Matica je strah
| MATICA JE STRAH Janja Vidmar |
| |||||||||||
Spoznaj Matica! Ker toliko ve, se je preselil v 3.B!
Matic in Uroš sta tudi med poletnimi počitnicami neločljiva kot špinačni pire.
Kamor gre Matic, odnese tudi Uroša, in kamor zbezlja Uroš, se mu na pete obesi Matic. Precej stvari počneta skupaj, le zajtrkujeta, kakata in včasih sanjarita vsak zase.
No, in zadnjič je Matic ravno prisvetil k Urošu, da bi na vrtu za lopo postavila vesoljsko središče za polete na Mars, ko se mu je korak v zadregi ustavil na pragu dnevne sobe. Na kavču, kjer po navadi vse štiri moli od sebe Uroševa babica, in na zofi, kjer po navadi vse štiri od sebe moli maček Muki, so sedeli gostje. Nič niso moleli od sebe, bili so lepo poravnani s kavčem ter zofo in se pomenkovali z Uroševimi starši.
Uroš se je zdolgočaseno valjal po tleh in listal po reviji z igricami.
»0, lej ga, Matic,« je prešerno dejal Urošev oče, »sedi k nam ... Naj ti predstavim Uroševega bratranca Nika ...« Matic je pogledal bledega fanta, ki je izgubljeno buljil v risanko na devedeju.
»Fino,« je nestrpno skomignil Matic, »se gremo zdaj vesoljce?« »Superca,« se je razživel Nik, a je od karajočih pogledov, ki so deževali s kavča, kar zlezel nazaj vase.
»Ne moremo ... haaaaaah ... ker Nik ne sme teči,« je zazehal Uroš in se prevalil v turški sed. »V moji sobi se lahko gremo monopoli.« »Pa saj ne bomo tekali,« se je čudil Matic, »iz kamnov bomo zgradili stojalo za raketo, potem pa bomo ...« »Matic ...« ga je ustavila Uroševa mama in pomignila proti svetlolasi gospe z zaskrbljenim obrazom in gospodu s hudomušnim nasmeškom, »to sta Nikova oče in mama ...«
»Fino,« je zajel sapo Matic, da bi Uroševo mamo lažje zasul s podatki, pomembnejšimi od mam in očetov.
»Ker sva se z Urošem zmenila, da bova zgradila vesoljsko postajo in ...« Zmanjkalo mu je besed. Odrasli so bolščali vanj, kot da so ga popikljale vesoljske ošpice.
Urošev oče je srknil požirek kave, v sobo pa je prišla Uroševa babica in nevljudno zinila: »No, kaj je kdo temu ubogemu otroku že razložil, da Uroš odhaja z Nikom na morje?« Matica je presekalo kakih pet strel z jasnega neba v dnevni sobi. Njegov najboljši prijatelj bo odplaval na počitnice, sam pa bo vse poletje grizljal omet v svoji sobi? Oče mu je pred dnevi grozil z Iepotami Triglavskega narodnega parka, ampak Matic se je oklepal Uroševe mikice in rjovel: »Brez Uroša ne grem nikamor!«
»Prav, pa naj gre še Uroš z nama,« je popustil oče.
»Ampak z Urošem hočeva na morje!
Se potapljat, lovit meduze in skakat na glavo! Brez njega ne grem nikamor!« je pihal Matic. »Zaslužim si, učiteljica Mojca je napisala, da sem se izkazal pri računanju in branju!«
Oče si je s,kazalcem pogladil brado in modro pripomnil: »Če se prav spomnim, je v spričevalo napisala tudi, da tvoje vedenje ni vzorno ...«
Maticu so se zlobno zasvetile oči:»To je napisala samo zato, ker nisem več vanjo!« »No, prav,« se je predal oče na celi črti, »upam, da nista nameravala sama na morje ...«
ln zdaj si hoče Uroša prisvojiti nekakšen bratranec, bled kot mlečni riž. Ni pošteno!
Samo zato, ker zgleda bolehno, si še ne zasluži njegovega najboljšega prijatelja vseh časov! »... je Nik astmatik,« je iz daljave do njegovih ušes priplaval glas svetlolase gospe z zaskrbljenim obrazom. »Morski zrak mu bo dobro del ...«
»Ampak jaz sem si prvi rezerviral Uroša,« je trmoglavil Matic. »Saj je samo vaš bratranec ...«
»Nečak,« ga je popravil Nikov oče s hudomušnim nasmeškom.
Maticu se je čeljust povesila do kolen. Ali je nečak več kot bratranec? Zdaj bo moral z očetom na neko trapasto jezero, ki je veliko komaj za stotinko morja, ker njemu vedno preostanejo najmanjše stvari. In potem bosta pohajala po nekem dolgočasnem parku, čeprav imajo podobnega itak zraven šole. V ozadju bo Triglav, prava reč, v ozadju njihovega parka so tobogani!
Kot kupček žalosti se je sesedel k prijatelju na preprogo.
»Na morje greš?« je mukoma izdavil.
Uroš je brezvoljno pokimal.
»Boš vzel masko in plavutke?« je Matica ščemelo v očeh.
Uroš je brezvoljno odkimal:
»Nik se ne sme potapljati, ker lahko dobi napad.« »Dolgčas ti bo,« je privoščljivo zaključil Matic.
Potem ga je zapekla slaba vest. Uroš je klasa. Zasluži si megatronsko kulske počitnice. Poškilil je proti Niku, ki je z daljincem preklapljal programe na televizorju.
Matic je pomislil, da njima z Urošem tega nikoli ne dovolijo, ker so televizorji zelo dragi. Torej je tale Nik razvajen kot važička Lučka s svojo zbirko lizik.
»A se gremo monopoli?« je pogumno vprašal. Bo že zdržal brez Uroša. Zdaj ko ni več v Lučko in Megi, bo itak umrl od dolgočasja. Potem bo pa vsem žal.
»Zakaj pa ne bi vzeli s sabo še Matica?« je nedolžno navrgla Uroševa babica, ki je pod okrasnimi blazinami iskala svoje naočnike.
Matic je zadržal dih. O, stokrat hvala, ljubi bogec in Spejskavboj in Strašni Hulk!
»Špica!« je zažarel Uroš in se prevalil na bok. »Z mrežo bomo lovili meduze ...«
Nikova starša sta bila videti ZA, zato je Matic poskusil:
»Pa fuzbal bi nabija...«
Beseda mu je obtičala v grlu. Fuzbal, jasno odpade, pozabil je, da ima Nik bolezen, asno ali nekaj podobno nevarnega.
