Matic prespi pri prijatelju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Matic prespi pri prijatelju
Janja Vidmar
Spisano: Tjaša Koporec
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Matic prespi pri prijatelju

Spoznaj Matica! Hodi v drugi b, zato veliko ve. Matic in Uroš sta nerazdružljiva prijatelja. Bolje rečeno, nerazdružljiva sta podnevi. Ponoči mora vsak med njiju še vedno delati družbo staršem. Matic je pri kosilu sklenil roke v prošnjo in zašepetal nekaj nerazločnega. Nato je z odprtih dlani odpihnil tri poljubčke in glasno rekel. "Amen." Oče je od presenečenja ugriznil v žlico, mami pa se je zaletelo.

"Kaj pa delaš? "ga je vprašal oče. " Med jedjo se vendar ne igramo", ga je opomnila mama. Matic ju je vzvišeno pogledal. " Saj se nisem igral. Molil sem! "Oče se je odkašljal. "Molil?" Matic je prikimal in nalašč glasno posrebal juho z žlice. "Ali je spet telefoniral dedek? "je sumničavo vprašala mama. Matic je prikimal. "Rekel je, da mu morata prinesti sadike za vrt".

"Katere pa? "je vprašal oče. Tega se Matic ni mogel spomniti. "Kdaj jih pa morava prinesti? "je zanimalo mamo. Matic je pomislil in rekel: "Včeraj".

"Hočeš reči, da si nama spet pozabil povedati? "se je razjezil oče. "Zakaj me pa nista spomnila? " se je branil Matic. "Saj dedek ne moli doma, ampak v cerkvi. Pa še to samo ob nedeljah! Na vrtu pa sadi tudi ob torkih in petkih!"

Oče je vzdihnil: "Sine, vse si pomešal. Sploh te ne razumem!"

Mama je komolce naslonila na mizo. "Dobro, Matic, pozabil si nama povedati, da je klical dedek. Zdaj pa se skušaj spomniti, zakaj si molil."

"Saj tega nisem pozabil! Molil sem zato, da bi se mi izpolnila skrita želja! "je goreče zaklical Matic.

"Si prepričan, da te ni nagovoril dedek?" je mama spet nagubala čelo.

"Ni bil dedek, ampak Uroš! "je ušlo Maticu. "Kaj sta spet ušpičila? " je strogo vprašala mama, oče pa je odnesel umazane krožnike." Nisem vedel, da pri Urošu doma molijo," se je pošalil, ko se je vrnil k mizi. "Samo Uroševa babica," je pohitel Matic in se presedel na stolu, "ampak kmalu bo Urošev rojstni dan …"

Mama je na mizo prinesla ponev, iz katere se je prijetno kadilo." Mislila sem, da ima Uroš rojstni dan poleti."

"Saj ga ima!"

"Ampak to je šele čez nekaj mesecev!" je izračunala mama.

"No vidiš, saj sem rekel, da bo kmalu. Uroš si za darilo želi, da bi jaz prespal pri njem!"

"Prespal?" je mama razširila oči.

Oče se je namuznil in si postregel z golažem. Mama pa je sedela kot vkopana.

"Z Urošem ne bi jedla preveč sladkarij. Med umivanjem zob bi preštela do tisoč. Štela bi blazno počasi. Ob osmih bi bila že v postelji. Sploh ne bi gledala risank," jo je prepričeval Matic.

Mama se je zamislila. "Kdo bi ti pa prebral pravljico za lahko noč? "je vprašala čez nekaj časa.

"Prevelik sem že za pravljice! Zanimajo me prave knjige. Samo da ti tega ne opaziš, ker mi tako nič več ne bereš!"

V kuhinji je zavladala tišina. Slišati je bilo samo očetovo mlaskanje. Matic je spoznal, da ga je polomil. Mami se je užaljeno povesila čeljust.

"Veš, v resnici bo prespal pri Urošu samo zato, ker me sili," se ji je začel dobrikati.

"Kar prespi, se boš vsaj naučil samostojnosti," se je zavzel oče, a je ob pogledu na mamin nasršeni obraz hitro pristavil, "seveda pa se morava z mamo najprej pogovoriti!"

Mama je z vilicami prizadeto brkljala po krožniku. "Še do včeraj si se me držal za krilo, zdaj pa se ti nenadoma tako mudi! Da bi prespal v tuji hiši? Kaj si boš še izmislil? Se boš odselil v svoje stanovanje in mi pošiljal razglednice?"

Matica je v trenutku zajela nepopisna žalost. Slutil je, da se mu ne bo izšlo. Mama je z njim ravnala kot z dojenčkom. Srce se mu je od žalosti skrčilo v buciko.

"Če še vedno ne moreš zaspati brez mene, bom pač ostal doma," je pobito dejal.

"Mogoče se ti zdim prestroga," je čez nekaj časa priznala mama, "ampak to je zato, ker tako hitro odraščaš. Jaz pa ti tako počasi sledim." Ljubeče mu je naložila novo zajemalko golaža.

Maticu se je nekoliko zasmilila. "Če boš prepočasna, te bom pač počakal!"

