Mehika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mehika
Vladimir Majakovski
(Odlomki iz potopisa »Moje odkritje Amerike«.)
Izdano: Književnost 9/2 (1934), 304-311
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


– Mehika. Vera Cruz. Neznaten breg z majhnimi, nizkimi hišicami. Okrogla uta za muzikante z rogovi.

Četa vojakov se uči in koraka na bregu. Nas so privezali z vrvmi. Na stotine, majhnih ljudi s tričetrtaršinskimi klobuki je kričalo, dvigalo roke z nosaškimi številkami k drugi palubi, pehalo drug drugega izza kovčegov in odhajalo globoko sklonjenih pod ogromnim tovorom. Vračali so se, otirali obraz, kričali in znova – moledovali.

– Kje so Indijanci? sem vprašal soseda. – Tole so, je ta odgovoril.

Do dvanajstega leta sem brodil z Indijanci po spisih Coopera in Mine Reeda. In sedaj stojim, zaprepaščen, kakor da bi pred mojimi očmi izpreminjali pave v kokoši.

Lepo sem bil nagrajen za prvo razočaranje. Takoj za carinarnico se je začelo nerazumljivo, svojstveno in čudno življenje.

Najprej – rdeča zastava s srpom in kladivom v oknu dvonadstropne hiše.

Ta znamenja niso v nikaki zvezi s sovjetskim konzulatom. To je »organizacija Proalja«. Mehikanec pride v stanovanje in izobesi zastavo.

To pomeni:

»Prišel sem z zadovoljstvom, ampak za stanovanje ne bom plačal ničesar.« To je vse.

Poskusi. – Izobesi.

V neznatni senci zidu in ograj hodijo temnopolti ljudje. Lahko greš tudi po soncu, ampak potem počasi – počasi, sicer nastopi sončarica.

Jaz sem o tem pozno zvedel in sem dva tedna hodil razširjajoč nozdrvi in usta, da bi nadomestil izgubo razredčenega zraka.

Vse življenje, delo, srečanja in obedovanja – vse se vrši pod prirezanimi črtastimi zavesami na ulicah.

Glavni prebivalci – so čistilci čevljev in prodajalci srečk. Od česa živijo čistilci čevljev, ne vem. Indijanci so bosi in tudi, če so obuti, so obuti v nekaj takega, kar se ne da ne očistiti, ne opisati. A na vsakega posestnika čevljev – je najmanj pet čistilcev.

Prodajalcev srečk je še več. Na tisoče jih hodi z milijoni izigranih srečk, odtisnjenih na cigaretnem papirju v najnežnejših kupjurah. Toda že zjutraj so dobitki radi njih množine po grošu. To že ni več loterija, ampak neka posebna polkvartopirska hazardna igra. Srečke kupujejo tako kot v Moskvi seme sončnic. V Vera Cruzu se ne zadržujejo dolgo: nakupujejo vreče, menjavajo dolarje, vržejo vrečo s srebrom na pleča in gredo na kolodvor kupit vozno karto za glavno mesto Mehike Mexiko-City.

V Mehiki nosijo vsi denar v vrečah. Pogosta izmena vlade (v teku 28 let 30 predsednikov) je izpodjedla zaupanje v kakršnekoli bankovce. Odtod vreče. V Mehiki so banditi. Priznam, razumem bandite. In vi, če bi pred vašimi nosovi žvenketali z zlato vrečo, kaj ne bi tudi vi poskusili?

Na kolodvoru sem prvič videl od blizu vojake. Velik klobuk s peresom, žolti obraz, šest palcev dolgi brki, sablja do tal, želene uniforme, lakirani, žolti ovratniki. Mehikanska armada je zanimiva. Nihče, niti vojni minister ne ve, koliko je v Mehiki vojakov. Vojaki so pod generali. Če je general za prezidenta in ima tisoč vojakov, se baha z desettisoči.

