Mati in sin (Fran Roš)
| Mati in sin Fran Roš |
| |||||||||||||
Stara Brežanka sloni ob oknu in zre v viharno no. Ledena zrna trkajo ob šipe, burja brije, da škriplje in ječi s slamo krita streha Brežanovine. Svetli bliski švigajo skozi temo in razsvetljujejo strmo pobočje, da se vidi celo streha Tomaževe krčme tam doli v globini. Jezno buči grom, bobni na sodnji dan.
Stara Brežanka gleda v črno noč in kadar se zasveti, zameži in se prekriža:
Bod in sveti križ božji!
Tam v kotu njene sobe trpeče pred kipom Marije medel plamenček, umira in zopet vzplapola … Zteglo smrčanje se čuje s peči, ura na steni tiktaka enakomerno …
Zablisne se, svetlo postane kakor po dnevi. Treščilo je v stoletno lipo pred kočo. Zabobni, da šklepečejo šipe in se prestrašena Brežanka umakne od okna.
Mladi Brežan na peči se vdzrami in zamomra kakor v sanjah: Mati, ali čujete?
Kaj je, Tine?
Kako pozno je?
Ravno je odbilo deset. Glej, nevihta je, da take že dolgo ne pomnim. Treščilo je v našo lipo …
Deset, ni še pozno. Včeraj sem obljubil Tomažu, da pridem. da se zgovoriva o nečem važnem. Kmalu se vrnem.
Kaj vendar misliš Tine? Ne hodi sedaj ob tej nevihti, ko lije kakor iz škafa, ne puščaj me same.
Ej mati, ne bojte se nič žalega se ne zgodi ne Vam in ne meni. Ali mate morda kak denar, rabil bi?!
Nekaj malega imam, pa potrebujem. Prihodnji teden je seja pri svetem Štefanu, moram tja.
Ne govorite veliko, mudi se mi. Dajte vsaj kaj malega.
Glej Tine, težka je z denarjem.
Pa pojdem v Ameriko, kjer grabijo zlato kar z rokami, saj mi je pravil nekoč Tomaž. Vendar nisem več otrok, da mi še denarja zaupate. Prav res, v Ameriko pojdem.
Tine, saj ti dam, le o Ameriki ne govori. Koliko bi pa rad?
Če je več, boljši je!
Stara Brežanka seže pod vzglavje svoje postelje in privleče s svojimi koščenimi prsti nogavico, seže v njo in vzame iz nje goldinar.
Glej Tine, dam ti ga, a ne zapravi ga lahkomiselno. Težko je prislužen.
Mladi Brežan zleze s peči, zazeha, vzame goldinar in ogrne kamižolo:
Lahno noč, mati!
Vrata se zapro za njim in objame ga burna noč.
Stara Brežanka sloni ob oknu in zre v noč. Zunaj lije dež, zablisne se včasih Čuje, se, kako pljuska dež ob kočo in teče voda po jarku v globino. Brežanka premišljuje svojega sina in srce jo boli. Zadnje čase je postal mrzel proti njej. In tega je kriva hči krčmarja Tomaža, Pepca, ki ni na nič kaj dobrem glasu. Tej nosi njen sin Tine krvavo zaslužen denar. Ljudje se že ozirajo za Tinetom in šepečejo tajne, težke besede. Mater boli to, a ne upa ga posvariti, kajti njeno srce je premehko.
Pred kipom Marije kleči starka, skozi njene tanke prste polzijo debele jagode rožnega venca in ustnice ji šepečejo:
I. preobrni mi sina, da postane tak, kot je bil preje, pripelji ga na prava pota. Češčena si Marija …
Medel plamenček tam v kotu se bojuje s temo in umira, zunaj lije dež …