Mejnik (Jože Urbanija)

Mejnik Soteščan

v delu

Izdano:	Domovina let. 16, št. 5–15 (1933)
Viri:	dLib 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji:	Jožef Urbanija
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

"Kje si bil, Matevž?"

"V gozdu za Jelšo."

"Pa si nekam slabe volje." Tako je govorila Lipnica svojemu možu, ki je prišel domov neke nedelje popoldne.

"Od jeze bi se razpočil." Lipnik je trdo sedel za mizo in naslonil glavo v dlani.

Žena je hodila okrog njega kakor mačka okrog vrele kaše. "Kaj neki mu je?" se je na tihem vpraševala.

"Za Jelšo sem bil", je ponovil Lipnik. "Pol leta že nisem bil tam, pa bi bilo bolje, da bi še danes ne bil …"

"Kaj pa je bilo?" Lipnica je nestrpno čakala odgovora.

"Mejnik je prestavljen ... Za več sežnjev na mojo zemljo …"

Ženi je zagomazelo po telesu. Obšla jo je tiha bojazen. Rekla ni nobene besede. Matevž je bil tak, da ni mnogo govoril, kadar ga je vpraševala. Kadar ni nihče sitnaril, tedaj je počasi razložil vse, kar je imel na srcu.

Tudi danes je nadaljeval sam od sebe: "Tista visoka bukev ni več naša ..."

"Čigava pa je?" je poizvedovala.

"Klemenčeva." Matevž je skrčil pesti, ko je izgovoril to besedo.

"Ali meniš, da se je Nace igral z mejnikom? Menda ni tako otročji."

"Kdo pa? Saj lahko otipamo z rokami ..."

Cila se je poglobila v davne spomine in začela modrovati: "Kakršen oče, takšen sin ... Požrešnost je podedoval po očetu ... Tudi on je zagrabil, kar je dosegel..."

V Lipniku je vrelo in iskalo duška. Pogled mu je švigal, po sobi od kota do kota. Tedaj je vstopil sin, praznično oblečen.

"Ivan!" mu je zaklical in pomignil, naj prisede.

Sin mu je ustregel. Primaknil je stol in sedel k očetu.

Lipnik je začel po kratkem molku: "Fant, povej mi, kakšno kazen predpisuje zakon za prilastitev tuje lastnine?"

Ivan je pomišljal. Ne zato, da bi odgovoril pravilno, marveč ker se je čudil očetovemu vedenju.

"No, ali ne bo nič?" je oče nejevoljno zarentačil. Mož je bil nestrpen ter ni rad videl, da se je kdo pred njim obiral.

"Čemu pa vprašujete?" To je bilo tisto, kar je mladeniča najbolj zanimalo.

"Zato, da bom vedel." Lipnik je bil že togoten, ker mu ni prav odgovoril.

Fant je zmignil z rameni. "Oče, vaše vprašanje ni jasno izraženo."

"Kako da ni? Ali te zato pošiljam v mesto, da si vsak dan bolj neumen. Tisto se uči, česar ja treba znati."

Sin je bil užaljen ter ga je zavrnil: "Oče, zakone nam bodo razlagali šele na višjih šolah ..."

"Torej ne veš?" Mož je spoznal, da je segel predaleč. "Pet let že študiraš, pa ne znaš odgovoriti na navadno vprašanje."

"Dozdaj še ne vem, kaj prav za prav hočeta od mene ..."

Lipnik se je pomiril. Zavedel se je, da sinu res še ni vsega povedal. Začel mu je razlagati: "Za Jelšo sem bil — na meji med mojim in Klemenčevim gozdom. Opazil sem, da je prestavljen mejnik. In prav na meji rasejo najlepša drevesa ..."

"A tako!" Ivanu ni bilo prijetno, ko je to izvedel. Hitro je vprašal: "Oče, ali pa tudi veste, kdo je mejnik premaknil?"

"Jaz ga nisem. Tako neumen ne morem biti, da bi popravil mejo v svojo škodo ..."

"Vidite, ako niste nikogar videli, tedaj tudi na morete nikogar obdolžiti ..."

"Bomo videli!" Lipnik se je ugriznil v spodnjo ustnico.

"Zakon je precej strog, kadar varuje čast in poštenje ..."

"Moj sin, pa s Klemencem drži!" je zgrabilo očeta. "Zato ga bom izšolal, da bo nasprotniku pomagal ... Na svojih prsih bom zrečil gada."

Fant mu je izkušal dopovedati. "Oče, vi me ne razumete. Želim vam le dobro. Preden začnete pravdo, morate natanko premisliti, sicer je nevarno, da izgubite ..."

Te besede so očetovo mnenje še bolj utrdile. Ali nista s sosedom celo dogovorjena? Fant menda rad zahaja h Klemencu. Dozdaj mu še ni rekel zaradi tega žal besede. A prijateljstvo bo treba razdreti. Mlado drevesce se mora upogniti.

"Ali meniš, da bom izgubil?" se je oče porogljivo namuznil. "Meni ni treba tega pripovedovati."

Ivan je dopolnil šele 16 let, zato se ni smel prepirati z očetom. Rekel je pohlevno: "Oče, pravde so drage in denarja je škoda. Mirno bi se pogovorili."

Ta misel se očetu ni zdela napačna. "Pa stopi po Naceta", je bil pripravljen poizkusiti. "Reci, da se bova nekaj pomenila."

Tako opravilo pa fantu ni bilo kdo ve kako prijetno. Bal se je zamere. Klemenc je hitro užaljen. Ako se mu zaguli, bo užaljena tudi njegova hčerka. Francka je občutljiva ter jo zadene vsaka trda beseda.

Zato je pomišljal: "Oče, sami bi stopili do Klemenca ..."

"Jaz?" Ponosnemu Lipniku se je zdelo poniževalno. "Ali sem jaz prestavil mejnik? Grešnik mora poklekniti pred spovednika."

"Tisto že, toda ..." Ivan se je počasi odpravljal.

"Kar s teboj naj pride", je naročil oče in dostavil: "Ako hoče."

Mladi dijak je odšel k sosedu. Nerad je ustregel natančnemu očetu. A gorje mu, ako bi se bil uprl.

Lipnik je odprl okno in gledal za sinom. "Pa hitro pridita!" mu je zaklical, preden je sin izginil za ovinkom.

Ivan je našel Klemenca na dvorišču. "K nam bi šli za nekaj časa", ga je nagovoril. "Oče bi radi z vami govorili."

"Zakaj pa sami ne pridejo k meni?" se je sosed upiral vabilu.

"Ne vem. Rekli so mi samo to, da se bosta nekaj pomenila."

"Nočejo, da bi kdo poslušal", se je vmešala Francka, ki je pritekla iz veže.

"Vedeli so, kako boš radovedna." Ivan se je zapletel z dekletom v pogovor, čim je odšel Klemenc z rokami v žepu k sosedu.

"Kaj neki imata?" je bilo dekle radovedno. "Ali bosta sklenila kako kupčijo?"

Fant je kljubujoče skomignil z rameni.

Francka se je ustrašila. "lvan, ti veš, pa mi nalašč prikrivaš ..."

"Vem," je pritrdil. Svoji izvoljenki ni hotel lagati.

"Tedaj mi povej, da me ne bo skrbelo ..."

"Ne morem, Francka. Sicer je bolje, da ne veš ... Toda kmalu boš izvedela ..."

Mladenka je ugibala: "Ali gre za kake marnje? Vašega očeta sem videla, ko so šli iz gozda ... Poznalo se jim je, da jih žuli čevelj ... Kdo je zopet nerodno obrnil jezik? Rada bi ga poznala."

Ivan ni hotel ničesar izdati.

Francka pa ni odnehala. Trudila se je in napenjala možgane, mogla pa ni ničesar pogoditi.

Ivanu se je zasmilila. Rad bi ji bil ustregel, toda bal se je, da bi se ji s tem ne zameril. Hči bo nedvomno držala z očetom, kakor bo moral tudi on, ako pride do spopada ... Tako bo nastalo nasprotstvo ... Počila bo sladka vez prijateljstva ...

Mladenka je zahtevala: "Povej, ali pa te ne bom nikdar več vprašala ..."

Kakor puščica so ga zadele te besede. "Očetu ni nekaj prav ..." Tako hudo mu je bilo to izgovorili. "Mejo tam za Jelšo je nekdo popravil ..."

"Pravdali se bomo!" je dekle osupnilo in prebledelo.

Ivan je upal: «Mislim, da se bomo še pobotali ..."

"Ni verjetno. Ti poznaš svojega očeta, jaz pa svojega. Oba sta trda ko kamen."

"Radoveden sem, kako se bosta pomenila."

"Sprla se bosta in vpila, da bo čula vsa Poljana."

Mladenič se je poslovil z namenom, da bi ujel kako besedo.

Lipnik je sedel za mizo, ko je Klemenc stopil v sobo. Prva beseda mu je bila, zakaj ga je povabil.

"Zato, ker te potrebujem", mu je zabrusil. "Nalašč te nisem klical ..."

"Ne, sem prav radoveden."

"Takoj boš izvedel." Matevž si je odkašljal in nadaljeval: "Danes sem bil za Jelšo ..."

"No, in ..." Klemene je videl, da se sosed ne šali. Njegov glas mu ni preveč ugajal. In v grlu mu je hreščalo.

"Med mojim in tvojim gozdom ni vse tako, kakor bi moralo biti ..."

"Kako pa je?" je privzdignilo Klemenca, da je kar poskočil.

"Tisti kamen, ki mu pravimo mejnik, je zlezel na mojo zemljo ..."

"Ni mogoče!" Takega poročila se je Nace najmanj nadejal. Zato je dostavil presenečen: "A zato si me poklical?"

"Da, zaradi mejnika. Take zadeve je treba hitro urediti. Meje niso za igračo."

Klemenc je porasel: "Ali meniš, da sem otrok ter se igram s tvojim mejnikom?"

"Resnica je, da je mejnik prestavljen." — Lipnik ga je srdito pogledal.

"Za Jelšo, praviš? Beži, beži! Tega ti ne verjamem."

"Nace, nikar me ne razburjaj! Verjel boš drugim ..."

"Nikomur. Vem, kaj delam."

"Mejnik je prestavljen", je ponovil Lipnik z glasnim poudarkom. Tako je soseda še bolj razdražil.

"Matevž, tak daj si dopovedati." Nace je bil rdeč ko rak po vsem obrazu. "Ko sem bil zadnjič za Jelšo, ni bilo nikake izpremembe. Zdaj pa praviš ..."

"Da se je tvoj gozd nepričakovano in nezakonito razširil ..."

"Tvoj pa skrčil, kajneda."

Klemenc se je pošalil: "Ako prideneš, je manjše, če pa odvzameš, je večje ..."

"Seveda." Lipnik ga je zbodel: "Ako prestaviš mejnik na moj svet, tedaj je tako, kakor pravi uganka."

V Klemencu je zavrelo: "Kdo je prestavil mejnik? Ponovi, kar si rekel."

Matevž ni imel poguma. Vedel je, da ga bo Nace prijel za besedo. Zato se je umikal: "Nekdo ga je prestavil ... Ako bi vedel, kdo se je predrznil, bi ga potipal ..."

"Pomni, koga si obsodil!" mu je zagrozil Klemene vzlic naglemu umiku.

"Kdo se te neki boji! Govoril sem resnico."

"Pa jo boš tudi dokazal?" ga je vprašal Nace zasmehljivo.

Lipnik se je potrkal na prsi: "Mejnik bo govoril. Sam bo pokazal, kje stoji, ter bo najboljša priča ..."

"Pove naj ti tudi, kdo ga je prestavil ..."

"Gorje mu, kogar bo obdolžil. Njegov žep se mi smili ..."

Klemenc je hodil nemirno po sobi. Od razburjenja ni vedel, kako bi zasukal besedo. Matevža ni lahko ugnati. Kar si je vtepel v glavo, to bo trdovratno ponavljal. In vendar mu mora dokazati, da ga je obsodil krivično. Prav zares se ni zavedal nobene krivde.

Oba sta molčala nekaj časa. Klemenc je premišljal, kako bi mu dopovedal. "Matevž, ali se ti blede ali sanja?" je rekel po kratkem preudarku.

"Meni?" Lipnik je bil užaljen. "Ne misli, da spim z odprtimi očmi kakor zajec."

"Ne verjamem, dokler se sam ne prepričam ..."

"Pa pojdiva pogledat!"

"Pojdiva!" Klemenc je bil takoj pripravljen oditi.

Mahnila sta jo po stezi proti gozdu, ki se je raztezal nad Poljano. Zadaj na drugi strani hriba je bila prostorna dolina, kjer je izviralo več studencev. Zaradi močvirja je tamkaj prevladovala jelševina.

Gozde, ki so obrobljali to dolino, so imenovali Poljanci ,za Jelšo'. Tam so rasle visoke in gladka smreke in debele bukve. Gospodarji so svoje gozdove silno varovali. Sekali so le slabša drevesa za domačo potrebo.

Klemenčev in Lipnikov gozd sta bila najlepša, kar jih je bilo za Jelšo. Meja je bila sicer zarasla, a spodaj v dolini je stal mejnik, izklesan iz trdega kamna. Vanj je bila vsekana letnica tistega usodnega leta, ko sta prednika uredila mejo po dolgi pravdi. Sovraštvo, ki je nastalo takrat zaradi meje, se je hladilo silno počasi; ko so čez leta izginili sledovi, so ostali še dolgo neprijetni spomini.

V dolini ob mejniku sta se ustavila Lipnik in Klemenc, ko sta dospela za Jelšo. Hodila sta sicer skupaj, a vsak po svoji strani pota ter nista mnogo govorila.

"No, ali vidiš?" Matevž je udaril s palico po mejniku.

Klemenc je zmajal z glavo. Videl je, da je kamen res prestavljen. Toda sam ga ni premaknil. Kdo ga je presadil, mu je bila uganka. Prst okrog mejnika ni bila zrahljana. Mesto, kjer je stal poprej, se ni več poznalo.

Lipnik je premeril s palico razdaljo. Vedel je natanko, kje je bila prejšnja meja. "Poglej, do tukaj smo grabili listje in sekali drva", je kazal sosedu. "Tista visoka bukev je moja; ko sem bil še otrok, sem zarezal vanjo začetnici svojega imena. Še sedaj se poznata."

Nace je molčal. V njegovem srcu je nastala borba: poštenost in lakomnost sta se spoprijeli. Prva je pritiskala, naj pritrdi sosedu, a druga mu je branila.

Matevž je opazil njegovo zadrego. Prav od blizu mu je pogledal v oči in rekel: "No, ali ti nisem povedal? Ta kamen je tako glasen, da ga moraš poslušati."

"Pa nič ne čujem." Klemenc ga je imel za norca. Zmagala je pohlepnost; pravičnost se je z žalostjo umaknila.

"Ali si tudi slep? Kje je meja?"

"Kje neki? Tukaj, kjer je mejnik."

"A tako!" Lipnik se je pričel hudovati: "Mejnik ni stal na tem mestu. Semkaj ga je postavila hudobna roka ..."

"Jaz ga nisem. Do pekla naj se pogreznem, ako sem se ga kdaj dotaknil." Mož je govoril resnico. Grešil pa je, ker je vedel, kje je meja, a ni hotel priznati.

"Potem je opravil vrag namesto tebe ..."

Te besede so Klemenca nekoliko pogrele. Sam vrag ga je menda res prijel za jezik, da mu noče govoriti. Nihče drugi mu ni mogel vzbuditi poželenja po tuji zemlji.

"Ako hočeš, da ostaneva prijatelja, postavi mejnik nazaj na prejšnje mesto", je poizkusil Lipnik z lepo besedo.

