Medved Jaka organizira čistilno akcijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Medved Jaka organizira čistilno akcijo
Branka Hubman
Spisano: Pretipkala iz Medved Jaka organizira čistilno akcijo 2008, Nina Kovač
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V gozdu je bila temna noč. Gozdne živali so spale in sanjale vsaka svoje sanje. Le v brlogu medveda Jaka je brlela luč. Medved to noč ni niti za hip zatisnil oči. Ležal je v svoji lepo izrezljani postelji in globoko razmišljal. Njegove misli je le kdaj pa kdaj prekinilo glasno brundanje brata Vika. Spal je na sosednji postelji in očitno sanjal nekaj lepega. Njegov obraz se je zato tu in tam razpotegnil v prikupen nasmešek.

Medved Jaka si ni mogel kaj, da se ob tem ne bi tudi sam nasmehnil. Nato pa se je znova vrnil k premišljevanju. »Pomlad se hitro približuje. Snega ni več in sonce že močno greje, si je rekel«. »Treba bo očistiti gozd. Zbrati moram gozdne prebivalce in jih vprašati, kaj menijo o tem. Upam, da me bodo podprli.«

Medved Jaka vse do jutra ni zatisnil oči. Tako zelo je bil zatopljen v svoje misli in tako prepričan v svoj načrt, da je komaj čakal, ko bo to lahko povedal svojim prijateljem, sosedom in ostalim gozdnim prebivalcem. Zjutraj se je očedil, stopil iz brloga in na svežem zraku glasno zazehal. Potem je odkorakal do prvega soseda, hrčka Smrčka. Dolgo je hodil, preden je prišel do njegovega doma.

Hrček Smrček je očitno že vstal, vrata njegovega doma so bila na stežaj odprta. Medved Jaka je spoštljivo in previdno vstopil v njegovo domovanje.

»Dobro jutro Smrček. Imaš pet minut časa?« je olikano vprašal medved Jaka, ko ga je zagledal. Hrček Smrček je sedel za mizo in bral jutranji časopis. Z nosu si je snel velika očala, nato je na mizo položil časopis in ga premeril od nog do glave.

»Odvisno, za kaj gre? Svojega časa ne tratim rad za nepomembne reči,« je skozi ostre zobke zamomljal hrček. »Gre za nekaj zelo pomembnega. Nekaj kar bo koristilo vsem nam. Vsem gozdnim prebivalcem,« je odločno zabrundal medved Jaka in mu na kratko predstavil svoj načrt.

Hrček Smrček ga je pozorno poslušal. Glavo si je podprl s tačko in ves čas molčal. Šele,ko je medved Jaka prenehal govoriti, je odločno rekel: »Res lepo od tebe, Jaka, da si se spomnil tega, toda dvomim, da bodo prebivalci gozda navdušeni. No, jaz osebno nimam nič proti pobiranju smeti in druge navlake. Čeprav moram priznati, da tudi navdušen nisem preveč.« »A, tako …« je zabrundal medved Jaka in bil malo žalosten, ker je že takoj naletel na prvo oviro. Sprva je bilo videti tako. »Upam, da nisi jezen, ker sem bil iskren,« je znova rekel hrček Smrček.

Videl je,da je medved Jaka postal zamišljen. »Ne, ne, je že v redu. Pravico imaš do svojega mnenja. No, torej … Samo vprašat sem te prišel. Zdaj pa grem naprej. Morda najdem koga, ki bo razmišljal drugače,« je odvrnil medved Jaka in že nameraval kreniti svojo pot.

»Kam greš Jaka? Ne bodi, no, tako malenkosten in potrpi malo. Ne moreš pričakovati, da bom ob sedmi uri zjutraj, ko sem še ves zaspan, ploskal tvojemu predlogu. Sicer pa nisem rekel, da nočem pomagati. Če ti bo kaj lažje … Lahko računal name. Veš, da tudi meni skrb za lepo okolje nekaj pomeni,« je po temeljitem premisleku zamomljal hrček Smrček.

