Mati Janja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mati Janja
Mara Stepanova
Izdano: Vigred 17/9 (1939), 335-338
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zeta teče skozi tiha polja ...

Hercegovska zemlja! Zemlja čudnih lepot, skritih očem, ki gredo mimo njih samo v bežnem potovanju. Ustaviti se moraš, naseliti se sredi njih, jesti z ljudmi črn ječmenov kruh, ki se ti zdi, da ni kruh. Osine in luske so mu v okras. Ko prvič vidiš tiste male težke hlebčke, ki so, zdi se ti, zamešeni iz samih otrob, si pač ne moreš misliti, za kaj bi bili uporabni. A vendar je kruh, hercegovski vsakdanji kruh. To je prva izmed teh čudnih lepot. Ne smejte se, če pravim temu lepota! Jaz tega ne morem drugače nazvati. — Mar ni to lepota duše naroda, ki je tak kruh iz dneva v dan, pa je zadovoljen, po svoje veren, in živi in se počuti, kakor da mu ničesar ne manjka. Sto je takih lepot tam doli, kjer teče Zeta skozi tiha polja in se vitki minareti mošej zamišljeno dvigajo v hrepeneče božajočo sinjino pokrajin ...

Hercegovska zemlja! Zemlja bolestne lepote žená, ki robujejo še danes ... Zemlja, kjer matere svojim sinovom v znak robstva poljubljajo roke in jih blagoslavljajo ...

Baba Janja je šla v Kalinovik. Pod pezo šestdesetih let se je težko sklanjala, zdelo se je, da jih ima osemdeset. Debele črne volnene hlače, ki jih nosijo tam doli tudi žene, so ti dolgo dale dvomiti, ali je mož ali žena. V opoldanski vročini poletne nedelje so se ji osušila usta. Postavila je košaro, zvrhano z jajci, na tla in se ozrla ... Hotela je dognati, če bo dež. Pa se ji je močno zdelo, da ga ne bo. Gori na severovzhodu je bilo jasno, a vendar ne preveč in Kutski grad ni imel kapice. »Ne bo ga,« je še na glas dognala in si otrla znoj s čela. »Še ječmenov kruh ne bo zrastel!« — Pogledala je v košaro, kjer so prav na vrhu ležali štirje mladi krompirji. Te bo podarila tisti ženi tam v vojaškem logoru. Velik gospod je njen mož, pa dober človek.

Na Vescu nad Kalinovikom se je oglasila vojaška trobka. Bilo je poldne. — Kje ti je kosilo, Janja? »Nikjer«, je zabrundala sama v sebi. »Danes imam post. Pa če tudi bi ne bilo posta, bi mi ta skrb, ki mi leži v srcu kot težka klada, ne dala jesti. Žena je ušla mojemu sinu. Mojemu Milošu, ki je dober kot otrok, da še pajku noče žalega storiti. Poboža ga s trdo roko in ga položi nazaj v mrežo. Da mu je vsaj malega Vanjušo pustila doma! Sama naj bi bila šla k vragu, če je hotela, vlačuga! Le čakaj, Miloš, jaz ti bom drugo ženo poiskala. Vem, da ti je težko, golobček moj; za Vanjušo plačeš, vem. Rad si imel otroka, a ne bolj kakor jaz tebe. Ali ti nisem rekla: ne jemlji tiste! Pa si jo vzel, čeprav si vedel, da so ji oči gorele, če je le videla tistega cigana s flavto, ki je hodil skozi njeno selo. Vzel si jo, a jaz sem vedela, da ne bo dolgo pri tebi. Prevročo kri je imela in cigan prežgoče oči. Črne ko jastreb v noči. Čakaj, Miloš, črne oči so brezdno; misliš, da jim vidiš dno, a še čez površino ne moreš. Take oči je imela ona, vlačuga, ki ti je otroka odpeljala. Zato nisi mogel vedeti, da za njimi leži laž in želja po begu. Prav, otrok moj, jaz sem te svarila! V materini šibi je ljubezen, nikdar ne hudobija.«

Baba Janja je še in še mislila o sinovi nesreči. Nekajkrat so ji solze hotele v oči, a jih je stisnila med trepalnice. »Ne boste tekle, ne, ve otroške zbrke!«

Pred vstopom na vojaško dvorišče jo je ustavila straža ...

»Kako? Mar misliš, da sem zastonj hodila tako daleč! Mojih šestdeset let je več vredno kakor pa ta tvoja nabita puška. Na!« Pokazala mu je dovoljenje s podpisom vrhovnega komandanta logorja. Vojak je za šalo strumno pozdravil starko in trčil s peto ob peto.

»Sinko, ne delaj se norca, Bog te vidi!«

V kuhinji je našla kuharico in mene.

»Ej, dober dan, baba Janja, dolgo te ni bilo.«

»Dolgo me ni bilo, golobica moja, dolgo. Težke dni imam. Miloš išče ženo, a pravi, da ga nobena ne mara.«

»Miloš išče ženo. No da, naravno. — Ali hočeš jesti, Janja?

»E, danes ne smem, imam post. — Pa kaj kuhaš v tistih loncih? Bogme diši, da se mi sline cedijo.« Zamižala je in stisnila ustne.

»Saj ne bo nič hudega, če boš jedla.« sem jo skušala.

»Nočem, nočem jesti.« Videlo se je, da je bilo premagovanje težko. Iz loncev je dišalo, v njeni košari pa je bilo samo košček trdega ječmenovega kruha. »Na, pokusi naš kruh.«

»Na, pokusi ti našega.« Odrezala sem ji kos. Sklonila se mi je nad roko.

»Ne, ne, pusti, to ni za mene. Počakaj, da pride gospa.«

Sedla je na tla poleg košare. Dolgo je molčala, potem je kar nenadoma zopet začela o sinu.