"Boš res?" je mami zažarel obraz. Pokimal je in pohitel k vratom. "Kam se ti spet tako mudi? "je zaskrbelo mamo.

"Urošu moram povedati, da lahko prespim pri njem! Hvala, mami, hvala, očka!"

Mama se je začudeno obrnila k očetu." Ne spomnim se, da bi mu dovolila. Si mu mogoče ti?"

Popoldne so se s kolesi odpravili na krajši izlet. Mama je med vožnjo navkreber lovila sapo. "Med tednom ne moreš prespati drugje, ker … imaš pouk!"si je oddihovala. "Z Urošem se dogovorita za … petek ali soboto!"

Matic se je ustavil in jo počakal: "Sva se že zmenila za petek!"

Mama je skoraj padla s kolesa. "Kako, prosim?"

"Zato, da bo zate hitreje minilo. Če bi prespal pri Urošu šele v soboto, bi te skrbelo en dan več, " je modroval.

Mama je nejeverno odkimavala. "Kako si obziren! Kdo bo pa skrbel za Miško?"

Miška je Matičeva bela mišja sestrica. Skupaj se sladkata s piškoti in z oreščki. Nesel jo je tudi v šolo, vendar se je učiteljica požvižgala na mišjo pravico do znanja in oba napodila domov.

"Vzel jo bom sabo! "je sklenil Matic.

"Uroš ima mačko," ga je spomnila mama.

"Muki ne lovi miši, samo ptiče."

"Ampak Uroševi starši niso privolili, da lahko prespita oba." Maticu se je povesil nos. Sestopil je s kolesa in gledal v tla. Mama ga je vedno ukanila. In potem se je še pretvarjala, da mu hoče dobro!

"Gremo!" jima je daleč spredaj mahal oče." Mrači se že!"

Mama se je že hotela odpeljati, toda Matic je kolo prislonil h klopi in dal roke v bok. "Mama, sam sem se naučil brati in voziti kolo! Zakaj potem ne morem sam prespati pri Urošu?"

"Mogoče zato, ker si želim, da bi ti midva u očkom pomenila več kot Uroš, "je tiho priznala mama.

"Ampak saj mi pomenita več kot Uroš!" je vzkliknil Matic. "Samo zabavna nista tako kot on!"

Preden sta spet zajahala kolo, je Matic dolgo tičal v maminem objemu.

V petek sta bila Matic in Uroš vznemirjena kot že dolgo ne. V šoli sta s težavo sledila razlagi. Vase nista spravila niti grižljaja malice. Učiteljica ju je morala večkrat opomniti. "Matic bo prespal pri meni! "je neučakano oznanil Uroš. Toda učiteljici ni bilo všeč, da sta motila pouk. "Umirita se ali pa vaju bom razsedla!" je strogo dejala.

To je bilo lažje reči kot storiti. Morala sta se namreč domeniti, kaj bosta počela ponoči, ko bodo vsi spali. Nato je bilo treba razsoditi, koliko igrač sme imeti kdo pri sebi in katere sladkarije si bosta razdelila. Popoldne je Matic najmanj petkrat telefoniral Urošu, čeprav sta stanovala čisto blizu.

"Če mi ti ne posodiš rumenega avtomobila, jaz pa tebi ne dam nalepk za album, s čim se bova potem igrala?" "S Krakijem že ne! "je pohitel Uroš na drugi strani žice. Kraki je posušen žabji krak, ki ga je Uroš nekega dne našel na šolskem dvorišču in shranil v škatli za nalivnik. "Ampak katere igrače naj potem prinesem sabo? "je spraševal Matic.

Uroš je predlagal igralne karte.

"Saj ne znava igrati kart!" "Kart ne bova uporabljala za igro! Na sredo sobe bova postavila klobuk in jih metala vanj!" se je zadrl Uroš. "Kdor večkrat zadene, zmaga." "Kako veš?" je podvomil Matic. "Videl sem na televiziji! "je zmagoslavno odvrnil Uroš.

Matic je sklenil, da bo vzel še žogo. Uroš je bil včasih tako muhast, da ni posodil niti radirke. Zato je bolje, da vzame s seboj še kocke. In brez velike knjige iger se sploh ne more prikazati pri Urošu! Novi avtomobilček na baterije pa bo raje pustil doma. Pri Uroševih živi babica, lahko bi ga polomila. Še sreča, da je ravno včeraj obiskal šolsko knjižnico! S seboj bo odnesel knjigo. Škoda, da Uroš ne mara brati. Če ga bo zalotil pri branju, se mu bo še posmehoval! Toda če bi doma izmaknil škatlo vžigalic za taborni ogenj, tako kot sta se domenila v šoli, se Uroš ob knjigo še obregnil en bi! Lahko bi si zakurila sredi sobe. Le paziti bi morala, da ne prismodita Uroševe babice, ki živi v sosednji sobi. In sladkarije bo vzel s seboj! Tisti velikanski zavitek bombonov, ki mu jih je kupil dedek. izmaknil bo še vrečko čipsa, brez njega bo gledanje risank čisto zanič. Lahko bi vzel katero od čokoladk za prvo pomoč. Mama se tolaži z njimi, kadar na televiziji vrtijo ljubezenske filme.

