Mati in sin (Mara Stepanova)
| Mati in sin Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Težakovi so poleg Korenove lože zorali njivo. Tik nad njo se je vila bela cesta in onstran te je ležala Korenova loža: mlade bukve in stari hrasti, pa leskovje in robidovje in tu pa tam ozka sončna jasa, na kateri so poganjale drobne marjetice. Vonjalo je po pomladi, po tistih urah, ko človeka nenadoma zbudi porajajoča se sila v njem in okrog njega, da vztrepeta v nemirnem pričakovanju nečesa opojnega in nerazumljivega. Pomlad ...
»Le kaj mi je danes, da mi je srce polno nemira,« je mislila Težakova strina, ko je poganjala voliče proti domu. Pred njo je tonila svetla bela cesta, kopajoča se v marčevem soncu popoldneva, ki se je tiho nagibal v zaton. Po nebu so veslali beli oblački, jadrno so krožili čezenj: veter z juga jih je podil neznanokam v severne dežele. Veter z juga ...
Obrnila se je v smer, od koder je vêl južni veter, in neizmerno hrepenenje v njenem materinskem srcu se je podvojilo ... Da, jug ... Tista južna dežela tamkaj za kraškimi brdi ... Že šesto leto gre, od kar dan za dnem strmi tjakaj v tiste sinje, komaj vidne obrise gora, izza katerih se iz ure v uro trgajo grozotni udarci razbesnelih granat ob trda skalovita tla ... Svetovna vojna ... Moj Bog, le zakaj se je morala roditi ravno v teh nesrečnih letih, zakaj je morala roditi tudi ona sama junaka, ki mu ni bilo prizanešeno?! Moral je iti kakor milijoni drugih. France ... Tri leta je tu pa tam pisal, a v tretje leto gre, kar ni glasu od njega ... Pravijo in ji zatrjujejo, da je zastonj njeno čakanje. Toda ne, ljudje se motijo! »Prisegla bi na svojo dušo – Bog mi odpusti te besede – da se motijo! Jaz čutim tako in ne morem drugače. Ljudje božji, saj ne morete videti vame, v dogajanje v meni, v slutnjo, ki je tako živa in prepričevalna, da bi jo lahko z rokami objela.« Res je: dve leti je že davno kar ni glasu od njega in bojne poljane so široke in prostrane v svojih grozotah in neizmerne v smrtni moči, in čudež bo, če se bo vrnil. Toda vrnil se bo, – pa naj se zgodi čudež!
»Nekaj ni v redu z njo,« so si šepetale sosede. »Tudi moj ni pisal skoro eno leto, pa sem takoj vedela, pri čem sem. Dasi sem bila pripravljena na najhujše, vendar mi je bilo strašno in nedopovedljivo, ko so mi uradno sporočili, da je padel.« Žena si je obrisala solzo; bila je težka in trpka kot kamen. Bila je ena izmed tistih zadnjih solz za padlim sinom, ki ni bila porojena več toliko iz bolečine, kolikor iz čudne trpkobolestne vdanosti, ki je bila po svoje bridka. –
Težakova je razpregla vole in se naslonila na podboje hlevnih vrat. Za hišo je rastel španski bezeg in leskovje. Mlado popje je bilo bogato napeto in je komaj, komaj zadrževalo silo v sebi. Opojna je bila trata za skednjem v svojem nedotaknjenem zelenju in čudovita sinjina predvečernega neba. Spodaj tik ob cesti se je belila cerkev sv. Antona. Njega je prosila, njemu prižgala sveče, naj bi ji varno pripeljal sina Franceta domov ... O, svetec božji, hvala ti že zdaj!
Sosedova Katka, ki ji je pomagala pri delu, je odpeljala oratna kolca pred vežna vrata. Zabila je v polomljeno oje nekaj žebljev in nato kolca prislonila ob spodnjo stopnico pred vrati. Tu pač lahko ostanejo čez noč, saj ponoči ne bo nihče kolovratil okrog hiše.
Gospodinja je prišla mimo. Prijela je za oje in odpeljala kolca pred skedenj. »Da se ne bo kaj zgodilo, ko se bo vrnil. V temi se lahko zvrne nanje.«
»Kdo?«
»France.«
Katki je postalo čudno pri srcu; zbežala je k sosedam, da se sprosti bremena. Bog ji je priča, da s Težakovo nekaj ni v redu. – Z zagonetnimi očmi jim je pripovedovala, kako Težakova zmešano govori in še vedno pričakuje sina ...