»Pet in dvajset let ima Miloš. Mlad je še in meni se smili, čeprav si je sam največ kriv. Saj jaz sem ga svarila, a mlad človek je ko slep golob. Išče in pobere in ne vidi, da ni zrno, dokler ga v goltancu ne zbode. Prav!« Potem se je zamislila Bog ve kam! Morda na svojo malo, z blatom ometano bajtico in na kozo, ki jo je imela privezano v veži.

»Dejal mi je, da ga nobena ne mara. Pa ne vem zakaj. Saj ima hišo ... «

... in kozo tudi,« sem se jaz kar na lepem zasmejala. Ne vem, kako sem mogla narediti nekaj tako hudobnega. Žal mi je bilo starke, čeprav me ni razumela. Sramovala sem se.

»Ti si veselo dekle,« je dejala potem in me dolgo gledala. Iz misli jo je vzdramila gospa. Janja se je le toliko dvignila, da je svoje izsušene ustne pritisnila na njeno belo in mehko roko, ki je ni odtegnila.

»Da si mi zdrava! Jajca sem ti prinesla, a popolnoma sveža, le preizkusi jih. Bog mi je priča, da te ne bom prevarila niti za eno. — Na, pa te krompirje vzemi; nočem denarja zanje.« Gospa pa ji je plačala tudi krompirje.

»Jeli ti to hčer?« je vprašala potem in pokazala name. Meni je bilo do smeha.

»Ne, jaz nimam tako velike hčerke,« se je nasmehnila gospa in odšla. Potem je žena kar naravnost začela:

»Bi ti hotela mojega Miloša?«

»?«

Meni je to nenavadno vprašanje zaprlo sapo. Kuharica se mi je zasmejala.

»No, sedaj imate lepo priliko. Saj vedno pravite, kako vam ugaja tukaj.« Tudi meni je bilo do smeha. A ko sem videla, kako starka tiho in resno čaka na moj odgovor, sem se obrnila v zid. Nisem mogla žaliti čustva matere, tem manj tako preproste in neuke.

»Dopadeš mi se,« je začela dalje. »Vedno se smejiš in si prijazna. Naša dekleta niso taka, ti si čisto druga. Ali so vsa vaša dekleta taka, kakor si ti?«

»Ne vem,« sem se nasmehnila. »Zdi se mi, da so vsa precej taka. Samo s to razliko, da so boljša od mene.«

»Veš, hiša je Miloševa. Pa dejal je, da bo vola kupil, če se bo oženil, in kravo.«

Kuharica mi ni dala miru. »No vidite, kako bo napredovalo bogastvo. Škoda zapraviti priliko.«

»Če mi daste svoj prihranjeni denar za doto, pa sklenemo,« sem ji vrnila. »Ampak pustiva šalo! Saj vidite, da je stvar bolj resna, kakor pa se zdi.«

Janja je sedela na tleh sključena v dve gubi in z resnim obrazom čakala na moj odgovor. Če sem se le nasmehnila, ji je zaigralo v očeh. Toda kaj sem ji mogla odgovoriti, ne da bi jo žalila?! O, ti ljuba preprostost! Morda me je že v duhu gledala, kako se vrtim po njeni mali, z blatom ometani hišici s pedenj velikimi okni in se smejem ...

»Janja, Miloš si bo že sam ženo poiskal. Kaj bi on z menoj, saj vidiš, da nisem taka kakor vaša dekleta. Jaz nosim krilo namesto hlač.«

Starki so oči v upanju oživele ... Če je samo to ... »To se bo vse naredilo. Spredla bom volno in ti jih sama stkala.« Potem se je nenadoma nečesa spomnila in dodala: »Ali naj Miloša pripeljem, da te vidi?«

Bog pomagaj!

»Seveda, gospodu generalu v posete, da izprosi »gospodično hčerko.«

»Prosim vas, Francika, ne pripravljajte me v smeh!«

»Janja, veš, jaz moram k svoji mami. Daleč je in bi ji bilo težko, da se ne vrnem več. Saj me razumeš. Sicer pa se bo morda vrnila Miloševa prva žena.«

»Ne bo prišla, ne, in če bi se tudi vrnila, vlačuga, jaz bi jo spodila. — Da, da, ne maraš Miloša! Pa je dober fant in joče za svojim otrokom, za Vanjušo. Da mu je vsaj njega pustila, vlačuga! — O, saj je dejal, da ga nobena ne mara. Saj mu verujem, a ne morem razumeti, zakaj ga nočeš ti.« Baba Janja je vstajala in je bila žalostna.

»Da si mi zdrava, golobica moja! Tvoj smeh je pesem mojemu staremu onemoglemu srcu. Hčer sem imela, pa mi je umrla, ko je bila tako velika kakor ti. Nekoč se je vračala izpod Jahorine planine, pa je potem nenadoma zbolela in umrla. Pravijo, da je morala videti tisto čudno cvetje, ki cvete samo na tisti planini. Da, moja Konja je morala videti tiste čudne šarene rože. A jaz sem slišala tvoj smeh, golobica moja, pa mi bo poslej kakor Konji, ki ni več mogla živeti.«

»Baba Janja, oprosti! Tudi meni je kakor je bilo tvoji Konji. Vidim v tvoje srce, ki se mi zdi kakor tisto šareno cvetje smrti in me sili na misel, da bi rada umrla.«

Baba Janja me ni razumela. Šla je sključeno po kamenitih stopnicah izpod košatih smrek. Ko je bila že daleč zunaj na prostem, se je ozrla ... Ne vem, morda je gledala Jahorino, morda na belo cesto, ki se je vila skozi smrekove in borove lože in je bila tako žalostna, samotna ...