"Jaz?" Klemenc se mu je zaničljivo zarežal. "Tega ne bom nikdar napravil."

"Kakor hočeš. Ampak ne reci mi pozneje, da te nisem prosil."

"Mejnik naj ostane tam, kjer je meja ..."

"To bodo povedali drugi, ako v treh dneh ne izvedeš, kar zahtevam ..."

Nace se mu je rogal: "Čujte, čujte! Gospod Lipnik zahteva ... On, ki ima pravico in oblastvo ... Vsi drugi smo njegovi hlapci ..."

Matevž se ni zmenil za posmehovanje. Izrekel je svečano: "Nace, sklicujem se na tvojo poštenost. Ako si mož, se ne boš upiral."

Klemenc je udaril z nogo ob tla ter se zadrl: "Tebi se ne uklonim, ako se postaviš na glavo."

"Tedaj sva opravila." Lipnik mu je obrnil hrbet. "S krivičniki se ne ukvarjam."

"Kdo je krivičnik?" ga je prijel Klemenc za besedo.

"Vsak, kdor si prilasti nekaj, kar ni njegovo ..."

"Reci, da sem jaz!" ga je silil in stopil predenj.

"Kdo pa drugi", je ušlo Matevžu.

"Dovolj si rekel. Po krivem si me obdolžil. Drago mi boš plačal to žalitev."

"Ne misli, da se bojim," je zgrabilo Matevža. "Ne pojdem še po svetu zaradi tebe."

"Mar naj grem jaz? Tega veselja ne boš zlepa doživel."

"Nace, od tebe ne maram drugega kakor tisto, kar je moje ..."

"Pri meni ni nič tvojega," ga je zavrnil.

"Pravico zahtevam!" Lipnik je udaril s palico ob mejnik, da je odskočil drobec v soseda ter ga neznatno ranil.

Klemenc si je obrisal kapljico krvi, ki se mu je pocedila po obrazu. To ga je še bolj ujezilo.

"Le razbij mi kamen!" mu je zapretil.

"Meniš, da se ga ne upam?"

Znova je zamahnil po mejniku in zakričal: "Proč mi ga spravi z moje zemlje!"

Klemenc je urezal palico ter jo zasadil poleg mejnika. "Tukaj bo stal, kjer je meja," se je drl na vse grlo.

"Le zijaj!" Lipnik se mu je smejal, čeprav je bil jezen. "Kdo se zmeni za tvoje besede."

"Toliko, kot se zmenijo za tvoje. Le nikar se ne ponašaj."

"Bedak!" Lipnik ga je začel obsipati s psovkami, katere mu je Klemenc prav obilno vračal. Naposled sta si namerila s palicama, nihče pa ni imel poguma, da bi bil prvi udaril. Oba sta se zavedala, da je prvi udarec prepovedan.

Klemenc je bil nekoliko šibkejši, zato je hitro odnehal. "Tvoj oče je spravil pod zemljo mojega očeta," mu je oponesel.

"Trmast je bil kakor ti," je grajal Lipnik napake njegovega očeta.

"Pusti ga v miru!" mu je prepovedal.

"Ti pa mene. Glej, da boš prestavil mejnik. Tri dni imaš časa."

"Solit se pojdi s svojim mejnikom."

"Na svidenje pred sodiščem!"

Soseda sta odšla proti domu. Lipnik je zaupal v pravico. Možak ni bil hudoben, a Klemencu je privoščil vse najhujše zaradi njegove trme. V žepu je stiskal pesti, zakaj debeli dlani sta ga srbeli. Ako bi smel, to bi ga premikastil!

Klemene je odhajal s povešeno glavo, vidno poparjen. Meja za Jelšo ga je skrbela. Čez nekaj tednov se bo vršila sodna razprava. Radoveden je bil, kako se bo izteklo. Izvedenci bodo ugotovili, da je mejnik res prestavljen. Dolžili bodo seveda njega, a kdo mu bo dokazal.

Morda pa mu bo pokazala sreča prijazno obličje. V mapi, kjer so označene meje, se najdejo včasih napake. Priče se rade zapletejo v protislovje. Dokazi se vselej ne posrečijo. Poljanci, ki so poznali mejo, so pomrli. Živi samo še kočar Štrbunc, a ta bi se dal pridobiti. Pomagal bo seveda onemu, ki mu bo bolje plača.

"Toda!" Mož se je popraskal za ušesi. Spomnil se je prisege.

"Ne, prisegel pa ne bom," se je uprl samemu sebi. "Zahteval bom seveda mejo tam, kjer stoji mejnik. Mirno pa bom potrdil s prisego, da mejnika nisem prestavil."

Možaka sta dospela na Poljano v precejšnji razdalji. Lipnik se je takoj napotil k županu zaradi občinskega ogleda. Drugi dan je prejel Klemenc pismeno povabilo.

II.

Čim sta Lipnik in Klemenc odšla iz gozda, je vstal za grmom možak s potuhnjenim obrazom. Čepel je v goščavi blizu mejnika, kjer je oprezno poslušal. Debele izbuljene oči so se mu svetile kakor jastrebu, kadar zalezuje svojo žrtev. Čul je vsako besedo, kakor pravi pregovor: "Kadar se dva prepirata, tedaj se tretji smeje ..."

Štrbunc, tako so rekli Poljanci vaškemu kočarju, se je zavedal, da ni za Jelšo žive duše. Več se mu ni bilo treba skrivati, zakaj vas je bila oddaljena skoro pol ure od gozda. Pot, ki je držala tod mimo, se je v hosti izgubila. Možic je prilezel iz svojega skrivališča in sédel na štor ob mejniku. Z nekim sovražnim zadovoljstvom si je gladil rjavo resasto brado in govoril: "Sta že skupaj ... Kmalu sta se naskočila ..."

Dedec se je maščevalno zarežal. Ves, kakršen je bil, je sličil ogabnemu gozdnemu škratu, o katerih pripovedujejo pravljice, da so prebivali nekdaj v temnih lesovih.

"Štrbunc, ti si navihan!" je hvalil samega sebe. "Kako premeteno si ju razdvojil!"

Potem se je zaglobil v preteklost. Pred mnogimi leti je bilo — takrat, ko je še živel stari Lipnik, ki je pokojnega Klemenca smrtno sovražil. Sprla sta se zavoljo mejnika. Pol vasi je pričalo za Lipnika, ostala polovica pa je govorila za Klemenca. Pravda je iztekla tako, da je izgubil Lipnik nekaj sežnjev gozda, sosed pa ja moral plačati polovico stroškov.

Soseda se od takrat nista mogla videti. Vsak dan sta molila v očenašu: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo ..." V resnici pa si nista nikdar odpustila. Hodila sta k izpovedi in obujala kesanje, odhajala pa sta vedno s prejšnjim grehom. Lipnik je molil kakor cestninar: "Gospod, zahvalim te, da nisem tak, kakor je ta, ki pa sovražim." Klemenc pa je zavijal oči in hvalil Boga, ker je ustvaril pekel za grešnike in nebesa za pravičnike.

Župnik Andrej si je mnogo prizadeval, da bi ju pomiril in sprijateljil. S tem namenom je prišel večkrat na Poljano. Zdaj se je oglasil pri Lipniku in drugič pri Klemencu. Župnika sta sicer oba soseda spoštovala, nista pa se ravnala po njegovih besedah.

Kadar je prišel gospod župnik k Lipniku, tedaj je vselej zasukal besedo tako, da so govorili o sosedu. Navadno je omenil: "No, kako pa Klemenc? Ali se je že kaj poboljšal?"

"Kdo pa ve?" je bil Lipnikov odgovor. "Zastran mene, naj govori ali pa laja ..."

Župnik je menil: "Lepo bi bilo, ako bi se sprijaznila ..."

Na to je Lipnik navadno molčal; včasih pa je nedolžno vzdihnil: "Toliko hudega mi je napravil ..."

"Kar je bilo, moramo pozabiti," je dejal gospod Andrej. "Ljudje imamo svoje napake."

"Utopil bi me v žlici vode," je našteval Lipnik sosedove slabosti. "Denar za pravdo naj mi povrne ... Bog me varuj pred tem človekom!"

Župnik ni vedel, koga naj bi obsodil. Klemenc je bil najboljši človek, kadar je govoril z duhovnim gospodom. Rad je govoril o svetnikih, samo o spravi s sosedom ni maral slišati besede. "Saj ga ne sovražim," je trdil. "Samo videti ga ne morem."

Kar se ni posrečilo domačemu župniku, naj bi bil pričaral misijon, ki se je vršil takrat pri fari od nedelje do nedelje. Za spravo med sovražniki je bil določen predzadnji govor. Star misijonar je razlagal s krepkim glasom drugo najvišjo zapoved: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!" Po cerkvi se je čulo pritajeno ihtenje. Zrna božje besede so padala na rodovitno zemljo.

Priletela pa so tudi na skalo. Lipnik in Klemenc sta se srečala po pridigi zunaj cerkve. "Odpustim ti že, odpustim, toda pozabil ne bom," ga je Lipnik hladno nagovoril.

"Jaz tudi ne," je odvrnil Klemenc. "Roko bi ti podal, pa nimam rokavice ..." Take sadove je rodila dvema najhujšima nasprotnikoma dolga misijonska pridiga. Celo angel iz nebes bi ne bil kaj več dosegel. Ko sta se soseda čez nekaj časa zopet srečala, sta bila mutasta kakor pred misijonom.

Štrbunc in Lipnik sta bila dobra prijatelja. Kar sta sklenila, ni izvedela živa duša. Shajala se nista pogosto — menda zaradi varnosti pred sosedi. Lipnik mu je samo namignil in Štrbunc ga je razumel brez pojasnila.

Posušila se je Klemenčeva hruška — tisto košato drevo, ki je širilo veje daleč na Lipnikovo njivo. Pomladi je še ozelenela in cvetela. Nato je orumenelo njeno gosto vejevje in hruška se je poslovila od prirode.

"Miši so oglodale korenine," so vedeli nekateri izmed sosedov. "Tisti prekvati voluhar!"

Drugim se je dozdevalo, da miši ne morejo spodjesti tako debelih korenin, ter so iskali drugih nedostatkov. Misli so se križale; nihče ni mogel pogoditi.

Klemenčevo mnenje je držalo. Njegovo drevo je bilo napoti sovražnemu sosedu, ker je metalo senco na njegovo njivo. Svoje sodbe pa se ni upal glasno izreči. Tega, kar je mislil, ni mogel dokazati.

Za hruško je prišel na vrsto kozolec. Neke pomladne noči je neprestano deževalo. Sem in tja je potegnil veter. Zjutraj je bil prevrnjen Klemenčev kozolec. Gospodar se je čudil, kako se je moglo to zgoditi. Samec je bil vendar oprt na obeh straneh z močnimi oporami. Nekdo jih je moral spodbiti. Klemenc je prišel nekega jutra v hlev, pa ni našel nobene živine. Prazen je bil tudi svinjak, ko je dekla prinesla prašičem krmo.

"Tatovi!" Klemenc je bil ves preplašen.

"Oho!" Tedaj se je spomnil sosedov Lovro, kaj je vse videl in slišal za Jelšo, ko je šel ponoči z vasovanja. Menda je bilo prav ob polnoči in tema je bila kakor v rogu. V hosti se je pojavilo silno lomastenje. Slišal je čudne korake in kar nenadno je zagledal pred seboj dve debeli svetli očesi ...

"Vol je bil," se je zazdelo Klemencu. "Zakaj ga nisi zagrabil?"

"Kakor blisk je planil v goščavo. Tam je nastalo takšno krulenje kakor v zverinjaku ..."

"To so bili prašiči," je nekdo pogodil.

"Tebe pa strah, kajneda," so se norčevali.

"I, seveda." Lovro je kar priznal svojo bojazljivost.

Klemenc je najel nekaj fantov, ki so mu polovili do večera vse živali. Nihče ni vedel, kdo mu je napravil zlobno šalo.

Mož je kmalu po tem dogodku obiskal prijatelja, ki je živel na Hribcih nad Poljano. Sprejeli so ga nad vse prijazno ter mu postregli s pijačo. Klemenc se je hitro opijanil. Proti večeru se je odpravil v dolino z negotovimi koraki. Zanašalo ga je na desno in na levo kakor ladjo, kadar jo zibljejo morski valovi. V dolini pa ga je vrglo za grm, kjer je obležal kakor klada. Ko se je prebudil, je bila že tema.

Hotel je vstati, a se ni mogel premakniti. Noge so mu kakor prirasle k tlom, tudi rok ni mogel razkleniti.

"Ali me je mrtvoud?" je začel trepetati. "Poprej sem vendar hodil ..." Kakor v sanjah se mu je dozdevalo, da je prišel z griča v dolino.

Tedaj ga je v bližini nekdo poklical. "Nace!" Spoznal je svojega sina.

"Oče, kje pa ste?" Pri Klemencu so že pogrešili očeta ter so ga skrbno iskali.

"Tukaj sem," se je oglasil s trudnim glasom. "Ob poti za grmom ..."

"Oče!" Fant se je ustrašil, ko ga je zagledal. "Kaj se vam je pripetilo?"

"Nace, vzdigni me ... Noge so mi otrpnile ... Ne morem se geniti ..."

Sin se je sklonil in prijel očeta za roke. Okrog njegovega zapestja je začutil vrvico ... Enako tudi na nogah nad stopali.

"Oče, kdo vas je zvezal?" je osupnil Nace.

"Ali sem zvezan?" Klemene se je počasi zavedel.

"Roke in noge imate zvezane ... Kdo vam je to napravil?"

"Kaj pa vem ... Legel sem in zaspal ... Potem se več ne spominjam ..."

Vozli v zapestju so bili tako zategnjeni, da jih je Nace komaj odvezal. Noge pa so mu bile privezane k drevesni korenini.

Klemenc je bil vesel, ko jo stopil na noge. Obenem pa ga je bilo sram ter je zapovedal sinu strogo molčati.

Tudi Štrbunc in Klemenc sta se razumela. Seveda tako, da Lipnik o tem ni vedel. Kadar se mu je kaj pripetilo, tedaj je obdolžil soseda. Tako se je izrazil, ko mu je nekdo pokvaril sod sadjevca. Izvrstna pijača je dobila nenadno neprijeten okus, tako da ni bila več užitna. Lipnik je sadjevec pretočil. Na dnu v sodu je našel česen in čebulo.

Take nerodnosti je uganjal Štrbunc toliko časa, dokler sta mu soseda obetala plačilo. Dala pa mu nista ničesar, čeprav ju je kočar večkrat opozoril.

Lipnik se mu je prvi uprl. "Ako si lačen, ti dam kruha," se mu je rogal. "Zato, ker si potreben ..."

"Obljubil si mi nekaj več," ga je kočar rahlo opomnil.

"Kdaj?" je Lipnik vprašujoče zategnil.

"Takrat, ko sem Klemenčevi hruški prilival vrelega kropa ..."

"Oho!" Lipnik ga je posvaril: "Ali se ne bojiš kaj takega ziniti?"

"Ti si me nagovoril. Tudi živine mu nisem izpustil sam od sebe."

"Mhm." Lipnik se je zamislil in Štrbunc si je zadovoljno gladil brado. Mislil je, da je soseda naposled le omajal.

A mož se je zmotil. Lipnik ga je zavrnil po kratkem molku: "Ako bi ti dal, kar zahtevaš, boš rekel, da sem ti plačal. Zato ne dobiš ničesar. Toži me, ako se upaš ..."

Štrbunc je odšel z dolgim nosom. Lipnik je gledal za njim ter mu kazal osle. Zasmehovanje je kočarja najbolj jezilo. "Čakaj, čez sedem let vse prav pride," mu je zapretil, preden je izginit za ovinkom.

