Med nihilisti -- zarotniki
| Med nihilisti -- zarotniki anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 20 (19. oktobra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Najbu tirna je bila, ko se je peljal neki ruski cdoijski uradnik it ma Jakutsk na lahkih, msjhnib aneb. v katere je bilo vpreienib os»m psov. p n-im^mi sne£um poknti stepi v vzhodni Sil. n i, Sn-ir je gosto naletaval, snežinke pa mu je podil n!en v-ur naravnost v obrat Nobenega glasu ni bi!o čuti noten-ga človeka videti Sicer pa to ni bilo prav nič čudnega »a; si radi ne prodirne megle vide! komaj pet korakov pred seboj. Mladega jodoijskega uradnika so bili p .a!i da bi prišel na sled nekemu driavi telo nevarnemu Človeku bivšemu pletneaitaiu Ivanu Ivanoviču Mosočevn ki je bil pobegnil med potjo v rudnike, v katere je bil b».jen u <span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: .-majoče žvenkljaoj. menda zvončkov, katere <e m>»i njegova vpr»ga THiko je »pravil oa neg* m le «ed» »poznal v kako hudem položaju da je.">dvADaj,t let. I)a pa ea je bilo v takem vremenu težavno, da. nemogoče zasledovati, je lahko umevno. Pradnik je tudi sam prav malo upal. da bode ujel begunca Znočilo se je, a ivedriloše ne. Ravno nasprotno, »oeg je naletaval kar v kosmah; kmalu so zatulili tudi volkovi. Pradoik j> držal svoj nabiti samokres v roki; prišel mu je prav Zakaj v tem trenutku »koči na sani velik volk. Pradnik »proži in grdoba se zv.oe v sneg. A stre! je »plašil p k, kakor divji so se z,podili, nenadema »e gromo pc tresejo nt: uradnika je vrglo ž njih nezavestnega Ko je zopet odprl oči. ležal je v s„egu pod I*, »enim. deskami - pod ostanki »voj.h sanij t, p,,,, n ilio ni duha ni sluha Pe, ta dalje e t čulo vedski, po
Nič živeta, m vendar tako *am v pn»ti stepi' je na porobek. ob kaUri ao bile zadele nj*gnve »aai, 11 pr*mišljetal, kaj mu je početi. Polag ma ee je razde!.la g"»ta megla m prav bita »e mu je zasvetila majhna ločica Vstal je m šel proti oni svetlobi. Ni bodii d V in sul je pr.d vrati majhnega ruskega kmet;ik-g» d»«s
Neka eo»ka mu je odprla.
.lorai ste t.ndar prišli, gospod' Seved* JaiuU» je daleč, m 1 temi in megli človek tudi ne pride i.apr- U »topite v b io, drugi bode tudi v kratkem tu" — teh besedah je peljala uradnika v bližnjo »oU. PAh m. n , pričakovali? Ali ao vedeli, da pndeai vpraševal se je osupel mladi sodmjfki uradnik A ker/' bil truden in lačen. 11 ni dolgo lomil glave a takim raz mišl,eraojem.
• »na žena mu je pnnesla sire, kruha ie vodke tJ*aa.Vsakdo?* Čudila ae je starka ter zategnila ustni kakor r laameli.
I radoik ni imel časa odgovorili, kajti v istem trenutku je topet nekdo trkal ua vrata Kmalu je vstopil v - bo visoko vtraalel mož I radnika menda ni opattl in tudi la ai mogel spoznati novega gosta, .l^pa pot je to I la,* obrali se je tujec h kmetici, .a itvil sem jo dobro. < ojfpudje v Jakutsku so pač debelo gledali, ko so uašli fc»netdo prazno in ptiča nikjer. Pri tem vremenu me ue morejo slediti. Sedaj mi pa dajte jesti, in kaj dobrega, dosti dolgo aem drobil t ječi plesnjeve skorje*. Žeua je -la it »obe, da bi postregla.
„riuaojeve akorje v ječi'! — Kdo |e neki ?* premišljeval |fl sodoijski uradnik in »velilko povzdignil, ds bi mu videl » obrat. Bil je - Mosučev! A tudi ta je -pomni uradnika. .Vražji slepar!" krikml je ter planil nad uradnika, mr mo)i oblasti si!*
Pri teh besedah |e vrgel tanjko okoli uradnikov,h uog in ga na Ua »vlekel. Nato ga je tvetal in porinil pod klop » temnem kotu v sobi To se je godilo tako naglo, d« ni opaaila žena, ko je prinesla beguncu jedi, čisto nič, da je bil kak boj pred kratkim. .Kam pa je Ivan odšel" obrnila se je do begunca. .Ivan? Kateri Ivan?* .1 DO, Ivan Ivanovi« Mosučev". .Snj stoji pred rami". ,
.Kaj?« vsklikne žena osuplo. .Vi .te Mosučev.' Kdo in kje pa je tiyoc, ki je sedel m»lo prej tu .Kdo? Neki sodmjski uradnik, ki bi bil moral mene tasledovati. Kje? Dobro povezan in povit r 0Lem-le koto in sicer tako dolgo, dokler ne odločijo bratje, kaj počnemo ž njim*.
