Megla (Zofka Kveder)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Megla
Zofka Kveder-Jelovšek
Izdano: Slovenski narod 23.-24. januar 1908 (41/18-19), 1,3
Viri: dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Debela zimska megla je ležala po hribih. Teden dni, štirinajst dni kdo ve od kdaj! Neizmerna žalostna puščoba je pokrivala kraj in kakor strupena mora davila ljudi. Kakor svinec tako težak je bil zrak in vse življenje se je utapljalo v mlečni megli, ki je požirala vse glasove in vso svetlobo. Ob devetih komaj se je malo zdanilo in ob treh je bila zopet tema.

Oh, pusto življenje, pusti dnevi!

Žalostno so ždeli ljudje po vaseh. Star hribovski župnik je sedel v vroče zakurjeni sobi, listal po starem Valvazorju, pušil in spal. Učitelj, samec, okoli štirideset let, je ponavljal v šoli zaspanim in premrtvim učencem dolgočasno abecedarsko modrost. Leno so prihajale besede iz ust in utihnile brez koristi.

Neumnost! Kakšen smisel ima vse to?!

»Samostalnik, otroci ...« 

Zazehalo se je učitelju, zmislil se je po tisoči pot, da je vse neumnost. Kaj briga hribovske paglavce, kaj so samostalniki!

Ali dolžnost ga je silila in začel je znova:

»Samostalnik, otroci ...«

Na pošti je sedela ekspeditorica in je devala ravnokar došlo pošto v razne predalčke. In tudi njej je šumelo v ušesih: »Zakaj vse to?! Vse, vse je neumnost!«

Cel dan se ni zganil obraz v nasmeh in iz puste, bele megle ni bilo nobenega odmeva in odseva življenja. Deset let je na pošti v teh krajih. Kakor sama spomlad je prišla sem, vesela, sveža, cvetoča. Ali tukaj je življenje zaostalo. Kakor pred desetimi leti sedi na pošti, piše izvestila, sortira pisma, prodaja znamke. Nič se ni dogodilo niti danes, niti včeraj, niti predvčerajšnjim. Veselje se je izcrpilo, spomlad je odcvetela in ničesar ni ostalo; brez spominov, brez sadu so prešla leta.

»Vse, vse je neumnost! Žalostno je vse, pusto, dolgočasno, odveč!«

Megla molči pred oknom, gosti se, temni se. Dan bo prešel brezkoristen, neživljen, brez smisla.

Topo gledajo oči v meglo, v prazni duši vprašuje isti razignirani in večni glas: »Zakaj vse to, zakaj ti dnevi?! Zakaj to življenje?!«

Zunaj vasi, daleč od drugih hiš, stoji že v gozdu lepa gozdarjeva hiša. Poleti je to morda poetičen in čaroben dom. Morda ...

Ali zdaj pozimi leži žalostna samota okrog poslopja. Gozdovi so se potopili v meglo in brezglasna tišina muči dušo in jo navdaja s čudnim, morečim nemirom.

Spodaj v kuhinji pripravlja dekla večerjo. Molče, z nekim jeznim izrazom v obrazu, nosi vodo iz vodnjaka. Psi so legli okrog štedilnika, leni in zaspani.

V spalnici sedi gospa kakšnih tridesetih, petintridesetih let in kvačka. Tudi njen obraz je vel, top, brezizrazen. Duša je prazna, srce je prazno, glava je prazna. Nobenih misli ni, nobenih čuvstev. Mehanično se pregibajo beli prsti.

Zgoraj v gornjih sobah hodi njen mož gor in dol. Parkrat se zmisli gospa, zakaj ga ni tako dolgo doli, zakaj ne pride in ne sede k njej. Molčala bi oba, res. Ali ob tej uri prihaja, sede k njej in sedi tako do večerja. Vstala bi in odšla ponj. Ali nerodno bi bilo vstajati, in ne ve, kaj bi mu rekla. Davno že, pred leti so umrli vsi pogovori. Dnevi so enaki, meseci so enaki, leta so enaka. Stokrat, tisočkrat se je reklo že vse in življenje je postalo prazno, gluho in slepo, kakor megla zunaj. Ne zgane se, ne zglasi se. Brez barve je, pusto, pusto.

