Matic v bolnišnici
| Matic v bolnišnici Janja Vidmar |
| |||||||||||
Spoznaj Matica! Hodi v drugi b, zato veliko ve.
Sladoled v njegovi roki je nebeško dober.
Toda nevarno mrzel.
Matic in njegov najboljši prijatelj Uroš v šolski jedilnici navadno skupaj kosita.
Včasih je za posladek sladoled. Matic je mahnjen na jagodnega, Uroš pa ima raje limonovega.
Na žalost pa je šolska kuharica prava skopulja. V skodelice naloži po eno samo kepico, ki se stopi, še preden otroci pojedo ričet ali čufte.
Ampak Matic je blazno pameten. Včasih ve več od učiteljice, spet drugič pa vsaj toliko kot ona, zato včasih začne kosilo na drugem koncu.
Toda blazno pametna je tudi učiteljica. Večinoma ve vsaj toliko kot Matic, če že ne več, zato dobijo zadnje čase učenci sladoled šele po kosilu.
To Matica zelo jezi.
Čeprav ima po svoje srečo.
Z Urošem sta namreč dogovorjena, da vsak od njiju drugemu odstopi sladoled okusa, ki mu ni pogodu. In jagodni sladoled je pogosto na jedilniku, limonov pa silno redko.
Tako se Matic velikokrat sladka z dvema jagodnima kepicama hkrati, medtem ko Uroš žalostno opazuje prijatelja.
Matic skomiga:»Sem jaz kriv, da imaš zanič okus?«
In Uroš odkimava. Nato pa se mu zjasni obraz. Mogoče ima res zanič okus, zato pa skoraj nikoli ne zboli!
Matic, ki se napoka sladoleda in ga poplakne z mrzlo pijačo, pa za vsako figo stakne angino. Mandlji mu narastejo kakor buhtlji, v glavo zakuha, v stopala pa ga mrazi.
Njegova mama v tem primeru ne more v službo, ker mora skrbeti za bolnika. Matica toplo pokriva in mu okrog vratu ovija šal. Kuha mu mlačen čaj z medom in pripravlja tople limonine napitke. Matic mora grgrati žajbelj in jemati antibiotike.
»Tako me boli grlo, da me bo konec!« sitnari Matic in se dolgočasi v postelji. Seveda se mu zdi super, da mu ni treba v šolo. Toda svoje porcije sladoleda ne privošči nikomur. Mama v času bolezni resda odpove šolsko kosilo, toda sladoled bi lahko pospravila tudi šolska kuharica. Ta je čisto ubrisana na sladkarije!
Tudi Matičevo mamo skrbi sladoled. Maticu mrzla jedača in pijača škoduje. Zdravnik ji je že nekajkrat namignil, da bi morali Maticu odstraniti mandlje.
»Ne jej sladoleda in ne pij mleka naravnost iz hladilnika!« dan za dnem pridiga Maticu. »Kolikokrat ti še moram reči, da ne pij mrzle vode, kadar si razgret? In kakšna čudna navada je lizanje ledenih kock namesto bonbonov! Kje si se tega naučil?«
V šoli, tako kot vsega drugega, si misli Matic in ji že sto osmič obljubi, da bo pil le topel kakav, vročo juho in pogreto oranžado.
Tega dne je Matic v šoli nesramno izzival svoje mandlje.
Dopoldne so praznovali Ninin rojstni dan. Lizali so lizike in se basali s čipsom.
Jasno, da ga je poplaknil z nekaj kozarci mrzle kokte.
Učiteljica jim je nato razdelila bombone, ki jih je hranila v predalu za posebne priložnosti. Bomboni so bili sladki in lepljivi.
Matic si je moral spet pogasiti žejo.
Med glavnim odmorom sta se z Urošem podila po hodniku. Matic je bil vroč in prepoten. Zato se je odžejal z ohlajeno plastenko vode iz avtomata.
Po šolskem kosilu jim je učiteljica razdelila lučke.
Matic je pojedel svojo in še Joštovo. Sošolec Jošt ni maral lučk, samo kornete. Tudi Uroš je hotel Joštovo lučko, toda Matic ga je prehitel.
Uroš je potem kuhal mulo, Matica pa je prijetno hladilo po grlu, kot bi pojedel mentolov bombon.
»Jaz bi tudi še en sladoled,« je tožil Uroš v učilnici.
»Jaz tudi!« je pribil Matic. »Pride danes oče pote?«
Uroš je odkimal.
»Jaz grem tudi sam domov!« je Maticu zasijal obraz. »Imaš kaj drobiža?«
Zdaj se je tudi Urošu obraz zasvetil kot kepica sladoleda.
»Že vem! V market greva!«
»Koliko stane limonov kornet?« je vprašal Uroš.
»Limonovega korneta nimajo, samo vanilijevega,« ga je podučil Matic. »Lahko pa si kupiš sladoled v žogici. Mogoče imajo limonovega. Jaz sem si včeraj kupil dva, čokoladnega in jagodnega!«
»Pa imava dovolj denarja?« je skrbelo Uroša.
Matic mu je zarotniško šepnil na uho:»Če ga nimava, lahko prodajava svoje risbice ali pa pojeva na parkirišču!«
»Odpade!« je zgroženo odkimal Uroš.
»Zakaj? Odrasli to kar naprej počnejo!« ga je zavrnil Matic in začel pospravljati zvezke v nahrbtnik.
Pohitela sta v veliko nakupovalno središče v bližini njunega doma. Matic in Uroš sta ne le sošolca in prijatelja, ampak tudi soseda. Dopoldne sta v šoli, popoldne pa se igrata na dvorišču ali pa skupaj delata naloge. Prijatelja je vselej dobro imeti pri roki.
V žepu sta imela nekaj stotakov. Najprej sta se ustavila na oddelku z igračami.
Uroš je blaženo stikal med policami, Matic pa se je počasi vlekel za njim.
