Meglica v jezeru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Meglica v jezeru.
Venceslav Winkler
Izdano: Vigred 10/4 (1932), 94–97
Viri: Vigred, št. 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko gre svet v pomlad in sonce, je najlepša tista cesta, ki se smeje od Zadola proti Pržanju. Vsaj včasih je bila. Zdaj sem že truden in ne gledam več zarje nad posavskimi hribovi, tudi ob pritrkavanju draveljskih zvonov ne obstanem, v človeku nekaj otrpne, da marsikaj spregleda in marsičesa ne občuti več. Od daleč, ne rečem. Takole daleč kje v svetu pač človek pomisli včasih, da je nekje lepo, a nima časa, da bi se natanko domislil, kje je prav za prav.

Ampak tisto jutro, ko je šla Francka pod hribom, je bilo jako lepo. Sonce, kam bo s soncem, toliko ga je bilo. Ni žgalo, ni bolelo, smejalo se je. Bilo je jutro. Proti Ljubljani je umirala zadnja megla. Francka je mislila, da se na vse strani odpirajo poti. Od Dravelj gor je ropotal zapravljenček. Kdo je? Bog ve, kdo. Vesel je. Z bičem poka in žvižga. Pa njive ob cesti. Kadijo se, kakor da jih je pravkar nekdo razgrebel. Na levi strani gozd, zelen in črn. Nekje v Skalcah kukavica. Trikrat kuku v daljavo, dvakrat bliže, nazadnje bi jo skoraj lahko videla.

Francka bi rada zapela.

Zapela! Zakaj bi ne?

Grunt — oče pravijo, da je močan. In mati je še trdna. Hlapec in dekla držita z obema rokama. Brat se je v predpustu oženil. Prav za prav je grunt njegov, vsaj zapisano je tako, ampak gospodar je še zmeraj oče. Dvajsetletna Francka. Zdravje, smeh in pesem. Zakaj bi ne pela?

Saj pojejo vsi. Še bajtarska Lenka. Izmučena sede na prag in zapoje. Lepo zna. Kjer ni bogastva, da Bog kaj drugega. Človek je tak, da zmeraj sanja. Lenka je bolna. Nikoli se ne bo omožila. Kakor bi ji bilo življenje v napotje, hodi po vasi s tistimi velikimi očmi. Take oči! Kaj vse lahko utone v njih! Ampak Lenka se ne zmeni za nikogar. Gotovo sanja o zdravju, lahko tudi o čudežu, o lepem čudežu, kakor se ni še nikoli zgodil ...

Zakaj bi Francka ne pela?

»Hi, sivec!«

Ozre se.

Njiva, dolga njiva ob cesti. Pa to ni nič. Nekdo orje. Rokave ima zavihane. Klobuk je potisnil nazaj. Razmršeni lasje mu padajo na čelo. Gorjakov Tone. Fantič, ki poganja, je pastir.

»Hi, sivec!«

Francki se zdi, da je sonce še bolj toplo, da skoraj vriska. In rože ob cesti gorijo čudno mehko in vabljivo.

Orač se ustavi v zavratnicah. Očisti oralo in se nasloni na ročice.

»Kam pa, deklič!«

»K fari!«

Besede so kratke, čeprav bi se rade raztegnile neznano kam. Drug drugemu gledata v obraz in se smehljata.

»Hi!« se dolgočasi pastir.

»Počakaj! « zadržuje fant.

»Čemu čakaš, če se ti mudi?« se smeje Francka.

»Saj se mi ne,« se namrdne fant. »Kje je še poldne!«

Potem govorita. Same vsakdanje reči, ki jih že oba vesta. Da je Anica Petronova na oklicih in da se ji strašno mudi, da so ji zadnjič pod oknom peli, pa je prišel hlapec in jih napodil. France pa nima dela, hodi po vasi in preklinja in se norčuje iz ljudi. Matevžev je prišel od vojakov, malo bolj suh je in molčeč. Dekle ga je v predpustu pustilo. Niti besedice še ni rekel, ampak vsi vedo, da ga boli. Še med fante noče več. Komaj v Dom gre včasih. Tam ga imajo radi. Zadnjo nedeljo je bila igra. Ni šla gledat? Škoda. Lepo je bilo. Micka Goričanova ga je sicer malo polomila, ampak drugače so bili vsi zadovoljni.

»Pa jutri?«

»Jutri?«

Jutri je nedelja.