»Potem sva dogovorjena,« je za spoznanje bolj veselo rekel medved Jaka, »oprosti zdaj pa se bom res odpravil. Grem še k lisici, ježevki, bobru, veverici … Skratka veliko živali moram še obiskati. KO bom ugotovil, kako stojijo stvari in kaj menijo druge živali o mojem predlogu, ti bom poslal pismo, da boš vedel kako in kaj. Kdo ve? Morda pa se mi le posreči.«

Medved Jaka je tisti dan hodil od jutra do poznega popoldneva. Njegove kosmate noge so ga še komaj držale pokonci. Toda ni se pritoževal. Svoj načrt je hotel izpeljati. Skrb za lepo okolje mu je pomenilo več kot utrujene in otekle noge.

Ko je vse do zadnjega obvestil o svojem načrtu, se je utrujen, a vesel, vrnil domov. Misel, da bo s pomočjo svojih prijateljev, morda le izpeljal pomembno nalogo, ga je povsem prevzela. Legel je na široko posteljo ter premišljeval. »Kar dobro sem opravil. Razen nekaj redkih izjem, so me vsi podprli. Prepričan sem, da se bo tudi med tistimi, ki se niso takoj odločili za moj predlog, našel kdo, ki si bo zadnji trenutek še premislil,« si je spodbudno zabrundal. Kmalu zatem se je v sobi zaslišalo le še glasno smrčanje. Medved Jaka tisti večer ni potreboval dolgo, da je trdno zaspal.

Naslednje jutro ga je zbudilo glasno in nadležno trkanje na vratih. Medved Jaka se je v hipu prebudil. Še ves omotičen je pogledal v sosednji kot, kjer je stala postelja njegovega brata, medveda Vika. Bila je prazna. »Le kje se potika Vik? Že odkar sem se včeraj vrnil, ga ni bilo na spregled,« si je zaskrbljeno rekel, nato pa počasi odšel proti vratom. Še preden jih je uspel odpreti, je znova glasno potrkalo. »Ja, ja, saj že grem,« je nejevoljno zabrundal in odklenil vrata. Pred njim je stala poštarka sraka Spaka. Videti je bila malo nejevoljna, ker je bil tako počasen.

»No, končno! Sem se že bala, da bom morala razbiti vrata,« je malo za šalo, malo za res, rekla. Zatem je iz svoje poštarske torbe izvlekla šop pisem. Urno jih je potisnila medvedu Jaku v šape. Medved Jaka je res imel velike šape. Toda toliko pisem naenkrat …

»Kaj?! Vsa so zame?« je začudeno zabrundal medved Jaka. »Bi mi morda razložil za kaj gre? Kako to, da si dobil naenkrat toliko pisem? Običajno dobiš le tu in tam kakšnega,« je radovedno vprašala sraka Spaka. »Mogoče gre za tisto akcijo? Kdo ve? Moral jih bom odpreti in prebrati,« je rekel medved Jaka in že hitel s svojimi okornimi šapami odpirat prvo pismo.

Ko je zadnje pismo spravil nazaj v kuverto, mu je obraz žarel od veselja. »Kakšno presenečenje! Vsi do zadnjega so podprli moj načrt. Tudi tisti, ki sprva niso bili preveč navdušeni. In ne samo to! Obljubili so, da bodo s sabo pripeljali še prijatelje in sorodnike iz sosednjih gozdov,« je bil navdušen medved.

»O kakšni akciji govoriš? Ničesar ne razumem?« je vprašujoče pogledala sraka Spaka. Postajala je nestrpna, ko je gledala medveda, kako počasi in okorno odpira pisma. »Za čiščenje okolja gre. Včeraj sem se odločil, da vse gozdne živali pozovem k čiščenju gozda in gozdnih poti.

»Računaš lahko vsekakor tudi name,« je veselo rekla sraka Spaka. Čeprav je živela zelo daleč stran se je počutila, da tudi ona prispeva svoj delež.

»Boš res prišla? Čisto zares?« je presenečeno zabrundal Jaka. »Svoje besede nikoli ne požrem,« je glasno zavreščala sraka Spaka. »Poglej, prijateljica sraka Spaka, še danes bom odgovoril na vsa pisma, pa čeprav bom morda moral pisati pozno v noč. Tebe, ljuba moja, pa bi prosil za veliko uslugo. Bodi tako ljubezniva in oglasi se jutri zjutraj pri meni. Zate bom imel zajeten kupček pisem.«

»No, naj ti bo. Saj gre tokrat za dobro vseh nas, gozdnih živali. Torej tudi zame, čeprav živim v drugem gozdu. Toda vsak dan me pot zaradi moje službe vodi tod mimo, zato si tudi jaz želim lepih in čistih poti,« je zavreščala sraka in mu veselo pomahala v slovo.