»Kaj ti pa je?« ga je vprašal Uroš.
»Nič, nič,« je pohitel Matic. »Malo me žgečka v grlu.«
»Mogoče si žejen,« je skomignil Uroš in se zapodil k zamrzovalnim skrinjam.
Matic se je malce razživel. Koliko sladoleda! Vseh oblik in okusov! Z Urošem sta pasla oči na razstavljenih zavitkih in kornetih. Nista se mogla odločiti, katerega naj izbereta.
»Pravično bi bilo, da jaz dobim večjega,« se je zdelo Urošu.
»Zakaj? Saj sva enako velika!« se je uprl Matic.
»To že, ampak ti si pojedel dve lučki, jaz pa eno,« je menil Uroš.
»To že, ampak mojih je dvesto tolarjev, tvojih pa samo sto petdeset!«
»Važič,« je pobito dejal Uroš.
»Ampak če mi posodiš Krakija, ti dam še moj sladoled!« je ustrelil Matic.
Kraki je posušen žabji krak v škatli za nalivnik. Uroš ga je pred nekaj dnevi našel na šolskem dvorišču.
»Velja, če mi ti za nekaj dni posodiš Miško!« se ni zmedel Uroš.
Miška je drgetajoča bela miška s temnimi očesci. Odkar je Matic v kinu videl film, v katerem je družina posvojila miška, jo je proglasil za svojo sestrico. Zdelo se mu je, da ima tudi ona otrokove pravice, o katerih so se učili. In prva je pravica do znanja. Toda ko jo je prinesel v šolo, je učiteljica znorela.
»Odpade! Miška je živa, krak je pa mrtev!« se je Matic postavil za sestrico.
Tako je Uroš vzel navadno lučko. Vanilijevo, s čokoladnim prelivom. Sklenil je, da jo bo pojedel miže. Če bi imel pri sebi limonov bombon, bi jo polizal z bombonom v ustih.
Matic se je zadovoljil s čokoladno lučko, posuto z mandlji. Počutil se je nekam nenavadno. Kot bi mu po grlu gomazele mravlje. In roke mu je vleklo k tlom. Glavo je imel težko, usta pa suha.
Plačala sta na blagajni in pred trgovino odvila lučki.
Matic se je nakremžil.
»Lahko pojem še tvojo, če hočeš,« se je ponudil Uroš.
Matic je odkimal.
»Ne, ker mi nočeš posoditi Krakija!«
Nalašč je ugriznil v lučko, da so ga zaskeleli zobje. Sladoledu se ne odpove, raje bruha! Tako nekako se je namreč počutil. Napotila sta se proti domu.
Uroš je pojedel lučko in oblizoval paličico.
»Prideš popoldne na igrišče?«
Matic je skomignil. Lučka je imela čuden okus. Z njo se je silil samo zato, ker ga je Uroš nevoščljivo opazoval.
Na dvorišču sta se igrali Tina in Metka.
Metka je Matičeva in Uroševa sošolka, Tina pa stanuje v isti hiši kot Matic in je strašansko razvajena. Nekoč je staršem ukazala, naj jo vendarle kaznujeta, saj je na moč dolgočasno, če dan za dnem počneš, kar želiš. Mama ji je potem za kazen spekla palačinke in jih namazala s čokoladno kremo.
Na roki je imela mavec, ker si je pred nekaj dnevi zlomila roko v zapestju. Prijateljice so se ji nanj podpisovale in ji risale risbice. Maticu se je zdelo, da se Tina zaradi mavca napihuje kot žaba.
»Uroš, mama te je iskala!« je važno zaklicala. »Rekla sem ji, da te še ni iz šole.«
»Špeckahla!« se je ujezil Uroš in s torbo opletal okrog sebe.
»Matic, se mi podpišeš na mavec?« je potem vprašala in potrkala po mavcu. »Sem ti že povedala, kako prima je bilo v bolnišnici?«
Matic je čemerno odkimal. Nebo v ustih ga je začelo peči. To je bilo slabo znamenje.
Tini so navdušeno žarele oči: »Zdravniki so bili takooo prijazni! Roko so mi slikali s posebno napravo. Imenuje se rentgen. Sliko so mi tudi pokazali.«
»Za spomin, ker se ti bo roka pod mavcem posušila!« je rekel Uroš.
»Jezi te, ker sem glavna!« mu ni ostala dolžna Tina.
»Si morala ostati v bolnišnici?« jo je prestrašeno vprašal Matic.
Tina je odkimala.
»Meni pa so že šivali rano! Sedem šivov sem dobila!« se je pohvalila Polona.
»Pokaži!« je zahteval Uroš.
Polona je brez besed odgrnila lase in pokazala brazgotinico nad ušesom.
»Pa si morala ostati v bolnišnici?« se je Maticu zatikal glas. S težavo je požiral slino.
Polona je odkimala in rekla: »Brr, ne!«
»Raje umrem!« je dodala Tina in potrkala po mavcu.
Zdaj se je Matic res slabo počutil.
Tina mu položi roko na čelo: »Vročino imaš!«
Doma ni bilo nikogar razen Matičeve miške Miške. Njeno škrebljanje ga je uspavalo.
Prebudil se je šele zvečer. Mamo je slišal v kuhinji, oče pa je dremal v fotelju, prekrit s časopisom.
»Mami!« je slabotno zaklical. Lica so mu gorela, po telesu pa ga je mrazilo. Stopala je imel ledena kot dve mrzli pločevinki. Sline ni mogel požirati, ne da bi se skremžil od bolečine. Zdelo se mu je, da ima v grlu žeblje. Pomislil je na Tinin mavec. Vneto grlo gotovo boli huje kot zlomljena roka.
»Mami!«
Časopis je zašumel in se premaknil.
»Samo sanjalo se ti je,« je zmedeno rekel oče in Maticu položil roko na čelo. »Si pil mrzlo vodo iz pipe?«
Mama je prinesla termometer in kozarec mlačnega napitka.
