Matic in Blažka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
MATIC IN BLAŽKA
Janja Vidmar
Spisano: Žana Šubic
Izdano: Založba Karantanija, Ljubljana, 2009
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Matic in Blažka

Spoznaj Matica! Ker toliko ve, se je preselil v 3. b!

Bilo je pri malici. Matic in njegov najboljši prijatelj Uroš sta sedela na klopi in jedla mini pico. Mimo je priskakljala nova sošolka Blažka. V zavozlanih laseh je imela glavniček, na sebi pa zgornji del trenerke. Vsako jutro je prišla v šolo s pobarvanimi vekami in učiteljica jo je vedno poslala v kopalnico. Na rožnatem krilu je imela madež od kakava ali črnila ali tempere ali kečapa.

"Sta slišala? Zbirali bomo star papir!"

Matic je pogledal Uroša. Urošu se je zaletelo in polil je malo čaja. V razredu ni razen učiteljice nihče govoril z Blažko.

Matic je snel pokrovček z nalivnika in ga vrgel vanjo:

"Pojdi proč!"

"Zakaj?" j vprašala Blažka.

To je bilo neumno vprašanje, ker si nihče v razredu ni bil z njo. Nekdo je rekel, da smrdi, čeprav je ni nihče povohal. Bilo je fino, da so se vsi spravili nanjo, ker so potem drug drugega pustili pri miru. Iz peresnice je vzel radirko in pomeril:

"Zgini!"

Blažka se je umaknila za korak:

"Nočeta zbirati starega papirja?"

Uroš je pozabil, da si nji z njo:

"Zakaj bi sploh zbirali stare stvari?"

"Ker onesnažujejo naravo," je rekla Blažka.

"Potem naj jih pa zbirajo tisti, ki jih odmetavajo," je tudi Matic pozabil, da si ni z njo. "Jaz vse vržem v koš." "Ne, pa ne," ga je dregnil Uroš.

"Ja, pa vržem!"je vztrajal Matic.

"Ne, pa ne!" je Uroš butnil z nogo ob stol. "Papirčke od čigumijev mečeš na tla. Pa tetrapake tudi! Videl sem te!"

"Če mi pa padejo iz rok," se je branil Matic.

"Tebi tudi ne bi bilo všeč, če bi odpadke metali vate," mu je rekla Blažka.

"Kaj te briga! Saj nisi moja mama!" se je razjezil Matic.

"Kam boš pa dala star papir?" je zanimalo Uroša.


"Prodali ga bomo in dobili denar!" je zaklicala Blažka.

"Kot da je to kaj takega," je bil Uroš jezen, da se ni tega sam domislil. "Če nekaj prodaš, zaslužiš denar."

"Jaz imam pa raje nove stvari," se je považil Matic.

"Jaz tudi," se je strinjal Uroš.

Blažkine oči so postale mokre, čeprav ji je na obrazu pisalo, da noče jokati.

"Jera cmera!" je zaklical Matic.

"Ne, pa nisem, ti si!" je posmrkala.

"Kaj si padla pod kosilnico?" jo je dražil Matic.

Blažka si je z roko segla v lase.

"Ne, nisem, ti si!" je posmrkala in odšla.

"Reva šleva!" je za njo zaklical Matic.

"Pusti jo," ga je dregnil Uroš in gledal fante, ki so si podajali copat.

"Zakaj?" se je začudil Matic. "Saj je nihče ne mara."

"Ker je brez veze, če se ne upira," je skomignil Uroš.

"Spotakniva jo, ko se bo vračala," je predlagal Matic.

"Daj jo sam," je rekel Uroš.

"Če pa prijatelji vse počnejo skupaj," je rekel Matic.

Metka je brcnila Uroševo torbo in Uroš se je pognal za njo. Toliko o prijateljih!

Matic je s copati drsal po stolu. Metka je bila v Uroša, rada je bila tepena od njega. Za kosilo so na jedilniku čufte in pire, kar je super. Pri športni vzgoji gredo ven na igrala. Pa še jutri bosta z Urošem v varstvu izdelovala vampirsko masko za pusta. Briga njega Blažka flaška brez zamaška!

Na plezalih sta z Urošem delala prevale in se prerivala. Matic se je skril v grmovju in Uroš je med iskanjem padel v lužo. Postalo jima je vroče in puhovki sta odvrgla na klop. Učiteljice so klepetale in jih klicale, kadar se je kdo oddaljil od skupine. Metka, Lučka in Megi niso nikogar spustile na vrtiljak. Blažka je v gumijastih škornjih edina tacala po lužah.

"Uuuššš, škropiš!" je zavpila Metka.

"Samo še enkrat, pa boš videla!" je znorela Špela.

Matic se je spustil po toboganu, Uroš je sedel na rob in Matic se je zaletel vanj. Oba sta se zvrnila v peskovnik.

Bilo je super!

Pozneje je Matic pod drevesom odkril umazan kupček snega. Zajel ga je v dlan in ga polizal.

"Fuuuj! Učiteljica!" je zaklicala Špela. "Matic pa je sneg!"

"Matic, zbolel boš," ga je opomnila učiteljica.

"Saj nimam več mandljev," se je pohvalil, Špelo pa pahnil v grmovje.

Nastal je cel cirkus.

Bilo je super! Popoldne je bil sam doma. Oče je šel na roditeljski sestanek, mama pa na aerobiko. Z rolerji se je vozil po hodniku in dnevni sobi, dokler ni na parketu ostala črna sled zavor. Rolerje je pospravil v omaro in se vrgel na kavč. Odkar se je njegova vela miška Miška potepla neznano kam, mama ni marala več živali v hiši.

"Živali niso igrača, ampak odgovornost," je tečnarila, kadar ji je predlagal kužka, ki bi jo razvedril in zaposlil.

"Potem pa vsaj ribe, da jih bom gledal, če že televizije ne smem!" je tečnaril, kadar mu je predlagala, naj pospravi sobo, kar ga bo razvedrilo in zaposlilo.