»Bi zmogla trojico?« se je Uroševa mama pozanimala pri Nikovi mami.
»Zakaj pa ne,« je zaskrbljeno odvrnila svetlolasa gospa.
Nik se je nasmehnil, Uroš in Matic pa sta udarila fajfko.
»Seveda je treba govoriti z Matičevimi starši,« jih je miril Urošev oče.
»Mala malica,« je samozavestno izjavil Matic.
Pa ni bilo čisto tako.
Matičeva mama je ugovarjala, da lahko oče brez Matica utone v sedmerih Triglavskih jezerih.
Oče je menil, da zadostuje že eno samo.
Matic je hotel na morje.
Matičevi mami se je zdelo, da bo očeta brez spremstva v narodnem parku požrl medved.
Oče jo je potolažil, da bo splezal na najvišjo smreko.
Matic je hotel na morje.
Mama je obupala.
Oče je popustil. Matic je zmagal.
Čez nekaj dni so v trgovini s športno opremo nakupili nove plavutke, dihalko, nogometno žogo, podvodno masko, mrežo za meduze, dvojne kopalke, natikače in brisačo z napisom CocaCola, v drogeriji pa mleko za sončenje, ki se ob dotiku s kožo obarva zeleno.
Matic je noč pred odhodom od razburjenja spal komaj eno dolžino sanj.
To bodo njegove najboljše počitnice doslej! Z Urošem bosta nalovila meduze in z njimi strašila punce! Nik bo počival.
Nabirala bosta sveže fige in jih prodajala turistom. Nik bo stražil. Potapljala se bosta in iskala skriti zaklad. Nik bo ...
Nenadoma ga je mama izruvala iz postelje in ga posadila k zajtrku.
Matic je šele nad lončkom kakava odprl levo oko.
»Je že jutro?« Potem ga je prešinilo:
»Na morje grem!«
V treh minutah, ker je tri pravljično število, je bil umit, počesan, zoboščetkan, ušesotrebljen in v kratkih hlačah. Na hodniku so ležale japonke, ki jih v avtomobilu preprosto zbrcaš z nog, ob njih pa nabasana nahrbtnik in torba s sladkarijami.
Na vratih je odjeknil zvonec in oznanil začetek Matičeve največje pustolovščine doslej.
Nepopisna gneča v avtokampu Zvezda je vznejevoljila Nikova starša.
Oče je avtomobil podrsal ob sosednjo prikolico, da mu je hudomušni nasmešek zbrisalo z obraza, mama pa se je zgrozila ob pogledu na pse, ki so tekali med prikolicami in šotori, ker je Nik alergičen na pasjo dlako.
Fantje so odmetali prtljago in smuknili v kopalke, Nikov oče je pod baldahinom pred prikolico sklenil postaviti električni žar, Nikova mama pa se je spotikala čez torbe, potovalke, nahrbtnike in spalne vreče, da bi spravila v red prikolico.
»Psssst ...« je šepnil Nik, ko je mama zapustila prikolico, da bi pomagala očetu.
»A bi gledali grozljivko na laptopu?«
Matic in Uroš sta osupnila. Nik pač ni bil videti kot nekdo, ki si upa.
»Potapljanje lahko počaka,« se je zazdelo Urošu.
»Ampak samo, če je res huda,« je zagodrnjal Matic, ki ga je vleklo v vodo.
»Boš že videl,« mu je obljubil Nik, »samo paziti moramo, da nas ne dobi moj oči.«
Povohunili so, kaj počneta njihova šefa varuha.
Nikov oče je šaril okrog žara, ki ga ni znal sestaviti, mama pa mu je glasno prebirala navodila za uporabo: »… identificirati ustrezno komponento in primarni cilj, ob predpostavki, da napaja izhodna katoda dvesto dvajset voltov ...«
»Nadrsala sta,« je zamrmral Nik in se povzpel v prikolico.
Matic in Uroš sta mu razburjeno sledila. Kri in žaga morata biti, drugače je film zanič, je Matic držal pesti.
Posedli so okrog mize, Nik je iz ovitka slovesno potegnil plošček in DVD je bil nared. Uroš je na površino odložil vrečko penastih bonbonov, Nik pa majceno belo reč, ki je Matica spominjala na prerezano vodno pištolo.
»Kako si že rekel, da se reče tej stvari?« je napenjal možgane. Nikov oče mu je med potjo pojasnil, da Nik včasih težko diha. Še posebej, kadar se vznemiri ali vdihne prah, pasjo dlako in podobno.
V beli napravi pa je zdravilo, ki mu lajša posamezne napade ...
»Inhalator,« je nejevoljno odvrnil Nik, ne da bi umaknil pogled z monitorja, kjer se je iz teme izluščila zapuščena, razpadajoča hiša z okni, ki so zlovešče bolščala v gledalca.
»Tvoj oče pravi, da brez njega lahko tudi umreš,« je radovedno vrtal Matic.
»Pozabi!« se je razjezil Nik. »Z mano je vse v redu!«
»Zakaj ga pa rabiš med grozljivko?« ni odnehal Matic.
Nik je odgrnil zaveso na oknu in poškilil v predprostor, kjer je oče besno kriliI z rokami, mama pa je lačno zrla k sosedu, ki je na žaru spretno obračal kurja bedrca.
Film je postajal napet. Nekaj mladih ljudi se je pred neurjem zateklo v staro, zloveščo hišo, ovešeno s kot volna debelo pajčevino. Po kotih so plesale sence, po trhlih deskah podgane in skrivnostni koraki so oznanjali, da v hiši niso sami. Zdelo se je, da se hiša prehranjuje z ljudmi, in ko so se škripalnocvileče odprla vrata gromozanske stare omare, je Nik planil k prenosnemu računalniku in ga izključil. »Hej!« sta hkrati zavpila Matic in Uroš.
»Zdaj je najbolj napeto!« »Saj ... ravno zato,« je zasopel Nik, tedajci pa je Nikov oče prišel v prikolico po kabelski razdelilec. Poklopil je računalnik in se namuznil:
»Fantje, v vodo, da ne bo morje prej izhlapelo!« Potem je zagledal prazen ovitek ploščka.
»Nik, dobro veš, da ne dovolim takih filmov.
DVD je pospravil v predal, fante pa poslal na svež zrak.
»Da mi ne zarjavite,« se je pošalil, ob pogledu na električni žar pa se mu je obraz spet pomračil.