»Spet ima angino,« je rekla očetu.
»Mogoče je gripa,« je ugibal oče.
»Grlo me boli,« je zastokal Matic in se premetaval po kavču.
Mama mu je pod pazduho potisnila termometer.
»Ti preberem pravljico?«
Matic je odkimal.
»Bi gledal risanko?« ga je vprašal oče.
»Glava me boli,« je zamrmral Matic.
Oče in mama sta se spogledala. Gledanje risank je bil Matičev najljubši konjiček.
Oče je šel pri priči po avtomobilske ključe, mama pa je potegnila termometer izpod Matičeve pazduhe in ga podržala proti svetlobi.
»Devetintrideset osem!« je oznanila in poiskala Matičevo zdravstveno izkaznico.
Nekaj minut zatem so bili že na poti v dežurno zdravstveno ambulanto.
Zdravnik se je mrščil: »Gnojna angina.«
»Gnojna?« je ponovil oče.
»Napisal vam bom recept za antibiotike,« je rekel zdravnik. »Čez teden dni pridite na kontrolo. Takrat vam bom napisal še napotnico za bolnišnico. Se mu angine pogosto ponavljajo?«
Mama je zahlipala, oče pa je pokimal.
»Tile mandlji morajo ven!« se je odločil zdravnik.
»Ne!« je hripavo zaklical Matic.
»Žal mi je. Ne opravljajo več svoje naloge,« mu je prijazno pojasnil zdravnik. »Škodujejo ti.«
»Zakaj?« je izdavil Matic in s težavo požrl slino.
Zdravnik je pokazal na sliko, ki je visela na steni. Prikazovala je prerez človekove ustne votline.
»Mandlji so stražarji, ki pazijo, da mikrobi skozi usta ne vdrejo v tvoje telo, še posebej v tvoja pljuča.«
Matic je za trenutek pozabil na bolečino. Predstavljal si je, kako njegova vojščaka izgubljata bitko s sovražnikom.
»Včasih pa je sovražnih mikrobov preveč in stražarja se vdata,« se je vmešala mama.
Zdravnik jo je neprijazno pogledal, očka pa jo je dregnil s komolcem: »Raje molči!«
»Mandlji ti slabijo imunski sistem!« je dejal zdravnik in napisal nekaj receptov.
»Pomeni, da tvoja obramba šepa,« je oče šepnil Maticu na uho.
Zdravnik se je obrnil k mami in očetu.
»Antibiotike mora jemati vsakih osem ur, sirup za zbijanje vročine po potrebi, kapljice za nos pa trikrat na dan.«
Oče in mama sta prikimavala, Matic pa je na vse pretege zehal. Nazadnje je obležal v maminem naročju kot punčka iz cunj. Ko so zapustili ordinacijo, je že trdno spal.
Čez tri dni se je angina že malce naveličala Matičevih mandljev. Zato sta prijatelja končno smela obiskati tudi Uroš in Tina.
Uroš je na Matičevo nočno omarico odložil kup zvezkov in na vrh odprto bomboniero. Iz nje je pojedel čokoladne bombone, polnjene z limonino kremo.
Tina je prinesla pecivo, ki ga je njena mama spekla posebej za Matica.
»Tole pa je za Miško!« je rekla in na tla položila majhen kos prepečenca.
Uroš si je z zanimanjem ogledoval prijatelja.
»Zdelan zgledaš,« je zavistno priznal. »Si bil pri zdravniku?«
Matic je pokimal. Grlo ga ni več bolelo, a je sklenil, da se bo še malce pretvarjal.
»Komaj govorim,« je hripavo šepnil. Zazdelo se mu je, da malce pretirava.
»Si dobil injekcijo?« je razburjeno vprašal Uroš.
Matic je pomislil, ali se splača zlagati. Če bi v sobo vstopila mama, bi ga gotovo takoj razkrinkala.
»Angina pa res ni nič posebnega!« je Tina vzvišeno zamahnila z nepoškodovano roko.
»Da ni?« se je Matic jezno zravnal v postelji. »Sploh nisem mogel jesti! Lahko bi umrl od lakote!«
»Po treh dneh?« je podvomil Uroš.
Tina je omavčeno roko pestovala v naročju.
»Še sanja se vama ne, kako boli zlomljena kost!«
»Za zlomljeno kost ti pač ni treba jemati antibiotikov!« je vztrajal Matic. »Torej že ne more biti tako hudo!«
»Mandljev pa ni treba ravnati tako kot zlomljeno roko!« ni odnehala Tina.
»Kaj je to takega! Roka ti ne more segniti, mandlji pa lahko! Sploh veš, kako je hudo, če ti segnije kak del telesa?«
»In kaj potem? Mandlje lahko odstraniš, zlomljene roke pa ne moreš!«
»Ampak če hočeš odstraniti mandlje, moraš v bolnišnico!« se je domislil Uroš.
V sobi je zavladala mrtvaška tišina.
Matic je prebledel in se pogreznil med blazine. Tina si je grizljala ustnico, Uroš pa je zbegano pogledoval zdaj enega zdaj drugega.
»Kaj sem pa rekel?«
»Matic bo moral na operacijo. Njegova mama je včeraj povedala moji, da mu bodo odrezali mandlje,« se je oglasila Tina.
»Odrezali?« je Matic planil iz postelje. Njegov glas je čudežno oživel, v bleda lica se mu je vrnila zdrava barva.
»Odrezali?« se je navdušil Uroš. Obtožujoče je pogledal Tino. »Zakaj mi pa nisi tega že prej povedala?«
»Ampak jaz sploh ne grem v bolnišnico!« se je vmešal Matic.
»Res ne?« je zažarel Uroš. »Veš, lahko bi ti midva s Tino potegnila mandlje iz grla in jih prerezala s škarjami!«
»Jaz že ne! Lahko se urežem!« se je namrdnila Tina.