V prvem nadstropju je razsvetljena prva in četrta soba. Prva soba je jedilnica, a četrta je privatna soba gozdarja Ivana Peternela. Vmes leži salon in manjša soba, kjer stoji razno nepotrebno pohištvo. Gozdarjev prednik je imel veliko družino. In ko so popravljali staro kolibo, ki je bila prej gozdarjev dom, sezidali so na zahtevo tega prednika veliko in prostrano poslopje, kjer je bilo prostora dovolj za vse njegove fante in dekleta. Glasna in vesela hiša je bila to pred petnajstimi, dvajsetimi leti. Ali, ko je umrl stari patrijarhalni gospod, odselila se je njegova družina proč v druge kraje in na njegovo mesto je prišel Peternel. Takrat je hiša utihnila in od leta do leta jo bila tišja, bolj velika, bolj prazna, bolj pusta.

Peternel jo prišel mlad semkaj s svojo mlado, lepo, ravnokar poročeno ženo. In mnogo poetičnih ur je preživela ta hiša svoj čas, pred leti. Nekaj lepega, veselega sta pričakovala od življenja. Vesela sta bila, da sta tako sama, daleč proč od mesta od mladih, naobraženih, kratkočasnih ljudi. O, prvo leto nista nikdar pogrešala gledališča, koncertov, zabav, kavarn. Mislila sta, da se ne bodeta nikdar dovolj naužila svoje lastne družbe. Ljubila sta se in kaj je krasnejšega za ljubezen od samote?! Prelepa samota se jima je zdela tu, užitka in radosti polna, in tako bogati so bili ti tihi, mirni dnevi daleč od ljudi.

In začudila sta se, zelo začudila, ko ju je prvikrat zaskelelo srce od hrepenenja po šumnem in nemirnem življenju, po zabavah, po družbi, po lepih, nenavadnih čuvstvih. Ko se jima je zazdela samota presamotna, tišina pretiha ...

Prestrašila sta se praznote, ki je zazijala drug drugemu iz oči. Prinesla sta svoje kapitale sem in živela sta od njih brezskrbno kakor otroka. Mnogo lepih besed, krasnih misli, mnogo vzvišenih, poetičnih čuvstev, mnogo veselega zadovoljstva, mnogo mlade sreče sta prinesla s seboj v samoto. Ali izcrpilo se je vse. In nekega dne je viselo le še par starih kulis naokrog, par pisanih cunj, raztrganih in pobledelih.

On je trpel najbolj. Ona je postala komodna, nekoliko lena z ono tolsto in banalno filozofijo takih bitij: Tako, kakor je, je najboljše. Kaj mi manjka, drugim je gorje.

Ali v njem je glodalo, kakor hudoben in potuhnjen črv.

Torej tako je življenje pravzaprav?! Tak je ta poklic, o katerem je nekdaj sanjaril, da je poetičen, najlepši vseh poklicev?! Čemu vse priprave, čemu dolge študije, čemu mladostno navdušenje?! In čemu vse drugo! Koliko člankov je čital, koliko političnih, filozofskih in etičnih razprav! In zakaj? V kakšno svrho! V kakšno svrho je nakopičil vse te knjige po omarah, zakaj jih je čital?! Tako neumno in brezmiselno je bilo vse razmišljevanje, vse ešofiranje! Prej včasih je bil naročen na mnogo časopisov in po večerji sta se pogovarjala z ženo o vsem, kar se je godilo zunaj po svetu. O novih iznajdbah, o gospodarskem napredku Angležev, o ruski literaturi, o severni točki, o novih dramah, o slikah, ki jih nista videla, o gledalcih, ki jih nista poznala, o koncertih, ki jih nista slišala, o velikih mestih, kamor ju ne bo nikoli, o ljudeh, ki so stotisoč milj od njih. Navduševala sta se za vse to, razburjalo ju je, žalostilo in veselilo.

