Medved, svinja in lisica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Medved, svinja in lisica. Serbska pripovedka.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Združijo se nekdaj medved, svinja in lisica, pa se dogovoré, da bodejo orali zemljo in sejali pšenico, da se živé. Prašajo drug drugega, kaj bode delal vsak in kako bodo našli semena. Svinja reče: „Jaz bom zvernila kmetu vrečo pšenice, ukradla jo bom in bom zorala zemljo z rivcem.“ Medved reče: „Jaz bom sejal.“ Lisica pa reče: „Jaz bom zavlekla z repom.“ Zorali so in posejali so. Pride čas žetve. Začnó se razgovarjati, kako bodo želi. Svinja reče: „Jaz bom žela.“ Medved pravi: „Jaz bom vezal snopje.“ Lisica pa reče: „Jaz bom pobirala klasje.“ Požanejo in povežejo snopje. Dogovarjajo se, kako bodo meli žito. Svinja reče: „Jaz bom pripravila gumno.“ Medved pravi: „Jaz bom znosil snopje in ga bom omel.“ Svinja reče: „Jaz bom pretresala in ločila bom slamo od pšenice.“ Lisica pa pravi: „Jaz bom opahala pleve s pšenice.“ Svinja reče: „Jaz bom zvela,“ medved pa: „Jaz bom razdelil žito.“ Omeli so žito in očistili so ga. Medved razdeli pšenico, a ne deli prav; svinja ga je prosila, naj ji da samo slamo, pšenico pa vzame vso sam in lisici ne da nič. Raztogoti se lisica, pa gre tožit in jima reče, da bo pripeljala carskega človeka, kteri bo razdelil žito prav. Medved in svinja se oplašita, pa reče medved svinji: „Zakoplji se v slamo, jaz bom pa splezal na to-le hruško.“ Svinja se zakoplje v slamo, medved pa zleze na hruško.

lisica najde na potu mačko in jo povabi v društvo, da greste na gumno lovit miši. Ker je vedla mačka, da je na gumnu mnogo miši, gre rada z lisico in skače s pota sedaj na to, sedaj na ono stran za ticami. Iz daleka zapazi jo medved s kruške in reče svinji: „Gorjé nama, svinja, lisica pelje strašnega človeka; oblečen je v kožuh kuninih kož in celo tice lovi po zraku.“ Med tem se ukrade mačka medvedu iz oči pa se priplazi med travo na gumno in začne iskati miši po slami. Svinja vzdigne glavo, da pogleda, kaj je, mačka zagleda nekoliko njenega rivca med slamo, misli da je miš in jo zgrabi s kremplji. Svinja se ustraši, skoči kviško pade v potok; mačka se pa ustraši svinje, pa spleza na hruško; medved pa misli, da je že zadavila svinjo in da gre sedaj naj njega, pade od straha s hruške in se ubije, lisici pa ostane žito in slama.