Matjažek(neznan)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Matjažek
neznan avtor
Junaškega Slovenca povest v slikah
Izdano: Slovenski gospodar 72/1-45; 1938
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

To se je dogodilo tiste dni, ko so nad našo prelepo domovino kraljevali in gospodovali ponosni gradovi. V njih so prebivali oholi graščaki, ki so tlačili naš narod z davki in dajatvami in ga tepli z biči in škorpijoni. Tak grad je stal na Smrekovi gori. S strme pečine se je gospodujoče oziral po rodovitnih dolinah.

Bil je sveti večer, blažene ure miru in tihe sreče. Vse je utihnilo in se pripravilo na svetke, le v grajskih dvoranah se je razlegal hrup. Grof in njegov valpet sta igrala šah, preklinjala in se krohotala.

V prostornih delavnicah pa so ropotali kolovrati. Žene in dekleta so tlačanile tudi na sam sveti post. Vedno so veselo prepevale, danes pa so molče opravljale svoje delo in solze so jih bleščale v očeh.

Možje in fantje pa so vzeli sekire in cepine in valpet jih je odvedel v grajske gozdove.

Ves dan so pele sekire, ječale in padale stoletne jelke. Težko delo je bilo. Vendar valpet delavcem ni dovolil, da bi vsaj za hip počili in se ogreli. Budno jih je nadzoroval in jih s pasjim bičem priganjal k delu.

Ko se je storil mrak, je po ozki gazi prišel v vas sključen starček s punkljem na rami. Utrujen in obnemogel je le s težavo lezel naprej.

Znočilo se je. Bila je lepa, jasna noč. Robanov oče se je vračal s tlake. Komaj je čakal, da ga objame toplota široke kmečke peči in blagodejni vonj božičnega kolača. Nekaj lučajev pred vasjo pa je srečal v gazi obnemoglega starčka. Zasmilil se mu je.

Nagovoril ga je in ga povabil s seboj. Starček se je hvaležno zahvaljeval. Okna vseh koč so bila razsvetljena in vaščani so zbrani okrog ognja tiho pričakovali Jezusčka. »Tule je moj dom!« je rekel oče Roban in potrkal na vrata.

Gospodinja ju je ljubeznivo sprejela in jima koj postregla z večerjo. Prisedel je tudi Matjažek, Robanov edini sinko. Z velikimi rjavimi očmi se je zazrl v starčka.

Po večerji je Matjažek ves srečen razkazal očetu in tujcu jaslice, ki sta jih z mamico postavila in pritrdila v kot nad mizo. Starček ga je pohvalil. Nato so sedli k pomenku. Tujec je pripovedoval čudovite reči. Mnogo sveta je prehodil, veliko je doživel. S Turki se je bojeval, z Benečani se je praskal, oholim nemškim najemnikom je rebra štel. Velikokrat je bil ranjen, začuda pogosto v ječi.

Ko so sosedje zvedeli, da imajo pri Robanovih tujca, so drug za drugim prišli povpraševat po novicah. Posedli so okrog ognjišča in poslušali. Starček je govoril in pripovedoval ...

»Toda povem vam, da je ni pod božjim soncem tako razbičane in trpeče dežele, kot je naša lepa, a tako uboga slovenska zemlja. Graščak je vse in ti — si živina! Povem vam pa še to, da imamo svojo staro pravdo, imamo! V težkih bukvah je zapisana, s pajčevino zapredena in opljuvana, toda — imamo jo! In prišel bo dan, ko bo našega suženjstva konec, ko boš na svoji zemlji svoj gospod. Tedaj vzemi v roke orožje, kdor le moreš in se poženi v boj!«

Možje so prikimali in stiskali pesti. Tudi Matjažek jih je in njegove oči so se zaiskrile.

Res, prišel je ta dan. V zgodnji uri lepega pomladanskega dne je potegnil zvonar za vrvi in preko slovenske dežele je planila silna pesem in bojni klic: »Za staro pravdo!«

Fantje so si pripeli za klobuke rožmarina in nageljčkov, zajezdili konje, se oborožili in odjahali na zbirališče.

Ostali pa so se oborožili s cepci in kosami, se strnili v silno četo in se napotili proti gradu. Prišel je dan vstajenja, zato so dvignili svoje glave in stisnili pesti. Danes bodo znova vpostavili svojo staro pravdo.

Grajska gospoda pa so bili močno razburjeni. Visoko se je že dvignilo sonce, ljudi pa še vedno ni bilo na tlako. Grof je sopihal od jeze, poklical valpeta in ga besno nahrulil: »Kje so ljudje? Vse bo šlo v nič, setev bo propadla!« — Valpet pa ni rekel ne bele ne črne.

Prav tedaj so grajski stražniki obnemeli v silnem začudenju, kajti z grajskega zidovja so ugledali prizor, ki ga niso bili vajeni.

Pred grajska vrata se je privalila kmečka vojska. Pesti so se dvigale, orožje je žvenketalo. Tisočeri glasovi so vpili le eno in edino besedo: »Našo slovensko pravdo nazaj!«

Silen možakar se je prerinil naprej in zavihtel svojo sekiro. Od grajskih vrat so skočile iveri. Le enkrat je zamahnil, potem se je mrtev zgrudil. Svinčenka iz stražnikove muškete mu je prebila prsi. Množica je zatulila. Na njegovo mesto je planilo troje drugih in sekalo, sekalo ...

Plemeniti gospod grof so uvideli, da gre zares in baš o pravem času so se spomnili starega in zlata vrednega pravila, da je »v begu rešitev«. Vzeli so laterno in nabito pištolo in so jo urnih krač ocvrli po skrivnem hodniku na sosednji, zavezniški grad.

Nič niso pomagale svinčenke stražnikov, zaman je bil ves njihov trud. Grajska vrata so se vdala. Z divjim krikom zmagoslavja je planila kmečka vojska naprej in zdrobila vse, kar se ji je ustavljalo.

Ko so pa zmagali, so pijani od veselja posedli za grajske mize, pili in se veselili. Vino je teklo kot voda.