»Ali nisi rekla, da lahko delaš, kar hočeš?« je sumničavo vprašal Uroš.
»Saj lahko, ampak če dobiš krvav madež na obleko, ga ne spraviš več dol, pravi moja mama.«
»Bom pa sam!« je odločno dejal Uroš.
Matic ga je dvomeče gledal.
»Res?«
»Seveda, saj sva prijatelja! Lahko te še malo zabodem zraven, če hočeš!« se je ponudil Uroš. »Tako kot v kriminalkah!«
»Nehajta, drugače bom bruhala!« se je zmrdovala Tina.
Uroš pa se ni zmenil zanjo.
»Po tleh bova položila časopisni papir, tako kot moj očka, kadar pleska stanovanje!«
»Mami vaju bom!« ju je opozorila Tina.
»Joj, si tečna!« se je razjezil Uroš.
»Ja,« se mu je medlo pridružil Matic, ki mu Uroševa zamisel ni bila preveč všeč.
Do večera so potem razpravljali, kaj naj stori Matic.
Ko je prišla Matičeva mama z žlico sirupa, pa so se zavili v molk. Mame o takih rečeh ne smejo vedeti ničesar.
Po tednu dni se je Matic počutil že veliko bolje. Pojedel je vso predpisano količino antibiotikov in z mamo sta šla v zdravstveno ambulanto na kontrolni pregled.
Otroški zdravnik je odločil, da mora Matic čim prej v bolnišnico. Angina bi se lahko ponovila.
»Napisal vam bom urgentno napotnico,« je dejal Matičevi mami.
Sestra v modri halji je Matičeve podatke zapisala v kartoteko.
»Jaz že ne grem tja!« se je oglasil Matic.
»Matic!« je jezno vzkliknila mama.
Zdravnik si je popravil naočnike in se pozorno zagledal vanj.
»Zakaj pa ne?«
»Zato ker sem zdrav!« je odrezal Matic.
Zdravnik se je zamišljeno popraskal po nosu.
»Koliko si pa star?«
»Kmalu bom devet!« se je pohvalil Matic.
»Hm, devet, praviš. Tako velik fant, pa se še vedno boji?« se je namuznil zdravnik.
»Bojim?« je užaljeno ponovil Matic. »Saj se ne bojim! Samo nočem in pika. Otrok ne smete siliti, ker imajo pravice!«
V resnici se je bolnišnice na smrt bal. Slišal je, da bolni ljudje odidejo v bolnišnico in potem dolgo ostanejo v njej. Vrnejo se šele, ko že vsi pozabijo nanje. Ali pa se sploh ne vrnejo. In ponoči morajo spati čisto sami. Pa tudi takšnega čokoladnega pudinga, kot ga skuha njegova mama, ne dobijo. Jagodnega sladoleda pa sploh ne.
»Matic!« je zastokala mama.
Zdravnik ji je pokimal, nato pa Maticu ponudil stol.
»Pogovoriti se morava!«
Matic je stisnil ustnice. Nak, ne bo popustil! Raje dovoli, da mu jih Uroš odstriže s škarjami.
Zmečkane mandlje lahko potem Tini podari za rojstni dan! V bolnišnici pa jih bodo zavrgli!
»Si že bil kdaj v bolnišnici?« je vprašal zdravnik.
Matic je odkimal.
»Česa se najbolj bojiš? Kar z besedo na dan!« ga je spodbujal zdravnik.
Matic je v zadregi priznal: »Da bi bil sam.«
»Sam?«
»Pa da bi mi s škarjami odrezali grlo.«
»Veš ...«
»Pa da bi dobil injekcijo. Da ne bi več videl mami in očita. Da bi dobil veliko injekcij. Da bi Uroš v šoli jedel moj sladoled. Čeprav limonovega nimamo skoraj nikoli ...«
»Samo trenutek!« ga je ustavil zdravnik. »Povej mi, kdo ti je rekel, da boš v bolnišnici sam?«
»Bi bila lahko mama z mano?« je Maticu zažarel obraz.
Sestra je vzela s kupa igrač avtomobilček in mu ga ponudila. Matic je zgroženo odkimal. Za igranje z avtomobilčki je vendar prevelik! Mar sestra tega ne opazi?
»No, mama res ne more s tabo, ampak v sobi bi bil skupaj z drugimi otroki,« mu je pojasnil zdravnik.
Maticu se je posvetilo, zakaj mu je sestra ponudila avtomobilček. Zardel je. Tole z mamo je bilo očitno zelo otročje!
»Punc že ne maram zraven!« je odločno rekel. Upal je, da bo sestra razumela, da med punce prišteva tudi mamo.
Ta je vzdihovala in mu na skrivaj žugala s prstom.
Zdravnik pa je nagubal čelo in začel čečkati po papirju.
Matic je stegoval vrat. Joj, kako tale zdravnik grdo kraca! Za te čačke bi v drugem b dobil najmanj deset prepisov! Če ne bi učiteljice že prej kap. Kljub temu ga je zanimalo, s kom bi delil sobo, če bi se odločil za bolnišnico in ne za Uroševe škarje. Plenic že ne bo menjaval! Sploh pa ne bo posojal svojih igrač!
»Kaj bi pa bolelo otroke, s katerimi bi bil v sobi?« ni več zdržal.
Zdravnik je odložil pisalo in se namuznil.
»Mandlji, tako kot tebe, ali pa mogoče ušesa, nos, take reči.«
Matic se je zamislil. Mogoče bi v sobi spoznal otroke, ki so se že poslovili od mandljev. Lahko bi mu natanko opisali, kakšne muke ga čakajo. Ja, to bi bilo v redu!
»Veš, nekateri v bolnišnici celo spoznajo prijatelje,« je še omenil zdravnik. Izpolnjen obrazec je podal sestri, ki je nanj pritisnila žig.
