Medved, prašič in lovec

Na zeleni planini je pohorskim drvarjem velel graščak posekati velik pas črne gošče. In res, drvarji so podirali, klestili, žagali in kotalili plohe po zemlji do voznega pota pod brežino. Odsekano vrhovje, vejevje in poklesti pa so zvlačili na podolgovate grmade in jih zažgali. Tako so gorele tri zelene proge pod brežino, veter jih je podkuril in v ognju in dimu so se spreminjale v tri ogromne ognjene kače.

Pepel in oglje so raztrosili po trebežniku ter vse prekopali; kamenje pa naložili na štorov je. Gozdna zemlja je prvo leto rodila fratni krompir, zelje in repo. V krompirišče pa so drvarji zmladleta posejali soržico, oves, pomešan z ozimno ržjo; med žitno seme pa je bilo pomešano še smrekino in hojkino semenje. In vse troje je lepo vzklilo: oves so poželi že prvo leto, ozimno rž šele drugo leto, smrečice pa so rasle, da so jih podrli šele drvarji drugega ali tretjega rodu ... Na tem podolgovatem pasu med črno goščo je bil torej svetlozelen pas ovsa, ki je že pognal latje. Ko se«je nekoč v trdem mraku vračal drvar iz drvarije proti svoji bajti, se je ob pogledu na oves močno razžalostil in razjezil.

Na vrhu ozar je stal namreč velik rjav medved ter s prednjima tacama smukal mlečni oves z latja ter ga slastno požiral. Toda to ni trajalo dolgo in že je medved sedel na vrhu ozar na svojo široko zadnjico ter se po njej zapeljal po brezni strmini. S prednjima tacama pa je sproti osmukaval ovseno latje, kot bi vlačil glavnat lan skozi grebljico. Popeljal se je navzdol do konca te gozdne njive, malo postal, se ozrl po ovsišču ter se zopet odzibal proti vrhu. Na vrhu pa je znova sedel na zad¬njico zraven prvega vleka in se spet popeljal navzdol. Še tretji vlek je povaljal in v ovsišču so bile tri zelene proge.

To pa je bilo drvarju že preveč! Toliko sta se z drvarko in otroki nadelala in namučila, ko sta kopala gozdne poseke in požganine ter krčila korenine, zdaj pa vlači rjavi medved svojo široko zadnjico preko ovsiŠča ter osmukava mlečno ovseno latje! Takoj drugo jutro gre h graščinskemu lovcu v drvari jo.

»Dobro jutro vam želim, kot mi je snoči želel medved lahko noč!« »Kaj praviš, medved? Kje si ga pa videl?«

»Kje sem ga videl! Na mojem ovsu v frati se vozi po svoji zadnjici in, ko pride do spodnje meje, gre zopet na vrh ozar in tako se vozi kar naprej, dokler se mu zljubi in dokler se ne nažre mojega mlečnega ovsa. Ves oves mi bo na ta način osmukal in povlačil. Tole vam rečem: če mi ga nočete ali ne morete ustreliti, pa dajte puško meni, da ga bom sam!« »Puške ti ne morem dati. Kaj pa vendar misliš! Lovec s sekiro, drvar pa s puško! Ob priliki že stopim tja in ga ustrelim, pa bo!«

Še isti večer je šel lovec k drvarskemu ovsišču čakat medveda. Čaka in čaka, a medveda od nikoder. Šel je še drugo noč, tretjo in kot nalašč — nič. Kakor da bi se na tihem bila domenila: kadar je bil lovec na preži, tedaj ni bilo medveda, kadar pa je bil medved nad ovsom, tedaj pa lovca ni bilo na spregled.

Neki večer pa je lovec sedel na visokem štoru in ča¬kal. Črn oblak je pokril luno in pohorska tema se je zapela med vrhovi in nad ovsiščem. Tedaj pa se je nekaj medvedu podobnega prizibalo od drvarske bajte sem in odšlo kar naravnost v oves. »Zdaj te pa imam, mrcina rjava in kosmata!«

Lovec je dobro pomeril, pritisnil je na petelinček, počilo je in ona živad se je takoj zvrnila v oves. Previdno se je splazil do pomendrane njive in, ko je tedaj izza oblakov posvetil še mesec, je videl, da ni ustrelil medveda, temveč — pravo domače tele! »Vraga, to je vendar tele! Pravo tele, ki se je utrgalo v drvarjevem hlevu in se Šlo past v oves!« Stopil je k drvarju v bajto ter mu vse povedal. Drvar pa hud: »Saj vam pravim! Medved mi požre oves, vi pa tele! Sedaj imam kar dvojno škodo. Lovec, pa ti zamenja kravje tele z medvedom! To je ravno tako, kot če bi drvar imel oves za smreko!« se je norčeval jezni drvar.

