Medvedarji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Znanci
Medvedarji
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ej, gospod Likavec, le z nami!" je po zajtrku vabil rdečelični, sivobradi oskrbnik Praprotnik svojega gosta, mladega tvorničarja, ko sta sedela v prvem nadstropju Rakitovske graščine sama skupaj in kadila smotke. "Zabavali se bomo imenitno, verujte mi! In kaj hočete danes v nedeljo popoldan v Ljubljani? Saj se odpeljete tudi lahko zvečer." "Kam pa jo nameravate odriniti?" je vprašal Likavec, za svoja leta skoro premiren mož. "Na medveda !" je odgovoril nekam svečano graščinski opravitelj. "Zdaj v decembru je pravi čas za to." "No, to pa že bolje opravite brez mene, go- spod Praprotnik," se je branil tvorničar. Ko pa mu je oskrbnik zašepetal nekaj na uho, se je glasno zasmejal in takoj obljubil, da se udeleži lova. "Kdo bo pa še z vami, gospod opravitelj ?" "Dvoje gospodov iz bližnjega Zabukovja, dvoje imenitnih lovcev! Prvi je voditelj zemljiških knjig Močilnikar. Žejni možakar ujame malone vsako noč domačo merkovco in jo prodaja drugo jutro za divjega mačka. Korenjak je pa tudi naš novi davčni pristav Šota. Ta čudni mladenič vam strelja kozle tako v zasebnem življenju kakor v davčnem uradu. In pravzaprav le zaradi njega se vzdignemo danes na kosmača-godrnjača."

"Kako to?" . "Prejšnjo soboto smo sedeli Močilnikar, Šota in jaz v zabukovski gostilnici "Pri veseli kobilici".' Med pogovorom je prišel na met tudi lov. Ob tej priliki sem omenil, da me popade vselej silovita razburjenost, kadar se bližam medvedjemu brlogu. Pritrjevali so mi vsi, le Šota je delal vodo in gonil neprestano, da ga je medveda prav tako malo strah kakor pa veverice. Ta preoblečeni rovtar trdi vedno nasprotno in hoče vedeti zmeraj vse najbolje; to ga je spravilo že z marsikom v zamero. Čakaj, sem si mislil, tebe moramo pa vendar enkrat malo postaviti na led! Povabil sem ga torej za danes." "Kaj pa, če se skuja?" "Pa plača pet butelj šampanjca. No - tega ne utrpi! Rajši pride. Saj je tudi že povsod raz bobnal in raztrobental, in se imenitil zlasti zabukovskim krasoticam, da se pripravlja na medveda. Ta bahavost je pa živo skelela gospoda knjigovodnika Močilnikarja, ki mu je že dolgo gorak, ne vem že zakaj. Zato je obljubil tudi on, da se nam pridruži, češ, da se ne boji ne leva ne tigra, ampak kvečjemu svoje zakonske grlice doma!" "Gospoda sta že tukaj," je javil oskrbnikov sluga, Gabronov Balant, in zaničljiv smeh mu je šinil preko guboličnega rjavega obraza. Takoj za njim sta dospela pričakovana gospoda. "Dobro jutro! Muco imam, pa hudo muco!" je vpil gruntovničar Močilnikar, suh možic srednje rasti, v težki zimski suknji, segajoči mu skoraj do peta. Zabuhli obraz z višnjevkastimi klobasarni pod očmi mu je bil poln rdečih mozoljev. Ob vsakem koraku je pogledal na tla; obstal je sredi sobe in se priklonil.

Za njim je vstopil nagizdan gospodek, davčni pristav Šota, v kratkem kožuhu in usnjenih do- kolenkah, s puško na rami in s črnim ščipalnikom na nosu. Praprotnik je predstavil gospode in odnesel Šotovo puško in torbo v kot k vratom. Prišleca sta sedla, Balant pa je prinesel zaseke, kruha in slivovke.

Dasi je imel gospod Močilnikar v zimski suknji čutaro polno brinovca, je vendarle hvalil oskrbni- kovo slivovko in se pridno napajal z njo. "Pa jaz ne bom streljal," je -oznani. "Samo nadzoroval in beležil bom. Strelja naj moj ljubi prijatelj Šota tukaj, ki pričakuje od njega vse Zabukovje ubitega medveda." "Kako pa bo?" se je podvizal Šota, ne da bi se zmenil za ubadljive besede knjigovodje, in se naslonil z dolgima rokama na mizo .


