Me ženske

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Me, ženske
Ana Fabijan
Izdano: Slovenski narod, 27. 1. 1908, (41/21), 1-2
Viri: 21
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisala Sonja.

1. Emancipiranka.[uredi]

Gospodična Pelagija se je emancipirala. Lepo počasi, drug za drugim so se prikazovali simptomi: cigarete, krilo do gležnjev, bluza s trdim moškim ovratnikom in s pisano kravato, kratki lasje, kapa s senčilom in nazadnje se je zmagoslavno zasvetil na nosu ščipalnik s pozlačenim robom.

Tisto jutro, ko sem jo srečala na ulici, se je bila priemancipirala šele do kratkega krila. Ali znala sem že takrat, da drži njen pot še dalje. Že takrat sem vedela, da izgine nekoč drobna rumena kitica izpod klobuka, da se zasveti pozlačeni ščipalnik nad drobnimi vodenimi očmi.

»Servus!«  me je pozdravila tako glasno in brez manire, da so postali ljudje na cesti in se ozrli nanjo. Ni mi bilo rešitve in vdala sem se v voljo božjo.

»Ali si čitala snočnji feljton o Američankah?« je začela.

»Nisem.« 

»Take stvari je treba čitati!« me je poučila. »Imeniten feljton! Ali se zanimaš za emancipacijo?« se je prekinila zdajci.

»Za nič se ne zanimam!« sem zazehala.

»Treba se je zanimati za kulturna vprašanja!« je vzkliknila patetično. Govorila je zelo pravilno in s posebno ljubeznijo je poudarjala nedoločnikovo končnico.

»Američanke so ženske današnjega časa!« se je navdušila iznova. »Prosim te, ta samostojnost! Sedemnajstletna, osemnajstletna dekleta zahajajo v kavarno čisto sama; še na misel jim ne pride, da bi povprašale za gardedamo. V kavarni se razgovarjajo z gospodi, pušijo cigarete ... kratkomalo: emancipirane ženske. Ah, zadnji čas je, da se tudi me vzdramimo iz spanja, da pretrgamo vezi sužne konvencionalnosti, da ...« 

»Ali niso letošnji klobuki lični?« sem poskusila, da jo prekinem.« »Misli si okrogel rdeč obrazek, plavolase kodre in nad njimi takle objestno zavihan klobuček!«

»Ženske smo še dandanes sužnje starinskih predsodkov,« je nadaljevala, ne glede na mojo pripombo. Poslednjo frazo je izgovorila posebno pravilno in s poudarkom. Očividno jo je čitala v feljtonu o Američankah.

»Ali pokazale bomo moškim, da smo tudi me nekaj vredne!« je vzkliknila in energično zaceptala z nogo. »Ustanovimo si ženski klub. Le misli: v kavarni največja miza vedno reservirana za nas in ob njej klubistke, klubski znak na prsih, cigareto v ustih, novine v rokah ...« 

V tem hipu mi je bog poslal rešitev: izza ogla je prišel tovariš Kuzma.

»Kam pa?« sem ga pozdravila veselo in se oddehnila.

»Prosveta je priredila predavanje: Napake naše nacionalne ekonomije.« 

»Bravo! Saj nimaš nič proti temu, da se ti pridružim? Ali greš z nama, Pelagija? Zanimiva tema!« sem jo povabila prijazno.

»Ne ljubim gneče. In vrhu tega: med same moške. Ne spodobi se takorekoč ...« se je opravičevala nervozno.

»Resnično, ne spodobi se! Zbogom, Pelagija, in kadar boš dovršeno emancipirana, se pridi pokazat!« sem zaklicala v slovo.

»Kaj pa noriš?« se je zasmejal Kuzma.

»Ali ni zabavno: Pelagija se emancipira, pa smo komaj začetkom adventa. Kje je še predpust!« 

Zgodilo se je vse kakor treba in dobili smo ženski klub. Natanko trinajst članov ima. Pelagija se je sicer malo prestrašila nesrečnega števila, ampak trinajsta je bila sama gospa sodnica, in klub jej ni mogel odreči pristopa.