»Hvala, jaz že imam najboljšega prijatelja,« ga je zavrnil Matic, »takega, ki mi mandlje odreže s škarjami, če hočem. Takih prijateljev ne srečaš v bolnišnici.«
Mama je osuplo lovila sapo, zdravnik pa se je zasmejal.
»Ne, takih ne srečaš nikjer!« je zaključil. »Na svidenje, Matic!«
Matic je hotel še nekaj reči, toda mama ga je neusmiljeno potegnila za seboj.
Pred odhodom v bolnišnico je postal Matic pravcati junak.
»Kakšen srečko si! Nič ti ne manjka, pa lahko ostaneš doma!« je vzdihoval Uroš, ki mu je redno nosil zvezke. Matic namreč zaradi bližajočega odhoda v bolnišnico ni smel v šolo.
»Zato ker bi se lahko spet okužil,« mu je važno dopovedoval Matic, toda Uroš je zmajeval z glavo. Da zdravi ljudje ne smejo zdoma, ker bi se sicer okužili? Tile zdravniki pa so res premaknjeni! Ampak bi bilo super, če bi tudi sam zbolel, da si malce odpočije od šole!
»Kašljaj vame!« je prosil.
In Matic se je trudil na vso moč. Še pljuval je, grgral in pihal sapo v Uroša. A vse zaman. Uroš je ostajal zdrav kot dren.
»Joj, koliko šolske snovi bo treba nadoknaditi!« je tožila Matičeva mama, kadar se je Uroš primajal z novimi nalogami za Matica.
»Mami, zakaj ne morem okužiti Uroša, da bi še on dobil angino?« jo je spraševal Matic.
Mama je pred njiju postavila mlačno limonado in ju postrani pogledala.
»Zato, ker nimaš virusne angine, ampak bakterijsko, tako, ki jo dobiš, če se prehladiš!«
Uroš je bil strašansko razočaran.
»Zanič prijatelj si!« je očital Maticu. »Jaz bi ti odrezal mandlje, ti mi pa še angine ne privoščiš!«
Nekega dne se je pri Maticu oglasila Tina. Sneli so ji mavec, zato je bila spet glavna. Njena roka je bila videti cela, toda od komolca navzdol nekam nagrbančena in tenka.
»Posušila se ti je,« se je zgrozil Matic, taka je kot žabji krak!«
»Ampak še vedno sem lepa!« je užaljeno rekla Tina. »Danes mi je Uroš nesel torbo domov! In tudi Krakija bi mi posodil, če bi hotela! Ampak ga nočem, ker je preveč grd!«
Matica je prizadelo prijateljevo izdajstvo. Pisano je strmel v Tino, ki je brbljala kot navita:
»Mama mi je obljubila, da mi bo navila lase. Zato ker pri zdravniku nisem jokala! Mogoče mi bo kupila nove hlače na zvonec!«
Toda Matica je bolj kot hlače zanimalo, ali se v šoli kdo sladka z njegovim sladoledom.
»Včeraj smo imeli sadne lučke, ampak vsak je dobil samo eno,« ga je pomirila Tina.
Matic si je oddahnil. Spet se je lahko pogovarjal o drugih rečeh.
»Je bolelo, ko so ti sneli mavec?«
Tina je važno pokimala.
»Prerežejo ga s škarjami. Meni so skoraj preščipnili kožo!«
»Potem bi morala ostati v bolnišnici,« je zvito rekel Matic.
Tina je spet važno pokimala.
»Ampak nisi!« je zmagoslavno zaklical Matic. »Jaz pa grem čez dva dni v bolnišnico in bom tam ostal v ponedeljek, torek in sredo, mogoče še v četrtek!«
Tini so zaplesali vražički v očeh.
»V petek pa ti bodo s škarjami preščipnili grlo! Mogoče ti ga celo preluknjajo!«
Matic je debelo pogoltnil. Zdelo se mu je, da ne bi imel nič proti, če bi si Tina zlomila jezik. Lahko bi se ji tudi zagnojili mandlji.
»Važička!« ji je zabrusil in imelo ga je, da bi jo pošteno zlasal. Ampak potem bi moral za kazen v kot, to pa se mu ni zdelo preveč zdravo. Kadar je bil pri dedku na deželi, je poslušal, kako so ti koti vlažni in prepišni. Lahko bi se spet česa nalezel in potem adijo, bolnišnica!
Nenadoma pa se je vznemiril.
»Kaj ti je?« je vprašala Tina. »Imaš spet vročino?«
Matic je žarel kot nov kovanec.
»Če me dobita vlaga in prepih, bom vendar zbolel!« je navdušeno zaklical.
Tina je nagubala čelo.
»Aha, dobil boš revmo, tako kot moja babica!«
Matic je nestrpno zamahnil z roko.
»Ne razumeš! Če zbolim, mi ne bo treba v bolnišnico! Lahko bom obdržal mandlje!«
»Ki so čisto zanič, če mene vprašaš!« je menila Tina.
»Odprl bom okno, da me bosta vlaga in mraz lažje našla!«
Tini se je zazdelo, da bi bilo bolje eno uro stati brez dežnika na dežju.
»Če pa ne dežuje!« je potožil Matic.
»Pa se postavi pod okno,« je predlagala Tina, »jaz pa te bom zalivala z vrtno cevjo!«
»Ne ljubi se mi. Raje se bom okopal in šel moker na balkon!«
Tina se je zamislila.
»Mogoče boš dobil pljučnico. Potem boš umrl in segnilo ti bo celo telo, ne samo mandlji!«
Toda Matic se ni zmenil zanjo. V njegovi glavi je že dozorel strašanski načrt!
Ko je Tina odšla domov, se je Matičeva mama spomnila, da za jabolčni zavitek potrebuje limonino skorjico in rozine.
Matičev oče se je potil na teniškem igrišču, Miška pa je odkrila špranjo med omaro in zidom.
