Med razbojniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Med »razbojniki«
Anton Trstenjak (1853)
Izdano: Slovenski narod 24. maj 1902 (35/117), 1–2.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospica Stone nam je pripovedovala, kako je živela šest mesecev med pravimi razbojniki!

Razbojniško življenje ima toliko romantičnosti v sebi, da nas zanima. Razbojniki imajo neko čarobno moč do nas. Ne samo otroci, nego tudi odrasli ljudje radi poslušajo pripovedke o razbojnikih. To je dobro vedela Stone in zato nam je z živimi barvami slikala, kako so jo vjeli razbojniki, in ves svet ji je to tudi veroval in jo pomiloval. In kdo bi je ne bi pomiloval? Razbojniki so ljudje, kateri kradejo in plenijo. Razbojnik je torej grozovit človek, ki se ne vklanja zakonu in redu, nego je sam sebi najvišja avtoriteta, zato pa tudi kazenski zakonik nima zanj pardona in mu določa dosmrtno ječo ali pa smrt na vešalih.

Ker je torej življenje razbojnikovo grozovito, zato je tudi »zanimivo«; a še zanimiveje je živeti nerazbojniku med razbojniki. Posebno zanimivo pa mora biti, ako živi ženska med razbojniki. Tudi to je vedela Stone.

Pravila nam je, da je vsa Macedonija polna razbojnikov! Pomislite, vsa Macedonija je razbojniško gnezdo! Vse ljubljanske tiskarne imajo premalo klicajev za to. Ali je čudo, da so jo vjeli razbojniki, ako za vsakim grmom čepi razbojniška četa? Na tisoče in tisoče ljudi je oboroženih z najmodernejšimi puškami in revolverji. Ti se skrivajo po gozdovih in gorah, plazijo se po stranskih potih, upajo se celo na veliko cesto, kjer so počakali gospico Stone in njeno družbo. To mora biti res prava zalega, in ves prosvetljen svet se čudom čudi, kako more Evropa mirno gledati te grozovitosti v Macedoniji! Človek mora obupati in vsklikniti, da ni več pravičnosti na svetu. Najbolj nedolžna stvarca na svetu, to je gospica Stone, padla je v pest macedonski »bandi«, in od tedaj je ves svet šest in pol mesecev trepetal v strahu, kdaj macedonski »razbojniki« zavijo vrat bogaboječi misijonarki. Časniki so tako pisali o njej, da se je moral vsak človek bati za njeno življenje, četudi se ona ni najmanje bala zase. Njej se je dobro godilo v razbojniški bajti, kjer je bila bolj varna svojega življenja, nego kateri njenih rojakov v Novem Yorku!

Ali bila je med razbojniki, in to je zanimivo. Ves svet je izvedel, da v Macedoniji pustošijo razbojniki, da je v Macedoniji barbarstvo doma. In ker se je poročalo, da v Macedoniji prebivajo Slovani, slišal je zopet ves svet staro novico, da so slovanski rodovi še na nizki stopinji kulture, a v Macedoniji da so slovanski rodovi sami razbojniki.

Nekega dne meseca septembra lanskega leta je potovala gospica Stone z večjo družbo v Macedonijo, da obišče šole, to je evangeliške šole, katere je osnovala na Bolgarskem in v Macedoniji. Na potu jo počakajo in napadejo neki ljudje, ki so bili oboroženi z revolverji in s puškami. Ali je vedela ali ni hotela vedeti, vprašala je, kdo so, in njih poglavar je odgovoril: »Mi smo razbojniki«.

Tako poroča gospica Stone sama in je s tem dosegla, da je pred celim svetom postala »interesantna«. Ako bi rekla, da je imela pred seboj navadne bojazljive postopače, to bi ne bilo »zanimivo«. Le pred razbojnikom ima človek smrten strah, ker ne veš, kaj bo.

