Mehovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mehovo
F. S. Pirc
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1866; Slovenske večernice, 14
Viri: dLib;
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Spisal F. S. Pirc)


Veliko slovenskih pisateljev je že popisovalo prelepo kranjsko deželo; veliko pesnikov je popevalo njene lepote in znamenitosti, njene hribe in doline, jezera in reke, jame in votline. Koliko navdušenih pesmic, koliko vnetih spisov in popisov se nahaja po raznih slovenskih časnikih in knjigah - od v nebó kipečega Triglava, od ponosnega Nanosa, od bistre Save, od rajskega Bleda, od prečudnega jezera cirkniškoga, od vsemu svetu znane jame postojnske! Gorensko in Notranjsko je že vsakemu znano do malega — le na Dolensko so se pesniki in pisatelji premalo ozirali, le Dolensko je še precej zanemarjeno. To pa nikakor ne za to, kakor da bi ta del Kranjske ne imel primernih rečí in zanimive snoví za popis, kajti ravno Dolensko je najbolj znamenito, vsaj v zgodovinskem oziru. Tu nahajaš kraje, kjer so naši slavni preddedje in očetje junaško kri prelivali v ljutih bitvah proti sovražniku imena kristjanskega — proti kervoločnim Turkom.

Vsako mesto, vsaka vas hrani zanimive pripovedke iz bojev proti turškim četam, ki so našo milo slovensko domovino redno skor vsako leto, zdaj v večih, zdaj v manjših trumah, — vselej pa z divjo kervoželjnostjo in ljuto besnostjo obiskovale, požigaje vasi in sela, razruševaje gradove, samostane in cerkve. Koliko rodovitnih polj so poteptali, koliko travnikov pomendrali, koliko nedolžnih otročičev pobili, koliko obnemoglih starčekov pomorili! Device in žene so oskrunjevali, čverste mladenče in junaške možake pa seboj v britko, terdo sužnost odpeljevali.

Proti vsem tem stoletnim nadlogam in revam so stali krepki Dolenci, kakor nerazrušljiv zid. Res čudimo se, da niso obupali v tolikih mnogoletnih stiskah. Pa bili so pravi kristjanje, goreči domoljubi in zvesti deržavljani. To jim je dajalo moč in pogum. Ko so drugi narodi za herbtom naših preddedov v miru živeli in se izobraževali, takrat so naši hrabri očetje za nje, za njih mir in blagostanje kri prelivali in — smemo reči — zdatno primogli rešiti vero Kristusovo, pa omiko in prosveto evropsko. Gradiva in snovi tedaj za popevanje in popisovanje Dolencu nikakor ne manjka — trebalo bi le pripravnih in sposobnih pisateljev, da bi se ozrli tudi na dolensko stran.

Namenil sem se v sledečih versticah popisati kraj, ki gotovo ni najmanj znameniten na Dolenskem, namreč Mehovo z mehovskim gradom, ki sem ga pred nekaj leti z ljubimi tovarši obiskal; nikdar ne bodem pozabil prekrasnega razgleda, ki se mi je razgernil pred očmi.

Vreme je bilo kaj ugodno, ko smo se pred solnčnim vzhodom odpravili na pot; nebó je bil jasno kakor ribje okó; zvezdic je še mnogo migljalo na nebnem oboku in bleda luna je plavala med njimi, kakor skerbni ovčar koraka med ovcami.

Kako smo gori hodili, tega ti dragi čitatelj, ne bom razlagal; le to ti omenim, če ne veš, kakošen je Mehov, da se prav lahko brez vse nevarnosti in brez vseh pripomočkov gori pride. Ni se treba ukvarjati niti plezati, kakor po nekterih gorah. Tudi ni tako visok, kakor si ga znabiti misliš, ampak je prav pohleven hrib. Prelepi razgled iznad Mehovega ne dela toliko visočina, kakor pripravna lega, kajti stoji čisto sam. Hrib je na južni plati, proti Gorjancem, gol pa s travo lepó obraščen in pripraven za pašo, na severni strani proti Novemu mestu je pa z drevjem in šumo gosto preraščen.