Odnekod se je vzel še godec in zapiskal veselo pesem na svoj meh. Židane volje so bili kmetje in lahkih nog. Premagalo jih je veselje in pozni v noč so plesali.

Mnogi pa so se okoristili, skrivaj so napolnili svoje bisage in vreče z vsem, kar jim je prišlo pod roko, in jo kar moči urno odpetali domov. »Bom zastonj življenje stavil na kocko, kali?« si je mislil ta ali oni in si tlačil žepe.

Oni pa, ki so rajali v brezskrbnem veselju, so se veselili do jutra. Objemali so se in se poljubovali. »Ni je oblasti nad nami, veselimo se!« — Ob jutranji zarji pa je privihral jezdec. »Bežite, ljudje!« je zaklical. »Cesarska vojska prihaja!«

Tedaj so planili kvišku in strahopetno zbežali v domove in gozdove. Pozabili so na svobodo in marsikomu je bilo tačas žal, da je dvignil svojo pest.

Bežeče je prehitel velik in plečat možakar, se obrnil, dvignil roke in zavpil na vse grlo: »Stojte, možje! Stojte! Ne smemo pobegniti kot tatovi in rokomavhi. Pokažimo, da nismo prišli krast in ropat, ampak iskat stare pravice. To naj nam dajo, vso naj nam dajo, ali nas pa naj pobijejo! Polovičarstva nočemo! Dovolj imamo že krvi in znoja! Nazaj! V boj! Strnimo vrste, primite za orožje! Udarimo še poslednjič!«

Resnično! Ubogali so. Strnili so se v mogočen roj, stisnili pesti, trdneje prijeli za orožje in odkorakali nazaj. V njihovih vrstah je vstala mogočna pesem: »Le vkup, le vkup, uboga gmajna!«

Tedaj se je privalila po dolini vojska, ki so jo zbrali sosednji grofje in jo plačali z zlatniki. To so bili najemniki, ki so za denar prelivali kri za kogarkoli. Oblečeni so bili v pisane jopiče, na ramah so nosili muškete, novodobno orožje, pred katerim je trepetalo vse. Nič nisi opravil z lokom in sulico v boju z mušketirji. Svinčenka je predrla celo oklep, pa bi kmečke srajce ne!

Kmetje so zavpili, da je odmevalo do nebes in se zaprašili v boj. Zavihteli so kose in cepce in udarili. Toda bil je zelo neenak boj. Najemniki so pridno merili in streljali. Kmečke vrste so se naglo redčile. Zaman je bil ves pogum, zaman iskrena želja — poiskati si pravico. Hrabro so udarjali, borili so se kot levi, vendar so podlegli.

Ranjenci so se zvijali v prahu in ječali. Orožje je žvenketalo, muškete so pokale ... Kmečka vojska je bila na umiku. Le tu in tam se je kdo ustavil in se z golim kolom postavil v bran do zob oboroženemu kirasirju.

Ko so kmetje videli, da bodo premagani, so poslali po pomoč. Brzi sel se je zavihtel v sedlo in zdrvel v domačo vas. Konj je drvel kot vihar, griva mu je vihrala v vetru, iz gobca so mu padale pene, kopita se skoraj niso dotikala tal ... In vendar je jezdec venomer šepetal: »Hiti, belec, hiti ...!«

Pridrvela sta v vas. Od vseh strani so prihiteli ljudje, vsa okna so bila polna obrazov, vse duri žive. »Kako je?« so spraševali starčki. »Čuli smo hrup in vik, pa ne vemo ...« Sel je skočil s sedla in se opotekel. Šele sedaj so videli, da je ranjen in da mu iz velike rane na prsih teče kri. Prestregli so ga, da ni omahnil v cestni prah. »Izgubljeno! Pomoč ...!« je še dahnil, potem so mu klecnila kolena in je izdihnil.

Vsa vas je zajokala: Izgubljeno! Zakaj so se vendar dvignili? Mari bi potrpeli, kot smo doslej! Oče, Oče! Kje ste? — Robanov Matjažek pa ni jokal. V ušesih mu je še razločno donela poslednja beseda umirajočega sla: Pomoč! Zdrvel je domov, neopaženo odvezal konja in splezal na njegov hrbet. »Z Bogom!« je še zaklical preplašeni materi, ki je baš pritekla na prag. Potem je pognal ...

Venomer je opominjal svojega konja, naj se vendar potrudi, ker preti očku nevarnost, in naj dela večje skoke. Pod klancem je srečal možakarja z obvezano roko. »Kam pa, mali?« je vprašal. »Po pomoč! Očka so v boju;« — »Kar obrni! Je že vse končano!« — »Končano ...?« — »Vsi so mrtvi ali ujeti, le jaz sem utekel.« — Matjažek je stisnil zobe. Na jok ga je sililo, pa se je moško premagal. »No, pa grem gledat, če so padli ...« je rekel in pognal.

Medtem se je zmračilo. Z vrha griča je ugledal ponosni grad in — bojišče, posejano z mrliči. Toda tja si ni upal, ker so se med trupli sprehajali vojaki. Obrnil je in se umaknil v gozd. »Pa počakam do jutra ...«

Globoko v gozdu se je ustavil, privezal konja k smreki, znesel kup dračja in zakuril. Na vso srečo je imel v torbici kamen in gobo. Veselo je vzplamtelo suho dračje. Sedel je na posekan štor in se zamislil.

Nočne ptice so prhutale med vejami in ropale tuja gnezda. Razločno je čul plašno prhutanje in jok napadenih ptic. Srce se mu je krčilo. Napenjal si je možgane in koval načrt, kako dobiti očeta, če ga ni med mrtvimi ... Oh, gotovo ga ni ...! Nič pametnega ni iztuhtal. Preslab je, da bi prevrnil grajske zidove. Zajokal je v nemoči. Ni pa videl dveh temnih senc, ki sta se mu kradoma bližali ...

Bila sta dva biriča, grajska hlapca, ki sta z gradu opazila ogenj. Oborožila sta se in se podala v gozd, misleč, da se tamkaj skrivajo še ostanki razbite kmečke vojske. Grof je namreč razpisal nagrado — tri cekine za živo glavo. Tiho sta se plazila od drevesa do drevesa. Ob ugodnem trenutku pa sta planila in ga prijela. Matjažek je zajokal. Močno se je prestrašil.