"Že s tabo in tvojim očetom imam dovolj dela, pri hiši moram vse postoriti sama!" je mama zagnala vik in krik.

Sklenil je, da bosta nadaljevala, ko se mama umiri.

Žal se to ni zgodilo.

"Gledaš?" mu je telefoniral Uroš.

"Ne smem," je odvrnil Matic. "Mama je skrila daljinca."

"Super je," je dejal Uroš, kakor da Matic ne bi vedel, da je njegova najljubša nadaljevanka najboljša nadaljevanka od vseh. Čemerno se je poslovil. Zdelo se mu je, da bi se lahko Uroš odpovedal nadaljevanki. Končno ga je sam opozoril nanjo. Če ne bi bilo njega, bi Uroš še vedno bral knjige.

Pri vratih je pozvonilo. Matic se je najprej pritajil. Nikomur ni smel odpreti. Po svetu se potikajo vse sorte ljudje in nekateri imajo slabe namene. Premagala ga je radovednost. Stopil je na prste in poškilil skozi linico. Zagledal je Blažkine zmršene lase. Kaj pa ona počne pred njihovimi vrati? In kaj ima na glavi? Crknjeno žabo?

"Kdo zvoni?" je vseeno vprašal.

"Blažka. Matic, si ti?"

"Kaj bi rada?" je zagodrnjal, ker je bil v resnici jezen na Uroša.

"Z bratom zbirava star papir. A imate kaj papirja? Odpri!"

Matic je na mizici zagledal stare letake. Če se jih znebi, mu jih ne bo treba odnesti v smeti. S kavlja je snel ključ za nujne primere in odklenil. Pred njim sta stala Blažka in njen mali bratec v prevelikih bundah. Blažka je imela na glavi grdo zeleno kapo. Za njima je bila ciza s kupi povezanih starih časopisov in revij. Blažkina lica so rdela od mraza. Njen bratec je bil okrog ust umazan od marmelade. "Na balkonu imamo star časopis," ju je povabil naprej. S škornji sta v hišo zanesla blato. To bo mama vesela! Očarano sta se razgledovala po tapetah, slikah in pohištvu, kot da še nikoli ne bi videla doma.

"Ničesar se ne dotikajta!" jima je ukazal Matic in šel na balkon po časopis. Skozi steklo je opazil, da Blažka stika po polici z maminimi okraski. Njen obraz je žarel kot novoletna lučka.

"Pusti pri miru!" ji je zagrozil skozi vrata. V sobo je znosil dva kupa prašnih časopisov. Preveč je garal, čisto zares. Najprej v šoli, potlej pa še doma. Zahteval bo povišanje žepnine.

"Koliko ti doma plačujejo za to?" se je pozanimal pri Blažki.

"Nič, zaslužiti hočem za končni izlet," je zamomljala Blažka, rdeča v obraz.

"Kaj pa on?" je Matic pokazal na njenega bratca, ki je tiho ždel v kotu.

"Pazim nanj," je dejala Blažka in prevzela plen iz Matičevih rok, kot da se ji neznansko mudi. Z bratcem sta časopis naložila na cizo in odhitela.

Matic je vznemirjeno strmel za njima. Pomislil je na pravice otrok. Ali se jih po novem sme izkoriščati? Ga lahko oče zdaj pošlje v službo? Čeprav Blažke nihče ne izkorišča, sama se ponuja. Naj policijo obvesti o mučenju otrok? Skrbno je zaklenil in obesil ključ.

Oče ga je našel globoko zamišljenega med maminimi modnimi revijami. S škarjami je mahal nevarno blizu nosu.

"Matic, kaj vendar počneš?"

"Režem pisane strani za svojo pustno masko," je odvrnil Matic.

"Mama bo znorela," ga je spomnil oče.

"Ampak v teh revijah so super barve," je pojasnil Matic.

"Dobro veš, da na balkonu hranimo stare časopise," ga je ukoril oče. "Lahko bi izrezoval reklame."

"Ne morem. Odnesla jih je sošolka."

"Ali mi praviš, da si odklenil neznancem?" se je očetu skoraj strgalo.

"Blažko poznam," se je branil Matic. "Časopis zbira, da zasluži denar za končni izlet. Grdo je od njenih, da ji ga ne plačajo."

"Nekateri morajo skrbno obračati denar, da se pretolčejo skozi mesec. Otrokom ne morejo nuditi vsega, kar bi si želeli."

Maticu se je zazdelo, da se oče pretirano zavzema za Blažkine starše, ki jih sploh ne pozna.

"To ne velja, ker otrok ne smemo izkoriščati!"

"Imaš prav, otroci niso krivi. Naša starševska dolžnost je, da jih zaščitimo in jim omogočimo varno otroštvo," se je vdal oče.

Matic je hotel reči, da za garanje na balkonu hoče plačilo, a se mu zaradi Blažke, ki zmrzuje sredi krutega sveta, ni zdelo pravično. Kako naj jo zdaj spotika in zafrkava brez slabe vesti? Naslednji dan so v varstvu izdelovali pustne maske iz lepenke, starega časopisa in pisanih trakov. Matic in Uroš sta se obmetavala s papirčki in selotejpom. Metka si je od Uroša kar naprej sposojala lepilo, da bi jo opazil. Učiteljica se je sprehajala med klopmi in hvalila izdelke.

Matic je ravno sklenil, da bo za pusta raje volkodlak, ko se je s kosila vrnila Blažka. Nekdo ji je v hrbet zalučal kepo papirja, vendar je le zasanjano sedla v klop. Kolaž papir je razrezala na rumene trakove in jih prilepila na vrvico.

"Kdo mi je vzel šilček?" se je Metka zavrtela na stolu. Polila je vodo v lončku s čopiči in Miha jo je po glavi udaril z ravnilom. Nekateri so izrabili priložnost in se zapodili po razredu. Samo Blažka je svoj izdelek zakrivala z rokami in razredu kazala hrbet.

"Blažka je čudna," je menil Matic.

