Matkove Tine prečudno romanje
| Matkove Tine prečudno romanje. Ivan Pregelj |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Zvečer pred tretjini petkom v aprilu leta sedemnajststoštirinajstega, eno uro potem, ko je bilo odzvonilo vernim dušam, so jeknili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici. Bili so župani, ključarji in možje iz dvanajstij. V Gorico jih je klicala gosposka, da bodo priče strašne sodbe, ki so jo gospoda sodili upornikom Janezu Gradniku, Kobalu, Laharnarju, Podgorniku in tovarišem. Pozni potniki so umeli glas poznih zvonov in so ugibali po glasu in vetru zvon svetega Danijela v Volčah, svetega Urha v Tolminu, svetega Marka v Poljubinju, svetega Mešela na Ravnih in svetega Mavra na Mostu. Ko so šli od Ušnika proti Podselom in je zdaj jeknil zvon s Sel, je rekel prvi v gruči:
»Katero otroče zvoni, da še prav povleči ne zna?« Sosed je menil:
»Jezika nima več pravega zvon. Lani ga je nekdo snel za orožje v puntu.«
Medel smeh je preletel družbo. Nekdo tretji je menil:
»V Bandelovi hiši, kjer so razbijali, so ga pozabili.«
»Norci,« je zinil nekdo v sredi. »Martin Munih bo zaradi njega bridko smrt storil.«
»Kako to?«
»Pred sodniki je zaklical, ko je videl železo na mizi, da naj bo zlodjev, če ni železo jezik selškega zvona. Tako iz žalosti po Selih je zaklical. Pa so rekli, da ga je on sam snel.«
»Pa ga ni?«
»Ni ga on. Pa kaj bi bil pravil, kdo ga je. Samo enemu več bi bili za smrt sodili. Martin pa bi se ne bil rešil.«
Strašna tišina je legla nad popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. Kakor peroti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino. Pomračnika, je mislil nekdo med potujočimi, tega nedolžnega hudičevega brata, duše urečene v mišje in ptičje telo in kar podobnega čenčajo stare babe in jim to vse verujejo mlade, ki že tajijo bujnost telesa a so skrite, gorijo a so plašne in strašljive kakor koze.
Mož, ki je občutil vražo o pomračnikih, je bil Volčan Matko. Imel je krčmo in je vzel sodček vina na pot seboj. In pil je, da je bil že omočen in divji in je brundal predse pesem upornikov. Ko pa je potujoča četa zdaj prešla mimo hiš Podseli, je vzrohnel v strašno jezo in zatulil zadnje besede svoje pesmi:
»Celo leto punt smo gnali,
zdaj pa bomo glavo dali!
Vsem galjotom vile v vamp!«
Strahotno se je razlegla jeka po dolini. Ne eden iz gruče ni pokaral poječega. Samo hiteli so, da je zaostal. Pijani pa je pel sam zase in rohnel vse ostreje In temneje:
»Vsem galjotom vile v vamp!«
Strašna pesem pijanega Matka je bila luč na pot njegovi hčeri Tini, ki je bila vstala na težko cesto koj za očetom. Vstala je bila brez večerje, trezna in boječa in polna hrepenenja, da bi še enkrat med smrtjo videla svojega ženina Janeza Gradnika, od čegar ljubezni je bila sprejela, preden jo je vzel pred oltar. Zdaj je šla za župani in ključarji in je bila kakor blodna od sladke, prve pomladne noči in od te strašne skrivnosti, ki je v tisti uri stiskala duše vseh Tolmincev od Trebuše in Šebreli, do Kobarida in Rut. Svoje težko materinsko telo je gnala v bolesti hrepenenja za ubogim, ki bo umrl v jutru, ko sine solnce in ga bodo na tnalo vrgli in mu glavo odbili in roke in noge.