Solnce je ravno vzhajalo in pred seboj podilo nočne teme, ko smo dospeli do verha. Jutranja zarja je zlatila iztočno nebó. Mile pevčice so jele žvergoleti v nebrojnih akordih.

Narava je vstajala v nježnem kinču k novemu življenju in na novo delo.

Kdo bi se tu gori ne čutil navdušenega in povzdignjenega? Kdo bi tu gori ne izdihnil prav iz serca: Bog, kako velik si Ti! Narava, kako krasna, kako mnogolična, kako čudotvorna si ti! Srečni sin planin, ne zavidaj bogatega meščana, niti ošabnega teržana, srečnejši od obeh si ti.

Res ni bila slaba misel, sezidati tu gori grad in v zdravem zraku prebivati. Da, mehovski gospodje so imeli bolji okus nego tisti, ki so čez Gorjance cesto delajoči najhujše klance poiskali. Pa kje so časi, kje so dnovi! Mogočni vitezi mehovski — slavni Lenkoviči, nekdaj strah ni groza kervoločnim Turkom — ni jih več. Tu so nekdaj gopodarili, tu so opasovali britke meče, tu zasedali čile konjiče, ko jih je domovina klicala v boj zoper sovražnika. Tu so v mirnih dneh po slavnih bitvah počivali med svojo družino. Tu je boja vajeni oče pazljivemu sinu pravil o slavnih činih svojih dedov in očetov svojih — ter navdajal mlado serce s pogumom in serčnostjo.

Ali prešli so časi in vse se je spremenilo. Ni več mogočnih Lenkovičev, le njih neumerljiva dela živé in ne bodo nikdar pozabljivosti zapadla. Močni nepremagljivi grad, nekdaj nerazrušljiva jez proti sovražnim četam — je zdaj razvalina, stanovališče gadov in ponočnih sov. Tam, kjer so se nekdaj šetale blagoserčne gospe in nježne gospodičine, tam raste zdaj šuma in germovje. Tako je vse posvetno, ves lesk in blišč, vsa čast in slava. Danes je, jutri ga ni; danes cvete, jutri umira. Le blagi čini in koristna dela ostanejo. Le venec zaslužene slave vedno zeleni in se nikdar ne ospè.

Te in enake misli so mi rojile po glavi, ko sem na razpadlem stolpu sloné zamišljen pred sé stermel. Pa vzemimo raji dalekogled v roke in poglejmo po okolici, kajti solnce je že izšlo, že nam pošilja zlate žarke in »Mesto« in vasí se razvijejo pred nami v čarobnih barvah.

Obernimo se najpred na južno stran. Tu se ne vidi daleč, ker Gorjanci zapirajo razgled v pokrajine Belokranjcev in sosedov Hervatov proti Metliki, Černomlju, Kolpi, Karlovcu itd. Med Gorjanci in Mehovom je lepa, rodovitna dolina. Na enem koncu proti zahodu stoji vas Germ, na drugem je vas Konec tik hriba Kremena. Na vzhodu vidiš Vino vas, ktera je veliko terpela zadnja leta zavoljo pogostih nesreč, ki jih je vzrokoval ognjeni požar, tako da si bodo že sicer ubogi Vinovaščanje težko zopet opomogli.

Na severni strani pod goró je drugi hribec, Osterc po imenu, čisto špičast, kakor tudi že ime kaže, skoraj tak kakor Mehov, samo veliko niži, ravno nad Koroško vasjo. Verh Osterca, Kremena in hriba nad Vinovasjó se vidijo iznad Mehovega še rovi in okopi od takrat, ko so Turki grad oblegali.