Medved Jaka se je vrnil v sobo in pričel odgovarjati na pisma. Ves preostanek dneva in del noči je pisal. Ko je pozno v noč napisal zadnje pismo, ga je desna šapa tako močno bolela, da jo je komaj še premikal. »No, pa sem končal,« si je rekel po tistem, ko je na mizo odložil svinčnik. »Zdaj moram samo še počakati, da bodo gozdne živali obvestile svoje sorodnike in prijatelje, ki so pripravljeni pomagati. Nato pa se bomo čez tri dni vsi zbrali na gozdni jasi.« Seveda medved Jaka ne bi bil medved Jaka, če ne bi pomislil na vse. V svojih pismih gozdnim živalim ni pozabil omeniti, da naj s seboj pripeljejo samokolnice, grablje in druge pripomočke, ki bi jih potrebovali pri svojem delu. Predvsem pa jih je opozoril, naj nikakor ne pozabijo na delovne rokavice. Vedel je, da zna biti takšno delo težko in umazano, zato ni smel dovoliti, da bi se katera od gozdnih živali pri delu poškodovala. Naslednji dnevi so minili z veliko hitrostjo. Tisto jutro, ko naj bi se pričela čistilna akcija, se je na gozdni jasi kar trlo gozdnih živali. Medved Jaka se ni mogel spomniti, kdaj je nazadnje videl na kupu toliko gozdnih prebivalcev. Srce mu je poskakovalo od sreče. Vsem živalim je vljudno podal kosmato šapo in se jim zahvalil za prisotnost: »Dragi prijatelji! Počaščen in ganjen sem, ker ste se mojemu predlogu odzvali v tolikšnem številu. Iz srca vam hvala. S tem, ko ste danes tukaj, ste dokazali, da tudi vam ni vseeno, kakšen je naš gozd. In da ste zelo odgovorne živali. Še posebej pa moram pohvaliti vaše sorodnike in prijatelje, ki so se prostovoljno pridružili, čeprav so prišli od daleč.«

Nato se je vsem spodbudno nasmehnil ter vse prisotne zaprosil, naj se razporedijo v skupine. Skupino naj bi sestavljale po štiri živali. Medved Jaka se je pridružil zadnji skupini. V njej so bili poleg medveda Jake še lisica Mica, njena teta lisica Zlatica ter navihani zajček Repko.

Medved Jaka je nato vsako od skupin poslal na drug konec gozda. Sam se je s prijatelji podal najgloblje v gozd. »Bom jaz! Močnejši sem,« je ustrežljivo rekel, ko je videl, kako zasopihan je zajček Repko, ki je pred sabo potiskal težko samokolnico. »Z veseljem ti jo prepustim,« je hvaležno odgovoril zajček in odskakljal naprej po gozdni poti.

»Pa smo tu,« je zabrundal medved Jaka, ko so prišli na kraj, kjer naj bi čistili. »Joj, koliko dela nas čaka. Vsepovsod je toliko suhih vej. In poglejte, celo prazne plastenke vidim,« je presenečeno zasopihala lisica Mica. »Najbolje, da se takoj lotimo dela, drugače bo dneva prej konec preden bomo vse počistili,« je zabrundal medved Jaka. Živali so se strinjale. Nadele so si rokavice in pričele z delom.

Medved Jaka se je lotil pobiranje težkih smrekovih vej, ki so ležale kar čez plot. Pridno jih je nosil na kup in ta je postajal vedno večji. Lisica Mica in njena teta sta pobirali suhe veje in jih nalagali v samokolnico. Zajček Repko, ki je bil najmlajši in najšibkejši član skupine pa je pobiral papirčke in odvržene predmete. »Joj, kako brezbrižni in nevzgojeni znajo biti ljudje,« se je po tihem jezil.