V nahrbtnik je zložil pižamo in svojo najljubšo trenirko, pozabil pa je na spodnje hlače. Na dno je potisnil knjigo in karte, spete z elastiko. Vznemirjeno se je oziral po sobi. Mogoče bi moral vzeti s seboj očetovo baterijo. Za primer, če se bosta odpravila na nočni potep po hiši.

Ravno je hotel v nahrbtnik spakirati napihljivo žogo in vrečko s frnikolami, ko je v sobo vstopila mama. Brez besed je stopila na stol in ga opazovala. "Na mojem zvezku sediš, "jo je opomnil Matic. "Pa še rumenih frnikol ne najdem." Mama je molčala. "Si lahko oblečem majico s kratkimi rokavi?" Odkimala je. "Sobo si pospravila, ničesar ne najdem! Kje so moji plastični dinozavri? Koliko je ura?" "Dinozavri se utapljajo v umivalniku, za odhod pa je še prezgodaj, "je spregovorila mama. "Lahko grem že zdaj? Prooosim! "je brez posebnega upanja moledoval Matic.

"Sta se z Urošem dogovorila, kaj bosta počela? "je zanimalo mamo.

"Oh, nič posebnega," se je zlagal Matic, "nohte si bova strigla. Uroš si mora ob petkih umiti lase. Mogoče bova Uroševi babici prebrala časopis. Pospravila bova tudi Uroševo sobo."

"Poglej, poglej, saj to so tvoja najljubša opravila! "se je narejeno čudila mama. "In kdaj bosta pospravila tvojo sobo?"

"Takrat, ko bo Uroš prespal pri meni," je brž odvrnil Matic in se spet znašel v maminem naročju. Zadnje dni ga je nenehno objemala in si brisala oči.

"Pazi nase, " je zašepetala in ga tesno prižela k sebi, da je komaj dihal. "Nikar ne nadleguj Uroševih staršev! Petek je. Ljudje si želijo malo miru. In nikar se z Urošem ne prerekaj zaradi igrač! Posojajta si jih kot prava prijatelja!"

Ko je odšla, se je Matic prepadeno zgrudil na posteljo. Mama ima prav, Urošu bom moral posoditi svoje igrače! Nenadoma se mu je to zazdelo strašno. Preplašeno je strmel v nahrbtnik. Uroš bo hotel najlepše frnikole. Pri priči jih je stresel iz nahrbtnika. Nato jih je znova pospravil nazaj. Mogoče si bosta kakšno zamenjala. Kaj pa če med metanjem v klobuk poškoduje karte? Tudi te je za vsak primer vrnil v predal. In zakaj neki bi s seboj jemal napihljivo žogo? Naj jo Uroš priskrbi! Saj se bosta igrala v njegovi sobi! Najbolje bo, da tudi knjigo pusti doma. Lahko bi jo razprto pozabil na postelji. Nanjo bi posijalo sonce in ilustracije bi porjavele. Knjige iger pa tako ne more vzeti s seboj, ker je pretežka. V nahrbtniku bo pustil polovico kock. Za vsak primer. Da ga Uroš ne bo ozmerjal s skopuhom. Natanko dve minuti mu ej bilo lažje pri srcu. Nato se je spomnil na Uroševo mamo, ki ej bila nadvse pravičniška. Zahtevala bo, da si čips razdelita do zadnjega lističa. Vsak bombon bosta morala razrezati na pol. čeravno bi bilo pošteno, da Matic obdrži večji delež. Pobito je vzel nahrbtnik in se odvlekel iz sobe. Mogoče bi moral ostati doma. V miru bi se napokal čipsa in nihče ne bi šaril po njegovih igračah. Razen Miške, ki spi v hiški iz kock.

"Matic, z očetom te bova pospremila k Urošu!" je dejala mama. "Saj je čisto blizu,« se je kujal. Ampak samo zaradi lepšega. V resnici ga ni več mikalo k Urošu. Premišljeval je, kako naj mamo napelje, da bi mu prepovedala. Toda oče in mama sta si že oblekla plašča in ga čakala pri vratih. "Komaj čakata, da se me znebita! "se je našobil.

Oče se je zasmejal, mama pa mu je zagotovila, da ga že zdaj na smrt pogreša. Popravila mu je kapuco na jopici in posmrkala nad njegovo glavo. Stisnilo ga je pri srcu. Kdo ga bo tolažil, če ga bo ponoči tlačila mora? Z očetom sta si za lahko noč izmislila posebno igro. Na postelji se oprimeta drug drugega, nato pa se kobalita do roba in nazaj. To je tako zelo zabavno! Oče vselej pazi, da se Matic ne zakotali na tla.

"Privadil se boš, "ga je spodbujal oče. "Saj je samo za eno noč, "mu je prišepnila mama. Pogoltnil je slino in prikimal. Zdaj je bila mama tista, ki jo je bilo težko dohajati. Čez nekaj minut so se znašli pred Uroševimi vrati. Pozdravil jih je Uroš z indijansko perjanico na glavi.