Pa krasen je pogléd proti severju in vzhodu. To ti je dolenski Veršac! Reči smeš, kar je Vodnik, o Veršacu pel: »Na Mehovem doli sedi, in prekrasen svet se ti odprè.« Tam gori na severo-zatočni plati gleda sivi, v nebó kipeči Triglav vsem kranjskim goram čez glavé, kot stari gospodar, ki zvesto čuva, kako se vedejo njegovi sini in vnuki — gleda, kaj delajo Slave sinovi, ter kliče tudi Dolencu, da naj ne bode zaspan, naj se vendar zavé roda svojega, naj vendar že začne ljubiti milo domovino slovensko — naj spoštuje slavno majko Slavo. —

Od Triglava na zatočni strani se vleče dolgo potegnjena Jelovca, kot stara zgerbljena majka. Malo niže doli vidiš obrestnega Ižanca, Krim nad Igom; za njim Korošenka nad Cirknico, ki mu drugi sini roke podajejo, dokler se stegnejo v kočevje in nad Kočevjem hitijo proti Gorjancem. Tu nad Kočevjem kima kot verli Slovenec sv. Peter v žužemberški fari z malo cerkvico na verhu. Po njem ugibajo Dolenci vreme. Kedar ima sv. Peter kapo, to je, če je v megli ali oblacih, takrat pravijo, da bo deževalo. Če se pa sv. Peter smeje, to je, če je jasno in lepo okoli njegovega verha, nadjajo se lepega vremena. Niže doli se vidijo Hinski hribi, malo spredej Trata nad Toplicami. Tu sežgejo oglja, Bog vé koliko. Trata se stega in sega z daljnimi vnuki nad Polanami in Čermošnicami, ki so pa čisto ponemčene, do terdih Kočevarjev v »Stokendorfu«  z malo cerkvico, — tje doli do semiških hribov.

Na vzhodni strani Triglava ti stermé sivo-beli Grintovec in Kamniške planine naproti; dalje tuhinske planine, ki se vlečejo med Kranjsko in Štajersko do Brasloveč; potem Kum, glavár dolenskih gorá. Ta se ti kaže s prostertima rokama in tako zapira pogléd na Gorensko.

Tu na levi (zatočni) strani glej Wagensberg, pa ne zabi, da njemu za herbtom stojí tisti grad Wagensberg, kjer je slavni naš rojak Valvazor pisal neprecenljivo knjigo, kterej je naslov »Ehre des Herzogthums Krain.« Če obiščeš grad Wagensberg, videl boš, da se je jako spremenil po okusu sedanjih dni, samo soba, v kteri je neumerljivi Valvazor pisaril v čast in prid domovine svoje, samo ta se ti še kaže, kakor da je bila njega dni.

Malo niže vidiš Primskovo, lep špičast hrib s cerkvico. Od Primskovega na desni imaš Zaplaze, božjo pot Dolencev. Še bolj na desni imaš višnjegorski grad v razvalinah na stermem griču.

Na vzhodni strani podaja velikan Kum, kot verli Slovenec roko slovensko-štajerskemu hribovju. Kmalo za njim vidiš proti severo-vzhodu štajerske hribe nad Zidanim mostom, ki zijajo s preterganim žrelom semkaj in si stojé nasproti, kakor bi se bili toliko pretergali, da pusté vsaj slovensko Savino v slovensko Savo, in da odpró železnici pot v belo Ljubljano in v kraljevi Zagreb. Dalje proti Hervaškemu se vlečejo ponižni slovenski Artiči nad Brežicami do hrabrih bratov Hervatov. Pa tu jim naši Gorjanci pot zapró.

To je dalji obzor z Mehovega.

