Matilda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Matilda
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 8. junij 1898, letnik 31
Viri: 128
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

... Srce me zaboli, Matilda, kadar te poljubim. Že zdaj je tvoj obraz bled in prozoren in le malokdaj se zasveti pod to mehko kožo kaplja krvi; že zdaj se prikazujejo na tvojih ustnicah sledovi uvenelosti in le časih zatrepeče na teh krasnih valutah polna rudečica. Zdi se mi, da poljubljam obraz mrličev, Matilda! ... Koliko dnij še? — in tvoje sklenjene mrzle roke se bodo oklepale svetega razpela in venec iz belih rož bodo ovili krog tvojega čela! ...

Kadar sem prišel k njima na posete, sedela je mati moje ljubice v visokem, starinskem naslanjaču, zakopana v blazinicah, s sključenim hrbtom in gubave, koščene roke so bile naslonjene na ročaje. Pila je lipov čaj in molila rožni venec. Vzdramila se je le časih za hip, pogledala z nezadovoljnimi, sivimi očmi krog sebe in opomnila nekaj povsem tujega in nepričakovanega, kakor da se pogovarja z dušami davno umrlih oseb.

Midva z Matildo pa sva slonela ob oknu in najina lica so se skoro dotikala. Zastor je bil odgrnjen in videlo se je daleč po vsi lepi krajini. Tam na zahodu, tam v rudečem solnčnem prahu se je svetil gozd, kakor posejan z rubini; visoko nad belimi poslopji, pod goro se je dvigal stolp, obit z zlatimi pločami; nebo je plavalo nad nama kot jasno, tiho morje; a tam spodaj so šumeli črni hrasti in pod njihovimi debli so se raztezale vedno širje in dalje nedoločne sence. Sanjalo je tam doli in šepe­talo; to je bila temna voda, ki se je valila v lenih, širokih valovih prav mimo najinega okna.

„Kaj se ti zdi, kaj je na oni strani, tam v solnčnem prahu? Tu pri nas ni nikdar take svetlobe ... Jaz mislim, če bi stopila tja, postalo bi tudi ondi hipoma vse temno in strašno.”

„Zakaj misliš tako?”

„Česar se dotaknem, zdi se mi, da izgubi v tistem trenotku vso lepoto. Rožo denem na prsa, pa uvene ... Ali je to samo na mojih očeh, ali je morda v resnici tako? — Glej, senca je prišla do stolpa ...”

Matilda se je nagnila nižje in njen obraz se je pritisnil k mojemu. Spreletelo me je mrzlo po vsem telesu; njeno lice je bilo hladno in njene oči so gledale vprašujoče in prestrašeno.

„Ah, da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč! Ali vidiš ono gorko, rdečo svetlobo? ... Kakor da zahaja vse življenje, in da ne pride solnce nikdar več.”

Poznalo se je iz njenega glasu, kako se je mučila dolge noči, brez spanja, s potnim obrazom in z naporno dihajočimi prsimi. Čutila je, da se ji bliža nekaj strašnega, a ona se je odvračala in za­tiskala trepalnice.

O mrtvih deževnih dneh, kadar ni bilo vse naokrog ničesar druzega, kakor siva, dolgočasna megla, — ali o solnčnem zahodu, kadar so pričele stopati od neba velike, tihe sence, — postali so njeni pogledi vznemirjeni, in govorila je zmedeno in hitro, kakor da sanja v vročici. Ne mogla bi si razlagati svojega strahu, a v srcu ga je čutila vedno jasneje.

O smrti ni govorila nikdar in zdi se mi, da tudi mislila ni nanjo. Kadar sem jo videl, kako se je oklepala življenja in solnca z vsemi svojimi željami, — kako je iskala nervozno svetlih žarkov in glasnega veselja, da bi se ubranila svoje nejasne slutnje, — zdela se mi je podobna metulju, ki frfota z onemoglimi krili krog razcvele rože, opaja se v njenem vonju in umira v zadnji razkošni pijanosti ...

A jaz te ljubim, Matilda! Ne v sentimentalnih besedah, ki sem jih govoril časih o krasnem večeru, ko sem te pritiskal k sebi, ti ljubica moja, — ne v pismih, pisanih v krasnem, patetičnem slogu in posejanih s parfamiranimi verzi, – ne v vročih poljubih in objemih nisi mogla videti moje ljubezni. Moja ljubezen je bila skrita globoko v srcu, grenka in trpljenja polna: - ljubezen človeka, zaljubljenega v mrzel marmornat kip, kakor je bil zaljubljen Henrik Heine, naš ljubljeni žid ...

Oprosti, Matilda, da zakrivam svoj obraz z masko tradicijonalne ljubezni, polne predpotopnih besed. Kadar skinem to težko masko, izlilo se bo iz mojih oči toliko vročih solz, da ne bo treba za­livati tvojega groba, Matilda! ... A zdaj so te solze še globoko skrite ... nagni se k meni in ljubi me! ...

To so stari papirji, kakor se lahko pozna iz sentimentalnega sloga in visokoletečih izrazov. Črnilo je obledelo in robovi so začeli rumeneti ...

Ah dà! Na Matildinem grobu raste trava, — visoka trava, pomešana z osatom. Ni ga bilo, da bi zalival rožam na gomili in moje solze so se posušile izvanredno hitro ...

Moja današnja ljubica ima polna, rudeča ustna in oči črne in žive, kakor sam satan.

Ime ji je Ninetta.