V kavarni imajo svojo mizo, ob kateri pijo kavo, pušijo cigarete in čitajo. In marker pozna že natanko vse navade in kaprice posamičnih klubistk. Kadar potegne gospa apotekarica očala iz žepa, je skrajni čas, da se ji prinese »Interessantes Blatt«, kadar zapoje poštarjeva gospodična v visokem sopranu« Marke-e-er«, je znamenje, da zahteva »Gartenlaube«. Kontrolorka, vesela, zastavna ženska, se posebno zanima za pikantne, dvoumne dovtipe po šaljivih listih, Pelagija pa, odkar nosi ščipalnik, čita izključno le politične vesti.

2. Svobodomiselnica.[uredi]

Nalahko in boječe je potrkalo na nebeška vrata. Peter se je vzdignil s sedeža, pristopil k vratom in odprl okence.

»Kdo je?« je vprašal v strogo uradnem tonu.

»Anastazija Piškurjeva!« se je odzvalo trepetaje izza vrat.

»Odkod?« 

»S Kranjskega.« 

Strogo uradne poteze so mahoma izginile s Petrovega obličja in na licu mu je zaigral zadovoljen nasmeh.

»Nepotrebno je sicer, ampak zaradi formalnosti te moram vprašati tudi po tvojem verskem prepričanju,« je nadaljeval nebeški vratar v prijaznem tonu.

Ženska je prišla v zadrego.

»Glede tega ... to se pravi ... prištevala sem se svobodomiselcem,« je odgovoril jokajoč glas.

Peter je osupnil od iznenade. Ali skoro so se mu naježile obrvi in izpregovoril je srdito: »Počakaj, da te javim sodniku! Ampak toliko ti lahko rečem že naprej, da te obsodi tja, kjer je jok in škripanje z zobmi!« Jezno je zaloputnil okence.

»Tega pa še ne, kar stoje nebesa!« je lamentiral Peter razjarjen.

»Kaj pa je?« je vprašal bog, ki se je bil pravkar prišetal do nebeške porte.

»Zgodilo se je čudo, o Gospod: svobodomiselna Slovenka stoji pred nebeškimi vrati!« 

»Anti ne!« se je začudil bog in hudomušno so se zabliskale oči. »Le noter!« je zapovedal.

Zavrtil je Peter težki zlati ključ in vstopila je Anastazija skromno in pohlevno, kakor je Slovencem navada.

»Knjigo življenja!« je zakomandiral bog.

In že je pristopil angel v snežnobeli halji, plavih las, temnosinjih oči. Na svilnati, z zlatom pretkani blazinici je prinesel debelo obrobljeno knjigo.

»Dobra dela!« 

In angel je začel: »Za zgradbo cerkve sv. Cirila in Metoda je darovala tisoč kron.« 

»Kako se pa to ujema s tvojo svobodomiselnostjo?« se je začudil bog.

»Ciril in Metod sta naša narodna svetnika!« se je zagovarjala Anastazija.

»Bila je članica vsakemu komiteju, ki je prirejal veselice v dobrodelne namene,« je nadaljeval angel.

»Dalje!« je velel bog malo nestrpno.

»Ni več!«

»Grešna dela!«

Angel se je globoko oddahnil, zakaj deset drobno popisanih listov je ležalo pred njim.

»Preberi mi samo to, kar je v zvezi z njeno svobodomiselnostjo!« je ukazal bog.

»Podpirala je brezversko literaturo. Strauss, Feuerbach, Renau ... so se kar po vrsti šopirili na mizici njenega budoarja, in ...«

»Ali jih je tudi čitala?« ga je prekinil bog.

»Ne.«

Sodnik se je nasmehnil in malomarno zamahnil z roko.

»Posečala je ciklus brezverskih predavanj,« je referiral angel dalje.

»Pa ne iz težnje po resnici!« je korigiral bog. »Ali si nisi notiral motivov, ki so jo gnali k predavanju?« je vprašal sodnik in veselo pomežiknil.

»V cerkev seveda nisi hodila?« se je obrnil bog naravnost na obtoženko.

»Vsako nedeljo k maši!« je odgovorila boječe.

»Tako?« se je začudil bog.

»Pascalovo srečkanje!« je razlagal angel. Ženska je šla v cerkev in si mislila: če je kaj po smrti, mi bo koristilo, če ni nič, mi tudi ne more škoditi.