Pri Klemencu je Štrbunc prav tako slabo naletel. Ko ga je spomnil obljube, ga je sosed vprašal, koliko je zaslužil.

"Nekaj mi boš menda že odrinil." Dedec bi bil zadovoljen z majhno nagrado.

Klemene ga je obrisal pod nosom: "Zato, ker si delal drugim škodo, hočeš biti plačan ..."

Dedec mu je zabrusil: "Storil sem to, kar si mi naročil ..."

"Štrbunc!" Sosed ga je premeril od nog do glave. "Glej, da ne izve Lipnik, kaj si mu napravil ..."

"Tudi ti se ga boj. Nikar ne umivaj zamorca ..."

"Hahaha!" Klemenc se je prisiljeno režal. "Kdo pa je bil pri Lipniku v kleti? Ali te peče vest zaradi jesiha s čebulo?"

Štrbunc se je ustrašil. Tedaj je zasovražil Lipnika in Klemenca iz dna svoje hudobne duše. Vendar pa se je potuhnil in previdno skrival svojo jezo. Miroval bo toliko časa, dokler ne zastarajo njegovi grehi. Ko bo odstranjena nevarnost jima bo vrnil z visokimi obrestmi, ako mu poprej ne uideta v krtovo deželo.

Lipnik in Klemenc sta že davno strohnela v hladni zemlji. Tudi Štrbunc se je postaral, vendar pa še ni pozabil svoje obljube. Zdaj se moral podvizati, dokler popolnoma ne opeša.

Čas je izmenjal na Poljani mnogo gospodarjev. Tako tudi pri Lipniku in Klemencu. Staro sovraštvo se je z leti ohladilo. Kar je razdvajalo stare, so mladi pozabili.

Štrbunc pa še ni pozabil dejanj, za katere pred leti ni prejel plačila. Zdaj je napočila ura maščevanja. Kakor zver za plenom, tako se je plazil za Jelšo proti mejniku med Lipnikom in Klemenčevim gozdom. Previdno je izkopal kamen in zasul jamo. Na vrhu je nasadil trave ter jo pokril z drobnim listjem. Mejnik je postavil nato precej daleč na Lipnikovo zemljo.

"Zdaj se pa le dajta!" je vzkliknil po storjenem delu. "Kar v lase si skočita!"

Dedec ni mogel dočakati, da bi možaka opazila spremembo. Nestrpno je hodil okrog koče, odkoder se je videlo po vasi in proti gozdu. Kar poskočil je od veselja, ko je zagledal Lipnika, ki jo je mahal iz hoste proti domu.

V prijetno tišino nedeljskega večera je udarilo glasno prerekanje. Lipnik in Klemenc sta prišla iz vasi in zavila na pot proti Jelši. Kočarja je prešinilo vražje zadovoljstvo. "Ščipljeta se in zbadata, da je veselje," ju je pohvalil. "Tako so delali stari do poslednjega dihljeja. Prišel je dan obračuna ..."

S ponosom se je ozrl Štrbunc na mejnik, ki naj bi obnovil na Poljani staro sovraštvo. Potem jo je ubral domov po daljši poti, da bi nihče ne slutil, odkod je prišel. Po vasi so že govorili o sporu, ki je nastal med Lipnikom in Klemencem. Dedec se je delal, kakor bi ničesar ne vedel.

Lipnik je hodil od soseda do soseda in nabiral priče. Toda mladi gospodarji se niso vnemali za pričevanje. Izgovarjali so se, da jim ni znana meja, ker so bili takrat še otroci, ko se je vršila zadnja pravda.

Tudi Klemencu se je slično godilo. Obema so kazali sosedje proti koči, češ, Štrbunc je bil takrat zraven, ko so postavljali mejnike. On mora natanko vedeti, kje je meja.

Potuhnjeni starec pa ni hotel mnogo govoriti. Ko mu je Lipnik obrazložil, kje je našel mejnik, tedaj se je vedel tako, kot bi ga prav nič ne zanimalo. "Menda bo že prav," je rekel naposled malomarno.

"Dedec, ali si ob pamet?" Lipnik se je razhudil: "Kakor je videti, držiš s Klemencem ..."

"Z nobenim," je kratko zanikal.

"Resnico boš moral izpovedati." Lipnik ga je hotel pridobiti, zato ga je postrašil: "In prisegel boš pri sodni obravnavi."

"Jaz nikoli! Kar je bilo pred leti, sem pozabil. Spomin mi je na starost opešal."

"Vsaj približno boš vedel, kje ste takrat določili mejo ..."

Štrbunc mu je nagajal: "Nikjer drugje kakor tam, kjer smo vkopali kamen ..."

"Mejnik je očitno prestavljen!" je pihnil Lipnik.

"Beži, beži. Klemenc ni tako neumen ..."

"Kdo drugi nima nič od tega ..."

"Vedeti mora, da bo izgubil pravdo." Kočar ga je nalašč zagovarjal.

"Dobil jo bo po grbi, da bo pomnil."

Štrbunc ga je hujskal: «Le dajta se, le dajta! Zmaga bo tam, kjer je pravica ... Ako veš, da imaš prav, ne odnehaj!"

"Prisilil me je, pa se bo kesal. Nerad se tožarim, pa ne gre drugače."

"Matevž, nikar ne prizanašaj!" — Tako je zlobnik osrčeval soseda, po drugi strani pa navduševal Klemenca: "Lipnik se boji, da ga boš premagal ..."

"Kaj pa govori?" je zanimalo Klemenca. "Pravi, da nima dokazov," se mu je debelo zlagal.

"Ako izgubim pravdo zaradi zemljišča, ga bom tožil zato, ker me je osumil, da sem prestavil mejnik," je razlagal Klemenc z vso resnobo.

"Eh, kako pa! Nič ne boš izgubil!" Ta trditev je Klemencu silno ugajala, Štrbunc mora nekaj vedeti. In mož je na Poljani najstarejša oseba.

"Sitni ljudje zmeraj nekaj iščejo ..." Klemenc je pogledal starca zaupno kot svojega najboljšega prijatelja.

Štrbunc mu je prikimal: "Siten je, siten. Križ je s takim sosedom."

Klemenc je računal na pomoč premetenega starca, zato se mu je dobrikal: "Ti veš natanko, kje je meja. Ako bi držal z menoj, bi ti nekaj odrinil ..."

Kočar se je spomnil obljube starega Klemenca, ki ga je nekdaj tako nesramno varal. Mislil si je: "Osel gre samo enkrat na led" in rekel hladno: "Nace, zaradi mene naj bo, kakor hoče. Ako boš ti dobil, tedaj bo sosed izgubil, ali pa bo narobe. Če bi se jaz vtaknil vmes, bi se zameril tebi ali pa sosedu."

"Seveda." Možaku ni prijal tak odgovor, a se je moral zadovoljiti. Štrbunca ni maral siliti, ker je nevarno, da bi naposled kaj izbleknil v njegovo škodo.

Poljana se je razdelila v dva tabora. Nekaj jih je držalo z Lipnikom, drugi pa s Klemencem. Vsi so bili radovedni, kakšne uspehe bo prineslo posredovanje občinskih očetov.

III.

Na Poljani je odzvonilo k večernicam kakor vsako nedeljo. Toda v cerkev so lezle le stare ženice z otroki. Drugi so se zbirali zunaj vasi in čakali, kdaj bo prišel župan s svetovalcema, ki obravnavata sporne zadeve.

Prispeli so željno pričakovani občinski očetje s tajnikom, ki je nosil mapo in merilo. Lipnik in Klemenc sta stopala med njimi. Menili so se o navadnih gospodarskih zadevah.

Napetost med sosedoma je bila tolika, da drug z drugim nista govorila. Kadar je govoril Lipnik, tedaj je Klemenc molčal. Ako se je oglasil Klemenc, pa je Lipnik hrkal in kašljal, da bi ne slišal, kaj je povedal.

Zadaj za možmi je žgolela mladina. Fantje so se šalili z dekleti, ki so odgovarjala z zvonkim hihitanjem. Zgovorne vaščanke pa so stikale glave in obirale Poljance. Ivan, Lipnikov dijak, je nalašč zaostal za vaščani. Šepetanje opravljivih babnic mu je presedalo, zakaj mnogo opazk je veljalo njegovemu očetu. Rajši je hodil sam, kot bi jih bil poslušal.

Tam, kjer je pot zavila v šumo, ga je dohitela Klemenčeva Francka. "Precej nas je, Ivan," ga je nagovorila skoro plaho.

"Več kakor v cerkvi pri večernicah," ji je odvrnil bolj hladno ko prijazno.

Francko je zabolelo. Povesila je glavo in rekla: "Glej ga no! Ali se bova midva tudi pisano gledala zaradi mejnika?"

"Hudo mi je, ker nas sosedje vlačijo po zobeh," ga je jezilo. "Kaj je bilo tega treba!"

"Name ne bodi hud! Midva nisva začela."

"Neprijetno je živeti v prepiru ..."

"Ivan, zakaj je med našo in vašo hišo vedno toliko sovraštva? Zopet se vračajo časi, kakršni so bili pred davnimi leti ..."

"Ali se bojiš, da bi nama škodovalo ..."

"Nihče ne ve, kaj še vse lahko pride ..."

"Francka, razdor zaradi mejnika nama ne more škodovati. Midva ostaneva prijatelja, očeta naj pa sama poravnata ..."

Mladenka se ni mogla pomiriti. Nadaljevala je z neko tiho bojaznijo: "Za voljo mejnika bova morala še mnogo trpeti. Bojim se neviht in viharjev ..."

"Zato pa stopiva v zatišje. Skrivajva, kar je med nama ..."

"Zaradi očeta, meniš?" Dekle ga je umelo. Strinjalo se je z njegovim načrtom.

"Ako naju vidijo skupaj, bodo začeli kaj slutiti ... Saj veš, da me šolajo zato, da bi bil duhovnik ..."

"Ako jim ne ustrežeš, me bodo zopet sovražili ... Porečejo, da sem te zapeljala ..."

"Zaradi tega bodi popolnoma mirna. Kadar bom izbiral poklic, tedaj bom poslušal svojo vest in nikogar drugega. Očeta bomo le kako pogovorili."

Francka se je ozrla nazaj; skrbelo jo je, da bi ju kdo ne slišal. Dohajalo ju je nekaj deklet in fantov. Spomnila se je načrta in pospešila korake, Ivan se je ustavil in počakal.

Ogled se je pričel točno ob napovedani uri. Župan je z resnim uradnim obrazom razgrnil mapo. Tajnik je raztegnil merilo; pomagala sta mu občinska svetovalca.

Posamezna zemljišča so bila v mapi označena s številko. Zraven je bila navedena mera površine. Lipnik si je vse to natanko ogledal. Klemenc pa je stal daleč zadaj ter se za mapo ni zanimal.

Na merilce je bil Lipnik posebno pozoren. Tam, kjer ni mogel paziti sam, ga je nadomeščal Ivan — edini, kateremu je oče še zaupal. "Pazi na vse!" mu je zabičal. "Na vsako ped zemlje!" Slišala ga je Klemenka ter mu zarobila: «Dosti boš imel še zemlje! Toliko jo bodo nametali nate, da je ne boš nikdar odrinil."

"Tiho, baba!" jo je nadrl. "Kadar umrjem, naj me le zasujejo, pa ne z vašo, marveč z blagoslovljeno zemljo."

"Ali slišiš?" jo je opozorila soseda. "Dobro ti jo je vrnil."

Klemenka mu ni ostala dolžna ter mu je odvrnila: «Pa jezik ti bodo morali odrezati, preden te bodo pokopali."

Babnici bi se bilo slabo godilo, ako bi ne bil župan poklical Lipnika ter mu naznanil izid ogleda. Lipnik je zmagal. Merilci so premerili oba gozda in označili s kolom novo mejo. Treba je bilo še prestaviti mejnik na določeno mesto in zadeva bi bila končana.

Lipnik pa ni bil zadovoljen ter je ugovarjal: "Tukaj, kjer je zaznamenovano, ni bila prejšnja meja. Nikdar ni stal tukaj kamen, pa tudi ne bo, čeprav mu zrasejo korenine."

Tudi Klemene ni potrdil nove meje. Resno se je postavil pred župana in prepovedal: "Nihče ne bo postavil semkaj mejnika!"

Župan je razlagal mirno in potrpežljivo: "Uredili smo tako, kakor kažejo mape. Nekaj pedi zemlje gor ali dol. Razlika je prav neznatna. Pravde še niso nikogar odebelile."

"Res je tako," so pritrjevali vaščani.

"Naj bo, kakor hoče," je modroval Lipnik. "Borim se za pravico, zato ne odneham ..."

"Jaz pa tudi ne." Tudi Klemene je ostal trdovraten.

Župan si je resno prizadeval, da bi se soseda mirno poravnala. Njegove modre besede pa so utirale pot k novemu prepiru. Zato je zaključil: "Sodišče naj izreče poslednjo besedo."

"Kar naprej dajte!" sta izrekla soseda skoro istočasno.

"Ampak stalo bo, stalo." — Župan je hotel na vsak način preprečiti pravdo.

"Naj le stane!" se je oglasil Lipnik. "Kdor bo izgubil, bo plačal."

Župan ju je pogledal pomilujoče in rekel: "Ali ni škoda denarja?"

Lipnik mu je na tihem pritrdil, toda glasno ni hotel priznati. "Za pravico ni prevelika nobena žrtev," je bahavo poudaril. Pokazati je hotel, da ima dovolj denarnih sredstev in da se ne boji nobenega nasprotnika.

"Fanta, dajta si dopovedati!" Župan je še enkrat poskusil. "Jutri bo prepozno."

Ivan je pritrjeval županu. Skrivaj je pogledal Francko, ki je stala zraven očeta. Kako goreče je prosila Boga, naj bi županove besede učinkovale vsaj zdaj v poslednjem trenutku. Toda Bog ni uslišal njene prošnje.

Nekaj pametnih mož je stopilo k Lipniku ter mu prigovarjalo, naj se vda in pobota. Mož pa je trdovratno vztrajal pri svojem sklepu. Odšel je z otrplim srcem do lepega opominjevanja.

Klemenc jo je mahnil domov po drugi poti. Izbral si je samotno stezo, da bi ga nihče ne motil. V mislih se je pripravljal na tožbo in premišljal, kako bo dokazal, da ni prestavil mejnika. Ako že izgubi pravdo, si mora vsaj priboriti zadoščenje in oprati čast svojega dobrega imena.

Po odhodu obeh nasprotnikov je bil končan občinski ogled in vaščani so odhajali v živahnem pomenkovanju. Samo župan je bil potrt, ker mu ni uspelo posredovanje.

Ko je izginil iz Jelše poslednji Poljanec, je prilezel Štrbunc kakor zlobni duh iz svojega skrivališča. Ustavil se je ob kolu, s katerim je bila označena nova meja. Po obrazu se mu je razlivalo vražje zadovoljstvo.

"Pravdali se bomo," se je vzradostil, ko je videl mejnik na prejšnjem mestu. "Razdalja med staro in novo mejo meri še nekaj sežnjev" — Toliko je bilo namreč še do mesta, kjer je starec izkopal mejnik.

Mejnik, ki je ostal na prejšnjem mestu, je pričal, da se soseda nista poravnala. Lipnik je že drugi dan napregel konja in se odpeljal k odvetniku, kateremu je izročil vso zadevo. Tudi Klemenc je poiskal odvetnika in vložil tožbo proti Lipniku, ker ga je osumil, da je prestavil mejnik.

Poljana se je izpremenila v pravcato bojišče. Dva močna nasprotnika sta prežala drug na drugega. Vsak je imel ob sebi nekaj zvestih vojščakov.