Pod masko je Urošev glas zvenel zamolklo: "Včeraj je prišla k nam po stare stripe in reklame."

"Papir zbira za končni izlet," je poročal Matic.

"Saj ga bomo vsi, da bojo lahko iz njega naredili nov papir."

"Ja, da bo posekanih manj dreves."

"Pa da bo ostalo več gozda."

"Za očijeve gobane in lisičke."

"Pa za živali."

"Dobro je, da Blažka zbira papir."

"Ja, sploh ni čudna, ampak koristna."

V ponedeljek so pri likovnem pouku dokončali izdelke. Učiteljica jim je povedala, da bo zmagovalna maska na pustnem rajanju naslednji dan prejela nagrado.

"Kakšno nagrado?" so otrokom zažareli obrazi. Nagrade so super, škoda, da jih vedno primanjkuje.

"Škatlo z dvema ducatoma krofov," je slovesno oznanila učiteljica. Razred je navdušeno rjovel in topotal z nogami, Blažka pa je na svojo masko lepila bleščice.

Matic jo je začudeno in napeto opazoval. Blažka se mu je zdela nekam zadovoljna za nekoga, ki po mrzlih vežah zbira star papir. Predstavljal si je, da bi sam glasno oznanjal svoje muke. Saj mora biti hudo, če te sošolci zafrkavajo, se ne družijo s tabo in te potiskajo in spotikajo. "Ne me frcat," reče Blažka, ampak ne zares jezno. Priznati je moral, da bi mu pozimi noge zmrznile v gumijastih škornjih. Dva sošolca sta začela mečkati Blažkine rumene rezance iz papirja. Blažka je čisto ponorela. Enega je zlasala, drugega je brcnila v gleženj. Med ruvanjem se je nekaj trakov strgalo in po zraku so zaplavali kot papirnati aviončki.

Učiteljica je zahtevala, da uničene trakove nadomestita s svojim kolaž papirjem. "In vsi trije poberite papirčke po tleh!" jih je opozorila.

"Flaška brez zamaška, kar sama jih poberi, saj itak zbiraš star papir!" je Blažki siknil sošolec.

Matic se je zamislil. Ali se komu v razredu sploh sanja, da Blažka preživlja vso družino? Če zmanjka starega papirja, bo njen bratec stradal! Rad bi ji pomagal. Ampak kako? Zbiranje papirja v mrazu in vlagi se mu je zdelo junaško dejanje, a je sam precej zmrzljive sorte.

"Že vem!" je dregnil Uroša pod rebra. »Izdelajva čim gršo masko, da bo Blažka jutri zmagala!« 

"Ampak jaz sem nor na krofe!" se je uprl Uroš. "Letos nisi," je odkimal Matic. "Zmagati hočem in se basati s krofi!"

"Blažka mora zmagati," se je odločil Matic.

S krofi bo nasitila družino, je premišljeval, in od maščobe jim bo topleje. Urošu je razložil načrt. Pogršala bosta vse maske, razen Blažkine. Zmagala bo, ker si zasluži.

"In kako bova to naredila?" je vprašal Uroš. "Učiteljico bo kap."

"Preživela je, ko sem v šolo prinesel miš," ga je spomnil Matic.

"Kaj pa sošolci?" je skrbelo Uroša.

"Mogoče ne marajo krofov."

"Jaz jih imam rad."

"Blažka mora zmagati!" je sklenil Matic in si prisegel, da bo krofe do prihodnjega tedna sovražil.

"Zelo domiselno," je učiteljica pohvalila Blažkino masko z lasmi iz rumenih papirnatih rezancev in s krono iz prazne škatle za kosmiče. »Kako pa bo ime tvoji princeski?« 

"Snežna kraljica," je sramežljivo dahnila Blažka.

Matic in Uroš sta se spogledala. Ali domiselno pomeni zmago? Učiteljica bo pomagala ocenjevati maske. Mogoče bi jo podkupila z jabolkom ali jogurtom od malice. Saj s tem ne bi prekršila nobenega pravila. "Jaz bom pa Sneguljčica!" si je Špela na glavo posadila črno lasuljo iz papirnatih mišjih repkov.

Matic in Uroš sta jo bičala s prezirljivim pogledom. S tem štrlečimi antenami je še najbolj podobna stari metli. Kako to, da ji ni nič nerodno? Poleg tega so prave princeske revne in spijo na zrnu graha, Špela pa se je važila z dragim beemiksom. Maticu se je zdelo, da bi mirno spala na zidaku. Po drugi strani pa bi Blažka skozi žimnico začutila celo zrno riža. Kadar ji bratec v postelji nasmeti drobtine, ubožica gotovo vso noč ne zatisne očesa. Vsaj sodeč po njenih podočnjakih.

"Kdo mi je vzel radirko z okusom vanilije?" je sitnarila Megi, svetovna prvakinja v neznosnosti. Maticu je šla tako na živce, da je ponoči zaradi nje že brez graha komaj spal. K sreči se mu ni nič poznalo. Megi je živ dokaz, da je svet krut in nepravičen. V šolo nosi drage revije, ki jih potem pušča na klopi. S svojo žepnino si lahko kupi, kar si želi. Še sanja se ji ne, kaj pomeni trdo garati za končni izlet tako kot Blažka.

"Mogoče si radirko pojedla," jo je zafrkaval Uroš, ki mu je šla na živce, ne da bi trpel njegov spanec.

Megi mu je z voščenko počečkala masko.

Uroš bi jo po nosu, a je šolski zvonec naznanil konec pouka. Špela, Megi in Metka so si nataknile tople škorenjce in stekle pred šolo teptat sveže zapadli sneg. Včerajšnje umazane zaplate je prekril kot sladkorni posip. Kepe so letele po zraku in ena je priletela Blažki za vrat.

"Te boli?" je Matica skrbelo za jutrišnjo zmagovalko.

"Maaaatic in Blažkaaa, to je lepi par..." je zapela Špela. Uroš jo je porinil v sneg.

"Nič ne boli," je rekla Blažka, "ker je krona v torbi na suhem."