»O, Janez!«
Šla je in si je kakor pela:
»Vzela bom tvojo glavo v svoje naročje, Janez, poljubila bom roke in nore krvave in oči, da bo dete tvoje mir imelo v življenju in bo vedelo, kaj sem prestala ...«
Med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij se je vzdramil pomenek.
»Kako neki žive to zadnjo noč?«
»Še spoznali jih ne bomo. Osiveli so, če niso znoreli.«
»Saj bi čudno ne bilo. Mučili so jih.«
»Da so jih?«
»Strašno orodje imajo, čenda. Klešče, da vlečejo nohte s prstov, škorenj, da nogo v stopalu drobi, statve, da te vanje vprego in razvlečejo.«
»Kristus Jezus, molči že.«
In samo Matko se je krohotal:
»Vsem galjotom vile v vamp!«
Nekdo med župani, ključarji in možmi iz dvanajstij je bil začel zaostajati in se je pridružil Matku. Matko ga je bil vesel in mu je ponudil posodo z vinom. Potovala sta skupno. Dolina pred njima se je odprla. Na vzhodu je vzšel zadnji krajec lune in raztrgal pomračnikovo perot, ki je ležala doslej na zemlji in duši. Matko in njegov sopotnik sta se razgovorila.
»Matko, sveta ne obrneš.«
»Saj ga ne obračam, samo jezen sem. Pankrta bom zibal. Pa še z menoj je hotela v mesto, pa taka-le v sedmem mesecu, lovača hudičeva!«
»Ne kolni,« je opominjal oni drugi, ki ga je bilo Matkovo vino napravilo prijetno zaspanega, bolno dobrodušnega in ni več občutil bolečine pota ne trdih čevljev. »Kaj se boš jezil? Ne obrneš sveta. Daj, še enkrat nagniva, na žalost in jezo!«
»V Tolminu jih je dvajset,« je govoril Matko »lovača pri lovači, kakor zrno v klasu. Ali se je eni tako primerilo? Se ni! Moji Tini pa se je; hudičevo je to delo. Kakor da ni bila poštena! Ne! Zato, ker ni lovača, kakor so tolminske. Zdaj veš.«
Oni drugi ga je pogovarjal, potem ko je spet pil njegovo vino in je rekel:
»Kaj boš o lovači govoril. Saj bi jo bil vzel Janez. Sirota je, da se Bogu smili. Fant bo pa strašno pokoro pretrpel.«
»Pokoro,« je rekel Matko in odsekal: »Naj jo hudič!« Čez hip je vzrastel z glasom, kakor da ni pijan in govori je bridko ogorčenje iž njega:
»To mi reci, če je to božje. En sam človek s svojo zmešano glavo, pa spravi tavžent ljudi na vojsko in punt, tavžent ovcá, ki niso zato in jih pripravi v žalost in nesrečo in še sebe ob glavo m ob čast prismojeno dekle.«
Zavrtel se je okoli samega sebe in umolknil. Bilo mu je, da je videl nekako žensko, ki je bila stopila izza ovinka in se takoj spet umaknila.
»Pojdiva!« je rekel nevoljno tovarišu in je šel mrmraje ob njem. A zdaj pa zdaj se je zopet ozrl, nevoljno mrmraje :
»Še to naj naredi, seveda. Takale na pot, taka-le v sedmem mesecu ... v Gorico, pa na tako-le ženitovanie, kjer bo rabelj za mesarja in birič za farja hudičevega ...«
Sredi besede je položil tovarišu roko na rame in pokazal:
»Glej jo, saj gre res za mano!«
»Kje?« je vprašal oni in ni videl nič. »Počakam jo,« je rekel tedaj odločno im trezno Matko, »le pojdi za drugimi.«
Stopil je s ceste v senco in čakal sedeč na kamenu, da bi prišla mimo. Pa se mu je zadremalo od vina in mučnega gledanja, da je ni videl, ko je prešla mimo, ne da ga je videla. Niti zavedal se ni, da je dremal in je zaklical v cesto za seboj:
»Tina, če si, le pridi. Saj si, za ovinkom si. Pokaži se, no!«
Iz gluhe noči ni odgovorilo. Stopil je spet na cesto in šel. In je šel poldremaje, čudno truden in je hipoma vzdrhtel. Glej, zdaj je šla pred njim. Prav dobro je videl, kako se je zibala v pogonu, ki ji je bil lasten. Zaklical je njeno ime, in se pognal sunkoma po cesti ...