Ali tudi to je prenehalo, tudi to zanimanje je zaspalo za življenje, v katerem nista, ki je daleč od njih, nedosežno, katerega ne bodeta deležna nikdar.

Ona se je umirila in skoro s pomilovanjem se je spominjala onih časov, ko je s skoro strastno nestrpljivostjo čakala na pošto, da ji prinese novih časopisov, novih knjig, novih vesti iz življenja.

Ali on, on je ostal nemiren, vedno bolj ga je grizla zavest, da se je nekam zmotil, da ga je vrglo življenje na miren, mrtev otok. Zunaj hiti svet dalje, ljudje žive krasno, nemirno življenje, polno vročih želj, borb, polno uspehov, veselja in večne mladosti. A on, on je zaostal zadaj. Izgubil je vez, izgubil je pot, ki je vodila tja do njih, do onih živih ljudi, ki so korakali k ciljem. On je brez cilja, brez svrhe, odveč.

Vedel je, da je sto tisoč takih ljudi, kakor je on sam, ki niso deležni ničesar velikega, ki so majhni, neznatni deli ogromnega mehanizma. Ali to spoznanje je bolelo. Imel je dušo, polno skritih, vročih želja svoje mladosti in glej, vse, vse je bilo odveč.

In njegovo življenje je postajalo ubogo in prazno.

Misli so se vrtele vedno v istem ozkem krogu in duša je bila obrabljena, prazna. Tudi to čuvstvo, ki ga je napolnjevalo neprenehoma, tudi grenko in ogorčeno čuvstvo, da je nekaj zakasnil, da je nekaj izgubil, kdo ve kdaj ali nekaj dragocenega, nenadomestnega, tudi to čuvstvo je bilo majhno. Brez telesa, kakor megla in pusto, ubogo, strupeno, ko megla. Vsega ga je navdajalo; ni bilo kotička v njegovem srcu in v njegovi duši, kjer mu ne bi zagrenilo vse, a vendar je bilo breztelesno ko megla. Ne moreš se boriti z njo, ne moreš se ji umakniti. Veter veje od desne ali leve strani ali megla je povsod enaka, bleda, medla, brezznačajna.

Dopoldne je hodil po gozdovih, po močvirjih, kjer je bila megla doma, popoldne je bil doma; a zvečer je šel včasih v vaško krčmo, kake tričetrt ure od njegovega stanovanja. Tam so on, dacar in trgovec tarokirali. Ali dacar je odšel in njegov naslednik ni znal taroka. Poskusili so z marijašem in z dominami, ali to je bilo dolgočasno. Ostal je zato tudi zvečer doma.

Sprehajal se je zgoraj iz prve sobe v četrto. Gor in dol, roke na hrbtu, brez misli. Kdo je štel korake! Glava prazna, srce brez čuvstev, le nekaj čudnega v duši, nekaj topega, brezizraznega, pustega.

Včasih je tudi mislil da ni vredno živeti, če živiš tako enakomerno in slepo življenje, kakršnega živi milijone drugih neumnežev. Življenje mora biti vroče, blesteče, kakor dijamant, živo, široko ko morje.

Če bi bil slaven, mogočen človek! Oh! Če bi imel življenje Napoleona Bonaparta. Od berača do cesarja, vse, vse. Pijane zmage vojskovodje, slavo, gospodstvo, žensko ... Ali če bi bil učenjak. Darwin na primer. Da bi nove, predrzne misli posejal v milijone človeških glav ... Izplačalo bi se živeti! ... Filozof, ko bi bil, prerok, kakor je bil Marks. Da bi stotisočem in milijonom zadrhtela srca od njegovih besed ... Ali če bi bil slaven iznajditelj! Edison na primer. Da bi obdaroval človeštvo z novimi, čudovitimi darovi ...

