Materino pismo (Sergej Aleksandrovič Jesenin)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Materino pismo
Sergej Jesenjin
Prevajalec: Ivo Brnčič
Izdano: Književnost 8-9/3 (1935), 297-299
Viri: dLib 8-9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kaj mi sedaj
je še premišljevati,
o čem naj zdaj
še pišem in kako?
Na mizi temni, žalostni
leži tu pismo pred menó,
ki mi ga je poslala
moja mati.

Tako mi piše:
Če ti je mogoče,
preljubi , pridi k nam
čez Božič na obisk.
Za mene kupi ruto,
a hlač želi si oče –
pri nas doma
ne pridemo iz stisk
.
Povšeči to mi ni,
da si poet,
da s slabo slavo
si se združil.
Veliko boljše bi biló,
če že od mladih let
na polju kopal bi in plužil.

Postarala sem se
in slaba sem postala.
Če pa bi ti
od kraja bil doma,
pri meni snaha
bi sedaj bilá
in jaz bi na kolenih
vnučka pestovala.

Ti pa otroke svoje
si križemsvet izgubil,
si pustil, da ženó
ti drugi je prevzel,
brez družbe, brez družine
kar namah
si z lahkomiselno glavó
v tolmun beznic ušel.

Moj ljubi sin,
kaj je s teboj?
Tako si skromen bil,
tako krotak svoj čas.
Kako je srečen oče tvoj,
Jesenjin Aleksander,
vsevprek so pravili pri nas.

A naši upi vate
izpolnili se niso.
Grenkeje in še bolj težkó
pa nam pri srcu je zato,
ker oče preudarjal
zaman je, da za pesmi
dobil boš več denarja.

In če si ga vendár
nemara kdaj dobil,
nam nisi ga poslal nikdar.
Zato pa mi tako grenkó
besede te lijo,
ker me uči
ta tvoj primer :
poet denarja ne dobi.

Povšeči to mi ni,
da si poet,
da s slabo slavo
si se združil.
Veliko boljše bi biló,
če že od mladih let
na polju kopal bi in plužil.

Povsod je zdaj nadloga,
živimo ko v temi.
Še konja nimamo.
A če bi ti pri nas ostal,
namesto da si šel od doma,
imeli bi vsegà dovolj
in ti – pri svoji pameti –
predsednik bi postal
volispolkoma.[1]

Tedaj bolj prosto bi živeli,
Nihčè nam ne bi delal zdražbe,
ti ne bi vedel za skrbi,
za nepotrebni nepokoj.
Jaz presti bi učila
tvojo ženo,
a ti – kot sin – na stare dni
miru bi dal nam in tolažbe.

To pismo zdaj zložim,
se vase potopim.
Mar že ni več izhoda
na poti, ki me čaka?
A vse, kar mislim
ti povem –
povem
v odgovoru potem.

  1. Volispolkom: volostnoj ispolnitel’nyj komitet (Krajevni izvršni komite).