Toda lik njegove hčere je bil že spet izginil, ugasnil. Tedaj si je Matko obrisal potno čelo, se prekrižal in zastokal:
»Umrla je doma. Njena uboga duša potuje v Gorico.«
Stal je sredi ceste in ni vedel kaj ne kam. Omočen je govoril in klical polglasno:
»Tina, Tina! Kaj pa hočeš vendar? Saj nisem jezen ne nate ne nanj. V božjem imenu, Tina. Ne boj se za otročička. Le naj ti kdo omeni pankrta. Bo koj vedel, kdo je Matko. Čuješ, Tina.«
Ozrl se je in je spoznal, da je v Kanalu pred cerkvijo. Temno je bilo s stolpa doli, ostro je odgovarjala ura z Rabattinega dvorca. Matko je štel. Polnoči. Tedaj ga je streslo. Silneje je jeknila misel v njem, da je videl spomin.
»Tina,« je zaklical bolestno in ves trezen in se okrenil nazaj na Tolminsko. Vso pot je verjel, da bo našel doma mrtvo hčer ...
Tina je potovala vsa v bridkosti svoje čudne popotne pesmi:
»Vzela bom njegovo krvavo glavo v svoje naročje, poljubila bom roke krvave, noge krvave. Ooo! Janez, Janez, Janez!«
Ko je sinila luna, je bila Tina v Ročinju in je vzdignila oči onstran na goro k Mariji Snežnici in je mislila vneto in do prvih solza.
»Mati nebeška! Saj vidiš, kako mi je. Če je greh, ne vem, ne vem, če je prav, da grem. Njegovo krvavo glavo bom vzela v naročje, poljubila bom njegove roke in ranjene noge. Ti veš, kako je to, ta bridkost. Saj si svojega križanega Sina v naročju držala.«
In še je bledla v svoji čudni pameti in šla. Bolečina poti je vstajala v njej. Potem je nenadoma zagledala očeta pred seboj, se prikrila in potajila, šla dalje, prešla mimo spečega, ga slišala nato za seboj, in zdrknila vsa preplašena s ceste v senco malega lazu, da je ni videl in šel spet mimo. In že je hotela vstati in iti naprej in ji je kakor hipna omotica spanec zvezal voljo, da je obsedela in se ni srečala ž njim, ki je šel žalosten iz Kanala nazaj, da jo najde mrtvo v Volčah ...
