameni. Ni se mu zljubilo vpričo te lepote govoriti o taki zarukani knjižuri. Zato se je vnel sicer tako ravnodušni Hugo.

»Zame je ta knjiga seveda zelo nesramna – ničvredna – saj oprostiš, dragi Egon!«

Naškov je le prisluhnil, ko je Pahernik nadaljeval:

»Kako more ta gospod Bartsch trditi, da mi ne znamo peti, da nimamo Slovenci svojih pesmi! Ali jih res ni bil slišal, potem naj ne čveka – ali pa jih taji, duša podla, ki ima le eno vročo željo, namreč da bi naselil po Slovenskih goricah in Dravski dolini Nemce iz Rajha. Saj bi res zaslužil, da bi ga naklestil, kakor to tako lepo opisuje.«

»S kako pravico?« je vsekal Egon ves zardel.

»Kozla!« je dejal Tedi premišljeno in počasi. »Res, ta brihtna knjiga je svoj namen že dosegla s tem, ker se bodo radi nje stepli dolgoletni prijatelji, nemara celo mož in žena in brat z bratom. Jaz jo potegnem domov.«

Odšel je in pustil za sabo razburjeno besedovanje onih dveh, ki sta naenkrat oslepela za lepi svet okrog sebe, v jedkem prepiru za tuje, popolnoma nevažne in nepotrebne besede.

Oho! Saj to je šentlenarški kaplan, ki hodi med prvimi romarji po strmi stezi v poslednji klanec. Šel bi mu naproti!

Okrog cerkve je bilo polno ljudstva, sonce je pripekalo vedno jače, ljudje so stali in posedali po trati, fantje so gledali za dekleti, žene so stale ob štantu, kjer je neka baba prodajala kavo in čaj, možje pa so silili v mežnarjevino, kjer so danes točili pijačo.

Teodor je prispel do ljudi. Kaplan ga je kratko pozdravil in takoj dostavil: »Najbrže še ne veš! Včeraj je bil v Sarajevu umorjen prestolonaslednik Franc Ferdinand in tudi žena Zofija Hohenberg.«

»Tu imamo ričet! Zdaj bo pa vrag! Kdo? Kako in kaj?« Kaplan sam pa ni vedel natančnejšega poročati ...

***

Hugo je prišel z izleta šele pozno zvečer domov. Ko si je na zofi v jedilnici slačil težke čevlje, mu je pripovedovala sestra Pepca, da so se bili snoči pri Vobachu zmerjali in klofutali. Tako? in po kaj so šli Slovenci k Vobachu? Vprašat, kako in kaj je bilo v Sarajevu! Pa so jim rekli izdajalci ali tako nekako! Hm!

Vtem je stopil Šribar. Mati je prinesla večerjo in tudi Peter je sedel k mizi. Fant je bil drugošolec, nekoliko zavaljen, sicer pa precej živahen in navdušen za junake.

Hugo je mirno pripovedoval, da se je sprl z Egonom Vobachom radi Bartscha. Pa je udaril gospod ravnatelj s pestjo po mizi, da so krožniki zacingljali:

»Še tega nam je bilo treba! Doma bi ostal in delal, pa ne bi bilo prepira s prijateljem!«

»Kar naj gre k vragu!«

»Lepo prijateljstvo! To bedasto knjigo pa bom vrgel takoj v peč!«

»Ne, oče! Knjigo čitam sedaj jaz! In sploh – te knjige ne bo nihče metal v peč!« se je oglasil Peter. Kaj? Ta smrkavec!

Rezko in zaničljivo se je zasmejal Hugo. Tako! In on je hotel še nocoj podariti bratu za god Finžgarjevo delo: »Pod svobodnim soncem«! Saj se je poprej že bal, da jo je poba že iztaknil in si jo prisvojil kar tako. Sedaj pa piha v ta rog!

»Fej!« je dejal Hugo in vstal. Sam je prebledel. Šribar je dvignil roko, da bi udaril svojega najstarejšega, Peter pa je zakričal; »Falot windischer!« Gospa Malika se je vrgla med moža in pastorka in vlekla Petra za lase. Kaj takega! Zdaj se bodo pretepali v domači hiši!

Pepca je hotela miriti starejšega brata, pa jo je sunil od sebe in spregovoril, kot da bljuje besede:

»Ti, oče – ti Logarjev rejenec in večni suženj teh napihnjenih meščanskih gospodov, ti se še zavzemaš zanje! Seveda – sedaj je notar Marinc že pol leta mrtev, zdaj ti je treba drugega naslonjala! Zdaj mi bo smel ta smrkavec, Logarjevega rejenca smrkavi sin, metati v obraz take besede – fej, sramota – nein, mama, ich habe nicht dich gemeint – ampak, ti oče, ti si kriv, ker znaš le delati, delali in spet delati za druge in si šteješ v veliko čast, da smeš služiti takim gospodom. Tam pri Bradaču vam čenča Bendetov Ciril – ta vas uči, kakšni morate biti slovenski narodnjaki – in zanj se ti pač zdi, da je ta vaš učitelj sam le šibek šolarček, pa si mu obrnil hrbet in skušaš spet priti, na drugo stran – pa saj je vseeno, v kateri neumnosti se sončiš, le da je tuja, ker svojega mnenja itak nimaš in ga nikoli imel nisi! Tak si, da tak! Ti pa, smrkavec – zgini, ti pravim, ti žaba – tvoj oče je bil Logarjev rejenec. Veš, zapomni, si to, ti ...« 

»Mama je Nemka. Muttersprache!« 

»Molčite! Dovolj mi je, sicer ...«

Šribar je hlipal, se zaganjal, žena in hčerka sta ga držali, v tem je pograbil Hugo Petra in ga vrgel v kot pod obešalnik.

»Hlapec!« je siknil očetu in šel.

Šribarja so zapekle oči. »Ven – marš!« je zarjovel nad Petrom, ki se je rohneč pobiral iz kota.

To so otroci, njegovi otroci! Žena joče, Pepca se trese. Tako bo sedaj v njegovi hiši!

***

Tudi pri Bendetovih je bil naslednji dan velik rodbinski prepir in ko so vsi zabili vrata za seboj in odšli z doma, vsak v svoji jezi, je ostala gospa Eva sama doma. Ob štedilniku se je zgrudila na stol in zajokala v dlan. Tega je sedaj ona kriva!

Vsi so se skregali. Oče in Ciril, Ciril in Marta, Marta in Rezika, Rezika in oče in oče in Marta. Sreča, da je Francelj zunaj v svoji vasi.

Ali je res ona vsega kriva? Ali bi res ne smela vzeti Slovenca? Ali nista kljub temu skupno prenašala vse – slabo in dobro – zdaj pa, na stara leta, ta očitanja, češ, ti si kriva, da se je vrgla Marta po možu Wommerju, ki smeši in jezi očeta in brate s špičastimi opazkami o slovenski omahljivosti! Ali je res ona vsega kriva?

Ona vendar nikdar ni ugovarjala možu s trdo besedo, zatajila je njemu na ljubo svoj rod in narodnost v svojih otrocih! Isto dela sedaj pač tudi Marta! Sicer pa – ali nista oče in Ciril vneta Slovenca in se vendar vedno prepirata! Ona pa je popolnoma osamljena.

Zdaj pa še Rezika! Tam zunaj, v Zaplanah, kjer je službovala kot učiteljica, je vzljubila Zoričevega Ivana. Fani je bil seveda visokošolec, panslavist in revolucionar in še preden ji je govoril o svoji ljubezni, jo je trapil s svojimi mladeniškimi sanjami o veliki slovanski državi kralja Sama, o politični in narodnostni svobodi – sploh mnogo preveč o svobodi, in dekle je vzelo vsako besedo za sveto.

Kolikor je bil mož sinu Cirilu preveč nazadnjaški, toliko je bil hčerki Marti premalo avstrijski in svoji hčerki Reziki preveč avstrijski in premalo naroden slovenski. Če je prišel še Francelj domov, se z očetom tudi ta ni mogel sporazumeti. Saj se je bil stari prepiranja že tako privadil, da ni strpel več ugovorov in se raje sam zapletal v protislovja, nego da bi dopustil možnost mirnega in zadovoljivega konca.

Njej, svoji ženi, ni dovolil, da bi se le z besedo vmešavala v njegova prerekanja. Otroci pa tudi niso nič boljši! »Ej, mama, saj tega ti ne razumeš!« To je bil odgovor, s katerim so jo zavračali Ciril in Francelj, Rezika in Marta. Ciril je še najboljši. Domov se prismeje, ji vedno kaj prinese, se šali z njo in meče besede tja v en dan. Sedaj je srečno zaročen! Če se bo le dobro izteklo. Rednakova Roserl mu je nevesta, Erkmanova Anica pa bo vzela Teodorja Naška! Oh, ta njen Ciril, kako bi ji tajil, če bi se mu drznila kot mati povedati, kaj misli o njegovem letanju za ženskami! Ta otrok! Kar zlahka hoče živeti, par luštnih besed, par srečnih uric, pa pojdimo dalje!

Oh, prav nič se ji ni posrečilo priti do srca svojih otrok. In vendar, ali bi jih kdaj mogla pogrešati, te svoje sitneže?

***

V Podgorici pa je ta dan podrl vse, kar je bilo dosedaj tako važno. Skoroj nihče ni poslušal župana, inženirja Erkmana, ki je pri seji v občinski pisarni govoril o bodoči slavi Avstrije. Vsak je mislil zase.

Pozabljeni so mrtveci tega leta in še druge važne stvari in dogodki, vse je prekričal in zadušil oglušujoči krik: Vojna!

Zamajali so se mejniki in nad narodi so zaprasketala v vetru spet pisana bandera, ki so oznanjala požar! Kaj bo? Kaj bo?

Kri! Umor! Svoboda, samozatajevanje, korajža – celo junaštvo? In kaj še? Ali ne bo nič krivic, solza in vislic? Kaj pa podlost in lumparije?

Na vsak način bo dovolj zgodovine. Setev je dozorela!

15. Žanjice.

Teodor Našek je bil prišel domov na dopust, da bi se poročil. Bilo je na Lovrencijevo in v Podgorici je bil sejem.

Vroče avgustovo sonce je žarelo nad mestecem, ki je, razgibano kakor nikoli, kolebalo med državoljubnim navdušenjem in strahom za svoj želodec, za svoj denarni mošnjiček in nravno ravnovesje svojih otrok.

Stari Našek se je sprehajal s sinom lajtnantom po trgu med ljudmi, katerih je bilo proti pričakovanju mnogo okrog sejmarskih stojnic. Največ je bilo žensk in vojakov, ki so se zdravili v podgoriški javni bolnišnici in v začasnih »Feldspitalih«. Kramarji so z bornim blagom, ki ga ni bilo nič prida, kaj dobro trgovali. Kmetske ženske so imele denar, saj so dobivale vojno podporo. Lakote še ni bilo, tudi vina je bilo dovolj – le skoraj nič tobaka in malo blaga za obleko in obutev.

Oče je neprestano pripovedoval, tako da sinu niti ni bilo treba poizvedovati. Prvi, ki je ugasnil tam zunaj v Galiciji, je bil Štancarjev Hugo, ključavničarski mojster. In Fric Engelman, njegov svak, je bil tudi odpoklican, komaj da je uredil Štancerjevo zapuščino. Sedaj sta on in mladi Hanneman pogrešana. Da – čudno je bilo, ko so odhajali vsi ti in še oni iz »ravberske« in cerkvene ulice, toliko fantov in mož iz okolice, spočetka vsi v pušeljcih, pozneje vse tiše in skromneje. Vse to je poznal Tedi, a kaj bi trgal očeta iz pripovedovanja, če se mu dobro zdi! Poznal je transporte, ki so jim rekli »Marschbataljon«! Peli so in pili, kolikor se je dalo, da ne bi prodrlo tisto, kar jim je drgnilo goltance in kar je prežalo za prisiljeno svetlimi očmi. V smrt! V smrt!

Tudi Niessov Herman je pogrešan, je nadaljeval oče, Bendelov Ciril še piše domov in sam dekan dr. Gomzej se je bil lani o božiču prostovoljno javil za vojnega kurata.

On sam pa, stari učitelj, mora sedaj na stara leta poučevati kar dva razreda skupaj – z Bendetom imata cel polk neugnanih, divjih otrok in le hvala Bogu, da ne prihajajo vsi redno, ker že primanjkuje delavcev.

Ampak organist pa pri teh razmerah ne bo več dolgo. Petje je itak za nič, reda pa ni mogoče več vzdržati! Na kor so navalili vojaki, mladi pomožni orožniki in razni pisarji, a ne radi petja – le radi frkelj, ki so vse znorele! Ta dekleta! O jej! Vedno na cesti in v gozdiču nad Korenom, na poteh in v zatišju na Borjanskem polju, v Šmohornici in povsod, kjer se jim ne spodobi – pri Šmonu pa plešejo! – v tej gostilni, kamor so zahajali poprej le mešetarji, kmetje in kvartopirci, v tej gostilni se zdaj vrte meščanske in uradniške hčere s soldati!

Teodor se je nasmejal. Seveda, očetu se zdi vse to zelo čudno in strašno. Podgorica, to mirno, zaspano gnezdo – sedaj pa tako!

»Veš, oče, jaz pa grem sedaj malo k Anici! Opoldne na svidenje!«

»A tako! Seveda, seveda! Ampak Tedi – za božjo voljo – Anica ni taka! Nikdar ...«

Teodor se je zarezal. Nič bati, oče! Kako se je bil stari ustrašil! Kar zardel je v svoje velo lice pod sive senci.

Teodor je našel Ano v sobi, ki jima je bila namenjena za začasno skupno spalnico. Tam je urejevala omaro, v katero je spravljala perilo. Pokimal ji je v pozdrav in odložil kapo in sabljo.

Stopil je k njej in jo objel, sključeno, kakor je čepela pred omaro. Počenil je k njej in gledal na roke, ki so polagale perilo v omaro, kos za kosom. – Imela je precej močne roke s koščenimi prsti in ako so se ji ob prijemu skrčili sklepi, je izražala roka krutost, celo nasilnost. Ta njena roka je taka kot njegova ljubezen do nje! – Naglo je vstal, da si zvije cigareto in prepodi ta domislek! Ko je pihnil dim od sebe, ga je prevzelo. Ničesar ni storil, še ganil se ni. Oči je imel uprte v njen pri delu upognjeni hrbet – baš sedaj se je bil zavedel, da je nesmrtnost vesoljnega življenja baš ta ljubezen, ki je položena med moža in ženo. –

Popoldne ob šestih.

Kramarji so pospravljali svoje blago, po mestnih in okoliških gostilnah so pijančkale začasno ali za vedno ovdovele ženske s poldoraslimi fantini, s starimi dedci in vojaki. V mestni cerkvi je bila poroka. Priči sta jima bila ženinov oče in Mollove Kathe mož France Štrenar, edini nevojak med Erkmanovimi moškimi sorodniki.

Malo ljudi je bilo v cerkvi, le nekaj klepetulj se je približavalo oltarju, da bi slišale »da« in videle, kako se držita poročenca. Da li sta srečna? Jej! Med obredom je ugasnila na oltarju sveča in sicer ona na nevestini strani! Nesreča bo! so šepetale babe in zmajevale z glavami.

Tista zavest predpoldne je bila mnogo trdnejša kot ta prisega tu, ko je človek razburjen in malo zmeden! Ona pa menda res ne joče?

Ostali so jima le še en dan in dve noči, za katerimi je že prežal strah in tisočere bridkosti! O, Anica draga!

***

Ko je prišel ravnatelj Šribar domov, je slišal že na stopnicah razburjene glasove. »Aha«! Stegnil je palico, da bi potrkal z njo po vratih, ko so se vrata že od znotraj odprla in preko praga je pridrvel sin Hansi (zdaj se je sam imenoval »Ivo«), za njim Greti, ki je, zagledavši očeta, pričela takoj vpiti: »Primi ga! Primi ga!«

A Ivo je planil mimo očeta po stopnicah navzdol in kako ga je pogledal, tako strupeno divje – ho, ti presneti otroci, že spet so se stepli!

Potem mu je pripovedovala Pepca, njegova najstarejša hčerka, resno in dolgočasno dekle, natančna in pridna:

»Peter je razkladal, kako smešni so okrašeni zvonovi, nekateri, zlasti oni iz Zakotja in Zaplan so tako majhni, kot kravji zvonci. Pravil je, da je pomagal delavcem trgati z njih trakove in smrečje in kako so se smejali, ko je rekel eden gospodov: »No, sedaj bodo ti piskri vsaj nekaj koristili na svetu!« Potem pa je pravil, da so predvčerajšnjim tudi pri svetem Filipu največjega vrgli raz stolp, pa je preko noči izginil. Sedaj ga iščejo povsod. Orožniki in vojaki so kopali in iskali gori v gozdu, kamor vodi baje sled voza – zvona pa ni! Na to je rekla Malika, to je v redu. Vse zvone bi morali tako skriti, saj so bili zato uliti, da so klicali ljudi k molitvi, zdaj bodo pa pomagali ljudi moriti! Jaz sem tudi pristavila, da je bilo vsem težko, ki so gledali slovo Šentlenartčanov od njih zvonov in da pač nikakor ni prav, da jih jemljejo za take namene, Ivo pa je dejal, prav je, bodo ljudje vsaj vedeli, kaj jim je storiti. Nato mu je rekel Peter: Hochverrater, nam pa neumne gosi in Ivo je Petra udaril. No in potem smo branile, mama, Malika in jaz, Greta je kričala, Pavel in Renatka pa sta cvilila kakor za stavo. In v to si prišel ti. Mama je namreč Iva zapodila!«

»Zapodila sem ga res! Saj jaz jim nisem kos!« je menila žena in še pristavila tiše: »In tudi ne razumem, kaj se včasih po slovensko menijo, ker klepečejo tako hitro kot kaki Italijani!«

»Petra mama najbolje razume!« je pičila Malika. »Seveda, Petra – navdušenega Tevtonca, ki ne spregovori zlepa slovenske besede!«

Večerjali so v zagrizeni, sovražni tišini. Spet lep večer!

Šribar je bil sicer oproščen vojaščine, a za to ima deset poslov. On je komisar za prehrano mesta, zastopnik vojnega zavarovanja, zastopnik zavarovalnice proti požaru in vlomu, odbornik krajevnega Rdečega križa, odbornik mestne občine, glavni vodja okrajne hranilnice. Pritegnejo ga k vsakemu rekviracijskemu popisovanju in ker je Tončkov Francelj še vedno zaprt nekje gori na Nižje-Avstrijskem, prihajajo kmetice k njemu, da jim spiše prošnje in pisma, da jim pomaga s poizvedovanji in nasveti, da jim pove, kako in kaj utegne še biti. Vsi, mu zaupajo, ker ga poznajo še od tedaj ko je bil še Logarjev rejenec.

In ti njegovi otroci! Maliko je vpregel v zavarovalno poslovanje, Pepca in Ivo seštevata kontrolne pole za rekviracije, prepisujeta prošnje in slične papirje. Peter bi se moral učiti strojepisja. Pa neče! Moj bog, če bi bili njemu, ko je bil še Mačikov pisarček, ponudili tako šolanje, s kako vnemo - i se ga bil oprijel! Seveda – mati mu daje potuho, temu Petru, ki se je menda vrgel po njeni familiji!

Kdo jim pa skrbi v teh težkih časih za tečno in obilno hrano, ki jo dosedaj še nikdar niso pogrešali? On.

Pa kaj bi jim to pridigoval! Teh njegovih otrok se itak nič ne prime. Ponižnost – to jim je neznan pojem! Pa se ne dado poučiti! Ko pa on iz lastne izkušnje ve, da se brez nje nikakor ne pride!

Isto je radi tega Slovenstva! Ali je on kedaj tajil svoj rod? Nikdar! A čemu bi se radi tega kavsal z drugimi? Ali mislijo, da bodo s tem kaj boljšega dosegli, ko pa je Avstrija tako mogočna država, da lahko zaduši vsak punt v kali! On je bil pač vse drugačen mladenič in kdo bi mogel trditi, da ni vozil bolje, nego današnji mladokljuni prekucuhi!

»Spat!« je ukazal kratko in si poiskal zapiske, ki jih je moral še nocoj urediti. Otroci so voščili lahko noč in odšli v spalnico.