Vroč pot je oblival uradnikovo čelo. Vedel je, da je padel med nihiliste in da bo težko živ zapustil to aobo. Soba se je začela polniti. Zavite in takrite postave so vstopale, — uradnik bi ne bil nikdar mialil, da so tako obljudene te pustinje. Vsak, ki je priiel, objel in poljubil je Mosučeva in mu čestital, da je proat. Ko io sneli svoje krinke, gledal je uradnik pred seboj samo tnane obrate, Večinoma so bili pobegli rudniški kaznjenci, a opatil ja med došlimi tudi marsikakega poštenjakevita it Jakutska, o katerem se mu niti sanjalo ni, da bi ga našel r taki družbi. Šepetali so nekaj časa prav tiho med seboj, nato je nekdo pozvonil v znamenje, da se prične tborovanje. Predsedoval je postaren mož. V svoji mladosti je bil v Petrogrtdu obče tnan. priljubljen plemenitnik. Mosučev je vstal. Kratko, a živo je opisal taniraivo povest, kako so ga zajeli, obsodili in kako je ubegnil. Nobeden ni govora pretrgal; poslušalci so bili vajeni tacih dogodbic. Ko pa je pnčel pripovedovati svoj sestanek s sodnijsktm uradnikom, skočili so v.i po konci, in » U i « J i tmešnjava. .Itdal nas bode! Ne bode molčal! Ne bil bi ga smel pustiti v sobi!"
Tako so klicali in vriŠčali vsi vprek. Mosučev se je mirno dvignil in rekel t glasom, k. je prodiral uradniku kosti in moteg: .Ne bojte se, bratje {{nejasno|Nobenemu živetcs ie trie več n;^e«ar pripovedoval; takaj Živ ce pride več it U »obe* Tiho je bilo po teh U**d.h nato »o vtd'gnili vsi roke, — bratje so spre.el' predlog Sed.j je spregovoril le pred»duik .' mr> ti m 1'ia", dejal je, .pr.v imate, t da kako?*
.Z mečem ga spr.vimo'*
.Prehodimo g.'*
.S strelom mu pomagajmo'*
„8 strupom!*
.Z vrvjo', Uko so predlagali r.zlično
I radmk bi bil skoro pal v omotico Ali nis«> sedat ua smrt obsojali njega? Io sicer sodniki, kater, ne poznajo milosti?
<span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: o f j M n. m.to, .n kom.j M se Uko tavarovali, že ji bilo čuti peke- Unje konjskih kopit, precej na to so se odprla vraU. in v»toptl. so carski vojaki. .V imenu postave, ujeti ste!« takl.če poveljnik. Mosučev vstane. „.l*z "in Ivan Ivanovi« M<>»učev*. pono«nw rrčt vojak >m. .oni, ki je včeraj pol>egntl, ko ao ga pn-pljanli v rudnike. Drugi pa so nedolžni; niso vedeli, s k m v družbi". Poveljnik p<gleda tbrane goste; val so aedeli prepali .11 zmetani. Menda »i je mislil, da ao preplašeni ker r bili neted< tako dolgo • tem ratvpitim človek-m v drvžfc: zakaj obrnil se je do vojakov: .Oni ao menda nedolžr teg. p. IVRŽ t e " Zivezamh ust uradnik ni mogel klicati na p»a^. Tako bluo rešitve, — 10 vend.r bode itgubljrn' *A»kaj rojaki gt niso hoteli t.p.tni, Že so vteli M«»u<eu 1 svojo sredo. d. bi zopet odjezdili ko napne oradnik v»« svoje moči, se v»poe 10 vrle sv«je tvetaae n»g* oa klop V t»-m ko »o se voj.ki obrnili, so vskliknili iborovaJci strahu — bili »o itjrubljeni. Vojaki so videli uradnika, potegnili ga it koto m rešili vetij .Vsi ao tločinci!* glasno .edaj Mvpije mjski uradnik, .vsi so ailiiK.ti!" ./ivežite jih torej!" uk.tnje poveljnik vojakom l-» kratek je bil upor, kmalo ao bili v.i v spon.1, ki se k pred kr.tkim »odili uradnika. 8odnik pa je bil prost! Nenadna, nepričakovan, re-
- 'te» ga je spravila skoro ob taveet. Ko ae je pomiril.
m J« s svojimi rešitelji ,„ jetniki v Jakntok.">.Z vrvjo!' ponovil je predsednik. Obsojen je bil uradnik. Vse je utihnilo; uradnik je zaprl oči in pričakoval d. g. peljejo v smrt. A kaj je bilo to* Nekdo je ubrlitafal • tborovalci so skočili po koncu. .Nevarnost!' vakl.knili so vsi z.jed no, u r i d l J l k p t seje tveseltl v srcu .Rešen bom!' Hr.tje so zgr.bili ta k t r i e pU H t A ,Ui g 0