Prav nič ju ni motilo, da je bil njun jetnik slaboten deček. Veselo sta se krohotala in ga zvezala z vrvjo. Potem sta odvezala še konja, nakar so krenili proti gradu. »Haha!« se je režal brkati birič, »na lep način sva zaslužila tri cekine! Prebito bo še moče v mojem želodcu!« — »K-k-kaj p-pa konj, a?« je rekel drugi in si pomel roke. Matjažek pa je jokal. Surovo sta ga suvala, zdaj-zdaj ga je kateri oplazil z vrvjo.

Vrgli so ga v temno luknjo, kjer je kljub trdemu tlaku v trenutku zaspal. Drugo jutro pa so ga zbudili že na vse zgodaj. Surovi birič ga je sunil z drogom svoje helebarde. »Vstani, pred sodnika pojdeš!« — Na grajskem dvorišču je stala že dolga vrsta jetnikov — nekaj znanih mož je videl med njimi — ki so čakali sodbe. Uklenjeni so bili na dolgo verigo, ki je tako strašno rožljala.

Matjažka so nemudoma odvedli v prostorno izbo. Za dolgo mizo sta sedela dva moža — čakala sta ga že. — »To je torej mali upornik?« je rekel prvi in se zlobno nasmehnil. »No, smrkavec, sedaj nam pa takoj povej, kdo je bil na sveti večer pri vas in kaj je povedal! Če nočeš, te dam razsekati na koščke! Boš?« — Matjažek se je v hipu spomnil častitljivega starčka in pogovora pri ognju. Naj možje povedo, če hočejo, jaz ne bom! — si je mislil.

»No?« je vprašal nestrpno sodnik. Birič je sunil dečka v pleča. »Odgovori gospodu sodniku, če ne ...« Matjažek pa je moško molčal. — »Tako? Molčiš, ti seme uporniško?! Marš! Takoj ga zaprite v ječo, dokler mu ne mine trma!«

Res, vrgli so ga v temno celico in ga priklenili na verigo. V kotu je bilo za snop prhle slame in vrč smrdljive vode. Miši so tekale iz kota v kot, muhe so brenčale v sivih pajčevinah. Matjažek je dolgo jokal. Potem pa se je potolažil in se zabaval s tem, da je gledal skozi lino sinje nebo, bele oblake, ki so se podili čezenj, gozdove in dolino ... Poslušal je pesem vetra in jek gozdov. Ptički so ga budili, ptički uspavali ... In vendar: bil je v ječi. Ni jokal, ker mu je zmanjkalo solza. Kje je očka? In kje mamica? Ali sta pozabila nanj?

Tudi oče Roban je bil vjet. Sodniki so ga sodili kot enega kolovodij in ga obsodili — na galejo. Vse življenje, ki mu še preostane, bo sukal težka vesla na benečanskih galejah. Niso pustili, da bi se poslovil od žene in sinka. Birič ga je zvezal in odgnal v mesto, odtam pa pod vroče sonce beneških morij ... Tudi oče Roban je jokal ...

Nekaj upornikov so obglavili. Ostali pa so bili za dalj časa obsojeni na prisilno delo. Noč in dan so morali kopati. Če se je kdo ves utrujen zgrudil, ga je valpet oplazil z bičem. Tudi sivolasi starčki so bili med njimi.

Drugi pa so morali nositi na svojih plečih težko kamenje, s katerim so utrjevali grajsko obzidje. Tu in tam so se namreč poznali sledovi kmečkega napada; tu je bil zrahljan ogel, tam je zevala luknja. Neusmiljeno je pel valptov bič, hudo je suval birič s helebardo.

Matjažek pa je sameval v svoji temnici. Nihče ni povprašal po njem, nihče ga ni obiskal. Samo ječar je prišel dvakrat na dan, mu prinesel močnika in skorjo kruha. Nobene prijazne besede mu ni privoščil. Oholo je rožljal s ključi in mu grozil z vislicami. Nobena prošnja ni zalegla, nobena solza ga ni ganila. »Le joči,« se je režal, »saj se bo tvoja mati tudi, ko boš takole bingljal — levo — desno ... Jok bo zdrav!«

Grajski gospod pa je bil močno vesel, da je ugnal kmetiško paro v kozji rog. Ves radosten je povabil vse sosednje graščake in jim postregel z najboljšim, kar sta zmogla kuhinja in klet. Sredi veselega obeda, ko je prikipela židana volja do vrhunca, pa je vstopil sluga in povedal, da zunaj čaka brzi sel z važno novico. »Naj vstopi!« se je nejevoljno obregnil grof. Vstopil je postaven, črnolas mož, se globoko priklonil in izročil grofu listino.

Grof je poklical grajskega pisarja, ki je poslanico nemudoma razgrnil in čital: »S tem glasom se naznanja, da ima Turek v kratkem priti z mogočno vojsko in dobro opremljen. Gospoda naj se pripravi in naj tudi dalje glas pošlje, da vsakdo izve, kaj mu je storiti.« Gospoda je pobledela in v trenutku jih je minil tek. Sel pa se je poklonil in se poslovil.

Takoj nato je z grajskega stolpa zapela trobenta in naznanila vsem, ki so jo čuli, naj se reši, kdor se more, ker bo Turek vsak čas v deželi. Grozen je bil njen glas in jok mu je odgovoril.

Ko so vaščani zaslišali svareče glasove, so popustili vse in zbežali. Orač je pustil plug sredi brazde in tekel domov rešit, kar se je rešiti dalo, ženske so popustile srpe in motike in odhitele domov. Povezali so cule, odvezali živino in solznih oči zbežali v gore.

V silni pečini je namreč zijala prostorna votlina. Dostop je bil izredno težaven in skrit. Redko je kdo zašel v to samoto. Votlino so čuvali kot skrivnost, zato so nalašč govorili, da se skrivajo v njej roparji in rokovnjači. Če je prišel mimo pastir s svojimi ovcami, se je v strahu prekrižal in zmolil očenaš.