Sedaj pa se razglej še malo po bližnji okolici. Ako pogledaš raz Mehovo doli malo okoli sebe, spremeni se ti cela novomeška okolica v lepo podolgasto dolino na tri vogle. Na južni strani imaš naše stare Gorjance; na južno-zahodni plati Lubno[1] in Kočevske planine; na servero-vzhodni strani pa sv. Ano v mirnapeški fari; dalje Hmelnik, grad grof Koroninijev. Od tega grada imaš kaj lep razgléd na novomeško okolico proti Mirni peči, Trebnem, itd. Celó Klek, po ljudskem mnenji zbirališče copernic, se vidi! Od Hmelnika dalje proti severu imaš prelepo Terško goró, krasno vinsko ogorje, veselje in radost Novomeščanov, ki imajo gori svoje nograde. Verh Terške goré stoji zala cerkvica, posvečena Materi božji; zidali so jo zatiški mnihi na tak ugodnem kraji, da jo vidiš na daleč od vseh strani — od Brežic gori in iz kačje ridi doli. Tu mora vsak priterditi, da so naši predniki tudi vedeli, kaj je lepó.

Spodej pod Terško goró vidiš Stari grad, nekdaj precej močen, samostojen gradič, sedaj last domoljubnega otoškega grofa. V Starem gradu je neki še starih slovenskih knjig. Dobro bi bilo, da bi jih kak slovenski učenjak preiskal in je pogube otel; znabiti bi se kaj našlo, za kar bi bilo škoda, ko bi se pogubilo.

Še dalje proti vzhodu se ti sveti Viniverh nad Belo cerkvijo, potlej še bolj na desno Bučka, Raka in drugo ogorje proti Leskovcu. Cela ta plat od Hmelnika proti jutru so zgoli vinske gorice. Najboljšo kapljico daje Terška gora pa Gerčevje. Okoli Rake ne vidiš nič druzega kakor nograd poleg nograda. Na Raki imajo tedaj veliko vina, pa imajo le malo vode, za to je med ljudstvom pregovor, če kdo na slabo vodo godernjá: »Pojdi na Rako, tam imajo dosti dobre volje!«

To ti je obrežje lepe doline. Pogléd po

  1. ^ Lubno je kaj čudna gora. Ondi je pervo zelenje spomladi, pa vino je vendar le kislo, kakor cviček. Kako je to? - Lubno nima vode, pa ima votline, kjer so neki človeške ribice.

krasni šent-jernejski ravnini zapira Tolsti verh; vidi se je samo majhen del. -

Cela ta dolina ali okrajina je dolga 6 dobrih ur, široka pa po največem tri ure, semtertje več ali manj. Sama na sebi je hribčasta, le malo ravnin nahajaš, če hodiš po njej, tako da imaš na vsakem homcu nov svet pred seboj. Če jo pa pogledaš tu doli z Mehovega, vidi se ti velika planjava. Homci zginejo; hoste, njive, travniki, vasi, vinogradi - vse to ti leži pred očmi, kakor bi bila ravnina, ki jo prestriže le počasna Kerka. Ona pa leze in se vije zdaj sem, zdaj tje, kakor da bi htela napojiti celo planjavo, v resnici pa se vije le za to, ker jo ovirajo homci. - Res, čudna previdnost božja, ki napaja z eno reko toliko krajev!

Sredi te planjave imaš ravno pred seboj Novo mesto, ktero so lani zbog petstoletnice njegovega obstoja po najvišem dovoljenji Njih Veličanstva cesarja Nemci prekerstili v staro ime »Rudolfswerth« ali po slovensko: Rudolfovo.