Ako je general proti prezidentu, se hvali s statistiko, ki gre v tisoče, a v nujni potrebi pride v boj z desetino. Zato vojni minister na vprašanje o veličini vojske odgovarja: »Kin sav, kin sav – kdo ve, kdo ve! Mogoče jih je 30.000, mogoče pa tudi sto.« Vojska živi po staroversko, v šotorih z navlako, z ženami in z otroki. Navlaka, žene in deca pridejo na dan za časa medsebojnih vojn. Če ena armada nima nabojev, a ima koruzo, dočim druga nima koruze, pač pa naboje, potem armadi prekineta bitko, rodbine uvedejo menjalno trgovino; eni se najedo koruze, drugi napolnijo torbice z naboji – in znova se razvije boj.

Na poti na kolodvor je avtomobil splašil jato ptic. Saj je bil vzrok za bojazen. Velike kot gosi, črne kot vrane, z golimi vratovi in z velikimi kljuni so se dvignile nad nas. To so »zopiloti«, mirne mehikanske vrane; njihov posel je – pobiranje odpadkov.

Odpeljali smo se ob devetih zvečer.

Pravijo, da je proga od Vera-Cruza do Mexico-City najlepša na svetu. Dvigne se na višino 3000 m in nad prepadi, med skalami in skozi tropske gozdove. Ne vem. Nisem videl. Toda že tropska noč, ki beži mimo vagona, je neobičajna. V popolnoma modri, ultramarinski noči rasejo črna telesa palm kakor dolgolasi bohemi-umetniki. Nebo in zemlja se zlivata. Zgoraj in spodaj so zvezde. Dvoje izpopolnitev. Zgoraj nepremične in navadne nebesne luči, spodaj plazeče in leteče kresnice.

Ko se osvetlijo postaje, vidiš najgloblje blato, osle in Mehikance v širokih klobukih s »sarapi« – v pestrih preprogah, preluknjanih v sredini, da lahko pomolijo glavo skozi in vržejo krajce na trebuh in na hrbet.

Stojijo, gledajo – in se ne premaknejo.

Nad vsem tem se razširja nenavaden in do slabosti zadušljiv duh – čudna mešanica vonja po bencinu in duha po gnilih bananah in ananasih.

Zgodaj sem vstal. Šel sem na pločnik.

Bilo je vse narobe.

Take zemlje še nisem videl, niti pomislil, da sploh obstoja.

V ozadju rdeče zarje so stali pordečeni kaktusi. Sami kaktusi. Poln bradavic z ogromnimi ušesi je prisluškoval nopal, najljubša delikatesa oslov. Kakor dolgi kuhinjski noži, ki poganjajo iz enega mesta, je zrasel »magej«. Njega predelujejo v polpivo – polžganje – »puljko«, s katerim opijanijo gladne Indijance.

Po taki poti sem prišel v Mexico-City.

Poezija. Mnogo je je. V parku Čapultrapeke je cela aleja poetov.

Calcada del poetos.

Samotne, sanjave figure čečkajo na papir.

Vsak šesti človek je obligatno poet.

Vsa moja vprašanja kritikom o današnji značilni mehikanski poeziji, o tem, ali je kaj podobna ruski struji, so ostala brez odgovora. Celo komunist Herero, redaktor železničarskega časopisa, celo delavski pisatelj Cruz pišeta skoro samo lirične stvari z nesladnostmi, z vzdihi in šepeti ... Mislim, da je vzrok slabo razvite poezije slaba socialna ureditev. Urednik časopisa »Fakel« mi je dokazoval, da se stihov ne sme plačati – kakšno delo pa je to! Napravi se jih lahko samo kot krasno človeško pozo, ki je predvsem ugodna in zanimiva. Za avtorja samega je zanimivo, da je tako naziranje bilo v Rusiji v predpuškinski ali celo v puškinski dobi. Profesionalist, ki je resno vstavljal stihe v svoj budžet, se zdi, da je bil tedaj edino Puškin. Tiskana poezija in splošno dobra knjiga sploh ne gre. Izjema so le prevodi romanov. Celo knjiga »Grabiteljska Amerika«, vsakdanja knjiga o imperializmu v Zedinjenih državah in o možnosti združitve latinske Amerike za borbo, prevedena in tiskana že v Nemčiji, se tu razprodaja v 500 izvodih, in to skoro v nasilni subskribciji. Kdor hoče, da bi njegova poezija šla, izdaja ljubavne listke s pesmico, pripravno za opevanje kakršnegakoli splošnega motiva. Take listke mi je pokazal delegat Krestinterne tovariš Galvan. Te predvolitvene letake z njegovimi stihi so prodajali na trgih po grošu.