"Ravno danes mi jo je prinesel stric!" je žarel. Matica je od zavisti skoraj pobralo. Kakšen zanič začetek!

"Ti je všeč? "se je Uroš postavljal pred njim. Čemerno jo je pohvalil: "Aha, kot da imaš na glavi zvezanega petelina." Prikazala se je nasmejana Uroševa mama. Matičevi je zagotovila, da otrok niti za trenutek ne bo izpustila izpred oči. Matica je zaskrbelo. Kako bosta z Urošem stikala po hiši, če bo nenehno svetila zraven? In rekla mu je otrok! Tega ji ne bo zlahka odpustil. Saj je skoraj večji od Uroševe babice! "Jutri bom že doma!" je Matic tolažil bolj sebe kot mamo. Oče mu je obljubil, da bo pazil nanjo in na Miško, dokler se ne vrne. Nato so se poslovili. Matic se je moral preobuti v copate in obesiti jopico. Hotel je pojasniti, da za njim pospravlja mama, toda Uroševa mama je ostala neomajna. Pošteno se je namučil, preden mu je uspelo jopico obdržati na obešalniku.

"Zdaj pa svoje reči lepo zloži na prazno polico v omari," mu je svetovala Uroševa mama. Maticu se je zazdelo, da jih lahko pusti tudi v nahrbtniku. Zdaj, ko ni mame, da bi mu jih lepo poravnala, pa sploh! "Kar pospravi jih na polico, jaz vama bom pa medtem pripravila malico,« je rekla Uroševa mama in odšla.

Iz svoje sobe je prišla Uroševa babica. Po popoldanskem dremežu je bila vsa čila in živahna. Drobne, bistre oči je uperila v Matica. "Če si že tukaj, mi lahko prebereš časopis! " Maticu se je podaljšal obraz. "Kaj pa je? Ne znaš brati?" "Babi, pusti ga! k meni je prišel, ne k tebi! "se je vmešal Uroš. "Znam brati!" se ji je postavil po robu Matic. "S sabo imam knjigo. Če hočeš, ti lahko berem za lahko noč."

Babica je prikimala in iz žepa pričarala žvečilni gumi. Maticu so zasijale oči, toda babica si ga je sama vtaknila v usta.

"Žvečilne škodujejo zobem," je zavistno dejal. "Mojim ne, jaz si svoje zobe lahko snamem. Ti česa podobnega gotovo ne zmoreš! " ga je izzivala Uroševa babica. "Moji pa kar sami izpadajo! "se je ustil Matic, ki je blazno pameten. "Potem mi pa zrastejo novi. Stavim, da tega ti ne znaš!" "Pošteno!" je priznala babica, segla z roko v žep in vsakemu dala žvečilni. "Hvala lepa," se je vljudno zahvalil Matic. Če je bil posebej vljuden, je včasih iztržil še več. Toda Uroševi babici je pošla zaloga sladkarij. Godrnjaje se je vrnila v svojo sobo.

"Igrajva se kavbojce in indijance!" je Matica priganjal Uroš. "Jaz bom indijanec!" "To ne velja! " se je uprl Matic. "Ti imaš novo perjanico, jaz pa nimam niti klobuka!" "Posodim ti svojo vodno pištolo! "mu je velikodušno ponudil Uroš. Matic je prezirljivo odrinil plastično igračo. Med vrati se je pokazal Urošev beli muc. Z rumenimi očesci se je zasrepel v Matica in se prerinil v sobo. Legel je na preprogo in spominjal na velikanski kosem vate.

"Muki!" je navdušeno zaklical Matic in ga hotel popestovati. "Pusti ga!" ga je odrinil Uroš in Mukija ljubosumno dvignil v naročje. "Ampak saj ga vedno božam, kadar sem pri tebi na obisku! " je vzkliknil Matic. "Že, toda nikoli ne ostaneš dlje kot dve uri, " je vztrajal Uroš, »danes boš pa prespal. Lahko bi si še izmislil, da hočeš imeti Mukija stalno v naročju. Tega pa ne moreš, ker je moj!" " Potem se ga pa noben od naju ne sme dotikati!" je zahteval Matic.

V sobo je stopila Uroševa mama s pladnjem sadja v rokah. "Je vse v redu?" Matic se je namrdnil ob pogledu na jabolka in pomaranče. "Mama mi jabolka olupi in nareže na krhlje, pomaranč pa ne jem." "A tako? " se je namuznila Uroševa mama in odložila pladenj. "V sadju so vitamini. Pomagajo, da ne zbolimo." "Jaz zbolim samo, če jem sladoled ali pijem mrzlo pijačo!" jo je zavrnil Matic. "Vitamini nam pomagajo, da rastemo! " se je Uroš postavil na mamino stran. "Ne, pa nam ne! Rastemo zato, ker pijemo kakav! " ga je podučil Matic. "Mleko, ne pa kakav, trap" "Ti si trap! Na vsakem ovitku od čokolade lepo piše, da ta vsebuje kalcij za rast in razvoj!" "In?" "Nič in! Vsi vemo, da je čokolada iz kakava!" "Mamica, ali je to res? "je zbegano vzkliknil Uroš in izpustil Mukija. Uroševa mama se je namrščila. "Res ne vem, kako smo z vitaminov prešli na čokolado …"