Matic je gledal za njo. Pri srcu mu je bilo toplo. Blažko jutri čaka silno veselje. Skoraj bi stekel za njo in ji izdal veleskrivnost. Ampak potem ne bi bila več skrivnost. Poleg tega se lahko vse skupaj ponesreči. Spomnil se je, kako mu je oče obljubil izlet v živalski vrt, potem pa je moral v dežurstvo.

Doma je Matic na svojo masko prilepil še režeče zobe.

Mama je brisala prah s police s spominki. Premikala je zvončke, figurice in steklene krogle. Priplazil se ji je za hrbet, da bi preveril učinek. "Buuu!" je zavpil in mama je pričakovano poskočila. Ne tako kot oče, ki se po navadi naveličano ozre in vpraša: "Kaj pa je?"

"Veš kaj, zdaj pa mi daj že mir s tem!" ga je mama grdo pogledala. "Ti ni dovolj, da sem zadnjič razbila kozarec?"

"Saj je bil star pa zadnji iz kompleta, si rekla," se je branil.

"Kaj bi pa zate zaleglo? Kitajski porcelan?" je vprašala mama.

"Samo preverjam, če sem strašen," se je branil, "ker imamo jutri v šoli maškare. Odločil sem se, da bom smrt."

"Strašno si nadležen, zakaj ne bi bil raje kaj prijaznega? Dimnikarček, marjetica ali palček?" je predlagala mama.

"Palček? Jaz?" se je zgrozil Matic.

"Ali pa tigrček."

"Tigrček?"

"Mislim, da imam še nekje kostum za medvedka."

Matic je bil globoko užaljen.

"Skregan sem s tabo!"

"Fino!" si je oddahnila mama. "Kar ostaniva skregana, ker imam delo."

Matic je debelo gledal. Kaj? "To ne velja!"

"Prav. Zdaj pa mi nehaj piti kri, ker nekaj iščem," ga je odpravila mama.

"Prav imaš! Raje bom vampir!" se je navdušil Matic.

Mama ga je s cunjo za prah narahlo po riti.

Toda Matic se ni dal odgnati. Zdaj je bila prava priložnost, da zasitnari za kužka! Gremo, akcija!

"Če bi imela psa, bi ga morala peljati na sprehod," je pogumno začel. "Svež zrak bi koristil tvojim živcem."

Gledal je mamo, kako tesnobno brska po polici. Le kako, da ni že prej opazil senc pod očmi in upadlih lic? Vedno glasno oznanja, da mora skrbeti za dva otroka, njega in očeta. Eden od njiju mora odrasti in se spoprijeti z domačimi opravili. Nekoč jo je slišal reči, da se oče obnaša kot otrok. Torej preostane samo še on.

"Oh, Matic, zdajle res nimam časa za neumnosti!" ga je mama odločno potisnila proti vratom. "V kuhinji te čaka kakav."

Kakav? Kakav??? Edini pri hiši ji hoče olajšati življenje z dvema otrokoma, ona pa mu ponuja kakav? Že prav. Z Blažkino zmago bo vsem po vrsti dokazal, da lahko rešuje ljudi, ne samo domače gospodinjstvo.

"Kaj pa iščeš?" je ustrežljivo vprašal.

"Oh, ne vem še," je dejala mama in premikala predmete na polici. "Vem, da nekaj manjka."

"Malo si odpočij, bom jaz," ji je dramatično ponudil pomoč.

Mama je nekaj trenutkov strmela vanj, potem pa bruhnila v smeh.

"Oh, ti moj junak! Vsaj nekdo v tej hiši ceni moj trud."

Zazdelo se mu je, da sploh ni opazila njegove odraslosti in odgovornosti.

"Kakav se bo ohladil," ga je poslala iz sobe kot majhnega otroka.

Jezno je odkorakal v svojo sobo. Podvojil bo svoje moči v borbi za pravičnost! Še bodo slišali o njem! V šoli bo glavni rešitelj in doma priznan! Oče se vedno dela, da je glava družine, vendar nima pojma! Zjutraj je bil že navsezgodaj pokonci. Spil je mleko in pojedel kos kruha z maslom. Obraz si je pobarval z belo in vzel vampirske zobe. Izrezal jih je iz jogurtovega lončka. Čez oči si je poveznil masko iz lepenke. Mama mu je s šminko narisala kaplje krvi.

V šolo so se stekale trume kavbojev, Indijancev, Supermanov, mumij, pošasti, Rdečih kapic, kraljičen, pikapolonic, dimnikarjev, gusarjev, marjetic, zmajev, Pik Nogavičk, cigančic in čarovnic. Nekateri so bili videti sijajno.

Nekateri so bili v navadnih oblačilih. Podili so se po hodnikih in potiskali drug drugega v omarice. Nekateri so se skrili na stranišču in tiščali vrata. Brcali so copate in kape, da se je učiteljicam mešalo. Komaj so jih zbrale za skupinsko pustno sliko. Fotograf v modri čepici je skakal sem in tja in delil ukaze:

"Bolj skupaj, bolj skupaj!"

"Ne, ne tako!"

"Zadnja vrsta, nasmejte se!"

Komaj jih je ujel v objektiv, že so se razbežali. Višji razredi so odšli na predstavo. Na hodniku se je topil sneg s škornjev in snežk, da se je dalo fino drsati in padati. Še hišnik je bil dobre volje. Toliko maškar na kupu bo kot pribito pregnalo zimo!

Med vsemi je drobencljala Snežna kraljica Blažka, tako lepa, da je otrokom zastajal dih. Med papirnate rumene trakove si je vpela pramene iz svetle lasulje, da so ji padali daleč po hrbtu. Na glavi je nosila pozlačeno krono. Njena dolga obleka je bila sumljivo podobna kuhinjskemu predpasniku. Posuta je bila z miriado svetlečih kamenčkov. Nanjo je bil prišit nabran svilen ovratnik. Snežna kraljica Blažka je v zrak metala bele konfete iz mošnjička. Njene obleke in las so se oprijemali kot snežinke. Z dolgo obleko je princeskasto pometala po tleh. Rdeče kapice, kraljične in čarovnice so ji zavidale. Učiteljice na hodniku so se ustavljale in jo občudovale. Reditelj v pritličju se je posmehoval njeni mili drži. Prebila je kavbojski obroč in gusarsko zasedo. Vampir Matic je spotaknil Indijanca Žana, ki je Snežni kraljici hotel vzeti skalp.