»Z očetom greva v mesto po nakupih.
Takoj se vrneva, sami ne hodite na plažo,« se je oglasila Nikova mama. Iz žepa sinovih kratkih hlač je izvlekla inhalator in preverila, ali je v njem še dovolj zdravila.
Nika je hotela pobožati po laseh, a se ji je pravočasno izmaknil. Mame so pač mojstrice spravljanja v zadrego.
Nikov oče je medtem iz žara izvabil glasen pok. Zacvrčalo je kot pohan kalamar in iz rešetk se je pokadila črna vijuga.
»Santakruzmarička!« je Nikov oče zacepetal po tleh in po razbeljeni plošči zlil tetrapak soka. »Z mamo bova v mestu kupila navaden roštilj in oglje, tole ropotijo pa bom zabrisal v smetnjak!«
Nikava mama je vdihnila vonj po pečenju s sosednjega žara in odšla po torbico.
»Gremo fuzbal?« je ognjevito vprašal Nik, ko je domači avtomobil izginil za ovinkom.
»Kul,« je rekel Matic, Uroš pa je izpod ležalnika že zbrcal žogo.
»Šibajmo na cesto, je več prostora!« je Nik stekel proti recepciji.
»Kaj če dobi napad?« je Matic vprašal Uroša. »Boš ti poklical rešilca?«
»Saj ima zdravilo v žepu,« je menil Uroš in žogo podal Maticu. Ta jo je preigral med vrvicami šotorov in jo brcnil proti Niku, ki jo je ustavil z nogo ter odprl svetovno prvenstvo v nogometu med Slovenijo in Ameriko.
»Več držav bi moralo tekmovati,« se je zdelo Urošu.
»Podaj!« je vzklikal Nik in pokašljeval od prahu, ki se je dvigal izpod avtomobilskih gum. Predrzno se je podil med vozili in včasih odskočil v zadnjem trenutku.
»Ej, mislil sem, da lahko umreš,« ga je občudoval Matic.
»To mislita moja dva,« je prezirljivo rekel Nik in žogo pomeril proti golu med drevesi.
Tedajci pa se je kot okrogla senena kopica za njo zapodil četrti igralec, kuštrav psiček z belo liso med ušesi. Z vlažnim smrčkom se je podrgnil ob Uroševe gole noge, ne da bi zabevskal.
»Pazi, da ga ne pohodiš!« se je ustrašil Nik.
»Priden kuži!« je vzklikal Matic in mu skušal odvzeti žogo.
Zatopljeni v igro so spregledali avtomobil, ki je zavijal proti njim. Nik je stekel po žogo, psiček ga je prehitel, zacvilile so zavore in oba je ovil oblak prahu.
Iz avtomobila je kot vzmet šinila Nikova mama, da ji je slamnik odletel po tleh.
»Ljubi bog!«
Oče je jezno zaloputnil z vrati. Pobral je žogo s tal in jo s tako ihto zabrisal v avto, da jo je psiček od strahu pobrisal neznano kam.
Nik je prebledel in začel loviti sapo. V prsih mu je piskalo, dihal je kratko in sunkovito, kakor da bi se mu skrčila pljuča. Nerodno je tipal po žepu, vendar je mama iz torbice že potegnila rezervni inhalator in mu ga ponudila. S pomočjo zdravila se je njegovo dihanje spet umirilo.
Matic in Uroš sta nemo ždela ob strani.
Matica je prvikrat prešinilo, da je superca biti zdrav, pa še zastonj je. Nik se mu je nenadoma zazdel zelo pogumen. Veliko več strahu mora premagati kot drugi, da si toliko upa. Mogoče si zato zasluži biti razvajen.
»Nik, pričakoval sem, da boš pametnejši,« ga je blago oštel oče.
»Midva sva kriva,« sta hkrati zaklicala Matic in Uroš.
Nik se je brez besed izvil iz maminega objema in odkorakal proč.
»Pusti ga, se bo že pomiril,« je Nikov oče ustavil Uroša, ki je hotel za njim.
Popoldne so se nad avtokampom zgrnili črni, odejasti oblaki in zadušili vsako sapico. Zrak se je spremenil v pregret, negiben mehur.
Matic je ležal v viseči mreži, ki jo je Nikov oče napel med drevesi, Uroš v napihnjenem čolničku, Nik na ležalniku.
Njegovemu očetu je uspelo brez požara razpihati žerjavico in pripraviti roštilj, zato je mama nehala zavidati sosedovim in urno pripravila ducat piščančjih nabodal.
»Gremo fuzbal?« je šepnil Nik proti Urošu.
»Kje je žoga?« je šepnil Uroš proti Maticu.
»Čakam vaju pri rampi,« je šepnil Matic in se prekobalil iz mreže.
Nik je vstal in se pretegnil.
»Malo gremo naokrog,« je zaklical Uroš.
»Ne predaleč, kmalu bo večerja,« jih je opozorila Nikova mama.
»Če se bo ulilo, bom znorel,« je Nikov oče jezno pogledoval v oblačno hribovje, ki je raslo na nebu.
Uroš in Nik sta vljudno rekla: »Res je grdo vreme ...« in se odsprehodila po cesti proti recepciji, kjer so sprejemali nove goste.
Matic ju je z žogo v rokah čakal pri spuščeni zapornici.
»Gremo tja čez, v gozd,« je pokazal proti zaraščeni stezi, ki je izginjala v visokem grmičju.
Z rokami so razprli goste veje in se znašli sredi gostih krošenj. Debele korenine so rasle kot stopnice. Suhe veje so jim bingljale pred očmi kot sulice.
»Vau ...« je šepnil Matic, »kot v grozljivki ...«
»Kje bomo nabijali fuzbal?« se je oziral Uroš. »Vse je zaraščeno.«
Steza se je kmalu razširila v jaso, ravno prav veliko za tri nogometaše, žogo in vesoljsko prvenstvo v galaktičnem nogometu.
»To bo gol!« je Matic pokazal na drevesno rogovilo.
Nik je jaso premeril z dolgimi koraki in mračno rekel:
»Tukaj me oče in mama ne bosta našla! Ne bosta mi težila!«
S sredine je začel Uroš. Preigral je Nika in še nikoli se ni zgodilo, da bi se na igrišču pomerile kar tri vesoljske ekipe.
Nik ni maral zaostajati, zato se je metal pod noge ali pa frcal Uroševe gležnje.
Matic se je tako razživel, da je žogo brcnil daleč čez gol.