Rusko literaturo ljubijo in upoštevajo, vendar bolj po tem, kar so slišali o njej. Zdaj prevajajo(!) Leva Tolstega, Čehova, a izmed novejših sem videl samo »Dvanajst« od Bloka in svoj »Levi marš«.

Gledališče. Drame, opere in baleti so zapuščeni. Če bi prišla Ana Pavlova, bi imela polno dvorano le, če bi videla dvojno. Nekoč sem bil v ogromnem gledališču pri predstavi lutk. Neugodno je bilo videti pretresljivo umetnost, ki je prišla iz Italije. Ljudje, ki so bili videti kakor živi, so se pri telovadbi lomili v vseh sklepih. Iz žene človeške velikosti je priplesalo na desetine majhnih lutk obojega spola. Orkester in kor pol palca velikih človečkov je gonil nemogoče rulade in celo na tej oficialni predstavi v korist mehiških aviatikov so bile polne samo lože diplomatskih predstavnikov, dasi so vstopnice raznašali in prodajali iz roke v roko.

Sta pa dva »bataklana« – posnetka prave pariške revije. Ta dva sta polna. Ženske so suhe in umazane. Oči vidno so že prišle iz mode, iz let in iz uspeha v Evropi in v Zedinjenih državah. Diše po potu in škandalu. Točka polurnega vrtenja (s tresenjem) od zadaj (obtantna stran trebušnega plesa) se je trikrat ponovila – in vedno znova je nastalo besno žvižganje, kar pomenjav Mehiki aplavz.

Tudi kino posečamo. Mehikanski kino dela od osmih zvečer. Vsebina filmov je cowboyska, zaključek amerikanski.

Ampak najbolj priljubljena in najbolj obiskovana predstava je bikoborba.

Ogromna jeklena zgradba arene – edinstvena zgradba po vseh pravilih, v vsej amerikanski širini. Ljudi je do štirideset tisoč. Že dolgo pred nedeljo naznanjajo časopisi:

Los ochos toros
(Osem bikov)

Bike in konje, ki sodelujejo v bojih, si je mogoče poprej ogledati v hlevih. Taki in taki znameniti toreadorji, matadorji in pikadorji se udeležujejo o praznikih. Ob določeni uri je na tisoče voz s svetskimi damami, ki se vozijo z udomačenimi malimi opicami v svojih »roylsih« in na desettisoče pešcev se preriva k jekleni zgradbi. Cene vstopnic, ki jih prodajajo prekupčevalci, so se podvojile.

Cirkus je odprt.

Aristokrati kupujejo vstopnice za senčno stran, drugo stran, plebs za ono, ki je poceni in na soncu. Če po uboju dveh bikov izmed šestih ali osmih, ki nastopijo po programu, prisili dež, da prekinejo mesarjenje, publika – tako je bilo na dan mojega prihoda – pobesni in opustoši administracijo. Tedaj pripelje policija ognjegasce in ti prično polivati sončno (plebejsko) stran z vodo. Če to ne pomaga – tedaj streljajo na te »solnčneže«.

Toro.

Pred vhodom čaka ogromna množica – ljubljence – bikoborce. Imenitni meščani se trudijo biti fotografirani skupaj z visokim bikoborcem, aristokratski senjori jim dajejo svoje otroke v naročje, očividno, da bi jih oplemenitili. Fotografi zavzemajo mesta skoro na bikovih rogovih – in pričenja se boj. V začetku se pojavi krasna, bleščeča se parada. In že začenja avditorij besneti, metajoč klobuke, suknjiče, mošnje in rokavice ljubljencem v areno. Lepo in mirno, premirno poteka prolog, ko toreador z rdečo ruto izziva bika. No, že z nastopom banderiljerov, ko prično zabadati biku v vrat prve sulice, ko pikadorji prično ščegetati bike po bokih in postaja bik postopoma rdeč, ko se njegovi zbesneli rogovi zasade v konjski trebuh in konji pikadorjev za trenotek zdirjajo z visečim črevesjem, – tedaj zlovešča radost avditorija prikipi do vrhunca. Videl sem moža, ki je skočil s svojega mesta, prijel toreadorjevo ruto in jo začel razvijati pred bikovim nosom. Jaz sem doživel večjo radost: bik je znal zasaditi rog med človekova rebra, maščujoč tovariše – bike. Moža so odnesli. Nihče ni obrnil nanj pozornosti.