Župani, ključarji in možje iz dvanajstij so bili prešli mimo Deskel, Plavi In Dolge njive. Tu so počivali kratko uro. Nekateri so zadremali, drugi so se porazgovorili s tovariši tlačani, ki so bili prišli mimo z vozmi v roboti za tolminskega gospoda Ignacija Coroninija. Vozili so mu težko furlansko vino iz Rubij. Oni sami pa so bili žejni in lačni in preinraženi od nespanca. A bili so mirni in skoroda veseli: saj so vedeli, da bo v par urah jutro in da ga bodo doživeli zdravi in doma pri ženah, pri otrocih. Eden med njimi je povedal županom, ključarjem in možem Iz dvanajstij, kakor je bil uvidel v Gorici:
»Danes bodo končali tri: Gradnika, Laharnarja s Pečin in Kobala. Ob devetih jim bodo sekali glave. Potem jih raztrgajo s konji in obesijo na štiri ceste ...«
»Kaj pa drugi?«
»Pridejo v soboto na vrsto in v pondeljek.«
»Pa da bomo vse gledati morali?«
»Saj je zapoved. Za prenočišča skrbite. Sila je ljudi. Samo županov je sedemsto.«
Poslovili so se z bridko šalo:
»Le verjemite! Takega romanja ne doživite več«. —
Tina je planila iz nezadovoljnega spanca na novo pot, prešla Kanal in Plave in Dolgo njivo. Potem je začela pešati. Neznana ji bolečina jo je začela vezati kosti v križu, noge so se hotele tresti, pot je stopal na čelo, dasi jo je mrazilo. Takrat se je začelo črtati svetlo nad njo in je videla daleč in visoko pred seboj dan, ki je rastel čez Skalnico v peči Valentinovega hriba. Potem je videla solnce v čereh in slišala stoteri krik ptičev ob bregeh v nizkem hrastovju, stoteri šum mladega dne v pomladnomladem rahlo ozelenelem bukovju onstran vode. Potem je posluhnila vase in je vstala strašno bridka želja v njej:
»O moj Bog, da bi že bila vsaj v Solkanu. Tekla bi, videla bi ga še živega, videl bi me ...«
Začela je teči. Bolečina v križu je usahnila a se je oglasila jačje, ko se je zasopla in začutila neskončno živeje vso težo svojega nakrženega materinega telesa. Ni hotela več teči. Topo se je udala:
»Če ne pridem, Janez, saj veš, kako je z menoj. Ne smem teči. To ni dobro otroku v meni. Da le tvojo mrtvo glavo še enkrat v naročje vzamem, da bo dete pokojno v meni, ker še ni čas.«
Z vrha Skalnice je padel zamolkli glas zvona nad globel. Kakor plašč jo je objelo, veselejša je bila, verjela je vedno:
»Pa saj pridem, saj še le jutro zvoni.« Molila je z ganotjem, ki ga dotlej ni poznala in je s prečudno iskrenostjo poudarjala besede: »Tvojega telesa sad.« Ves čas je oči upirala navzgor v svetlo zračnost solnca in luči in tople zatohlosti zvonovega brnenja: in je skoro prestrašeno vzkliknila, ko so sinile z nad Solkana dol temne vrste cipres, in se je pognala v breg, tiščeča roko ob stran, kjer jo je hotelo zbadati. Ko pa je dospela na vrh, se ji je zameglilo pred očmi. Ostra bolečina ji je predrla vse kosti, da je zakričala in se opotekla v rosno travo kraj ceste. Z roko je otresala roso in si močila čelo in jecljala sama vase, polna strašne nemoči:
»To je otrok, živ je in giblje. Ali sem se pregnala? Ali se ne bo umiril? Ali je čas?«
Z odločnostjo človeške duše, ki ne more pojmiti, kar biti ne sme, se je vrgla zopet kvišku, stisnila zobe in šla. Stopinje so ji igrale v merilu polglasno govorjene besede:
»Mati božja, saj še ni čas!«
Pri zadnji hiši v Solkanu jo je zopet obšla slabost. Vzdignilo se je iž nje in je bruhnila težko, rjavo tekočino. Zgrudila se je na kamenito klop pred hišo. Vse želje in misli so za hip ugasnile v njej. Vzdramila jo je vonjiva toplota mleka, ki ga je bil nekdo prinesel na njene ustnice. Zajela je željno z ustnicami in se ovedela pred starikavo ženico, ki ji je stregla in rekla čudno resno, ne trdo, ne začudeno, samo tuje Tininemu ušesu.
»Pa kaj si nora? Taka greš po svetu. Kam pa greš?«
»V Gorico.«
»Nesrečna žena, saj ne boš prišla.«
»Pridem!« je odvrnila Tina. Čutila je v resnici moč. Samo kakor rahla pijanost ji je še vezala ude in dobro ji je delo na klopi; skozi obleko je čutila slastno hladnost klopi, ki je dobro dela njenim razbeljenim in težkim udom.