"Glej Blažko!" je osupnil Pošastnik Uroš v kostumu, posutem z umetnimi mehurji in krastami.

Vampirju Maticu je bilo pod masko vroče za znoret. Vlažni lasje so se mu lepili na čelo. Vrtelo se mu je od vonja po lepilu. Dolgo črno ogrinjalo se mu je zatikalo za kljuke in ograje. V črnih rokavicah je težko držal liziko. Prevelika črna kapuca mu je padala čez reže za oči. Mama ga je prisilila, da je čez ogrinjalo oblekel bundo. Pošastnik Uroš je trenirko oblekel pod kostumom in z njega je teklo. "Snel si bom masko," je zatarnal Vampir Matic.

"Vsi te bojo prepoznali," mu je odsvetoval Pošastnik Uroš.

"Saj sem masko izdelal v šoli," je rekel Vampir Matic, "vsi so me videli."

"Kako bova vse pogršala, da bo Blažka zmagala?" je vprašal Pošastnik Uroš.

Vampir Matic je pozabil, da bodo vsi v maskah. Ob misli, da bi se s škarjami spravil nad Špelino lasuljo, mu je postalo slabo. Špela je vreščala kot sraka, če ni znala poštevanke. Vreščala je, če je polila čaj. Vreščala je, če jo je kdo z mokro gobo po hrbtu. Vreščala je, če ji je pri kosilu na tla padla žlica. Vreščala je, kadar je morala narediti stojo. Vreščala je, če je videla pajka. Vreščala je vedno in povsod. Če se je dotakne, bo oglušela cela šola.

K njima je priskakljala Miki Miška, ki je slišala na ime Metka. V varstvu si je iz lepenke izrezala ušesa in jih pobarvala na črno. Na sebi je imela črn telovnik in rdečo bluzo, spodaj pa črno krilce in rdeče žabe. Na nosu si je narisala črno piko.

"Komaj čakam krofe!" je vzkliknila.

"Da ne bi!" ji je zagrozil Pošastnik Uroš.

Miki Miška Metka je onemela.

"Zmagala bo Snežna kraljica!" ji je zabičal Vampir Matic.

Miki Miška Metka se je nakremžila. Pošastnik Uroš in Vampir Matic sta se spogledala. Ni hujšega, kot če punce navijejo sireno! Miki Miški Metki so po licih stekle črne solze. Razmazal se ji je črn mišji nos. "Je že pogršana!" sta vzkliknila Vampir Matic in Pošastnik Uroš. Miki Miška Metka je vrešče stekla proč.

"Ena manj," je rekel Vampir Matic.

"Ej, Špela frčafela!" sta se s Pošastnikom Urošem spravila na Sneguljčico Špelo.

Ta je cele dneve skakala gumitvist ali prepevala. Oboje je počela grozno. Poleg tega je špecala. Zaradi včerajšnjega lizanja snega jih je Matic slišal še od mame.

"Si slišala?"

"Kaj?" si je Sneguljčica Špela domišljavo metala črne lase čez rame.

"Snežna kraljica bo zmagala," je rekel Vampir Matic.

"V tvojih sanjah!" se ni dala Sneguljčica Špela.

"Ja, pa bo!" jo je zabil Pošastnik Uroš.

"Ne bo!"

"Bo!"

"Ne bo!"

"Bo, ti rečem!"

"Nimaš pojma!"

"Ti ga nimaš! Bo!"

"Ne bo, ker ti nimaš pojma iz riti gleda!"

"Tebi gleda! Pa bo! Snežna kraljica bo zmagala!"

"Kako veš?"

"Učiteljica je povedala," si je gladko izmislil Pošastnik Uroš.

Vampir Matic ga je spoštljivo pogledal. Tale Pošastnik Uroš ga pa seka!

"Ti si pa škrbababa," je dodal za primer, da ima Špela trdo kožo.

Zaleglo je. Sneguljčica Špela je nagubala nos, zatresla se ji je bradica.

"Nisem škrbasta, saj mi že raste zob!" je zašepetala.

"Škrbasta Sneguljčica ne more zmagati," je rekel Pošastnik Uroš.

"Snežna kraljica bo najlepša!" je navijal Vampir Matic.

"Ne verjamem, to ne velja," je obupano odkimavala Sneguljčica Špela.

"Učiteljica je komisija," je rekel Vampir Matic.

"Kaj to pomeni?" je zacmihala Sneguljčica Špela.

"Da je glavna," je rekel Pošastnik Uroš.

Sneguljčico Špelo je odneslo proč. Po hodniku sta odmevala njen jok in stok. V ozadju je vpila še Miki Miška Metka. In potem še malo Pika Nogavička Megi, ker jo je nekdo polil. In še malo Pikapolonica Lučka, ker jo je nekdo s komolcem po nosu. Vpila pa je od jeze, ker ni vedela, komu naj vrne.

"Dve manj," je naštel Vampir Matic.

"Komaj," je vzdihnil Pošastnik Uroš.

"Snežna kraljica bo zmagala, povej naprej," je Vampir Matic šepnil Gusarju Roku.

"Sečna palica bo zmagala, povej naprej," je Gusar Rok šepnil Indijancu Roku.

"Srečna pralnica bo zmahana,hejnaprej,! je Indijanec Rok šepnil Pikapolonici Lučki.

"Sračja kahlica bo mahala, hejuhej," je Pikapolonica Lučka šepnila Piki Nogavički Megi.

"A?" je Pika Nogavička Megi rekla na glas.

