Med iskalci zlata na skrajnem severu
Po spominih M. Muca napisal I. Albreht.
Uvodna beseda.
Slovenci imamo malo potopisnega slovstva, dasi je živahno pisana potopisna knjiga ne le zelo zanimiva in zabavna, ampak tudi jako koristna in poučna. Vzrok je pa treba iskati v dejstvu, da smo siromašen narod in si naši ljudje po veliki večini ne morejo nikoli privoščiti daljših potovanj po svetu. Saj se nam zdi že Beograd daleč in marsikdo z bridkostjo premišljuje in računa na vse plati, kadar mora v našo prestolico.
No, komur je sreča mila, da se lahko kaj bolj razgleda po svetu, ta molči, ali po Prešernovo povedano, »ne da od sebe nobene fige«.
Med tem ko si slovenski izobraženec pomaga iz te zadrege tako, da bere take knjige v kakem tujem jeziku, si preprosti človek, ki obvlada samo materinščino, sploh ne more pomagati.
To vrzel hočem nekoliko izpolniti s pričujočim spisom v trdni veri, da bo ž njim ustreženo najširšim krogom slovenskih čitateljev.
Samo par besed v pojasnilo. Gosp. M. Muc, pošten slovenski obrtnik, krojač po poklicu, je moral kakor toliko in toliko tisoč naših ljudi leta 1914. na vojno. Starši so ostali doma in žena z malim detetom v naročju. Težko slovo —
Potem je prišel v rusko ujetništvo, doživel strahote revolucije, polome raznih trenutnih gospodarjev razburkane Rusije, se z zvijačo in premetenostjo izvil iz tesnobnih ujetniških vezi in se pred raznimi oblastniki, ki so ga hoteli zariniti zopet med bojevnike, umikal bolj in bolj na sever. On je pa mislil na dom in ženo in dete in se je branil puške, pa naj je že bila »bela« ali »rdeča« ali taka ali taka. Želja, da se ohrani živega in si pribori svidenje s svojimi dragimi, ga je navdala z žilavostjo, ki jo je mogoče prav oceniti šele tedaj, ko človek pozna njegove spomine v celoti.
Po dvanajstih letih blodnje se mi je končno posrečilo priti spet v domovino. Ali kakšno je bilo svidenje! Oče in mati in žena v grobu, imetje uničeno, le sin, pri odhodu malo dete, ga je dočakal zdaj kot krepak deček.
Dvanajst let! Že pod mirnim krovom rodne hiše doživi človek v toliko letih marsikaj, kaj pa šele v blodnjah križemsvet! In mnal odlomek iz teh pestrih spominov je pričujoči spis. Samo v pojasnilo bodi povedano, da pišem spomine v prvi osebi, ker jih pač pišem v imenu g. Muca in po njegovem pripovedovanju. Stojim torej le ob zibelki tega deteta in mu zgolj uravnavam obleko. Veselilo me bo, ako mu bo primerna ...
V tem prijaznem in priljudnem mestu sem torej živel ob polomu Kolčakove vlade. Imel sem lepo urejeno krojaško delavnico za damsko in gospodsko modo in tudi vedno dovolj dela. Zlasti mnogo je naročil za kožuhovino; kajti tam imajo premožnejši ljudje vsi zelo mnogo kožuhovine, ki je zelo dragocena. Saj stane n. pr. koža črnobure lisice, ki ima črno dlako na konceh ognjeno-rdečkasto, do 200 dolarjev, ako je pa par lepih, pa celo po 500 dolarjev.
Kljub temu me je začela tedaj, ko je bilo na vse strani vse zaprto, mučiti misel, kakor da nisem več svoboden. Bolj ko kdaj prej me je žgala želja po vrnitvi v domovino, ko pa sem uvidel, da s tem za enkrat ni nič, hrepenenje po čem izrednem, po spremembi, razgibanju in premoženju. Kajti spoznal sem bil že dovolj temeljito, da velja širom naše zemlje isto pravilo: »Denar, sveta vladar!« No, pozneje sem občutil prav globoko tudi bridkosti bogastva ...
2. Ali pojdemo?
»No, Martin Josipovič, ali pojdemo?« me nagovori nekoč Vasilij Grbonov in se mi zadovoljno smeje, češ: »Ali boš ždel vekomaj pri šivanki?«
»Kaj pravi Jakob Jakobovič?«
»On?« se smeje Grbonov. »On, večni lovec! In ti še vprašaš? Čudak si, Martin Josipovič!«
Pila sva čaj, pokušala vodko in pridno kadila cigarete.
»Daleč je in nevarno tudi«, sem pomišljal. »In vidiš, ljubi moj Vasilij Nikifrovič, jaz imam tam daleč, daleč na jugu dom. svoj dom. Kri moje krvi, moje malo dete, ki ne bi nikdar poznalo očeta, ako me zaloti zlo tam kje v Aldanu ...«
»Ne budali, Martin Josipovič! Kakšno zlo?« mi vliva pogum Grbonov. »Zlo je vojna in lakota in kuga, ne pa — zlato! A, Martin Josipovič, kaj praviš?«
Tedaj pride k nama še Jakob Rungain.
»Pozdravljena, tovariša, ali sta že pripravljena? Čas se bliža.«
Grbonov se poredno namrdne:
»Martin Josipovič okleva. Kaj hočeš, bratec, ko pravi, da je priklenjen na jug.«
»S čim?«
»Oh, pomisli,« šaljivo resno povzame Grbonov, »žena ga veže, žena in malo dete! Strašne vezi!«
Znal je izreči to s tako ginljivo milim poudarkom, da smo vsi hkrati bušili v smeh. Tudi jaz sem se smejal, sam sebi sem se moral smejati.
Potlej smo se pomenkovali o podrobnostih. Oba, Grbonov in Rungain, sta že bila med iskalci zlata in sta mi slikala takle pohod v čim najprijetnejših barvah. Njuno govorjenje je bilo tako zapeljivo mamljivo, da se nazadnje nisem mogel več premagovati. Želji po denarju se je pridružila še radovednost, a obe je krepko podpiral moški moj ponos, ki sta ga znala prijatelja prav krepko vzbuditi in podžigati. Tako smo se jeli dogovarjati čisto natanko o celotnem načrtu.
Z nekšno čudno nervoznostjo sem se lotil priprav. Tajinstvena radost, da bom spoznal nekaj popolnoma novega in nenavadnega, se je prepletala z občutjem tiste mrke negotovosti, ki človeka po vsej pravici razjeda, ko se odpravlja na tako pot.
In kakor fata morgana v puščavi je vstala pred menoj toplo vabeča slika doma tam na daljnem jugu.
»O rodni dom, o hiše očetove streha ti,« sem vzdihnil s pesnikom. »Bog sam vedi, ali te bom videl še kdaj?!«
ln tako mi je bilo pri srcu često tiste dni pred odhodom, da bi se bil razjokal liki otrok.