Napetost med sosedoma je bila tem večja, čim bolj se je bližala sodna obravnava. Gospodarja se nista toliko spuščala v prerekanje, ker sta bila previsoka. Še bolj tih je bil Ivan, kateremu so takrat potekle počitnice. Molčala je tudi Francka; saj ji je naročil Ivan, preden se je vrnil v mesto: "Pazi, da ne boš žalila mojega očeta."

Kar so zamudili moški, to so nadomestile ženske s svojimi gibčnimi jeziki. Posebno Lipnica in Klemenka; zlasti poslednja, ki je bila silno jezična in zamerljiva. Kadar je začela migati z jezikom, tedaj je ni bilo lahko ugnati. Izvedela je vse, kaj govorijo o nji pri Lipniku. Štrbunc jo je marljivo obveščal. Prav tako je postregel tudi Lipnici z vsem, kar je skuhala Klemenka.

Sovražnost med obema je naposled prikipela do vrhunca. Lipnica je izvedela, da jo Klemenka brez povoda obrekuje. To jo je strahovito razjezilo. Sklenila je, stopiti pred sosedo ter ji zamašiti usta.

Pred hišo sta se srečali s Francko in pričeli govoriti. Lipnica je zahtevala, naj pokliče mater.

Dekle ji ni maralo ustreči. Reklo ji je: "V kuhinji so; kar notri stopite."

"Ven naj pridejo," je silila Lipnica. To pa zaradi tega, ker se je bala, da bi ji Klemenka katere ne priložila. V veži bi ne mogla tako hitro uiti. Zunaj pa se lahko umakne, kamor hoče.

Čim je Klemenka spoznala sosedo, se je takoj pojavila na pragu. Pod širokim predpasnikom je skrivala bukovo poleno.

Lipnica jo je zagledala in napadla: "Lenka, dolg jezik imaš in po obeh straneh nabrušen." Potem je začela milo ihteti.

Klemenka je kar zarjula: "Kdo ti je dovolil, stikati okrog naše hiše?"

"Ti, ki me neprestano obrekuješ," ji je odgovorila z jokavim glasom.

"Lažeš! Še na misel mi ne prideš!"

"Le taji in zavijaj oči, svetnica! Vse mi je znano, kaj si govorila."

"Kje si slišala? Kdo ti je povedal?"

"Nič te ne briga. Samo v miru me pusti ... To sem ti prišla povedat."

"Poberi se mi od tukaj!" Lenka je vrgla poleno in kričala: "Glej, da se mi več ne prikažeš!"

"Ubila me je!" Lipnica se je prijela za glavo. Poleno jo je zadelo ter ji prebilo čelo. Praska ji je začela krvaveti

Francka ji je hotela dati vode, da bi se umila. Postregla bi ji bila zaradi Ivana, toda mati ji je odločno prepovedala, češ, zapomni si naj, zakaj jo je dobila.

Štrbunc se je smejal obema. "Zopet povod za novo tožbo," jima je privoščil. "Razdražil sem ju iz maščevanja."

Nadaljevanje vaške žaloigre je sledilo nekaj minut pozneje nedaleč od Poljane. Klemenčev Tine je peljal voz nastilja. Ker je bila vaška pot razdrapana od deževja, je zavil na stransko pot čez travnik. Lipnik ga je zagledal in planil pred konja.

"Nazaj!" je tulil kakor obseden. Vlekel je konja za uzdo, a žival se ni hotela vrniti.

"Proč od konja!" je zahteval Tine. "Žival se bo splašila."

"Ali ne stojim na svojem? Ti pa voziš po moji zemlji!"

"Tukaj vozimo, odkar pomnim. Nihče me ni še ustavil."

"A odslej ne boš več vozil. Danes sem ti prepovedal."

"Prepozno, očka! Najmanj trideset let ste zamudili."

Lipnik je skakal pred konjem in zmerjal voznika. Videč, da pri konju ničesar ne opravi, se je zaletel v voz in ga hotel prevrniti.

"Očka, tam pa ne bo nič," se mu je fant posmehnil.

"Bomo videli!" Lipnik je že privzdignil voz, ki se je nagnil in zaškripal.

Tine je spoznal, da ne gre za šalo. Bal se je, da bi se voz ne polomil. Resno je stopil pred soseda ter mu nameril z bičem.

"Smrkavec, pa ti boš mene!" — Lipniku se je z obraza kar kadilo. Ves razpaljen je izdrl ročico in lopnil Tineta po glavi. "Da ne boš šepal," je togotno dostavil.

Fant mu je vrnil z bičem. Usekal ga je po roki, ker mu je starec umaknil hrbet. Mož je otresal roko in pihal na mesto, kamor je priletel udarec. Tine pa je pognal proti domu.

Drugi dan sta šla k zdravniku po spričevali. Nato sta potožila svoje bolečine sodišču.

IV.

Pravijo, da mora včasih celo pravični trpeti zaradi zlobnega človeka. Tako je bilo tudi na Poljani. Lipnikov Kastor ni storil nikomur nič žalega, pa ga je vendarle zadela huda nesreča. Našli so obešenega za hlevom na domači hruški.

Lipnik bi bil izgubil rajši vola iz hleva, kot pa da je prišel ob zvestega čuvarja. Mož ni zlepa jokal, a ko je zagledal svojega ljubljenca na vogalih, so ga oblile solze.

Kdo je bil tisti nečloveški rabelj, je Lipnik hitro uganil. Ves iz sebe je dvignil pest in zapretil Klemencu: "Zverina, psa mi je obesil!" Vpil je tako glasno, da je odmevalo po vasi.

"Koga si obdolžil?" — Klemenc je stopil nepričakovano izza ogla.

"Tebe!" Lipnik mu je zatrobil na ušesa: "Zaradi tebe je poginil." Klemenc je zahteval: "Ponovi, kar si rekel!"

"Ali pa je bil tvoj sin," se je Lipnik nekoliko umaknil.

"Nihče izmed naju ni bil, da boš vedel. Toda kar si rekel, si rekel."

"Pa še porečem." Mož ni hotel popraviti besede.

Klemenc se je takoj odpeljal v mesto k svojemu odvetniku. Potem so se začele vršiti obravnave.

Najprej je prišla na vrsto meja za Jelšo. Sodišče je razpravljalo na podstavi občinskega ogleda. Prič se je nabralo polno dvorano.

Sodišče ni moglo priti do pravega zaključka ter je odredilo ponovno razpravo. Nasprotnika sta prijavila nove priče. Ljudje so komaj čakali, kako bo izteklo.

V zvezi s prvo tožbo je bila druga zaradi žalitve, ker so Klemenca dolžili, da je prestavil mejnik. Sodišče je zahtevalo dokazov, kakršnih Lipnik ni mogel navesti. Priče so ga pustile na cedilu. Zadeva je bila silno zamotana. Sledila je ponovna obravnava.

Zagovarjati se je morala tudi Klemenka zaradi telesne poškodbe. Tam, kjer delijo pravico, je ženici otrpnil jeziček ter je obžalovala svoje dejanje. Huda pa je bila na Lipnico, ker je bila zaradi nje kaznovana. Glasno se je zarekla, da ji tega ne bo nikoli pozabila.

Lipnik in Klemenčev Tine sta si pred sodiščem odpustila bolečine, sicer bi bila oba kaznovana. Vendar je moral Lipnik poravnati stroške, ker je prvi udaril. Na tihem mu je bilo skoro žal, zakaj ni še bolj zamahnil.

Obdolžitev, da je Klemenc obesil psa, je stala Lipnika mnogo denarja. Dokazati ni mogel ničesar, pa je vzlic temu vztrajal pri svoji trditvi. To mu je škodovalo. Žalitev je moral javno preklicati.

Leto je poteklo na Poljani v neprestanem prerekanju in tožarjenju. Vsaka malenkostna zadeva je romala pred sodišče. Zaradi mejnika je bila razdvojena vsa vas; celo otroci so se napadali in psovali. Največ sovraštva je bilo med ženskami; najmanj pa med fanti, ki so vzlic temu še vedno skupaj vasovali.

Napočile so počitnice, ki prinesejo dijakom toliko prijetnega razvedrila. Toda Lipnikov Ivan ni našel v domači vasi nikake zabave. Mladina ga je gledala po strani, dekleta so se mu za hrbtom posmehovala. Resni možje so ga srečevali s temnimi obrazi.

Ivan je dovršil z odliko šesto šolo. Vse leto se je pridno učil, zato je bil potreben oddiha. Komaj je čakal, da se bo zopet odpočil v prijetni vaški senci kakor druga leta. Kar presenetilo ga je očetovo opozorilo, ko se je vrnil iz mesta:

"Ivan, med sosedi nimamo več prijateljev. Nikamor se ne smeš geniti."

"Kaj pa Francka?" se je vprašal na tihem. Bog ne daj, da bi bil kaj takega glasno izrekel. Semintja sta se srečala na poti ter se drug drugemu nasmehnila. Kadar sta bila sama, tedaj sta se tudi ustavila in nekoliko pomenila. Toda dolgo se nista upala muditi.

"Kdaj bo vendar konec tem zmešnjavam?" sta se vpraševala.

"Nikdar!" je vzdihnila mladenka. "Zakaj posledice bodo ostale ..." Mladenič ji ni ugovarjal. Na žalost ji je moral pritrditi. V kratkem se bo vršila ponovna sodna razprava. To bo položaj nanovo poostrilo.

Radoveden je bil, kdo bo zmagal. Ako je bil mejnik res prestavljen, tedaj bo izgubil Klemenc in moral poravnati stroške. Ali kdo mu bo dokazal, da je mejnik res premaknil? Nihče ga ni videl, zato tudi nihče ne bo mogel priseči.

Sosed se mu je resno zasmilil. Dolge pravde niso za šalo. Ako izgubi, kako bo plačal? Denarja nima, moral se bo zadolžiti. To bo Francki škodovalo.

Pomagati mora Klemencu in svojemu očetu. Sosedu zaradi Francke, očetu pa zato, da obrne nesrečo od domače hiše. Nekaj mora ukreniti, da ju reši v poslednjem trenutku.

Najprej je poskusil doma pri svojem očetu. Toda oče je pograbil palico. O sosedu ni maral slišati nobene besede.

H Klemencu ni smel iti. To bi mu bil oče preveč zameril. Izvedel bi bil takoj; nalašč bi ga bil kdo zatožil očetu.

Vdal se je v usodo. Francka je na njegovi strani — to ga je krepilo. Ona mu ostane zvesta do zadnjega dihljaja. Njene čiste ljubezni ne more nihče pogasiti.

Sodna razprava se je vršila za Jelšo na spornem zemljišču. Prispeli so gospodje s sodišča; povabljeni so bili župan, občinska svetovalca in priče. Na ravninici tik meje je stala miza, pogrnjena z belim prtom. Nanjo so postavili križ in sveče.

Iskali so kol, s katerim je župan označil mejo. Pa ga niso mogli najti. "Nekdo ga je odstranil," je nastalo splošno začudenje.

Mejnik ni stal več na prejšnjem mestu. Prestavljen je bil tja, kjer je bila prava meja. Lipnik je poskočil od veselja. Tudi Klemenc se je oddahnil. Bal se je, da bo izgubil pravdo. Kdo ga je tako nepričakovano otel nesreče?

"Nekdo nas ima za norca," je menil občinski svetovalec.

Oba odvetnika sta zmajevala z glavo. Sodnik je vprašal Lipnika, ali bo potrdil novo mejo. Lipnik je popravil:

"Staro mejo. Takšno, kakršno sem hotel imeti ..."

Klemene ni ugovarjal. Na kolenih bi bil rad zahvalil Boga za toliko dobroto. Poslušal pa je, kdaj ga bodo pričeli dolžiti, da je prestavil mejnik. Lahko se bo odrezal, ker se mejnika v resnici ni dotaknil. Skrbelo ga je, da mu ne bodo verjeli. Toda česar ni storil, tega mu ne bo treba priznati.

Krivca pa gospodje s sodišča niso iskali. Menda so bili zadovoljni, ker je bila zadeva srečno končana. Stavili so predlog, naj obe stranki potrdita mejo in plačata vsaka polovico stroškov.

Lipnik in Klemenc sta mejo slovesno potrdila. Na vse kriplje pa sta se branila stroškov. Posebno Lipnik se je upiral: "Jaz ne plačam ničesar, ker zmešnjave nisem povzročil."

"Mar sem jo jaz?" se je Klemenc srdito upiral. "Kar reče naj mi kdo, da sem prestavil mejnik! Ga nimam prijatelja, kateremu bi prizanesel."

Sodnik je razlagal obema: "Stroškov se ne ubranita ter je najbolje, ako jih mirno poravnata. Seveda se lahko pritožita, kar vaju bo zopet nekaj stalo. O tem, kdo je prestavil mejnik, pa še nismo izrekli poslednje besede."

Oba zastopnika sta prijavila pritožbo.

Kdo je prestavil mejnik, o tem so Poljanci prav zgovorno razpravljali. Vsak je imel svoje posebno mnenje. Največ suma je letelo na Klemenca. Lipnik ni mogel najti drugega krivca kakor tistega, ki bi imel od meje največ koristi. Č«Ii pa so se tudi drugačni glasovi. Ljudje smo pa takšni, da radi obsodimo onega, na katerega imamo piko.

Lipnikov Ivan je bil prepričan, da je Klemenc nedolžen. To je trdila Francka tako resno, da je moral verjeti. Dekle bi mu bilo zaupalo, ako bi bil oče res kaj takega izvedel. Nanj se je popolnoma zaneslo.

Ivan je zaslutil v svoji bistroumnosti, da tiči nekje v ozadju zlobnik, ki dela razprtijo. On je nalašč ali pa s posebnim namenom presadil mejnik, s čimer je zakuril ogenj sovraštva. Vsa njegova hudobna dejanja so bila kot polena, katera je metal s peklenskim veseljem na žerjavico prepira.

Dozdevanje modrega mladeniča je potrdila senca, ki jo je opazil nekega večera pod domačim oknom. Nekdo je poslušal. Čim so ga opazili, se je umaknil v temo ...

Dijak ga ni mogei zasledovati. Izgubil se mu je med gostim drevjem. Noč je bila temna in oblačna.

Svoje mnenje je fant razodel očetu. Omenil je, kar je videl, ter se zavzel za Klemenca. "Zato pa vedo povsod, kaj govorimo," je skušal zvaliti krivdo na druge rame.

Oče ni maral slišati nič dobrega o Klemencu.

"Ako ni bil on, je bil njegov sin, ali pa je koga naprosil," je trdil trdovratno. "Boji se tožbe, ker je prestavil mejnik ... Trda mu bo predla, trda ... Mejnik se ni sam premaknil ... Lovi me, kaj bom rekel ..."

Nato je ponovno opozoril sina: "Ivan, Klemenca se varuj in njegove zalege ... Ti ljudje nimajo nič dobrega na sebi ... Poglej, ob koliko so nas pripravili ..."

Sin je povesil glavo. Oče ni vedel, zakaj mu ni odgovoril.

Tudi Lipnica je bila čedalje bolj občutljiva. Zameril se ji je vsakdo, ki je ni prav pogledal. Užaljena je bila že s tem, ako ji je kdo rekel Lenka, zakaj Lenčka je hotela biti, kot ji je najbolj ugajalo. V okolici ni bilo nikogar, ki bi ga ne imela že v želodcu.

Vsa megla njenega sovraštva je ležala na Klemencu zaradi pravde in na Klemenki, ker jo je udarila s polenom. Slišati ni mogla ničesar, kar jo je le količkaj spominjalo na Klemenca. S kakšnim veseljem je zapodila Klemenčeve kokoši in koliko zadoščenja je tedaj čutila!