Matic je ostal sam. Takoj se je lotil dela.
Nekaj časa je hodil po mrzlih kuhinjskih ploščicah. Premišljeval je, kako naj si prehladi grlo. Vedel je, da mama ne kupuje več sladoleda. Pa tako so se mu cedile sline po njem! Spomnil se je, da imajo ledene kocke podoben učinek. Medtem, ko jih je lizal, je popil kozarec hladne vode in odprl balkonska vrata. Nato je pojedel mrzli sadni jogurt. Počutil se je kot ledena sveča, a še vedno preveč zdravo. Ravno si je hotel na glavo zliti vedro vode in se postaviti k odprtemu oknu, ko se je vrnila mama.
»Lepo, da si prezračil stanovanje!« ga je pohvalila in začudeno pogledala vedro sredi kuhinje.
»Si pomil po tleh?«
»Jaz?« se je zaletelo Maticu.
Mama ga je sumničavo opazovala. Potem je zmajala z glavo in začela lupiti jabolka.
»Zebe me,« je rekel Matic.
Mama si je obrisala roke in takoj zaprla balkonska vrata.
»Pojutrišnjem greš v bolnišnico. Zdaj ne smeš zboleti.«
K Maticu je pridrobila Miška. Ovohala je zrak na levi in na desni.
Matic je zamišljeno opazoval Miškin repek.
»Zakaj Miška nikoli ne zboli?« je vprašal mamo.
Mama je nehala ribati olupljena jabolka. Otrla si je potno čelo in skomignila.
»Tudi živali včasih zbolijo, čeprav so bolj odporne kot ljudje.«
»Ima Miška mandlje?« je hotel vedeti Matic.
»Ne vem, poglej v enciklopedijo! Si se že odločil, katere igrače boš vzel s seboj v bolnišnico?«
Matic je pomislil na sestro v ambulanti in odkimal.
»Ronija boš pustil doma?« Roni je bil zajec iz klobučevine, oblečen v košarkaški dres. »S kom boš pa spal?«
»Sam,« je skomignil Matic, »sploh mi pa ne bo treba nikamor, ker bom zbolel.«
Mama je kihnila v kepo testa in oči so se ji zasolzile.
»Vidiš, da je res!« je zmagoslavno zaklical Matic in odhitel na hodnik po skiro. Če se bo močno spotil, bo vse še pospešil!
Pozno popoldne mu je Uroš prinesel škatlico s Krakijem.
»Se ti je zmešalo?« se je čudil Matic. »Krakija nikomur ne posojaš, čeprav si ga ponujal Tini!«
Uroš je s težkim srcem izdavil: »Ti ga imej. Pa ne odpiraj preveč škatle!«
Matic je resno prikimal in odškrnil pokrov.
Zvečer o Matičevi novi bolezni še vedno ni bilo sledu.
Ležal je v postelji, škatlica s Krakijem pa je počivala na nočni omarici. Roniju je postlal v predalniku.
»Mora se navaditi samostojnosti,« je pojasnil mami, ko je začudeno strmela v zvitke čistih nogavic na tleh.
»Zdaj je že dovolj star, da lahko spi v svoji postelji.«
»Ampak tole je predalnik za nogavice in perilo,« je rekla mama in sedla k njemu na posteljo.
»Jasno, saj ne more spati na tleh«
»Kaj pa je narobe s tvojo posteljo?« je zanimalo mamo.
»Pozna se ti, da si samo mama!« je vzdihnil Matic. »Še sanja se ti ne, kako bi se mu vsi smejali, če bi vedeli, da si ne upa spati sam!«
Mama se je namuznila in ga poljubila na čelo.
»Zlikala sem ti modro pižamo in ti pripravila belo perilo.«
Matic je molčal.
»To se mi je zdelo najmanj otročje,« je previdno dodala mama.
»Kako bo ...no, v bolnišnici?« je Matic nenadoma tiho vprašal in pogoltnil slino.
Mama se je udobno namestila na postelji in se zamislila.
»Ne vem,« je iskreno odvrnila čez nekaj časa. »Ampak z očkom bova vsako popoldne pri tebi.«
»Pa se mi bo kaj poznalo? Bom brez mandljev drugačen?« je zaskrbelo Matica.
Mama se je nasmehnila: »Seveda, brez njih boš zdrav! Spet boš lahko hodil v šolo!«
»Jek! Lahko še malo obdržim mandlje?« je zagodrnjal Matic.
Mama mu je skuštrala lase in mu šepnila na uho: »Samo pomisli, koliko sladoleda boš lahko spet pojedel!«
Maticu se je razjasnil obraz.
»Naj ti bo! Ampak samo zaradi sladoleda!« je opozoril mamo. »Zdaj pa zapri oči, ker ti moram pokazati nekaj strašansko zanimivega!«
Z nočne omarice je zvito vzel škatlico s Krakijem. Vedel je, da se bo mama od groze zvrnila s postelje. Ni si znal predstavljati lepšega prizora za lahko noč.
V ponedeljek zjutraj ga je stiskalo v grlu. Vase ni spravil niti grižljaja zajtrka. V rokah je stiskal škatlico s Krakijem, kot bi mu posušena žabja noga vlivala pogum.
Tudi mama in oče sta bila živčna.
Mama je jedilni pribor pospravila v hladilnik, oče pa je v opekač vtaknil dva kosa prepečenca.
Maticu so po trebuhu gomazele mravlje. Zaradi vznemirjenja je moral dvakrat kakat. Namesto igrač si je raje izbral knjigo. Mama mu je obljubila nekaj novih naslovov, kakor hitro jo bo prebral. Spraševala ga je, katero zobno ščetko naj mu pripravi.
»Joj, mama, pa saj si ne bom ščetkal mandljev, ampak zobe!« je modro odvrnil Matic in premišljeval, kako neki bo v bolnišnici. Kdo ve, ali zdravniki otrokom zvečer preberejo pravljico?