"Vse je urejeno," je odgovoril opravitelj Pra- protnik. "Lovili bomo pa brez gonjačev in brez psov. Moj izkušeni medvedar Balant je zaprl zver v njenem brlogu in zabil luknjo z deskami. Treba jo je samo vunkaj spoditi in ustreliti."

"Ako pa medved že prej razbije deske in uide r" je povzel zopet davčni adjunkt Šota. "Ne bo. Saj ne more!" Medtem je pomignil Praprotnik Balantu. Ta je že vedel, kaj mu je storiti: vzel je skrivaj torbo davčnega pristava in v sosednji sobi po gospodovem naročilu zamenjal zaradi varnosti ostre patrone s praznimi.

"Prosim, gospod, voz je pripravljen," je prišel poročat Balant.

Močilnikar si je dal naliti še dva šentjanževca povrhu.

"Na zdravje medvedu!" je kričal in zlobno škilil na Šoto. Spodaj je čakal voznik z lestvanami. Lovci so sedli po dva in dva na deske, položene počez. Vozili so se dobro uro. Medpotoma je drobil grun- tovničar razustne kratkočasnice o Židih in Ogrih. Ustavili so se pred krčrno majhne vasi in zapustili lestvane. "Zdaj pojdeva midva z gospodom Likavcern k mlinarju, " je dejalopravitelj Praprotniku. "Nekaj "malega imam tam opraviti. Potem greva po stezi, ki bi bila gospodu Močilnikarju in gospodu Šoti prestrma, Snidemo se na Košatnici. Da se vidimo zdravi in veseli! Z Bogom!" Solnce je mežalo za sivimi oblaki na nebu ... Prejšnji teden je bilo odmeknilo, topel jug je raztajal in popil prisojnim bregovom ves sneg. Balant je zavil po ozkem potu v gorovje in svojemu vivčku zadovoljno izvabljal neblage dišave. Za njim je stopal Šota. Najzadnji pa je bil Močil nikar, deloma zato, ker je bil najpočasnejši, deloma pa zato, da je laglje pokušal svoj brinovec. Tako so hodili debelo uro.

"Kje pa je že ta vražji brlog!" je zagodrnjal Močiklnikar. "Bomo precej tam, gospod!" je odvrnil Balant. lztrkal je svojo pipico, jo lepo ostrgal z mezincern in se obrisal ob hlače, zakaj čistost je ljubil mož nad vse. Nato je spravil vivček in krenil na levo po tegotnem plazu navkreber. "Oha, oha - to pa že ne bo nič!" se je pri tožil gospod Močilnikar in obupno gledal po vrtoglavem potu. Komaj je še pobiral stopinje.

"Bo že, gospod, bo že!" ga je" izpodbujal Balant. "Le za mano!" "Pa vsaj malo počakajte! oha, mož! Poči- vajmo nekoliko! To gre tako na strmo, da bi se lahko grizel v kolena!" Ko si je gospod Močilnikar oddehnil, so se pomikali dalje. Balant je hodil varno kakor v ravnini. Šota je lezel ob kraju, se oprijernal vej obrobnega drevja in se opiral ob puško. Kmalu pa je minila potrpežljivost tudi njega; začel ie godrnjati. Daleč spodaj pa je lazutal slabotni knjigovodnik in stokal na glas. Kajne, muca, muca, hehe ?" ga je draži] Šota. Akotudi je bil sam ves usapljen in upehan, ga je veselilo vseeno, da trpi njegov bližnji še več. "Ojej, muca !" Komaj pa je to izpregovoril, in že mu je zdrknil črni ščipalnik s potnega nosu .in se razletel ob grušiču. To je veselilo zopet gospoda Močilnikarja.

"Na -!" je viknil. "Zdaj bo pa medved iz- gubil vsako spoštovanje do vas, ko mu ne boste mogli stopiti več tako po gosposko nasproti." Balant se je smejal obema. Naposled so bili vsi trije srečno na vrhu.

"Zapomnite si, Balant," je sopihal Močilnikar ves moker in zamazan, "zapomnite si, kdaj ste me videli tukaj gori! Če bi bil prej vedel, da bodo težave take, bi bil rajši doma ostal v postelji." Pot ga je uznojila in užejala strašno. Stregel je svojemu poželenju do site volje.