»Kje je?« je spraševal.
»Žoga je tvoja,« je skomignil Nik.
»Ti si jo brcnil, ti jo poišči,« mu je zabrusil še Uroš.
Matic jima je pokazal jezik in prestopil vozel debelih korenin. Listje je zašumelo kot spenjeni mehurčki kokte in Matica je pogoltnilo grmovje.
Nik in Uroš sta se spogledala in se podvizala za prijateljem. Veje so ju pikljale po obrazu, ko sta se kot smrkelj vlekla skozi podrast. Polomljeni vršički so pričali, da Matic ni daleč. Muhe so jima brenčale okrog ušes, oblaki so grozili, da bodo popadali z neba.
Nenadoma se je razgrnilo grmovje.
Pred njima je stal opraskan in skuštran Matic z žogo pod pazduho. V obraz je bil bled kot testo za pico.
»Kaj ti je?« je vprašal Nik.
»Tole morata videti,« je izdavil Matic in ju povlekel za seboj.
Zrinili so se skozi tesno prepletene veje in čmoknili na nekaj trdega.
»Auva,« si je Uroš potolkel koleno.
Zlizane tlakovce je preraščal plevel kot gosta brada.
»Nekdo je sredi gozda naredil cesto?« je šepnil Nik.
»Ne, ne cesto ...« je izdavil Matic in ju porinil predse. »Tole ...« Uroš in Nik sta zagledala najstrašnejši prizor, odkar sta Janko in Metka sredi gozda uzrla hišico iz lecta.
Pred njimi je stala hiša, podobna nasedli ukleti ladji. Vanje so bolščala okna s polomljenimi polkni. Strešni tramovi so spominjali na gola rebra. Na verandi pred hišo je v vetru gugalnik škripal kot kup starih kosti. Trhlo ograjo je goltal plevel, po zidovih pa se je plazil bršljan. Vsenaokrog se je svedralo suho listje, po tleh so ležale smeti in ptičji kakci.
»V tej hiši straši ...« je spoštljivo rekel Uroš.
V odgovor je zatulil veter v krošnjah in hiša je zaječala kot starka na smrtni postelji. Nik se je od strahu oklenil Uroša, ki se je tiščal k Maticu. Nebo nad njimi se je zgostilo v kremo, ki se je pocejala na razpadajočo streho.
»Misliš« da je živa?« je vprašal Matic, ki je hišo požiral z očmi. Čisto takšna je bila kot v grozljivki na računalniku. Ko bi vsaj lahko poškilil skozi kletno okno! Z lahkoto bi odstranil strgano zaščitno mrežo.
»Kaj, če je živo?« nista razumela Uroš in Nik.
Matic je razočarano vzdihnil. Tako je, če prijateljem primanjkuje pustolovske žilice! Uroš in Nik sploh ne razumeta, da gre za največje odkritje v vesolju.
»Hiša vendar,« je pojasnil, kot da se pogovarja z dojenčkoma. »Gremo pogledat?«
»Si nor?« je Nik prestrašeno zajel sapo.
»Odpade,« je odkimal tudi Uroš.
Matic je mrzlično premišljeval. Nekako ju mora spraviti vsaj do verande. Potem ju bo lažje pregovoril. Prav nič mu ni bilo do tega, da bi hišo preiskal sam. Če po sobanah razgrajajo duhovi, je pametno imeti pri roki prijatelja.
»Poberimo se od tukaj, ulilo se bo,« je s tresočim glasom predlagal Nik.
Matic se je odlepil od Uroša in se pognal proti razmajanim stopnicam. Pomeril je in se ozrl proti prijateljema. Potem je žogo z vso močjo zabrisal skozi pritlično okno.
Drobci stekla so zažvenketali po tleh, nekje v hiši je poskakovala žoga, dokler njen odmev ni utihnil.
Uroš in Nik sta se spogledala.
»Kdo si upa po žogo?« ju je izzival Matic.
»Ti si nor,« je rekel Uroš.
»Jaz grem domov,« je sunkovito dihal Nik.
»Revi! Šlevi šlevasti!« se je razjezil Matic.
»Vlecimo slamice ali pa ne bosta več nabijala fuzbala z mojo žogo!«
»Jaz grem domov ...« je neodločno ponovil Nik.
Matic je s tal pobral tri travnate bilke in eno odlomil.
»Kdor potegne najkrajšo, gre v hišo po žogo.«
Nik je pogoltnil slino in vlekel prvi.
Globoko si je oddahnil.
Uroš ni imel sreče. Buljil je v odlomljeno zeleno vejico, potem jo je zabrisal čez ramo.
»Grem,« se je jezno zazrl v Matica, »ampak ti boš kriv, če me ne bo nazaj!«
Po stopnicah se je povzpel na verando in za trenutek obstal pred vrati.
Matic je zadržal sapo.
Nik je hlastnil za zrakom.
Uroš je prijel kljuko in vrata so se škripajoče odprla.
Sredi neba se je kot debela žila zableščal blisk. Počilo je kot na sodni dan.
Uroš je izginil v hiši. Za njim so glasno zaloputnila vrata.
Nik je otrpnil, Matic je vznemirjeno čakal.
Vendar o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha.
»Uroš?« je šibko zaklical Nik.
»Uroš!« je zavpil Matic.
Nebo se je skrčilo in izpustilo gromozanski prdec. Od grmenja so se stresle počene šipe v oknih. Nov blisk je razparal nebo, da je votlo zabobnelo.
Maticu je razbijalo srce. Mogoče je v hiši zaklad. Uroš ga je že odkril in zdaj ga hoče obdržati zase. Odpade. Sam je našel hišo!
»Po Uroša grem,« je odločno rekel, ampak Nik ga je zgrabil za komolec.
»Pojdiva skupaj!«
Matic ga je odrinil.
»Ne! Ti raje straži! Če pride tvoj oče, zažvižgaj! Saj znaš, kajne?«
Nik je prebledel.
»N-n-nočem o-o-ostati sam tu-tu-tukaj ...« je izdavil s šklepetajočimi zobmi. »Ti straži!« Še preden je Matic utegnil prešteti do tri, se je Nik pognal do verande in boksnil v vrata. Hiša ga je pojedia, kot bi mignil.
Vrata se sama zapirajo, je pomislil Matic. Hiša je živa. Kadar je žejna, voda sama priteče v pipe. Kadar je lačna, vanjo vstopijo ljudje. Ker je zapuščena, ji je dolgčas. Zato ljudi spremeni v duhove, da jo naselijo za celo večnost ali kaj podobnega. Za milijon petsto trilijonov let.