»Koliko injekcij bom dobil?« je vprašal s tesnobnim glasom.
Oče je začel narejeno preštevati na prste.
Mamico je oblil srh.
»Očka …«
Mama je jezno uprla roke v bok in zapihala skozi nosnice, kot vselej, kadar je bila jezna.
»Kako moreš? Ali ne vidiš, da strašiš ubogega otroka? Pridi k meni, Matiček, pridi! Saj očka ni tako mislil!« Razširila je roke in kup perila izpustila na tla.
Miška je nemudoma smuknila pod pikčaste spodnjice.
Oče je v mamo uperil kazalec: »Ti ga strašiš s svojim obnašanjem! Saj gre samo v bolnišnico, za božjo voljo!«
»Zakaj si pa potem hotel opeči prepečenec namesto toasta?« mu je oponesel Matic.
Mama pa je zastokala: »Zdi se mi, da sem ga šele včeraj prinesla iz porodnišnice! Tako majhna štruca je bil, zdaj pa že gre na prvo operacijo!«
Maticu se je zazdelo, da je svoje srce čisto razločno slišal pasti v hlače.
»J-j-jih je lahko še več?« je zajecljal.
»Lahko, ko izgubiš zobe, slepič, žolčnik, vrasle nohte, take reči,« se je muzal oče. »Ampak ne skrbi, ti boš svoje dele obdržal še zelo dolgo! In po mojem boš dobil eno samo injekcijo. Pa še te ne boš čutil.«
Matic ga je hvaležno pogledal.
Mama je bila čisto iz sebe. Pakirala je robce, nogavice in spodnje maje, kakor da gre Matic najmanj za štirinajst dni na taborjenje.
»Oh,« se je na koncu sesedla na stol v kuhinji. »Sploh ne vem, kje se me glava drži!«
Matic je stopil k mami in jo nerodno pobožal po laseh. Močno se mu je zasmilila.
»Nič ne skrbi, mama, vse bo v najlepšem redu!«
Mama si je obrisala vlažne oči in se nasmehnila.
»Hvala, ljubček, zdaj mi je odleglo.«
Matic je vzvišeno pokimal.
»Vem. Tako kot meni, kadar me ne ujameš na laži.«
Mami se je od presenečenja zaletelo, oče pa ju je začel priganjati, naj pohitita. V bolnišnici so se morali javiti do devete ure zjutraj.
Matica je v avtomobilu zvijalo od groze. Če bo imel srečo, bodo zamudili. Zdravnik jih bo mogoče oštel in nagnal. Ampak najverjetneje bo prijazen, dokler starša ne odideta. Nato pa bo pokazal svoj pravi obraz! In kaj sploh počnejo z odstranjenimi mandlji? Jih očistijo in prišijejo v tuje grlo? Ti jih ob odhodu vrnejo v plastični vrečki?
V sprejemni ambulanti jih je pozdravila prijazna zdravnica.
Sestra je Matica odpeljala v garderobo, kjer se je moral preobleči v pižamo.
Šlo mu je na jok, a je pogumno požiral solze. Igral se je s pasom halje in sledil mami in očku po dolgem, svetlem hodniku.
Sestra jih je odpeljala v prvo nadstropje. Stene in tla so bila rumene barve. V stekleni kabini je sedelo nekaj sester, ki so Maticu prijazno pomahale. Bilo je veliko vrat. Pred nekaterimi so postavali otroci.
Sestra je Maticu razkazala igralnico, v kateri je bil televizor, nekaj blazin, polica s knjigami in velikanski kup igrač. Na tleh sta sedela dva malčka in drug drugega z igračami zavzeto udrihala po glavi.
»Poglej, skoraj tako kot doma!« je vzkliknila mama in Matic jo je zaradi tega skoraj zasovražil. Kako lahko blekne takšno neumnost?
Sestra jih je odpeljala do sobe na koncu hodnika.
Matic si je mrko ogledoval dve razmetani postelji. V kotu je opazil tretjo, sveže postlano.
»Ta je tvoja!« je sestra z roko pokazala nanjo. »Udobno se namesti, pred kosilom pa ti bo ena od sester vzela kri iz žile …«
»Kaj?« je Matic od strahu pozabil na oliko. »Kaj pa, če zgreši?«
»Kje pa, kri znamo odvzeti tudi z zavezanimi očmi!« se je pošalila sestra.
»Z zavezanimi?«
Matic se je komaj premagoval, da se ni oklenil mame.
»Kdaj pa je vizita?« je vprašal oče, ki si je z zanimanjem ogledoval otroške avtomobilčke na polici.
»Jutranjo ste zamudili, popoldanska vizita pa je po obiskih,« je pojasnila sestra pri vratih.
Vizita je gotovo spet kakšna grozna operacija, je tesnobno pomislil Matic. Očitno celo dvakrat na dan. Ampak zdaj ne sme jokati, to bo počel pozneje, pod odejo. Lahko pa prepreči odvzem krvi. Tako bo prestal eno operacijo manj.
»Ne morem vam dati krvi, ker jo rabim za mandlje!« se je odločno postavil zase.
Sestra se je zasmejala in napisala nekaj na papir, vpet v kovinski okvir na posteljni stranici.
»Samo preverili bi radi, če si zares zdrav. Za odvzem mandljev moraš biti v dobri formi!«
Kako nenavadno, si je mislil Matic, ko pa je moral ravno zaradi mandljev mirovati kot pokvarjena budilka.
»S kom pa je v sobi?« se je mama ozirala okrog sebe. »Veste, naš Matic je občutljiv, nočem, da se druži z divjaki.«
»Naši otroci so preveč bolni, da bi divjali!« je poudarila sestra, Matica pa je zvilo od groze.