Vampir Matic in Pošastnik Uroš sta od režanja skoraj počila. Spotaknila sta Rdečo kapico Tjašo in Čarovnici Nini skrila čarobno palico. "Še dve manj," je naštel Pošastnik Uroš.

"Komaj," je vzdihnil vampir Matic.

Sprehodila sta se med maskami in povzročala škodo. Obrnila klobuke. Razmazala brke in rdeča lica. Skrila pripomočke. Klovnu sta zbila čepico. Papigi sta zasukala perutnice. Zmajčku sta pohodila rep. Kraljični sta pokvarila krono. Pikapolonici odlepila pike. Muci populila brke. Dobro jima je šlo.

"Še ... dosti manj," je naštel Vampir Matic.

"Jupi!" se je zarežal Pošastnik Uroš.

Snežna kraljica Blažka je bila najlepša. Čeprav so princeske in kraljice na splošno bljek. Punčkaste in smrkave in rožnate. Ampak ta je bila vsa bela in majcena in lepa kot ledena figura. Pika Nogavička Megi je smoki ponudila samo Pikapolonici Lučki. Miki Miška Metka je bila grozno užaljena. Učiteljica jih je zganjala v vrsto, a je vedno koga izgubila. Končno so v vrsti po dva in dva odkorakali proti telovadnici. Šli so v klet in po hodniku mimo kuhinje in kurilnice. Telovadnica je bila lepo okrašena.

Zbrane so bile maškare od prvega do četrtega razreda. Prvčki so naredili dolgo kačo in obkrožili telovadnico. Matičev razred je pokal balone. Sošolci so se drsali po parketu kot po ledu. Cejevci so se metali na blazine. Najbolje je delati prevale. Pri posebni mizi se je zbrala komisija za maškare. Vsak razred je prispeval svojo učiteljico. Bila je velika komisija.

Učiteljica iz tretjega B je zaploskala.

Hišnik je utišal pesem Murenčki.

"Kmalu se nam bo pridružil čisto pravi korant!" je najavila.

Otroci so ploskali in topotali z nogami.

"Mir!" je zaklicala učiteljica. "Najprej ga moramo priklicati, da bo pregnal zimo!"

"Ne še. V nedeljo greva z očijem smučat," se je uprl Pošastnik Uroš.

"Pa dajmo skupaj!" se učiteljica ni zmenila zanj. "Kooorant!"

"Kuuurent!" so klicali otroci.

"Kooorant!" so učeno klicale učiteljice.

"Kuuurent!" so po svoje klicali otroci.

Najprej so slišali zvonce. Kot da bi po šoli letale krave.

"liiiiii..." je zavriskalo nekaj prvčkov.

"Mami..." se je ustrašil Gusar Rok.

Vsi so se prerivali proti vratom, da bi bolje videli. Pošastnik Uroš je Indijancu Žanu strgal perjanico, ker mu je zakrivala razgled. Indijanec Žan se je začel dreti kot nor in s Pošastnikom Urošem sta se spopadla. Učiteljica ju je komaj ukrotila. "Nekdo je sunil krofe!" je pritekel povedat Gusar Rok.

In spet je bil cirkus. Na eni strani čisto pravi korant z velikansko masko iz ovčjega kožuha. Pod dolgim rilcem je kazal rdeč jezik in zobe iz belega fižola. Z dolgih ušes so plapolali pisani trakovi. Bil je v belem kožuhu in prepasan z verigo. Vihtel je ježevko in prvčki so zajokali. Na drugi strani izginuli krofi in učiteljice so čisto ponorele .Nekdo je obtožil tretjarčke, maskirane v cigane. "Nisem jaz, nisem jaz," so cvilili. Dve cigančici sta zajokali, ker so krofi dobri, a jih nista niti pokusili.

"Cigani kradejo!" so vzklikali drugarčki.

"Ni res, vi pa lažete!" je zavpil temnopolti in črnooki sonček v rumeni haljici.

"Ne, pa ne! Kradeš, lažeš, v pekel padeš!"

"Učiteljica, on mi je pa rekel, da ..."

Maškare so sikale in pihale in stiskale peščice. Korant je spustil ježevko in snel težko masko. Pod njo je bil čisto prepoten gospod z brki. Deklice so mu no ježevko privezale robčke za srečo. In res so učiteljice škatlo s kroti takoj našle na polici pod mizo. Vsi so si oddahnili. Krasti se ne sme in kazni za krajo so hude. Ko je Metka Urošu nekoč izmaknila bombico, je morala za kazen prepisati pol table računov.

Maškare so plesale skupaj z učiteljicami in korantom. Telovadnica se je tresla, kot da se podira šola. Vrteli so se in poskakovali in plesali na Murenčke, Kekca in Mačka Murija. Člani komisije so vse pozorno opazovali. Ušel jim ni niti kujavi zajček na drugi strani telovadnice. Nekaj so vneto zapisovali in si najdlje ogledovali Snežno kraljico Blažko in Sneguljčico Špelo. Glasba je zamrla in komisija je vklopila mikrofon. Bilo je zelo svečano. Po tleh so ležali ostanki balonov in trakov. Vsi so razburjeno gledali koranta, ki se je prerinil k učiteljicam. Nataknil si je krzneno masko in potresel z zvonci. Nekateri so zaploskali, kot da zvoni konec ure. Učiteljica mu je nekaj zašepetala in korant je prevzel mikrofon. Odkrhal se je vanj, kar se je slišalo kot motor formule ena.

"Najlepši sta Snežna kraljica in Sneguljčica!" je razglasil.

Cela telovadnica je ponorela. Vampir Matic in Pošastnik Uroš sta zaplesala indijanski ples okrog Snežne kraljice Blažke. Otroci so obe pospremili do komisije. Korant jima je izročil veliko škatlo krofov.

"To ne velja!" je zacmihala Rdeča kapica Tjaša.

"Ni pošteno!" je zavpila Čarovnica Nina.

"Ni pravično!« je vzkliknil Klovn.

"Ni!" so zaklicali Papiga, Zmajček, Kraljična, Pikapolonica Lučka in drugi.