»Ali bom dobil pušeljc?«

Dekle zardeva. Nagajivo ji uide:

»Pridi ponj!«

»Pridem!«

Fant se zasmeje s hreščečim glasom. Hudomušne oči se zasvetijo. Francka stisne zobe in zatrepeta:

»Ne smeš!«

»Pridem!« vrisne Tone. »Zvečer pridem!«

»Tone!«

Fant ne posluša. Upre se v ročice, pastir požene.

»Saj se ne bom oglasila,« vztrepeta dekle.

Cesta v ovinku, cesta v soncu. Na levi gozd, na desni polje. Ljubljana se čisti. Megla je splahnela. Med nerazločnimi obrisi hiš se včasih zasveti kot zlato. Okna so se napojila svetlobe. Po stezi ob jarku gredo otroci. Francka jih šteje. Trije ali štirje so. Pojejo in smejejo se. Francka bi ne mogla zapeti.

Kaj pa takega?

In če bi mu nazadnje dala pušeljc? Ali je to kaj hudega? Gorjakovi so gruntarji. Oče bi ničesar ne rekel, mati tudi ne, Samo brat, brat bi molčal. Brat misli po svoje. Mlado je pripeljal k hiši, a skoraj beraško. In Toneta ne more. Da kvanta, da popiva, pravi. Saj hodi v Dom. To ni nič, še slabše zanj, če ni drugačen. Saj ni slab, le vesel je. Take narave je, ne pa kot Tine, ki je vase zaprt in resen. Pa hlapec ga tudi ne more. Z vilami jih je nagnal. Nemara mu je Tine ukazal. Tine in Tone, voda in ogenj.

Velika cesta, vozovi, šum.

»Bog ga daj, Francka!«

Tomažev Janez. Truden obraz, upognjen hrbet, trpke ustnice. Človek si mora kar sam misliti še bajto in staro mater. Vse, kakor je prava podoba.

»Pa te ni nič več k nam!«

Vprašanje iz navade. Janez se začudi in nasmehne. Potem tudi odgovor iz navade:

»Nimam časa ...«

In nič drugega.

Še marsikaj. Pri fari se vse steka. Francki nasujejo polno novic. Da bo Janez mojster, da na svoje začenja. Najboljši človek tega sveta je. No, če že najboljši ne, dober je pa res. Če bi mati njegova toliko govorila, kakor noče, bi ga z zlatom ne odtehtali.

Gorjakov Tone, no ja, nič hudega. Nagajal je res zadnjič, ampak, saj so ga pretepli ...

*

»Tista presunljivo lepa pesem ...

Saj je ne pojejo ljudje, ampak ...

»Sem mislil snoči v vas iti,
je bila meglica v jezeri ...«

Na mizi leži šopek. Izbrala je rože. Prvi nageljni, zelenje, vsaka roža lepa misel.

Ves dan je trepetala. Ali bi odprla, ali bi govorila?

Zmeraj bliže.

V hiši bije deset. Francka se napol dvigne. V zgornjici je nekdo vstal in hodi po sobi. Morda je brat. Srce ji utriplje. Na cesti so se ustavili in govorijo. Natančno razloči Tonetov glas. Potem spet pesem.

»Dekle prosilo je Boga,
da bi šla meglica z jezera ...«

Prečudno mehko bijejo glasovi. Zdaj se ne razloči več Toneta. Francka se spomni, da ni dober pevec.

Ustavili so se. Pesek hrešči. Nekdo prihaja, dva, trije.

»Francka!«

Okno zažvenketa.

Dekle se zgane. Bi ali ne bi? Samo za hip.

»Francka!«

Glasneje trka. Dvigne se in stopi k oknu. Samo rože mu vrže skozenj, da je ne bo žgala obljuba. Samo rože. Ustavi se in burno sope. Narahlo odgrinja zaveso.

Zunaj smeh, Tone se smeje.

Dekle se strese in umolkne. Dva, trije so pod oknom. Tone se polglasno pogovarja z njimi. Bridka beseda, ravno toliko glasna, da se čuje v sobo. Bridka, spolzka beseda, prav nič za sanje in rože. Nekdo jo je izrekel, vsi jo ponavljajo. Vsi, tudi Tone. Vsi se smejejo, Tone tudi.

»Francka!«

Bleda omahne v posteljo in se zarije v blazine.

Nekaj se je podrlo, nekaj strašno lepega in svetlega. Ne sliši več klicanja, tudi pesmi ne in vriskanja. Dolgo, dolgo si zakriva z dlanmi obraz in ko se spet vzdigne, čuti, da so ji dlani mokre, oči solzne.

Tam daleč nekje umira mehka pesem:

»Dekle prosilo je Boga,
da bi šla meglica z jezera ...«

Francka sedi na postelji in strmi v noč.

O, da bi šla meglica z jezera! ...