Sedaj bo mir! Zdaj pa konec temu premišljevanju, ki človeka le razjari! Nekoliko pozneje je prisedla k mizi tudi žena z nekim šivanjem. Seveda za otroke! Skrivaj jo je opazoval. Bila je že nekoliko kratkovidna in z očali na dobrodušnem nosu je bila videti še za nekaj let starejša nego v resnici. Zadnja leta se je bila močno zredila. Sploh se je po tretjem porodu jako ugodno izpremenila. In tako miroljubna ženska! Zadnja leta jim grenijo le otroci, o katerih naj sam Bog ve, odkod so podedovali svoje trmaste, betice in toliko vihraste krvi!

Sklonil se je spet nad svoje delo.

Gospo Mali je skrbelo, kje je Ivo. Oba z možem trpita pod tem razdorom, ki sta ga nehote zakrivila s tem, da sta se vzela. Eno in dvajset let sta prestala skupaj, dolga in vendar tako kratka doba, polna skrbi za otroke, ki se sedaj love za to svojo narodnost med njima in ki jima nemara očitajo bogvekaj. Mož je vendar pameten, skušal jih je vzgojili v spoštovanju do avstrijske države in v ljubezni do te svoje očetnjave ne glede na narodnost. Bodite Štajerci in Avstrijci, jim je pridigoval, a to jim je bilo premalo. Hugo, Pepca, Malika in Ivo so vlekli na slovensko stran, Peter pa je navdušeno prisegal na črno-rdečo-žolto zastavo. Očetov nauk je bil enim kakor drugemu figarstvo. Toliko so njej, svoji materi in tega njihovega dobrega očeta ženi, milostno zaupali. Grdi so ti njeni otroci, ker ne znajo razumeti svojega dobrega očeta! Ker mislijo le nase, verujejo le tujim besedam, svojega očeta besede pa prezirajo. Sram jo je zanje! In jokala bi zanj, ker se ji smili.

»Oče!« ga pokliče tiho.

Šribar dvigne glavo in jezno pogleda na stensko uro. Njegove oči so že vse motne od napora. Seveda – zdaj mora mesto Iva sam seštevati te dolge kolone. Saj je že polnoč!

»Ali ne boš šel spat, oče?«

»Bom!« pa jame pospravljati pisarijo. »Naj bo smrkavec, kjer hoče!«

»Da se le ne bi kje napil! Saj ima nekaj denarja, ko si mu ga dal od zasluženega! Saj veš – druščina, vojaki! To bi me na moč jezilo, da nama postane sedaj fant pijanček in ponočnjak!«

»Ali bi ga šel iskat?« je vprašal on mehko.

»Pusti, očka! Saj se ne bo izgubil, ti si pa potreben svojega spanja! Tam v kredenci je še nekaj vina zate!«

Šribar je še nekaj zamrmral o fantinih in tako naprej, potem pa je šel v kuhinjo, si vzel iz kredence tisto vino, ga popil in odšel spat.

Tedaj šele je ona pogledala k Petru v kamro. Peter je seveda že spal. »Vse je bil pojedel, kar mu je poprej prinesla sem notri. Sedaj pa je mirno dihal, svež in zdrav v lice, ki je bilo še gladko in mlado, kot komaj dozorelo jabolko. Prekrižala ga je in utrnila luč.

Mož je že jednakomerno dihal v globokem spanju, ona pa je slišala biti vsako uro z mestnega stolpa; tam pri Vobachu so še nekaj razgrajali, nekdo je kričal doli na cesti – ona pa se ni smela ganiti, da ne bi zbudila še njega in majhnega otroka tam ob steni. Šele ko je proti četrti jutranji uri malo zadremala, jo je zbudil ropot ob hišnih vratih. To pa je on! Moj Bog, da se le Šribar ne bi zbudil! To bi bila komedija! Previdno in počasi je vstala, si ogrnila pripravljeno haljo in hitela odpirat vrata. Potem pa je spravila svoje veliko dete v jedilnico, mu tam pošiljala, mu sezula čevlje in ga slačila, kos za kosom. Moj Bog, kako se ga je bil nalezel! Hvala Bogu, da je le molčal. Še objel jo je! Froc smrkavi!

Vobachov Egon je imel mačka. Zato je krenil na sprehod.

Snoči je bil popival z mladim Šribarjem, Hugonovim polbratom Ivanom.

Mladi mu je pripovedoval, da zasledujejo Zoričevega Ivana, njegovega nekdanjega sošolca in zaročenca Bendetove Rezike, kot dezerterja!

»Če ga dobe, bo obešen,« je bil dejal fant in potem mu je šc govoril o velikoslovanskih težnjah, ki jih goje omladinci!

Torej je zanj in za njegove bodoče pesmi takorekoč že vse izgubljeno? Ah ne! Začeti je treba in sicer še danes!

Ali bo moral Zoričev Ivan res umreti na vislicah? Umreti? Ali se zaveda, kaj je to, kar se bo zgodilo z njim? Ali upa na rešitev? Ali se zaveda, da mu bo zadrgnila vrat, da ne bo v naslednji minuti nič več videl, čutil, dihal – živel. Ali bo še v zadnjem trenutku videl svojo ljubico, Bendetovo Reziko, v prijazni svetli obleki, s kodri v čelo in s smehljajočimi se očmi? Ali pa jo bo videl ob sebi, tako, kakršna je bila v trenutku slovesa? Morda pa ne bo mislil nanjo, morda bo mislil na ta svoj dom, morda na ono zeleno liso tam na Pohorju, ki se spomladi prva ozeleni? Ali pa bo videl le vrv pred seboj in potem, ko se ovije krog njegovega razgaljenega vratu in stisne – krvavi krogi, poslednji živalski, vse bitje zgrabeči upor življenja – in kaj? Kaj potem? Nič? Zares nič ...?

Egon je zastokal. Nikogar ni bilo videti v sončnem poletnem jutru.

Pa ga je bilo malo sram. Kaj če bi ga sedaj kdo videl! Najbrže še živi Zoričev kje na varnem v prostrani Rusiji in Avstrijci ga nikdar ne dobe – in to je dobro!

Po cesti, v katero se je stekala pešpot tik pred kolodvorom, je prihajal vojak. Egonu se je zdel znan. Saj res – to je mladi Logar iz Legna, ki je vojaško pozdravil in hotel mimo.

»Kam pa, gospod Logar?«

»Nazaj – gospod Vobach!«

»Kje služite?«

»87. proti Rusom!«

Egon se mu je pridružil.

»Kje pa imate ženo? Ali vas ne spremlja?«

»To ni za ženske! Opravim kar sam!« je prisiljeno se smeje odvrnil oni in se poslovil. Prišla sta že pred postajno poslopje.

»Srečno se vrnite!« je še Egon zaklical za njim. In ker Vekselfika ni pustil nikogar na peron, ki ni imel vozne karte, se je naslonil na leseno ograjo, ob kateri jih je stalo že mnogo, ki so čakali le na to, kaj prinese vlakec novega in zanimivega.

Končno rezek pisk in pred peron je prisopihala stara mašinca, za katero so se ponižno vlekli štirje vagoni s poštnini vozom vred.

»Stadt Untersberg!« (slovensko: mesto Podgorica, je bilo že od začetka vojne prebeljeno).

Vračal se je v mesto. Tik pred njim je šla cela gruča deklet in vojakov. Kako pa so te prišle sredi uradnih ur gori na kolodvor? To so te frajle z glavarstva, davkarije in sodnije, ki so sedaj »uradnice« in si na ta račun že lahko privoščijo prifrkan nos in lepe obleke!

No, ljudje v mestu gotovo že nekaj časa čakajo na krušne in sladkorne karte, te frklje pa se izprehajajo tod okoli – in še s temi smrdljivci!

Egon Vobach je bil sedaj pač nasprotnik vojne in vojaštva!

»No – Egon – kaj pa pesniš tako črnega, da gledaš tako jezno?« ga je preplašil znan ženski glas. O – Anica Erkmanova – pardon – Naškova.

»O, Anica!«

»Pri vlaku sem te že videla, pa si bil tako pesniško zatopljen!«

»Kaj še! Kaj si pa delala pri vlaku? Spremljala?«

»Ah ne! Teodorja sem šla čakat!«

»Ali je pisal, da pride?«

»Ne! Saj je bil pred kratkim doma in on – saj veš kakšen je – on že ne dobi kmalu dopusta! Grem kar tako. Mislim si, morda ga pa le veter prinese. Saj veš, dolgčas je vendar in skrbi me ...« Zadnje besede je izpregovorila zelo tiho.

Seveda jo skrbi. Teodor je najbrže »p. v.« in menda se imata zelo rada! Ubogi Teodor!

»Razumem! Sicer pa – kako pa je meni. Ves dan te neumne čveke!«

»Vidiš, tem tu spredaj ni nikoli dolgčas!«

»Ravno prej sem mislil, da imajo te frklje zdaj zlate čase! Kako pa da imajo toliko prostega časa? Kaj pa pisarna?«

»Danes? Ali nisi bral časopisov? Danes spet slavimo neko zmago!«

»A tako!«

»Kaj? Ti se tega ne veseliš?«

»Seveda se veselim! Saj sem vendar dober patriot!« je dejal bridko se reže.

»No, kaj pa ti je? Tudi ti?« je vprašala precej ostro, in se ozrla vanj.

Kako lepe oči ima! Precej velike zenice, ki jih obdaja temnorjav kolobar.

»Egon, kako me pa gledaš?«

»Kako?« je vprašal naglo.

»Tako čudno!« se je zasmejala prisiljeno in umaknila pogled.

Potem sta govorila o pokvarjeni Podgorici in se ob Erkmanovi hiši poslovila. Povabila ga je, naj jo pride včasih obiskat, da ji ne bo tako dolgčas. Teodor nanj prav gotovo ne bo ljubosumen.

Egon je šel proti domu. Glavni trg je bil res ves v zastavah. Te zastave, pot onih deklet in zamolklo bučanje sem s soške fronte – ali so to že oznanila žetve? Smrt, lakota, beda, vlačugarstvo?

16. Kdaj in kako se bo končalo?

Koledar je sicer že zaznamoval prvi pomladanski dan, a v Vilunjski dolini je bila se vedno trda zima. Sneg je ležal še na debelo, po ravnini in v grabah, na gorah in po gričih in rebrih še ni bilo videti temnega madeža.

Ko je Engelmanov Jaka to zimo umiral na svoji slamnjači v podgoriški ubožnici, je dobival od svojih sorodnikov, Štancerjevih, apotekarjevih in Niessovih jedi, kijih sicer ni bilo mogoče več iztakniti. A osemdesetletni starec je pogoltnil komaj pol grižljaja, vse ostalo je moral pustiti drugim, ki so se kar trgali za te ostanke starega, smrdljivega Jake. Sicer pa je bilo babšeta strah, ker je Jaka vedno govoril in klical in ropotal po svoji čumnati. Živel je le še z duhovi, saj ga sicer ni nihče obiskal.

Naenkrat pa se je odločil in zapovdal poslom, ki so mu donašali hrano, naj povedo doma, da se naj v nedeljo po maši zbero vsi njegovi sorodniki pri njem. Naj telegrafirajo tudi po njegovega nečaka Engelmana.

In v soboto je res prišel Fric Engelman na dopust.

Plašni fant se je bil prelevil v čokatega rusobradca po kovu svojega očeta. Neoženjen, a vendar ne zanemarjen samec, niti gizdavi večni ženin, je težko zapustil svojo hišo in obrt, ki si jo je bil takoj, ko jo je prevzel, preuredil po novih vzorih. Ker pa je bil mrtev tudi svak Štancer, je bila medtem krznarija zaprta, delavnica zapuščena in na vratih zaprte prodajalnice zapisano: »Začasno zaprto!« In to je bilo Fricu najhuje: Seveda – če bi njega zmanjkalo, kar se prav lahko zgodi v tej prokleti vojni, za zapuščino bi se ljubi sorodniki že pobrigali!

To soboto je torej prišel Fric spet domov. To je jezno godrnjal! Oblast je kar – meni nič, tebi nič – nakazala beguncem z Goriškega stanovanje v njegovi hiši in z njegovim pohištvom!

Nevoljen je šel k svaku v apoteko, potem k sestri Štancerki in tam mesto veselega svidenja zabavljal nad neverjetno predrznostjo podgoriške mestne občine in c. kr. glavarstva! Poleg vseh nadlog gladovanja, vojaščine, fronte in vojne še ta nadloga v lastni hiši!

Najmanj desetkrat je šel ta dan iz svoje hiše in spet tja nazaj, se mudil v delavnici in zračil prodajalno, kjer so prhnele stare dlakovine.

In ob tem opravku ga je dobila gospa Mullijeva, kakor se mu je predstavila. Ta je torej s svojimi tremi otroki in staro deklo stanovala v njegovem prvem nadstropju! Povedala je, da je žena gimnazijskega profesorja iz Gorice, da služi mož kot častnik na fronti, da so že pol leta brez stalne strehe in naj jih za božjo voljo ne nažene iz hiše, ker nimajo kam iti. Pa kako ga je prosila oproščenja! Fricu je bilo naravnost nerodno. Saj to niso oni begunci, o katerih so mu pravili tovariši, to ni nasilna, kradljiva in nemarna sodrga, ki bi mu zasvinjala hišo. Prav po nepotrebnem se je jezil!

V nedeljo zjutraj je šel k maši. V tej cerkvi, ob onem kamnu, je bil krščen tudi on. Za botra mu je bil stari gospod Cajetan Niess. Sem je hodil kot otrok h maši. Nad prižnico še vedno dirka sveti Elija na zlatem vozu in z zlatimi konji v nebesa – kako dirka v tej mirni, malomestni cerkvici – pa ni nič sličen dirkaču, ki lomi in gazi po sedanji Evropi! Fej! Saj ni da bi mislil na to, kako bo jutri. Saj je že toliko let minilo, ko si šel k nedeljski maši v zavesti, da se boš opoldne dobro najedel in popoldne nadremal. Da ne bo treba lakati ob trdem, neužitnem komisu in teh svinjskih pomijah, ki jim pravijo »Kraftsuppe«! Nekoč smo jedli ob nedeljah možganski ragout! Fej! Možganski ragout iz razbitih čepinj! Kar pljunil bi, če bi ne bil tako navajen te svinjarije, da si se že popolnoma odvadil pljuvanju in povračanju! In kar čveka ta »povidl« tu na prižnici, je tudi – velika »šranda«! »der heilige Streit um's Vaterland!« Hodi k vragu!

Zunaj cerkve je počakal na svojce.

»Pojdimo k stricu!« je predlagal.

»Le pojdite!« je naglo odvrnil apotekar in se nameril v drago smer. »Saj veš Fric – lekarna, posli, ljudje, ki čakajo ...« Štancerjeva je plašno gledala v brata, le malo nejevoljneje gospa apotekarjeva, otrokom pa je menda šlo kar na jok. No, bo šel pa sam, kaj bi se prerekal s svojimi sestrami, Niessovim pa tudi ne bo žal, če jim ni treba hoditi k Jaki.

»Städtisches Bürgerspital!« Tu je stala nekdaj stara šola!

Stopil je v hladno, ozko vežo enonadstropnega, od zunaj na videz čednega poslopja.

Potrkal je na zadnjih vratih in vstopil.

Fej, kako je smrdelo! Skoraj ravno tako so smrdeli oni mrliči, ki jih je bila lani poleti vrgla italijanska granata iz grobov prenapolnjenega vojaškega pokopališča.

In to, kar je migljalo tam pod odejo, ta troha življenja, v gnijočem, mrliškem telesu, naj bo Jaka! Raka ima! Fric je šiloma stopil za pol koraka bliže in dejal trdno: »Dobro jutro, stric!«

Velika zevajoča rana so bila brezzoba usta v razjedeni lobanji, na kateri ni bilo lasu, niti nosa, komaj dvoje krvavih, solzečih se oči, ki so blodile po Fricovem obrazu. Ali ga je sploh spoznal? Zdaj so se oči zaprle. Moj Bog, saj sploh nima nosu, ves je razjeden – podočne kosti bodo zdaj zdaj predrle trohnečo kožo, – o človek, fej, stokrat fej!

Zdaj je bolnik nekaj kriknil, potem pa se je kar vsulo besed iz mahedrave odprtine, ki bi naj bila njegova usta. In oči – oči so bile uprte naravnost vanj – v Frica!

»Zaprli so me, moj ljubi, zaprli! Tebe so pa ujeli, kaj ne? Pravijo, da sem jaz zapalil ... Jaka bo umrl, da, da, Jaka bo umrl – vsi bomo umrli, ker so nas zaprli Kari, K a a r l ...«

Jezus, kako je to hreščalo in davilo, mrmralo in se pregibalo! In ta pogled! Oči se ne umaknejo, vedno vanj strme, ali niso že osteklenele, ali se ni zenica baš sedaj premaknila, ali že ni vse pri kraju?

Jaka je zatulil, spet zahreščal.

Fric si je tiščal nos, saj ni mogel več stopiti bliže. Pobegnil je domov. – Fej, ali ni dovolj svinjarij še doživel?

In ko mu je prišel stari Goršina, občinski redar in sedanji mežnar, povedat, da je Jaka umrl in kam naj ga denejo na mrtvaški oder, je Fric odločil: »Kar v krsto z njim, zapreti in v mrtvašnico!«

Dva dni pozneje so ga pokopali.

In je bil vseeno pokopan v rodbinsko grobnico Engelmanov, njegova krsta bo stala poleg krste visokočislanega gospoda Karla, njegovega brata.

Najbrže bom jaz prihodnji, si je mislil Fric. No, za njim tudi ne bo treba jokati, kakor ni treba jokati za Jako. To so vsaj prijetni pogrebi!

Od sv. Helene je zavel mehek jug, sonce se je pripeljalo na debelem oblaku preko Pohorja in misli so splavale daleč proč od pokopališča in smrti.

Ali bo res še kdaj pomlad?

Taka prava, vesela pomlad?

Brez fronte in krušnih kart? Brez ranjencev in vojnih posojil? Brez aprovizacije in oblek iz kopriv? Brez uši in vojaških pankrtov?

***

Pri Vobachu v stranski sobici so politizirali Podgoričani. Načeloval je družbi Rudolf Niess, poleg njega je stoloval še vedno trgovec Wommer, stari čevljar Pirš, apotekar, gospod tovarnar usnja Franc Rednak in njegov konkurent Franc Štrenar, čigar obrt je polagoma skopnela na nič. Največ pa je govoril gospod nadučitelj Gerber, debel, kratkoviden možiček, največji patriot, glavni agitator za vojna posojila, kateri je sam žrtvoval vse svoje prihranjene groše. Dnevno je prebral »Grazer Tageszeitung« in si naročal revijo »Der Weltkrieg«, na podlagi katere je prerokoval združenim armadam sijajno zmago. Nad njegovimi stanovanjskimi vrati pa je visela tablica z napisom: »Gott strafe England!«

Prisedli so tudi drugi uradniki in skoro vsak, kdor je hotel – saj je bila vojna precej zmedla tudi podgoriško družbo in njeno etiketo.

»Boste videli, še to leto bomo praznovali mir in zmago obenem!« je prerokoval gospod nadučitelj Gerber.

»Ah – kaj še! Ta vojna se lahko zavleče še za par let!« je ugovarjal postavni davkar, za katerega politično pripadnost se ni moglo nič kaj reči.

V tem je pripeljal apotekar s seboj Frica. To je bilo pozdravljanja! Gospod nadučitelj je celo nekaj govoril o junakih sive fronte, ki s svojo srčno krvjo opira podgoriško čast.

Krempelj prismojeni! si je mislil Fric in sedel med rojake, napol jezen, napol radoveden, kakor da bi bil prišel v cirkus. Seveda so vsa vprašanja letela vanj in nadučitelj Gerber je bil izpraševalec.

»Kako se pa drži Italijan? Zahrbten in bojazljiv – kaj ne? O – saj se poznamo! S to bando opravimo na kratko!«

»Hm!« je zabrundal Fric. Kaj bi odgovarjal tem zelnim glavam? Če jim pove resnico, mu skočijo ti v znamenju »Viribus unitis« pobarvani petelini takoj v obraz – škoda bi bilo divje vojaške brade.