»Ha, ha, ha ...« se je smejal sodnik, da se je tresla dolga, častitljiva brada.

»No, kaj bi s taboj?« se je obrnil zdajci k Anastaziji in izpregovoril posili resno: »Velike so tvoje pregrehe ali še večja je lepa slovenska čednost: opreznost. Zato idi, moja hči in uživaj veselje, pripravljeno njim, ki me ljubijo!«

Anastazija je odšla z angelom; bog in Peter sta ostala sama pri vratih.

Molče je potegnil Peter ključ iz nebeških vrat in se ozrl na sodnika. Pol nevolje, pol začudenja je bilo v pogledu.

»Nič se ne jezi, Petrček!« je rekel bog in ga dobrohotno potresel za ramo. »V današnjih časih ne smemo biti preveč izbirčni.«

3. Ženska comme il faut.[uredi]

Stokrat ste jo že srečali na ulici in že od daleč ste uganili njen princip: bog varuj preko meje dostojnosti! Nalahko, malo koketno je privzdignila krilo, samo toliko, da se je videla svilnata čipkasta dolenjka. Ozrli ste se na pedantno urejeno frizuro. Tudi tu je bil zapisan njen princip. Odseval je tudi iz njenih oči, iz tistega hladnega pogleda, v katerem se malokdaj, samo v varnem zavetju, prikaže iskrica strasti.

Njen življenjepis je dolgočasen in monoton:

Sedem let je bila v samostanu. Naučila se je poleg drugih koristnih stvari tudi vezenja in bontona. Potem sta prišla papa in mama in odvedla »velikega otroka« domov.

Trinajst dni se je jokala po prijateljicah, en mesec po sestri Teodori — in samostan je bil pozabljen.

Pozimi so uvedli mlado gospodično v javnost. Prišla je šivilja ter napravila iz sinje svilnate tkanine umotvor, s katerim so odeli »srčkanega metuljčka«. In zapeljali so zapeljivo aranžirano blago na prodaj.

Gospodična je odigrala svojo vlogo naravnost čudovito. Bila je vesela, naivna in obenem čarobno kapricijozna. Čudovito spretno je znala povešati oči in najmikavnejše na njej je bila tista srčkana nevednost, ki so jo izražale otroške vprašajoče oči, kadar se je sukal pogovor o resnih stvareh.

In trud ni bil brez uspeha. Pristopil je človek in jo zaprosil »za roko in srce«. Ona je prišla v zadrego. Sramežljivo je zardela, povesila oči in rekla: da. Snubec je morda že malo prileten, ampak visok uradnik ali bogat tvorničar, ob čigar strani se bo dalo dostojno živeti.

V zakonu je vzorna žena in skrbna mati. Nikoli se ne vtika v moževe posle, če ji pa slučajno uide kdaj kako naivno vprašanje, jo rahlo potrka po rami in odslovi rekoč: Kaj bi ti razlagal, draga moja, takih stvari itak ne umeješ!

Njeni otroci so zelo pridkani, skrbno frizirani in čudovito dresirani pudelčki. Mala Hanzi še nikoli ni izgubila traku iz las in ni ji bilo še pet let, ko je že znala kvačkati. Ljubeznivi Egonček še nikoli ni razbil nobene igračce in z dvema letoma se je že znal odkriti in pozdraviti čisto kavalirski.

Ženska comme il faut je dandanes velika rodoljubkinja in nemščino rabi samo še doma v familijarnem krogu in v prijateljski korespondenci. Zato ji prav gotovo posveti lokalni list ob njeni smrti tole notico: Umrla je gospa I. I. Pokojnica je bila požrtvovalna rodoljubkinja in je uživala splošno simpatijo in spoštovanje. Vsi someščani jo ohranijo v prijaznem spominu ...

Ženska comme il faut je dosegla svoj smoter.

Prijatelj Kuzma je prečital moj rokopis in se nasmehnil ironski. Nato je molče potegnil z etažerke Nietzscheja, prelistal v naglici nekaj poglavij in mi pokazal stavek, ki sem si ga nekoč debelo podčrtala: mulier taceat de muliere!