"Jaz vem! "je Maticu zasijal obraz. »Za malico bi nama morala prinesti čokolado, pa si se zmotila! Ampak nič hudega! Lahko nama jo prineseš zdaj. Moj očka pravi, da se motimo po človeško." Uroševa mama je uprla roke v bok. "Verjetno misliš na pregovor, ki pravi, da se je motiti človeško." Matic je zadovoljno pokimal. Očitno tudi Urošev oče uporablja tale izgovor, kadar ga kaj polomi. "Si pa pameten! "ga je pohvalila Uroševa mama, "verjetno zlahka pretentaš svojo ubogo mamo, kaj?" "Včasih, " je ponosno priznal Matic. Uroševa mama mu je v roke porinila sadež. "Na, potem pa kar pomotoma in po človeško pojej jabolko!" Uroš se ji je dobrikal: "Hvala, mila moja mamica! " Vzel je krhelj pomaranče in ga snedel.

"Pomaranče so moje najljubše sadje! " Mama mu je ljubeče skuštrala lase. "K sreči ima moj Uroš raje sadje kot sladkarije. In nikoli me ne poskuša ukaniti. "Ob teh besedah je očitajoče pogledala Matica. Naposled je odšla. Uroš je pomarančo zakotalil pod posteljo in razburjeno šepnil: "Lizike in žvečilne imam! Pa ti?" "Čips in bombone!" je oživel Matic. Na mizi sta v trenutku priredila razstavo vrečk in zavojčkov. Zamere so bile v trenutku pozabljene. "Spet si moj najboljši prijatelj," je dejal Uroš s polnimi usti čipsa. "Ja, sladkarije so zato na svetu, "je pokimal Matic z liziko v ustih. "Res je! " je pritrdil Uroš. "Če neseš žvečilne v šolo, takoj dobiš nove prijatelje".

Ko sta postrgala še zadnje ostanke dobrot, je Matic iz nahrbtnika ponosno stresel frnikole. " Se greva frnikolat?" Uroš jim je zavistno sledil s pogledom in odkimal. Njegove navadne modre se niso mogle kosati z Matičevimi raznobarvnimi velikankami. Njuno prijateljstvo je v trenutku usahnilo. "Si prinesel karte?" "Doma sem jih pozabil," se je zlagal Matic, ki se mu je posvetilo, da se hoče Uroš postavljati z novo igro. Presenetil ga je z drznejšim predlogom: "Ali bova opolnoči zakurila taborni ogenj?"

Uroš je dolgo premišljeval, nato pa skomignil: "Babica ponoči ne more spati. Odkrila bi naju." "Če bo bedela, vsaj zgorela ne bo, "je menil Matic. "Nimava vžigalic." "Postaviva si šotor na vašem vrtu!" "Saj res, tako bi bila na varnem! " je navdušeno vzkliknil Uroš.

Matic ga je dvomeče gledal. Uroš je zadnjo matematično kontrolno pisal prav dobro. Mogoče zato ni znal izračunati, da si varnejši v hiši. "Če bi taborila na vrtu, bi lahko zažgala hišo, razumeš? " mu je razburjeno dopovedoval Uroš. "Ampak hiša bi zgorela, jaz bi se vrnil domov, vi pa bi morali za vedno spati v šotoru, "je zaključil Matic.

Uroš se je skrivnostno nasmehnil. "Ne bi, ker bi midva prej poklicala gasilce! Tako kot v filmih!" "Midva nisva v filmu, midva sva resnična, "ga je podučil Matic. "Že, ampak v filmih so otroci vedno najpametnejši!"

Matic je zavil z očmi in pomilovalno pogledal prijatelja. "Lahko so najpametnejši, ampak otroci v knjigah vseeno vedo, da gasilci nikoli ne pridejo pravočasno, zato se tako neumnih iger sploh ne igrajo!" Uroš je ostrmel. Matic je tako blazno pameten! Vsega se že ni naučil iz knjig. Gotovo gleda risanke in filme!

"Lahko bi se šla gusarje," je spoštljivo predlagal, toda Maticu ni bilo do tega. Kako nenavadno, je pomislil Matic, z Urošem je čas vselej minil kot blisk. Včasih je moral kateri od njiju domov sredi najbolj napete igre. Zdaj pa en vesta, kaj bi počela. Zdolgočaseno sta se prekladala sem ter tja po sobi. Nato sta si med igro človek, ne jezi se skočila v lase. Matic se je pozneje hotel igrati z dominami, toda Uroš ga je z njimi obmetaval. Nato je po nesreči predrl Uroševo napihljivo žogo, s katero sta nameravala igrati nogomet. Zvečer jima je Uroševa mama pripravila postelji. Matic je z dolgim obrazom gledal posteljno perilo, ki mu ga je namenila.