Tako globoko je premišljeval Matic in čakal, da ga hiša postavi na laž. Ampak za Urošem in Nikom se je izgubila vsaka sled.
»Urooooš ... Niiiiik!« je zaklical, od strahu ga je pritisnilo lulat.
Na licu je začutil dežno kapljo. Kdo je rekel, da je cmera? Nebo joče, ne on! Obotavljal se je. Naj se odpravi na reševalno misijo, tako kot Tom Cruise v Misiji nemogoče, ali naj jo ucvre v avtokamp po pomoč?
Približal se je stopnicam in strmel v gugalnik na verandi, ki se je divje zibal v sunkih vetra. Ne, v tej hiši ni zaklada, je zaključil, samo duhovi in prikazni.
Prijatelja je spravil v grdo kašo, zdaj ju ne sme pustiti na cedilu. Čeprav ga od strahu že tišči kakat. V resnici ga malce sili na bruhanje. Ja, slabo mu je v želodcu.
Kot bi mu nekdo po vrvi spuščal kamne v trebuh in jih prelil z omako iz driske.
Z roko je potisnil vrata, da so se pred njim odprla kot režeča usta.
Ojej, mogoče kdo stoji za njimi!
Stegnil je vrat in poškilil v kot. Debele zavese pajčevine so zanihale v pišu vetra, ki ga je skupaj z Maticem zaneslo skozi vrata. Zašelestel je star papir na tleh in nekje se je zakotalilo nekaj votlega.
Matic je zatipal po zidu in obrnil stikalo.
Hiša se je obarvala zmotno rumenkasto svetlobo, kot da bi prostore opazoval skozi kozarec limonade. Previdno je naredil nekaj korakov in prisluhnil. Tedajci je za njim vrata skoraj vrglo s tečajev.
Prestrašeno se je obrnil. Vzmet v zgornjem kotu je povzročila samodejno zapiranje vrat in Matic si je globoko oddahnil. Huh, se je že ustrašil, da ima hiša svojega vratarja!
V njegovo srce se je naselil fižolček poguma. Razgledal se je po mračni notranjščini. Po tleh so ležale smeti, prazne steklenice, cigaretni ogorki, ptičja peresa in prazne plastične vrečke. V kotu je stal polomljen stol, čezenj je visela plesniva odeja in razstavljeno ogrodje prastare postelje.
Po strehi je zaškropotal dež. Strela je razparala nebo kot staro rjuho in zagrmelo je, da se je hiša stresla v temeljih.
»Uroš? ... Nik?« je tiho pozval prijatelja.
Zaslišal je šum in nenavadno drsenje po tleh. Pritajil se je za vrati, srce mu je skoraj ušlo v hlače. Nik je bolan, ga je zaskrbelo, od groze lahko dobi napad in se zaduši.
Spomnil se je grozljivke in stare hiše, v kateri je strašilo. Kdor je zašel vanjo, se ni več vrnil. Še sreča, da si je niso ogledali do konca. Zdaj si lahko v glavi naplete, da so vsi junaki ostali živi in zdravi.
Koraki za steno so potihnili. Nekje v hiši je ob tla udarilo nekaj trdega in se zakotalilo po tleh. Zunaj se je razdivjal veter, ki je tulil okrog vogalov kot trop razbesnjenih vol kov. Strele so trgale oblake, da se je hiša izmenično pogrezala v svetlobo in temo.
Eden od bliskov je osvetlil gromozansko leseno omaro z dvokrilnimi vrati in medeninasto kljuko.
Matic je trd od groze buljil v temno špranjo med vrati, od koder je prihajal nejasen šum. Zdaj se bodo vrata škripalnocvileče odprla, tako kot v grozljivki, zato si je zatisnil ušesa. Drhteč od strahu se je približal omari in se ustavil. Pomišljal je in tehtal, se oziral proti izhodu. Najraje bi jo pocvirnal proti kampu. Srce mu je iz hlač padlo v superge. V ušesih mu je nabijalo na stotine nogometnih žog. In bobni njegove najljubše skupine.
S tresočo roko se je dotaknil vrat omare, ki so zacvilila kot sestradana miš.
Pooočaaasi in nagnusno škripajoče so zazevala, da je na plano buhnil duh po plesnivih vlažnih cunjah.
»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA ...« je Matica vrglo na zadnjo plat, ko je iz omare nadenj planilo nekaj skrotovičenega, ki je vihtelo svoje lovke nad njegovo glavo in ga hote!o ubiti z železnimi kremplji.
»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA ...« je nazaj v omaro vrglo tudi ubogega Uroša, ki je v rokah namesto krempljev držal najmočnejše morilsko orožje vseh časov, žičnati obešalnik.
»Ti?« se je prepadeno pobiral Matic.
»Kje je Nik?«
Uroš se je skobacal na noge in si otepel pajčevino z mikice.
»Nimam pojma.«
Matic bi ga od sreče najraje objel, Ampak saj nista dojenčka! Fantje se med spotikanjem, ščipanjem in lasanjem dotikajo samo punc.
Od silnih prdcev in diskotečnih svetlobnih učinkov z neba je hišo kar privzdigovalo iz temeljev. Sence po kotih so oživele kot v senčnem gledališču.
Okrog njiju so plesale pošastne oblike vseh mogočih vesoljsko galaktičnih vrst.
»Pst ...« si je Matic položil prst na ustnice.
Zdaj mora kot pravi junak rešiti še Nika.
ln po zaprtih vratih na koncu hodnika je nekaj škrebljalo. V tej hiši, ki sproti zmaže vse, kar se premika, ni miško Mogoče je duh nekoga, ki ga je hiša pojedlo in ga pokakala v obliki prikazni. Tako naredijo v filmih. Zdaj pa gre zares. Nekaj se skuša prebiti na hodnik.
»Nik?« je polglasno vprašal Matic.
Uroš mu je zaril prste v komolec, da je tiho zajavkal.
»Boli! Si nor?«
Praskanje po vratih se je stopnjevalo. Kazalo je, da bo zarjavela ključavnica zdaj zdaj popustila pod pritiskom neznane sile.
»Kaj pa, če je Nik?«
Matic se je iztrgal Uroševemu stisku in krenil proti vratom.
»Nik? ,.. Midva sva! Nik!«
Uroš se je urno kot veverica pognal za njim.