Ko so ostali sami, se je začela mama pritoževati nad zapranimi rjuhami, da bi prikrila solze. Oče je ganjeno prestavljal plišaste medvedke na polici. Nazadnje sta Maticu oba zagotovila, da bosta za Miško skrbela, kakor da je njuna.
»Pred spanjem pojdi lulat! Raje dvakrat! Ponoči ti ne bo nihče menjal rjuh. Prehladil si boš mehur,« je skrbelo mamo. »Redno si umivaj zobe! Saj veš, ščetka trikrat na dan …«
»… prežene gnilobo stran,« je čemerno dokončal Matic in opazoval otroške risbice na steni.
Mama je odprla predal nočne omarice, ki je stala ob postelji. Z robčkom ga je obrisala in odprla torbo.
»Poglej, tale nočna omarica je tvoja! Zloživa vanjo tvoje toaletne potrebščine!«
»Pusti! Sam bom!« je zavpil Matic in ji iztrgal torbo.
V tistem trenutku sta v sobo planila dva fanta njegovih let.
Matic si ju je z zanimanjem ogledal.
Nista bila videti posebej bolna. Enemu je popustila elastika na pižami, drugemu pa se je pas bolniške halje vlekel po tleh.
»Kako ti je ime?« je Matica takoj vprašal prvi. Dihal je z odprtimi usti in govoril z zamašenim nosom.
Matic je hotel vzeti škatlico s Krakijem, da bi fanta prestrašil. Tedaj pa je mama začela s cvetočimi lici skakljati okrog njega in mu gladiti lase za ušesa.
»Ampak, Matiček, ti se tako super razumeš z vsakim! Fanta zgledata čisto v redu. Popoldne ti bova z očkom prinesla nekaj sladkarij, da jih boš razdelil novima prijateljema!«
Mislil je, da ga bo konec od muk. Mama se je obnašala, kakor da ima v hlačah še vedno polno plenico. Ni mu preostalo drugega, kot da se skrije.
»No,« je rekla mama, ne vedoč, kaj bi,»midva zdaj greva, popoldne pa spet prideva.« Nemočno je pogledala očeta, oči pa so ji zalile solze.
»No, no …« je nerodno zamomljal oče in jo objel čez rame. V trenutku mu je hvaležno zmočila srajco.
»Stavim, da bodo za kosilo čufti!« je zaklical proti postelji.
»Jaz pa stavim, da bo špinača!« se je čez nekaj časa zaslišalo izpod koca.
Oče je pomežiknil objokani in zabuhli mami.
»Staviva?« je predlagal in se približal postelji.
Izpod koca se je prikazala Matičeva roka. Oče mu jo je stresel.
»Lahko presekam, če hočeta!« se je ponudil eden od fantov, ki sta navdušeno spremljala družinski prepir.
Mama in oče sta se pomirjeno poslovila. Matica sta si izmenično prižemala k prsim, in ko sta odšla, je imel ušesa pomečkana kot uvel solatni list.
Fanta sta takoj zasedla Matičevo posteljo.
»Jaz sem Peter,« je rekel tisti s polnim nosom in pokazal na tovariša. »To je pa Tilen. Zakaj si tukaj?«
»Zaradi mandljev,« je odvrnil Matic. Prvič se mu je zazdelo, da bi se morda tudi brez mame dalo prebiti do konca.
»Uf, imaš srečo!« je dejal Tilen. »Lahko boš pojedel sto kil sladoleda!«
»Kaaaj?« je Matic razširil oči. »Res? Če pa sem zaradi sladoleda dobil angino!«
»Nisi vedel?« se je začudil Peter. »Tilen se je lahko basal z njim kot neumen! Kdo je tvoj najboljši prijatelj?«
Matic je prikimal, pred očmi pa so mu plavali vagoni jagodnega sladoleda, oblitega s čokolado.
»Uroš. Najraje ima limonov sladoled, jaz pa jagodnega.«
»Jaz grem pa jutri domov!« se je pohvalil Tilen.
»Si že brez mandljev?« ga je občudujoče gledal Matic. »Je bolelo?«
Tilen je skomignil: »Nič posebnega. Kot da bi ti prerezali vrat.«
Matic je pogoltnil cmok, dlani pa so se mu ovlažile. Vagoni sladoleda se mu nenadoma niso zazdeli več tako mikavni.
»Ne poslušaj ga!« je Peter zamahnil z roko. »Samo napihuje se! Meni bodo operirali čepke v nosu, rečejo jim polipi. Nič me ni strah, ker bom spal in ne bom ničesar čutil.«
»Lahko odneseš mandlje domov?« je Matic vprašal Tilna, ki je skakal po postelji. »Jaz bi jih dal neki punci, da bi jo kap!«
Tilen je odkimal in pokazal na plišaste živalce na polici.
»Lahko si izbereš, s katero boš spal! Midva sva že prevelika za take reči!«
»Jaz tudi!« je važno dejal Matic in v nočno omarico začel zlagati toaletne potrebščine. Pomislil je, da bo mogoče res še vse prav. Mogoče bo smel pojesti tono sladoleda. Mogoče bo smel obdržati mandlje. In mogoče je pravkar spoznal nova prijatelja.
Na hodniku so zaropotali vozički.
»Kosilo!« je zavpil Tilen in stekel na hodnik, v sobo pa je prihitela sestra z injekcijskim priborom v rokah.
Joj, da bi bila špinača! si je želel Matic. Potem bi se lahko izgovoril na stavo in preprečil zbadanje z mesarsko injekcijo.
Sestra se mu je prijazno nasmehnila in pladenj s priborom odložila na mizo.
»Ribe in krompirjeva solata je!« je v sobo zadihano planil Tilen. »Izgubil si stavo z očijem!«
Zdaj je Matic vedel, da mu preostane samo še eno. Previdno je segel po škatlici s Krakijem in se nedolžno nasmehnil sestri, ki ga je hotela zbosti v prst.
»Prosim, najprej zaprite oči! Presenečenje imam za vas!«