Votlina jim je postala varno zatočišče. Matere, dekleta in starčki so posedli okrog ognja, možje in fantje pa so se z gorjačami postavili na stražo. Otroci so pazili na živino, donašali suhljad in iskali jagode. Edino ti so bili veseli in brezskrbni, kajti silne nevarnosti se niso zavedali. Najhuje pa je jokala Matjažkova mati. Moža so ji odvedli daleč, odkoder se ne vrne več, sinčka so pa zaprli v grajsko temnico.

Turki so kaj hitro prišli. Neke noči so iznenada pridrveli, oplenili vas, jo zažgali, nato pa se vrgli na grad. Dolgo so ga oblegali, pa vse zaman. Obramba je bila zelo močna. Toda odnehali niso, ker je grof daleč preko meja slovel kot stiskač in bogataš.

Tedaj so si Turki izmislili zvijačo. Sklenili so, da bodo grad izpodkopali in ga vrgli v zrak. Opustili so brezuspešno obleganje in so le oddaleč grozili.

Matjažek pa je sameval v svoji celici. Ječarji so pozabili nanj. Bil je že lačen in žejen, toda nikogar ni bilo, da bi ga utešil. Jokal in klical je zaman. Neke noči, ko ni mogel spati, pa ga je nenadoma vrglo kvišku. Slišal je zamolkle udarce ... Prihajali so bliže in bliže. Prislonil je uho k zidu in pazljivo poslušal. Da, nekdo je udarjal z rovnico ...

Nekega dne pa so se nenadoma zamajala tla. Zazijala je široka luknja. Skozi to luknjo sta prilezla dva moža, oborožena do zob. Srepo sta ga pogledovala in segla po bodalih. Matjažek je zajokal. Nato sta se nekaj časa tiho razgovarjala v tujem jeziku. Potem sta mu prebila okove in ga po izkopanem rovu odvedla na prosto.

Matjažek se je jasno zavedal, da so ga ujeli Turki, o katerih je slišal že toliko groznega. Dedje so pripovedovali o njih tako strašne zgodbe. V turškem taboru je vladal silen vrišč. Psi so lajali, konji so hrzali, vojaki vpili ... Matjažka so začudeno opazovali in se režali.

Brkati Turek ga je povedel naravnost pred vezirja, ki je široko sedel na svoji mehki preprogi in se dolgočasil. Spraševal ga je to in ono, pa Matjažek ni razumel niti besedice. Vezir se je jezil, stiskal pesti in kazal svoje bodalo. Toda Matjažek je molčal. Končno se je vezir naveličal in odvedli so ga.

Potlačili so ga v vrečo in jo trdno povezali. Samo glava je bila prosta. Zavalili so ga na neko dvorišče. Ker je bil utrujen, je kmalu zaspal. Kmalu pa ga je prebudil otroški jok. Prestrašen je odprl oči in zagledal okoli sebe celo kopico dečkov v vrečah. Mnoge je poznal. Ta ali oni je bil iz domače vasi. Tončka so ujeli v gmajni, Tinčka, siroto brez staršev, pa so ujeli med razvalinami neke bajte. Mnogi so žalostno jokali in klicali očeta in mamo. Pa zaman.

Komaj so grajski branilci dognali, da je grad izpodkopan, so z vsemi močmi napravili odločen izpad. Tvegali so vse, tudi svoje življenje. Grof je bil med oblego že zdavnaj pobegnil po skrivnem hodniku na sosednji grad. Izpad je uspel. Turki so pobegnili.

Ko so kmetje-stražarji opazili bežečo turško vojsko, so se veselo oddahnili. Tudi vsi ostali so se z novim upanjem in novo vnemo vrnili v razdejane vasi, popravili koče, znova pozidali oskrunjeno in razdejano cerkev in znova zorali poteptana polja.

Turki so naglo zbežali. Pustili so za seboj le prazno taborišče. Ves plen, ki so ga bili naropali, so že prej odpravili v svoje dežele, na jug.

Vreče z dečki so obesili oslom na sedla. Zaman je bil ves jok. Če se je kateri le preveč cmeril, ga je stari Turek, ki je korakal ob strani, oplazil s svojo brezovko. Matjažku se je stiskalo srce, ko se je poslavljal od prelepih domačih krajev.

Čez dolgo vrsto dni so prišli globoko v turško deželo. Po golih brdih so samevale umazane vasi z razdrapanimi kočami. Cerkve nobene. Mesto belih stolpov so štrleli v nebo šilasti minareti turških molilnic. Po cestah so se klatili lačni psi in karavano besno oblajali. Gonjači so se jih komaj otepali, da niso popadli živine in dečkov.

Potem so prišli v veliko obmorsko mesto. Neštete množice so se drenjale po ozkih ulicah. Vsi so zadovoljno opazovali naropane dečke in se veselo režali. Mimogrede je videl Matjažek tudi morje in nešteto ladij.

V tem mestu so odvedli dečke na »čaršijo« (trg), jih razstavili in jih začeli prodajati. Prihajali so ljudje, jih otipavali in obračali. Dolga vrsta dečkov se je polagoma redčila. Vsakdo, ki so ga prodali, se je poslovil s presunljivim jokom.

Prodajal jih je brkat Turčin. Bil je zelo hud. Če so jokali, je zaklel in jih ošvrkal s pasjim bičem. Za pasom sta mu tičali dve nabiti pištoli in dolg handžar.

Matjažek ni dolgo čakal. Prišel je dolg možakar, v oguljeni obleki in z zamazanim fesom na glavi, ga pretipal in premeril od nog do glave. Potem sta se s prodajalcem dolgo pričkala, končno pa sta le udarila in možak mu je s kislim obrazom odštel pest denarjev. Nato je prijel Matjažka za vrat in ga prav trdo posadil na svojega osliča. Dolgo sta hodila.

Prišla sta v neko hribovsko mestece. Stari Turek, ki ga je kupil, je bil čevljar. Iz usnja in pisanih trakov je izdeloval opanke. In te obrti je hotel naučiti tudi Matjažka. Moral je sedeti v kotu in ga opazovati. Mimo delavnice so hodili ljudje, toda vsekakor mu ni bilo dovoljeno gledati na ulico.