Jaz nisem mogel, niti nisem hotel videti, kako so prinesli meč glavnemu morilcu in kako ga je ta zasadil v bikovo srce. Samo po besnem tuljenju tolpe sem spoznal, da je delo končano. Spodaj so že čakali razparano žival, da ji uderejo kožo. Edino, za kar mi je bilo žal, je bilo to, da ni mogoče na bikovih rogovih namestiti topov in da ga ni mogoče zdresirati k streljanju.

Čemu bi obžalovali tako človeštvo?

Bikoborba, to je nacionalni mehikanski ponos. Ko se je znameniti bikoborec Rodolfo Goono odpeljal v Evropo – potem ko se je proslavil s svojim delom, kupil hišo in preskrbel sebe in otroke z jedjo in lakaji, – je vse časopisje zatulilo, zbirajoč ankete: ali ima pravico odpotovati ta veliki mož? Kje se bo učila, pri kom jemala vzgled doraščajoča Mehika?

Presenetljivih arhitektonskih spomenikov novejšega sloga v Mehiki nisem videl. Hitro menjajoči se prezidenti si ne zamišljajo trajnih zgradb. Potem ko je Diez že trideset let predsedoval, je proti koncu pričel graditi nekaj, kar ni niti senat niti gledališče. Dieza so pregnali. Od tedaj je minilo mnogo let. Zgotovljeni skelet iz železnih stebrov še stoji, a sedaj ga je menda sprejel za nekakšne usluge prezidentu neki mehikanski špekulant, da ga bo porušil ali prodal. Nov in dober se mi je zdel spomenik Cervantesu (kopija seviljskega). Dvignjen, majhen trg je obdan s kamenitimi klopmi. V sredini je vodnjak, zelo potreben v mehikanski vročini. Klopi in nizke stene so pokrite s ploščicami, iz katerih se dvigajo reliefi, ki predstavljajo dogodivščine Dona Quichota. Mali Don in Sancho Panza stojita ob strani, nikjer ni podobe brkatega ali bradatega Cervantesa.

Mesto. Mexico-City je ravno in pestro. Od zunaj imajo skoro vse hiše obliko omare. So roza, svetlomodre, zelene, prevladuje roza-rumena, kakor morski pesek v zarji. Pročelje hiš je dolgočasno, vsa njihova krasota je znotraj. Tu tvori hiša štirikotno dvorišče, ki ga obdaja 2–3–4nadstropna terasa, ovita z zelenjem. Na njej vise lonci z ovijalkami in kletke papagajev. Ogromna amerikanska kavarna »Samboru« je zgrajena tako: steklena streha nad dvoriščem – to je vse. To je španski tip hiš, ki so ga sem prinesli osvajalci.

Od stare osemstoletne Mehike, ko je bila vsa ta pokrajina, kjer stoji danes mesto, obdana z vulkami in je samo na otočku stalo Pueblo, svojevrstno mesto, nekaka komuna s 40.000 ljudmi – od tega azteškega mesta ni ostalo sledu. Zato pa stoji množica palač in hiš prvega osvajalca Mehike Corteza in njegove dobe, carja Iturbida, ki ni dolgo vladal, pa cerkve in samostani. Več nego deset tisoč jih je raztresenih po Mehiki. Prav tako je cela vrsta cerkev: od ogromne katedrale na Sokolskem trgu, ki sliči notredamski, do male cerkvice v starem mestu, ki plesni zarasla in brez oken. Ta je zapuščena že 200 let; tu stoji palačica, v kateri se še dandanes valja predpotopno orožje v takem redu – bolje neredu –, v katerem so ga pustili premagani obleganci. Res je – omenjene katedrale se za molitev malo uporabljajo; v katedralo je iz ene strani vhod, a z druge so štirje izhodi na štiri ulice. Mehikanske sinjorine in senjorite uporabljajo katedralo kot prehod z namenom, da bi vzbudile v čakajočem šoferju vtis religijozne nedolžnosti in se izmuznile na drugi strani v objem ljubimca ali v roke častilca.