Take prešerne misli je imel, take ošabne misli.

In ni bil slavohlepen. Ne, samo to bi bil rad imel, da bi njegovo življenje začrtalo sled, da ne bi izginilo, ko pena v zraku.

Ko bi imel vsaj otroke, imel bi upanje, da bo morda kdaj poznejše v četrtem, desetem pokolenju, zavrela njegova kri do vrhunca, da bo obrodilo njegovo steblo enkrat žlahten sad.

Ali ne, kakor suha veja, se bo oddrobil in sprhnel.

Ko bi bil bogat, bi vsaj včasih občutil življenje. Potoval bi iz kraja v kraj, vse bi okusil, pogledal, kar so ustvarili drugi veličastnega. In mogoče, mogoče, bi srečal človeka, ki bi ga strgal s seboj v vir, ki bi ga navdahnil za kakšno delo, za kakšne cilje. Mogoče bi oživel sam, ko bi občutil, kako žive drugi, mogoče bi vzplamtel tudi v njegovi duši oni čudoviti ogenj, ki druge goni dalje in kvišku, kvišku. Mogoče bi se prebudila še enkrat mladost v srcu, ljubezen v žilah. Prebudil bi se, otresel bi se mrtvila. Megla bi se vzdignila in solnce bi posijalo ...

Take misli je mislil včasih in se sprehajal po sobah, iz prve v četrto, iz četrte v prvo. V prvi in zadnji je gorela luč, v sredi pa ste bile v temi. Ali on je znal pot. Stokrat in tisočkrat jo je prekoračil.

Nobenih zastorov ni bilo na oknih. Bela megla se je tiščala na šipe, sobe so bile puste, žalostne, srce je udarjalo v tesnobi. In tiho je bilo vse. V ušesih so zašumeli včasih davni, davno pozabljeni glasovi, čudni pogovori, klici, pesem, ki je umrla kdo ve kdaj in smeh, ki je bil smejan pred tisoč dnevi, star smeh ... In potem je vse obmolknilo, megla je pogoltnila revne spomine in tišina je oklenila človeka s pošastnimi rokami.

V jedilni sobi so stale na bifeju steklenice raznih likerjev, slivovice, drožvenke, brinjevca, sladki črešnjevec, vanilijev in pomarančev liker in še drugih par, ki jih je gospa Peternelova kuhala v jeseni iz samega dolgega časa. Včasih se je Peternel ustavil, nalil čašico, izpil in zopet korakal gor in dol.

Nocoj je slonela bela megla na oknih, svetilki ste slabo goreli, v sobah je bilo vlažno in hladno. Nerada so gorela drva v pečeh. Peternel je korakal gor in dol po sobah in kadarkoli je prišel v prvo sobo, vselej je obstal pred likerji, natočil si je glažek in odkorakal. Kmalu se je vrnil iz četrte sobe, zopet postal, natočil, izpil.

Prijetno mu je postalo, toplo in ugodno. Vesele misli so se vzdignile v glavi, zasmejal se je. Truden je postal, sladko len, sladko zaspan. Legel je na divan v jedilnici, postavil steklenico k zglavju, nalil je polno čašo, polno vinsko čašo, da bi ne polival mimo malega glažka in napil se je s slastjo.

Gospa ga je zastonj čakala. Prišla je končno ponj, opazila ga je, kako spi in položila roko na čelo. Njegovo čelo je bilo vroče, potno. Smrdelo mu je iz ust, zamahnil je z roko in prazna steklenica se je prevrnila na pod in se razbila. Njegov obraz je postal surov, nekaj živinskega se je zgenilo okoli vlažnih ust. Zahropel je pijano.

Gospa se je nasmehnila. »Malo preveč je pil. Ali moji likerji so tako fini, izvrstni ...«

Prav nič se ni prestrašila. In vendar, od tedaj je bil vsak večer pijan. Zelo pijan.

In čez osem let je znorel.

Zdaj misli, da je Darwin in Napoleon ...