Kljub grožnjam in udarcem se je od časa do časa vendarle ozrl čez ulico in se začudil, če je opazil kako zakrito žensko ali oboroženega postopača. Na prvi pogled je opazil, da se ti ljudje navadno vdajajo brezdelju, sede pred svojimi kočurami in kade. — Ko je stalo sonce že visoko, se je pojavil na vitkem minaretu možiček, napravil z rokami trobilo in zapel: »Allah-il-Allah.«

Čevljar je mahoma pustil svoje delo, razgrnil po tleh umazano preprogo, pokleknil in se začel klanjati in mrmrati čudne molitvice. Matjažek ga je z zanimanjem opazoval. Komaj je zadrževal smeh. Turek ga je jezno pogledal, nekaj zaklel in molil naprej.

Ko se je zvečer Matjažek spravljal spat, je ob svojem pogradu še pokleknil, sklenil roke in molil, kakor ga je učila mamica. Prosil je Boga, naj mu pošlje pomoč v to tujo deželo, da se bo mogel vrniti.

Stari Turek pa ga je napeto opazoval, potem pa ga je popadel za vrat in ga surovo pretepel. »Džaur!« je ves besen kričal in udrihal. Odslej je Matjažek molil skrivaj, molitev pa mu je postala še ljubša in dražja.

Preteklo je mnogo dni. Nekega dne pa mu veli stari čevljar, naj gre k studencu po vodo. Matjažek je rad ubogal. Pri studencu je bilo vedno zanimivo, saj so se zbrali tamkaj dečki in deklice iz vsega mesta, se malo poigrali in pomenili.

Toda danes je Matjažek začudeno ostrmel. Pri studencu je stal deček v beli suknjiči, ki se mu je zdel močno znan. Ah, saj to je sosedov Tinček! Tudi Tinček je ostrmel in se veselo nasmehnil. Pomežiknila sta si in si mimogrede šepnila nekaj besed. »Zvečer me čakaj!« je rekel Tinček.

Zvečer dolgo ni mogel zaspati. Srce mu je burno bilo. Potem je zaslišal pod oknom škripanje peska. Prisluhnil je ... V sosednji sobi je nekaj šumelo ...

Po prstih se je splazil k špranji, ki je režala v leseni steni, in opazoval. Na tleh je sedel Turek in v luninem svitu prešteval denar. Zvito se je nasmihal, se hahljal in mrmral v sivo brado nerazumljive besede. Za vse drugo okoli sebe je bil gluh in slep.

Pomirjen je stopil Matjažek k oknu. Tinček je že čakal. Govorila sta dolgo v noč. Kupil ga je neki slaščičar, len možakar, ki se pa zanj ni veliko brigal. Svobodno se je klatil po mestu, se ravsal s tujimi dečki in preganjal pse. »Ti,« je rekel, »jaz predlagam, da pobegneva. Bodi vedno pripravljen. Ko bo primeren čas, te pokličem, ne — zaskovikam kot sova, saj poznaš njen glas. Tedaj vzemi svoje stvari in beži ...« — Odslej sta se še večkrat sestala in se dogovarjala o pobegu.

V čevljarski obrti je Matjažek že precej napredoval. Turek ga je naučil rezati ozke trakove iz rdečega usnja, s katerimi je prepletal opanke. Včasih pa je vzel kak trak zase in ga skrivaj vtaknil v žep. Iz teh trakov je spletal ponoči vrv in jo skril v slamnjačo.

Neke pomladanske noči pa se je oglasila na drevesu sova in zapela s strahotnim glasom. Ljudje so prestrašeno bežali v hiše in zapirali okna. Bil pa je — Tinček.

Čevljar je klel in si mašil ušesa. Potem pa je ves razkačen pograbil svojo puško, pomeril v vejevje in ustrelil. Sova je utihnila. Turek se je zadovoljno zarežal in legel spat. Matjažek pa je skrivaj zajokal: »Oh, gotovo ga je zadel!«

Tedaj pa je priletel skozi okno kamenček. Matjažek je planil pokonci. Da, bil je Tinček, živ in zdrav. »Hitro!« mu je šepnil in počenil za ogel. Matjažek je v trenutku povezal culo.

Potem je pritrdil vrv in se spustil na tla. »Vse varno!« mu je šepnil Tinček. »Vzemi vrv, morda jo bova še rabila. Tako. Sedaj pa za menoj! Molči in ne povprašuj ...«

Hodila sta vso noč. Skozi mesto sta prišla neopažena. Le tu in tam je zarenčal pes, pa ga je Tinček takoj potolažil s skorjo kruha. Ko je vzšlo sonce, sta bila že daleč, visoko v hribih. Pri belem dnevu nista upala hoditi.

Splezala sta na drevo in se skrila v njegovih košatih vejah. Ptički so jima delali druščino. Daleč naokoli ni bilo videti žive duše. Pokrajina je bila pusta in skalovita.

Nenadoma pa je Tinček prestrašeno vzkliknil: »Za nama gredo!« Res, preko planote je pridrvel trop jezdecev. Ko so se približali, sta spoznala svoja gospodarja, čevljarja in slaščičarja, ter nekaj sosedov. »Pst!« je šepnil Tinček, »ne gani se!«

Ko so zasledovalci prišli do njunega drevesa, so se ustavili, razjahali, privezali konje k deblu in posedli v krogu. Nabasali so svoje pipe, kadili in se živahno razgovarjali o beguncih. Dečkoma je zastajal dih.

Napeto sta prisluškovala. Menili so se, da sta bržkone krenila na desno, v mesto, od koder so ju privedli. »Ha,« je rekel čevljar, »če ga dobim, bom rezal trakove z njegovega hrbta!« — »In jaz bom delal iz svojega smrkavca klobasice in čevapčiče!« se je ustil branjar. Na drevo pa ni pogledal nobeden.