Čeprav so cerkvena posestva konfiscirana in religiozne procesije od oblasti zabranjene, ostaja vse to le na papirju. Razen duhovnikov čuva religijo v praksi še tudi množica posebnih organizacij: »Vitezi Columba«, »Društvo katoliških dam«, »Društvo mladih katolikov« itd.

Delavci so mi pokazali okraje siromakov, malih pomočnikov in brezposelnih. Te hišice se prilepljajo druga k drugi kakor zabojčki na Suharevki, a so še bolj umazane. V teh domovih ni oken in skozi odprta vrata je videti, kako se gnetejo v taki izbici družine z 8–10 ljudmi.

V času dnevnih poletnih mehikanskih nalivov zaliva voda poteptana tla, ležeča niže od pločnikov, in zastaja v smrdečih lužah.

Pred vrati jedo majhni, rahitični otroci kuhano koruzo, ki jo prodajajo in hranijo toplo pod umazanimi cunjami, na katerih spi ponoči sam trgovec. Odrasli, ki imajo še 12 centimov, sede v »pulkeriji«, v tej svojevrstni mehikanski pivnici, okrašeni s preprogami, s sliko generala Bolivara, s pestrimi trakovi, s steklenimi perlami mesto vrat.

Kaktusova pijača brez jedi kvari srce in želodec. In že s 40 leti ima Indijanec naduho in napihnjen trebuh. In to je potomec jeklenih Jastrebovih Krempljev, lovcev na skalpe. To torej je družba, ki jo je bila upropastila amerikanska imperialistična civilizacija, dežela, v kateri se je do odkritja Amerike valjalo srebro, ki se niti ni prištevalo k dragocenim kovinam – dežela, kjer sedaj ne moreš kupiti niti srebrnega funta, ampak ga moraš iskati v Wall-Streetu v New Yorku. Srebro je amerikansko, nafta je amerikanska. Na severu Mehike so v rokah Amerikancev tudi gosta železniška omrežja kakor tudi vsa industrija, ki je na naj višji tehniški stopnji.

A eksotika – ta je od hudiča! Lilijane, papagaji in slikarji, to je na jugu, to je za Mehikance. In kaj je za Američane? Ali naj love tigre, da bi jim ostrigli dlako za brivske čopiče?

Tigri, ti so za Mehikance, zanje so gladna eksotika.

Najbogatejšo zemljo sveta je severnoamerikanski imperializem posejal z gladom.

Življenje mesta se začenja pozno, ob osmih ali devetih.

Odpirajo se trgi, ključavničarije, čevljarne, krojačnice, vse elektrificirano, stroji za obrezavanje in barvanje pet, z likalniki za likanje cele obleke naenkrat. Za obrtmi se odpro uradi.

Množica taksijev in zasebnih avtomobilov se izmenjaje srečuje z demokratičnimi, umazanimi avtobusi, ne bolj udobnimi in ne bolj prostornimi od naših tovornih. Avtomobili tekmujejo z avtobusi in z avtomobili raznih firm. Ta konkurenca dosega pri zelo strastnem temperamentu španskih šoferjev naravnost bajne oblike. Avtomobil drvi za avtomobilom, vrsta avtomobilov goni avtobus in vsi skupaj zavozijo na pločnik, loveč se za nepremišljenimi pešci.

Mexico-city je po množini avtomobilov sodeč na prvem mestu na svetu.

Šofer v Mehiki ne odgovarja za poškodbe (varuj se sam!), zato je srednja življenjska doba brez nezgod 10 let. Enkrat v 60 letih poškodujejo vsakogar. Res so tudi taki, ki ostanejo nepoškodovani 20 let, a to na račun onih, ki so jo že v petih letih skupili.

V razliko od sovražnikov mehikanskega človeka – avtomobila, izpolnjuje tramvaj humano delo: ta prevaža mrtvece.

Često vidiš neobičajen prizor: tramvaj s plakajočimi sorodniki in na priklopljenem katafalku pokojnika. Vsa ta procesija zvoni na vso moč z množico zvončkov brez prestanka.

Svojevrstna elektrifikacija smrti ...