Novo mesto stojí na polotoku tužne Kerke, na prijaznem holmu. Verh holma je čedna in prostorna, kapitelska cerkev v gotiškem slogu. Glej! kako lepo se vidi veliki terg po dolgem, lahko bi ljudi seštel, ki hodijo in se šetajo gori in doli. Lepo se vidi tudi samostan domoljubnih oo. Frančiškanov, ki že mnogo let izgojujejo dolensko mladež. To so ti prav verli gospodje v vsakem oziru. Prepričan sem, da njih hvaležni spomin živi v sercu vsakega poštenega mladenča in moža, kteri je imel priložnost, pri njih omike in vednosti se učiti. Gg. oo. Frančiškani pa tudi vso čast zaslužijo, kajti oni se ne trudijo za blagor mladeži, kakor nekteri plačani učitelji, kterim je bolj za denar mar — ampak oni učé iz same ljubezni do bližnega, brez sebičnosti, ne gledé na lastno korist, ampak le na blagor in napredek dijakov, njih skerbi izročenih. Zató se je gotovo čudno zdelo vsakemu, kdor pozna novomeško gimnazijo in nje neobhodno potrebo za dolensko stran, ko je pred malo časom neka merzla sapa od severa pripihala in htela uničiti Dolencem tako važen in dobrotljiv zavod — menda zato, ker so gospodje učitelji, očetje Frančiškani, verli rodoljubi in ker tudi dijake v narodnem duhu podučujejo, bolj kakor se to godi na drugih slovenskih gimnazijah. Pa sovražna burja je potihnila, gimnazija še stoji, gg. Frančiškani so še učitelji in Bog daj, da bi bili še mnogo let! Slava dvema vse časti in vsega spoštovanja vrednima gospodoma, ki sta to reč tako krepko poprijela, gerde, nepravične naklepe tako moško uničila in prašanje o obstoju gimnazije tako ugodno rešiti pripomogla. Naj mi ne zamerita, da jih tu očitno imenujem slovenskemu narodu: ta dva verla gospoda sta milostljivi prošt Arko in pa tačasni župan vitez Fichtenau. Slava jima od hvaležnih Dolencev!

Precej poleg samostana stojí samostanska cerkev, ktero so gg. Frančiškani kljub slabim letom vendar lepo opravili in ozalšali in še nov zvonik postavili s pripomočjó dobrih ljudi; kar nam lepo priča, kako velik upliv imajo častiti očetje med ljudstvom.

Z dalekovidom smo še marsikaj po »Mestu« prav na tanko razločili, kakor gimnazijalno poslopje, ki stoji poleg klošterske cerkve prek ulic itd. Pa ne bom dalje opisoval manj važnih reči, da te, dragi bravec, preveč ne utrudim. Rečem le, da Novo mesto ni zadnje slovenskih mest, posebno zdaj ne, ker ima tudi narodno čitavnico, po kteri se bo duh slovenski krepko razvijal in razširjal po prijaznih pokrajinah dolenskih. Upamo, da stoji mlada hčerka Slovenije na krepkih nogah, da je ne bo omamil vsak neprijazni vetrič, niti jo usmertilo sovražno kljubovanje. Da se to nikdar ne bo zgodilo, porok so nam značajni možjé, ki so se domači napravi na čelo postavili.

Pa poglejmo še nektere druge reči tam doli: ozrimo se še malo po krasni okolici. Tam-le proti severo-zahodu, v kotu je Bavta vas, prav za prav moralo bi se reči Bavtara, kajti ondi je prehod čez Kerko in v turških vojskah je bila tu bavtara (Falle Citadella), ker tu so branili Turku čez Kerko. Rovi se še vidijo. Precej zraven je gora (sedaj nogradi) Straža, od koder se lepó vidi do Novega mesta. Tu so stali na straži in od tod ime. Smemo reči z Vodnikom:

»Od nekdaj stanuje tukaj moj rod;
Če vé kdo za druz’ga naj reče od kod?«

Dalje v kotu nad Prečinose vidi star grad, Luknja (Luegg) imenovan. Ta grad res ni nepodoben unemu enacega imena na Notranjskem - vendar ni tako terdno in derzno zidan. Zanimiv je zbog tega, ker ondi pride rečica Temenica tretjič izpod zemlje. Ta vodica izvira izpod Wagensberga, gre za sv. Ano v Ponikvah v tla; v Mirni peči zopet na dan pride, pa se kmalo verne v podzemeljsko strugo in v Luknji se zopet prikaže. Par korakov od skale, iz ktere hahljá, že goni mlin z več tečaji.