"Ampak doma imam na prevlekah sličice in pike iz Sto enega dalmatinca!" "Lepo. Meniš, da boš lahko spal na blazni, potiskanimi z medvedki?" ga je zaskrbljeno vprašala Uroševa mama. Neodločno je pokimal. Uroševa mama se mu je zasmilila. Nekdo bi jo moral podučiti, na kakšnih prevlekah spijo fantje.

"Pospravita sobo in pridita večerjat!" jima je zaklicala med vrati. Ko sta ostala sama, je Uroš iz predala zmagoslavno potegnil debel črn flomaster. Pomenljivo je pogledal Matica, nato pa se lotil svoje blazine. Nanjo je narisal velike črne pege in vsako pobarval.

"Zdaj imam tudi jaz prevleko od Dalmatinca!" Matic je z odprtimi usti zijal vanj. "Mama te bo natepla," je občudujoče izdavil.

Urošev vzglavnik je bil videti, kot bi ga napadle vodene koze. Na vrhu ga je krasila prikupna pasja glava, na dnu pa Urošev nerodni podpis.

"Slikarji se na svoje slike podpišejo," je pojasnil osuplemu Maticu.

"Večerja!" je medtem iz kuhinje zaklicala Uroševa mama. Urošev vzglavnik sta hitro prekrila s pižamo, Uroš pa je Matica opozoril, da ga ne sme izdati. »Prisezi pri bogu!« je silil. To je bila njuna največja in najbolj slovesna prisega. Matic je odkimal in se izmuznil v kuhinjo. Za tole prisego se bo moral Uroš posloviti od Krakija!

Na mizi so ju čakale žemlje in rezine klobase, v skodelicah pa vroče mleko. Uroš je smetano odpihal do roba skodelice in jo odstranil z žlico. Matica pa je sililo na bruhanje. Mleka še pogledati ni hotel in takšnih klobas tudi ni bil vajen. Sploh mu je bila ljubša pašteta. Ali pa čokolino. Obsedel je pred polnim krožnikom in na misel mu je prišlo, da bi telefoniral mami. Prosil bi jo, naj mu pripravi kruh s pašteto in kislimi kumaricami. Uroševa mama ga je pozorno opazovala. » Ne boš jedel? » V tistem so se odprla vrata in vstopil je Urošev oče. Uroš se je pognal k njemu. Oče ga je veselo dvignil v zrak in ga zavrtel po kuhinji. Uroševa mama ju je v šali ozmerjala z norčkoma. Maticu se je pri priči stožilo po očetu, mami in Miški. Zdelo se mu je, da živijo daleč stran. In klobasa na njegovem krožniku je čudno dišala po dedkovih gumijastih škornjih. Joj, tudi dedka pogreša! Nenadoma se mu je za hrbet prikradla Uroševa babica.

"Pa sem te!" mu je zarjula na uho, ravno ko je hotel klobaso odstopiti Mukiju, ki se je pretegoval za mizo. Tako se je ustrašil, da je polil skodelico z mlekom, klobasa pa mu je padla na tla. Prebledel je in negibno obsedel. Vedel je, da mame znorijo, če se kaj umaže. Jasno kot beli dan, da mu bo Uroševa mama navila ušesa. Zato pa Uroševa štrlijo v svet kot školjke klapavice! Oh, zakaj je sploh silil k Urošu? Pravzaprav ga je v tole godljo spravila mama in njene zanič ideje! Dopovedoval ji je, da se brez staršev še ne znajde čisto dobro. Ona pa si je izmislila, da se mora odseliti in ji pošiljati razglednice. Seveda mu je pozabila priložiti denar zanje. In za znamke. Oh, ta mama! Še tega ne ve, da s prijateljem deliš samo tisto, česar ne potrebuješ! Zato pa ima eno samo prijateljico. In še eno po telefonu. On pa ima tri najboljše prijatelje in še dva, ki sta to le občasno. Skesano je opazoval Uroševo mamo, ki je z vlažno krpo brisala mizo. Nasmehnila se mu je.

"Nič hudega, Matic, to se lahko zgodi vsakomur." Kako mu je odleglo! Uroševa mama očitno veliko ve o otrocih in podobnih rečeh. " To ni pošteno!" se je pritožila Uroševa babica. "Če jaz kaj polijem, pa vpiješ name, dokler te ne zaboli glava!" Uroš se je izvil iz očetovega objema. "Res je! Name tudi vpiješ!" "In name!" se je zahahljal Urošev oče.

"Matic je naš gost," je dejala Uroševa mama in Maticu pomežiknila. Odnesla je krožnike z mize in mirno prenesla pogled na drobtine, raztresene po tleh. Nato je pohodila klobaso in njene ostanke nehote raznesla po kuhinji.

"Z gosti je veliko dela, zato jih pri nas doma ne maramo preveč," je uslužno dejal Matic, preden sta z Urošem smuknila v kopalnico. Umivanje zob v dvoje je posebno doživetje. Še posebej, če Matic na zobni pasti za odrasle prebere, da je ta za kadilce.

"Iztisniva jo na ščetko!" je pritiskal na Uroša. "Ampak zakaj?" "Zato ker bo tako, kot da kadiva!" "Pa saj ni za otroke, "je šibko ugovarjal Uroš. "Kadijo tudi nekateri otroci!" je samozavestno pojasnil Matic. "Pa mi povej, s čim si potem oni umivajo zobe?"

