Medvižicev štrped
| ← Pavel Medvešček | Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije Pavel Medvešček |
Vir: Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije ; avtor Pavel Medvešček , ilustrirala in opremila Ingrid Rausch; Založba Humar, Bilje 1997
| |||||||
Koliko štrpedov živi na celotnem področju, zagotovo ne ve nihče. Posamezne vasi poznajo le vsaka svojega, morda še kakšnega drugega. Tako so Gočani poznali najbolj Medvižicvega Štrpeda, ki je imel domovanje v stari bukvi. Da Štrpedi res živijo, ni nobenega dvoma. Preveč je dokazov, kako ta drobna bitja pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. V vas pa je nekoč prišel iz juga neki oglar. Kdo ve, odkod ga je hudič prinesel. Pa še nekaj ciganske krvi je imel v sebi. Ko je začel oglariti v Medvižici, je gozd posekal do golega in tako prišel tudi do Štrpedove bukve. Čeprav so ga prosili, naj jo pusti, jo je vseeno podrl. Ko je padla, je v nižino puhnil veter, ki je s seboj prinesel otroku podoben jok. Najprej so pomislili, da je Štrpeda pokončalo, a so se zmotili. Ko je namreč mežnarica nekega jutra odšla v Vruljo, je videla, kako se je skril v jamo. Čeprav njeni pripovedi niso docela verjeli, so to morali potem, ko so na lastne oči videli pri najbolj revni družini polno mizo dobrot. Še bolj pa so bili začudeni, ko so v gredici pred hišo cvetele sugalice (narcise), čeprav je bila takrat zima.