»V katerem mesecu pa si?« je vprašala žena.
»V sedmem,« je odvrnila vsakdanje Tina.
»Zato pa,« je odkimala žena in stopila izpred nje na prag. Po cesti mimo se je pripodil od gorenjske strani plemiški jezdec na razpenjenem konju. Dva lovska psa sta lovila tesno vštric konjsko sled. Cestni prah je za hip pokril ženski. Daleč spredaj so ugasnili udarci kopit. Prav tedaj pa je sunilo zamolklo sem gor od mesta in se razvezalo v določno zvonenje. Tina je vzkliknila in vstala burno. Zaklicala je še zahvalo v vežo. kamor je bila stopila žena; nato je stekla po cesti. Za seboj je še slišala klicati ženo, potem je mislila samo še eno:
»Janez, počakaj! Pridem!«
Zavita v prah, sunkoma vzklikajoča in loveča sapo, je begala vse bliže v glas zvonov, v dan, ki je bil čudovit, proti mestu, ki ga dotlej še nikoli ni videla. Prazna je ležala cesta pred njo. Vsi radovedni in poklicani, da vidijo, so bili že na mestu. Smrtna tišina je ležala levo In desno v polju. Njo samo je obšla čudna slabost. Ni čutila več ali hodi ali samo tone nekam. Kam hoče, že ni več vedela. Ni več tekla. Omahovala je in se lovila z rokami za daljnim, ki je vstajalo pred njo iz ravni, sivo, strašeče. Le od leve, s hriba v zelenju jo je vezalo: venomerno zvonenje kostanjeviške cerkve je kakor vpilo v njene onemogle sile, v njeno otopelo dušo: stopi hitreje, stopi hitreje, Stopi hitreje! Potem se je glas zvonov nenadoma utrgal. Stala je in strmela, kakor da sprašuje. En sam težek glas je pel v zamolklih sunkih sredi v mestu pred njo. Obup se je zgostil v njej v jasno misel. Kimaj slišno je šepetala vase:
»Janez, ali si prestal?«
Kakor jeka ji je odgovoril ostri glas mrliškega zvona in je ponavljala zmisel glasu, Kakor ga je razumela: prestal, prestal, prestal ...
Odslej ni več hitela, ni več mislila, ni hotela nič več ...
Šum srečujočih ljudi jo je sunil iz mrtvila in se je popolnoma zavedela in jo je obšel sram in strah. Ko pa je srečala drugo gručo ljudi, se je bila nekako umirila in je z bolestno radovednostjo iskala v obrazih. Bili so čudni, kakoršnih ni videla do tedaj: oči so bile nemirne, kakor blodne, a lica so bila razvlečena nesorazmerno; usta gibljejo a ne govore in vse čelo je nenaravno razdeljeno. Njej se je čudno zagabilo. Ti obrazi so videli Janezovo smrt. Pogledala je v polje, da ni bruhnila. Potem je stala nenadoma za ljudmi, ki so se bili zgnetli na kup ob cesti. Prav tam blizu so bila mestna vrata. Hotela je mimo ljudi k vratom, skozi katera so še vedno vreli ljudje. Slišala je vzhičen glas in se je zagledala za smerjo, kamor je bil nekdo pokazal:
»Že vise, tam, glejte!«
Videla je čez množico. Tam so stali neobtesani drogovi, ki so jih bili pognali ob cesti v tla. Na drogovih so viseli razmesarjeni udi človeških teles. Začela je drgetati in se sesedla. Oči ni odmaknila od tam, kjer so ljudje drenjali in ji zdaj zaslanjali pogled, zdaj odpirali. Prav nobene hude bolesti ni čutila. Bila je polblatna, blodna od skrajnega hrepenenja. Z otroško topostjo je govorila sama sebi:
»Janez, tvoje roke, tvoje noge!«
Solnce, ki se je bilo dvignilo visoko, ji je palilo v pleča in vrat in desno stran lica. Njena zavest je vsebolj gasnila. Že ni več čutila, da so ljudje blizu, bilo ji je, kakor da stoji v daljni samoti sama in tiha in da kliče samota sama ob njej venomer:
»Janez, tvoje roke, tvoje noge«! .....
