Medpotoma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ata Žužamaža
Medpotoma
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Prvi razred. Nekoliko starikava eleganca. Bele čipke nad zelenobaržunastimi naslanjali so bile oprane že bogve kolikorat. Rdečerjava preproga na tleh je poteptana in zgrbavščena kakor papirnate pravice slovenskega naroda. Najbolj ga še pihne štirioglato ogledalo, vdelano v steno med spodnjima mrežama.

V prvem razredu se vozijo največji bogataši, najvišja gospoda in najvišji faloti; ta resnica je tako stara kakor prvi razred.

Izprevodnik vstopi tiho kakor senca iz Elizija, salutira, preščipne vozni list. Ne zine nobene besedice, saj ne ve, kdo sedi pred njim: ali vpliven akcionar ali višji železniški uradnik ali izkušen lumrp.

Tudi mene je pozdravil s tihim velespoštovanjem. Bržkone me je imel za kakšnega milijonarja iz boljše hiše. Obhajali so me kaj prijetni občutki. Odšel je prav tako nemo, kakor se je bil pokazal.

Pri jako širokem oknu je ždela orokavičena postarna dama. Okoli vratu ji je visela dolga zlata verižica; nanjo je bila pripeta pahljača. Rahlo je šumela svila ob vsakem gibu. Pogovarjala se je z rdečeličnim sivolasim generalom, ki se mu je svetilo na prsih pet križev in kolajn. Menila sta se o Benetkah.

Nasproti mene je sedel elegantno oblečen možakar, podoben raziranemu mopsu. Iz pogovora sem razvidel, da je hud nemški pesnik. Svoji ubogi žrtvi, zarjaveli devici s koketno napihnjenin prsmi, je predaval o psihologiji spoznavanja in hvalil brezobziren naturalizem kot temelj in bistvo vse umetnosti in poezije. Onemogla žrtev se je melanholično smehljala in se krepčala s čokoladnimi piškoti. Poet je prihajal čimdalje tembolj naturalističen. Gotovo je še tisti dan zložil novo pesmico: Von des Esels Adel Und der Sau TRiumph. Moril je s svojo modrostjo ves kupe. Na prvi postaji sem se preselil v oddelek drugega razreda. Ondi je bilo vse manj nobel; žamet je nadomeščalo črno usnje. Čipk ni bilo nobenih.

Tukaj sta se vozila samo dva popotnika, oče in mlada hčerka. Majhni tolsti starec je dremal kakor penzioniran genij miru. Na rokah so se mu svetili prstani z diamanti, na ovratnici igla z debelim biserom, na velikem, pisano oblečenem trebuhu mu je bingljala težka zlata veriga. Naenkrat je jel smrčati kakor narkotizirana gorila.

Zraven njega je sedela bujna, skoraj prebujna hči. Njen eksotični obraz se mi ni zdel napačen; roke in noge so bile majhne. Bilo ji je menda komaj šestnajst let.

Njen papa je vlekel dreto tako brutalno, kakor bi žagal same hrastove grče. Ona se mi je nasmehnila brez zadrege in iztegnila oblo roko, da bi zbudila smrčulja.

»Pustite ga, gospodična!« sem dejal tiho. »Dovolite mi - gospoda, ste tujci?« 

»Iz Rusije. Peljeva se v Italijo.« 

Motril sem jo z večjim zanimanjem. Z malomarno, leno gracijo je primakala roke in me gledala kakor starega znanca.

»Ruska Juda sva,« je nadaljevala odkritosrčno. »Potujeva za zabavo. Rubelj ima povsod svojo moč.« 

»Za zabavo,« sem si mislil, »Krasna zabava, poslušati tako kanibalsko smrčanje.« 

Stari Žid je žagal pravkar posebno trdo grčo.

Zanimiva devojka mi je povedala še marsikaj, toda vedno je bil refren: »Povsod ima rubelj svojo moč.« 

Medtem je njen oče malo odnehal in fagotiral rahleje. Včasi je zacmakal, goltnil in mrmral: »4.2% srebrna renta 87.40 ... 87.60.« 

Da bi obredel vse tri razrede, sem šel še v tretjega. V drugi vrsti klopi je sedela umazana družina. Videlo se je staršem in njih štirim otrokom, da potujejo že dolgo.

Mati je česala razkuštrane lase svoje najstarejše, menda dvanajstletne hčerke. Najmlajši sin, se je valjal po tleh. Očetu je neprenehoma igral blažen smeh na shujšanem obrazu.

»Odkod pa, pprijatlj?«

»Iz Avstralije.« 

»Kaj ste uganjali tam?« 

»Tesaril sem, pa mizaril. Prihranil sem si nekaj.« 

»In zdaj se vračate domov?«  »Domov, po petnajstih letih,« je potrdil in smejalo se mu je kar od sebe. »Vozimo se že več tednov.« 

»Kako je v Avstraliji?« 

»He, tako. Nič posebnega. Slaba hrana. Nekatere stvari so strašno drage. Početkoma sem stradal dosti.« 

»Ali si v domovini ne bi mogli prislužiti in privarčevati toliko kakor v tujini?« 

»Eh, že ... , pa ... « se je obotavljal in praskal za ušesi.

»Veste, doma je človek ves drugačen ... « Pogledal je skozi okno. »Tam, za tistim hribom sem doma.« Zopet se je smehljal.

Na prihodnji postaji je vstopila gospa z dvema hčerama in sinkom. Mali porednež me je pozdravil s tem, da mi je pokazal svoj cenjeni jezik. Večja hčerka je že nosila dolga krila. Malce ogorelo obličje ji je bilo čudovito pravilno; izmed gostih črnih trepalnic so se svetile čarobne, triumfalne sive oči. V tako krasotico se zaljubi človek mehkega srca, kakor bi pihnil. Gledala me je izzivalno in jedla bonbone kakor vsakdanji kruh. Srce se mi je jelo tajati. Zamižal sem.

Mati ponosne krasotice je menda mislila, da spim, in velela mlajši hčerki: »Herta, zo tu dih doh šnajcn!« 

»Ih kon nit.« 

»Jo varum den nit ?« 

»Hob kajn Šnajctihl mit.« 

»Zoktihl zogt mon in di pesrn Krajze. Merk dir dos! Jec pist šon gros gnug. Šemst dih nit, du gorštigr Froc, one Zoktuh uma turn claufn, vi dos libe Fih? Do host drvajln majns, Du, Gustl, lohnit zo gajstrajh, du Mistpup, du niksnucigr! Dn goncn Tog mus mon zih ergrn. Ver dir glajh helfn!« 

In jezna mati je dala porednemu Gustlnu klofuto za pokoro.

Ob klasični nemščini hude gospe so se ohladili moji občutki in nič več se ni tajalo srce.

»Zbogom, gospod !« je dejal mizar iz Avstralije. »Tukaj moramo izstopiti. Smo že doma. Zdravi ostanite!« 

»Bog vam daj srečo tudi doma! Zbogom!«

»Doma, doma!« so vzklikali otroci. Nežno jih je vzdignil iz voza. Ta mož se mi je medpotoma zdel najzadovoljnejši človek, kolikor sem jih videl.