»Kdaj prodrete fronto? To vendar ne more biti tako težko!«

»Mnogo teže, kot si vi to predstavljate, gospoda!«

»Ah, kaj še! Le pravega generala ni! Jaz bi že vedel, kaj naredim! Hura! Hura! Šturm! Pa po njih in kakor bi trenil, smo v Rimu! Potem pa mirovni pogoji! Ti Anglež, ki si vojno zakrivil, plačaš toliko, ti Italijan nam prepustiš našo zgodovinsko Lombardijo, Francoz odstopi Nemčiji vse kolonije – ha, stavim, da bi bilo v štirih tednih vojne konec in tak konec, da bi Avstrija s svojimi četami plavala v zlatu in moki, rižu, sladkorju in tobaku! Seveda – Čehe in druge take – sploh pa tega Korošca, ki se predrzne na Dunaju pred samim cesarjem uganjati take komedije, bi dal pobesiti na telegrafske droge – takoj! Saj ne razumem, kako je kaj takega sploh mogoče? Zakaj ga ne zapro, obesijo?«

»Vsega so krivi naši generali!« je pripomnil nek uradnik važno!

»Skoraj bi dejal, da imate prav!« je dejal nadučitelj in se obrnil k Fricu. »Glejte, gospod Engelman – jaz si ne morem razložiti, kaj sploh delajo ti gospodje tam doli, da nobena ofenziva ne prinese uspeha. Naši vojaki, naša cesarska vojska, je vendar hrabra, požrtvovalna in vedno zvesta svoji prisegi cesarju in domovini.«

Kaj bi odgovoril? Privoščil bi jim, da jih vrag le enkrat postavi v »štelungo« med Sveto goro in Sabotinom, pa bi se jim napele hlače! – Ako bodo še mnogo govoričili, jim res pove resnico, ali pa mahne tegale tu po gobcu – ti vol šolski!

»Na zdravje naši vojski!« je povzel nadučitelj in stoje nazdravil cesarju, vojski in zmagi.

Tudi Fric je moral vstati z njimi. Da bi jih koklja brcnila!

Potem so čvekali naprej. O dunajski politiki so govorili in o tem Korošcu, ki po nerazumljivi slepoti oblasti mirno sedi na Dunaju in si brusi svoj farški jezik ob stvareh, ki jih niti misliti ne bi smel!

Potem je prišel še predstojnik podgoriške žandarmerijske postaje. O ta je bil šele moder in vseveden! Podgoriški parlament je zboroval.

Če bi človek ne bil Fric Engelman, v čigar žilah se pretaka že nekoliko pregosta kri starega meščanskega rodu, bi mu današnji večer prinesel zabeljeno kazen vojaškega sodišča, tako pa – se le napiješ vina, ki so ga Slovenske gorice in Haloze kljub vojni in peklu rosile slajšega in mamljivejšega kot kdaj poprej.

***

Cvetna nedelja. Prva lepa pomladanska nedelja, ki jo je ujela Šribarjeva zalega za svoj popoldanski izprehod na Legen.

Šribar je vodil za roko svojo najmlajšo hčerko Renatko, ki se je zanimala za vse, za oni grm ob poti, za bajar pod klancem, češ, ali so ribe notri, in za bajtarskega psa, ki jih je, mimoidoče, oblajal.

Z materjo zadaj sta hodili Pepca in Malika. Obe si že služita denar. Morda bo sčasoma le laže zanj, ko mu otroci doraščajo drug za drugim.

Da bi le Peter ne bil tak! Ivo bo moral še prihodnje leto napraviti maturo. In Hugo! Bog ve, kako bo z njim. Dosedaj je imel še srečo. Niti ranjen ni bil!

»Ali je babica zelo stara?« ga je vprašala Renatka.

»Da – sedaj je že zelo stara!« Moj Bog, kje so časi, ko je bila babica še postavna gospodinja! Najraje bi dekletcu pripovedoval, kako je kot šolarček begal po tem klancu – štirikrat na dan, dvakrat navzdol, dvakrat nazaj. Pa njegovi otroci bi se morda na tihem posmehovali očetu, ki je bil kot deček sličen njihovim sošolcem iz okoliške šole v tričetrtinskih hlačah, smešnem jopiču in še smešnejšem, okroglem klobučku, ki jih na vsem svetu take nosijo menda samo vilunjski dečki.

Tik pod klancem ob cesti je ležal cel kup dolgih in debelih smrekovih brun, ki jih je nekoliko počrnila menda že tretja zima.

Te si je bil Miha pripeljal iz gozda, predno je vedel, da bo moral vse skupaj pustiti in oditi. Hotel je sezidati tu doli nov Logarjev dom – babica je priganjala, češ, pred svojo smrtjo hočem še sama prestopiti nov prag. Pa je moral Miha iti in si koplje kje daleč rov za dom, ki mu bo morda tudi grob, babica pa nikdar ne bo dočakala novega pragu.

Počasi in v redu so prilezli do Legenskega dvora.

Nehote se je Šribar jel smejati, ko so prestopili v dvorišče. Spet enkrat doma!

Odšli so v hišo, prvi je stopil Šribar preko praga.

Ob peči je čepela babica, za veliko mizo pa je sama sedela mlada Mihova žena in listala po pratiki. Dolgo in hrupno so se pozdravljali.

Šribar se je sklonil k babici in jo privedel k mizi.

Žena ga je gledala. Moj Bog, kako rad je ta človek tu gori! Kar ves se spremeni. Vsem njegovim kretnjam, obrazu, ki se je razlezel v sproščen smehljaj in očem, katerih običajna, dolgočasna strogost se je umaknila dečji radovednosti, važnosti in smehu – vsemu človeku se je poznalo, da je ves njihov, ves legenski. Stara babica je bila položila svojo staro, velo roko na njegovo zapestje, gleda ga in se mu smeji, kakor da je njen.

Pravkar je položila mlada gospodinja pred gospo Mali velik hleb kmečkega kruha in velela še napol sramežljivo: »Vrežite si kruha, prosim!« »Vrežite si no,« je ponujala gospodinja, pokojnega Petra žena, babica pa je le pokimala proti njej, češ, le vzemite si, saj je za vas.

Šribar je bil zadovoljen, jako zadovoljen, da je za par minut pozabil celo vojno in svoje podgoriško dostojanstvo! In njegovi otroci, kako jedo, vsi, Pepca, Malika in mlajši, vsi jedo in se maše, kakor se je on tolikokrat do sitega najedel ob tej široki hrastovi mizi, nad katero je v kotu pritrjena »božja martra«, v oba zida uprto razpelo, pod njim pa na deski lučka v olju v temnordečem steklenem kozarcu.

Kaj se pa hihitata Pavel in Greti? Ali se posmehujeta »božjemu kotu?«

Da le babica ne bi opazila prezira teh njegovih, Logarjevega kruha lačnih otrok! Grdo jih je pogledal, pa so umolknili! Njegova žena je in pokuša mošt, ki bogme ni slab. Govoriti seveda ne zna z ljudmi, razume pa skoraj vse. Zato se pa pogovarja tem bolj hčerka Pepca in mlada gospodinja je videti zelo počaščena, ker je gospodična učiteljica tako priljudna. O – Logarjevi upoštevajo tudi njegovo ženo – saj gospa Mali je prava podgoriška meščanka! Zlasti pa jo obrajtajo zadnje čase, ko jim kuha milo, ki se sicer ne peni tako dobro kakor tovarniško, čisti in čedi pa le in to je glavno. Zato pa tudi Šribarjeva shramba nikdar ni tako obupno prazna kot drugje, slanine, klobas, masla in mleka, zlasti pa moke in bučnega ali makovega olja, vse to jim pošiljajo Legenski po skrivnih poteh in zanesljivih ljudeh doli v mesto.

»Kaj pa, mati, ali ste še kaj jezni na Mico?« je vprašal Šribar šaljivo. Dekla Mica se je namreč spečala z enim ruskih ujetnikov, ki so jih imeli četvero pri hiši.

»Veš, Anzej, lepo že ni bilo in ob vsakem drugem času bi bila deda spodila od hiše, prav gotovo, kakor tukaj sedim! A zdaj moramo biti veseli, da jih imamo za pomagače! Saj veš, da dela tudi radi vojne ne smemo pustiti v nemar – zdaj že celo ne!« je razkladala starka počasi in resno. Kako gladko ji je še tekla govorica! In svetle oči, okrog katerih se je bilo nabralo že nešteto gub, so bile še jasne in pametne.

»Kaj pa mali Rus? Ali ga bo Mica dala domov?«

»Saj bi od lakote ginilo. Bo pač pri nas ostal! Ko še sami nimamo nič malih! Gospodinj nas je kar troje, otrok pa nič!«

Zagledala se je nekam v božji kot. Ali je mislila na Miho?

Obe gospodinji in njegove ženske pa so govorile o sinovih in bratih, ki so bili tam zunaj v peklu in smrti.

Preden so odšli, jim je gospodinja še naložila v malhe in cekre, da bo za praznike kaj šarteljnov in »žegna«. Potem so se poslovili.

Ko so bili že daleč doli na Borjanskem polju, je rekla Greti za šalo: »Saj smo pravi ,grabeži'!«

»Mi nismo nobeni grabeži« je odvrnil gospod Šribar ostro. »Logarjevi so naši sorodniki, mi jih hodimo obiskavat, ne pa oberačit, kakor kakšni ,grabeži'! Zapomnite si to! Naši sorodniki so! Sorodniki vašega očeta!«

Potem pa je spet vso pot molčal. Grabeži! Tako so kmetje imenovali meščane, ki se jim je vračal nekdanji prezir do kmeta, sedaj, ko so morali z mlečnimi kangljami in nahrbtniki prositi od kmetije do kmetije za živila, ki jih je bilo treba vrhutega še drago plačati ali pa zamenjati za obleko, obutev in tobak.

On, gospod Šribar, pa ni noben grabež, ker mu tega ni treba!

***

Logarjeva babica je stala oprta na palico, ob vrtni ograji in gledala za Šribarjevimi, ki so se doli na borjanski cesti oddaljevali v toneči dan.

Sonce še ni zašlo. Pomudilo se je gori nad Peco, kakor da se hoče v miru posloviti od pomladanskega dneva.

Zrak je svež kot voda iz gorskega vrelca.

Na oni strani hiše na obronku cvete resje. Saj je vsako leto tam cvetelo.

Tu doli pod njo, tam kjer meji veliki travnik ob njivo, stoji dren. Tudi letos se bo razcvetel in daleč naokoli bo videti živo žolti pušeljc: Na ono njivo je dala Tona vsejati jaro žito, sicer so imeli tam že par let krompir in bob. Letos pa se je spet ozelenela, kmalu bodo stebelca zrasla, da bodo valovala v vetru in jih bo videti, kakor da se preliva svilena ruta.

Kar ni vedela kako in kaj. Pokleknila je na trato.

Tako dolgo, dolgo življenje je smela dočakati. In vendar bo tako težko pustiti to njivo, ta travnik, ta dren tam doli in hišo in hlev.

Polno skrbi in nevolje je bilo to življenje, pa je bilo vendarle malo praznih dni.

In ker ni vedela, kaj bi povedala Bogu, kako bi se razgovorila z njim, je pričela moliti Oče naš.

Sonce je zahajalo za Karavanke.

***

Na cvetno nedeljo popoldne je šel tudi stari Bende, ki sicer ni mnogo maral za složne družinske izprehode, s sinovoma in hčerko Reziko proti Zaplanom.

Ženo Evo je pustil kar doma. Kaj bi z njo v Zaplanah, kjer se snidejo pri tovarišu, nadučitelju Kovaču. Najbrže pridejo tja tudi Dularjevi, nekaj mladega in starega učiteljstva iz okolice, morda še kdo Zoričevih od sv. Ane, čeprav bi bilo bolje, da Zoričevih ni – oblasti pač strogo pazijo nanje, odkar jo je Ivo potegnil k Rusom. In kaj bi njegova žena med to družbo. Težko bi poslušala kako hvalijo Korošča!

Od strani se je ozrl na hčerko Reziko, ki je molče stopala poleg njega. Močno je shujšala in okrog ust se ji je zagrebla bridka poteza. Danes ga ni bila volja kregati se z njo. Saj se mu smili! Kaj se pa tudi zaljubi v nepremišljenega ravšla? Kaj mu pomaga sedaj vsa narodna navdušenost, če se pa morda nikdar več ne bo smel vrniti domov? Ali sta morala pobegniti k Rusom njegova sinova? Kljub temu, da vsi vedo, da sta Slovenca in slovenskega učitelja sinova, jih še do danes ni nihče obesil. Oficirja sta oba. Ciril je že skoro teden dni doma, France je bil prišel šele sinoči. Ciril in Roserl sta se menda nekaj sprla, no, njemu, staremu, ne bo žal, ako iz tega ne bo nič. Ob tem negovanju soldatov kot usmiljena sestra Rdečega križa se dekle ni mnogo dobrega naučila. Cirila pa je menda jezilo, da je tako lahko prenašala njegovo odsotnost. Prav, če se razdere! – Tako je modroval in premišljeval ven do Zaplan.

Pri Kovačevih so bili že vsi zbrani na sončnem prostoru pred šolo. Sprejelo jih je že od daleč pozdravljajoče klicanje. Hej, to je bila spet enkrat narodna veselica brez sporeda in vstopnine in v ožjem krogu tem prisrčnejša in živahnejša. Seveda Ciril in dekleta! Dolgočasni France pa sedi pri starih gospodih in pripoveduje in razlaga in govori, kako bo najkasneje v treh, štirih mesecih.

Rahel, grenek smehljaj je zategnil Rezikina trpka usta. Tu sede sedaj vsi ti, v katerih krogu je bila spoznala nekoč svojega ljubega. In nihče se ga ne spominja, eni občudujejo Cirila, drugi poslušajo Franceta, nanj pa, ki je bil pogumnejši in vrednejši od vseh drugih, se ni spomnil nihče. Menda so se bali glasno izgovoriti njegovo ime.

Ali se bo sploh še kdaj vrnil?

O božiču, ko so govorili, da ga že imajo in da ga čakajo vešala, si je bila izjokala vso dušo. Zdaj ni imela več solza.

One, njegove sestre, so govorile o njem tako čudno, kot da je že med rajnkimi. Kako so le mogle? Seveda – saj ga niso poznale, saj niso poznale njegove življenjske sile polne moškosti! Le ona je vedela zanjo – ona, njegova skrivna vdova.

Tudi ona se je hotela izgubiti v družbi mladih ljudi, ki so se šalili in objestno krohotali in se skrivaj vriskaje ljubili. O, v Podgorici je bilo mnogo takih deklet, ki so pohajale s fanti in oficirji po gostilnah okrog – same opijanjene in napol nore, in pri Korenu v mali sobici ter v Šmonovi kuhinji so se dogajale vse drugačne veselice kot tu pri Kovačevih na Zaplanah. Njenega brata zaročenka – Rednakova Roserl – jo je bila zapeljala tja, češ saj smo sami dostojni ljudje, hčerke iz boljših družin. Le pojdi z nami, da pozabiš na svojo žalost. A ko je poskušala piti in se s fanti poljubovati, kakor so to delale druge, se ji je zagnusilo. Kaj bi ji ta borna, umazana beračija, če je že izgubljeno bogastvo, ki ga je smela imeti dve leti! Iz njenega življenja ga ni mogoče izbrisati, kakor je izbrisano njegovo ime iz vojaških matrik!

Ah, kako neumna je bila, da se je včasih kesala svoje udaje, svoje vroče, pregrešne sle, katero ji je bil prebudil on. Naj bi jo bil strl, zmečkal, zadušil, da bi umrla pred njim. Da ne bi bilo treba še živeti, gledati te ljudi, poslušati to čvekanje in se loviti z neveselimi dejstvi, na katerih ne more prav nič izpremeniti, pa naj je še tako močna.

Večer je postajal hladen. Bog ve, koliko jih sedaj, baš to uro, baš to minuto umira tam zunaj nekje za gorami?

Prekleti ljudje, ki si drznejo siliti svojega sočloveka v »junaško« smrt! Pa kdo bi še utegnil brigati za kletev kake Bendetove Rezike?

***

Nekega sobotnega popoldneva v maju 1917 sta šla Egon Vobach in Anica Naškova na izprehod proti svetemu Lenartu. Namenjena sta bila na grad k svetemu Juriju. Mimo starodavnega, šentlenarškega župnišča sta prišla po obokanem stopnišču do cerkve sv. Lenarta in tod mimo do pokopališčnega zidu, odkoder je vodila steza na stari Grad.

Počasi in molče sta šla po položni poti navzgor. V kratkih presledkih so bile postavljene kapelice z reliefi križevega pota, živo poslikani in dokaj verjetni. Od pete postaje do grajskega zidu se je vzpenjal strm klanec. Zvonik je stal sam zase poleg cerkve, ki je bolj slična trdnjavi z močnim obzidjem nego molilnici. Seveda je bila zaklenjena in tudi v mežnarjevi bajti nikogar. Mežnar sam pri vojakih, žena in otrok daleč kje zunaj na njivi.

Sedla sta torej na trato med zvonik in cerkvijo.

Upehana od hoje sta oba molčala in se sončila. Egon bi kar najraje zaspal. Nekje nad njima je brenčal čmrlj. Sicer pa vse mirno, sončno in tiho.

Precej oddaljena od njega je ležala oprta na komolec gospa Anica. S svojo ozko, strogo roko si je podpirala glavo in mislila.

Skoro tako kot danes je bilo na veliki petek. Z Egonom sta šla k cerkvici sv. Roka. Tam sta sedla in Egon ji je pripovedoval legendo o hribčku svetega Roka, ki ga je baje sam satan odtrgal od Pohorja in zagnal v sredo Vilunjskega jezera. To Vilunjsko jezero, ki so ga pozneje radi Elizabete Legenske izsušili, pa je nastalo iz solza ene same matere, ki je jokala radi pogubljenega sina in mu s tem jezerom svojih solza odkupila dušo. Egon je znal lepo pripovedovati in o vsakem griču, skoro o vsaki cerkvi Vilnjske doline je vedel kaj povedati. Na oni veliki petek ji je bral tudi nekaj Eichendorffovih pesmi. In ko je prišla domov, je še vedno nosila v sebi te mehke, zapeljive verze. In tam na klopci za vrati je sedel – Tedi! Hipno se ga je prestrašila, potem šele je prišlo veliko, gorko veselje. In nekoč mu je sredi te radosti povedala, da hodi z Egonom mnogokrat na izprehod. On se je smejal – kako vedre so bile njegove oči v teh dneh – in smeje se dejal: »Le pazi, da se ne zaljubi vate! Pesnik je!« Kako se je smejal! In kako sta jokala oba, ko je spet odhajal!

O, Teodor! Kako bridka odkupnina za one kratke dni ob tebi je ta samota! Zaprosila je:

»Daj, Egon; povej mi eno svojih pesmi!« 

»Raje ne!« se je umaknil smeje.

»Ali ne boš izdal svojih pesmi?« je vprašala smehljaje se. »Bom! Takoj ko se vrnem v Gradec, si poiščem založnika!« 

»Dobim potem knjigo?« 

»Seveda! Na-vsak način! S posvetilom!«

»O ...« se je nasmehnila. Potem pa je nekako trudno rekla. »Pojdiva!« šla sta molče drug poleg drugega.

Saj je vedela, da je res zaljubljen vanjo in to spoznanje ji ne prizadeva nevolje. Čemu torej govoriti? Čemu pokazati, da ve, kaj mu je ona? Lepše je, izogniti se besedam! Saj bi mu morala priznati, da mu ne vrača čustev, da ji je le mil prijatelj, ki ji je pomagal preko teh pustih dni. In rada bi slišala njegove verze, morda jih pozneje ne bo več čitala tako, kot bi učinkovali sedaj izgovorjeni. Zakaj jih noče povedati? Pustež! Morda pa ga je res sram? O, Teodor je ves drugačen, trši, možatejši!