Težakov France se je vračal iz vojske. Bil je večer, pozen večer marčnega dne. Opojno je bilo nebo nad razprostrto pokrajino, čudovita in pomirjajoča tišina ceste, ki je tonila v somrak noči. Čisto razločno je čutil napetost mladih življenj, neugnanost nerazvitih sil in neutešeno pričakovanje izpolnitve večnega hotenja: Bodi ... Da, še v njem, utesnjenem v peklenske okove vojnih grozot, iz katerih se mu duh nikakor ni mogel iztrgati, še v njem je nenadoma zaplala divja neugnana sila: izživeti se kakorkoli sredi te svobode, sredi teh domačih belokranjskih polj, sredi žitja ljudi, ki so ostali skoro nedotaknjeni v zemlji, okrog katere se je po vsem daljnem svetu zažigal ogenj nečloveškega sovraštva – Doberdobska planota ... Hrib sv. Mihaela ... S krvjo oškropljeni grebeni skalovitega sv. Gabrijela: Kalvarija našega naroda! Jokal je kamen na cesti, preko katerega je šlo stotisoč krat tisoč nedolžnih žrtev, a se niso usmilili tisti, ki so v svojih rokah imeli moč ... Prokleti ... Materi s Svete gore so razstrelili bivališče, milijonom mater so raztrgali srca v drobne žive biti, ki so iskale ljubljene sinove na vseh štirih vetrovih bojne vihre in niso nič manj trpele od otrok ... Da, bilo je vse strašno, nepopisno, sto in tisočkrat nečloveško! – Jezus, ali se res vrača zdrav in živ k svoji materi?! – Kar verjeti ni mogel v tišino okrog sebe. Saj je vse skupaj kot nebesa: večerno nebo na zapadu, kot sanja rahlo se še pozna odsev zarje na njem, in veter z juga kaplja v dušo toplo in vznemirjajoče, kot ljubezen mlade deklice ... Oh! ... In potem ta prosta svobodna cesta, tiha in nedolžna v svojem odmaknjenju od tistih krajev, kjer so milijoni morali pustiti svoja mlada življenja. Pa ne samo življenja. Še preje, preden so morali dati ta, so morali dati dušo iz sebe, sleči človeka, da so lahko prenesli tisto, kar jim je nudil sočlovek – oni veliki in zahtevajoči sočlovek, ki je v svojih rokah imel moč pognati milijone nedolžnih žrtev v klavnico, ali pa jih osvoboditi. Vsak je moral iztrgati človeka iz sebe. Če tega ni storil, ker mogoče ni bil v stanju tega storiti, mu je bilo zapisano poslednje: blaznost. Pomoril je nekaj rodnih bratov krog sebe in nazadnje kakorkoli končal ... Videl je nekaj takih ... O Bog, izbriši mi te slike, ubij spomine, prerodi me! –
Tik Korenove lože je zavonjalo po sveži prsti ... Le kaj tako diši? To je nov vonj, to ni vonj po zemlji, prepojeni s človeško krvjo, iz katere je v ranih jutrih puhtelo rdeče in zadušlivoslastno, da bi bili zbežali še šakali ... Oh ta vonj! Kje je že tako dišalo? Kakor življenje, prilivajoče življenje človeškemu življenju ... Kdaj? Takrat, ko je z očetom preoral trnovške njive, pred šestimi leti, ko mu je bilo komaj dobrih sedemnajst let ... Oče! Ni ga več ... Umrl je v tej dobi, ko je bil na fronti, dobil je bežno poročilo o njegovi smrti. Toda nekoč sta živela skupno življenje očeta in sina: oče je držal za plug in on je poganjal Sivca in Belca ... In iz preorane njive se je kadilo in je dišalo in opajalo kot življenje, pravkar po božjih rokah ustvarjeno življenje ... Korenova loža ... Ali ni tu spodaj njihova njiva? ... Vrgel se je preko jarka in se nenadoma znašel na grudasti prsti. Sklonil se je skoro do tal in pobožal vlažno prst ... Da, to je njihova njiva, pravkar preorana in sveža v svojem pomladnem življenju, pripravljena, da ji v brazde polože blagoslovljen plod ... Zato je tako dišalo: prvi pozdrav doma na svobodno cesto ... Kdo je oral? Kdo je držal za plug? Mati? ... Mati! ... Sklonil se je še niže, prijel z obema rokama grudasto prst in jo odnesel k ustnam ... Zemlja, tiha moja rodna gruda, glej, tvoj sin se je vrnil ... Sedel je na rob brazde in prvič po šestih letih so ga polile solze, resnične solze čustva, ki je ležalo vsa ta leta ubito v njem. Vrnil se je človek ...
Težakova strina je stala pred počrnelim ognjiščem. Zunaj so zdrsele stopinje ... Spomnila se je, da je prav storila, ko je umaknila kolca pred skedenj. In potem so se nenadoma odprla vrata, vstopil je France ...
»Mati!«
»Sin!«
»O da, vedela sem, da se boš vrnil! Zatrjevala sem vsemu svetu, a svet si je potihoma pošepetaval: Meša se ji.«
Tisto noč je do jutra bedela pri sinovi postelji. Zrla je skozi priprta okna: veter z juga je veslal preko odpirajočega se popja stare tepke pred hišo in v njegovi mehki toploti so drhtele njene stare krivenčaste veje in se veselile novega življenja v sebi.