Mati (Ivan Podržaj)
| Mati Ivan Podržaj |
| |||||||||||
Nimam posebno lepih spominov na svojo otroško dobo in še manj na svojo izgubljeno mladost. Vse je bilo nenavadno čudno ...
Toda če je le en lep spomin v moji duši, je to spomin na njo, ki je trpela zaradi mene, predno sem ji povzročil prvo bolečino, na njo, ki je bila pripravljena žrtvovati za moje svoje življenje ...
O, velika beseda ženske, ki se zaveda svoje življenjske naloge! Svetejše in lepše besede ni na zemlji. Ženska, ki izpolnjuje v ljubezni osnovni zakon vsega življenja, je vzvišen hram božji, svetišče ki si ga je izbrala večna življenjska volja za prerojevanje nepoznanega božanstva ...
Vse, kar doseže človek dobrega in lepega v življenju, dolguje njej, ki ga je spočela v hrepenenju in rodila v trpljenju. Hvaležen ji mora biti tudi za zlo, kajti brez spoznanja slabega in grdega ni dobrote in ne lepote, ki vodita človeka po trnjevi poti izpopolnjevanja do neznanega cilja ...
Vselej, kadar jo vidim, mi je tako težko pri srcu, da bi izbrisal iz duše vse neprijetne spomine na svojo otroško in mladostno dobo, samo da bi bil spomin na njo tem lepši in svetejši ...
Bil sem njeno prvo dete. Ob mojem rojstvu se je izpolnilo skrivnostno koprnenje njenih dekliških let. Vsa radost in vse trpljenje poštenega dekleta se je prelilo iz njene v mojo dušo ...
Skromna in preprosta, toda velika v požrtvovalnosti, je skrbela, da me ohrani pri življenju. Pobožna in verujoča v poosebljeno božanstvo, me je priporočala njegovemu varstvu od prvega trenotka, ko me je vzbudila k življenju, ves čas mojega detinjstva in pozneje, ko sem zbežal z doma in v temi zmote iskal resnico življenja. Priporoča me še danes, ker je dobra in ker veruje v večno plačilo in v večno kazen. Njena ljubezen do matere božje pa je zame dokaz njenega visokega umevanja materinskega poslanstva ...
Za menoj so prišli drugi. Cela vrsta. Sedem bi nas bilo, da se niso trije skesali komaj po rojstvu. Prava mati sedmih žalosti. Vsak od nas ji je zasadil v srce oster meč trpljenja. Trije so ga izruvali, čeprav je pri tem trpela čez mero, štirje pa vrtamo še vedno v njenem dobrem in poštenem srcu. In kar je najbolj krivično, se zdi, da se bo izpolnil na njej drugi del četrte božje zapovedi, da pa ostane tretji prazna obljuba božja ...
In to me bolj boli nego vsi žalostni spomini na preteklost. Iz srca rad bi pomagal, da se izpolni na njej beseda božja v polnem obsegu, saj ji dolgujem več nego vsem drugim, toda moja dobra volja je kakor želja po nedolžnem obsojenega jetnika ...
Sram me je pred njo, mučenico, ki je pretrpela toliko gorja, tako sram, da ne bom mogel nikoli izreči pred njo tolažilnih besed:
Glej, mati, tvoj sin je zaslužil, da si ga rodila! Nima zlata, ker ne služi mamonu, ima pa dušo, del tvojega trpljenja. In ta duša ti je hvaležna za vse, kar si ji dala in česar ji nisi mogla dati ...
Zato mi je težko v njeni bližini, čeprav bi jo rad gledal iz obličja v obličje ves ta čas, ki ji še preostaja, da bo polna mera njenega in mojega trpljenja ...