Kakor nekaka ljutost jo je pognala bliže in se je prerila skozi ljudi, ki so bili redkejši. Na drogove ni pogledala, samo v černida, ki je stražil ob drogovih, je uprla oko in vprašala:
»Pa kje je glava?«
Černid ji je molče obrnil ledja. Nekdo v ljudeh je rekel trpko:
»Glavo je pozabil pri Pevmi.«
Vprašala je, kje je Pevma in so ji rekli, naj gre ob mestu. Šla je. Prašala je še parkrat po glavi; ni slišala, da se je moški ozrl za njo in menil glasno:
»Prekleta baba. Kako je radovedna!« Potem je našla slavo, stopila prav k drogu in zajecljala:
»Saj me vidiš, saj gledaš!«
Dvignila je roke in se hotela vzpeti ob drogu navzgor. Černid, ki je stražil, jo je prijel trdo čez prsa in jo odmaknil in dejal v nerodni furlanščini:
»Ciali la, che porca!« — — —
Šla je za ljudmi, ki so šli v mesto in je stopila v jezuitsko cerkev. Pri stranskem oltarju je sedla na stopnice in položila glavo na roke. Dremalo se ji je brez konca, sicer pa ni čutila ne gladu ne žeje. Sum ljudi, ki so polnili cerkev, jo je opajal. Bila je v čudnem razpoloženju človeka, ki sanja in misli, da bedi. Točno je slišala glas molitev, zvonjenje, ugašajoče šume, večerno vzdušje, somrak in hlad cerkve, ki je bila odprta ljudem vso noč. Vendar se ni zavedala, čemu je tu in kaj je ž njo. Premenila je lego, ki ji je bila postala neugodna. Začutila je, da je nekdo prisedel in jo greje, naslanjaje se nanjo. Topla brezbrižnost, mirnost in trudnost ji je razvezala ude in je spala trdno ...
Odprla je oči in vzkliknila:
»Ti moj Bog, dajte mi jesti, saj sem še vsa tešč.«
Ovedela se je, da je v cerkvi, ki se je budila v jutranji šum prebujajočih se romarjev. Vstala je, pokleknila, da bi molila, a se je komaj obdržala, da ni padla. Zazvonilo je. Duhovnik je pristopil k prvi najzgodnejši maši. Šla je pred glavni oltar. Vonj vina ji je napolnil nosnice, ko je vlival duhovnik za darilo. Oživela je v nestrpni želji:
»Po maši pojdem in spijem vrč vina, da bom moč dobila in se ovedela.« Iskala je pri sebi in otipala srebrno liro in jo krčevito tiščala v roci do konca maše. Potem je šla iz cerkve. Jutro jo je zaščemelo v oči; pogledala je krog sebe in na višino pred se, kjer je sivelo ozidje mestnega gradu. Na desni strani pod visokim stebrom je zagledala tesno gručo ljudi ob vzvišenem odru. Videla je široke klobuke in se je domislila vsega in se zavedela, da so tam ljudje, ki jo poznajo. Obšel jo je otroški strah, da bi jo videli in se je obrnila vstran, stopila z otrplimi nogami po stopnicah na trg in se obrnila proti vzhodu. Našla je mestna vrata. Z leve ob vratih je bušil vanjo vonj sopare, olja in pomij. Videla je krčmarsko znamenje in vstopila, sedla v kot in čakala. Nekdo je položil pred njo posodo nekake juhe. Prosila je še vina in položila liro na mizo. Potem je jedla, pila in zadremala. Ko je izpregledala, se je strahoma ozrla, vstala in šla. Čutila se je močno, le nekoliko omočeno. Razločno je štela, ko je bila ura pri cerkvi svetega Antona osmo. Krenila je odločno po cesti proti Solkanu in goram. Šum zvonov, ki se je kakor prejšnji dan prebudil nad vsem mestom, ji ni segel v osrčje. Niti krvavih drogov ni opazila, s katerih so bili pred uro sneli žalostne ostanke nekdanjega vodje tolminskih upornikov Janeza Gradnika ...