Potem so hodili ob robu prepada in prišli na brežino, ki se je na eni strani nižala v romantično tokavo, obrastlo z borovci in starimi smrekami, na drugi pa prehajala v močvirnato čret. Odtod se je obrnil Balant zopet na levo in gnal utrujena popotnika skozi goščavo po izkrčenih fratah čez hlode in pan je, preko struge izjedavega hudournika, po kotanjah in dragah do precej velike goličave. Ondi so se sešli sprekorna z oskrbnikom Praprotnikom in tvorničarjem. Posedli so po suhih ska- linah in se krepčali z jedjo in pijačo. Hlastavi gospod Šota jim je jel pripovedovati nekatere svojih velečudnih lovskih doživljajev. "Enkrat sem ustrelil na Tirolskem dva lepa zajca, oba naenkrat!" je pravil resno in važno. "Lovil sem bil že ves ljubi dan, pa nisem dobil ničesar. Jn lej ga vraga - naposled je moj pes vendar vzdignil kar dva zajca iz loža in ju gonil po njivi navkreber. Kaj pravite? Ne enega ampak dva! Skakala sta lepo vštric."

"Prejkone sta bila zaročena," mu je prestrigel besedo gospod Praprotnik, "ali sta pa letela že na ženitvovanjsko potovanje."

"Sprožil sem obadva petelina in zajca sta bila moja!" se je bahal gospod Šota, kakor da ne bi bil opazil zasmehovanja vesele družbe.

"Bržkone ste vzeli desnega na levo muho, levega pa na desno, če ne bi bili zgrešili vsakega posebej!" se je norčeval gospod Močiinikar. "Prosim, gospoda!" je nadaljeval gospod Šota. "Nekoč sem - tudi v Tirolah - slišal tožiti zajca. Hitel sem bliže. Zagledal sem rdečkast klobčič na tleh in ustrelil v živo kopico. Ubil sem lisico s štirimi mladiči vred, zajec pa je čil in zdrav od- nesel pete. Kaj?"

"A -- ta je pa že prehuda !" je vzdihnil go- spod Praprotnik. "Sveti Hubert, prosi za nas! Ta lisičja družina menda ni bila čisto zdrava na možganih !"

"Tirolske lisice so povprek nekoliko udarjene," je pripomnil gospod Močilnikar.

Glasan smeh se je razlegal po tihem kraljestvu Diane. Gospod Šota ni hotel nevernikom povedati nobene več. Lovci so jo mahnili naprej, dokler ni Balant obstal na vrhu strmali ; dejal je kazalec na usta, počenil, gledal z malimi črnimi očmi nekaj časa predse doli in se obrnil.

"Poglejte tisti hrast tam na skali !" je dejal tiho. Šota je stopil previdno bliže.

"Ali ga vidite?"

"Vidim."

"Dobro. Pod njim v skalovju, tam je naša zver !" Tedaj je Šoto nekaj zazeblo okoli srca ... "Vas je kaj strah?"

"A - kaj še ! Čisto nič !"

"Boste že videli, kaj se pravi medvedu naga- jati !" ga je plašil jecljaje MočiInikar. "Nekaj bo, kar bo !" je modro rekel Balant. "Zdaj moramo doli." Čez nekaj minut so stali pred medvednico. Od visoke navpične stene se je bil pred davnim časom udrl velikanski usad. Med dvema ulornkoma srepe peči je ostala prostorna votlina. Dvoje smrek je stalo kakor dvojna straža na desni in levi strani vhoda. Zapirala so ga močna vrata, zbita od si- rovih desak, Da jih kosmati ujetnik ne bi, mogel odriniti, je bil zabil Balant debel kol prednje v talo zemljo. Skozi prevrtano zgornjo desko je potegnil močan konopec, ga zavezal in ovil njegov drugi konec okoli trdne veje hrasta, ki se je bil utrgal z vrha pečine in potegnil s svojim koreninjern veliko kepo zemlje in kamenja za sabo na skalo.

"Prosim, gospoda, pripravite puške !" je velel oskrbnik "Zdaj spleza Balant na vrh skale k hrastu nad brlogom, da vzdigne zapornico. Štel bo: ena, dve, tri ! Na tri bo mrcini izhod prost. Bodite vsi dobro pripravljeni ! Kosmatinec skoči vunkaj kakor strela !"