Francko je črtila zaradi tega, ker je bila Klemenčeva, pa tudi zato, ker se ji je na poti večkrat umaknila. Ogibala se ji je zato, ker ji je starica vedno katero zarobila. Ako ji je voščila dober dan, tedaj je brusila jezik: "Kako naj bo dober med takimi sosedi!" Kadar jo je vprašala, kam gre, je dobila odgovor: "Za nosom!"

Zaradi takih odgovorov je sklenila, da ne bo Lipnice več nagovorila. To pa je žensko še bolj dražilo. "Jo bom pa jaz pozdravila!" se je hudovala. In res se ji je priklonila, ko sta se srečali in rekla zasmehljivo: "Klanjam se, solnce lepote!"

Mladenka se ni ozirala na njene besede. Molčala je zaradi Ivana. Vest jo je pohvalila, da je prav ravnala. Senca pod Lipnikovim oknom se ni več pojavila. Ivan je opustil zasledovanje. Nad prijateljstvom med sosedi je obupal. Vsak teden je nastala nova razprtija.

V spore se Lipnikov dijak ni vmešaval. Neprestano prerekanje se mu je videlo poniževalno in sramotno. Gabilo se mu je vedenje njegovih sosedov, zakaj vsi so bili kolikor toliko prizadeti, a vsak je hotel biti nedolžen. Obsojal je puhlo ponašanje tam, kjer med ljudmi ni bilo posebne razlike. Marsikdo se je zgražal nad napakami svojega bližnjega, dasi je bilo njegovo srce preraslo z istim plevelom.

Lipnik ni bil nič boljši, kakor so bili njegovi nasprotniki. Vendar mu je ugajalo, ker se sin ni vtikal v sporne zadeve. Ivan je bil namenjen za duhovnika. Zato so ga dali v šole ter si pritrgovali od ust, da bo pel kdaj novo mašo. Ako bi se fant izgubil v vaških zmešnjavah in ohladil v strupeni sovražnosti, tedaj ne bo nikdar dosegel svojega namena: Na vzvišeni duhovniški poklic se mora pripravljati mladenič že v viharnih dijaških letih.

Vendar tega Lipnik sinu do sedaj še ni omenil. Prav za prav še ni bilo potrebno. Ivan ni zahajal v družbo, kjer bi bila v nevarnosti njegova bodočnost. Med tednom mu je pomagal pri delu; ob nedeljah pa je šel v cerkev ter se večkrat zamudil pri domačem župniku. Oče je bil prepričan, da se je fant za duhovniški stan že trdno odločil. Vse okolnosti so govorile, da je Ivan rojen za duhovnega gospoda.

Kadar je bil Lipnik najbolj žalosten, tedaj se je spomnil nove maše. V duhu je postavljal mlaje in opletal z venci svojo hišo. Tisti, ki mu danes kratijo veljavo, ga bodo takrat poviševali. "Pri Lipniku imajo gospoda," pojde od ust do ust; celo časopisi bodo o tem pisali. In v cerkvi bo donela pesem: "Novi mašnik bod' pozdravljen, od Boga si nam poslan ..."

Lipnik se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bo tudi Klemenc povabljen na novo mašo. Nekoč je omenil sinu: "H Klemencu mi ne pojdeš, kadar boš vabil na novo mašo ..."

"Oče!" Hudo je bilo dijaku o tem govoriti. Da bi ne podrl očetu veselja, je nadaljeval previdno: "Tega ne bom smel storiti."

"Kako da ne?" Možu je kar zmanjkalo sape.

"Ako bom kdaj duhovnik, bom Klemenca prav gotovo povabil ..."

"Ali zato, ker me je pripravil ob toliko denarja?"

"Vidite, oče: krivico moramo pozabiti. Duhovnik ne sme izvajati sovraštva. Ako hočem, da me bodo spoštovali drugi, moram tudi jaz druge spoštovati."

Ni se mu upal ugovarjati. Rad bi bil navedel nekaj resničnih primerov, a iz spoštovanja do duhovnikov tega ni mogel storiti. Tudi zaradi sina se je premagal; lahko bi ga pohujšalo tako pripovedovanje.

Mladenič je poudaril: "Ako bom kdaj vabil na novo mašo, tedaj bom rajši izpustil prijatelja kakor sovražnika. Prijatelj bi mi namreč oprostil; sovražnik bo pa vedel, da sem ga nalašč prezrl."

Mož ga je gledal debelo, ni ga mogel umeti. Sin mu je še bolj pojasnil: "Takšno preziranje sosedov bi ne bilo v skladu z najvišjo zapovedjo, ki pravi: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe ..."

Lipnik je strmel nad učenostjo svojega otroka. Občudoval ga je na tihem: "Ni še duhovnik, pa že tako izvrstno pridiguje." Glasno pa je rekel: "Ivan, to pa le povej sosedu, kadar ga boš vabil na novo mašo. Klemenc ni poznal te zapovedi, ko je prestavil mejnik, ki je napravil toliko razdora."

Fant ni smel preveč govoriti. Oče bi mu lahko oponesel, kadar bo krenil na pot življenja. Očital mu bo hinavstvo, ker je prikrival resnico. Toda kako naj izlije tajnosti svoje vzorne duše njemu, ki ga ne more umeti.

"Saj je pa tudi še prezgodaj ..." ga je nekaj čudovito potolažilo. "V dveh letih se bo še marsikaj izpremenilo ..."

V.

Človeško življenje je izpremenljivo kot jesensko vreme. Danes je pusto in oblačno; čez noč pa se zvedri in zjutraj sije solnce. Nobeno trpljenje ni tako bridko, da bi ga čas ne ublažil.

V dveh letih se je na Poljani marsikaj predrugačilo. Lipnik in Klemenc sta poravnala stroške in tipala prazne žepe. Tožba proti Klemencu je bila ustavljena, ker ni bilo dokazov, kdo je prestavil mejnik. Tišina, ki je nastala po dolgih pravdah in tožbah, je oznanjala novo nevihto.

Klemenčev Ivan je dovršil šole z odličnim uspehom. Stal je na razpotju — pred novo dobo. Gledal je pred seboj bele ceste, pa tudi strme poti in premišljal, kam naj bi krenil. Prav za prav se je bil že odločil ter je načrte tudi resno premislil. Srce ga je gnalo na višje šole — semenišče je ostalo daleč za gorami.

O vsem tem pa staršem še ni ničesar omenil. Srce ga je bolelo ob zavesti, da se z vso naglico bliža trenutek, ko bo moral povedati resnico. Že dolgo se je bal tega dneva.

Ivan je bil čedalje bolj potrt in zamišljen. Bal se je viharja, ki bo nastal doma zaradi njega. Vsa njegova modrost se je zbirala ob misli, kako bi preprečil ta silni vrišč ali pa ga vsaj nekoliko ublažil.

Domači župnik mu je dajal modra navodila. Svetoval mu je, naj čimprej pove očetu, kaj namerava storiti. "Vsakdo naj gre tja, kamor mu srca veleva," mu je razlagal. "Kdor si izbere stan po volji drugih, ta ne bo zadovoljen. Nič ni na svetu tako žalostno, kakor je slab duhovnik."

Gospod župnik ga je poučil, kako naj pripravi starše, da jih ne bo preveč bolelo. "Za duhovnika ne čutim," naj jim reče. "Bog je ustvaril človeku prosto voljo."

S Francko se je namenil Ivan najprej posvetovati. To pa je bilo zanj usodno ter je pospešilo nastop viharja.

Ivan se je nekega večera odpravil zdoma. Očetu je povedal, da je povabljen k župniku na večerjo. Imela bosta važen razgovor.

"Pa kmalu pridi!" mu je naročila mati pred odhodom. Sin ji je obljubil.

V župnišču se je zamudil precej časa. Odšel je okrog enajste ure. Pod čarobnim zvezdnim stropom se je spomnil Francke, s katero že toliko časa ni govoril. Tako blizu sta skupaj, pa sej tako poredko vidita.

Nekaj mu je reklo: "Ivan, nocoj je priložnost. Doma te ne bodo pogrešili ..."

Zavil je po stezi proti Klemencu in potrkal na njeno okno. Dekle je začulo trkanje, a se ni oglasilo. Šele ko ga je spoznalo, je pričelo govorili.

"Ali si res ti, Ivan?" Francka ni bila vajeni vasovanja.

Povedal ji je, kje je bil in čemu je prišel. Mladenki je vzelo besedo.

"Francka, izvedeti morajo ...» je pričel zaupno. "Svetuj, kako mi je začeti ..."

"Ivan!" Vstala je in prišla k oknu. "Samo to le prosim: nikar zaradi mene ..."

"Saj veš, da nimam poklica ... Ako bi jim ustregel, bi bil nesrečen ..."

"Pazi, da jih ne boš razžalil ..."

"Vem, da bo grmelo ... Treba bi bilo, da bi govoril angelske jezike ..."

"Gospoda župnika prosi, naj govorijo z očetom ..."

"Škoda vsake besede. Tudi gospod župnik ne delajo čudežev. Metali bi bob ob steno."

Francka je vzdihala in premišljala. Mladenič ji je odkrival svoje načrte. Pred njima se je razgrinjala zvezdna bodočnost.

Lipnik in njegova boljša polovica sta sedela v temi in čakala sina. Ker ga ni bilo tako dolgo, sta pričela godrnjati. Nenavadno izostajanje jima je bilo čedalje bolj sumljivo.

"Pogledat pojdem," se je odločil Lipnik. "Noč ima svojo moč; lahko se mu je kaj pripetilo."

Tudi mater je skrbelo. Sinova otožnost jo je na tihem morila. Ženici se je dozdevalo, kar se ni sanjalo najbrž nikomur na Poljani. Nekateri ljudje imajo silno dober nos, kadar je treba kaj izvohati.

Ubrala jo je proti Klemencu. Podnevi bi ne bila šla — ni še pozabila polena. Ponoči je ne vidi živa duša. Bala se ni ničesar; saj se ji v domači vasi ne more nič hudega zgoditi. Skrb za sina jo je delala močno in pogumno.

Okno, kjer je vasoval Ivan, je bilo zadaj na vrtu. Lipnica se je plazila kakor mačka, da bi zasačila vasovalca, ki ga je v temi spoznala. Prijeti ga mora, tako ji ne bo mogel utajiti.

Francka je zapazila senco in opozorila Ivana, naj se umakne. A bilo je že prepozno. Mati je planila tiho proti sinu ter se mu oklenila okrog vratu z obema rokama.

Mladenka je trepetaje zaprla okno.

Ivan ni mogel spregovoriti besedice. Mati ga je privijala k sebi tako tesno, da ga je kar dušilo. Rekla pa mu ni drugega kakor: "Ali se tako pripravljaš na semenišče?"

Na to vprašanje ni bilo odgovora. Ivan je molčal vso pot; sram ga je bilo in bal se je posledic. Šele prav blizu doma je zaprosil: "Mati, ne pravite tega očetu."

"Ne bom te zagovarjala." Nežna materina ljubezen je bila užaljena do skrajnosti. "Greh bi bilo, ako bi ti dajala potuho."

Lipnik je bil že doma ter je hodil nemirno po sobi. "Kje si bil tako dolgo?" Beseda mu je bila trda, oči so se mu svetile.

"Ponočuje, je odgovorila mati. Sin je gledal sramežljivo v tla; ni se upal geniti.

Mož je nekaj zarobantil. Ženi ni mogel takoj verjeti. Mislil je, da se je pošalila.

"Zalotila sem ga pod oknom," je resno nadaljevala. "Kakor izprijenega pobalina."

"Kje?" Lipnik je hotel na mah izvedeti.

"I kje? Pri Francki!"

"Pri čigavi Francki?"

"I no, pri Francki. Francka je vendar samo ena, vse druge so France."

Žena je govorila z glasom, polnim zaničevanja. Mož pa zaenkrat ni dostavil drugega kakor:

"Tako pravijo menda tisti Klemenčevi deklini ..."

"Tam sem ga našla," je govorila, kakor bi sekal. "Tam, odkoder prihaja vse gorje nad našo hišo." Potem je naštevala: "Mejnik je prestavil ... V sodišče nas je vlačil ... Pobiti so me hoteli ... Zdaj nam pa hočejo vzeti še najdražje, kar imamo ..."

Lipnika je privzdignilo od tal. Njegov obraz je bil zelen, obrvi so se mu strahovito naježile. Tak se je spravil nad sina: "Pred razdorom si bil pri Klemencu kuhan in pečen ... Potem si ga ščitil in zagovarjal ... Tako se pripravljaš na vstop v semenišče?"

Vzlic rohnenju strogega očeta je ostal Ivan popolnoma miren. Vest mu ni ničesar očitala. Grešil je le toliko, ker je prikrival tajnost svojega poklica. Zdaj je moral povedati resnico, zato je rekel odkritosrčno: "Oče, jaz ne bom nikdar duhovnik ..."

Moža je vrglo nazaj, tako ga je presenetil odgovor. Mati je zlezla na peč in pričela jokati.

"Kaj pa boš?" Oče je zapičil vanj svoj pogled, ko se je zavedel.

"Vpisal se bom na višje šole." Bolj odkrito mu sin ni mogel odgovoriti.

"Ali imaš denar?" ga je vprašal posmehljivo. "Kdo te bo podpiral?"

"Vi," mu je odvrnil proseče.

"Jaz? Od mene ne dobiš beliča. Dovolj si me že oskubil."

"Oče, po nepotrebnem nisem ničesar zapravil ..."

"Kar sem ti dal, je bilo zato, da boš duhovnik. Pa si se izneveril svojemu poklicu. Za višje šole nimam denarja."

Sin mu ja izkušal dopovedati: "Do stanu, v katerega me silite, nimam veselja. Zakaj me pehate v nesrečo? Takega bremena bi ne mogel nositi ..."

Oče je pričel divjati: "Nimaš veselja, praviš ... V nesrečo te peham ... Breme ti nalagam ... Izprijenec! Doma te nismo tako učili!"

"Slaba druščina je to storila," je izpopolnila mati. "Klemencu se moramo zahvaliti ... Ujeli so ga v svoje mreže ..."

"Tista pokvarjena deklina ga ima na vesti ... Iz srca mu je iztrgala poklic, kakor iztrga jastreb drobovino svoji žrtvi. Mi smo plačevali, a ona naj uživa sadove." Očetu je zasukalo oči, ko je izrekel svojo sodbo.

Ivan se ni zagovarjal. Dokler so trde besede padale samo na njegovo dušo, tako dolgo ga niso ranile. Ko pa so puščice švignile proti njej, ki ni ničesar zagrešila, tedaj ga je zabolelo. Ljubezen mu je velela, naj jo brani pred napadi.

"Francka ni kriva," je dejal očetu. "Nič mi ne brani, naj ne vstopim v semenišče. Sam sem se odločil."

"Kdaj? Ali nocoj pod njenim oknom?" Oče mu ni hotel verjeti.

"Ta sklep zori že leta in leta. Ako mislite, da me zapeljuje Francka, ji delate krivico."

Tedaj se je oglasila mati: "Deklina je norela za tabo že pred pravdo. Sama sem to opazila."

"Pa me nisi opozorila!" se je Lipnik hudoval na ženo. "Stopil bi ji bil na glavo kakor kači."

Žena se je opravičevala, kakor je vedela in znala. Mož ji je ovrgel vsako besedo. Tako sta si izpraševala vest in očitala, kdo je več zagrešil.

Ivan je porabil priliko. Izmuznil se je iz sobe in šel počivat.

Mož bi jo bil ubral za njim, a ona mu je branila: "Matevž, pusti ga; bomo pa drugič nadaljevali."

Dolgo časa je hodil po sobi ter se grabil za glavo. Od žalosti in jeze ni mogel govoriti.

V Lipnici se je zasvetila nova misel. Skočila je s peči in začela brskati po omari. Našla je svinčnik in kos papirja.