Kmalu so odjezdili proti mestu, dečka pa sta se previdno odplazila na levo. Hodila sta noč in dan. Samotnim vasicam sta se zdaleč ognila. Ker sta bila belo oblečena, ju ni nihče ločil od belih skal. Drugi dan pa sta prišla k morju. Za hip sta iznenadena ostrmela. »Glej, to je najkrajša cesta domov!« je rekel Tinček.

Nedaleč proč je stalo košato drevo, v njegovi senci pa je spal ribič. Čoln je izvlekel na prod, sam pa je v opoldanski vročini brezskrbno zasmrčal. Gotovo je sanjal o bogatem lovu.

Dečka sta v hipu skovala načrt za napad. »Splezaj na drevo in mi spusti doli zanko!« je velel Tinček. Matjažek je nemudoma ubogal. Tinček je rahlo nataknil zanko na ribičeve noge, nakar jo je Matjažek pritrdil. Drugi dve pa sta mu nataknila na roki. Potem mu je Tinček zarjul na uho: »Hej, oče!« Ribič je planil kvišku. Tedaj pa so se zanke zadrgnile. Besno je zarjul. Tinček pa mu je vtaknil v odprta usta šop trave in mu jih zamašil.

Ko sta ga tako ukrotila, sta skočila v čoln, ga odvezala in odrinila na odprto morje. Turek se je trgal, pa zaman. Besno je hropel, toda kričati s polnimi usti ni mogel. »Le počasi,« mu je zaklical Matjažek. »Le dobro prežvečite, da vam ne bo škodilo. Potem pa le pokličite vaše hlačmane! Kar pa se čolna tiče — naj bo kot povračilo za najino ugrabljenje!«

Veslala sta na vso moč. Sprva sta krenila ob obali, da bi zabrisala beg, na samotnem mestu pa sta zaveslala na plano morje. Morje je bilo mirno. Prijetno se je pozibaval čolnič. Tinček je medtem preiskal čoln: »Halo, kruha, mesa in vode bo dovolj za tri dni!«

Ko se je sonce nagnilo v zaton, sta ugledala pred seboj samoten otočič. Brez pomisleka sta zaveslala proti njemu. Bil je neobljuden. Čoln sta pritrdila v skalnatem zalivu in skočila na suho.

Kmalu se je popolnoma znočilo. Ker sta bila utrujena, sta se ogrnila v jadrovino, se stisnila k skali in zaspala kot ubita. Vso noč sta prijetno sanjala o domu ...

Nastopilo je lepo, sončno jutro. Ko sta se prebudila, kar verjeti nista mogla, da sta res na zlati svobodi. Sklenila sta, da se na otoku nekaj časa radi varnosti pomudita.

Toda ko sta ga preiskala, sta razočarana spoznala, da je otok brez vode. »Torej takoj dalje!«

Matjažek je napravil iz žeblja in vrvice trnek in nalovil nekaj rib. Tinček pa je medtem splezal na najvišji grič in se razgledal po morju. »Hej! Vse varno!« je zaklical Matjažku.

Kmalu sta se odpravila. Prej pa sta še iz obrežne trave spletla šotorček, neke vrste kabino, in razpela na lesen kol jadro. Kako veselo je sedaj šlo! Brezskrbno sta vriskala in pela.

Nista pa opazila, da se je nebo med tem popolnoma stemnilo. Grozeči oblaki so ga prepredli čez in čez. Odnekod je pritulil veter in se besno zagnal v jadro. Valovi so se dvignili in zapljuskali. Na nebu so se vžigale strele ...

Vihar se je razbesnel do skrajnosti. Treskalo, grmelo in bučalo je, da drug drugega nista slišala. Njun čolnič je premetavalo kot orehovo lupino. Valovi so pljuskali preko robov v čoln.

Nenadoma pa jima je močan sunek vetra odtrgal jadro. Nista še vedela, da pomorščaki v vihri jadra zvijejo. Istočasno jima je odlomilo tudi drog, ki jima je služil za jambor. Sedaj so ju pograbili valovi in ju na svojih razpenjenih grivah nesli s seboj. Vsa v strahu sta zajokala.

Potem sta se pa osvestila, pograbila za vesli in jela krepko veslati. Ni mnogo zaleglo. Na vso srečo pa se je začelo jasniti. Svinčeno sivi oblaki, ki so prepregli nebo, so se jeli trgati in skoznje je zopet posijalo sonce.

Tedaj sta ugledala pred seboj nekaj belega. Matjažek je napel oči. »Zdi se mi, da je ladja.« — »Rešena sva! — Če so pa Turki ...« Da, če so Turki, bosta spet sužnja. »Nič ne de,« sta se tolažila, »k istim ljudem gotovo ne prideva!« Na vso moč sta zaveslala ladji naproti.

Tudi pomorščaki tuje ladje so ju že opazili. Bili so Uskoki, ki so pribežali pred Turki z juga in se naselili ob Jadranu. Bili so junaki. Brez nehanja so napadali turške ladje, da so se tako maščevali. Bili so strah in trepet grabežljivih tujcev.

Ko sta se dečka približala ladji, sta zaklicala na pomoč. S krova so jima odgovorili zategli klici. Takoj nato so jima spustili vrv in ju potegnili na krov. Čolnič, ki je bil že močno poškodovan, so prepustili valovom.

Nemudoma so ju odvedli pred kapitana. Ta je bil videti zelo hud in strog. Ko sta mu pa razodela, da sta krščanska dečka iz Slovenije, od tam, kjer izvirajo Sava, Savinja in Soča, se je veselo zasmejal, udaril po mizi in rekel: »Izvrstno, od danes sta naša!«

Nato ju je prevzel v varstvo brkati mornar in jima razkazal vso ladjo od krme do kljuna. Razložil jima je, čemu služi veliko, čemu malo jadro. Kmalu sta vse razumela.

Zelo sta se pa čudila tem možakarjem, ki so spretno in brez najmanjše vrtoglavice plesali po vrveh, razvijali in zgrinjali jadra, zraven pa veselo prepevali.

Toda kaj kmalu sta se tudi ona tega naučila. Plezala sta kot muhi, brez strahu in brez vrtoglavice. Zelo rada sta posedala visoko gori na prečnikih in se ozirala preko morske ravni v daljavo ...