Šla je sama vso dolgo pot od Solkana do Plavi. Pod Desklami je počivala v senci, pila vodo in začela misliti nekam bolj vsakdanje: kdaj bom doma? Ali je že na polu poti? Ni šala taka pot. Zdaj je poldan. Ob eni, če bom stopila, bom v Kanalu, vsaj ob treh v Ročinju, ob šestih v Ušniku. O Jezus, pa tista pot se potem vleče. Da bi le že bila v Čiginju, potem bom ob sedmih doma, ob sedmih, ko se še ne mrači dobro. — Ob eni je bila v Kanalu, a koj za Kanalom jo je začelo čudno hladno stresati, dasi ji je grelo solnce v hrbet. Obhajati jo je začelo neznano tesno, podobno nepoznani grozi. Bila je pri vsej zavesti a vendar ni vedela, kako in kaj se godi ž njo. Hotela je stopiti odločneje, da bi se siloma udali otrpli udi. Stopila je zares zavestnejše, a je pri tisti priči obstala kakor okamenela. Tista bolečina, ki ji je bila že prejšni dan zarezala nekajkrat v križ, se je hipoma razlila zdaj po vsem njenem mozgu in ji stisnila sapo v prsih kakor grozen, trpek krč. Stala je, zagrizla zobe v ustnice. Krč je popustil. Šla je polagoma naprej. A ni bila še daleč, ko je začutila, da prihaja bolečina znova. Zdela se ji je manjša, ker je ni zalotila nepričakovano. Odleglo ji je in je šla dalje. Vse njene misli pa je začel vezati strah pred temi prihajajočimi in izgubljajočimi se krči, ki so ji popadali z jekleno strogostjo telo vsako toliko časa in jo vidno utrujali, da je komaj še lezla, komaj si še upala hoditi. Ko je prišla do ročinjskih klancev, je bila že trudna do bolečine in je imela solze v očeh zaradi groze pred bolečino. Zavedela se je tudi že nekam motno, kaj pomeni, a še vedno je verjela in upala: »Težko bom hodila, a prišla bom. Jezus. Marija, sveta Družina, pomagajte mi, pomagajte!«
Ko pa je popustil krč in je bila le še omočena od prestane bolečine, je govorila bridko, očitaje:
»Lepo te prosim, Janez. Ni bilo prav to, da si mi tako naredil. Pomislil bi bil prej. Lej, kako sem! O ti moj Bog! Za nikamor! Pa še sramota je, sramota. —«
Prišla je bila na ročinjsko polje in sama ni vedela, kdaj je krenila s poti navzdol k bregu. Nekak sram jo je bilo, nameravala je obiti hiše. Tam jo je popadlo znova, da je komaj utajila krik in se hotela gnati hitreje naprej. A že po par korakih je obstala. Nosnice so ji plale, oči so begale bolne, z roko se je vjela za cvetočo vejo nizke črešnje ranice in klicala sama sebi:
»Počij, počij, počij!«
Legla je na trato pod cvetoče drevo in skušala razmisliti jasno, kaj se ž njo godi. Ali je res že čas? Kako to? Kaj bo ž njo? Ne, saj še ni čas. Počivati je treba, umirilo se bo, odleglo bo. Saj mora odleči!