"Kaj bo pa zdaj?" jo je vprašal Lipnik.

"Deklini bom pisala ... Tisto, kar je med njima, bom razbila kakor črepinjo ... Lep pozdrav ji bom poslala ..."

"Le daj jo, zapeljivko! Povej ji, koliko hudega nam je storila! Le pripravi naj se za pekel, kjer vozijo vragi po takih dušah ..."

Njena okorna roka je vse to zapisala. Potem se je zamislila, kako bi jo še bolj ogrdila. Mož ji je pomagal:

"Zapiši, da ga ne bo nikdar dobila ... Rajši ga stolčem kakor suho hruško ..."

Cila je še dostavila: "V svili ne boš nikdar hodila zraven njega ... Izpraskala ti bom oči, ako ne poprej, pa prav gotovo pred poroko ... Vredna nisi nobenega imena ... Pusti ga v miru, da ne umažeš ugleda naše hiše."

Oba skupaj sta dodala še nekaj psovk in listič je bil popisan. Žena ga je zalepila in shranila. Ivan je poslušal zunaj pri vratih.

Matevž je dvignil zagrinjalo in pogledal skozi okno. Zunaj se je že jutrilo. Nad gorami se je bočila prva zarja.

V sobi mu je bilo tesno in zadehlo. Šel je ven v prirodo, da se nasrka čistega zraka. Pripraviti se je moral za nadaljevanje večera.

Ženi je omenil: "Z Ivanom bova še orala. Fant še ne ve, kako ga bom premikastil!"

"Zlepa boš več opravil ko zgrda," ga je učila. "Nikar ga ne pretepaj! Povej mu kaj takega, da ga bo omečilo. Lepa beseda najde lepo mesto."

Mož ni poslušal njenega modrovanja. Zavrnil jo je s starim pregovorom: "Šiba poje novo mašo."

Lipnik je bil strašen, kadar se je raztogotil. Vpil je in zmerjal, pa tudi udaril. Pri tem ni gledal, kam pade.

To je vedela mati, zato se je zjutraj naglo odstranila. Sina je pomilovala, češ, da ga je pohujšala deklina. Zato bi ne mogla gledati, da bi ga oče pretepal. Ako bi ga branila, bi kričal, zakaj mu daje potuho. Rajša se je izognila.

Kmalu po zajtrku je oče zaklenil vežo. S trdimi koraki je stopil k Ivanu v sobo. Našel ga je pri pisanju.

"Komu pišeš?" je hotel izvedeti.

"Prijatelju," je povedal resnico.

"Pokaži!" Oče je prečital pismo do poslednje vrstice. Ko ga je odložil, je vprašal očitajoče:

"Ali mu pišeš, v kakšne zmešnjave si zabredel?"

"Tudi to sem mu omenil."

"Torej se ponašaš s svojo trmo? To si se naučil v šolah, za katere sem izdal toliko denarja! Kdaj mi boš povrnil?

"Kadar bom kaj zaslužil."

"Vraga boš zaslužil!" je pogrelo starca. "Rad sem ti dajal v nadi, da boš duhovnik. Zdaj pa mi kažeš rogove ..."

"Oče, ne morem. Nisem se rodil za poklic, katerega ste mi vi izbrali."

"Nočeš, ker poslušaš zapeljivko ... Ona ti je več kakor jaz, tvoj oče ... Nastavila je zanko in ujela neizkušenega mladiča ... Zdaj se nam roga potuhnjena hinavka ..."

"Oče!" Sinu je uhajalo na jok. "Ni res, kar trdite. Francka ni kriva; nikar je ne sramotite."

"Tiho!" mu je zapovedal. "Ali veš, čigav denar si trošil vseh osem let? In koga si naposled prevaral?"

"Oče, nisem vas slepil z namenom ... Grešil sem le, ker sem tako dolgo odlašal ... Več kot tri leta sem vam prikrival ..."

"Takrat bi mi bil povedal. Zakaj si se mi lagal in hlinil?"

"Vedel sem, da vam ne bo prijetno ..."

"Tako mi napravljaš veselje. Ti in ona, ki ni vredna, da jo imenujem. — Zastrupila te je z najhujšim strupom," je govoril s hripavim glasom.

"Pred menoj si izgubljenec in pred Bogom mrlič."

"Ivan se je naslonil na mizo in zakril obraz z rokami. Starca je dražilo, ker mu ni odgovoril.

"Izjokal bi vse solze," je sikal in pihal okrog sebe. "Škripal bi z zobmi ter si populil vse lase na glavi."

"Oče, vse to bi vam prav nič ne pomagalo ..."

"Kdo je rekel?" Lipnik je odpel svoj pas ter ga prijel na sredini. Iz roke sta mu visela oba konca kot dva široka biča.

Sin je upognil hrbet ter se zvil pod sikajočim udarcem.

"Čigava beseda bo obveljala?" ga je vprašal, ko je ponovno zamahnil. "Kdo sem jaz proti tebi?"

"Oče," se je izvilo sinu iz prsi.

"In kaj veleva četrta božja zapoved?"

"Spoštuj očeta in mater." — Sin je odgovoril kot otrok, ki poseča ljudsko šolo.

"Ali izvršuješ to zapoved?"

Ivan je vdano prikimal.

"Lažeš! Znano ti je, kaj hočem od tebe. Moja želja je, da postaneš duhovnik. Ti pa se mi upiraš ... Pahni od sebe vlačugo in pojdi v semenišče!"

Mladenič je povesil glavo. Nad njim je visel bič iz očetove roke.

Oče je grmel: "Govori tako, kot se spodobi. Ali pa nisi več moj sin ter se mi takoj poberi, kamor hočeš!"

Sin mu je odgovoril: "Tega, kar vi zahtevate, niti Bog ne zahteva od mene.

"Jaz sem na zemlji njegov namestnik. Ali boš izvolil poklic, kateremu si namenjen?"

"Ne morem, oče."

"Dovolj! Odslej bova drugače govorila. Poklekni!" Pokazal mu je na tla pred svoje noge.

Fant se je obotavljal. Oče pa ga je zgrabil za vrat ter ga potlačil predse. Glavo mu je stisnil med koleni. Nato ga je vprašal slovesno: "Ali boš duhovnik ali baraba?"

Fant se mu je hotel izviti, toda bil je prešibek. Glava mu je bila med očetovimi koleni kot v vijaku. Oče ga je še razen tega držal za hlačni rob, z desnico pa mlatil po njegovem hrbtu.

Mladi mučenik je prenašal udarce z nadčloveško potrpežljivostjo. Le komaj slišno je včasih zastokal ter se potipal tam, kjer ga je zabolelo.

Lipnik se je naposled utrudil. Ustavil je bič in odnehal s koleni. Ivan je klečal pred njim kot največji grešnik.

"Poglej me v oči," je zahteval oče po kratkem odmoru. Sin si je obrisal solze.

"Ne zahtevam od tebe drugega kakor poslednjo besedo. Reci, ali boš zavrgel mene ali Klemenko. Sicer nisem več tvoj oče."

Sin je pričel jokati. Njegova odpornost se je lomila. "Oče, vas ne bom nikoli zavrgel!" mu je privrelo iz globine otroške duše. "Očeta imam samo enega ter mi ga nihče na svetu ne more nadomestiti."

Očetu pa vse to še ni zadostovalo. Brž mu je vrgel: "Vse tvoje besede so laž in hinavstvo, ako ne izvoliš stanu, ki je po moji volji ..."

Ivanu so otrpnili vsi občutki kakor bolniku, ki ga uspavajo pred operacijo. Zdaj mu je bilo vseeno, naj se zgodi, kar hoče. Rekel je vdano: "Oče, samo zaradi vas sprejmem neprijetno žrtev. Ampak vi boste odgovorni, ako bom nesrečen."

Zunaj pred hišo se je pojavila mati in pogledala skozi okno. "Matevž, kaj pa delaš?" je dihnila s strahom. "Ali si ob pamet?"

Lipnik je odložil jermen in šel odpirat. "Pretepal si ga," je tarnala, ko je videla sina, slonečega na klopi.

"Tiho! Zdaj sva opravila." Nato je pozval sina: "Ponovi vpričo matere, kar si mi obljubil! Povej ji, da pojdeš v semenišče ..."

Ivan je sotal pri dani besedi. Rekel je očitajoče: "Storil sem, kar sem moral storiti. Ako ne bo prav, vi glejte!"

Lipniku se je odvalil od srca velik kamen. Mati je stopila k sinu ter ga objela. V trenutku je bilo pozabljeno vse, kar se je zgodilo. Ivan je v objemu pošepnil materi, kam je dala tisto pismo.

"Kakšno pismo?" je že skoro pozabila.

"Pismo, ki ste ga snoči pisali ..."

Oče in mati sta se spogledala. Sin pa je zahteval: "Tisto pismo morate uničiti, sicer prekličem, kar sem obljubil."

Mati je hitela v kuhinjo in vrgla pismo v ogenj. Potem se niso več o tem menili.

Ivan se je pripravljal na bogoslovje s spodobnim vedenjem. Francke mu ni nihče več omenil. Ogibal se je je zaradi ljudi, a njegove misli so jo še vedno obiskovale. Krožile so okrog nje kakor pisani metuljčki okrog cvetlice.

Ločitev se je bližala z naglimi koraki. Nekaj mu je reklo, naj se poslovi tudi od Francke. Toda kje naj jo najde, da ne bo nihče opazil. Pod njeno okno ne gre, ker se mu kaj takega več ne spodobi. In vendar mora najti vsaj nekaj trenutkov, toliko da ji bo povedal, zakaj je prelomil besede, katere ji je tolikokrat ponovil.

Posrečilo se mu je šele zadnje dneve pred odhodom. Šel je ob mraku iz trga, kjer si je nakupil nekaj reči za potovanje. Pred seboj je opazil žensko, ki se je vedno obirala in popravljala ročno košaro. Spoznal jo je, ko sta bila že prav blizu skupaj.

Obšli so ga neprijetni občutki. Zakaj se mu je nastavila tukaj v samoti, kjer ga nihče ne vidi? Morda mu bo izprašala vest, ker jo je toliko let slepil in varal. Ali pa se hoče samo posloviti.

"Francka!" jo je poklical, ko se je ozrla nazaj čez ramo. "Hodi no bolj počasi!"

Odgovorila mu je z večernim pozdravom. Glas ji je bil tih in otožen. Videl je, ko ga je počakala, kako je prepadena in potrta. Vedela je, kam je usmeril svoje korake. Na Poljani se je o tem že dlje časa šušljalo. Zadnje tedne pa so govorili že kar od kraja.

Tiho sta stopala nekaj časa drug poleg drugega. Začeti je bilo obema neprijetno.

Naposled je izpregovoril Ivan: "Francka, pa nisi huda name ..."

"Zakaj naj bom huda ..." Poznalo se ji je, da niso prihajale iz srca te besede. "Storil si to, kar si moral storiti."

"Res je, Francka. Vdal sem se pod silnim pritiskom. Saj me razumeš ..."

"Vse to sem že davno slutila ... Žal mi je le, ker sem se kdaj zanašala ... Tvoje besede so me v zmoti utrjevale ... Ako bi bil molčal, bi se ne bila vdajala praznim nadam ... Pa vzlic temu si lahko srečen in zadovoljen ... Nikdar se ne bom maščevala …"

Globoko so genile Ivana te besede. Oj, če bi jih slišal njegov oče, kako drugače bi cenil njene vrline! Zakaj so nekateri ljudje tako prazni, da podtikajo človeku, katerega sovražijo, vse najslabše lastnosti. Tistemu, ki misli, da nima nič slabega na sebi, je že zagrizenost velika napaka. In kako trmasti in nepoboljšljivi so taki ljudje v svojih napačnih sklepih!

Ob misli na ločitev je postalo Ivanu mehko pri srcu. Najrajši bi se bil razjokal na njenih prsih. To bi mu olajšalo bolečino. Toda zavedel se je, da tega ne sme storiti. Taki spomini bi mu ne bili prijetni pozneje, ko bo duhovnik.

Bližala sta se kraju, kjer se je bilo treba posloviti. "Pa zbogom, Ivan!" je dahnila mladenka. "Nikari mi kaj ne zameri!"

Ivan ji je stisnil desnico, ki je vztrepetala v njegovi roki. "Odpusti, Francka!" mu je zdrknilo z jezika. "Pozabi, kar je bilo ..."

Mladenka je pritajeno zaihtela.

"Zbogom, Francka! Bog naj te tolaži!" Francka ga že ni več slišala. Izginila je kakor senca. Ivan je stopal proti domu s praznim srcem.

VI.

"Cila, če bi mi kdo podaril vola, pa bi ga ne pogledal, samo da smo ugnali Klemenko." — Tako je govoril Lipnik svoji boljši polovici, ko je odšel Ivan v semenišče.

"Deklini sem že oponosila," se je pohvalila. "Ko sva se srečali, sem jo pozdravila: "Gospa, dobro jutro!'"

"Prav si storila," je bil ves zadovoljen.

"Ne veš, kako jo je zabolelo," se je bahala s svojim dejanjem. "Zardela je in kar zakadilo se ji je z obraza ..."

"Pa Klemenc, Klemenc!" Lipnik se je zvijal od veselja. "Hej, zdaj si pa spet izgubil pravdo! Zdaj sem ti pa jaz prestavil mejnik!"

Lipnica je privoščila sosedu: "Bog ga ni motel huje kaznovati!"

Matevž se je pričel nenadno jeziti: "Pa pravijo, da Ivan ne bo srečen, ker je bil prisiljen ... Nevoščljivi so nam, ker bomo imeli gospoda ..."

"Pa naj ga imajo še drugod," se je Cila kolatila. "Ivan bo mož po volji božji ..."

"Molil bo že, molil," ji je pretrgal besedo. "In kaj drugega se bo tudi naučil ..."

"Ali meniš, da je treba duhovniku vedno moliti?" mu jo je zarobila.

"Nič nisem rekel. To pa rečem: kdor vedno sitnari, se ga tudi Bog naveliča."

"Matevž, nikar tako ne govori!" ga je zavrnila.

"Kaj, ali ni res? Le poslušaj!" Pričel ji je dokazovati: "Ako bi kdo vedno stal pri meni in sitnaril: ,Lipnik, Lipnik, Lipnik', tedaj bi mu kmalu pokazal vrata ..."

Lipnici se je zdelo grešno tako govorjenje ter je nejevoljno zmajevala z glavo. Matevž se ga je zopet nalezel od veselja, ker se uči sin za gospoda. Odtod je izvirala njegova zgovornost.

Gospodinji je bilo škoda vsakega beliča. Zato ga je prijela: "Pazi na denar, pazi! Nova maša ne bo zastonj; videl boš, koliko bo veljalo."

Moral ji je pokazati ves denar, ki sta ga skupaj preštela. Manjkala je ena sama desetica."

"Zapil si jo," mu je oponesla.

"Res sem pil, a plačali so drugi. Niti beliča nisem zapravil."

"Komu pa si dal denar?" je hotela vedeti. "Sama ni izginila iz žepa."

Zopet sta štela in našla prejšnji nedostatek.

"Morda si jo izgubil ... Premisli, kod si hodil ..." mu je obujala spomine.

Mož je bil že nejevoljen ter ji je rekel: "Cila, nikar ne sitnari!"

"Povej, kje je desetica!" ga je nadlegovala.

"Vbogajme sem jo dal v zahvalo," ji je povedal resnico. Izgovoril je prav hitro, zakaj nekdo je prihajal po veži. Štrbunc jima je voščil dobro jutro.

Gospodinja ga je bila silno vesela. Zdaj bo izvedela, kaj pravijo ljudje in kako se kje imajo. Ali je deklina kaj huda, ker so ji raztrgali mrežo? Na to je bila najbolj radovedna.