V prostih urah so se gusarji zbirali v mračni kajuti. Posedli so v krogu, peli in si pripovedovali čudovite zgodbice iz svojega življenja. Mnogokdaj so tudi kockali. Vendar tega kapitan ni rad videl, ker so to igro prejeli od tujcev. Zato so kockali skrivaj.

Najlepše pa je bilo, ko so ti brkati možje pograbili meče in se šli mečevat. To so se jima iskrile oči! Toda niso jima dovolili, da bi se tudi onadva poskusila. »Ko bosta zrastla še za komolec!« so jima rekli.

Tako so pluli že mnogo dni. Potem so zapluli v skrit zaliv in se usidrali. Zvili so jadra in čakali. Mornarji so nemirno begali po krovu, pesem je utihnila. Videti je bilo, da so na dečka kar pozabili.

V opazovalnem košu vrh srednjega jambora je noč in dan čepel mož in se nepremično oziral preko morske gladine. Nenadoma pa je zaklical: »Hoj, že gredo! Benečani! Jadernica ...«

Da, v daljavi so zableščala bela jadra trgovske ladje, ki je bila beneška last. Uskoki in Benečani so si bili gorki, ker so Benečani po vsej sili hoteli osvojiti uskoško obalo in ker so se pajdašili s Turki. — V trenutku so gusarji razvili jadra in jadrnica je šinila tujcem naproti.

Ko je kapitan beneške ladje v daljavi opazil jadrnico s črno zastavo vrh jambora, je ves prestrašen poklical poveljnika vojakov, ki so ladjo spremljali. »Kaj naj storimo, vrli generale?« je vprašal. Poveljnik je namršil čelo in dejal: »Poskusimo ...«

Med tem so se Uskoki že dokaj približali. Skozi line v ladijskem boku so gledale topovske cevi. Skozi trobilo so pozvali Benečane, naj se vdajo zlepa, če ne se bodo zgrda. Če se vdajo, jim je življenje zajamčeno, če ne — kdo ve ...

Benečani so odgovorili s — topovi. Sedaj je zagrmelo tudi z uskoške jadrnice. Vnel se je hud boj. Jambori so se lomili, jadra so se trgala. Grmelo je kot ob nevihti, ozračje je bilo dušljivo od žvepla in smodnika. Uskoki so se dobro držali. Njihova ladja je bila manjša. Okretno je švigala sem ter tja in se izogibala kroglam. Končno so Benečani izobesili belo zastavo, znamenje, da se vdajo. Uskoki so jih pozvali, naj jim slede v zaliv.

V zalivu so beneško ladjo raztovorili in razorožili posadko. Plen je bil obilen. Prazno ladjo pa so izpustili zopet v svobodo. Ko je odhajala na plano morje, so Benečani kazali pesti. Nekdo od Uskokov pa jim je zaklical: »Čuvaj se senjske roke!«

Sedaj je zavladalo med Uskoki veselo razpoloženje. Nekdo je poiskal svoje gusle, sedel in zapel lepo pesem o kraljeviču Marku, ki je z visoke gore zalučal svoj bojni kij v morje. Dečka sta strmela in poslušala.

Nekaj dni so še ostali v zalivu in križarili sem ter tja. Matjažek je čepel na svitku vrvi in s trnkom lovil ribe.

Potem sta s Tinčkom na obali zakurila in pripravila pomorščakom slasten obed. Poverili so jima namreč službo kuharjev.

Nekega dne pa so razpeli vsa jadra in odpluli proti domači obali. Vozili so mimo belih mest, ki so kakor sokolja gnezda ždela ob mogočnem skalovju. Nihče jih ni ustavljal.

Ko so zapluli v domačo luko, je zagrmel v pozdrav top. Ljudje so pritekli na pomol in jih navdušeno pozdravljali. Saj so vedeli, da se vračajo Uskoki z bogatim plenom. Če so se vrnili, niso prišli nikoli s prazno barko.

Vrh mesta se je dvigala ponosna in močno utrjena trdnjava — uskoški grad, zavetišče slovitih »senjskih Uskokov«. Tujci so vedeli, da se tega sršenjega gnezda ne bodo nikoli polastili. Senj je nezavzeten. Za temi zidovi je bil vojni plen varen.

Toda Uskoki niso mirovali. V luki so se pozibavale ribiške jadrnice. Čas za lov je bil ugoden, zato so se nemudoma odpravili na lov. Bali so se, da jih prehite Čožoti, grabežljivi tujci z nasprotne obale.

Razvili so bela jadra in zapluli. Jadrnice so brzele kot galebi. V vseh čolnih je vladalo veselo razpoloženje. Veselili so se lova in lepega, sončnega dne.

Tedaj pa je priplula iz zasede benečanska galeja, ladja na vesla, ki je bila zelo okretna, hitra in prav nič odvisna od vetra, Uskoki so vedeli, kaj to pomeni: Benečani se bodo maščevali. — Streli so zagrmeli, prvi ranjenci so zaječali in se zgrudili.

Tudi ribič, ki je učil Matjažka in Tinčka jadrati, je omahnil med prvimi. Dečka sta bila sprva močno iznenadena. Potem pa je planil Tinček h krmilu, Matjažek pa je pograbil ribičevo puško, pocenil za jambor, pomeril in ustrelil. Dobro je zadel! Videl je, da je nekdo na galeji omahnil.

Streljal je, kar je mogel. Tinček pa je med tem zaokrenil jadrnico poroti obali. Upala sta, da pobegneta. Nenadoma pa je Matjažek kriknil, se zgrabil za glavo in omahnil ...

Ko je odprl oči, je ležal v postelji. Skozi lino je sijalo jutranje sonce. Ob postelji je stal Tinček, bled in prepaden. Ob vzglavju pa je ždel možakar s hudim pogledom, molčal in napenjal ušesa. »Kje sem?« je bolestno dahnil Matjažek. »Na benečanski galeji,« je odvrnil Tinček. »Ujeta sva. Pa le pomiri se! Ne bo nama hudega Mornarji so dobričine.«

Še nekaj dni je ležal, potem je ozdravel. Ladijski ranocelnik je spretno izlečil rano na čelu. Ko je bil zdrav, ga je plečat možakar odvedel pred kapetana. »Evo vam malega roparja!« je zabrundal stražnik in položil svojo šapo na dečkovo ramo. Kapitan pa je bil dobričina. Ko je zvedel, kdo je in od kod, ga je osvobodil.

