Mati (Amerikanski Slovenec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mati.
anonimno
Izdano: Amerikanski Slovenec 12. april 1912 (21/19), 8
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Edini sin je ležal na smrtni postelji. Bil je to četrti večer smrtonosne bolezni. Soba je bila napolnjena z gorkim zrakom; strežaji so bili utrujeni in zmučeni.

Bolni deček je premikal glavo z ene strani na drugo ter zdihoval. Že tri dni je samo zdihoval in stokal, a izpregovoril ni niti besedice.

Oče ni mogel nazadnje že več gledati trpljenja bolnega sina, odšel je ven na vrt, da se navžije svežega zraka.

Zunaj je naletel na smrt, ki se je plazila krog hiše.

“Kdo si?” je vprašal v strahu, če tudi je dobro vedel, koga ima pred seboj.

“Ti veš!” odgovorila je smrt. “Ali si že pripravljen?”

“Pripravljen?” vprašal je oče boječe in na čelo mu je stopil mrzel pot.

“Vzeti moram eno življenje iz te hiše!” je rekla smrt.

“Potem vzemi mene!” odgovoril je oče, “toda prizanesi mojemu sinu! Varoval sem ga od zgodnje mladosti, skrbel sem zanj, da je postal velik in krepak, njegovo telo in njegovo dušo sem ojačil. Pazil sem nanj kot na punčico v svojem očesu. Vzemi le mene, smrt!”

A neizprosna smrt je iztegnila svojo roko in rekla:

“Idi!”

Hipno je zavalovila življenja polna kri po žilah očeta in zdelo se mu je prenagljeno, da se je ponudil smrti mesto sina. Bil je mož v najboljših letih. Ozrl se je okoli, videl livade, na katerih se je igral v svojih otroških letih. Tam zadaj se je dvigala, skrita med drevesi, vaška cerkev. Ob njenih nogah so hiteli v daljino valovi srebrne reke in melanholično udarjali ob bregove. Vsa okolica ga je pričela naenkrat zanimati in jasno so mu vstajali pred očmi razni predmeti, ki jih ni popreje — nikdar opazil.

Smrt je še vedno držala iztegnjeno roko proti njemu.

Oče se je boril sam s seboj, toda čimdalje se je boril, tem slabejši je postajal, tem bolj je naraščala želja, živeti dalje.

Tu je bil v vrtu, ki ga je nasadil, zraven je ležal travnik, na katerem se je tolikrat igral kot otrok. Cvetlice so zapirale svoje kelihe in se pripravljale k počitku, vse naokoli je vladala tihota in vsak najmanjši šum, vsak glas se je čul razločno. V daljavi se je oglasil rezek žvižg lokomotive, poznal je vlak, ki je drdral tamkaj mimo in s katerim se je vozil tolikokrat, a odslej se ne bo nikoli več.

Kaj naj stori?

V svoji duši in naravi ni našel nobenega odgovora.

Ptički so se še vedno gugali na vejicah in oživljali drevje in grmičevje, povsod je videl kliti življenje, ki se mu hoče sedaj sam odreči. V hlevu je zarezgetal eden njegovih konj. Zalajal je njegov pes in storilo se mu je milo.

“Ali si pripravljen?” vprašala je smrt še enkrat.

“Ne, ne — ne morem iti!” je odgovoril tiho. Potem se je pa obrnil in šel s povešeno glavo nazaj v hišo. Ni mogel več iti v sobo, v kateri je ležal njegov sin. Splazil se je v svojo sobo in se vsedel k odprtemu oknu ter poslušal, kako burno mu bije njegovo srce.

V bolnikovi sobi pa je sedela mati in obe sestri, da strežejo bolnemu dečku.

Ko je legel mrak na poljano, se je dvignila mlajša sestra in odšla na vrt, da bi se razvedrila. Tudi ona je videla sloko postavo in tudi ona je vedela, da čaka na vrtu smrt ...

“Imeti moram žrtev v tej hiši!” je zopet izpregovorila smrt.

“Prizanesi mojemu bratu, vzemi mene!” je zaprosila deklica s tresočim glasom. “Bil mi je brat ne le po rodu, tudi po srcu; vedno sva bila skupaj in ne bo pozabil name.”

“Torej pojdi z menoj!” je rekla smrt in iztegnila roko.