»Kako ti gre, lisica Mica?« se je po dolgih urah marljivega dela oglasil zajček Repko. Lisica Mica je bila njegova soseda že od malih nog. K njej je večkrat skočil na domače korenje. »Gre, prijateljček. S teto Zlatico bova kmalu končali. Kajne, teta?« jo je ogovorila lisica Mica in pogledala lisico Zlatico, ki je v svojem naročju držala sveženj suhih vej. »Strinjam se. Res nama ne manjka veliko do konca,« je utrujeno rekla lisica Zlatica. Nato je polno naročje vej odložila v samokolnico, ki je bila že do vrha polna. Lisico Zlatico je od nenehnega sklanjanja že pošteno bolel hrbet. Toda kljub temu je bila srečna in ponosna, ker je lahko pomagala. Medved Jaka je ves čas molčal in hitel. Ni hotel zaostajati za drugimi, čeprav je bilo njegovo delo v primerjavi z ostalimi veliko bolj naporno. Pa vendar konec koncev je bil najmočnejši v skupini. Tu in tam je s pogledom ošinil lisico Mico, njeno teto lisico Zlatico ter zajčka Repka. Bil je zadovoljen, ker se je vse tako dobro izšlo in ker bo njihov gozd znova zaživel v vsej lepoti. Nato je pomislil na svojega brata, medveda Vika.

»Le kje se potika? Že nekaj dni ga ni bilo na spregled. Zdaj ga je že resno skrbelo zanj. »Končali smo,« je medved Jaka kmalu zatem za sabo zaslišal zadovoljni glas zajčka Repka.

»Tudi jaz sem zaključil,« je nekaj minut kasneje zabrundal medved Jaka in iz rok izpustil zadnjo smrekovo vejo. S kosmatega čela mu je na nos zdrsnila debela kaplja potu. »Kaj pa bomo zdaj s to navlako?« je vprašala lisica Mica. »S samokolnico jo bomo morali odpeljati na jaso, kjer bomo z drugimi živalmi potem vse smeti pospravili v vreče in oddali na smetišče. Večje smrekove veje pa nam bodo koristile v mrzlih zimskih dneh.« »Toda samokolnica je že zdaj polna do vrha,« je rekel zajček Repko in si očedil rep. Ni ga mikalo, da bi moral znova poprijeti za samokolnico. Že prazna mu je povzročala kopico nevšečnosti, kaj šele, da bi moral voziti polno suhih vej.

»Nikar ne skrbite, prijatelji. Dovolj ste storili za danes. Jaz bom to storil. Veliko močnejši sem od vas. Vi pa me medtem počakajte tukaj. Potem se bomo vsi skupaj vrnili nazaj na gozdno jaso in dokončali delo, tako kot se spodobi,« je obzirno rekel medved Jaka in s svojimi kosmatimi šapami zgrabil ročaja samokolnice.

»Bo šlo? Boš zmogel?« so ga vprašali ostali trije. Zdelo se jim je, da je že zelo utrujen, zato jih je zaskrbelo zanj. »Saj sem vendar medved! Poglejte kako močne šape imam!« je veselo rekel medved Jaka. Čeprav je bil utrujen, tega ni hotel priznati. S samokolnico jo je urno ucvrl po gozdi poti. »Ne tako hitro! Padel boš! In samokolnica se ti bo prevrnila,« so v strahu za njim kričali ostali trije, toda medved Jaka je bil že predaleč, da bi jih lahko slišal. »Kaj si se že vrnil?« je bila začudena lisica Mica, ko je nekaj minut kasneje zagledala medveda, kako teče s prazno samokolnico nazaj. Zajček Repko, lisica Zlatica in lisica Mica so nato hitro naložili vanjo nov kup suhih vej in medved Jaka jo je znova ucvrl nazaj. Kar petkrat se je moral vrniti, preden so naložili še zadnjo samokolnico. Bil je na moč upehan in težke noge so ga še komaj držale pokonci. »Bom jaz. Čeprav si močan imaš zdaj res dovolj. Kar poglej se. Ves moker si,« je sočutno rekla lisica Mica. Ne da bi čakala na odgovor medveda Jake, je hitro pograbila ročaje samokolnice. Medved Jaka je vedel, da ima prav, zato ji ni ugovarjal. Prav nasprotno. Globok je bil hvaležen za njeno obzirnost. Čutil je, da je na koncu z močmi in da je bolje, da odneha.

Zvečer so se na gozdni jasi zbrale vse gozdne živali, ki so sodelovale pri čiščenju. »Poglejte, kaj vse smo našli,« je glasno rekel medved Jaka in hvaležno pogledal vse, ki so bili zbrani okrog velikega kupa, vejic in listja. Smeti so bile v vrečah in so na robu velike jase čakale na odvoz.