Lovec njegovega jezika ni bil nič kaj vesel. Da bi ga ne raztrobil naokrog kot slabega lovca, mu je tele plačal ter še naročil, naj mu takoj sporoči, če bi kje zasledil medveda. »Bom že sporočil, samo da mi takrat še krave ne ustrelite!« Drvar je imel bodeč jezik kot brinjeve iglice, lovca pa je v grlu od jeze ščemelo, kot bi bil jedel same ovsene otrobe. Po tem dogoku ni bilo medveda nič več na spregled. Drvarjev oves ni več mikal kosmatinca in tudi lovec je po gošči zaman oprezal za njim.

Drvarka pa je redila tudi svinje, ki so bile hudo po¬dobne divjim prašičem. Te svinje so bile ploščatega in stisnjenega života, dolgih nog in še daljšega rilca. Blizu drvarske bajte je bila velika mlaka, nad njo pa se je usločila debela, stara bukev. Po deblu te bukve so rasle drevesne gobe, druga nad drugo, kot bi bil hostnik nadeval sklede v svoj sklednik. Pri tleh pa je bila bukev že votla, tako da sta v njeni votlini ob nevihti lahko vedrila dva bolj suha.

Nekoč je sonce močno pripekalo in tedaj je drvarka gnala svoje svinje proti mlaki na pašo. Živali so se koj pognale v mlako, drvarka pa v senco votle bukve. V blatni vodi so se svinje tako povaljale, da je bilo videti, kot bi bile v resnici divje. Vse zamazane so ležale v vodi in blatu, le njih smrčki in repovi so se vihali nad vodo. Tedaj pa je prilomastil iz črne gošče kocasti mrmrač — medved. Ob mlaki je malo postal in pogledal okrogle smrčke ter migotajoče repove.

»A, to so divje svinje in merjasci! Ravno prav ste mi prišli!« je zamrmral medved in udaril s težko taco po prvem smrčku, da je voda pljusknila in se vzmehurila. Tedaj pa so se svinje pognale iz mlake s takim kruljenjem, da je medveda spreletel strah pred njihovimi čekani. BrŽ se je pognal proti bukvi. Da bi šel v votlino, je bil prevelik, zato se je pognal po buko¬vem deblu in se dvigal z gobe na gobo, kot bi sto¬pal po narejenih stopnicah. Šele v razsohi zadnje debele veje se je ustavil in pogledal podse. Svojim očem kar ni mogel verjeti: s šapo si jih je mencal in praskal, da bi bolje videl. Svinje so kot nore zbežale, za njimi pa so odvihrala drvarkina krila kot pisane zastave v vetru. Vse je bežalo pred njim proti drvarski bajti, v mlaki pa je obležal ubit domač prašič.

Medved je takoj splezal na tla in se spravil nad prašiča. Drvar pa je hitel po graščinskega lovca. »Jaz bom letos res ob vse! Vi ste mi ustrelili tele, medved mi je požrl oves, no, in zdaj mi je ubil še prašiča. Se sreča, da mu je baba lahko ušla iz tiste votle bukve!« Drvar je bil ves divji. »Nič ne razumem! Kaj praviš, da je zopet storil med¬ved?« je bilo lovcu nerodno. Drvar mu je moral vse lepo počasi in na široko praviti, kako je bilo, ko so se njegove svinje kopale tam v oni mlaki. »Ga že imam, medveda!« je naenkrat zaklical lovec. »Tja v bukev greva, pa se bova lepo skrila v votlino in ga pričakala!«

In res, proti poldnevu je vzel drvar sekiro, lovec pa puško in odšla sta proti mlaki. Drvar je splezal po drevesnih gobah navzgor ter vsako gobo od spodaj nasekal, le spodnje tri je pustil cele. Nato sta se oba skrila v votli bukvi ter čakala. Čakata in čakata; zunaj je bilo vroče, kajti poletni poldan se je že prevesil v popoldne. Skoraj bi bila zadremala, ko sta nenadoma zaslišala stopinje.

Zunaj je stal pravi divji merjasec ter se pognal v kalno mlako. Nekaj časa se je kopal in premetaval, nato pa lepo legel in le rilec in repek sta mu molela iz vode. Vtem se že začuje lomastenje po gozdu in do mlake se priziblje medved. Zopet postoji pred mlako, nad katero štrli smrček ter se krotoviči rep, ki si odganja muhe in obade.