Vtem je vzel Balant štiri žveplenke in odrezal od njih neenake kosčke. Zakril jih je v pesti tako, da so bili videti vsi enako dolgi.

"Kdor potegne najkrajše, njega postavimo pred medvednico, " je dejal in ponudil gospodom klinčke.

"Ne bo treba," je rekel upravitelj. "Gospod Šota naj ima prvo številko, zakaj on ima izvrstno dvocevko in strelja izborno !"

Šota se je zdrznil in obledel ... Vsi so videli, da je strašno razburjen. Z drgetavimi prsti je porinil naboja v cevi in napel oba petelina.

Postavili so ga sedem korakov pred votlino. Zver je mogla le naravnost naprej proti njemu ali pa izhodno na stran. Tam pa naj bi ji zastavljala pot oskrbnik in tvorničar ; umestila sta se komaj deset korakov od Šote.

Veseljak Močilnikar pa se je utaboril par korakov zadaj za Šoto ob deblu stare bukve, pokritem z aževino in gobami. Na suha kamenita tla je pogrnil svoj plaš, uprl levico ob bok in položil desni kazalec na čelo.

"Jaz ne bom dražil divjega medveda, ki mi ni storil svoje žive dni nič žalega," je preudarjal sam pri sebi. "Jaž že ne! Tako siten nisem. Pa še natešče! Ne, vesel bom, če me le on pusti pri miru! Saj dosti po pasje životari po teh strminah! Da se mu pa ne bodo preveč sline cedile po meni, moram okolico tukaj malo parfimirati. To, je ena! Potlej se potuhnem, kakor da sem umrl. To je druga! Zakaj medved, čeprav utrjen, bi utegnil biti nahoden in bi .. " Hudo ga je lomil dremavec. Hitro je izlil zadnje kaplje brinovca okoli in okoli zimske suknje, legel nanjo, se skrotovičil, se zavil in zatisnil oči. "Takole, mislim, bom mrliču zadosti podoben," je mrrnral. "No, truden sem dovolj. Ali sem preveč slivovke in premalo brinovca, ali pa narobe, da je ostal eden izmed njiju premočan, kdo ve? Lahko noč ... Pišite me v uho!"

Vse drugačne skrbi so mučile treznega Šoto ... "Le čemu stojim tukaj v taki nevarnosti!" si je očital odkritosrčno sam sebi. "Katera hudoba me je zmotila, da sem šel svojo kožo ponujat tako poceni! Še nekaj trenutkov, in medved se zakadi v mene! Da bi ga jaz zadel? Jaz? In če bi bil tacman privezan, ne! In če ga ne zadenem precej do smrti, je po meni ... "

"Poglejte no hrabrega gospoda Šoto!" je opozoril Praprotnik iztiha Likavca. "Bled je revež kakor ovčji sir. Čudim se, da nam sploh še ni ubegnil."


"Jaz tudi," se je nasmeh nil tvorničar in pristavil naglo: "Kaj pa je to?" Od bukve je prihajalo krepko in redno hrkan]e. "A - muca smrči," je šepnil oskrbnik. "Pa prav pošteno' vleče dreto !" "Preveč se ga je navlekel možiček. - Pst, gospod Šota!" Šota je vzdignil glavo proti Praprotniku. "Meni se zdi, da ste razburjeni. A?" "Prav nič." "Pa se vam tako tresejo roke ... " "E - mraz mi je!" si je izmislil Šota nacelem, dasi je vse teklo z njega. "To je kosrnata laž!" je dejal opravitelj tvorničarju in se okrenil zopet k Šoti: "Ako vam ni povšeč, da stojite tako blizu nevarne živali, pa menjajte z gospodom Likavcern ali z mano ali pa stopite pet, šest korakov nazaj!" "Najrajši tisoč !I. si je mislil Šota ves trd, vzdihnil, pa vendar odrnajal z glavo.

"Nočete ?" "Bo že ... " Tačas je legel Močilnikar na drugo uho in nehal hrgoliti. Pri hrastu nad brlogorn pa se je prikazal Balant. "Gospodje, pazite!" opomni glasno in prime vrv. "Torej, gospod Šota," ga hrabri Praprotnik, "bodite hladnokrvni ! Nič se ne bojte! Dobro ga vzemite na muho! Merite v uho ali pa v žrelo in sprožite začasa !"