A mladenka se je prestrašila prikazni s stegnjeno roko. Ozrla se je proti nebu, posutim z blesketajočimi zvezdami. Iz vsake zvezdice ji je zrlo življenje nasproti, a to niso bile mrzle in mrtve svetlikajoče zvezdice v zimskih nočeh. Videla je v duhu, kakor da bi iztegali spomeniki na pokopališču svarljivo svoje prste proti njej. Tamkaj se je blestela reka, kakor srebro v lunini luči, tamkaj se je vila ozka stezica k bregu, po kateri je hodila vsako jutro iskat mleko za dom.

Zazdelo se ji je življenje vendar dragocenejše, srce ji je postalo naenkrat mrzlo in jokaje je odšla nazaj v hišo.

Pozneje na večer je šla starejša sestra na vrt. Tudi ona je naletela na smrt.

“Še vedno čakam!” je izpregovoril tajinstven gost.

“Dobro, jaz grem s teboj!” je rekla odločno. “Jaz sem močna, zaradi njega ti lahko zrem v lice. Igrala sva se skupaj, on in jaz, čitala sva iste knjige in naučila sem ga vse, kar sem vedela.”

Zopet je iztegnila smrt svojo roko ter hotela potegniti k sebi dekle.

Tu je pričela sestra na tihem razmišljevati. Stala je na pragu v življenje, njeno življenje ni bilo samo njeno, samovoljno ga ni mogla več oddati. Že je izgubivala pogum ob misli, da se hoče žrtvovati. Kaj naj bo iz njega, ženina? Temna skupina dreves, ki je stala ob cerkvi, jo je spominjala s svojo senco na njeno sladko tajnost. Tamkaj sta si prvič razodela svojo ljubav, tamkaj sta si prvič obljubila zvestobo. Tam ob strani rase grmiček, s katerega je vtrgala vzcvetelo cvetko, ki mu jo je podarila v znak ljubezni.

Bolni deček tamkaj v zaduhli sobi ne ve še ničesar o sladkostih življenja. Ves opojni vonj cvetočega vrta je silil v njo ter jo vezal z zemljo in njenimi lepotami.

Ne da bi rekla besedice, se je obrnila in odšla s solznimi očmi v skrbeh za bolnega brata, vendar pa pripravljena boriti se za svoje življenje.

Ob dnevnem svitu je prišla na vrt mati, ki je prej še ukazala drugim, naj pazijo dobro na ubogega bolnika.

Vsled solznih oči ni zapazila takoj smrti ter jo je zagledala še-le, ko je stala pred njo. Spoznala jo je takoj.

“Vem,” je rekla, “ti si prišla ponj: imeti hočeš sploh koga iz te hiše!”

Mati se je vzravnala in rekla je smehljaje in mirno:

“Jaz sem pripravljena!”

Smrt je zopet iztegnila roko, da bi zagrabila svojo žrtev.

“Ali smem še prej urediti svoje stvari?” je vprašala mati.

“Smeš; čakala bom!”

Mati se je vrnila nazaj v hišo. Šla je v vse sobe in shrambe, če je vse v redu. Potem pa je položila svoje knjige in ključe na mizo v sobi starejše hčerke. Nazadnje je šla še v bolniško sobo ter gledala sina z dolgim, ljubezni polnim pogledom. Niti njen mož, niti njeni hčeri se niso upali izpregovoriti besedice, kajti vedeli so vsi trije le predobro, da je mati srečala zunaj smrt in da hoče iti ž njo.

Ko je videla mati svojega bolnega dečka, se je spomnila časov, ko ga je še nosila na svojih rokah in smehljaj sreče se je pojavil na njenem licu in našel odsev na bledem obličju bolnika.

Cvetlice so začele odpirati svoje kelihe, rahla sapa je zavela in se poigrala z lasmi matere. Še enkrat se je ozrla, videla je vrt, cerkev in bele vaške hiše. Mislila je na svojega moža, na hčere, toda vedela je tudi, da so vsi dobro preskrbljeni in da bo rešila svojega sina.

Toda, kje je ostala smrt? Rekla je, da bo počakala!

Nikogar ni bilo videti.

Po ozki stezici od brega sem pa je nekdo prihajal.

“Pripravljena sem!” je rekla mati in iztegnila svoje roke.

Tudi neznanec je iztegnil svojo ter — prijel mater.

“Moj brat je odšel!” je izpregovoril.

“In kdo si pa vendar ti?” je vprašala šepetaje mati.

“Jaz sem življenje!”

Mati se je nenadoma okrenila in hitela proti hiši.

Na pragu je srečala svojega moža.

“Pozdravljena bodi!” ji je šepnil, “najin sin spi!” —