Jaz sicer nisem bil navzočen pri tem prizoru, ali to gotovo vem, da poglavar čete ni izustil one besede, ker v Macedoniji sploh ni razbojnikov v evropskem pomenu besede in ker ima vsak Slovan v Macedoniji toliko poštenja in časti v sebi, da se ne baha z razbojništvom. Poglavar je rekel, ako je sploh kaj rekel: »Mi smo hajduki«, a to je kaj drugega, to je velik razloček. Besedo »hajduk« je pobožna misijonarka nalašč krivo raztolmačila, da bi s tem pred vso Ameriko dokazala, kako nujno potrebna je nje misija v Macedoniji in da bi, kakor tudi drugi store, očrnila Slovane pred svetom. Gospica Stone živi že več let na Balkanu; znane so jej torej balkanske razmere, in čudno bi bilo, da ne bi vedela, za kaj se gre v Macedoniji. Misijonarka ve to, a vedo tudi vsi drugi, a vendar je trosila bajko, da je Macedonija polna razbojnikov in da bi bilo najbolje, da Turčin požge vso to deželo ali pa da jo ona sama »preobrne«.

Stonin strah je bil votel. Bila je med hajduki, med bolgarskimi hajduki, a ti hajduki spoštujejo zakon, ne ubijajo, ne moré. To so pošteni kristjani, ki se postijo in Boga molijo in lepo živé. Hajduk hoče kaj drugega, on živi za kaj drugega. Ne živi udobno, temveč strada in se ubija po gozdovih dan in noč in hrepeni v svojem srcu po onem, kar človek najbolj ljubi. To ve tudi Stone in zato se tudi ni prestrašila, ko so jej povedali, da zahtevajo za njo odkupnino 25 tisoč funtov, in ker so bili fini diplomati, so pristavili mirno: »Ako ne dobodemo odkupnine, poženemo ti krogljo skozi glavo«.

Kakor znano, so hajduki dobili odkupnino. Samo to so hoteli, ker potrebujejo denar za ustajo v Macedoniji. Puške, smodnik je treba plačati. Brez tega je vojna nemogoča. To je torej jasno, in mi to umejemo. Le nekaj bi še rad omenil, namreč, kako Stone opisuje »razbojnike«, ker je povedala mnogo resnice.

Na ježi do hajduške koče zgodilo se je marsikaj, kar nam je omogočilo, da smo pogledali v srce hajduku. Spoznati človeka je težko; za to je treba mnogo časa, več let. Seveda, ako je prilika, mogoče je to tudi prej doseči. Ali ima hajduk »srce«? Ostanimo odslej pri besedi »hajduk« in vrnimo vse »razbojnike« gospici Stone, naj jih nosi po Evropi in Ameriki in naj jih razkazuje kot pristno blago onim, kateri so toli zlobni, kakor ona sama, da ji verujejo. Stone je bistro opazovala hajduke in je spoznala, da so to jako galantni in dobrosrčni ljudje.

Pripoveduje nam, kako so jezdarili in da te ježe ni hotelo biti konec. Prvi je jahal hajduk, bilo je v gošči, in je odlomil vsako vejo in vejico, da se ne bi opraskala nijedna dama. Hajduki so damam pomagali v sedla. Ponekod so tudi peš hodili in tu se je zgodilo, da je neki hajduk Stonino spremljevalko, mlado in krasno pastorko Cilko, tako nenežno prijel pod pazduho, da je imela tam več dni plavo pego. Druge nesreče se ni zgodilo. Med potjo so večkrat počivali. Hajduki so razprostrli svoje plašče in so jih ponudili damam, da sedejo nanje. Kadar pa je bilo treba, ogrinjali so jih s svojimi plašči. Gospej Cilki je postalo slabo in ponudili so jej leka. Imeli so torej lekarnico za vse slučaje in so skrbeli za zdravje svojih dragocenih gostov. Na neki planjavi so zopet počivali. Solnce je bilo gorko, in razbojniki so nalomili vej in napravili iz vejevja kočico, bajto, kakor jih napravljajo pastirji na paši. Dame so se hladile pod zelenimi vejami, hajduki pa so se razkropili, da ni bilo nobenega videti. Stone pripoveduje, da je vendar vedela, da jo opazujejo. Po dolgi ježi so dospeli do cilja, in to je bilo nekje na gori. Tam je bila napravljena borna koliba, katera je postala njeno bivališče.