»Aha, zopet domač prašič!« zamrmra medved ter udari s taco po rilcu. Tedaj pa — buh! buh! — in iz vode se proti njemu zapodi divji prašič. Medved se ga silno ustraši in zopet se požene po drevesnih gobah po bukvinem deblu. Tako lepo je zadnjič stopal po njih kot po narejenih stopnicah, zdaj pa se začno gobe lomiti druga za drugo in medved pade zviška v sredino mlake. Divji prašič se požene za njim v mlako ter ga prične obdelovati s svojimi čekani. Medved se ga otepi je s šapami, da brizga kalna voda na vse1 strani. Kopičkata se, da ju je veselje gledati. Kar medved silno zarenči ter jo pri priči ucvre iz mlake v goščo. Merjasec pa za njim! »Tak streljajte že vendar!« sili drvar lovca.

»Saj bi streljal, a nisem vedel, če ni ta merjasec mor¬da tvoj domači prašič in bi tako spet bilo treba plačevati domačo živad!« se mu ta izvija in se zraven trese kot šiba na vodi. »Izgovor je dober, četudi ga lisica na repu prinese! — Če ste divjega merjasca imeli za domačega prašiča, potem menda sedaj vendarle niste medveda zamenjali s teletom ali s kravo!« »Da je bil to pravi medved, sem takoj uvidel. A samo pomisli, kaj bi se bilo zgodilo z nama, če bi medved zlezel namesto po deblu k nama v luknjo, ali pa da bi naju bil lepo počakal zunaj!« »Vse življenje me bo sram! Taka priložnost, pa jo spustiva! Vi puško, jaz sekiro, pred nama medved in divji prašič, pa nič!« je drvar kar zelenel od jeze.

Toda lovec ga je tolažil: »Medveda že dobimo o priliki!« Vzel je puško, drvar pa svojo sekiro in oba sta odšla vsak proti svoji koči. Medveda pa precej časa nihče ni videl. Med tem časom pa je na drvarjevem trebežniku za-zorel oves, kolikor ga je še ostalo, drvarka ga je požela in povezala, otroci pa so snopje znosili na kopico, od koder ga je drvar na vozici zvozil navzgor k postavljenim ostrvem. V zemljo je namreč z železnim drogom napravil luknje, v te pa je z vso močjo zasadil priostrene smrekove sušice. Nanje je zlagal ovseno snopje, da se bo na soncu in vetru lepo posušilo. Do večera je tako zlagal snopje, a še mu ga je ostala polna vozica za drugi dan.

»Tole bom pa jutri zložil!« Obrnil je vozico z ojesom in rido v breg ter jo s trto privezal k ostrvi, da se ne bi sama zapeljala po bregu navzdol. Še tisto noč pa je prišel medved zopet pogledat na njivo, če je oves že zazoril. Pri ostrveh je kar ostrmel: »Zložili so ga že! Skoraj bi bil prišel prepozno. Aha, to pa je res prelepo od drvarja! Kar vozico mi je nastavil, da mi ne bo treba trgati snopja z ostrvi!« In res, ročno se je spravil na vozico ter pričel osmukavati zreli oves. Toda vtem se je trta pretrgala in vozica je začela teči po bregu. Medved se spočetka ni takoj zavedel, kako in kaj je z njim in vozico; ko pa se je, je bilo že prepozno. Vozica je drvela s tako naglico navzdol, da ni imel več časa, da bi skočil z nje.

Vedno hitreje je drvela vozica čez strnišče ter poskakovala preko štorov do roba gozdne njive, kjer je bila vozna pot globoko vrezana v strmi breg. Tam se je vse prevrnilo, tako da je letelo po zraku vsako posebej; medved zase, snopje in vozica tudi. Medved je priletel na vozno pot s tako težo, da je videl pred seboj tisoč zvezd in je mislil, da se je razletel v drobne kosce in sončni prah. Tako je ležal vso noč v globokem klancu.

Ko se je po planini že svitalo, se je toliko zavedel in zbral, da je vstal ter s šapami stolkel vozico ter zdrobljene kosce razmetal na vse strani. Majal se je počasi, kajti vse ga je tako grozansko bolelo, da mu je v sklepih kar škripalo.

»Ta prekleta njiva me že ne bo več videla!« je dejal ter se zavlekel v črni les. »Še sreča, da me ni dobil kak prašič ali lovec! Saj bi sedaj celo njegov pes zalegel.« Zavlekel se je v svoj brlog in preležal vso lepo jesen.

Medved v brlogu, lovec pa v bajti in po gošči. Vsepovsod je stikal za njim, a medveda le ni mogel nikjer zaslediti. V pozni jeseni je nekemu pohorskemu vozniku crknilo kljuse. »Presneto, preveč plohov sem naložil, ali pa je bil konj prestar ali pa je bilo kar oboje skupaj!« je rentačil jezni voznik.