Njega pa je jezila njegova klaverna, neumna zadrega. Kolikokrat si je bil mislil, da ji bo govoril te pesmice, ki so vendar njej namenjene. Sedaj pa se mu zde nerodne, neokusne in nevredne. In morda bi se ga potem izogibala in konec bi bilo njunih lepih sestankov. In še nekaj! Poznal je ta svoja čustva že od prej. Saj je bil že tolikrat zaljubljen! Ko bo spregovoril, ali mu ne bo ostalo od vsega, kar ga sedaj tako vznemirja, kar mu sedaj napolnjuje misli in dneve, le prazno dnu? Ali ne bo ostala, čim ji vse pove, kot usedlina ta mučna, neusmiljena praznota, v kateri ni potem niti trohice ljubezni več, niti bolečin in nobenega hrepenenja?

Prišla sta do mesta in se poslovila:

Ko je Anica stopila v vežo, je takoj zagledala kuharico Katro, ki je oprijemajoč se stopniščne ograje krčevito ihtela.

»Kaj? Kaj pa je?«

Iz kuharice ni bilo mogoče dobiti besede. Končno je zajavkala: »O dobri gospodi O tako dober gospod je bil!«

Moj Bog! Kdo? Brat? Teodor? Padel? Umrl? Za božjo voljo! Kaj? Kako?

Onesvestila se je in padla na stopnice.

Ko se je prebudila, je ležala že v svoji sobi in mama se je sklanjala nadnjo. Joj, kaj je? Teodor?

Ne, ne, ne. V vojaški bolnici blizu Tienta je umrl gospod dekan dr. Gomzej, podgoriški mestni župnik.

O, moj Bog! In ona je mislila ves čas na Tedija. Kakor s kladivom jo je bilo zadelo po glavi! Ona je kriva, ker se tu tako brezskrbno zabava z Vobachom, medtem ko je on tam sredi morišča.

Torej dekan! Le da ni Tedi!

Drugo jutro ji je še le mama povedala, kaj sumi glede njene nagle omedlevice in nekaj tednov pozneje je že sama premišljevala, ali naj vznemirja svojega moža s poročilom, da že nosi v sebi njegovo dete.

17. S. O. S.!!! – S. H. S.???

To je pa že slab začetek!

Norega lega 1918 – pa pogreb. Kaj takega že najstarejši ljudje no morejo pomniti. Slab začetek!

Za pogrebom stare Klare Puck je stopal tudi gospod Hugo Lournier in premišljeval to in ono. No, te stare Klare ni bilo nikdar dosti prida, a vseeno te njena smrt spomni, da gre spet kos stare Podgorice za vedno odtod! Saj ni bilo opaziti, da sploh še živi, babše je morala biti že blizu devetdesetih!

V sprevodu je tudi njegov brat Roman Lournier, ki se je začetkom vojne po Maksovi smrti poročil z bogato vdovo iz Celja. Bakaža!

Pa človek se na stara leta vsega odvadi – tudi preklinjanja! Kolikokrat je bil kot mladenič in odrasel mož proklel uro, ki mu je dala življenje, zdaj bi pa le rad dočakal, kako se bo končala ta vojna. Zdaj, ko se je bil po tolikih bridkih, borbenih urah pomiril sam in se spravil s krivico, ki jo je moral nositi do smrti, je lahko mimo opazoval, kako se borijo drugi, kako se lačni, borni in do smrti izčrpani še zaganjajo v ta boj za preljubo oblast! Zmagati hočejo!

Pa je že vsem, tudi zaspanim in vedno za vse navdušenim Podgoričanom te vojne dovolj. Zadnjič je zaplahutalo polomljeno navdušenje, ko je po smrti starega Franca Jožefa zavladal mladi Karl Habsburžan. Zdaj pa je vse nekako ubito, sivo in gnilo. Še Ijudskošolski otroci so se naveličali zmag in navdušenja ob cesarski pesmi. Še vojno se ne gredo več! Davi je pripovedoval brat Roman, da je prišel v trgovino otrok, ki je zahteval pol metra slovenskega traku! No, no – zdaj začenjajo že otroci! Le ljuba podgoriška gospoda še ne more in noče verjeti!

Zvonovi so umolknili. Dospeli so na pokopališče.

Seveda! Za staro Puckovko ni nihče izjokal nobene solze. Čemu tudi? Saj ni imela nikogar, ki bi imel čemu žalovati za njo.

Engelmanov Jaka, Puckovka – in on, ki bo tretji, za katerim pač ne bo imel nihče povoda pretakati solze.

Tam zunaj pa – o, tam jih umira vsak dan toliko, za katerimi ljudje kriče in plakajo, starši, žene, ljubice in otroci blaznijo od bolečin izgube.

Pa naj bo! Pa smo bot! Le umirajte vi, ki ste imeli toliko od življenja, jaz pa živim, ker nimam od življenja nič več, kot da smem dihati in jesti! Le jokajte za onimi, saj za menoj vam ne bo treba! Jaz, Hugo Lournier, vas nimam vzroka pomilovati! Nočem vas pomilovati! Krepni, rod človeški! – Le malo je zardel ob tej misli. Potem pa se je vzravnal in šel doli po trgu proti domu.

***

Bilo je Jožefovo popoldne, ko sto se sešla zunaj pri svetem Lenartu gospod ravnatelj Ivan Šribar in gospod nadučitelj Franc Bende.

»Dober dan, gospod nadučitelj!«

»Bog daj, Anzej!« Govorila sta seveda slovensko, o sodobnem položaju kajpada. Kako bo? Kaj bo iz tega?

»Zaenkrat – Maul halten und weiter dienen!« je menil Bende.

Šribar je togo prikimal. Seveda!

»Pa mislite, da bo le kaj iz tega? Z Jugoslavijo namreč!« je vprašal in se previdno ozrl na vse strani. Dandanes so povsod vohuni!

»Sedaj smo še v defenzivi! Ali še niste opazili, da naši kmetje in drugi okoličani ne kleče več tako ponižno pred vsemogočnostjo in vsevažnostjo slavne Podgorice?«

»Baje ne bo več dolgo ...« je prikimal Šribar plaho. Slaba vest, slaba vest! Ali bi povedal svojemu staremu učitelju? Sram ga je.

»Veste, gospod nadučitelj ...« 

»No?«

»Bojim se!« trdno in odločno je spregovoril, naprej pa ni mogel.

»Zakaj? Čemu bi se vi morali bati? Vi ste vendar naš.«

»Že, gospod nadučitelj! Pa če bi delali z menoj obračune, bi mi lahko marsikaj napisali v breme, kar sem pozabil in opustil storiti za narodno stvar. Drugi so bili zaprti in nekateri celo obešeni za svoje slovenstvo ...«

»Anzej! Ti si še k meni hodil v šolo, ko sem bil mlad začetnik. Ali sem bil jaz zaprt ali pa kateri mojih sinov?«

»Pa o vas so vendarle zmerom vedeli, da ste Slovenec!«

»No in o tebi morda ne? Potuhnil si se, da si prišel do kruha, Nemko imaš za ženo kakor jaz, otroci pa menda ne bodo vlekli na nemško stran? Izdajalec pa vendarle nisi bil nikdar? A?«

»Ne!« To je smel priseči!

»Družinski oče in reditelj svoje družine si! Zato nisi smel ravnati tako, kakor bi morda hotel! Tako je – ne?«

Šribarju je bilo kar nerodno. Stari učitelj mu hoče pomagati, to se vidi!

»Ali se spominjaš, Anzej, pred dvema letoma, ko so se Srbi morali umikati preko Albanije! Ali še veš, kakšni siromaki smo bili tedaj! Saj so nas hoteli kar žive požreti!« je zarobantil stari Bende.

»Pa tedaj ste se tudi vi potuhnili«, je mislil Anzej, rekel pa je le: »Da. Spominjam se! In tudi, ko se je pričela vojna. Kako so jih zapirali in tepli v Mariboru!«

»Vidiš! In kdo je kričal najbolj? Take mrhe, ki same ne vedo, kam spadajo! Koliko je bilo tedaj plačanih in neplačanih vohunov! Kako so ječali naši dečki v ječah in koliko so jih postrelili in obesili!«

»Vrag se ga vedi, da so se še tako dobro držali!«

»Da smo se držali, si mislil reči!«

Seveda je Šribar strašno zardel. On je bil pač bojazljivec!

»Gospod nadučitelj, jaz se pač bojim bodočnosti!«

»Hej, Anzej! Tak možak, pa se boji! Počakaj, boš videl, da bodo mnogi tistih, ki so leto 1914 brcali in pljuvali po naših, če bo prišlo do tega, najglasneje razsajali v našem taboru. In ti bodo tepli potlej po onih!«

»Za vraga – to bo pa revolucija!«

»Saj tudi bo. In ti, preljubi Anzej, si le nikar ne domišljuj, da bodo v tem metežu gledali vsakemu tako natanko na prste. Glavni kričači bodo kričali le zato tako glasno, da prevpijejo svoje prejšne klice. Le nič bat, Anzej! Tebi se ne more nič hudega zgoditi!«

»Kaj pa njihovi?« je vprašal Šribar, da bi končal prejšnjo zadevo.

»Pravijo, da pripravljajo. O Cirilu ne vem mnogo. Baje sploh ni več soldat! Kar na lepem je pustil vse skupaj, pa ga niti ne zapro. Franc pa je še nekje na Gornjem Štajerskem. Rezika pa tuhta in upa in govori. Vse preveč mi govori za c. kr. učiteljico!«

»Mislite, da je nevarno?«

»Ko bi to vedel?! Oni dan sem priletel v razred, pa so mi otroci zapeli »Hej, Slovani ...« Veš, da sem se tako prestrašil, da bi me skoro kap zadela! Kaj, če me zapro? Saj je še vedno stari režim! Kaj bi tisto govorenje? To so le nade, le izgledi, a kaj gotovega, da bi dejal za prmejduš, pa še vedno ni ničesar!«

Anzej ni odgovoril. In še pred mestom sta se ločila. Stari Šribar je ob slovesu še položil prst na usta: »Kaj ne, Anza, o tem pa, kar sva govorila, niti besede! Pst! Saj veš, še nismo mi gospodarji!«

Gospod Šribar je gledal za odhajajočim. Potem pa se je okrenil in odšel še enkrat proti sv. Lenartu nazaj. Lepi izgledi! Če zmaga Avstrija in Nemci, ga brcnejo. Slovenec je, zlasti Hugo, Ivo, Pepca in Malika so se že parkrat nekaj sporekli z mestno gospodo. Seveda, kaj kmalu bi ga vrgli iz hranilnice gosopodje inženir Erkman in taki, ki še vedno vihajo svoje nosove, zaničljiveje kot kdaj poprej, nad to »takozvano slovensko opozicijo«. Ti še vedno govore o pripravljenih vislicah in telegrafskih drogih! Ej, tem bi privoščil povračilo Porazen padec v brezpomembnost in ponižanje! Ali bi ti ljudje sploh mogli verjeti, da so odigrali?

A ti vrag ti, kaj vse bi mu pa očitali lastni rojaki, če bi prišlo do tega? Ženo, nezavednost, ime »Johan« in najbolj pa Petra, tega smrkolina, ki še vedno nekaj čveka o »Die Wacht am Rhein«! Tega se je navadil v tej prekleti šoli v Mairiboru, saj doma je bil vendar drugače vzgojen!

Vzgojen? Ali je bil sploh kateri njegovih otrok vzgojen?

Pepca se je vrgla v pobožnost. Nune so jo navadile tega.

Malika dela, kar sama hoče.

Hugo je panslavist. Ali ga je on, oče, tega naučil?

Ivo je bogvekakšen slavist. Tudi iz tujine prinesel!

Peter je »obergermane«!

Le trije najmlajši so še običajno smrkavo frocovje! Hvala Bogu!

In žena? Malika?

In kaj bo iz njega, če se svet sedaj na glavo postavi? Tam gori nad Borjem se je bliščala v večernem svitu Logarjevina. Ali ne bi bilo bolje, da bi ostal tam gori? Tam bi vsaj vedno vedel, kaj in kako mu je ravnati!

Na Merkovi hiši kriči rdeč lepak, da priredi potujoča »Theatergruppe« gospoda »Sehauspiel-Direktorja« Karla Josefa Mullerja nocoj, ob 8. uri zvečer veliko »Gala« predstavo. »Das Findelkind! Drama in 4 Akten.« Vstopnina Sperrsitz 1 krona itd. Personen unter 17 Jahren Eintritt verboten! Oho! To bo vleklo!

»Nach dem Theater in die Kneipe!« je zaklical mladi Otto Štrenar, pokojnega Heinza Molla nečak; za Šriharjevim Ivanom, ki si je bil že kupil vstopnico in se rinil v dvorano. Njegove suknje se je držal prijatelj France Skobir. Oba sta bila opravila pred dnevi v Mariboru zasilno maturo, takozvano »Schnellsieder-Reife« in spet po nekaj dnevih bosta vojaka c. kr. armade. Zato pa je treba na moč izkoristiti zadnje dni prostosti.

Včeraj smo bili še šolarji, danes smo abiturienti, jutri bomo vojaki, pojutrišnjem, bomo imeli že uši – potem pa? Ali bomo kdaj junaki? Ali pa nam je usojeno, še to leto trohneti kje zunaj – za domovino!?

Danes še ne trohnimo! Torej v teater in potem »in die Kneipe«! Kneipe, to je lepše kot gostilna ali lumpanje – to je nekako visokošolsko, kakor se tudi spodobi.

Teater! »Das Findelkind! Drama in vier Akten«. Jej, jej! Gospod teaterdirektor so menda to dramo kar sami sestavili po besedilu bogvečegave povesti slične vsebine. Gospa direktorica sama je kreirala ginljivo vlogo najdenke, gospod direktor pa je bil oni plemeniti mladenič, ki ga dobi najdenka končno za moža in drama se po tolikih nezgodah konča v sreči in izobilju. Razen direktorjevih igrajo tudi Podgoričani. Gospod davkar na primer je oni jezavi in krivični mladeničev oče, gospodične s pošte in c. kr. glavarstva so bolj vnete kot spretne, igralke in nekaj podgoriških fantov, ki jim za njih štoravost ni treba plačevati še gaže, je tudi zraven – pa imamo teater! Kljub delavniku je vsa dvorana polna.

Konec prvega dejanja! Luč! Pavza.

Smeje se je Ivan Šribar razgledoval po dvorani. Tam v prvem redu, skoro tik okna, sedi gospa Naškova. Lepa je – prmejdun! Egona Vobacha, njenega stalnega kavalirja, pa ni videti nikjer. Aha! Slednjič so vzeli tudi tega k vojakom. Njena mama, stara Erkmanica, je sedela poleg nje. Lepa je ta Naškova Anica, presneto je lepa. To jo mora Naškov Tedi rad imeti! In Egon Vobach? Ta je bil prav gotovo preko mere vanjo zaljubljen! Prej ni bila tako lepa! Saj res, saj se še spominja, kako jo je kot otrok srečaval na pešpoti proti kolodvoru. A takrat je hodila z Bendetovim Cirilom!

Pričelo se je drugo dejanje in luči so ugasnile.

Poizkusim! Zapičil je svoj pogled v njen profil, gledal dolgo in nepremično. Oči so se mu v poltemi že pričele solziti, pa je še vztrajal in čakal, kedaj se ona obrne.

In ko se je zasvetila luč, je strmel še vedno tja v njeno napol obrnjeno lice.

Poizkus se je obnesel. Ozrla se je. Čutil je, kako je zardel. Pozdravil je nemo in hote resno. Pa ga je zelo začudeno pogledala, potem so šle njene oči kar preko njega po drugih in glava se je spet okrenila naprej.

Po končani predstavi je čakal pri izhodu. Kakor da je slučajno tu.

Prišla je z materjo. Odela se je bila v dolg, črn plašč; nekoliko preohlapen se mu je zdel za njeno vitko postavo. A kaj to! Oči, te prelepe temne oči v resnem, finem licu. Prava, pravcata ženska je! Edinstvena! Tista ženska, na katero misli vsak, ko si zaželi ljubezni.

»No, pojdiva!« je dejal Skobirjev France. »Kaj pa zijaš!«

In šla sta proti Sandwirtu. Tam je bila že zbrana dražba v kuhinji, kjer je bilo najbolj varno pred očeti in vsako neljubo cenzuro.

Stara Sandwirtovka je imela dobro vino. In teh sedem ali osem fantov, Šribarjev, Štancerjev, Niessov, davkarjev, Piršev in ona dva iz »ravberske« ulice – Skobirjev in Robinov – kriče in razsajajo, kot da jih je cel regiment hrustov. Pa so le mlečni, mršavi smrkeljni. Noben starejši kot devetnajst let.

»Ex!« je zakričal Štrenarjev. Spet so zlivali vase.

»Še par dni, pa bomo soldati! Puško na rame, zakrivljeno pero ob kapi, pa v strelski jarek! Potem pa na sovražnika! Italijan – marš! Hip-hip-hura!!!«

»Kdo ti bo pa hlače čistil, Ottonček?« se je zarezgetal Šribar.

Smeli. Krohot. Rdečelasi Otto zardi. Skobirjev in Niessov mirita. Nasprotnika sedeta in nekaj časa bo mir. Da bi bilo veselejše, zavpije Štancerjev:

»Kaj pa dekleta? Soldati morajo imeti dekleta! Ali jih niste povabili? Sedaj vendar ni več take konkurence?«

»Čemu nam bodo babe?« meni davkarjev zaničljivo in Sandwirtovka kar posluhne. Kaj? Te le žabe govorijo o ženskah tako, kot da bi vsak imel najmanj že deset zapeIjanih deklet na vesti. Kaj? Kaj? Da bi bila le ena tako neumna in potrebna moža, da bi se metala za takimi kratkosrajčniki! Neverjetno, kako se taki mladi pobčki lažejo!

In vsak pripoveduje, le Skobirjev je medtem izginil. Sandwirtovka se spravi spet k svojemu pletenju in posluša tam za štedilnikom sede, kako se hvalijo in bahajo fantje, kaj vse so z ženskami že doživeli. Sedaj pripoveduje mladi Štrenar:

»Nočem povedati imena! Poročena gospa! Ko sem hotel iti, mi je padla okrog vratu, me prižemala nase in me rotila, da je naj ne zapustim. Jaz pa sem rekel samo – gospa, sem rekel – najin čas je potekel, tako je življenje! In sem šel!«

O, ti krota, ti! Sandwirtovki je kar sapo vzelo. Že se je oglasil drugi:

»Tako? Veš kaj! Lažeš! L-a-a-a-ž-e-š!« To je bil Šribarjev.

Zdaj bo pa pretep. Stoli že padajo po tleh, trušč, krič. Nad vsemi pa Šribarjev posmeh: »Lažeš! Ti sploh še nisi nič doživel! Ti neprostovoljni – Alojzij! Alojzij – ha-ha-ha!«

Ho, luči mi pa ne boste ubili! In Sandvvirtovka se zažene med fante, klofne enega, odbrcne drugega in potisne Šribarja, ki že krvavi nad enim očesom, skozi vrata. Tako! Vi pa mir! Ali pa domov? Dobro – poprej plačat.

In fantki se umirijo, privlečejo iz žepov svoje mošnjičke, štejejo in odrajtujejo. Prav za prav so res še prav neškodljivi zajčki!

Šribarjev Ivo odhaja preko dvorišča. Tam pri koritu pa stoji nekdo. Skobirjev France.

»Ali ste se spet stepli? Kaj imaš danes z Ottonom? Pusti butlja!«

»Kaj pa ti tu delaš? Ali ti je slabo?«

»Je že dobro. Poprej sem videl na hodnika v omari cel zaboj suhih češpelj. Pa sem se jih pošteno najedel. Zdaj mi je bilo slabo. Pa je že dobro. Danes sem bil že preveč lačen. Doma ni skorje kruha več!«

Ivo je sedel k onemu na korito ob vodnjaku. Kar čudno mu je. Stepel bi se z vsem svetom. Kako bi se tak Ottonček bahal s takimi lažmi. Pa saj ni povedal imena. A vseeno? Smrkovci bi najbrže mislili nanjo. Saj gledajo vsi za njo! Aha – zdaj odhajajo! Skobirjev ga je še tesneje pritegnil k sebi. Potuhnila sta se za vodnjak.