Urošu se je počasi posvetilo in od jeze je kar zapihal.

"Kaj me vlečeš! Saj midva ne kadiva!" "Ampak mogoče bova nekoč kadilca!" ga je prepričeval Matic. "Bolje, da že zdaj začneva skrbeti za kadilsko čistočo!"

Toda zobna pasta je bila pravcato razočaranje. Še zdaleč ni vonjala po tobaku. Imela je pekoč okus. "Jek, sploh ni zmleta," je potožil Uroš in jo izpljunil, "ostaja mi med zobmi."

"To je čisto navadna zobna pasta," je razočarano odvrnil Matic. "Imaš kakšno žvečilno cigareto?" "Ne, samo bobi palčko," je odvrnil Uroš in držal zobno ščetko med dvema prstoma. V ogledalo je pihal nevidne oblačke dima.

"Druge copate rabim!" se je nenadoma spomnil Matic. Uroš je pospravil ščetko in nogo naslonil na umivalnik. Z drugo nogo je lovil ravnotežje in v ogledalu preverjal, ali se lahko z jezikom dotakne brade.

"Pa saj smo ti dali copate …" "Že, ampak doma imam dvojne, ene za podnevi in druge za v posteljo," je pojasnil Matic. Uroš je od presenečenja pozabil zapreti usta. "Tega pa še nisem slišal." "Mama je rekla, da tako ubijemo bakterije in gremo spat z nogami, s katerih bi človek lahko jedel."

Uroš si je z zanimanjem ogledal svoja stopala. V umivalniku si je umil noge in se nato še oprhal. Medtem ko se je prhal Matic, si je znova umil noge in si copate zdrgnil s čistilom za straniščno školjko. Nato jih je odišavil z maminim parfumom.

"Zdaj so moji bacili mrtvi!" je zmagoslavno zaklical in si noge poškropil s sredstvom za loščenje tal. "Da se mi bodo svetile!" je zadovoljno pribil. Na vratih je potrkalo in v kopalnico je previdno pokukala Uroševa mama. Po tleh so se valjale uporabljene brisače in milo. Umazana oblačila si ležala pod umivalnikom. V straniščni školjki je dehtel čeden kupček, prekrit z goro toaletnega papirja. Držaj zobne ščetke je bil zataknjen v razmehčano milo. Odprte tube zobne paste so ležale v umivalniku, polnem milnice. Umazane spodnje hlače so bingljale z vratc zidne omarice. Matic je nogavice ravno brcnil v kad, Uroš pa si je svoje drgnil s krtačko za nohte. Uroševa mama je prekrižala roke v naročju. "Vidim, da sta si kopalnico uredila po svoje. Oče bo navdušen nad vajino domišljijo." Zasukala se je na petah in odšla.

"Kaj je rekla?" je vprašal Matic. "Da morava takoj pospraviti, drugače bo povedala očku!" je mrzlično zdrdral Uroš in nogavice vrgel v pralni stroj. Zdaj je grožnjo dojel tudi Matic. Pohitela sta, da se jima je kadilo za čistimi petami. "Pri tebi sploh ni zabavno," je sopihal Matic. "Pri nas pospravlja moja mama!" "Pri nas pa je zabavno, kadar pospravlja babica," ga je podučil Uroš in razmehčano milo sušil s sušilcem za lase. Matic je umivalnik do suhega zdrgnil s toaletnim papirjem. Čez tubi zobne paste sta poveznila kozarec za splakovanje zob. Ponosno sta si ogledala tla, ki so se svetila od mokrote. »Mami, pridi pogledat! Spet je vse po tvojem!« je zavpil Uroš skozi vrata. "Reci ji, naj pride sama," ga je opozoril Matic, "saj veš, za vsak primer." "Prav imaš," je zarotniško šepnil Uroš, "babica ima svoje muhe!"

"Matic ga je dregnil v ramo. "Ne zafrkavaj! Mislil sem na tvojega očeta!" "Hej, to je kot v kriminalki!" se je navdušil Uroš. " Misliš, ko hudobec sporoči policajem, da bo sprejel samo inšpektorja?" Urošu so žarele oči. Ja, mami!"

K sreči je znala Uroševa mama hitro opraviti z majhnimi hudodelci in njihovimi tovariši. Čez pet minut sta bila že v postelji. V pižamah, potiskanih z abecedo in dežnički. Pokrita do vratu. Brez pravljice. Z Uroševo babico, ki je vztrajala, da ji mora Matic prebrati časopis.

"Zaspan sem," se je uprl Matic in ponovil mamine besede, "otroci moramo zgodaj v posteljo." "Ha, pa kaj še!" se je posmehnila Uroševa babica. "Ležiš mogoče v namakalnem jarku?" "Babi, imaš vžigalice?" se je iz svoje postelje oglasil Uroš. Uroševa babica je razmišljujoče nagubala čelo. "Ne vem. Ali bi jih morala imeti?"