Pod nogami doli imaš Ruperčverh, tudi staro grajščino. Zidali so jo kostanjevški mnihi. Tako lepo v ravnem se ti vidi, pa vendar je precej na visokem, kajti vidiš jo skoraj, kakor Terško goró podgrajske fare, kak lepe njive v sredi njih, na homcu pa cerkvica sv. Marjete v Jurni vasi Poganice imaš kar pod nogami. — To ti je razgled iznad Mehovega.

Vodil sem te, mili bravec, po zmer ožih krogih; razkazal sem ti blizo vse, kar se vidi iznad »grada«. Prišla sva do središča najinega razgleda; naj ti tedaj končno še nekaj čertic povem iz zgodovine mehovskega grada in njegovih nekdanjih lastnikov.

Pleme mogočnih gospodov mehovskih se nahaja že v najstarših časih. Ta rodovina je več stoletij cvetela na Kranjskem. Čislali so jo kaj visoko, pa tudi bali so se je. Kako mogočni so bili mehovski vitezi, pripoveduje nam slavni zgodovinar Schönleben, ki piše, da se je nek Albrecht iz Mehovega leta 1198 podstopil, Beli III. kralju ogerskemu na meji več terdnjav napasti v nekem pismu podpisane, namreč: Manharda, Ulriha in Alfinga. Poslednji je bil še leta 1292 lastnik Mehovega.

V 14. in 15 stoletji sicer ni bil grad vedno v posesti Mehovčanov; vendar stari letopisi in listine iz tistih časov pričajo, da je bila ta rodovina noter do leta 1554 na Kranjskem in da je ravno leta 1554 nek Konštantin Mehovski na Mehovem umerl. Obširno posestvo Mehovskih je prišlo včasi drugim gospodarjem v roke, namreč v najem za dolg. Tako je bil leta 1373 goriški grof Albreht gospodar na Mehóvem. Potem pride Mehovo mogočnemu grofu celjskemu Hermanu v last. Herman da Mehóvo svojemu sinu Frideriku. Po propadu celjskih grofov pride grajščina Mehóvo avstrijanskim nadvojvodom in pozneje drugim v last. Ob času našega zgodovinopisca Valvazorja (v drugi polovici 17. stoletja) je grof Janez Ernst Paradeiser gospodoval na Mehóvem.

Dvakrat, namreč leta 1515 in 1602 so se kmetje, mehovski podložniki, spuntali zoper svoje gospodje.

17. maja leta 1515 pridere četa puntarskih kmetov v »grad« in pahne tadašnje posestnike Baltazarja in Miklavža Mündorfa z dvema drugima vitezoma, ki sta tačas ravno na Mehovem bivala, čez zidovje doli po skalovji. 15 plemenitnikov, ki so prihiteli na pomoč, pobijejo razkačeni kmetje, jim glave odsekajo in čez zid pomečejo. Ljutost kmetov je bila tolika, da so tudi dva še majhina sina Baltazarjeva pričo njune matere grozovito umorili, na zadnje pa še ubogo gospo nago iz grada spodili. Druga puntarska derhal jo je pred gradom s kiji sprejela in ubila; samo hčerka se je rešila. Pesterna je rekla, da je deklice njeno, in tako so ji kmetje pustili pobegniti iz grada.

Drugi punt je bil leta 1602. Ta ni bil tako ljut in ni toliko škodoval gradu in njegovim prebivavcem, kakor pervi, akoravno so kmetje zapodili Uskoke, ktere je bil tačasni posestnik Mehovega Karol Jurič zoper kmete nahujskal in našuntal. Od blizo 100 Uskokov, ki so bili Juriču na pomoč prišli, jih je komaj kakih 10 pete odneslo za Gorjance, kjer so imeli svoje naselbine. Kmalo po tem se je grad popustil in zapustil in je menda že blizo 200 let v razvalinah.