"Peče jo, peče ... Ali še nič ne veste?" Štrbunc je važno naglašal vsako besedo.

"Nič!" je zanikal Lipnik in Cila je zijala radovedno.

"Kako pa to? Saj že ni več novica ..."

"No, kaj je z deklino?" Matevž ni mogel dočakati pojasnila.

"Za njim pojde ..." Štrbunc se je namuznil. "Za Ivanom v semenišče ..." Lipnik se je krohotal: "Kaj takega pa še nisem slišal!"

"Eh, kaj semenišče!" Dedec je popravljal: "V samostan pojde ... Nuna bo postala ..."

Lipnica je plosknila z rokami.

Zgovorni kočar je vedel natanko, koliko bo imela Francka obleke in perila, ki ga zahteva ob sprejemu vodstvo samostana. Pa denar bodo morali založiti — menda vso doto. Stalo ne bo dosti manj, nego stane možitev.

"Ali je obupala nad svetom?" je zabavljal Lipnik. "Ne upa se nikogar več dobiti ..."

"Takega že ne, kakršen je bil vaš Ivan ..."

"Kdo ve, zakaj je to storila?" je ugibala gospodinja.

"Sram jo je, ker je ostala na cedilu. Jezi se na ves svet, zato mu bo pokazala figo."

"Ako nima poklica, ne bo stanovitna," je modroval oče Lipnik. "Pobožnost se bo kmalu ohladila."

Starica se je zarežala na vsa usta: "Ali ste že kdaj slišali, da je Klemenčeva Franca pobožna?"

Štrbunc je sumljivo zakašljal in Lipnik je pljunil — to je veljalo za odgovor. Starka ju je umela. Zato je bila radovedna, kaj pravita Klemenc in Klemenka.

"Ali jima je prav, ker pojde od doma?" je vprašala.

Kočar je razlagal: "Oba sta menda zadovoljna. Mislita si: "Ako ima Lipnik gospoda, zakaj bi ne bilo pri nas — nune?"

"Kdo ji je neki vdihnil tako misel?" se je žena vedno bolj čudila.

"Pri Klemencu delajo otroci, kar sami hočejo ..."

Na tem je bilo dokaj resnice. Klemenčeva otroka sta imela mnogo prostosti; zrasla sta v zavesti, da jima ne sme nihče nasprotovati. Temu sta se pridružili še trma in občutljivost. S Tinetom se je še dalo shajati, toda Francko je potrla vsaka neprijetnost.

Ko ji je usoda zadušila prvo ljubezen, tedaj ni vedela od žalosti, kaj bi počela. Njeni zlati gradovi so bili zrušeni v razvaline. Razžaljen je bil njen ponos in prevarana domišljija. Ponižana je bila v zavesti, da ni vredna stopiti v obljubljeno deželo. Njena tuga je bila tolika, da je ni mogla prikriti onim, ki so se ji posmehovali. Mnogi so se ji režali v obraz, drugi so jo obirali za vogali. Prav na svoja ušesa je čula zabavijivo pesmico:

"Šla bo, sirota, v daljno pustinjo solze prelivat v črno črepinjo ..."

Mladenka se je zavedala, da zasmehovanja ni zaslužila. Nikomur še ni storila krivice. Ko je bila pred leti sprta vsa vas, tedaj je najbolj pazila, da ni dajala povoda k novemu prepiru. Celo ko so jo napadali, se ni branila. Rajši je potrpela. Pa se najdejo ljudje — tisti, katerim ni nikdar storila hudega, a se radujejo nad njeno nesrečo. Tako se ravnajo po nauku evangelija, ki pravi: "Veselite se z veselimi in z žalostnimi jokajte."

Mlado strto srce si je zaželelo proč — tja, kjer bi utihnila slednja želja, slednje hrepenenje. Izbralo si je zatišje med samostanskimi zidovi. Tam bo odpadlo vse, kar ga je kdaj težilo.

Na priporočilo domačega župnika je bila mladenka sprejeta v samostan, kamor se je neopaženo umaknila. Tam so ji odvzeli nakitje ter ji nadeli spokorno redovniško oblačilo.

Lipnikov Ivan je bil v semenišču že preoblečen, ko je izvedel to novico. Mati mu je pisala dolgo pismo. Ko ga je prečital, si je položil roko na srce in vzdihnil: "0, nesrečni mejnik!"

Čudni ljudje smo na tem božjem svetu. Komaj odnesemo drug drugemu pete, že se odtujimo in pozabimo. Kako plitvi so naši spomini in kako globoko je morje pozabljenja!

Kakor drugod, tako je bilo tudi na Poljani. Sledove za Klemenčevo Francko je kmalu prerasla trava. Odvadila se je je celo njena mati, ki o svoji hčeri ni vedela drugega kakor to, da je srečna in zadovoljna. Bolj natanko ji mlada samostanska novinka menda ni smela pisati.

V vasi se je čez leto marsikaj preživelo. Stari dogodki so izgubljali prejšnjo zanimivost. Napetost je začela popuščati; sosedje so se počasi zbližali; že so nastajali prvi znaki prijateljstva. Celo Lipnik in Klemene sta včasih izmenjala kako besedico.

Ko je prišel Lipnikov bogoslovec na prve počitnice, je našel veliko izpremembo. Vaščani so ga pozdravljali prijazno in spoštljivo. Odkrivali so se mu celo resni možje in razposajena mladina. Vsa vas je bila ponosna, da bo iz nje izšel duhovnik, s čimer se do sedaj še ni mogla ponašati.

Samo Štrbunc, stari vaški kočar, je bil čedalje bolj pust in čemeren. Čudno, zakaj se je mlademu duhovniku vedno izogibal. Tudi k Lipniku ga ni bilo več in Klemencu se je daleč izognil. S sosedi je kar nenadno prenehal občevati.

Dedec je postal na starost silno oduren. Ves obraz mu je bil porasel; gube na njegovem čelu so sličile debeli hrastovi skorji. Živel je kot samotar; samega sebe je vpraševal in samemu sebi odgovarjal.

Izven okolice so poznali Štrbunca kot nadležnega berača. Vendar v domači vasi ni potrkal na nobena vrata. Videti ga ni bilo po ves teden. Vrnil se je šele ob sobotah s polno bisago. Iz žepov so mu gledali konci klobas in ostanki kruha.

Siromaku ni bilo treba stradati, čeprav ni mogel delati na stara leta. Dobri ljudje so mu dali toliko, da mu je še ostajalo. Z ostanki so se hranili poljanski psi in poljanske mačke, odnašaje živila skozi razbita okna.

Starec je neke sobote nenadno izginil. Z beračenja se je vrnil že dopoldne ter je kmalu nato odšel v gozd po drva. Zvečer je bila koča prazna. Dedec ni zaklenil vrat, kar je pričalo, da se ni mislil daleč odstraniti. Ker ga ni bilo nazaj v nedeljo, je nastalo mnenje, da se mu je kaj pripetilo.

Poljanci so bili dobri ljudje ter so ga pričeli skrbno iskati. Zbralo se je nekaj mož in fantov, katerim se je pridružil celo prijazni Lipnikov gospod, ki je imel med počitnicami dovolj časa in dobre volje.

Prva sled je držala v gozd za Jelšo. Klemenc je videl tam Štrbunca sedeti na posekanem deblu in jokati. Vprašal ga je, zakaj joka, pa mu je odgovoril: "Hudo mi je, ker nimam nikogar na svetu."

Iskali so ga okrog po gozdu, meneči, da se je starcu zmešalo ter je kje obvisel. Samo gospod Ivan je dvomil, da bi bil mož kaj takega izvedel.

Nedaleč od Jelše je zeval prepad, kjer se je pred leti udrla zemlja. Ob robu je stalo suho drevje, od katerega so štrlele gole korenine. Tam so našli butaro drv in brezovo trto.

"To je Štrbunčevo delo," je omenil nekdo izmed vaščanov. Vsi so mu soglasno pritrdili.

"Pa kje je sedaj?" so gledali zvedavo okrog sebe.

"Mislim, da nismo več daleč od njega," se je dozdevalo mlademu gospodu. "Poglejte, tukaj na robu je nanovo udrta zemlja ... Nekdo je stopil predaleč na rob, pa je zdrknil v globino."

"Pojdimo pogledat." Nekaj vaščanov se je odpravilo navzdol po rebri.

Lipnikov gospod je prispel prvi v dolino. Spretno je razmikal grmovje in hitel proti kraju, odkoder se je čulo ječanje. Drugi so mu naglo sledili.

V prepadu tik ob rebri je ležal možak, ki je bolestno stokal. Debela plast zemlje ga je zasula do pasu ter ga tiščala tako, da se ni mogel premakniti. Izpod prsti so gledale le roke in glava.

Gospod Ivan se je sočutno sklonil nad siromakom. Starec mu ni mogel odgovoriti drugega nego: "Boli ... Udrlo se mi je pod nogami ..."

Potegnili so ga iz prsti ter ga položili na travo. Nek sosed je odhitel po voz, na katerega so položili ponesrečenca ter ga odpeljali v njegovo kočo.

Vaščanke so pospravile po sobi, zakaj siromak si je zaželel duhovnika. Čutil je, da bo treba umreti. Padec v globino mu je pretresel utrujene ude. Ležal je nepremično, tako, kakor so ga položili.

Lipnikov gospod je opravljal samaritansko delo. Mnogo noči je prečul ob njegovi bolniški postelji. Smilil se mu je ubožec, ki ni imel nikogar, da bi mu postregel. Zgledu postrežljivega gospoda so sledili tudi drugi vaščani.

Bolnik ni mogel mnogo govoriti. Glas mu je bil tih in slaboten; izražal je silno trpljenje. Užival ni drugega kakor čisto vodo, ki mu jo je kdo kanil na jezik.

Bolnikovo stanje se je nekega večera znatno poslabšalo. Siromak se je začel potiti. Gospod Ivan je sedel ob njegovi postelji ter mu brisal rosno čelo.

"Gospod, vi ste jako dobri z menoj," je izpregovoril bolnik, ko mu je nekoliko odleglo. "Toliko dobrote nisem zaslužil."

"Smilite se mi," mu je odvrnil gospod Ivan.

Starec je zastokal: "Gospod, jaz nisem vreden usmiljenja ..."

"Celo živali pomagamo v bolezni, koliko bolj še človeku." Lipnikov gospod je znal tolažilno govoriti.

"Gospod, ako bi vedeli, česar ne veste, tedaj bi ne sedeli tukaj ob moji postelji ... Z gnusom bi se obrnili od mene in bežali iz koče."

"Zakaj neki?" Gospod se mu je prijazno nasmehnil.

"Zato, ker je ozadje mojega življenja temno. Tako temno, da me je strah ob poslednji uri ..."

"Ljudje smo slabotni ter imamo svoje napake. Ako ste se odkritosrčno izpovedali, tedaj vam je vse odpuščeno ..."

Starec je vzdihnil: "Bog mi je sicer odpustil. Ne vem pa, ali mi bodo odpustili tudi drugi, katerim sem delal krivico ..."

"Kristus je molil za tiste, ki so ga križali ... Mi ga moramo posnemati, ako hočemo biti dobri kristjani ..."

Lepe besede so Štrbunca potolažile. Nadaljeval je pomirjen: tTedaj stopite tja doli in pokličite očeta ... Tudi Klemenc naj pride ... Oh, ali ni že prepozno?"

Ivan se je urno zasukal in odšel po očeta. Sosed pa je poklical Klemenca. Oba sta prispela k bolniku tako, da nista vedela drug za drugega.

Solze so se udrle Štrbuncu po velem licu, ko ju je zagledal. Stala sta vsak na drugem koncu postelje in čakala, kdaj se bo začelo.

Hudo je človeku, kadar mora priznati svojo krivdo. Rad se pohvali, obtožba pa mu je zoprna. Kadar je treba zatožiti samega sebe, tedaj se ustavi beseda kakor voz sredi klanca.

Štrbunc ni mogel takoj povedati, kaj ima na srcu. Sram ga je bilo in bal se je, kaj porečeta soseda. Ali mu bosta odpustila? To ga je skrbelo. Zavest, da bosta zavrgla njegovo prošnjo zdaj v poslednjem trenutku, ga je bolela bolj ko vse telesne bolečine.

Čutil je, da ne sme več odlašati. "Mejnik!" je vzdihnil po ljuti borbi. "0, nesrečni mejnik!"

Soseda sta se mrko spogledala. Obema je bilo neprijetno, ker jima je obudil bolnik stare spomine. Najrajši bi bila izginila iz koče.

"Odpustita!" je nadaljeval s prosečim glasom.

"Ne vem, kaj naj ti odpustim ..." je premišljal Lipnik in Klemenc mu je prikimal.

Štrbunc je pričel odkrivati svoja dejanja. "Jaz sem izkopal mejnik za Jelšo ter ga postavil zopet na pravo mesto pred sodno obravnavo ... Psa sem obesil ... Živino sem izpustil iz hleva ... Sod sadjevca sem pokvaril ... Noge sem zvezal tvojemu očetu ..." Pri zadnji besedi je pogledal Klemenca in prosil skesano: "Obžalujem vse, kar sem storil. Pozabita! Odpustita!"

"Zakaj si to napravil?" ga je vprašal Lipnik.

"Iz maščevanja ... Odpustita ... Kazen me je zadela tam, kjer sem prestavil mejnik, ki je povzročil toliko razdora ..."

Lipnik in Klemenc sta bila sicer omehčana; vendar sta čakala drug drugega, kdo bo prej popustil.

Tedaj je nastopil gospod Ivan. Poln sočutja do nesrečnega trpina je stopil pred očeta z izrekom: "Kdor odpušča, mu bo odpuščeno."

Lipnika je ganilo. "Odpustim ti!" je izrekel ter se dotaknil bolnikove roke. Tudi Klemenc je tako napravil. Bolnik ju je pogledal s hvaležnim očesom. Nato je pričel umirati. Vsi so pokleknili in molili za njegovo dušo.

Lipnikov gospod je opravil svoje samaritansko delo. S solznimi očmi se je poslovil od mrliča. V domišljiji se mu je ponovilo vse, kar je doživel kot dijak, ko je snoval načrte za bodočnost. Ali ni vedno trdil, da je Klemenc popolnoma nedolžen? Zdaj se je izkazalo — zdaj, ko je zamujeno ...

"Francke ni več!" je odjeknilo v njegovi duši. Morda bi se dalo vse popraviti, ko bi bila vsaj še ona ... Tako pa ni nobenega upanja več, nobene pomoči, nobenega izhoda ..."

Mladenič se je zasolzil. Vprašal se je, ali bo, nedolžna žrtev trdega mejnika srečna med tihimi samostanskimi zidovi in kaj poreče, kadar bo izvedela, kako čudovito se je izkazala nedolžnost njenega očeta. Ali si bo takrat zaželela iz tesne kletke, v katero se je dala zapreti iz žalosti in obupa? Zakaj mu ni nikdar odkrila svojega namena?

Primerjal je svojo in njeno stanovitnost. On se je vdal pritisku; ona pa se je prostovoljno odpovedala svetu, ki jo je sramotil in varal. On ni mogel njej na ljubo ničesar žrtvovati; ona pa je zapustila dom in bežala zaradi njega. Koliko je pretarnala in prejokala, preden se je odtrgala od doma.

Mladi bogoslovec se je ozrl nazaj v preteklost in naprej v bodočnost. Naj se li vrne in popravi, kar ni bilo prav storjeno? Nekaj ga je vabilo nazaj, toda upiral se je njegova duša. Junak hiti naprej ter se ne plaši nobene žrtve. Kdor se vrne, je strahopetec. Na Poljani so zapeli zvonovi mrliško pesem. Mlademu semeniščniku je bilo pri srcu, kakor bi zvonilo k pogrebu njegovi in njeni mladosti.