"Zakaj ne?" se je začudil korant.

"Ja, zakaj ne?" so vprašali člani komisije.

Snežna kraljica Blažka in Sneguljčica Špela sta se grdo držali. Nobena ni marala izpustiti škatle krofov.

"Uroš je rekel, da bo Blažka zmagala!" je Sneguljčica Špela zatožila Pošastnika Uroša.

Vsi so začeli vpiti in vzklikati drug čez drugega. Komisija je zahtevala red in mir. Prvčki so jokali. Korant je potresel z zvonci, a zaman. Vampir Matic se je v vsesplošni zmedi izmuznil ven. Butanje srca je čutil po celem telesu. V želodcu mu je obležala hrenovka od malice. Iz ust je vzel vampirske zobe in snel kapuco. Od strahu se je skoraj v hlače. Kaj je zakuhal? Hotel je pomagati. Uroš ga bo izdal. Mama bo morala v šolo. Nihče si ne bo z njim. Namesto Blažke jim bo. Skril se je v garderobo in napeto prisluškoval, kdaj bodo prišli ponj, da ga odpeljejo v ječo. Po koži so mu gomazeli mravljinci in lulat ga je. Po svoje je bilo kar vznemirljivo. V ječi bo sam, zrasla mu bo brada in telovadil bo. Mogoče mu bo oče prinesel televizor. Tedaj se je iz odprte omarice nekaj zakotalilo na tla.

Maticu je zastal dih. Kaj je to? Bilo je podobno mamini snežni krogli. Čisto previdno je stegnil roko. Pa saj to JE mamina snežna krogla! Obrnil jo je narobe in spet nazaj. Po majceni snežni kraljici so zaplesale snežinke. Imela je visok ovratnik in dolge rumene lase. Posvetilo se mu je, da je čisto taka kot Blažka. Ali pa je Blažka čisto taka kot snežna kraljica. Ojej, ukradla je mamino snežno kroglo s police! Povabil jo je v hišo, ona pa jih je okradla. Dal ji je stare časopise, ona pa jih je okradla. To je bilo res grdo. Čeprav je nekako vedel, zakaj je to naredila. Pogledal je gumijaste škornje na polici. Snežno kroglo je vrnil v omarico in pohitel v telovadnico. Uroš je njegov najboljši prijatelj. Kdo pusti prijatelja na cedilu? "Jaz sem kriv!" je z dvignjeno glavo prikorakal pred komisijo.

Maškare so dvigale glavo. Kaj se dogaja?

Matic je vse priznal. Besede so vrele iz njega. Vse je pomešal, konec in sredino in začetek.

"Lepo po vrsti," so prosili člani komisije.

"Blažka je zbirala stripe," je pomagal Uroš v trenirki.

"Najprej si ni bil noben z njo," je rekel Matic brez vampirskih zob.

"Ne, najprej ne smemo izkoriščati otrok," ga je preglasil Uroš.

"Ne, najprej je morala Blažka nahraniti družino!" je vzkliknil Matic.

Komisija se je dolgo posvetovala, mrmrala in odkimavala.

"Blažki lahko pomagata na drugačen način in ne tako, da oškodujeta druge," je presodila.

Matic je gledal v tla. Jasno. Zakaj spozna, kaj je prav, šele ko ravna narobe? Še Uroša je spravil v težave. Mama vedno pravi, da se na napakah učimo. Od vseh napak bi moral biti že pameten kot predsednik države.

"Snežna kraljica ostaja najizvirnejša maska," je sklenila komisija.

Oče večkrat reče, da se je motiti človeško, si je oddahnil Matic.

"Kaj pomeni najzvinejša?" je Matic vprašal njihovo učiteljico.

"Da je najlepša tudi brez tuje pomoči," je slovesno oznanila učiteljica. Matic je pomislil na snežno kroglo v Blažkini omarici, rekel pa ni nič. Pokimal je in pokimali so tudi drugi. Zdaj so si bili z Blažko, ker je vsem razdelila krofe. Niti enega ni odnesla domov.

Kuharice so prinesle nove pladnje krofov, da so se čisto vsi mastili z njimi. Hišnik je spet navil muziko, še učiteljice so se zavrtele po parketu. Prvčki so pogumno rajali s korantom, ki je vihtel ježevko z robci. Prepevali so pesmice o zimi in se šli gnilo jajce.

Po kosilu so se utrujeno razkropili po razredih. Učiteljica jim ni dala naloge, saj je bilo pred njimi še dolgo pustno popoldne. Najbolj vztrajne maškare bodo v službi do poznega večera. Matic je bil od sladkornega posipa bel okrog ust. Pred šolo pa je čakal oče. Vzel je bundo iz omarice. Copate je stlačil v nahrbtnik. Izgubil je vampirske zobe, a je rešil Blažko in Uroša. Postal je rešitelj. Za njim je bil kar uspešen dan.

Prišla je nasmejana Blažka. Nekaj pramenov ji je odpadlo in krona se ji je sesedla. Tudi ona je bila bela okrog ust. Z rame ji je visel strgan rokav. Oči so ji sijale kot novi kovanci. Tudi za njo je bil kar uspešen dan.

Matic je odložil bundo in se delal, da ni nič, čeprav je bilo. Blažka je svojo omarico zakrila s hrbtom. Tako kot včeraj svojo masko. Misli, da ne bo ničesar opazil. Ampak je že. Mogoče misli, da ne zna govoriti. Ampak ji bo povedal.

"Videl sem te!"

"Kaj?" je Blažka izpustila škornje.

»Vse vem!« 

Blažka je za trenutek otrpnila.

"Daj mi mir, tečko!"

"Lažnivka si! In kradeš.

"Domov moram!"

Matic se je prerinil mimo nje in z zgornje police vzel snežno kroglo.

"Kaj pa je to?"

Blažka je pobledela in si z rokami pokrila oči.

Potresel je kroglo in pogledal skozi snežinke.

"Ne vem," je zajavkala Blažka.

