Meč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Meč
(Sodobnost, 1973, letnik 21, številka 2)
Janez Menart
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tam v mestu za obzidjem, kjer je nožarski ceh, odmeva
glas kladiva in rezko hrope meh. Od oglja in od ognja
ves črn in rdeč kovač na nakovalu iz jekla kuje meč.
Navzkrižema počasi obrača rdeči kos in kuje ga po
boku, podolžno in na nos. Ko že prestane iskra, ko
jeklo posivi, ga spet porine v vigenj in z delom
postoji. In ko razkuštran poba obesi se na meh,
kovaču žarek misli zabliska se v očeh. Ko bo skovan
do kraja, dobi rezljan ročaj, po klini razpotegne se z
repom vjedkan zmaj. Potem zvenčeče zdrkne skoz
medeninast tok in s pasom ga zaponka pripne ob levi
bok. Ob bok. A komu? Koga bo branil, koga klal? Bo
Švab, bo Turek, Oger, bo Lah pod njim krvav? Bo kdaj
odrobil glavo? V srce zabodel ost? Izlil oko? Črevesje?
Presekal kito, kost? Bo sekal za cesarja? Bo ropar ga
vihtel? Bo kmetu ali grofu nekoč življenje vzel? Spet
jeklo je rdeče, spet kladivo zveni. Na to naj misli
tisti, ki meč v rokah drži. Kovača bog ustvari, da
kuje iz dneva v dan, da, ko ga da iz roke, meč dobro
je skovan. Končano je. Meč v kadi sršeče zacvrči in
dim modrikast dviga, ko v olju se kali. Medtem v
slepečem oglju drug kos je že rdeč, kovač ga s cunjo
zgrabi in kuje spet nov meč.