VII.

Čas se je pomaknil naprej za dve desetletji. Poljana je dobila nove prebivalce. Starci in starke so pomrli. Lipnik in Klemenc sta že davno končala zadnjo pravdo. Spomenik ob njunem grobu je bil že pokvarjen od deževja.

Lipnica je umrla v sladki zavesti, da pojde topla v nebesa. Saj je njen sin duhovnik, ki posreduje med nebom in zemljo. Celo v bolezni je prepevala tisto staro pesmico:

"Oj srečna, srečna mati ta, ki ima sina mašnika. Ko mašnik se na svet rodi, sam Kristus se ga veseli."

Lipnikova mati je mirno ugasnila. Kakor sveča, ki zgori za druge. Sin ji je zatisnil trudne oči in sklenil vele roke; med prste ji je potisnil razpelo. Potem je pokleknil in milo jokal.

Klemenka je morala izpiti pred smrtjo polno čašo grenkosti. Sicer je preživela sosedo, a prav tista leta so bila prepletena z bridkostjo in s trpljenjem. Dobila je namreč pismo, da je hči pobegnila iz samostana. Hujšega udarca mati še ni občutila.

Pismo, ki ga je prejela, jo je sicer tolažilo. Starka je izvedela, da Francka ni bila poklicana za redovnico. "Morda bo našla srečo med svetom, ki jo je tukaj zaman iskala." — Tako je sklepala predstojnica samostana.

Mati je čitala to pismo in bridko jokala. Najhuje ji je bilo, ker ni vedela, kam je odšla njena edinka, ko je slekla redovniško obleko. Ali tava med svetom kot izgubljenka? Lahko si je tudi vzela življenje. Spomnila se je neke stare pesmice, ki pravi:

"Barbka skoz okno gledala je, gledala je, govorila tako: ,Ljubi moj očka, ljuba moja mat, dajta me vendar iz kloštra speljat.' — Očka in mamca pravta tako: ,Tvojo obljubo je čulo nebo.' — Barbka pri oknu milo ihti: ,Zbogom moj očka in mamica vi!' — Vzela je nož u svoje roke, ga zasadila u svoje srce."

Klemenka se ni mogla ločiti od svoje izgubljene hčere. Celo na smrtni postelji jo je klicala. Njej je posvetila svojo zadnjo misel.

Lipnikov gospod je pastiroval v neki gorski župniji, daleč od Poljane. Ko je bil še kaplan, je slovel kot dober duhovnik. Zato so ga kmalu pomaknili na višje mesto. Samo dve leti je služboval za kaplana.

Župnik Ivan ni imel baš slabih dohodkov.

Donašali so mu jih služba in farovško zemljišče, pa tudi njegovo posestvo, ki ga je podedoval kot edinec po starših na Poljani. Smatrali so ga za najbogatejšega župnika v škofiji.

Gorečnost, ki je dičila mladega duhovnika, se je čez leta menda nekoliko ohladila. Pobožne dušice njegove župnije so pripovedovale: "Naš gospod župnik so v cerkvi silno kratki in površni. V spovednici ne marajo sedeti. Molitev jim ne gre z jezika. Najdaljša pridiga traja komaj pičle četrt ure. Sam Bog naj jih spreobrne."

Bolj na splošno pa so ga obirali: "Našega gospoda še smrt ne bo dobila doma. Povsod jih je dovolj, samo tam jih ni, kjer bi morali biti. Čemu pa hodijo na lov, ko jim vendar domov vsega prinesemo. Ali se spodobi prijemati z eno in isto roko puško in ,monštranco'?"

Najbolj je zameril župnik tistim opravljivkam, ki bi mu bile rade vedno pod nogami. Tega gospod ni maral. Praznih marnjev ni mogel poslušati.

Pri prejšnjem župniku je bilo drugače. Klepetulje so našle v župnišču varno zavetje. Postarnega gospoda so imele popolnoma v oblasti. Kar so želele, to se je moralo zgoditi. Celo pridige so mu narekovale. Župnik je bil vedno poučen o vseh zadevah. Kadar babnicam ni bilo kaj všeč, tedaj so zahtevale: "Naj pa v nedeljo na prižnici poropotajo ..."

Takega oblastva se je gospod Ivan kmalu otresel. Nekoč ga je obiskala ženica, ki je kar po domače sedla, ne da ji je gospod to dovolil. "No, mamica, kaj bi radi?" jo je vprašal vljudno, a ne preveč prijazno.

"Nič posebnega," mu je odgovorila. "Kar tako sem prišla ..."

Gospod jo je zavrnil: "Ako ste kar tako prišli, pa lahko tudi kar tako odidete ..."

Drugič je prišla k njemu postarana deklina in pričela obirati soseda. Župnik jo je povabil, naj pride drugo jutro. Medtem je poklical moža ter mu povedal, kaj je napravil.

Deklina je prišla točno ob določeni uri. V župnišču je že čakal sosed, kakor mu je bilo naročeno.

"No, zdaj pa le povej, kar veš o tem človeku," ji je velel župnik s pritajenim nasmeškom. "Mož se bo vsaj lahko zagovarjal."

Osramočena ženska je molčala.

Župnik je priganjal: "Ali ne bo nič? Ponovi vsaj tisto, kar si včeraj govorila ..."

Sramežljivo je gledala v tla; ni se upala miniti z jezikom.

Gospod Ivan je vzel iz omare kamen ter ga ponudil deklini z besedami: "Ako si brez greha, vrzi ga v soseda!" Hinavka je zbežala iz sobe ter se ni več prikazala.

Neko nedeljo je imel gospod Ivan pomembno pridigo. Rekel je med drugim: "Pobožnost je angelska čednost. Človek, ki je resnično pobožen, je kakor Kerub pred oltarjem. Grd pa je hinavec, ki zavija oči ter se trka na prsi; obenem pa sovraži svojega brata. To so pobeljeni grobovi."

Zaradi odkritega nastopa proti hinavstvu je imel gospod Ivan čedalje več sovražnikov. To niso bili kakšni politični nasprotniki, marveč ljudje, ki jih je prejšnji župnik tako prijateljsko grel na svojem srcu. Vsi ti so se med seboj združili z namenom, kako bi mu škodovali.

Najprej so mu odpovedali delo. Pri fari je bila navada, da so župniku sekali in vozili drva. Tako je bilo menda sklenjeno v stari pogodbi, podpisani od mnogih župljanov. Župnik se je skliceval na ta dogovor ter je upornikom zapretil s tožbo. Sodišče mu je priznalo starodavne pravice.

Nasprotniki so izgubili tožbo in plačali stroške. To jih je silno dražilo. Mnogi niso mogli krotiti svoje jeze ter so se znosili. Župnik ni več prizanašal. Vračal je udarec z udarqem. Zbudila se mu je strast tožarenja, katero je podedoval po očetu. Za vsako žalitev je iskal zadoščenja. Zmaga je bila vedno na njegovi strani.

Pri sodišču mu nasprotniki niso mogli do živega. Sklenili so, da se bodo zaradi tega maščevali. V gostilni, v katero je zahajal, je sedel vedno kak zvijačnik in oprezoval, kako bi se dalo začeti. Nekega večera je bil župnik posebno dobre volje. Natočil je kozarec vina ter ga ponudil nasprotniku, ki je prisedel k njegovi mizi.

"Pij!" mu je zaklical. "Na zdravje ali na bolezen, kakor hočeš."

"Na vaše zdravje!" je nazdravil možakar in izpraznil v dušku kozarec.

To je duhovnika vzradostilo. Saj si je želel na tihem sprave z onimi, ki so naposled le njegovi prijatelji. Ni bilo še dolgo, ko je prejel svarilo od višjih gospodov, namreč: "Glej, da ne boš podiral, ampak zidal!"

Poklical je vina, zakaj družba pri njegovi mizi je začela naraščati. Mislil si je: "Nekateri ljudje vlečejo na pijačo kakor muhe. Morda me črtijo prav zato, ker jih dozdaj še nisem napojil ..."

Nalil je kozarce in trčil z vsakim posebej. Vsakega je pogledal v oči tako prijazno, da so se kar čudili. Že dolgo niso čuli od njega lepe besede.

Možje so pili in si brisali brke. Vino jim ja razvezalo jezike. Kmalu je zadonela v noč vesela pesem:

"En glažek al' pa dva, to nam korajžo da."

In zopet:

"Nocoj je en lep večer, jutri bo en zavber dan ..."

Župnik jim je krepko pomagal. Ko so odpeli, se je zadovoljno izrazil: "Tako smo vendarle enkrat skupaj po dolgem času ..."

"Saj bi bili lahko že poprej!"se je oglasil mlad možakar.

Duhovnik je priznal odkrito: "Moja krivda je, pa je tudi vaša ..."

Med pivci je bil tudi Kolenc, ki se je pri pijači rad prepiral. Brez strahu je zabrusil duhovniku: "Vi ste prvi začeli!"

"Brez povoda nikdar." Župnik je bil užaljen.

"Kristus je rekel: ,Ako te kdo udari po desnem licu, nastavi mu še levo lice.' — Vi pa niste mogli nič potrpeti..."

Tovariši so namignili Kolencu, naj ne izziva. Nekdo mu je pošepnil na uho, da bodo obračunali z župnikom nazadnje pred odhodom. Do tedaj pa ni treba kaliti dobre volje.

Župnik se je nadejal, da je večina na njegovi strani. Začel se je opravičevati: "Vsak človek ima na sebi nekaj dobrega, pa tudi nekaj slabega. Ni sramotno, ako priznamo svoje napake ter jih izkušamo odpraviti ..."

"Mislil sem, da ste duhovniki vsi popolni," je menil Kolenc brez slabega namena.

Župnik je razlagal: "Seveda bi duhovnik moral biti popoln, toda okolnosti ga včasih privedejo v nasprotje ..."

Duhovnik ni povedal do konca. Videl je prazne kozarce ter jih znova napolnil. Meril je na to, da se bo med žvenketanjem kozarcev zasukal pogovor.

Nade so se mu delno uresničile. Vino je teklo ko olje in družba je bila vedno bolj živahna. Tudi župnik je bil dobre volje.

Vino ima čudovito moč in hitro spremeni človeka. Ta ti je pri pijači vesel, drugi tarna in joka, tretji se prepira, četrti te objema in peti komaj čaka, kdaj ti jo priloži.

Družba pri župnikovi mizi je čakala priložnosti, kdaj bo župnika osramotila. To pa so odlašali tako dolgo, dokler bo župnik dajal za pijačo. Nič mu ne bodo ostali dolžni, kadar pride do obračuna.

Nekdo je bil radoveden, zakaj se je gospod dozdaj tako naglo razburjal.

Župnik je pojasnil: "To ni prav nič čudno, ako je človek nezadovoljen v svojem stanu ..." Potem jim je moral pripovedovati, zakaj je postal duhovnik in kdo ga je prisilil. Povedal jim je do kraja vso zgodbo o mejniku.

Možje so ga poslušali z zanimanjem, pa tudi s sočutjem. Le Kolenc in njegov tovariš sta brila norce. Slednjič sta se odstranila. Za njima je odšlo nekaj pivcev, kakor so se že prej dogovorili.

Stopili so nekaj korakov od hiše ter se posvetovali, kako bi poravnali župniku stare dolgove. Tovariš je nagovarjal Kolenca: "Peljiva ga domov in prevrniva voz pod mejo ..."

Kolencu je bilo škoda voza, zato se ni strinjal s tem nasvetom. Prigovarjal pa je tovarišu, naj mu pregrizne vino. Tako se bo gospod popolnoma opijanil. Potem ga bodo zatožili škofu in zahtevali premestitev. Ta predlog jim je ugajal ter so se izidu že vnaprej krohotali. Nekateri so vedeli iz izkušnje, da nastanejo zbog žvečenja pijače neprijetne posledice. Drugi pa so trdili, da žvečenje sploh ne učinkuje.

Kakor Iškarijot se je približal zlobnik župniku, ki takrat ni mislil na drugo nego na mir in spravo. Hinavec ga je hotel najprej omamiti z besedo, nato pa mu zamenjati kozarec.

Preden pa je mogel izvesti svoje neolikano dejanje, so se široko odprla vrata. Vstopil je cerkovnik. "Obhajilo!" je obvestil župnika. Družba je utihnila. V sobi je nastala trenutna tišina.

"Na Pelinovem podu so našli tujko, ki ne bo več dolgo živela," je odgovoril cerkovnik na razna vprašanja.

Župnik je vstal brez odloga in poravnal račun. Časih bi se bil vznejevoljil: "Pa zdaj ponoči! Ali niste vedeli prej!" — A danes ni bilo nejevolje v njegovi besedi. Hitro se je poslovil in odšel za cerkovnikom proti cerkvi.

Pri Pelinu so spravili tujko v sobo ter jo položili na posteljo. Vaščanke so jo preoblekle in pogrnile mizo, na katero bo položil duhovnik sveto popotnico.

Po cesti od cerkve se je pomikala drobna lučka. Že se je oglašalo skrivnostno brnenje obhajilnega zvonca. Pred Pelinom so se zbirali sosedje in čakali blagoslova.

Po končanem opravilu je bil župnik nenavadno resen. Videlo se je, kako bridko mu je bilo pri srcu, ko je naročal Pelinki, naj postreže bolnici kakor svojemu otroku.

"Revico poznam." To je bilo vse, kar je povedal. Preden je odšel, je stopil k bolnici ter ji podal desnico. Skrivaj si je utrnil solzo z belim robcem.

Kdo in odkod je bolna sirota, vaščani niso preveč poizvedovali. Župnik pozna pač mnogo ljudi na svetu. Hvalili so njegovo radodarnost, ker je dejal ob odhodu: "Kar boste potrošili za bolnico, vam bom povrnil."

V vaški gostilni je še vedno kramljalo nekaj pivcev. Župnik se jim je izognil po bližnjici, ki je držala med vrtovi v župnišče. Koraki so mu bili trudni in srce mu je glasno utripalo. "Mejnik, mejnik!" mu je šumelo po ušesih. Njegova duša je bila žalostna in potrta.

Prižgal je luč, ki je visela s stropa sredi sobe. V njeni svetlobi se je čudovito zasvetil križ v steklu na pisalni mizi. Tukaj je upal duhovnik najti zdravila svoji bolečini.

Položil je roko na prsi in stopil pred razpelo.

"Križani Zveličar!" je govoril z bolestnim glasom. "Vrnil sem ti izgubljeno dušo. Njo, ki je bila nesrečna zaradi mejnika, sem osrečil po tvojem velikem zasluženju. Hvala ti, o Gospod, za največjo dobroto!"

Potem se je spustil v naslanjalo. Njegove misli so hitele k bolnici, katero je pravkar napojil z nebeško tolažbo. "Francka, ali je mogoče?" je premišljal njeno usodo. "Kaj te je zavedlo tako daleč? Kdo je uničil tvoje mlado življenje? Ne bom te obsojal, celo hraste podirajo viharji ..."

Nekdanja Klemenčeva Francka se je borila s smrtjo kot tujka daleč od svojega doma. Revica je bila nekaj časa pri polni zavesti. Vprašali so jo, ali pozna gospoda župnika. Sirota je prikimala. Tiha blaženost se ji je razlivala po obrazu.

Nato se ji je izvil iz prsi poslednji vzdih in po prezgodaj uvelem licu je zdrknila zadnja solza. Tedaj je našla mir, ki ji ga je svet ni mogel dati.

Smrt nesrečne mladenke je segla gospodu Ivanu globoko v čutečo dušo. Postal je vzoren duhovnik. Župljani so ga ljubili in spoštovali.