Materino pismo (Sergej Aleksandrovič Jesenin)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Materino pismo
Sergej Jesenjin
Prevedel Ivo Brnčič.
Izdano: Književnost 8-9/3 (1935), 297-299
Viri: dLib 8-9
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

<poem> Kaj mi sedaj je še premišljevati, o čem naj zdaj še pišem in kako? Na mizi temni, žalostni leži tu pismo pred menó, ki mi ga je poslala moja mati.

Tako mi piše: Če ti je mogoče, preljubi , pridi k nam čez Božič na obisk. Za mene kupi ruto, a hlač želi si oče – pri nas doma ne pridemo iz stisk . Povšeči to mi ni, da si poet, da s slabo slavo si se združil. Veliko boljše bi biló, če že od mladih let na polju kopal bi in plužil.

Postarala sem se in slaba sem postala. Če pa bi ti od kraja bil doma, pri meni snaha bi sedaj bilá in jaz bi na kolenih vnučka pestovala.

Ti pa otroke svoje si križemsvet izgubil, si pustil, da ženó ti drugi je prevzel, brez družbe, brez družine kar namah si z lahkomiselno glavó v tolmun beznic ušel.

Moj ljubi sin, kaj je s teboj? Tako si skromen bil, tako krotak svoj čas. Kako je srečen oče tvoj, Jesenjin Aleksander, vsevprek so pravili pri nas.

A naši upi vate izpolnili se niso. Grenkeje in še bolj težkó pa nam pri srcu je zato, ker oče preudarjal zaman je, da za pesmi dobil boš več denarja.

In če si ga vendár nemara kdaj dobil, nam nisi ga poslal nikdar. Zato pa mi tako grenkó besede te lijo, ker me uči ta tvoj primer : poet denarja ne dobi.

Povšeči to mi ni, da si poet, da s slabo slavo si se združil. Veliko boljše bi biló, če že od mladih let na polju kopal bi in plužil.

Povsod je zdaj nadloga, živimo ko v temi. Še konja nimamo. A če bi ti pri nas ostal, namesto da si šel od doma, imeli bi vsegà dovolj in ti – pri svoji pameti – predsednik bi postal volispolkoma.[1]

Tedaj bolj prosto bi živeli, Nihčè nam ne bi delal zdražbe, ti ne bi vedel za skrbi, za nepotrebni nepokoj. Jaz presti bi učila tvojo ženo, a ti – kot sin – na stare dni miru bi dal nam in tolažbe.

To pismo zdaj zložim, se vase potopim. Mar že ni več izhoda na poti, ki me čaka? A vse, kar mislim ti povem – povem v odgovoru potem.

  1. Volispolkom: volostnoj ispolnitel’nyj komitet (Krajevni izvršni komite).