In po končanem delu so z vejicami in suhim listjem zakurili ogenj. Z varne razdalje so občudujoče gledali rdeče rumen plamen in poslušali rahlo prasketanje.

Naenkrat se je zaslišal glasen, doneč smeh. »Le kdo bi lahko bil? Razen, če ni to …« si je po tihem zabrundal medved Jaka. Toda še preden je uspel dokončati stavek, je zagledal svojega brata Vika. Prihajal je v spremstvu leva Veličastnega. Lev Veličastni in Vik sta za sabo vlekla težak voz. Zadaj za vozom pa jo stopale tri levinje. Vsi zbrani na gozdni jasi so jih zamaknjeno gledali in se čudili. Niso razumeli, kaj se dogaja.

Edino sraka Spaka ni bila videti presenečena. Nagajivo se je hihitala in muzala. Medved Jaka ni spregledal njenega obnašanja. Takoj je začutil, da sraka Spaka nekaj ve.

»Kaj je sraka Spaka? Si imela ti prste vmes?« jo je nagajivo vprašal medved Jaka. Še preden mu je sraka Spaka utegnila odgovoriti, je urno stekel k bratu Viku. »Vik! Končno! Kakšno olajšanje, bratec!« je radostno zabrundal in ga močno plosknil po širokih ramenih. Le nekaj dni je preteklo odkar ga je nazadnje videl, pa ga je že močno pogrešal. »Torej si me pogrešal! Čudovit občutek,« je med smehom zabrundal medved Vik in mu pritajeno pomežiknil.

»Seveda sem te. Nikoli več me ne spravi v takšen položaj. Razumeš? Ustrašil sem se, da se ti je kaj pripetilo!« je zelo resno zabrundal medved Jaka. »Oprosti, bratec, ker sem ti povzročil hude skrbi. Vendar ni šlo drugače. Če sem hotel uresničiti svoj načrt, sem moral za nekaj dni stran od domačega ognjišča. Če bi ti povedal, potem to ne bi bilo več tisto pravo,« se je opravičeval bratu medved Vik. »Kaj!? Tudi ti si imel kakšen načrt?« je začudeno zabrundal medved Jaka in ga nejeverno pogledal. »Kaj si pa mislil? Tudi moja kosmata betica ni ustvarjena samo za lenarjenje. Tudi v njej se kdaj pa kdaj plete kaj koristnega,« je preudarno zamomljal Vik. Medved Jaka se je s pogledom ustavil na levu Veličastnemu in ta mu pokimal. Vik je navdušeno hitel razlagati: »Tako, bratec zdaj pa ti lahko vse povem. Pripravili smo ti majhno presenečenje. No, pravzaprav ne samo zate, temveč tudi za vse gozdne živali, ki so ves dan marljivo čistile gozd in gozdne poti.« Napetost med živalmi je bila zdaj na višku. Medved Vik se je spodbudno nasmehnil vsem zbranim. Nato je z eno samo zelo premišljeno potezo potegnil iz vozu velikanski rdeč prt. Živali so onemele. Voz je bil do zadnjega kotička napolnjen s pletenimi košaricami, v katerih so bile varno spravljene same varne dobrote.

»Kaj takega! Koliko slastne hrane!« so vse živali navdušeno vzkliknile. »Upam, da ste zelo lačni. Vse te dobrote so namenjene vam!« je vesel zabrundal medved Vik. Bil je zadovoljen, ko je videl njihove presenečene in vesele obraze. »Zdaj pa le pridite in se okrepčajte. Zaslužili ste si!« »Bratec, na kaj takšnega še v sanjah nisem pomislil. Res sem ti globoko hvaležen za tako prijetno in predvsem mamljivo presenečenje,« je zabrundal medved Jaka.

Medtem, ko so živali uživale v dobrotah je lev Veličastni iz svoje popotniške torbe vzel harmoniko in nanjo ubrano zaigral. Mlade levinje pa so pričele plesati po poskočnih taktih. In kmalu se je na plesišču kar gnetlo plesočih živali.

Ples in zabava sta se zavlekla pozno v noč. Čeprav je bila zunaj že trda tema, je bilo na jasi dovolj svetlo. Veličastni ognjeni zublji, ki so se dvigovali so osvetljevali veliko jaso ter jo delali čarobno vznemerljivo.