Aha! Zdaj gredo. Piršev in Štancarjev se držita pod pazduho in prepevala. Pijana sta, pa ne moreta lepo peti. Robinov in Niessov peljeta Štrenarja. Štrenar je divji. »V zobe mu bom zasadil pest, v zobe! Boš videl!«

Pa pravi Niess: »Pusti ga, ni vreden, da bi si mazal roke z njim. Saj ni vredno – ni vredno, da bi se ukvarjal s takim – izdajalcem.«

»Da, da, izdajalec – danes vindiš, jutri deutsch!«

Skobirjev se ga je oklepal, mu z dlanjo zapiral usta, ga držal preko vratu. »Miruj! Pusti jih! Čenče so! Miruj!« In Ivo se ni mogel iztrgati iz železnega objema, niti krikniti.

Polagoma so se oddaljevali glasovi – prav tiho je postalo okrog njiju.

»Kaj boš jokal, osel!« je tolažil Skobirjev. »Ali si ti kriv, da sta se poročila tvoj oče in tvoja mati in da si ti na svetu? Butelj! Kaj se cmeriš? Jaz se ne cmerim, pa mi je oče padel v tej svinjski vojni, doma pa gladujemo in gledamo, kako nam bodo otroci pocrkali od pomanjkanja. Nehaj, ti pravim! Dosti je težjih in važnejših stvari na svetu!«

Pa ga je peljal Skobir domov in mu pripovedoval, kakšna bi morala biti revolucija, ki bi naj prekvasila ta svet in izenačila pot med revežem in bogatinom. Pa bi bilo te neumne vojne konec in z njo vseh teh nepotrebnih, lažnjivih in zločinskih stvari, kot so razne cerkve, nacionalizem in velekapital, ki ne morejo dovesti do ničesar drugega, kot do takih zločinskih bedarij. – Ivo ni odgovoril. On je bil ves zmešan.

On, Ivan Šribar. Izdajalec mu je rekel Niessov. Ta Niess, ki ga je imel vedno tako rad. Seveda – Niess je bil trden Nemec, nikdar mu ni bilo treba premišljevati, kam mu je kreniti.

Oče in mati? Ali je bil ta njegov dolgočasni, suhoparni oče, gospod ravnatelj Ivan Šribar, sploh kdaj zaljubljen? In ali je radi le ljubezni pozabil, kako težko bi utegnilo biti otrokom zatajiti vero svoje matere ali pa vero svojega očeta?

O – saj res, Anica Erkmanova! Ona je vzela Slovenca. Kako pa njej?

In kako bo z Naškom? Ali mu v Jugoslaviji ne bo hudo zaradi žene?

Nikdar je ne bi zapustil, take žene kot je Anica Naškova.

Še to! Še to je moralo treščiti vanj! Ta ljubezen!

Ali ne bi bilo najbolje, če bi ga ne bilo več nazaj?

No, ne, ne. Saj je šele pričel živeti!

Nekaj dni pozneje ga je spremljal oče na kolodvor. Gospod ravnatelj je skušal svojo razburjenost zakriti z besedami. Pripovedoval je odhajajočemu sinu, kako hudo je ljudem, da nimajo skoro ničesar več, živeža ni, polja kakor nalašč slabo rode, ruski ujetniki izginjajo dan za dnem neznanokam, o, v Rusiji je revolucija – Bog nas varuj – tam so boljševiki! Boljševiki – to je toliko kot Huni ali svojčas Turki! Bog nas varuj!

Kratko pred kolodvorom je zagledal Ivo Anico Naškovo, bodočo prod njima. Očetove besede so plahutale mimo njega, izgubljene sence. Kolena so se mu tresla, ves mehak je postal, ves neroden in zmeden. In vedno bolj sta se bližala kolodvoru in oče je govoril vedno več. Ni se upal ozreti.

Vlakec je zavozil na postajo. Polno mladih fantov je bilo tu. Odhajali so. Ženske so jokale, jokali so fantje, taki mladi fantje!

Oče ga je poljubil na obe lici. Potem ga je sramežljivo pokrižal na čelo. Oče! Ljubi, oče, ki skriva za svojim zgaranim, suhoparnim obrazom skrb svojega življenja za svoje razrvane otroke. Saj so bili še pred kratkim tako majhni in nevedni, zdaj pa si že iščejo življenje preko njega.

Stal je že v polnem vagonu pri oknu. Vlakec je polagoma zdrčal.

»Tončej, na marelo ahtaj! Pazko mej na gnarje, Tonček! Tonček!« se je drla kmečka ženska in stegovala roke za vlakom. Suhe, izjokane so bile njene oči, obraz prazen, kot da odhaja vsa duša z njim, s Tončekom.

»Oče!« se je zadri tudi on. Oče se je bil že okrenil stran.

In tam ob plotu je stala Anica Erkmanova.

»Aaaaaa ...« se je drl kar tako in mahal, mahal. Potem pa se je divje zasmejal.

Saj Tonček je vojak, ne bo smel imeti marele!

***

»Ti, mama, tale Erkmanova, ki ima Teodorja Naška, je rodila sina!« je zaklical Šribar nekega majniškega jutra ženi v kuhinjo.

»Bolje je, da ga ne bi rodila! Da ji ga potem zakoljejo tam zunaj!« je odvrnila žena in se sklonila nad lonce.

»Mama, tako se ne sme govoriti, vse kar Bog stori, prav stori!« jo je posvarila najstarejša hčerka. »Naši so še vsi zdravi!«

Gospa ni odgovorila. Kaj bi njej pobožna hči? Njen fant, njen Ivo, že teden dni ni pisal. Njen sin! Ali so ga že odgnali tja ven?

***

Čez teden dni se je vozil po isti poti, po kateri je bil prišel, na fronto nazaj – Teodor Našek. Bilo mu je popolnoma vseeno, kaj se bo z njim še zgodilo.

Ko je bil prišel domov, je bila še zdrava in vesela – o tako vesela! V postelji je ležala s sinčkom v naročju in govorila detetu, ki je vse zariplo in cmevkasto nekaj cvililo predse. Pa ona je govorila in stari učitelj Našek, njegov oče, je tudi nekaj blebetal in si brisal solze. Stari ljudje so zelo otročji! Le nič misliti – vsi smo otročji. Kaj bi klel, jokal, divjal in molil – saj je vseeno. Tri dni pozneje je ležala na mrtvaškem odru. Kaj so mu vse govorili! Zastrupila da jo je babica – ah kaj, kaj njega to vse skupaj briga!

Naj le imajo otroka, naj ga ima, kdor hoče!

Tisto noč je prišel nekdo k njemu, se sklonil nadenj, bil je Artur Erkman, ki ga je prišel budit. Saj je vedel, da njegova molitev in njegovo rjovenje ni hasnilo nič, prav nič.

Ali je vedela, da umira? Le tega se je zavedal, ko je klečal ta in ji strmel v lice, ki ga ni mogel prav razločiti. Ali se sedaj lahko spomni na tiste minute? Nič, nič – prav nič ne ve, prav nič se ne more spomniti!

Svoboden je, tako prost vseh vezi, da ni pekla na tem svetu, v katerega ne bi brez pomisleka skočil.

Zdaj je res vseeno, popolnoma vseeno.

Fej, tista grda, črna, mokra zemlja, ki je padala na njeno belo krsto.

Tak, tak, tak, so tekla kolesa, tak, tak, tak ...

***

Gospod Avgust Vobach, veleposestnik in hotelir, se je bil zaklenil v svojo sobo. Tam je tulil kot zver in metal stvari naokrog. Ovratnik si je bil strgal in kravato razčesnil na kose.

Tam na mizi je ležalo dvoje:

Brzojavka, da se je ustrelil v pomožni pisarni polkovne komande rezervnega pešpolka št. 28 v Leobnu kadet-aspirant Egon Vobach.

Pismo:

»Dragi starši! Ko boste izvedeli, kako je z menoj, ne žalujte! Nikdar ne bi bil zrasel v človeka, kakoršnega si vi želite. Prevarilo me je vse, v kar sem upal in veroval. Zame nima smisla, da bi se še lovil z uredbami in usodami tega sveta, s katerimi se ne morem niti sprijazniti, niti se jim dovolj jako upreti, ker sem slabič.

Prosim Te, dragi oče, da poravnaš moje dolgove, ki sem Ti jih napisal na priloženem listu. Pozdravite moje brate, zlasti malega Karlija, in ne ugibajte, čemu je moralo tako biti. Vaš Egon.«

To je vse. In teh par borih krajcarjev, ki jih je dolgoval nekaterim ljudem! Vse je napisal lepo po vrsti: Gospodu Josefu Schmidtu, Graz, Lorchengasse 14 – – 15 kron gospodu ...

Dvesto let so Vobachi pošteno umirali, ta pa je šel kakor tat. Filozof! Že radi te same preklete besede bi si oče izpulil vse lase iz glave. Ali mu je bilo treba tega? Ali ni imel vsega, kar je hotel? Zakaj ravno on, o katerem so vsi trdili, kako je nadarjen in pameten, ni hotel postati pošten doktor, zdravnik, da bi ga oče z veseljem podpiral, mu pripravil vse, kar bi rabil – – kako je bil srčkan deček, ko je bil majhen! Kakšno veselje je bilo, ko je rodil!

Ali ni bila ta njegova smrt le ena njegovih muh, nora zaletelost, kakoršnih je bil poln vse svoje življenje! Ali je sploh verjel, da se bo zadel do smrti? Ali se ni mislil le malo poigračkati s pištolo takole iz radovednosti–kaj bo? Le to pismo, to pismo.

Stari se je sklonil in pobral pismo. Še en listič je tu notri.

Verzi! Prekleti verzi! Ni jih mogel brati. Ali mu jih sin pošilja? Sin mu pošilja verze? Ne, ne – pač – ne, to ni sinovo pismo, to je poslal njegov stotnik. To so našli.

On jih ni mogel brati. On ne.

Verzi so krivi, da se je ustrelil. Vsega so krivi ti prokleti verzi.

Ta norost, ta prismodarija ga je zmedla in spravila tako daleč, da si je dal smrt – da je zavrgel svojega očeta in mater in vse.

Zavrgel.

O, sin!

Prepozno, prepozno – jutri ga že pripeljejo, mrtvega.

Stari je omahnil na mizo in zajokal.

***

Tudi Hugo Pahernik je prišel domov, ko so pokopavali Egona. Prišel je iz Graške bolnišnice.

Lep dan je bil. Mnogo ljudi je bilo, nekaj njegovih prejšnjih tovarišev in vsa Podgorica.

Ob odprtem grobu mu je govoril tovariš. Besede so tekle – lepe, svečane besede – same besede.

Od strani je Hugo lahko videl starega Vobacha. Tresel se je po vsem licu – čudno! Vse lice se mu je treslo, kot da se mu je nekje utrgal živec. Tudi stari Vobach ima živce. Hugo ni mogel biti ganjen. Preveč je videl, preveč doživel.

Obrnil se je in počasi odhajal s pokopališča. Pod košatimi brki se mu je skril majhen, usmiljen smehljaj.

Lep dan je. In Vilunjska dolina je tak lep košček sveta! Zdaj pa pada po tej lepi dolini in po malem, strešnem gnezdecu, kakor da bi usoda z batom tolkla po njih.

Glad, obup, smrt in spet smrt in vedno znova glad, obup, smrt – a smrt predvsem.

Na pomoč! vpijejo že skoro vsi. Na pomoč! Že vsi hripavi so od vpitja; zdaj že dolgo ne prosijo več, ne moledujejo več – in ko bodo onemogli od vpitja, bodo znali morda tudi terjati?

18. Razvaline.

Na vseh vernih duš dan 1918. leta predpoldne je prišel v pisarno Mestne hranilnice star berač. Dedec je hotel govoriti z gospodom ravnateljem. Ko je Malči, ki je tudi pomagala v očetovi pisarni, slišala besede »Gospod Šribar«, si je še ona ogledala starčka in strogo vprašala:

»Kaj pa hočete očetu?«

Neznanec jo je premeril z dolgim pogledom in vprašal: »Vi ste hčerka?« Malika je površno pokimala, vstala in stopila k vratom, ki so vodila v očetovo pisarniško sobico.

»Oče – nekdo je tu, ki hoče s teboj govoriti!«

Gospod, ravnatelj ni bil vajen takih prijav. V njegovo »najsvetejše« so prihajale le važne osebe – in ne vsak kdorsibodi. Stopil je k vratom.

Precej visoki, a le nekoliko pripognjeni človek je vrtel svojo kapo med prsti in meril gospoda ravnatelja tako kot prej njegovo hčer.

»Kaj bi radi?« je vprašal Šribar osorno.

»S teboj imam nekaj govoriti!« je odvrnil oni mračno.

S teboj? Ta potepuh pravi s teboj? Slabo znamenje. Ali je spet kateri izmed otrok kaj zagrešil, da ga prihaja tožit?

Stopila sta v sobo in Šribar je trdo zaprl vrata. Stari se ni ganil od vrat stran.

»Kaj bi radi?«

»Prišel sem te pogledat. Nekaj let je že tega, kar so na Borju in na Legnu trdili, da sem tvoj oče ...«

Šribar je zazijal. Za hip mu je zastalo srce, potem pa se je pognalo tako burno, da ga je čutil biti tik pod vratom in v kolenih ga je lahno treslo. Ta da je njegov oče? Rajna Mima je včasi, tega je že dolgo, dolgo, imenovala njegovega očeta nepridiprava in potepuha! Kaj pa naj stori zdaj z njim, s tem človekom, s tem očetom, ki se je šele po petdesetih letih spomnil na sina?

Stari oh vratih je boječe klecnil in plaho ogledoval širokega moža, ki je v dostojni obleki boljšega meščana stal ves zmeden pred njim. Potem se je zagrizeno zaletel v nov napad.

»No, gospod sin! Ali ti ni po volji, da sem se prikazal! Bogat res nisem, kaj prida me tudi ni. Tebi pa se ne godi slabo. Logarjeva mati so se me tudi ustrašili – še bolj kot ti – mislil sem, da jih bo »božje« – kar pobledeli so in sape jim je zmanjkalo. Pa me niso hoteli pustiti k tebi! Potem so me pa zmerjali. Pa kako so me zmerjali! Odkod le ima še taka stara ženska toliko moči! Pa so rekli, da naj ostanem kar na Legnu.«

Starec je umolknil. Govoril je bil naglo in slina mu je silila iz brezzobih ust. Sedaj si je zasopel oddahnil in si z umazanim robcem brisal lice. Kot da je prestal veliko izkušnjo. Obleka njegova je posvaljkana, umazana in zakrpana, kocine v obrazil že močno osivele in redke, oči zelo svetle in Šribarju zelo znane.

Ta človek je bil končno vendarle njegov oče. Nikdar ga ni videl, pozabil je, da ima tudi on očeta, nikdar ga ni pogrešal! Sedaj pa je treba nekaj ukreniti! Končno – če pa je njegov oče! Kaj pa, če bi on moral kdaj tak hoditi naokrog? Pri teh časih – ali ni od ugleda do sramote še manj kot en korak razdalje?

In ko so se njune oči spet srečale v skrivnem, vprašujočem pogledu, se druge drugim niso umaknile več. V obeh je zaigral rahel smehljaj.

Segla sta si v roke.

***

Hladen, a sončen dan je zajel Vilunjsko dolino. Z vseh strani so se zgrinjale množice proti Podgorici. Ponosne gospodinje, skromne kmečke mamice, možje z razrvanimi, bolnimi obrazi so se vozili v mesto na ta dan, ki ni bil niti cerkven praznik, niti farno žegnanje in niti dan kakšnega imenitnega pogreba. Vozili so se h krstu Novembra leta 1918.

Miha Logar je preklinjal, vozeč se z ženo in materjo proti Podgorici. Sicer mu jo žena nekaj pisala o Jugoslaviji, a kaj bi moglo njega še zanimati, ko se ga je še opletal smrad po vojni, vojaških grobovih, plinu, dimu, smrdečih lazaretih in gnilem drobovju! Saj se mu ni niti ljubilo, da bi bil šel domov. Najraje bi bil vse, kar bi mu prišlo pod roke, pobil in uničil in potem samega sebe obesil. Saj je bilo preveč smrti in takih svinjskih grozot, da bi mogla ob njej ostati njegova pamet še legensko in Logarsko zdrava. – Domov na Legen je bil prišel pijan kot čep.

Žena Tončka ga je gledala, ko mu je na koleslju sedela naproti. Ali bo šlo tako dalje? Saj se mu sploh nič neče. Ali bo kar naprej spal na svislih? In kako si ga je ona želela ves ta čas! Pa je prišel in se ni zmenil zanjo. Ali ne mara več biti njen mož?

Sinoči ji je bila dejala babica: »Tona, le glej, da boš ti prijela na pravem kraju, on se bo vrgel po naših dedcih. Njim pa je bilo najbolj po volji lenoba in gostilna!« Ali bo res tako? Miha!

Eh, babica so pa tudi čudni! Kregajo se, češ, kaj pa je treba ravnati z njim kot z bolnim dojenčkom! Dela naj, pa bo zdrav! Dela! Saj Miha ne zna več delati! Miha je bolan! In kaj bi zdaj na njivi delal, ko je pa štiri leta le ljudi ubijal! – Ozrla se je na svoje krepke roke, ki so ji ležale v krilu. To bo bridko življenje, če bodo morale te roke le delati in nič objemati in nič zibati!

Logarjev voziček je zavil na glavno cesto mimo bolnišnice in cerkve, na glavni trg pred Bradačevo hišo, kjer je bilo že polno ljudi.

Ljudje so se prerivali, klicali in vpili, joj, koliko jih je bilo! Zdaj so pa zapeli! Kaj pojejo?

»Hej Slovenci, naša reč slovanska živo klije,
dokler naše verno srce za naš narod bije ...!«

***

Ob oknu svoje samske sobe je stal gospod Hugo Lournier in gledal na vrvenje, ki je izpolnilo že ves trg. Več je bilo videti, kot bi si bil človek kdaj mogel misliti.

Tam izpred Bradačevih duri se razvija sprevod. Bendetov doktorček jih vodi. Danes nosi na kapi trobojno rozeto in širok slovenski trak preko prsi. Danes jim poje on »Alelujo« – tu v svojem domačem kraju.

Kje se skrivajo danes oni drugi? Za okni in zavesami stoje in gledajo kakor on, Hugo Lournier, le najbrže ne tako mirno. Kaj bodo storili sedaj? Sedaj, ko jih bodo strmoglavili ti kmetje?

Večina ljudi tu doli sploh ne koraka v sprevodu. Od ene vrste hiš preko trga do druge se vali množica. Vika je toliko, da ne moreš razumeti, kaj pojo, pa pojo že vse jutro.

Tam za mladim Bendetom stopata zastavonoši z zastavama, za njimi pa možje, oblečeni v svečano črnino – predstavniki nove oblasti. Zdravnik doktor Sušec, stari Bradač sam in Franjo Bende, stari nadučitelj.

Saj res! Kaj bo pa zdaj z nemško šolo? In s Südmarko? In z vsemi temi mogočnimi gospodi? Tu doli stopa nova oblast!

Aha! Vedno več ljudi je navalilo tam doli pred velika hišna vrata c. kr. okrajnega glavarstva. Sprevod se je ustavil in Bendetov je svojim stražnikom nekaj zapovedal, ker so se strumno postavili v red s puškami ob stegnih. Sedaj je doktor Sušec, Bradačev zet, nekaj govoril. Ljudje so rinili bližje, vzklikali, se objemali in poljubovali. Kako so srečni! In v tem šundru dvigne prvi zastavonoša svoj drog z banderom – kako pisano je to bandero, belo-modro-rdeče, prava revolucionarna trikolora – in dregne z njim v lesenega avstro-ogrskega orla vladavine Habsburg-Lothringen. Lesena rezbarija se parkrat zamaje in končno pod ponovnim sunkom odleti raz stene na kameniti tlak, kjer se raztrešči na drobne kose. Ljudstvo, ki pritiska od zadaj in otroci tam gori kriče na moč – oni tam spredaj molče.

Hm! Seveda, to ni kar tako, to slovo od neljubega gospodarja, ki so mu služili v uporu in bridkosti vse življenje!

Kaj jim bo prinesla prihodnost?