Svobodno sta hodila po krovu, vse sta pretaknila, za vse sta se zanimala. Najrajši pa sta se mudila pri veslarjih, plečatih možakarjih, ki so bili priklenjeni k veslom. Zvečine so bili to kaznjenci — toda z zlatimi srci. Kako so ju božali in ljubkovali! Iz dneva v dan so sukali svoja vesla, trpeli vročino in mraz, nihče ni imel dobre besede zanje.

Spredaj na kljunu je sedel možakar in z lesenim kladivom tolkel na kovinsko ploščo takt, po katerem so veslali. Z budnim očesom je pazil na veslarje. Če je kdo le za hipec prepozno poprijel, je namignil pazniku, ki je neusmiljeno zavihtel svoj korobač.

Če so pluli v kako luko, so razvili benečansko zastavo, rdeče polje z levom sv. Marka, ki so ga častili za zaščitnika. Pred to zastavo je vse trepetalo razen — Uskokov. Galeja se je vračala v Benetke.

Med veslarji je bil eden, ki sta ga Matjažek in Tinček zelo ljubila. Bil je tih, molčeč. Toda če sta prosila, jima je pripovedoval — v domačem jeziku, da je doma tam daleč pod gorami, da so mu okrutni grofje razbili družino, njega prodali v sužnost, na galejo, sinka pa zaprli v grajsko temnico. »Močno ti je bil podoben!« je rekel in pobožal Matjažka po licu.

Matjažek je poskočil. »Jaz — jaz sem tudi pod gorami doma, mene so tudi zaprli ...« Veslar je ostrmel. Potem je zajokal in ga objel. »Matjažek, otrok moj!« — Tudi Matjažek je jokal.

Toda že je prihitel paznik in zavihtel svoj korobač. »Pusti otroka, ti ušivec!« — »Molči in pridi še!« je šepnil veslar. Potem je sklonil glavo in vdano prenašal udarce. Ni jih čutil. Njegovo srce je vriskalo ...«

Potem so prišli v Benetke in se zasidrali. Mesto je Matjažku zelo ugajalo. Mesto tlakovanih ulic so blesteli kanali, po katerih so švigale pisane gondole. V vodi so blestele prelepe palače in razkošne cerkve.

Posadka z galeje — razen veslarjev — je smela na kopno. Mornarji so oblekli boljše suknjiče, potežkali so svoje mošnjičke in veselih obrazov odšli. Eden izmed njih pa je vzel s seboj tudi oba dečka. Razkazal jima je mnogo lepot, vodil ju je od palače do palače. Kar omotična sta bila od vsega tega.

Ko sta se vrnila na krov, ju je čakalo presenečenje. Dali so jima lepo mornarsko obleko, kapitan jima je pa naznanil, da ju sprejme med mornarje.

Mornarji so zavriskali in ju dvignili na ramena. Navdušeno so ju nosili po krovu. Toda Matjažek ni bil nič kaj vesel. Venomer je moral misliti na ubogega očeta, ki gotovo joka pri svojem veslu in hrepeni po domu ...

Odslej je moral opravljati vse mornarske posle, kakor tudi Tinček. Neke noči, ko je stražil in so vsi drugi spali, pa je dozorel njegov sklep. Splazil se je v kapitanovo kajuto, izmaknil ključe od okov in zlezel v spodnje prostore, kjer so spali veslarji. Med tem je Tinček spustil v morje čoln in ga založil z živili in obleko.

»Bežimo!« je šepnil Matjažek očetu in mu odklenil okove. Splazili so se na krov. Oče je bil presenečen. Sklenil je roki in zahvalil Boga.

S krova so se neopaženo spustili v čoln in na vso moč odveslali. Toda niso krenili v mesto, marveč so ga obšli v širokem loku. Veslali so vso noč.

Ko je vzšlo sonce, so pristali na zapuščeni obali. Zaman so se ozirali po obzorju. Nihče jih ni zasledoval. Čoln so pustili ob bregu in se podali na pot v domovino.

Prispeli so v samotno vas. Nihče se ni zmenil zanje. Ljudje so bili vajeni postopačev in beračev vseh vrst.

Pred vrati neke hiše pa je sedel bradat možakar v težkem romarskem plašču. Da, na prvi pogled so videli, da je romar iz daljnih dežel, ki se vrača iz Rima.

Obstali so in ga vprašali, od kod in kam. Odgovoril je, da je doma v dolini reke, ki se imenuje Sava, in da se vrača v domačo deželo. Dolgo so se posvetovali. Končno so sklenili, da bodo potovali skupaj, toda nekoliko spremenjeno.

Oče Roban je poveznil na obrito glavo, ki bi ga utegnila izdati kot sužnja, visok laški klobuk. Zaprl je oči in Matjažek ga je vodil kot slepca od hiše do hiše. Ljudje so ju pomilovali in jima nosili darov, kruha, sadja in drobiža.

Tinček pa si je ogrnil romarski plašč, si poveznil na glavo širokokrajni klobuk in vodil romarjevega osliča. Romar je neprestano molil. Ljudje, ki so ju srečevali, so prosili starca za blagoslov in kak spominek iz svetega mesta.

Potovali so noč in dan. Želeli so čimprej priti iz nevarne Benečije. Sreča jim je bila mila. Nihče jih ni prepoznal. Po marsikateri prečuti noči so končno prišli srečno v svojo domovino, kjer so se po dolgem času zopet sešli s svojimi dragimi. Nemogoče je popisati svidenje, ko so vaščani mislili, da so naši junaki izgubljeni in že davno mrtvi. Ko so domači zvedeli za vso povest in prestano gorje, so slavili junaškega Matjažeka in njegovega prijatelja Tinčka.


(Konec)