»NE!«
V avtokampu Zvezda je veter bril okrog prikolic in zavijal skozi krošnje kot pes v polno luno. Nikova mama je histerično tekala za brisačami, ki so popadale z vrvi, in za kopalkami, ki jih je odnašalo s stolov, Nad prikolico je šelestelo listje, povešene veje so tolkle ob okna iz plastične mase.
Nikov oče se ni zmenil za bližajoče neurje. Končno mu je uspelo ukrotiti žar in zdaj je na krožnike preložil nekaj čudovito zapečenih kurjih bedrc. Kdo bi se ob takšnem dosežku menil za nekaj dežnih kapelj in ubogi bliskec ali dva?
Zadovoljno je pogledoval proti sosedom, ki so v svojo prikolico brezglavo odnašali stole in krožnike. Kakšni paničarji! Mimo žara je odneslo razprt časopis, ki ga še ni utegnil prebrati.
»No, santakruzmarička ...« se je začudil, potem pa spet ljubeče ošinil pokrov, pod katerim so počivala hrustljavo zapečena kurja bedrca, Fantje bodo pospravili ležalnike, potem pa si bodo privoščili kraljevsko večerjo najboljšega kuharja jedi z žara. Stopil je do prikolice, dvignil priprto okno in zaklical:
»Nik!«
Nikova mama je pod baldahin znosila razmetana oblačila in odprla vrata prikolice.
»Fantje! Pomagat!« »Gorje, če ste spet pri grozljivki ...« je Nikov oče nejevoljno odkorakal v prikolico.
»Nik?«
» Matic? ... Uroš? «
Z Nikovo mamo sta prebledela, ker jima je kri z obraza odtekla v nožne prste. Srce se jima je ustavilo, potem pa štrbunknilo mimo kolenske pogačice v desni gleženj.
»NIK! ... MATIC! ... UROŠ!«
Nihče jima ni odgovoril.
Medtem se je Matic ustavil pred lesenimi vrati, obitimi s trhlimi deskami, ki so ječala pod skrivnostnimi udarci.
»Nik?« je z roko segel po kljuki, za njegovim hrbtom pa je Uroš zasoplo zavpil: »Nikar!« Tedajci pa je z druge strani hodnika do njiju priplaval slaboten klic: »Na pomoč ...«
Matic in Uroš sta se nemo spogledala.
Pognala sta se v dir, kot da jima gori pod nogami.
»Nik, prihajava!« je zaklical Matic.
Hiša se je tresla pod naleti vetra. Deske so ječale pod njunimi koraki. Jasno sta razločila premikanje onstran vrat s pošvedrano ključavnico. Blisk je osvetlil pošastne sence vzdolž hodnika. Najraje bi tekel z zaprtimi očmi, si je mislil Matic. Tesno za njim je sapel Uroš.
»Auva, gleženj sem si zvil!« je zastokal in poskakoval po eni nogi.
»Nika morava rešiti! Pridi!« se Matic ni zmenil za Uroševe bolečine.
Hodnik se je razširil v prašno shrambo. Sredi polomljenih desk je na tleh zevala ozka odprtina.
»Udrlo se mu je,« je kriknil Uroš.
Matic se je vrgel na kolena, a ga je Uroš potegnil za mikico.
»Si nor? Še midva lahko cepneva!«
Previdno sta se pritipala do roba, da se jima pod noht ali v prst ne bi zadrla kakšna iver.
Nik je kot kupček nesreče čemel sredi nekakšne kleti, umazan od zemlje in prahu. Dihal je površno, kakor da v pljuča ne more zajeti dovolj zraka. V roki je stiskal belo pištolico, svoj inhalator.
»Ven me spravita!« je zaječal, ko je zagledal njuni glavi vrh odprtine.
Uroš je zgroženo poškilil proti nasprotnemu koncu hodni,ku, kjer je divjanje za lesenimi vrati sumljivo potihnilo. Kdo, marička, se torej skriva v hiši? Duh umrlega gospodarja?
»Pohitita!« se je Niku iz grla trgalo hropenje.
»Že vem!« je vzkliknil Matic in si čez glavo potegnil mikico.
»Kaj čakaš?« je ozmerjal Uroša, ki je neumno zijal vanj. »Sleci se, da bova iz mikic naredila vrv!« V resnici Urošu ne bi nikoli priznal, da je tole rešitev snel iz nekega akcijskega filma. Takole se namreč vedejo pravi junaki, iznajdljivejši kot sto policajev z brzostrelkami.
Uroš se je urno slekel, Matic pa je obe mikici povezal s trdnim vozlom. Preizkusil je njegovo trdnost in Uroš se je takoj uprl:
»Mama me ubije, če se strga!«
»Usedi se mi na noge,« se Matic ni zmenil za njegove proteste. Nagnil se je skozi odprtino in spustil povezani mikici.
Uroš se mu je z vso težo obesil na gležnje.
Lotila sta se največje reševalne akcije v svojem življenju.
»Ne morem ... dihati ...« je kašljal Nik.
To je zaradi tiste asne, je prešinilo Matica.
Kako nespametno je ravnal, da je žogo zabrisal v hišo in izzival prijatelja!
»Saj imaš inhol... pištolo,« je Nika bodril Uroš.
»Skoraj je ... prazen ...« je izdavil Nik in se zgrudil na tla.
»Ej, stari!« je zavpil Matic, sklonjen globoko skozi odprtino. »Sleci si srajco, vrv ni dovolj dolga... Pohiti, nekdo je v hiši!«
Nik je s težavo odpel gumbe na srajci in konce povezal z mikico, ki mu je bingljala pred nosom. Napadel ga je dušeč kašelj, kot pri najhujšem prehladu. Globoko je vdihnil pršilo iz inhalatorja in lovil sapo.
»Srajco si ovij okrog zapestij!« mu je naročil Matic. »Ti pa me drži, Uroš!«
Nik se je izčrpan oklenil blaga, Uroš pa je zajavkal: »Kaj pa, če se razpara?«
»Ne poslušaj ga, Nik ...« je sopel Matic in povlekel za prirejeno vrv. Napenjal je mišice in vso svojo moč. V obraz je zaripnil, da mu je v ušesih kar zvonilo. Ampak
Nik se tudi za ped ni premaknil od tal. Reševalna akcija ni potekala po načrtu.
»Pomagaj!« je izdavil Urošu, ki se je urno skobacal z njegovih gležnjev in poprijel za vrv. »Nik, odrini se!«
Nekje na drugem koncu hodnika so zacepetali koraki. Zdelo se je, da stopinje odmevajo od povsod. Spremljali so jih votli udarci in drsenje.