Uroš je pomežiknil Maticu in nedolžno rekel: "Mislil sem, da si mogoče z njimi trebiš zobe …"

"Ah, to!" je babica zamahnila z roko. Nehala sem, ko se mi je ena prižgala v ustih …"

Matic in Uroš sta bušnila v smeh. Uroševa babica je bila skoraj tako zabavna kot Matičev dedek. Oprla sta se na komolce, Uroš pa je začutil, da lahko babici zaupa skrivnost.

"Zakurila bi rada v sobi." "Za kaj takega potrebujeta kamin," je menila Uroševa babica. Matic je planil iz postelje, lica so mu zardela od vznemirjenja. "Jasno, kamin!" "Ampak ogenj v kaminu ni taborni ogenj!" je negotovo rekel Uroš. Matic je s pogledom krožil po sobi. Nenadoma je s prstom pokazal proti zidni vtičnici. "Tam! Tam bova kopala!"

"A?" je neumno pogledal Uroš. "Ha?" je babica izbuljila oči. Matic je vedel, da tisti, ki niso tako blazno pametni kot on, potrebujejo razlago.

"Kjer je vtičnica, pomeni, da so že kopali za napeljavo. To mi je povedal očka. Torej luknjo že imamo, samo razširiti jo moramo. In če stakneš dve žici, eksplodira. Tako bomo zakurili brez vžigalic."

"Hm, kaže, da si mislil na vse," je zagodrnjala Uroševa babica. »Bolje, da nocoj ne vzamem uspavalne tablete." "Ampak jaz nočem imeti luknje v zidu!" je vzkliknil Uroš.

Uroševa babica je zložila časopis in vstala. "Manj truda bi imela, če bi mi prebrala črno kroniko in osmrtnice." "Zakaj jih pa sama ne prebereš?" je zanimalo Matica. "To je precej nespodobno vprašanje, če mene vprašaš!" se je ujezila Uroševa babica in oddrsala proti vratom. "Če bi mi kdo od vaju prebral televizijski spored, bi vama v zameno morda priskrbela taborni ogenj," je dejala, ne da bi se ozrla. "Babi, počakaj!" sta v en glas zaklicala Uroš in Matic.

"Jaz ti bom prebral!" je dodal Uroš. "Jaz ti lahko preberem še šport, če hočeš!" se je ponudil Matic. Uroševa babica se je zadovoljno vrnila k mizi. "Zakaj sploh potrebujeta taborni ogenj?" je postala radovedna.

Matic in Uroš sta se spogledala. "Da bi pekla koruzo in jabolka," je sramežljivo priznal Matic. " Bral sem o tem."

Nato je počasi in razločno prebral, da so na sporedu Dnevnik, Šport, Vreme ter Kulturna kronika. Uroševa babica je bila videti zadovoljna. Uroš ji je ravno hotel črkovati naslove nekaterih člankov, ko je v sobo stopila Uroševa mama.

"Kako to, da še ne spita? Sploh vesta, koliko je ura?" "Ob petkih sem lahko dolgo pokonci," se je pohvalil Matic.

Uroševa babica je brž vstala in začela negodovati: "Še sreča, da si prišla! Dopovedovala sem jima, da je pozno, a sta hotela na vsak način prebrati časopis. Pojdiva, zaspana sta že!" Pomignila je Uroševi mami in skupaj sta zapustili sobo. Spotoma sta ugasnili luč.

"Uroš!" je v temi zacvilil Matic. "Prižgi luč, v temi ne morem zaspati!" Uroš se je pretipal do Matičeve postelje in smuknil k njemu. Odejo sta si potegnila čez glavo in se živčno hihitala. "Ne smeva prižgati luči, drugače bo mama huda," je šepetal Uroš in si ovohaval odišavljena stopala. Matic je odrgnil odejo, da bi zajel sapo. "Jaz sploh nisem zaspan!" "Babica se bo vrnila, boš videl!" mu je obljubil Uroš in se zvalil s postelje. S težavo sta krotila smeh. Tema postane prijaznejša, če imaš ob sebi prijatelja. Čez neka časa je skozi vrata posvetil svetlobni žarek. V sobo se je prikradla Uroševa babica s polnim naročjem prižganih baterij.

"Fanta, obljuba dela dolg! Pomagajta mi!" jima je velela. Umaknili so mizo in prižgane baterije na tleh zložili na kup. Po zidovih so plesali stožci svetlobe. Posedli so okrog kupa baterij, ki so bile videti kot zložena polena. "To je najlepši taborni ogenj, kar sem jih videl!" je slovesno priznal Uroš. Toda to še ni bilo vse. Uroševa babica je iz desnega žepa halje potegnila pravcato konzervo oluščene koruze in tri žlice. Iz levega so se po tleh zakotalila tri jajčka presenečenja. "To so jabolka, ki so se predolgo pekla nad ognjem," je mirno pojasnila Uroševa babica. "To je pa moj najboljši večer ob tabornem ognju!" je tiho zavriskal Matic in Urošu podal roko. "Hej, vse najboljše za rojstni dan!" "Kako?" se je začudila Uroševa babica. "A je že poletje?" Matic in Uroš sta se od smeha zvrnila po tleh.