V tej gorski kolibi, kjer je imela zavetje pred nevihto, mrazom in snegom, preživela je celih šest mesecev, in kakor nam pripoveduje, ni se jej godilo slabo. Vselej so jo vprašali, kaj želi jesti. Imela je vsega dosti, piščeta pečena in ocvrta, mleko, sir, jajca, razne pečenke in raznovrstno dobro pijačo. Tudi paštete. Uživala je pravo slovansko gostoljubje, kajti Amerikanci so morali to drago plačati.

Samo takrat se je tresla uboga Stone, kadar je imela »obisk.« Hajduk je prihajal v sobo s puško in revolverjem. Hajduk je odložil puško v kotu sobe, ali v pasu je bilo vse polno patron. No, kdo se ne bi tega bal! In zdaj je Stone začela pripovedovati, da ima nekje v Ameriki sorodnike, da ima tam mater, katera bo od bolečin umrla, kadar izve o njeni usodi. Jokala se je revica, a ko je v tem trenotku pogledala hajduku v oči, zapazila je, da so mu bile mokre. Verjeti ni mogla, da imajo ti »razbojniki« mehko srce. Dejala je, da je revna, da ne bo nihče zbral toliko odkupnine, naj jo torej izpusté rekoč: saj smo vsi »božji« otroci. Da, vsi smo božji otroci, je dejal hajduk, a njej se je čudno zdelo, da znajo ti ljudje biblijo, katero ona zmerom nosi v roki.

Nekega dne ji je hajduk prinesel šopek samih ciklamen ter ji ga podaril. Ta hajduk je moral imeti res dobro srce!

Še neko posebno veselje je doživela v hajduški kolibi. Nje spremljevalka Cilka je v tej kolibi povila zdravega fantka, in tu so slavili, ona in hajduki, novorojenega princa seveda tako slovesno, kakor je to mogoče tam, kjer sploh ljudje ne prebivajo. Deček se je lepo razvijal, bil je v topli sobici, hajduki so ga pestovali in mu peli lepe hajduške pesmi, da je slajše spančkal.

Ko je napočil dan rešitve, to je, ko so Amerikanci poslali denar v one gore, takrat so se vsi, Stone, Cilka, otrok in še drugi otroci zdravi vrnili v Solun. Potem pa je Stone, ta pobožna misijonarka, spisala bajko, v kateri zatrjuje, da je živela med razbojniki.

Že po onem času, ko je bila Stone na svobodi, priobčili so mladi Bolgari kateri študirajo na zagrebškem vseučilišču velevažno spomenico. V tej spomenici naštevajo grozovitosti, katere prenašajo njih bratje v Macedoniji. Pravijo, da tisoče in tisoče Bolgarov stoka v azijskih ječah, a na stotine in stotine jih zdihuje v carigrajskih ječah. Turčin preganjaj ubogo slovansko rajo, ki ne more več prenašati turškega jarma in turške nepravde. V balkanskem gozdu je rekel poglavar hajdukov gospici Stone, ko je zahteval odkupnino, in ona sama to potrjuje; rekel je torej, »naj svet izve, da se z nami ni šaliti,« mi se hočemo osvoboditi. Macedonski ustaši, katere zove narodi hajduke, hajdutine, bore se za sveto stvar, za svobodo in za vero, zato so to pravi narodni junaki.

Ni čudno, da vselej pretrese mraz sultana v Stambulu, kadar poči hajduška puška. Ves svet ne privošči Macedoniji svobode, in zato pravi, da so to razbojniki in banditi. Kakor pa se je osvobodila Srbija in Bolgarska, tako raztrga robske okove tudi slovanska Macedonija, o kateri pravi svet, da je, ker se bori za svobodo, razbojniška dežela.