Tedaj pa je ravno prinesla pot tam mimo lovca. Temu pa bi prišlo crknjeno kljuse ravno prav, zato je rekel: »Veš kaj? Zmeniva se zanj; nastavil bi ga medvedu!« In res, voznik ga je rade volje prodal in ga še potegnil v goščo k lesenemu stojišču in lovski utici. Tam je lovec privezal kljuse k smrekovi sušici. »Tako, če bodo medvedje lačni, bodo že prišli nad mrhovino in pod moj strel!« In lovec je zadovoljen odšel domov. Nato je lovec prenekatero noč prečul na visokem stojišču ter v svoji gozdni utici. A vse zaman, medved ni hotel priti blizu! Ko pa neko noč lovca ni bilo na stojišču, se je iz svojega loža privlekel medved, zakaj njegov raz-boleli trup se je že toliko pozdravil, da si je lahko šel iskat hrane.

»Ovsa sedaj gotovo ne bom več našel!« je mrmral gredoč. »Morda pa najdem še kaj želoda. Na strd divjih čebel pa še pomisliti ne smem, kje neki!« Tedaj pa se mu je smrček razburil; ovohal je bil mrhovino. V tre¬nutku je pozabil na škripajoče ude in sklepe in že je bil pri smrdljivem kljusetu. »Lovec je pa res dobrega srca! Še privezal mi ga je, da mi ne bi ušel!« je zamrdal in se ročno spravil nadenj. Medved je takrat zajtrkoval, poldničal in večerjal za vse dni nazaj in Za lačne dni naprej, pa mu ga je še precej ostalo.

»Ostalo si potegnem k brlogu, saj bo kmalu zima!« In res je to storil. Lovec pa je še isti večer zopet prišel na prežo, a tokrat ni videl ne medveda ne kljuseta in ne sušice, za katero ga je bil privezal. »To je pa že od sile!« se je lovec jezil proti drvarju. »Ves teden, vse večere in noči sem ga čakal, pa nič! Ko pa me eno samo noč ni bilo na stojišču, je mrcina prišla!« »Bodite vendar pametni! Takrat pred bukvijo ga vi niste hoteli, zdaj se pa njemu ni hotelo. Za to jesen je kar preskrbljen! Kaj pa mislite, tako kljuse!« se mu je rogal drvar. »Pred zimo bo še gotovo prišel kam na svetlo, da se pred spanjem nažre. Veš kaj, še enkrat mu nastavim! A tokrat bomo izkopali globoko jamo, jo pokrili s smrečjem, na vrh pa bom položil kako drobovino, saj bodo menda že začeli klati domače svinje!« »To ne bi bilo ravno slabo, toda če vam že prej zaspi, potem ga bo morala drobovina čakati do pomladi! — Jaz pa takole mislim: takrat bi bili morah užgati po njem, takrat, pred bukvijo!« »Tak bodi no tiho in daj mi s tem že mir!«

Dogovorila sta se, da bosta izkopala ob voznem potu globoko jamo, v katero bi se morda vendarle ulovil ta presneti medved. In res, skopala sta jo s strmimi stenami, jo pokrila z zelenimi smrekovimi vejami in mahom, tako da so bila tla takšna kakor drugod po gošči. Nad sredino jame pa sta položila zopet mrhovine. Čakala sta ga in čakala, a nič.

»Ta kosmata mrcina menda voha, da ga čakava! Ko naju ne bo, bo pa prišel, le verjemite mi!« je trdil drvar. In tako je tudi bilo. Ko je neko noč začelo po planini snežiti, je lovca in drvarja preveč zeblo v roke, da bi gačakala, zato sta odšla v svoji bajti. Tedaj je prilomastil medved ter brž zavohal mrhovino, ki je bila nastavljena nad izkopano in pokrito jamo.

»Tokrat pa je ni niti privezal! Sumljivega tudi nikjer nič ni. Naj bo pa še ena večerja pred zimo in spanjem!« In odmajal se je proti smrdljivi vabi. Komaj pa je stopil na izkopana tla, je zgrmel v jamo. Drugo jutro pa je šel graščinski lovec po gošči naravnost k jami, ki je zijala v belem snegu. Bal se je že, da ni vanjo padel kdo drugi namesto medveda. Toda to¬krat se je ujel pravi! Nameril je in končno le ustrelil zadnjega pohorskega medveda. Drvar pa je spet jezikal: »Če bi vas ne bil sam počakal tam v jami, bi ga tako ne dobili!« Ob vozni poti na pohorsko planino pa še danes kažejo to jamo, kjer je končal zadnji pohorski medved..