"Oja, veš. To je od moje mame," je tiho rekel Matic.

"Nisem bila jaz," je poskusila.

"To ne velja."

"Zakaj?"

"Ker nisi reva šleva."

Za sabo sta slišala topotanje nog in oddaljen vrišč.

"Jaz sem bila," je zašepetala Blažka.

Matic je bil tiho.

"Mislila sem, da si bo kdo z mano, če bom lepa."

Matic je pomislil, da je Snežna kraljica samo še kupček nesreče.

"Žal mi je," je zašepetala Blažka.

Matic je snežno kroglo pospravil v nahrbtnik:

"Vrnil jo bom mami."

Blažka je pokimala.

"Ne rabiš je več. Zdaj so si že s tabo," je pojasnil.

Blažko so zalile solze, kot takrat, ko so morali na cepljenje.

"Jera cmera," je rekel Matic s čudnim glasom.

V garderobo so se zapodili sošolci. Blažka si je oblekla preveliko bundo in obula škornje. S solznimi očmi je težko govoriti. Matic je bil tiho vso pot do doma. Mama ga je vprašala, če se je imel lepo. Pokimal je. Saj v bistvu se je imel super. Napokal se je krofov, da ga je bolel trebuh. Nadivjal se je, da je bil do konca utrujen. In nekaj je imel v nahrbtniku.

"Me ne boš nič nagovarjal, naj si kupim psa?" je bila sumničava mama.

Matic je odkimal. Držal se je tako resno, da mu je položila dlan na čelo.

"Hm, vročine nimaš," ga je zamišljeno opazovala.

Oče mu je kupil tubo, iz katere so brizgali zeleni in vijolični rezanci. Popoldne bosta šla na povorko in lahko bo ciljal maškare. Ali pa bosta po hišah zbirala sladkarije. Tudi oče si bo narisal brke in nos. Smešna bosta za umret.

Ko je bila mama v kuhinji, je med okraske vrnil snežno kroglo. Preden sta se z očetom odpravila, jo je slišal reči: "Hm, res čudno. Lahko bi prisegla, da je maloprej ni bilo." Vampir Matic je nase zamišljeno vlekel škornje. Oče je bil s pegami in velikimi narisanimi usti smešen za umret. Matic si je čez glavo poveznil kapuco in očeta resno prijel za roko. Zunaj so na njiju sedle nove snežinke. Z neba so se kot presejana moka usipale na živo mejo in ograje. Ptičje hišice so spet dobile bele kapice.

"Ta pust je en bedak! Zmotil se je!" je vzkliknil Vampir Matic.

"Zakaj?" je vprašal Smešnik oče s kristalčki v laseh.

"Če je pa priklical zimo!"

"Motiti se, je človeško," je pomežiknil Smešnik oče.

V mestu je bila gneča. V kioskih in pekarnah so prodajali krofe. Mimo je šla povorka skupinskih mask. Najboljši so bili velikanski zmaji in odrasli dojenčki. Na vozu so peljali pusta, nagačenega s slamo. Ljudje so navijali in se smejali klovnom, ki so delali neumne obraze.

"A greva raje po hišah zbirat star papir?" se je čez nekaj časa oglasil Vampir Matic.

Smešnik oče je debelo pogledal:

"Mislil sem, da se zabavaš."

"Saj se, ampak bi vseeno raje papir."

"Papir za pusta hrusta?"

"Ne, ne za pusta," je tiho odvrnil Vampir Matic.

"Aja. Prav."

Do večera sta nabrala dva velikanska svežnja. Smešniku očetu ni bilo več smešno, ko se je opotekal pod njima. Časopis sta znosila v avto in ga zjutraj dostavila v šolo. Brez maškar je bilo nekam pusto. V vitrino na šolskem hodniku je varstvena učiteljica pripenjala najlepše pustne maske. Na sredi je bila Blažkina krona. Toda Matic ni bil sam. Tudi drugi otroci so prinašali papir. Pri vratih je zrasla cela piramida povezanih kupov. Raztresene revije je učiteljica zlagala v snopiče. Prinašali so jih tudi iz drugih razredov. Klopi so bile nastlane s prašnimi časopisi in kartoni. Po tleh so ležali stari zvezki in revije.

V učilnico je pritekla Blažka s pobarvanimi vekami in debelo pogledala. Kupi starega papirja so se raztezali vse do omare z risalnimi bloki in globusom. Z denarjem ji bodo njeni starši plačali končni izlet, pa še ji bo ostalo. Mogoče celo za nov komplet plastelina in barv za steklo.

"Blažka, v kopalnico umit očke!" ji je naročila učiteljica.

Matic se je režal. Blažka je imela počesane lase in packo na majčki. Zdaj ji ne bo treba v mrazu zvoniti po hišah. Nič več starega papirja! Zbrali so ga za celo mesto. Skupaj bodo šli na končni izlet. Zgodaj bodo vstali in v nahrbtnike zložili sendviče in sok. Dobili se bodo pred šolo in avtobus jih bo odpeljal v Pravljično deželo. Po stopnicah se bodo vzpeli v gozd. Učiteljice bodo pazile, da se ne izgubijo. Suvali se bodo in prerivali pred hiškami s čarovnicami in palčki. Tekali bodo čez brvi in kukali skozi okna k teti Pehti, Kosobrinu in Mojci Pokrajculji. Matic je pravljično deželo obiskal z očetom in mamo. Ampak s sošolci bo stokrat boljše! Pa še Blažka bo zraven. Klical jo bo Mala čarovnica. Z Urošem si bodo razdelili čokolado. Če bo hotela večji kos, jo bo nabutal. Če ga bo prehitela, jo bo spotaknil, ona pa bo rekla: "Matic, ne frčat." Dal ji bo grižljaj sendviča, ona pa njemu pol makovke. Super bo.

Ampak najprej mora najti takega koranta, ki bo pregnal zimo! Njihov je bil zanič. Čeprav, hihi... lahko bi nakepal Blažko pred šolo.

O, ja, Blažka, le pazi se!