Kaj bo prinesla bodočnost onim, ki so danes tako mladi in veseli? Saj je dobro odkupljena ta njihova bodočnost! Pognojena s krvjo svetovnega pokolja, plačana z nebroj dušami, ki so izdihnile za to bodočnost pod vislicami, v ječali in pod svinčenimi sodbami! Že v naprej je plačana njih bodočnost z onimi, ki so odrajtali za izobrazbo svojega revnega ljudstva svoje zdravje in svoje življenje. Lepa dediščina! Ali bodo znali dediči gospodariti?

Aha – zdaj bodo obredli še vse dosedanje c. kr. urade! No, medtem lahko on popije svojo jutranjo kavo, če so mu jo še greli dosedaj.

Stopil je v sosednjo sobo. Zajtrk je stal nedotaknjen na ovalni mizi, brat pri oknu, svakinja pa za mizo, kakor da sta se sprla do skrajnosti.

»Dobro jutro!« je zamrmral Hugo in hotel sesti. Pa je zagledal, da se je bila na starinski komodi ustavila stara ura. Stopil je tja in jo navijal.

»To ste možje!« je bevsnila svakinja Emma, zelo životna in jezava ženska.

Hugo se je naglo okrenil, brat Roman pa je prejkoslej strmel skozi okno.

»Eden zija skozi okno, drugi pa stare, ure navija, medtem nam pa lahko ves ta pofel tu spodaj vdere v hišo in trgovino. Možje!«

»Čemu bi vdirali? Saj jim nič nočemo!«

»Saj jim nič nooočemo!« ga je oponašala. »Da – saj to je! Taki možje ste! Ko bi jim kaj hoteli, bi se oni tudi ne upali danes, tako, kot si drznejo delati sedaj! Le počakajte – še so možje na svetu! Inženir Erkman bo prišel in vse nagnal!«

»Phe« – kdo mu bo pa pomagal!« Preneumno! Kaj bi neki Erkman!

»Cesarska vojska!«

»Ali ti nisem povedal, da cesarja ni več, vojske pa le manj!« je siknil Roman od okna sem.

»Tega ne verjamem!« je kričala ženska. »Ne verjamem in ne verjamem. To ni res, to ni mogoče, da cesarja ne bi bilo! To so vaše čenče, bojazljivci! K Erkmanu grem vprašat! In vem, da mi bo inženir vse drugače odgovoril. Potem pa – le čakajte – potem bomo pobesili tele veleizdajalce tu doli, vaju pa dam obadva zapreti!«

»Le pazi, da, tebe ne zapro!«

»Grem!« Dvignila se je od mize in odkobacala v spalnico. Brata sta slišala, kako je odpirala omare. Menda se res oblači.

Hugo Lournier je skomiznil z rameni. Moj Bog, še marsikdo ne bo hotel verjeti, dacesarja ni več in še marsikdo bo upal, da pride vojska in da bo vse spet tako, kot je bilo.

Pa ne bo nič. Kolo se je nagnilo predaleč na levo, stara Podgorica je zakolebala v silnem vzmetu in ko se umiri – bo vse popolnoma drugače, kot je bilo kdaj poprej.

***

Stari Našek je na vse načine poskušal, da bi zdramil svojega sina iz mrkega molka. Hodila sta po borjanskem polju.

Teodorjev podolgovati obraz je bil še ožji, podočne kosti so se še izraziteje napele v zagorelo, hrapavo kožo, iz katere so štrlele kocine poganjajoče, zanemarjene brade.

Jej, jej, da je morala umreti Anica! je zdihoval stari. Ali pa ga jezi, da je Bendetov Ciril povsod prvi? Da jim morajo biti povsod ti Bendeti na poti: Moj Bog, Naškom je nesreča na pete privezana.

Teodor ni prosil očeta, naj ga pusti samega, čeprav mu je bilo nadležno, da mu oče išče po obrazu. Sinoči so se pri Erkmanovih sprli – seve – radi Jugoslavije! Vzel jim je otroka in se preselil k očetu. A preden je šel, je pospravil poleg svojih tudi stvari svoje žene, stvari, ki jih je dnevno uporabljala. Brskaje po omari je zajokal. – Potem je brskal naprej. – Ko bi raje pustil, saj se je bil tako dobro izjokal!

V zgornjem predalu med perilom je našel šop pisem, ovitih z obledelim trakom. Prva misel, ki mu je žgoča zdrknila v živce, je bil sum – to so pisma Bendetovega Cirila. Frau Anny Naschek-Erkman. Untersberg, – Dva žiga – Zensur itd. v pismu datum Leoben 1917, potem osem drobno v nekem redu popisanih strani – verzi – podpis »Egon der Träumer«. Egon Vobach! Verzi! Lepi, lepi verzi! Kakšni so bili njeni odgovori? Spet znova se je bil zaril v vrste in iskal mest, kjer bi se oni zahvaljeval ali vsaj omenil njene odgovore. Ne, nič. A kaj je to? »Med razvalinami spomladi?«

»Med razvalinami spomladi ...« Vraga! To vendar ni mogoče, Ne, ne, ne ... Ali vseeno – čemu mu ni povedala? Kaj je bilo med njima? Kaj? Zdaj sta mrtva! Odgovori si sam! Odgovori!

Še vedno je šumelo doli v mestu. Teodor je nagnil glavo naprej, kot da je zastrmel tja doli in stari si je domišljeval, da je uganil.

»Vem, da te jezi, Tedi! Veš, zaenkrat pač še ne bo tako, kot smo si mislili in sanjali. Zdaj silijo kričači v ospredje!«

Mladi je zamahnil z roko, kot da bi hotel odgnati te besede.

»Dragi Tedi, nikar tako! Vseeno moramo mirno opravljati naše dolžnosti naprej in čakati, da pride naš dan. Teh velikih besed bo kmalu kraj, tedaj bo na tebi in drugih takih, da pokažete kaj znate. Takrat bo tvoj čas!«

Teodor je odkimal. Nikdar več ne bo njegovega časa.

»Ah kaj! Kaj bo pa dejal Francek, naš fantek ...«

»Francek, naš fantek ...« je ponovil Teodor mrmraje. Ta se bo lovil z novimi problemi, Bog ve, kako bo tedaj, ko bo on spoznaval, da se vrti svet in to vedno le okrog svoje osi ...«

In to ni prav nič važno, če se enemu ali drugemu zgodi, da stoji naenkrat pred razvalinami.

Tudi tu doli plešejo na razvalinah. Tudi radi teh se svet ne bo nehal vrteti.

***

19. Potres!

Od novembra sem ni bilo miru in Podgorica je živela v maju 1919. Na Koroškem, nedaleč od meje so se bojevale čete, šlo je za mejo doma. Mnogo jih je bilo tam gori, tudi Šribarjev Ivo, Bendetov Ciril, Naškov Tedi, gospodar Legna Miha Logar – pa tudi nekaj takih, ki so pomagali na drugi, avstrijski strani.

Oni, ki so od prevratnih dni zakrknjeno tiščali vase in na skrivaj dvigali grozeče pesti, ti so hodili sedaj s skrivnostnim nasmehom okrog ust po trgu in ulici se škodoželjno nasmihali, važno, zmigavali z rameni in se zamišljeno ozirali v koroški kot.

17. maja je bilo mestece polno vojakov. Tudi general je bil prišel pozno ponoči in je prespal v eni meščanskih hiš, že zgodaj zjutraj pa jo je odrinil proti Vilunji. Torej umik!

K Bradaču so prišli zgodaj zjutraj trije zbegani tujci. Eden je bil duhovnik. Bežali so s Koroškega. Opoldne jih je bila polna vsa čitalniška dvorana. Imeli so vsi cule, nahrbtnike, okorne, blatne čevlje in upale obraze. Bradač je dolgo gledal za njimi, ko so odhajali, potem je šel pripravljat bisago še sebi. Ves solzan je odhajal.

Logarjevo pastirče je treščilo pri Šribarjevih v rodbinski prepir. Plaho je obstal pri vratih. Gospod Šribar je ves zaripel stal ob mizi, gospa pri vratih, otroci pa med njima. Gospodična Pepca je držala mater za roko. Greta in Renatka sta jokali, Pavel je bil s peto ob tla, gospodična Malika pa je sede na zofi krpala nogavico, kot da jo vse to nič ne briga. Robato je nahrulil gospod Šribar pastirčeta: »Kaj je?«

»Prosijo, če bi prišli kropit. Babica so ponoči umrli!«

Kaj? Babica? Logarjeva babica? Šribar se je okrenil in stopil k oknu. Babica so umrli! Pa mu nihče ni povedal, da so bili tako bolni!

»Le reci, pridem še nocoj!« Fant je šel. Boso je bilo in revno to Logarjevo pastirče. Tak je bil nekdaj sam, ko je bila babica še močna in odločna ženska.

»Seveda! Gori k Logarjevim boš šel! Ti bi kar najraje gori ostal za vedno, kaj? Mene pa podiš od doma, kakor si zapodil otroka. Nič! Dovolj mi je! Vedno bi se jaz morala uklanjati tebi, tvojim kmetavzarskim Slovencem – jaz ne grem od doma, meni ni treba bežati, meni Nemci ne bodo nič storili!« Uprta ob vrata je stala pred njim, hlipajoča od razburjenja.

»Ali bo mir!« Malika je bila vrgla pletenje na mizo in vstala. Jezne oči so se uprle v očeta, potem v mater. Prijela je Pavla za grivo, Renatko za roko in – že so bili v drugi sobi. Potem je še potisnila petnajstletno Greti tja notri za onimi in preden je za njimi šla sama, je rekla še zelo zaničljivo »Sram vaju bodi tega prerekanja!« Pepca je šla za njo.

Mati je omahnila na, stol in zajokala.

»Kaj jočeš sedaj?« Šribarju so samemu bile solze blizu. Čemu je treba toliko gorjupih besed in takih prizorov. Zdaj na stara leta se mu bo upirala še žena? Ona, ki ga je zmerom spoštovala? Nenadoma je vsa strupena.

»Ali boš šla z otroki?« je vprašal po dolgem premolku.

Jokaje je pokimala.

»Moj Bog, saj te ne gonim od sebe. Saj moraš uvideti, da bo nevarno!« Dvignila je osolzeno lice in zastrmela vanj. Rekla je tiho.

»Zastran otrok ti je, ne zame!«

»Malčka!« je zadrhtel.

Tako hudo mu je bilo, da bi se kar zrušil. Čemu pa to? Ali misli zares, da mu je tako malo zanjo? Ali ne čuti, kako mu je vso to leto, ko vidi, kako se je razcepil njegov dom!

Vzel je klobuk in odšel doli v Hranilnico. Sram ga je, da bi jokal z ženo. Dom? njegov dom se razkraja – o, otroci! Bolj jim je važno, da so Slovenci ali Nemci, nego kdo jim je oče in kdo jim je mati.

Doli na dvorišču je stal Hugo. Širokopleč, čeden in veder.

»No, ali ste se spet?« je vprašal reže se.

»Molči! Ali si že odpeljal blagajno? Glej, da boš pazil na otroke in na mamo! Pojdi z menoj, da ti odštejem denar. In če bi se z menoj kaj zgodilo, imaš v blagajni pismo in vse potrebno. Pa sam je ne smeš odpirati!«

Dušilo ga je še vedno. In ko je sin hotel stopiti za njim v pisarno, mu je pomignil, naj počaka zunaj. Moral se je poprej pomiriti.

***

Popoldne je bil že sam. Napotil se je proti Logarjevini.

Mesto je bilo prazno, pisarna zaklenjena in pospravljena, stanovanje zaprto, družina na potu v varno zavetišče. Hugo je šel z njimi. On bo spravil tudi hranilnično blagajno na varno.

Sam pa bo bežal le v skrajni sili! Ne sme! Kaj bi rekli ljudje! Če – da če, – bo to srečno končalo, potem se Hugo poroči. Fant je dobro zadel! Stari Rednak je bogat. Kupil bo lahko za hčer in zeta lekarno.

Ob cesti je bila luknja. In to je izvrtala granata, ki je sinoči priletela preko Proglja.

Uf! Pa ne da bi se Nemci zares vrnili! To bi bil on kar na cesti! Le pregrdo so ga gledali zadnje čase. A moj Bog, on jim ni mogel pomagati! Seveda je hudo zanje, a na tem se ne da nič izpremeniti, prej je bilo hudo pa za druge in enkrat pač mora biti za vsakega hudo!

Obstal je in si otrl čelo, ki se mu je med hojo navzgor oznojilo. – Sonce je bilo že zašlo. Modrikast mrak je zajel Vilunjsko globel. Od sv. Filipa je zazvonilo »Ave Marijo«.

Aha – to je bil ta zvon. Šribar se je nasmehnil. To je oni ukradeni zvon, za katerim so stikali leta 1916. vojaki in orožniki po vsej okolici. Mežnarja so zaprli in župnik je moral priseči, da ne ve, kje zvon. Saj res ni vedel! Decembra 1918 pa se je spet razmajal v zvoniku in pozdravil Ujedinjenje. Par streljajev od cerkve, v njivi, na kateri je zorelo žito, je bil pokopan zvon in oni, ki so ga tja pokopali, so delali vso noč, da so klasje z zemljo vred spet usadili tako, kot je raslo poprej in da ni bilo niti najrahlejšo sledi. Šest jih je bilo in celo ženska je bila med njimi, ki je vodila konja, vpreženega v s kamenjem obteženi voz k ribniku, kamor so vsuli kamenje. Sledeči tej napačni sledi so vojaki pretaknili ribnik, ga slednjič izsušili – v blatu so našli le kamenje, brstje, stare lonce in žabe. Tretjo jesen so zvon izgrebli. Ženska je znala molčati skoro tri leta. To bi znala le ena – njegova hčerka Malika!

Ko je stopil Šribar na Iogarjevo dvorišče, mu je hitel odpirat vrata v hišo stari goslač Anza – njegov oče – in ga spoštljivo pozdravil.

Drugo jutro je bilo hladno in čemerno. Šribar je stopal pazljivo, da si ne oblati vzorno osnaženih in svetlikajočih se čevljev.

Sinočni večer mu je bil naglo minil in ko je prišel domov, je bilo že blizu polnoči. Na Legnu so ga potrebovali. Mlada gospodinja, Mihova žena, je bila že vsa zbegana, gospodinja sama – Mihova mati – pa boleha na Španski hripi ki to leto že občutno mori po Vilunjski dolini.

Mihi so pisali na Koroško k vojakom in to že pred dobrim tednom, ker so ga babica še hoteli videti, preden umro – a od Mihe še dosedaj ni glasu. – Čudno! Šribar si je bil vedno domišljeval, da bodo babica dali tudi njega poklicati k smrtni postelji! Sedaj pa, kakor da so pozabili nanj, kakor da so mislili le na Miho! Seveda! Morda pa so upali, da bodo sami še Miho v svoji smrtni uri pripravili do tega, da bi pričel delati, kakor se spodobi!

Obljubil jim je bil sinoči, da bo to jutro sam šel k svetemu Lenartu in poskrbel vse potrebno za pogreb, ker ni bil stari Anza sinoči nič opravil v šentlenarškem farovžu. Dekana sploh ni doma, kaplanov pa tudi ni bilo blizu!

Šribar je hodil praznično oblečen po cesti proti sv. Lenartu.

Med potjo je pogledal uro. Sedem! In še vse tako tiho! V mestu so bile tudi vse duri zaprte, nobenega človeka na trgu in ob Niessovi hiši je še gorela električna svetilka. Čudno!

Ta mir je neprijeten. Mar so resnične te čenče, da so se naši že umaknili in da bo vojna baje tudi tod, v sami Podgorici?

Bližal se je Petričevi gostilni, ki je stala kot prva vaška hiša tik za ovinkom ceste. Že pred ovinkom je slišal človeške glasove in prhanje konj.

No – tu ni bilo tako mirno kot v Podgorici! Pred gostilno je stal vprežen voz s parom konj, še prazen. Moški v sivih vojaških suknjah, a brez čepic so stali pred hišnimi vrati, pili iz šilc žganje in se pogovarjali z mladim gostilničarjem, ki jim je točil. Šribar je nekaj časa čakal, da li ga bo kdo pozdravil, a Petričev Tone ga je le prav debelo gledal, ostali pa, izmed katerih je spoznal mešetarja Naca in še enega potepuha, so se okrenili za njim in nehali govoriti, a pozdravil ga ni nobeden.

Tudi na prostoru pred nadarbinskim poslopjem in pod stopniščem, ki je vodilo do cerkve, je stalo nekaj moških in se v dveh gručah skoro kriče prerekalo med seboj. A teh gospod Šribar ni poznal. Bili so tujci. Eden je imel vojaško suknjo s korporalskimi zvezdami na ovratniku, na glavi pa siv lovski klobuk. Ta je bil videti vodja. Govorili so spačeno nemščino.

Gospoda Šribarja se je loteval nemir in akoravno je bil radoveden in bi si jih bil rad nekoliko bližje ogledal, je šel brez besede mimo njih v župnišče.

Na temnem, kamenitem dvorišču, kamor je bil stopil skozi težke duri, ni bilo nikogar. Šel je torej kar naprej v vežo in po stopnicah navzgor do vrat v prvem nadstropju, ob katerih je pozvonil. Počakal je nekaj časa, a ker ni bilo nikogar, je še enkrat pozvonil, to pot močneje in dvakrat zaporedoma.

»Kdo je?« se je oglasil za njegovim hrbtom dozdevno korajžen ženski glas, kateremu se je strah takoj poznal. Šribar se je naglo okrenil. Pod stopnicami je stala farovška kuharica, že starejša, dobrodušna ženska, ki je sedaj tudi spoznala Šribarja in ga pozdravila kot svojega odrešenika.

»O gospod Šribar – hvala Bogu, da ste vi! Vsaj enega poštenega človeka je Bog poslal v hišo. Oh, ne hodite stran – gospod upravitelj, dobri gospod Šribar – prosim jih lepo – pojdite nu doli – saj ni nikogar doma tam gori! Vsi so šli – prav vsi!«

Nekoliko zbegan je hitel Šribar po stopnicah navzdol in še preden je stopil na ravna tla skoro obupan zaklical: »Kaj – nikogar ni! Tudi kaplanov ne? Kdo za Božjo voljo bo neki črno mašo bral za rajno Logarico, kdo šel s pogrebom in blagoslovil grob? Kaj res ni nikogar – nobenega duhovnika več na devet far naokrog?«

Kuharica mu je šepetaje pripovedovala: »Eden naših kaplanov je odšel z gospodom župnikom vred. Drugi kaplan, gospod Zemljič, pa se skrivajo nekje. O – to so korajžen gospod, a Bog ne daj, da bi jih oni –« pokazala je s prstom za vrata – »ujeli.«

Šribar zaenkrat ni razumel ničesar. Vprašanja so se mu križala v možganih. Čemu se kaplan skriva? Kdo ga hoče ujeti in čemu? Kaj pomeni vse skupaj? Kakšni ljudje so to, ki čakajo zunaj? Videti je, da so vojaki, a čemu nosijo mesto vojaških šajkač navadne klobuke in kape? Gospod Šribar je to leto mnogo bil slišal o neki rdeči gardi, zeleni gardi – o boljševikih in sličnih imenih, za katerimi so stali ljudje, ki – milo rečeno – niso priznavali osebne lastnine. Joj, jej – ali smo že tako daleč! To je dobro, da je bil poslal sina s hranilnično blagajno vred na varno!

Hm – da! Pogreb bo treba oskrbeti! Vprašal je torej tudi on šepetaje:

»Kaplana torej ne bom dobil, da bi pokopal staro Logarico!«

Kuharica ga je še vedno gledala, kot bi ga hotela vsega pogruntati, ni rekla »ne« – »da« pa tudi ne in Šribar je lahko spoznal, da ženšče okleva, da li bi mu zaupala ali ne.

»Kako pa naj pokopljemo Logarico? Brez duhovnika kakor obešenca? Kali? To je že od vraga – še na fronti imajo duhovnika, v tej Vilunjski luknji pa niti enega! Saprament!«

Pri vratih je nekaj zašumelo. Kuharica je v strahu sklenila roke, zašepetala Šribarju: »Pojdite v cerkev. Tam ...« in že je ni bilo več. Sicer pa se je bil tudi Šribar ustrašil. Prav počasi se je sklonil izza vogala in pogledal po dvorišču. Vse tiho, nikogar nikjer.