»Noooče,« je zacvilila in se zvila. Motna obupnost ji je objela misli: »Naj bo, kar je. Konec bom vzela!«
Za hip se je zopet umirila in mislila vsakdanje: »Neumno je bilo: žena v Solkanu je vedela in oče je vedel. Pa sem le šla. In zdaj me bo prehitelo. O Jezus, kaj bo z mojo grešno dušo!«
Legla je vznak in strmela proti nebu skozi cvetoče črešnjeve veje. Solnce je bilo zdrknilo za goro, visoko gori so se sipali zlati prameni onstran v bregove nad Avčami, na romarsko cerkev pri Mariji Snežnici. Pod bregovi je šumela voda, nekje onstran vode je nekdo zavriskal, od vasi je bilo slišati lajež psa, prav v bližini je cvrkutal neznan ptič. Žena v travi je grabila s krčevitimi prsti v mlado travo ob sebi in jo ruvala, grizla z zobmi v ustnice, tajila bolečine in krik, ki je moral iz grla. Za trenotek se je upokojila, se dvignila z gornjim delom telesa in začela moliti vneto, sunkoma smrtno molitev:
»O visoko častitljeva zvoljena Devica, martrnica ljuba, o sveta Barbara, nevesta ljubeznjiva svojega ljubljenega Jezusa, tebe prosim, da ne pustiš moje dušice ločiti se od trupla brez prave spovedi ...«
Potem je blaznila v strašnem ganotju: »Očeta so mu umorili, še njegove glave niso dali materi, da bi jo poljubila za sina. In zdaj bo rojeno njegovo dete in se bo zadušilo in ne bo nebes imelo brez krsta, brez križa.«
Sredi največjega obupa je otročnica dvignila roke proti cerkvi Matere Marije Snežnice nad Avčami in je zavpila v svoji smrtni grozi:
»Marija, mati izvoljena! Zdaj reši dete moje in mene, da ne bom v peklo pogubljena zaradi nedolžne smrti. Saj vidiš, da si sama ne morem pomagati« ...
Občutila je Tina, kakor da se je presekalo nebo iz zarje v noč za goro. Njeno ubogo telo je onemelo v strašni bolečini. Otročnica ni videla, ni slišala. Komaj še hrepenela ...
In tedaj se je zgodilo čudno. Zarja je še enkrat oblila cerkvico Marije Snežnice nad Avčami. Nad cerkvico pa se je vnelo kakor zvezdica in se je spustilo v strašnem loku kakor po mostu sem dol k otročnici. In čim bliže in niže je prišlo, tem jasneje je bilo. In je bila sama Gospa nebes, ki je šla na pomoč ubogi otročnici, ki je razširila roke k nji.
Ta se je nagnila nad trpečo in Tini se je zdelo, da je glas njen prav tako človeško navaden in vsakdanji kakor so besede tolminskih babic:
»Nesrečna čeča, ti! Kam naj ga ti povijem? Ni plenic, ni povojev, komaj predpasnik je tu, pa še ta je prašen.«
»O, Sveta!« je drhtela otročnica. »Saj nisem vredna, da mi strežeš. Takale sem brez moža, ki so mu rablji glavo vzeli, lovača Matkova. In samo za otroka Te prosim. Brez krsta naj ne umre.«
»Čenče,« je slišala Tina stanovsko kratki ogovor Prečudežne. Nato pa jo je streslo in je zarezalo v njen drob in mozeg in je zavpila krčevito, dolgo v brezkončnost:
»Jezus Marija! Zdaj sem preč!«
Žene, ki so slišale gori v Ročinski vasi njen klic, so prihitele in pobrale izpod mrtve matere živo dete.
Zarja je ugasnila nad dolino. Rezka, kakor porot strašnega pomračnika je legla noč. Blodna je burila spečo tišino soteske Podseli pijana pesem krčmarja Matka, ki se je vračal nazaj proti Gorici, da bi našel svojo hčer, nevesto upornika Janeza Gradnika. Prešel je Ročinj, ne da jo je našel.
Tulil je predse strašni klic:
»Vsem galjotom vile v vamp!«