Vse naokoli je tiho. Nič se ne gane v temnem gozdu. Vsi gledajo z napeto pozornostjo proti preduhu ... "Ena!" zakliče Balant.

Šoti jamejo uklekati kolena, in vedno huje se mu trese puška v rokah. "Dve!" "Oh, kaj bi dal, da bi bil zdajle doma!" vzdihne Šota. Hladan pot mu oblije čelo, in po hrbtu mu gomazi kakor trop mrzlih mravljincev ... "Tri -!" Balant nategne konopec. Preden pa še vzdigne zapaž, že vrže Šota puško od sebe in poizkuša splezati na bližnje drevo. Vendar od samega strah u ne more više in se zgrudi napol živ oh deblu na kolena.

Iz brloga pa se zažene z enim samim skokom temna postava domačega - kozla. Nedaleč pred Šoto obstoji žival in spozna svojega sovražnika, zaradi katerega je morala biti zaprta toliko časa z zavezanim gobcem. In kozel pokirna, gre po rakovo nekoliko nazaj in se zaleti z mladeniško ognjevitostjo v nasprotnika, da trči dvoje glav z za- molklim trkom skupaj. Osupli Šota se zvrne vznak. Toda preden se utegne pobrati, ga naskoči trkavi kozel že v drugo. Premagani lovec se zavali v stran na Močilnikarja in ga dregne s komolcem nernilo v želodec. Od bolečine se zbudi gruntovničar mahorna pod svojim plaščem. Ko začuti neka] težkega na sebi, pomoli roko izpod suknje in otipa kožuh gospoda Šote. "To je medved!" se prestraši in se takoj iz- trezne od same zone. "Zdaj me bo konec!" si misli in jame tuliti : "Kaj bo z mojo neumrjočo dušo? Rešite me!" "To je moška beseda!" se grohota Balant. Praprotnik in Likavec se spustita v prisrčen smeh. Balant, že spodaj, se smeja in razteza usta do rjavih kočnikov, se drži za trebuh in skače od veselja po eni nogi. Kozel pa voha živo kopico in huska nejevoljno.

"Soli, soli! Na soli!" ga vabi Balant, ga ulovi in mu odveže nagobčnik. "Pomagajte! Pomagajte!" se dere Močilnikar še vedno pod plaščem, trdno preverjen, da je že na robu večnosti. Naposled otiplje človeško roko onemelega Šote, se odgrne in široko zazija od za- čudenja. "Izborno ! Izborno !" vpijejo oni trije. "Oha -!" se zavzame gruntovničar. "Veste kaj, gospod Šota, to se mi zdi pa vendar za malo! Slišite? Ali ste obsedeni, ali kaj vam je? Doli se izgubite z moje osebe, vam pravim!" Naposled vendar vstaneta obadva.

"Kaj pa - - medved?" vpraša gospod Šota nedolžno in debelo potegne sape. "Me-e-e-e!" se oglasi kozel ravno pravi čas, in vsi prasnejo znova v smeh.


Gologlav, ves razmršen in povaljan, je hotel gospod Šota nekaj povedati, prejkone nekaj velevažnega, pa žalibog ni mogel govoriti, tako ga je silila sapa po smrtnem strahu.

Ko so se vračali, je moral preslišati še marsikatero skelečo. S tem pa še ni bil izpraznil kupe bridkosti do dna. Po oskrbnikovem naročilu je vozil voznik tako, da so dospeli skozi Zabukovje prav takrat, ko je bilo opoldne po maši največ ljudi na trgu. Zato ni bil majhen direndaj, ko se je pri- peljal Šota s kozlom in z debelo bunko na čelu.

In kadar davčnemu adjunktu zopet vzraste greben, da se samohvalec prevzame in le preveč meglo tlači s svojo korajža in vrednostjo, upade mladi ustač takoj z besedo, ako ga kdo vpraša, kako mu je bilo kaj pri srcu takrat, ko se je trkal z "medvedom"! Take dni je gospod Šota jezen sam nase in na vse lovce, hudo jezen na vso divjačino, zlasti pa na vse kozle tega nagajivega sveta.