»V cerkev« je bila dejala kuharica – nu dobro – a le previdno!

Šlo je. Nikdo ga ni srečal, ko je zlezel v cerkev.

V cerkvi je bilo nekaj starih žensk, ki so čepele v klopeh in šepetaje molile. Tudi sveče na oltarju so bile prižgane. Ali je maša že minula – ali pa se sploh še ni začela? se je vprašal gospod Šribar, v tem pa je že zazvonilo ob žagradu in kaplan je stopil z mežnarjem pred oltar. Potrpežljivo je sledil gospod Šribar vsej maši in proti koncu tudi nekaj molil, da bi se vse srečno izteklo.

Maša je bila pri kraju, kaplan in mežnar sta odšla v žagrad in gospod Šribar je sklenil, da pojde za njima – samo toliko še počaka, da se kaplan preobleče. Tako – sedaj lahko pojde! Šel je torej proti glavnemu oltarju in od tam v žagrad.

Mežnar je pospravljal mašne obleke v odprto omaro – kaplana ni bilo videti nikjer v malem, četverokotnem prostoru, kjer se še majhen otrok ne bi imel kam skriti. Gospod Šribar je ostrmel.

»Kje je gospod kaplan?« je vprašal glasno in razburjeno.

»Ni ga več!« je zašepetal mežnar in ga še karajoče pogledal, češ, ali ne veš, da si v cerkvi.

»Ni ga! Kaj se to pravi? Nekje mora biti. Ali je šel domov? Ali morda v župnišče? Moram takoj govoriti z njim. Kdo bo pa pokopaval Logarico, če ne on?«

Mežnar je skomiznil z rameni, češ, kaj jaz vem. Šribar bi ga bil najraje vsekal po suhem, klinastem nosu, tako je bil jezen.

Pognal se je k vratom in planil iz žagrada – bil je res zelo jezen. Tekel je po stopnišču navzdol in mislil, da bo ujel kaplana v kaplaniji. Pred stopniščem je stala sedaj še večja gruča moških, skozi na široko odprta vrata župnišča pa je drdral oni voz, ki ga je bil videl Šribar poprej pred Petričevo gostilno. Ne meneč se za ljudi je hitel mimo njih v kaplanijo. Vežna vrata so bila zaklenjena in na njegovo trkanje se ni nihče oglasil. Klical je, bunkal po raznih vratih – nič. Kaj sedaj? – V župnišče!

Krščanskega človeka, Logarjevo babico, ki ga je zredila kakor da bi bil njen lastni otrok, ki ga je spravila do kruha in mu bila vedno najboljša mati, bo vendar vsaj pokopal duhovnik, če že ne bo črne maže za njo, ki jo je dosedaj še vsak bajtar imel!

Ko je pogledal proti župnišču, je hotel v prvem trenutku kar pobegniti proti Petričevi gostilni; kajti tam pred župniščem je bila rabuka in vojna, kričanje, panika, tepež in punt. V tem kratkem času, medtem ko je bil robantil Šribar po zaklenjenih vratih zapuščene kaplanije, se je bilo nabralo pred župniščem cela vas ljudi in vsi so kričali vsevprek, hiteli in silili – eni proti vratom, drugi na cesto. Tudi ženske so bile poleg in ko se je gospod Šribar zavedel in natančneje pogledal, je videl, da so vmes tudi Šentlenarčani sami in vsak je imel pri sebi vrč, škaf ali kako drugo posodo – kaj pa spet to pomeni? Prvi strah ga je minil, ko je videl domačine – in sedaj si tudi ni mogel več kaj, da ne bi stopil bliže. Morda je med njimi tudi kaplan!

Kaplana ni bilo videti nikjer, a videl je mnogo znanih mu Šentlenarčanov, ki so hiteli s praznimi vrči v župnišče in prihiteli s polnimi spet skozi vrata in tekli s svojim plenom proti domu. Da – ti ljudje so plenili župnišče in kar so odnašali v piskrih, vrčih in škafih, je bilo vince iz farovške kleti! Glej, glej!

Šribar se je naglo obrnil in odšel po cesti proti Petriča. Med potoma v mesto so ga srečavali ljudje, splašeni in radovedni. Hitel je skozi mesto, kjer je bilo tudi vse križem. Pri borjanskem križu ga je čakal pogreb in ljudje so že od daleč začudeno gledali in gruntali, kaj je z duhovnikom, s katerim bi se moral gospod Šribar vrniti od svetega Lenarta.

Domači pastirček je nosil lučko v mrtvaški svetilnici, za njim je stari Anza na lojternici vozil črno krsto z Logarjevo babico. Le malo ljudi jo je spremljalo. Sorodniki, nekaj sosed, z Šribarjem vred komaj trije moški. Ženske so molile.

Za hip so utihnili ljudje na mestnem trgu, po katerem se je pomikal mali sprevod naprej proti svetemu Lenartu.

Noben zvon se ni oglasil, da bi pozdravil mrtvo kmetico, ki se je vračala v zemljo svoje fare.

Mesto duhovnika je molil ob grobu stari Anza.

Nebo je viselo polno mračnih, deževnih oblakov in ljudje so se vračali domov nevoljni in potrti.

Gospod Šribar je šel v svojo pisarno. Vsi so odšli – še sluge Čerina ni mogel doklicati. Pripravil si je delo, a ni strpel pred velikimi vložnimi knjigami. Stopil je k oknu in gledal, kako so ljudje hiteli po trgu. Kakor brez glave so bili. Eni so vlačili kovčege, košare in cule, drugi spet tekli v hiše, se vračali in tekli k sosedu.

Opoldne je šel k Vobachu, da bi jedel; kajti sam si ni hotel kuhati v svojem pustem stanovanju. Pojedel je kosilo sam pri dolgi mizi v posebni sobi. Zunaj v »švemu« je slišal znane Ijudi govoriti, prihajati in odhajati. Sklenil je, da pojde domov in se preobleče. Popoldne pa bo delal v pisarni, pa če se ves svet okrog njega na glavo postavlja! Dovolj je teh neumnosti! Jutri pride žena z otroci domov! Telegrafiral bo ponje. Plača in pojde.

A popoldne ne bi mogel več telegrafirati, akoravno bi hotel in ako bi mogel, bi brzojavil, »Ostanite tam, kjer ste – in molite zame!«

Ob pol štirih popoldne je odšel zadnji vlak iz Podgorice proti rešilnemu jugovzhodu. Stari Našek je prišel k njemu v pisarno tožit, svarit in pripovedovat, kaj se godi okrog Podgorice. Strojne puške spet ropotajo s Proglja, to pot že skoro tik nad mestom in s popoldanskim vlakom so se odpeljali vsi uradniki, učitelji in drugi slovenski ljudje. Na kolodvoru je bil direndaj kot še nikoli.

Tudi Našek je bil sam doma. Ženo je bil poslal z vnukom daleč doli v Prlekijo, kjer je imel sorodnike. Dal ji je tudi denarja, dovolj denarja, da bi lahko leto dni brezskrbno živela. Vse je storil za svojega Franceka, ljubega vnučka, in radi njega je odpuščal ženi vse stare zamere, ker je videl, da ima tudi ona otroka zares rada – o, saj bi mu ga bili Erkmanovi že davno vzeli, ako bi mogli. Njegov lastni sin pa se je po njegovem mnenju mnogo premalo brigal za svojega otroka. Končno bi ga morda celo prepustil Erkmanovim, ako se on – ded – ne bi bil toliko boril zanj. Sam pa ni šel iz Podgorice. Čemu neki? Kaj morejo njemu, staremu možu?

Pogovarjala sta se pri mizi o bodoči usodi Podgorice in nove države in ugibala, da li bodo Podgorico v resnici zasedli avstrijski Nemci, kakor pričakujejo nekateri Podgoričani, ali pa je vse skupaj le komedija. Nikakor nista mogla verjeti, da bi doživela še enkrat nov prevrat. Sedaj imamo svojo državo, ki smo jo hoteli imeti, za katero so mnogi žrtvovali vse, kar so imeli – treba je le, da znamo držati, kar smo si priborili!

Tako sta se pogovarjala najbolj miroljubna moža – Podgoričana, ki sta vse svoje življenje skušala živeti tako, da se nikomur ne bi zamerila.

Nehalo je deževati in kisli popoldan se je proti večeru nekoliko zjasnil. Stari Našek je stopil k oknu in mislil predlagati Šribarju, da bi šla malo pogledat po mestu, ko je švignil mimo okna človek in priropotal v naslednjem trenutku v pisarno. Bil je stari Tončkov Francelj.

»Anza – za božjo voljo – skrij se – beži!« je kričal in se zaletel v Šribarja, ki je pobledel slonel ob pisalnem pultu.

»Kaj?« tudi staremu Našku je zledenel smehljaj na ustnih v strah.

»Nemci pridejo – že prihajajo – beživa, Anza – če naju dobijo, bo po nama. Ubijejo naju – prav gotovo in vi, gospod Našek, se le oglejte za kot, v katerega se lahko skrijete – Bende tudi – ubijejo nas vse skupaj, če nas dobe žive. Beživa, Anza, beživa klobuk – pelerino – le pojdi, le pojdi.«

Ves zasopel je obstal Šribar šele na borjanskem polju. Francelja je lomil kašelj. »Le beživa, le beživa« je hlipal, boreč se za sapo, ki jo je zadrževal dolg, dušeč kašelj.

V bruhajočih sunkih se je trgala iz njegovih prsi bolečina, ki mu jo je bila prinesla in skuhala letošnja pomlad.

V tem je nekaj zafulilo po zraku, kot da bi se pripodil najhujši sever okrog nevidnega vogala in Šribar je začel teči kar preko njive, kjer je stal ob zari velik kup gnoja. »Deckung.– Deckung« mu je šumelo po glavi, Hugo je pravil doma, kako so bežali vojaki pred granatami in to je bila granata, prav gotovo, da je bila. Šribar je pozabil tudi na Francelja, ko bi se ozrl, bi videl, da se je vlegel na cesto po dolgem v brazdo, ki so jo izdolbla kolesa težkih vozov.

Šribar še ni pribežal do gnoja, ko je doli v kotlini počilo, kakor da se je zemlja razklala na dvoje. Od strahu ga je vrglo po tleh in z vsem obrazom se je zaril v svežo, lepljivo zemljo, iz katere je še le brstelo jaro žito. Rrrss – primojduš – to je bilo nekaj!

Pri Logarju v mali kamri, v kateri je živela in umrla babica, so čepeli vsi skupaj. Medlo je svetila sveča v laterni, ki so jo imeli po Šribarjevem nasvetu na tleh.

Kamrica je bila majhna, tako da so skoraj vsi skupaj čepeli na kupu; kajti najbolj varno je bilo po njihovem le na tleh. To je bilo dobro, da je pokojna babica še pred vojno zahtevala, da so ji mesto prejšnjih ilovnatih tal napravili takšne iz močnih mecesnovih deska, na katerih se je dalo prav gorko sedeti ali čepeti – kaj za to, da je bilo trdo. A precej jih je bilo danes skupaj. Razven domačih dveh žen in starega Anze še dekla, pastirče, gospod Šribar, ves onemogel Tončkov Francelj in fante, ki je bil že popoldne prišel k Logarjevim in prosil prenočišča. Gospod Šribar ga je takoj spoznal. Bil je Frici, fant, ki ga je imel komedijantar Karl Josef Müller pri svojem teatru. Fant je jokal in pravil, da že več dni ni jedel in Logarjevim se je smilil. Gospodu Šribarju, ki ga je pozneje natančno zaslišal, se ni toliko smilil, ker je slutil v njem pretkanega sleparčka – a za danes naj le ostane pod streho, jutri se bo itak razčistilo marsikaj in bog ve, kaj se preko noči še lahko vse pripeti. Tončkov Francelj je bil zaspal na tleh in gospodinja ga je pokrila s konjskim kocom, tudi stari Anza je že sumljivo kinkal, naslanjajoč svojo glavo ob podboje izbinih vrat. Ženske so molčale in Šribar je prav uganil. Molile so na tihem. Gospod Šribar se je izmučen in počitka potreben zleknil po dolgem ob steni in zaspal. Ponoči se je prebudil. Minila ga je vsa zaspanost. Moral je premišljevati.

Kdo bi si mislil! Kako pride on, ravnatelj Ivan Šribar, oče in glavar številne, neoporečne – da, ugledne rodbine iz svojega bednega, prostornega stanovanja na sredi podgoriškega trga, kjer stoji več udobnih postelj praznih, na ta tla? Ali je begunec? Begunec? Kako je svojčas gledal one begunce, ki so prihajali iz Istre. Videlo se jim je, da so gosposki ljudje, vajeni udobnih sob in urejenih razmer. Naenkrat, čez noč so bili pocestni brezdomci! V Šribarju se je zganilo nekaj, na kar še dosedaj ni bil nikoli mislil. Videl se je hoditi od hiše do hiše z ženo in najmlajšima otrokoma in prositi. »Lepo prosim – za mal dar. Begunci smo! Lačni, brez ficka, brez strehe!« – Šribarja je streslo. Da bi se otresel teh misli, se je nekoliko vzravnal in se ozrl po sobici. Tam v kotu je ležal Tončkov Francelj – narodni mučenik. Skoro tik poleg njega je spal stari Anza, njegov oče – in v tej sobi je umrla in ležala na mrtvaškem odru Logarjeva babica.

»Mati« je zastokal hripavo, se zleknil na tla in jokal v razprte dlani kot otrok, ki se je v mraku izgubil v gozdu.

Na trato je legla rosa in izza svete Helene je prilezel dan.

***

Predpoldne, okrog desete ure se je gospod Šribar odločil, da pojde v Podgorico. Naj bo, kakor hoče – on pojde. Tončkov Francelj se je bil že zgodaj zjutraj odpravil višje v hrib k znanemu kmetu. Frici se je bil pred kratkim vrnil iz mesta, kamor je odšel na vse zgodaj in pripovedoval, kar je videl doli v mestu.

Skoro vse hiše v zastavah, v starih črno - žoltih in v frankfurterskih, ena celo v rdeče – belo - črni trobojnici nemške države. Z veliko vnemo je pripovedoval Frici dalje, da je ves trg poln ljudi, ki nosijo vsi trakove in kokarde v starih avstrijskih in nemških barvah in da je gospod inženir Erkman oklican za novega župana. Sploh pa, da je taka zmešnjava, tak šunder in kraval, da ne more niti vsega pripovedovati, kar je videl in slišal. Ko ga je Šribar vprašal, da li je videl mnogo vojakov, je fant zazijal, najprej umolknil – potem pa prav proti svoji navadi počasi in osuplo izjavil, da ni videl skoro nobenega.

***

»Skoro nobenega« je povzel Šribar nevoljno. »Kaj pomeni to? Ali si sploh videl vojaka, ali nobenega?« 

Izkazalo se je, da ni najbrže nobenega niti z daleka videl.

»Torej pojdimo!« se je odločil gospod Šribar »kajti, ako ni ta smrkovec videl nobenega, potem sta kvečjemu dva v vsem mestu. Potem tudi ni nobene nevarnosti in s Podgoričani opravim sam ...« Šel je v resnici in ko je zavil mimo Rednjakove usnjarne, si je zdel samemu sebi zelo podjeten in korajžen. Fant je govoril resnico. Večina hiš je bila v zastavah. Mestna hranilnica seveda ne – odkod tudi?! Čerin je kmalu po prevratu odstranil obe črno – žolti zastavi in njegova žena je menda iz njih sešila otrokom nekaj obleke.

Šribar je šel preko trga. Pred vratmi je stal apotekar. Šribar je pozdravil, oni je odkimal – jezavo ali zaničljivo? Po tlaku sta mu prišla nasproti znan obrtnik in njegov svak Merk, Franci Merk, njegov nekdanji sošolec in tovariš fantovskih let. Šribar je obstal in pozdravil. Ona dva nista obstala. Merk je odzdravil, njegov spremljevalec ne. Hudiča! Kaj pa to spet pomeni? Šribar je hotel Francija ogovoriti, a oni je zamahnil z roko, kakor da bi hotel odgnati muho – strela jasna! Gospod Šribar je stal na mestu in gledal za onima. Zdelo se mu je, kot da bi bil prejel klofuto. Potem je naglo odšel v Mestno hranilnico.

Stopil je k pisalni mizi, kjer je ležalo še vse tako, kot je bil včeraj zapustil. Vse je bilo v redu.

V tem so, ne da bi poprej potrkali, vstopili trije gospodje. Inženir Erkman, njegov svak Merk in gospod Niess.

Šribar se je molče priklonil in Niess je glasno odzdravil, ona dva, nič. Šribarju so se tresle roke – nihče mu ni bil ponudil desnice. Jecljaje se je davil z mučnim vprašanjem, kaj da želijo gospodje.

»Gospodje želijo vas, cenjeni gospod Šribar« je spregovoril inženir z jeklenim glasom, ob katerem je čutil Šribar takoj pekočo jezo v goltancu in v sencih.

»Prosim!« je zahreščal odločno.

Gospod Niess je hotel nekaj reči, a Erkman je odločno odklonil z roko in naglo nametal Šribarju sledeče besede v lice:

»V imenu podgoriškega naroda, ki me je izvolil za svojega župana in v imenu avstrijske države vam nalagam rok 24 ur, tekom katerih mi morate predložiti od teh dveh gospodov potrjeno blagajniško bilanco Mestne hranilnice, vse urejene knjige in blagajno, kakor tudi vse drugo imetje v stanju po knjigah. Vaše dosedanje službe ste od jutri naprej razrešeni. Razumeli? Ako bi hoteli ravnati drugače, boste nosili posledice in opozarjam vas, da se nahaja Podgorica v vojnem stanju.«

Šribar je zamežiknil. Krvavordeče cunje so mu plahutale pred očmi. Roka, ki se je bila poprej tresoča naslanjala na mizo, se je skrčila v pest in čutil je, kako mu vre beložareča jeza proti srcu. Mislil je, da bo v naslednjem trenutku udaril inženirja s pestjo v obraz, kamor bi padlo. Ni vedel ničesar drugega, kot da se mu je pripetila največja žalitev, ki ga je mogla zadeti. Ko pa je razklenil svoje zasolzele veke, je zadel prvi pogled v oči Rudolfa Niessa in ne v inženirjeve. Zato se je v prvem trenutku zdrznil, potem razumel in se uklonil: kajti to, kar je govorilo iz osivelega Rudolfa Niessa, je bilo staro prijateljstvo, ki so ga utrdila leta skupnega dela v hranilnici.

»Ali ste voljni oddati ključe?« je rezko prekinil inženir, ki je hotel dražiti.

»Ne!«

»Ali jih boste oddali v štiriindvajsetih urah?«

Sedaj se je Šribarju posvetilo. Za hip je jasno pomislil. Kaj se še lahko zgodi v tem dnevu in preko noči?

Vljudno se je priklonil in rekel, kolikor je mogel prijazno in posmehljivo: »Mogoče.«

»Kaj to pomeni! Ključe boste oddali takoj!« je vsekal inženir.

»Obžalujem!« je dodal Šribar hripavo, a trdno. Spet ga je ščegetala jeza. Dobro, da je pristopil Niess.

»To bomo vse uredili. Ti – gospod Šribar – le napravi svojo bilanco, proti večeru pridem še sam enkrat pogledat in jutri bomo videli, kaj nam bo ukreniti v nadalje. Zasedaj smo opravili.«

Šribar je sedel k mizi. Sedaj še le ga je prevzelo. Bolelo je preveč, da se ne bi uprl. Uprl tako, kot še nikdar. Zaklenil in spravil je vse knjige in spise, pobral ves denar iz blagajnice, skrbno zaklenil pisarno in odšel skozi dvorišče pri zadnjih vratih iz hiše in tiho, neopaženo po »ravberski« ulici, zavil na občinsko gmajno in odtod v širokem, skritem loku okrog, tako da je bil, ko je zvonilo v Podgorici poldne, že skrit za prvimi smrekami borjanskega gozdu, tik pod legenskim klancem.

Kosil je že pri Logarjevih in izborno mu je teknilo. Zadovoljen je odložil žlico in si prižgal cigaro. Z užitkom je puhal dim pred se in utrnila se mu je srečna misel: »Piši me v uho vse skupaj!«

Popoldne ga je spet lomila radovednost. Ves čas je stal na parobku nad cesto in gledal doli v Podgorico.