Kar se tiče imena »Mehov«, nočem se spuščati v obširne jezikoslovne preiskave; omeniti hočem samo ljudsko pravljico o izpeljavi tega imena, kakor jo je g. Navratil l. 1866 v Glasniku razglasil:

Turki so nekdaj terdni grad oblegali, pa ga niso mogli nikakor upleniti, nakanijo ga torej izstradati. Več mesecev ga že oblégajo. Kar jim veržejo vitezi iz grada tele na meh oderto, polno pšenice, češ to nam je bil ... zadnji živež. — Turčin je pa mislil, kaj, še toliko imajo živeža, da pitajo s pšenico celo telečje mehove! — in jo potegne z dolgim nosom od tam. Po telečjem mehu pa so bili nadeli temu gradu potem ime Mehovo.

Mehovo je bilo o turških napadih imeniten grad in straža za dolensko stran, posebno za novomeško okolico. Ko so se Turki na Gorjancih prikazali, hitro so na Mehovom zapalili germado, ki je bila že pripravljena za take nevesele primerke. Ko se je na Mehovem ogenj pokazal, začeli so se po okolici zbirati fantje in možaki v brambo očetnjave proti nevernikom. Pa ne le to; tudi na Hmelniku, na drugem kraji okolice novomeške, so precej ogenj napravili, ko so na Mehóvem plamen zagledali, in tako naprej proti Ljubljani in Celju. Ti ognji po hribih so nadomestovali sedanje dalekopise ali telegrafe in so se za to tudi zvali: ognjeni telegrafi. Le na ta način je bilo mogoče dobiti zdatne pomoči.

Enkrat so Turki, tako mi je pravil postaren mož, Mehóvo oblegli. Ko je v gradu živeža zmanjkalo, djali so v top meh pšenice in potem strelili. Turki so djali: »Tega grada ne bomo zmagali, tako dolgo ga že oblegamo in na-nj streljamo, pa mu vendar ne moremo do živega priti — morajo še dosti živeža imeti, ker s pšenico streljajo. Hajdimo naprej.« Turki so grad pustili in odrinili.

Zdaj pa h koncu še nekaj opombic: Pri farni cerkvi imajo zvon (okoli 1 centa). Pravijo, da je še iz grada, to da ta je mlajši, ima namreč napis: »Me fecit Ferdinandus Eisenberger Labaci 1668.« Ta zvon mora biti od cerkvice, ki je stala pod gradovim ozidjem na južni strani, kakor kažejo še razvaline, tudi kosti še ležijo okoli. Ta cerkvica je bila gotovo po razpadu grada zidana, kajti Mehovski so imeli kapelo doma; prec pod zidom gotovo tudi niso zidali poslopja. Tudi ena podoba Matere božje je od zgor v mehovski cerkvi. — V Stopičah imajo en kelih z grada. Ta je majhen, ob sredi ima debelo krogljo in letnico 1540. V Dolžu, podružnici stopiške fare, so cerkvena vrata z grada. Narejene so neki iz hrastovega lesa. - V Koroški vasi ima kmet Gornik v hiši strop z grada, ki je neki prav lepó izrezljan, lepo okinčan, iz jelovega lesa. Dalje en ošpetelj, o kterem pravijo, da je bil zadnje ključarice na gradu. Imeli so ga pri več rodbinah kot star spomenik. Neka stara žena dala ga je Kulavčevi hiši; ondi ga je kupil g. kontrolor v Novem mestu. Naj bi ga skusilo dobiti kranjsko zgodovinsko društvo. Ošpetelj je iz domačega platna. Rokavi so zgorej prav široki, do komolca tanko nabrani in preštepani. Od komolca so bolj ozki in prav lepó štikani. Za pestjó so taceljni iz špic, 4 perste široki. Naj si je ali ni iz tistih časov, star je gotovo in podoba stare noše.


Ko smo po preteklih treh urah dobro ogledali krasno okolico, odpravili smo so spet na odhod s serčno željo, da bi se kmalo spet sešli na Mehovem.