»Uroš, pohiti!« je Matica pograbila panika. »Ko preštejem do tri ... Ena, dve, tri ...«
Nika sta povlekla na površje, ga poprijela pod pazduhama in ga prevrnila na varno.
Ob tem sta tudi sama čofnila po tleh.
»Ne morem ... dihati ...« je stokal Nik.
Srhljivo podrsavanje se je nezadržno bližalo.
V avtokampu je ploha pošteno premikastila steptano prst. V kotanjah so se zbirala blatna jezerca, v katera se je Nikova mama pogrezala do kolen.
»Kje so otroci?« je s tesnobo v srcu spraševala Nikovega očeta, ki je z neodprtim dežnikom v rokah hitel ob njej.
Preiskala sta že vse mogoče kotičke, od igrišča do čolnarne na obali.
»Našla jih bova,« je mrmral Nikov oče in s pogledom prečesaval prikolice ter šotore na robu avtokampa. Dež je pregnal ljudi s teniških igrišč, samevala je tudi ploščad pred trgovino, kjer so se zbirali otroci.
»Kam bi lahko odtavali v dežju?« se je Nikova mama ozirala okrog sebe.
»Nekje so poiskali zavetje ...« je bil prepričan Nikov oče.
Nikova mama je zmaja la z glavo: »Da le niso zašli ...«
»Pred nami je,« je komaj slišno šepnil !roš.
Njun pogled je pritegnila zaraščena steza onstran zapornice, ki se je izgubila v gostem podrast ju.
»Poskusiva še tod ...« je predlagal Nikov oče, »sicer bova morala obvestiti policijo ...«
Odstrla sta mokre veje in se podala v gozd.
Fantje niso izgubljali časa. Opotekli so se proti izhodu, kajti z Nikom je bilo zares hudo. Prazen inhalator, ki mu je sicer lajšal dihanje, jim je vlival strah v kosti. Maticu se je zdelo Nikovo hropeče dihanje polno mehurčkov in sluzi, kakor da bi skozi slamico posrkal preveč tekočine.
Tapkajoče stopinje in podrsavanje so se premikali zdaj v to zdaj v drugo smer. Onstran zidu, vštric z njimi, potem spet proč od njih. Zunaj pa se je veter razbesnelo zaganjal v polomljena polkna, da so šklepetala kot kup votlih kosti.
Tedajci pa so korake in nevidno prisotnost začutili onstran vrat, ki so vodila preddverje.
»Pred nami je,« je komaj slišno šepnil Uroš.
Matic si je položil prst na ustnice, Nik pa si je usta prekril z dlanjo.
Otrplo so prisluškovali strašljivim zvokom. Počasi so se oddaljili, podrsavanje je utihnilo.
Matic se je previdno dotaknil kljuke. Medtem ko je počasi odpiral vrata, je stiskal zobe. Škripanje tečajev lahko spet privabi tisto srhljivo podrsavanje. Mogoče po hiši straši kakšen enonogi gusar, I<i že stoletja išče svoj zaklad. Morje je itak blizu. Ampak kje je parkiral ladjo?
»Pst,« je opomnil Uroša in Nika za svojim hrbtom, potem pa so vsi trije pomolili glavo v prazno preddverje.
Nastopila je mrtvaška tišina, kakor da je obmolknilo tudi nebo in z njim ves svet, še veter je nehal zavijati okrog vogalov in s svojo sapo udrihati po rebrih stolčenih polken. Iz špranje na stropu se je spustilo pozabljeno golobje pero, narahlo zaplesalo po zraku in priplavalo naravnost Niku pod nos.
Nikovo kihanje je odjeknilo, kot bi razneslo granato.
Golobje pero je odneslo v kot.
»Ne!« je kriknil Matic, a je bilo že prepozno.
Grozoviti koraki, podrsavanje, kotaljenje, valjenje, vse se je vrnilo bliskovito, kakor na dirki formule ena.
»Bežimo!« je zavreščal Uroš in se zapletel v Matičeve noge.
»Stojta!« je hripavo izdavil Nik in s prstom pokazal za njun hrbet.
Ko sta se ozrla, sta imela kaj videti.
Pred njimi je stal kuštrav psiček z belo liso med ušesi, ki se jim je dopoldne tega dne že pridružil pri igranju nogometa.
Z vlažnim smrčkom se je podrgnil ob Uroševe gole noge, ne da bi zabevskal.
Potem je s tačko zakotalil žogo in se pognal za njo kot pravi napadalec.
Fantje so bušnili v histeričen krohot.
Celo Niku je šlo kljub slabemu počutju na smeh.
»Kako smo cvikali!« se je Matic tolkel po kolenih.
»Pa je bil samo pes,« je Uroš s prstom kazal na kuštravčka in si obrisal solzo olajšanja.
»Ki pred sabo vali našo fuzbalsko žogo ...« je zmogel Nik v previdni razdalji.
Alergija na pasjo dlako bi lahko še poslabšala njegov astmatični napad.
S praznim inhalatorjem se mu je slabo pisalo. Pa vendar je napad premagal tudi brez zdravila.
»Ti je bolje?« ga je vprašal Matic.
Nik je pokimal. Bil je bled in preznojen, vendar se je njegovo dihanje počasi umirjalo.
»Superca si bil,« ga je pohvalil Uroš.
»Ful nisi cvikal med napadom,« je pritrdil Matic, »jaz sem, ti pa nič.« Niku je godilo pohvala. Zares je zmogel, ni ga zgrabila panika, izkazal se je.
Psiček se jim je navdušeno smukal med nogami.
»Poberi žogo in gremo ...« je ravno predlagal Matic, ko so se s treskom odprla vhodna vrata in sta na pragu kot dva velikanska, premočena keglja, obstala Nikovo oče in mama.
Fante je od groze skoraj pobralo.
Uroš je zamižal.
Matic se je spotaknil in se skorajda zložil po tleh.
Niku so se od pasje dlake, še bolj pa od strahu pred očetovo jezo, zasolzile oči. Zakašljal je in lovil sapo s kratkimi, pretrganimi vzdihi.
Mama mu je nemudoma priskočila na pomoč. Iz torbice je potegnila rezervni inhalator, od katerega se ni ločila niti med spanjem, in nastavila tulec.