Videti je bilo, da je v mestu spet nekaj narobe. Zastavo, ki jo je lahko z griča opazoval vihrati na Niessovi hiši, ni bilo mogoče več zagledati. Ali so jo odstranili? Okrog četrte ure so začeli doli v kotlini pokati kratki, odsekani streli. – Saprament – kaj pa je to? Pa menda ne? Kakor razposajen mladenič je vrgel klobuk v zrak in hripavo, nerodno zavriskal.

Tam od Šmohornice preko travnikov za Erkmanovim gospodarskim poslopjem, gori od žančanskih kmetij, ob vodi od svetega Lenarta in doli po državni cesti že blizu kolodvora in mestnega pokopališča, dalje gori od svetega Roka in iz vasi ob cesti pod svetim Filipom in – glej zadaj iz Zaplan skozi ozek pas Šmohornice – ljudstva, mož – cele trume mož, med katerimi je videti sive postave – to so domači vojaki!

»Živio! Le naprej!«

Doli na progi je zapiskal vlak. Glej, glej – oklopni vlak –, avstrijski! Sedaj bo bitka!

Strojnice so peketale – ena ob kolodvoru – druga gori na gradu nad svetim Lenartom – to so avstrijske.

»F u u u j c ... bum!«

V kotlini se je zasvetilo in na vse strani se je razškropila zemlja Lournierjeve njive in spet so se zatekli Logarjevi v kamro, kjer se je starejša gospodinja odločno oprijela rožnega venca in začela glasno moliti. Vsi so odgovarjali, tudi Šribar je mrmral z njimi. Še enkrat je počilo in sicer tako močno, da se je slišalo tudi v kamro kakor da bi se breg podiral – potem nič več. A pred večerom se ni upal nihče iz hiše.

Večerjali so, potem se je starejši Anza odpravil iz hiše, da bi položil živini krmo in nekaj stelje. Dekla se ni prav upala do svinjakov in tudi Šribar je le prav previdno poškilil skozi vežna vrata proti cesti. Daleč nekje je še ropotala strojnica. Sicer je bil mir in trda tema. »Za dobri dve uri pride mesec in potem bi morda vendarle lahko odšel malo pogledat ...« je premišljeval Šribar, ko je potrkalo na kuhinjska vrata.

Bil je komedijantarjev Frici.

»V Podgorici ropajo! Vsi Nemci so ušli! Slovenci so prišli! Polno ljudi! Tudi vojakov! V Wommerjevo trgovino so vdrli. Vojaki niso nič hudi, plenijo sami in dajejo ljudem, pa smejijo se in šale zbijajo – nič ne streljajo več, le rabuka je in vsi kričijo »živio!«

Tako nekako je pripovedoval komendijantarjev Frici in nobena stvar na svetu ne bi mogla gospoda Šribarja dalje zadržati na Legnu. Vzel je klobuk in hitel proti Podgorici. Že pri kapelici na razpotju je bilo slišati šunder iz mesta. Šribar je pospešil korake.

V Podgorici je našel res, kakor mu je bil pripovedoval Frici in na Lournierjevem oglu se je skoro zaletel v dva moža, ki sta tam stala in se pogovarjala. Bila sta stari Bende in njegov tovariš Našek.

»Ho – Šribar – ali si tudi ti že zlezel iz svojega brloga. Danes si bil odpuščen – ha ha.« se je krohotal Bende in rokovanja in smeha, pripovedovanja in zmajevanja z glavami ni hotelo biti kraja.

»Veš – prav v redu to že ni, kar danes uganjajo naši ljubi rojaki ...« je smeje povzel Našek.

»Vojna je!« S tem mu je odrezal Bende nadaljne besede in sam nadaljeval. »Nikoli nisem bil vojak in vsaka vojna se mi malo upira in ako je tudi za dom in rod. Ker končno je le navadno, oblastno dovoljeno ubijanje. Ampak, ker velja v današnjem svetu geslo: Če ne požreš ti mene, bom pa jaz tebe, ni drugega, pametnega izhoda. Zato pa pravim: Naj le plenijo, – vojna je! Sicer pa – ako so morali naši ljudje že prestati strah – kaj misliš, da je to malenkost, če ti poka strojnica tik nad bajto, jaz pravim, ako so morali prestati te strahe, ki jih je prinesla vojna, naj imajo teh par papirnatih cunj in betve sladkorja ali moke, ki jih nosijo iz Wommerjeve štacune ...«

Šribar se je poslovil, moral je domov in predvsem v svojo ljubo pisarno pogledat, če se ni kdo predrznil vdirati vanjo.

V pisarni je bilo vse v redu in Šribar je šel dobre volje in spravljen z vsem v svoje stanovanje. Kaj pa je to? Vrata odklenjena, luč na hodniku. Pa ne da bi ... Šribar je oprezno pritisnil na kljuko vrat, ki so vodile v jedilnico in s prisiljenim mirom pogledal skozi špranjo v razsvetljeno sobo. Pri mizi je z glavo v dlaneh sedel vojak. Bil je njegov sin Ivo.

»Ho!« je vzkliknil veselo presenečen in oni je skočil kvišku. Menda je bil zaspal pri mizi. Poljubila sta se na obe lici, kakor je bilo v rodbini običajno. Potem je sin pripovedoval, kako je s četo lezel preko Pohorja in prišel v Podgorico ravno o pravem času, ko so okoliški prebivalci pod vodstvom šentlenarškega kaplana in nekaterih bivših vojakov že pridrli pred mesto. Nekaj časa je še pokala strojnica nasprotnikov, a niti pol ure – pa je bilo vse tiho. Ob železniški progi je ležal mrtev eden Wommerjevih pomočnikov, pred mestom pa vojaški konj. To je bilo vse. O nasprotniku pa nobenega sledu. Vojaštvo in ljudje za njimi so vdrli v mesto – no in sedaj bo kmalu spet mir in red; kajti jugoslovanski umik do Vilunja je bila le strategična past. Šribar je bil vesel. Mel si je roke, gledal sina, pripovedoval in se smejal. Potem sta poiskala nekaj za pod zob in v spalnici za omaro je bila še steklenica slivovke.

Postlala sta si in legla v spalnici v zakonske postelje, kjer sta še vedno govorila.

Šribar je utrnil električno luč in želel sinu »Lahko noč!«. Zaprl je oči in skušal zaspati – jej, koliko ropota je še na cesti! Nenadoma pa se spomni, kaj in kako je govoril poprej stari Bende. Čudno – ali ni dejal, da naj ljudje le nosijo iz Wommerjeve trgovine? Wommer vendar njegov zet? – –?

»Ti, ali že spiš?« je poklical sina.

»Ne, oče!«

»Ti – kaj misliš, kaj se bo zgodilo tem našim Nemcem?«

»Erkman bo gotovo zaprt, če že ni ušel. Ali pa – če ga nocoj dobe, ga morda ustrele?«

»Ustrele? Moj Bog, ali je to dovoljeno?«

»Dovoljeno? Ali je krasti dovoljeno? V farovžu?«

»Pa ne more nihče zabraniti?«

Sin je umolknil. Šribar se je vsedel.

»Ti – saj to je pa potem že – revolucija?«

»Morda, oče!«

»Pa ne bodi tak no tak! To vendar ni vseeno! Revolucija! Moj Bog, kam smo prišli! In mama in otroci? Ali bodo na varnem? Moj Bog, če zvejo, da je mama Nemka? Ali bodo povsod kar tako streljali ljudi? In kradli? Moj Bog, kam je šel ta svet? Revolucija – punt! Kradejo – ropajo – streljajo ljudi! Ivo, ali si jih ti tudi streljal? Revolucija? To je konec sveta!« Hlipaje se je zgrudil v blazine nazaj.

»Oče, oče – saj ne bo tako hudo! Mami ne bo nihče nič storil.«

Moj Bog, kako se le more tako razburjati! Saj to ni nič nenavadnega.

»Ivo! Veš » – spet se je dvignil – »Ivo, vsega tega so krivi ljudje, ki pozabijo, da imajo le eno mater in le en dom!«

Kaj bi mu dejal na to? Obrnil se je na drugo stran in čakal, kdaj bo oče legel. Govorila pa nista to noč nič več.

Ko je Šribar drugo jutro pogledal skozi okno na trg, so sedeli na tlaku ob hišah jugoslovanski vojaki in se smeje greli v soncu.

Konec je revolucije!

Konec besedi: Kje so naše meje?

Na Velikonočno soboto leta 1935 je bila pri Šribarjevih vsa hiša polna. Ivo, ki je bil prišel s popoldanskim vlakom, ni mogel najti v jedilnici prostora, kjer bi mirno lahko popil svojo kavo.

Hellmuth in Ilse, Petrova dva, Marko, in Ivan, Malikina dva, Borut, Smiljan in Milena, Gretkini trije, še Hugonova Renatka in Uršika – vse se je gnetlo okrog mize, na tleh, na stolih, ob steni, pod mizo, na zofi.

Toliko dece, toliko dece! Slovensko in nemško, vsevprek so čebljali, se ravsali, si kazali svoje avtomobile, matadorje in punčke, eden se je cmeril, dragi je hotel imeti telo Pepco, tretji, Gretkin Borut, je hotel njemu deklamirati o mladem Jugoslovanu, le Hugonova Renatka jih je gledala vse po vrsti, nemo in vprašujoče, češ, ali je kaj takega sploh mogoče?

K sreči je prišel svak Ogorevc, ravnatelj meščanske šole in strog mož. Njega so se vsi bali, le njegova žena Greti ne, ki je bila skoraj dvajset let mlajša od svojega moža.

»Mir!« je velel in celo mali Hellmuth je kaj naglo zlezel raz komode. »Kje je Greti? Kje so sploh ženske?« je vprašal. Tedaj šele je zagledal svojega svaka. »Oho – Ivo, ti tu? Kdaj si prišel?«

»Popoldne! Kje pa je oče?«

»V pisarni! Saj veš, da bo delal do zadnje minute! Kje so žene in Benčan, Peter in Hugo?«

»Na pokopališče so šli k Renati! Te so meni pustili!«

»Lepa zabava! No, zakaj pa niste šli z mamo in z onimi na pokopališče k tetki Renati? A?« je vprašal Ogorevc. »No, Milenčica, mala moja lučica, ne greš k meni?« je vprašal svojo triletno hčerko in jo vzel v naročje. »Jaz, jaz, jaz!« Naenkrat je bilo vpitja in solza. Vsak je hotel v naročje.

»Ali je tu vedno tak kraval?« je vprašal Ivo nesrečno.

Ogorevc se je zasmejal, da se mu je stresla močna spodnja čeljust.

»Tako vpraša pač le samec! To še ni nič. Le čakaj, da se malo stepo med seboj. Le reci Heilmuthu, da je Hitler osel, pa boš imel vojsko!«

»Nein – Onkel, Hitler ist kein osel!« se je že zadrla mala Ilse, triletni čmrljček brata Petra, ki je bil že par let obratovodja v neki trgovini v bližnjem mestu in ki je prihajal s svojo ženo, Heleno Wieslerjevo, tudi spet domov na praznični oddih.

Vsi so prihajali domov. Pred nekaj dnevi je bil prišel tudi nesrečni Pavel, ki je bil zaprt skoraj šest mesecev. Osumljen komunistične propagande! Lepo priporočilo za sprejem v učiteljsko službo.

Renata je že dve leti mrtva. Umrla je za tifusom.

Skoraj vsi drugi so dobro poročeni, Hugo je lekarnar, Pepca je še vedno tako pobožna in samska, Malika ima učitelja Benčana, Greti tega Ogorevca.

Ivo je popil kavo in stopil v sobo, v kateri bi naj nocoj prenočeval. Bil je že precej let zdoma. Bil je prokurist neke tovarne na Kranjskem.

Šel je v pisarno k očetu. V sprednjih prostorih ni bilo nikogar več!

»O, ti si! Prav, da si prišel!« In poljubila sta se na obe lici. »Sam sem tu, vsi so že šli. Pa se mi je čudno zdelo, kdo bi me zdaj še obiskal! No, kako je?«

»Dobro, oče! Takole – saj veš. Kriza!«

»Kriza! Tudi pri nas! Lahko si misliš, kako mi je nerodno, če mi pridejo ljudje s svojimi knjižicami po svoje bore groše – pa jim lahko izplačam le pet kovancev. Jokali so se mi že pred okencem!«

Ivo je pokimal in ogledoval očeta. Menda bi že rad nadaljeval svoje delo, da bog ne daj ne bo kakega zaostanka preko praznikov.

»Kar delaj, oče! Bom počakal tu!«

»Prav, prav! Vidiš – to je pametno! Saj veš – človek ima vedno že kaj nujnega opraviti!«

Seveda! Še vedno stari! Le zelo postaral se je. Debela glava je v tilniku že vsa zgubana, lasje zelo redki in sivi obraz nabrekel in kljub temu zelo bledikast. Piše pa še vedno tako lepo! In kako naglo! Kako marljivo! Pa ne zase! Za preljubo hranilnico, brez katere si ne bi mogel najbrže zamisliti življenja!

»Oče – kaj pa iščeš?«

»Ah, nič! Svoje dokumente sem nekam založil!«

»Dokumente?«

»Spomnil sem se baš sedaj! Če bom prosil za vpokojitev, jih potrebujem! Aha – tu so! Vidiš – krstni list! Glej, tega je še podpisal stari Rosnar! No, saj ti boš vedel, da je bil ta tudi nekdaj konček slovenskega pesnika! Da? Kaj ne? Glej – to je pa poročni list! Le midva z mamo še živiva – vsi drugi, ki so tu zapisani, so že mrtvi. Notar Marinc, se ga še spominjaš – vidiš, ta je bil moj najboljši prijatelj, zelo učen gospod!«

Še vedno je ponosen nanj! Aha – to je pa mamin oče, podpisan pa je rajni dekan Gomzej.

»Zdaj manjka le še mrtvaški list, pa sem kompleten!«

»Za vpokojitev? No, no – oče, če te kdo gleda, kako delaš, pa se mu potem kar neumno zdi, da tako govoriš!« je rekel Ivo kolikor mogoče resno. Ali čuti oče kaj? Ali ni zdrav? Ali čuti, da se mu bliža že oni pokoj, za katerega ni treba nič druzega plačati kot grob in pogreb?

»No, pojdiva sedaj oče! Mama bo huda!«

»Imaš prav! Če ima toliko obiskov v hiši je presneto osasta! Sicer pa je zelo pridna, veš! No – zdaj bo že bolje, le da je Pavel doma.«

In ko sta šla po stopnicah navzgor, je Ivo nehote pogledal v očetovo lice. Dovolj gub so mu vrezali v čelo! In kako počasi je že stopal. Sapnik mu nagaja. – Ah kaj, v pokoj bi moral! Pa bo lahko še živel!

***

Po večerji so še dolgo sedeli skupaj. Poleg Iva je sedela mama. Postarala se je bila tudi ona, a bila je mnogo krepkejša videti nego oče. Oče se je pogovarjal nekaj s sinom Hugonom in zetom Benčanom, ki se je strastno zanimal za politiko.

Ogorevc je menda skušal premotili brata Petra, da ne bi posluhnil, kaj govore oni z očetom. Peter je debel in močan gospod, modno oblečen in kljub svojim mladim letom že malo plešast.

Ženske čebljajo, sestre in svakinje, pol nemško, pol slovensko.

Mama pa je vesela in ko je vesela, hoče, da bi peli!

»No pa zapojmo slovenski! Tista »golgar gablja tolka let!«

Mama, mamica, kako jim skuša ustreči na vse strani! Le da jih pritegne skupaj, le da se ne bi prepirali, le da se nikdar več ne bi razkropili in pustili dom! Pavla, svojega najmlajšega, pa je poslala spat, le da se ne bi kateri brat ali svak vanj zaletel. Ko jim tudi ni zameriti, da se jeze nanj, češ, kaj moramo mi vsi preslišati radi našega najmlajšega svaka – državi sovražnega elementa!

Vsi so že okajeni, ko se poslove Pahernikovi in Petrovi ter oba svaka, ki bosta prenočevala v hotelu.

Mama še pogleda k Pavlu, da li mrda ne bedi v jezi in bridkosti. A Pavel spi mirno. Saj je na varnem in gorkem!

Ivo se je prebudil in zravnal v postelji. Ali ni nekdo kljukal na vrata? V sobici je tema in on ne ve, kje je treba prižgati luč.

»Kdo je?«

»Ivo!« O, to je oče! V nočni halji smukne k njemu v sobo.

»Otroci baje ne morejo spati, če smrčim in zdaj si ne upam zaspati, pa sem tako truden!« Oče – se ne upa zaspati radi vnukov! »Ali smem malo k tebi? Ali bo postelja dovolj široka za oba?« Seveda! Seveda!

Nekaj časa ležita mirno, potem pa pravi oče tiho:

»Ivo, ali mi boš nekaj obljubil?«

»Kaj pa oče?« Tako buden je njegov glas!

»Ali boš prosil za moje mesto, če bi se kaj zgodilo? Prav gotovo ga dobiš!«

»Ali oče, na to sploh še mislil nisem!«

»Pa misli zdaj enkrat, moj sin! Glej saj sem prišel tudi jaz k tebi!« A zato ni mogel spati! Kaj ga neki muči? Smrt?

»Bom!« je obljubil trdno.

»Sinko! Še nekaj – obljubi mi v roko, da boš mamo lepo imel in da ji nikoli ne baš očital kaj glede narodnosti in zaradi Hitlerja, če bo kaj brbljala, kar pusti – veš, za človeka je vedno bolje, da je v defenzivi!« Stari se je skušal še zasmejati. »Veš, jaz sem bil vse svoje življenje v defenzivi, mnogokaj sem pretrpel – pa sem se le obvaroval kajhe in vas nesreče! Naš mali Pavlek pa je le preveč govoril! Pa je škoda časa. Časa je škoda – veš, jaz sem že izkusil, da se svet itak sam premakne, pa če mu pomagaš ali če mu braniš – nič kaj mnogo ne zaleže!«

»Oče, ali te ne zebe?« je vprašal Ivo, da bi sploh kaj govoril.

»Ne, nič me ne zebe. Sinko, ali se lahko zanesem nate? Boš gledal na mamo? Zelo poštena ženska je in zelo dobra, veš! In na Pavla glej in pazi, da se bratje ne bodo preveč zravsali! Boš?«

»Bom, oče!«

»Pa nikoli ne pozabi, če boš imel še toliko dela, da ima mama 10. julija god! Kar ob novem letu si podčrtaj v koledarju! Tako sem delal tudi jaz, da nisem potem prezrl!«

»Da, oče! Sedaj bova pa spala, kaj ne?« in naslonil se je na očetovo ramo in se na moč trudil, da ne bi oče opazil, kako mu polže solze iz oči.

Ko se je prebudil, je bil že dan.

Oče je še mirno spal.

Zunaj je bilo pomladno jutro – Velikonočno jutro – videl je skozi okno kos zelenega travnika visoko gori ob Pohorju. Zdaj je sonce sijalo nanj.

»Kadar se ozeleniš
mladim fantom žalost striš ...«

Saj res! Saj res! To je bilo! Ta pesem je bila, ki je ni mogel doumeti, ko jo je slišal v rekviemu Heinza Molla nekoč v Rimu. To je bilo predlanskem, ko je potoval tja doli. Za neko pokojno kraljico ali koga že je bil rekviem. Heinz Moll! Po tretjem »Agnus dei dona ei requiem sempiternam ...« se izvije iz vijolin:

<poem> »Kadar se ozeleniš mladim fantom žalost striš ...« <poem>

Tako je doumel Heinz Moll življenje? In vendar živiš, v zelenju in soncu spoznavaš žalost in bridkost in vendar živiš in upaš v novo zelenje in še svetlejše sonce. In to je našel v tej mali slovenski pesmici!

Kako je dejal oče sinoči? V defenzivi! V defenzivi! Tudi domovina je v defenzivi – zmeraj, zmeraj – premala je za veliko osvajanje, a ne prešibka za življenje! Vztraja in živi, živi ...

1. »Šilher« = rdeče vino podobno cvičku. Stainz = kraj blizu drž. meje, odkoder so vozili največ slavnega »šilherja«.