Maurida

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Maurida.
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 19. apr. 1906 (39/89), 1
Viri: dLib 89
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Turobno, kakor bi ihtele in pla­kale, so drhtele strune stare mando­line po tihem nočnem gozdu ...

Maurida, mlada ciganka je igrala, kot da hoče izliti v strune vso togo in žalost svoje obupne duše. Črni, dolgi kodri so se ji usipali globoko čez ramena; velike, temne oči pa so ji sanjavo zrle v jasno zvezdnato nebo, a v njih je lesketala solza. Razgaljene prsi žolte barve so se ji bujno dvigale in zdajpazdaj se je izvil iz njih globok vzdih ...

„Oh, Marko,“ in zopet je zabrenkala.

Streljaj od nje je bilo šotorišče njenih ljudi. Vsi so že pospali okoli ognja, le ona ni mogla ostati med njimi in tiho, neopažena je odšla v temni gozd, legla na mehko travo in milo zabrenkala ...

Čutila se je nesrečno, tako ne­srečno, kot da bi ji bilo odvzeto vse veselo življenje, da je za njo le toga in obup, saj izgubila je vse lepe upe, ki si jih je zidala že tako dolgo ...

Prepričana je bila, da jo ljubi lepi Marko, saj ji je to tako mnogokrat zatrjeval, a zadnje dni, odkar so bili združeni z bogatimi Sevičevimi je vedno kramljal le z Luto. Za njo so postajali njegovi pogledi hladni, pre­zirljivi ...

In današnji dan ji je potrdil hudo slutnjo, da je izgubila Markovo ljubezen. V s cvetlicami ozaljšanem vozu se je peljala Luta ponosno kot kraljica, a Marko je jezdil pred njo na najlepšem konju v svetišče, kjer ju je bradati sivi pop slovesno venčal po njih šegi. O, kake bolečine je ob­čutila v onem trenotku, ko je videla, da ga izgubi za vedno. Najraje bi bila glasno kriknila, da ni vreden blagoslova, da je goljuf, ker jo je tako nesramno varal, a molčati je morala ...

In sedaj, ko ona plaka za izgub­ljeno srečo, se topi Luta radosti V krvosramnem ležišču, uživa srečo, ki je bila namenjena njej ...

Da bi bivala še dalje v njegovi bližini, s to mislijo se ni mogla spri­jazniti. Ne, proč mora, proč od ljudi, ki so jo tako nesramno zavrgli, jo storili tako nesrečno. Ali še enkrat mora videti ono obličje, koje je tako ljubila.

Vstala je. Tihih, opreznih kora­kov se je splazila do šotorišča. Ča­robno so obsevali žareči ostanki ognja žolte obraze spečih ciganov. Tam pod orjaškim hrastom pa sta ležala še vedno v objemu razgaljena Marko in Luta. Izmozgana moč in one­moglost udov jima je zadala trdno spanje ...

Kri je zastajala Mauridi, ko je gledala ta gnjusen prizor. Nekaj časa ju je nemo motrila, nato pa se oprezno sklonila k Marku in ga lahno po­ljubila. Solza ji je pritekla po upalem licu, ko je začutila njegov opojni dih ...

Naslonila se je na raskavo hra­stovo deblo in male drobne ustnice so ji šepetale tiho, gorečo molitev... Obrnila se je, da bi odšla, neka neznana moč jo je vlekla h Marku, kateregaje še vedno tiho neizmerno ljubila.

Padla mu je na prsi in ga jela poljubovati divje, goreče ...

Marko se je prebudil. Kakor človek, ki ne ve, kje da je, je zrl začudeno okoli sebe. A ko je zagle­dal poleg sebe razgaljeno Luto, izvil se mu je iz prsi vzdih, ki je pričal bolj obup, kakor veselje; saj ljubil je Luto le radi denarja in ta je sedaj že počival v njegovi malhi. Nekak stud se ga je polastil do nje, a Maurida, ki je ležala na njegovih prsih, mu je zopet vzbudila spomin goreče, mladostne ljubezni. Hud boj je bojeval, boj med zakonsko zvestobo in pravo ljubeznijo. A zadnja je pač vedno zmagovalka in bila je tudi tu. Kakor besen je planil kvišku, se opravil, potipal, ako ima še denar, objel Maurido in jo milostno prosil odpuščanja ...

Še en pogled na domače šotore in izginila sta v tihi noči ...

Iz daljave pa se je začulo ve­selo brenkanje mandoline, a obenem zvonka pesem Mauridine zmagonosne ljubezni.