Nikovo dihanje se je počasi umirilo, oče je sina tesno prižel k sebi, Uroš in Matic sta se od olajšanja objela. Posebni dnevi pač zahtevajo posebne prijeme. In objeme.
»Fantje, nobenih traparij več ali pa gremo jutri domov,« jim je požugal Nikov oče in vsi trije so hiteli prikimavati.
Pustolovščin so imeli čez glavo zadosti.
Vsaj do prihodnjega dne.
Mama pa se je zaman dobrikala psičku. Nezaupljivo jih je opazoval in se pomikal proti vratom, na pragu enkrat samkrat zabevskal, potem pa jo ucvrl v gluho noč.
Za seboj je pustil žogo, umazano od prahu in pasje sline.
»Kdo ve, čigav je,« je vzdihnil Uroš.
»Nikakor ga ne bi mogli obdržati,« je Nikov oče obžalujoče skomignil z rameni.
Počasi so se odpravili proti kampu.
Na nebu so mežikale zvezde in obljubljale nov vrtiljak čudežev.
Naredil se je prelep dan, bleščeč in svetleč kot lizika. Sonce je pozabilo pojesti nekaj kosmov vate na modrem nebu, ki je jemalo dih. Rahla sapica je na črto, kjer se stikata morje in obzorje, prignala nekaj ladjic. Toplota je popila vlago, umiti borovci so pojoče vršali in po avtokampu se je spet razlegal vrišč.
Matic, Uroš in Nik so se pred prikolico podili za žogo.
Nikov oče je spretno premetaval kose mesa na žaru, k sreči jih ni poskušal obračati v zraku kot palačinke. Mama je sušila vse, kar je sinoči namočil dež.
Nik je razigrano stekel za žogo, ki mu je ušla na cesto, jo preigraval med nogami s kratkimi podajami, potem pa pomeril in brcnil proti golu med dvema klinoma sosednjega šotora.
Žoga je v visokem loku poletela proti prikolici in pristala sredi žara, ki se je prevrnil, z njim pa je šla po gobe tudi kuharska mojstrovina. Nikov oče je panično zakrilil z rokami, in žogo, ki jo je za trenutek nerodno ujel, poslal naravnost v napeto vrv s sveže opranim perilom. Na tla je zgrmel nosilec in potegnil za seboj brisače, spodnjice, kopalke, spalno vrečo in mamino svileno bluzo.
Pred prikolico je zavladala zagrobna tišina.
Matic in Uroš sta buljila v Nika.
Nik je buljil v očeta.
Oče je buljil v žar.
Mama je zgroženo bolščala v povzročeno škodo.
»Naše kosilo ...« je vzdihnil oče in pobito odkimal.
Nik je lovil sapo, v prsih mu je nenavadno piskalo, vendar ni posegel za inhalatorjem. Pogumno je vračal pogled očetu, ki je zaprepadeno zrl zdaj v kupček žerjavice na tleh zdaj v sina, bledega kot stena.
»Nik, si v redu?« ga je zaskrbljeno vprašala mama.
Oče je stopil k njej in ji pomirjujoče položil dlan na ramo. Nik je s sinočnjo izkušnjo sebi in staršem dokazal, da zmore in včasih tudi mora zdržati brez pomoči.
»Se mi zdi, da je Nikova bolezen malo manjša,« je Uroš šepnil Maticu.
»Bolezen je enaka, samo Nik je večji,« je odvrnil Matic, ki je blazno pameten, ker včasih ve več kot učiteljica v šoli, spet drugič pa vsaj toliko kot ona.
Nikova mama se je razgledala po prevrnjenem žaru in umazanih oblačilih, ki so ležala vsevprek po tleh. Čez njeno svileno bluzo se je zakotalila pečena hrenovka, k ovratniku pa se je prilepil osmojen ribji filet.
»Tepci!« je revsknila in odšla v prikolico.
Popoldne je veter spet prignal oblake, težke in temne kot klobčiče volne. Krošnje je upogibalo v sunkih vetra, vrv, na kateri se je sušilo že sedemindvajsetkrat oprano perilo, je premetavalo sem in tja kot pasjo uto sredi tornada.
Nikov oče je mirno razstavil žar in ga pospravil v prtljažnik avtomobila, odločen, da bo meso pekel samo še na domačem vrtu. Vsak kos mesa je zavil v folijo in ga pospravil v hladilno torbo. Zdaj je ni bilo več stvari, ki bi ga vrgla iz tira.
Nikova mama je vajeno pospravila krožnike in pribor, perilo je prepustila usodi. Zložila je ležalnike in stole, mizo je prekrila s plastično ponjavo in jo pritrdila s prijemali. Nobena reč je ni več iztirila.
Fantje so si v prikolici na skrivaj privoščili film na prenosnem računalniku. Nik je odškrnil zaveso na oknu, toliko, da so izmenično stražarili, kdaj bo neurje po zraku prineslo katerega od obeh tečnežev, ki nimata pojma, da so grozljivke zakon. Še posebej takšne, v katerih igra glavno vlogo zapuščena hiša, ki zmaže vsakogar, kosti pa pospravi v gromozansko omaro z dvokrilnimi vrati in medeninasto kljuko.
Zdaj zdaj se bodo vrata škripalnocvileče odprla in iz temne špranje se bo prikazala okostnjakova šklepetajoča roka ...
»Vau!« je zaploskal Uroš. »Superca,« je rekel Nik.
Matic pa je natanko vedel, kako se počuti glavni junak, ki se, polulan od groze, s tresočo dlanjo dotakne kljuke.
Tedajci pa je prikolico osvetlil blisk, nebo je izpustilo prvega v seriji oglušujočih prdcev in med odprtimi vrati prikolice sta se prikazala do kože premočena Nikovo oče in mama.
»Upsi, pozabili smo stražiti,« je zamomljal Matic.
Fantje so se spogledali in bušnili v smeh. »Saj vem ...« se je zarežal še Nikov oče, »mislili ste, da vam zdaj, ko ste na lastni koži izkusili grozljivko v zapuščeni hiši, nič več ne uide, kajne?«
Mama pa se je preprosto zgrudila na bližnji stol in pomignila proti monitorju: »0 čem pa govori tale reč?«
Nik se ji je navdušeno vrgel v naročje.
»Mami, ti si najboljša!«
Matic in Uroš pa sta ji hkrati postregla s pomembnimi podatki: »Štirje pridejo v hišo, ker je zunaj nevihta, ampak potem se zaklenejo vrata in v temi jih čaka velikanska omara ...«
Koga je zdaj strah?