Materina slika
| Materina slika Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Hladen jesenski popoldan zunaj, v tesni izbi večeren somrak. Mlad človek leži na zofi, roke pod glavo. Vzduh je zatohel, težak, stene so vlažne. Bog vedi, po kakšnem naključju in iz katerih krajev je bila prišla v to izbo velika zofa, ki se je razprostirala od okna do postelje in je segala z visoko naslonico skoro do stropa. Kakor da bi se bil nastanil obubožan kavalir v podstrešni luknji.
»Pozno je že; boljše bi bilo, da bi stopil malo na cesto.«
Človek na zofi se je ozrl z zaspanimi očmi proti oknu. Na nasprotni strani ulice se je dvigalo visoko, sivo zidovje, podobno ječi iz davnih stoletij; okna so bila omrežena, mrtva.
»Čas bi bil, da bi podrli to razvalino!«
Bilo mu je, kakor da gledajo vsa tista omrežena okna z mrtvimi očmi naravnost nanj: kakor da se bliža tisto visoko, sivo poslopje, bliža, nagiba, pada počasi na njegova prsa ...
Vzdignil se je na zofi, uprl je roke ob kolena in je sklonil glavo. Obraz je bil neobrit, dolgi lasje so mu padali globoko na čelo. Oblečen je bil v ogoljeno črno obleko, ki se je svetila na hrbtu in na komolcih kakor z mastjo namazana; noge so tičale v rumenih opankah.
»Boljše bi bilo, da bi stopil malo na cesto!« je zamrmral vdrugič, njegove misli pa so bile daleč, na čisto drugih potih. Glava je klonila zmerom nižje, pestí so se stisnile.
»Brez vzroka človek niti ne kihne! Nekje je vzrok, samo da bi ga našel! Treba bi bilo, da bi premeril pazljivo in vestno vse svoje življenje od začetka pa do te ure ... Kaj sem storil? Kedaj sem napravil tisti korak, da se mi je spodrsnilo in sem strmoglavil po rebri navzdol v to brezno? Saj je bilo tako lepo, tako lepo to življenje! Tako lepe, tako lepe so bile moje sanje! Tako gladka in položna je bila pot do prihodnosti! In nenadoma ... Da, treba je samo, da bi vedel, zakaj ... Morda je vzrok čisto blizu, popolnoma pred mojim nosom in ga le zategadelj ne ugledam. Kakor človek, ki išče po izbi klobuk in ga ima na glavi ... Miren bi moral biti, hladno bi moral misliti ... Če bi imel cigareto, mislim, da bi našel tudi vzrok ...«
Vstal je; dolgo, suho telo se je vzravnalo in skoro se je dotikal stropa s kuštravo glavo. Oči so se svetile v čudnem, brezizraznem, že polugaslem ognju, kakor za meglenim pajčolanom, ustnice so bile debele in razpokane, v kotih se je nabirala bela vlaga — kakor ob ustnicah človeka, ki že dolgo časa ni jedel. Iskal je najprej po žepih, nato je pokleknil in je iskal pod zofo; našel je ostanek cigarete in ga je poskušal prižgati, osmodil si je brke in spalil ustnice, tobak pa je bil tako vlažen, da se ni prikazal niti najmanjši oblaček. Vrgel je ostanek na tla, stal je nekaj časa brez misli sredi izbe, nato se je vrnil na zofo.
»Da bi vedela to moja mati!« ga je spreletelo nenadoma. In ob tej misli je skočil z zofe, v lica mu je šinila kri. Skoro bi bil zavriskal od radosti; pajčolan je padel raz oči, zableščale so v živem ognju.
»To je in drugega nič ... Da mi ni bilo prišlo prej na misel; vse bi bilo že dobro!«
Pohitel je k mizi in je odprl predal.
»Samo njen obraz, da ga vidim! Samo njen nasmeh! O mati, majčica, saj sem vedel, da gledaš še zmerom name, siromaka, da misliš še zmerom name! ... In zdaj bo vse dobro! O mati, precej, še nocoj, bo sijalo sonce! Kako je spet upanja polno to moje srce!«
S tresočimi, nemirnimi rokami je brskal po predalu, metal papirje na mizo.
»O jaz grešnik! Tri leta so že, kar nisem pogledal tvojega obraza, o mati! Odpusti mi! ... Tri leta, in zato vse to strašno življenje, zato to beganje brez miru! Kaj si bila res huda name, mati? Saj ni mogoče, da bi bil zlovoljen tvoj obraz, ki je bil blag in poln ljubezni, tudi kadar so tekle solze po njem ... Odpustila si mi, zdaj si se spomnila name ...«
Predal je bil prazen, vsi papirji so ležali razmetani na mizi. Sedel je visoko vzravnan, strmel je v stene in grizel roko z zobmi.
»Jaz norec! Saj je nisem bil spravil v predal, slike!«
Nagubal je čelo, skušal je, da bi se domislil. Podoba je bila risana s svinčnikom na velik papir, na polovico pole. Mati je ležala na mrtvaškem odru, ustnice so se smehljale, oči so bile samo napol zatisnjene in so gledale v senci obrvi kakor nekoč, blago in ljubeznivo polno. Nad odrom je bil velik venec, ob odru so gorele sveče; v koščenih, čisto belih rokah je držala mati razpelo in molek. In tedaj, ko je risal in je žela železna roka kapljo za kapljo iz njegovega srca, solzo za solzo iz njegovih oči, tedaj se je bil namenil: »Vsak večer ti pogledam v obraz in vsako jutro, mislil bom nate in ti boš mislila name in tako bo moje življenje, kakor da bi me vodila roka tvoje ljubezni! ...«
Vstal je, šel je počasi preko izbe; njegov obraz je bil ves spremenjen, sive polti in upal; ogenj je ugasnil v njegovih očeh.
»V kovčégu je bila slika in kovčég sem prodal; nič nisem pogledal — mater sem prodal ...«
Prijel se je za glavo z obema rokama; počasi, enakomerno, kakor z drobnim kladevcem so bíle žile v sencih.
»Saj ni mogoče!« je zamrmral polglasno in je stopil k mizi. Natanko je pogledal vsak papir, jemal je celo pisma iz ovitkov; par starih knjig, ki jih starinar ni maral, je ležalo na tleh; pokleknil je in je prelistal tudi knjige. Nato je iskal pod zofo, pod omaro, v omari med starimi cunjami in umazanim perilom. Slike ni bilo.
»Tako je zdaj vse izgubljeno! Šel sem kakor Judež in sem jo prodal ...«
Iz groze se je porodila misel in se ga je polastila vsega: samo da bi jo videl, samo od daleč da bi videl njeno podobo, njen obraz — in vse bo dobro! Mahoma konec temu strašnemu življenju, konec stradanju in samoti! ... Samo za trenotek, od daleč samo; ah, ljudje božji, saj ni treba, da bi se je dotaknil; pokažite mi jo samo ... skozi železno ograjo! ...
Napravil se je na pot. Na ulici so že gorele plinove svetilke; ustavil se je za trenotek pred izložbo jestvin, nato je pospešil korake.
»Saj bo takoj vse dobro; dotlej še lahko počakam ...«
Opotekel se je in ženska, ki se je ozrla za njim, je zamrmrala nejevoljno.
»Tako zgodaj, pa že nadelan! In tako mlad fant!«
Stopil je k starinarju.
»Prodal sem vam bil kovčég. Kje ga imate?«
»Kedaj pa ste ga prodali?«
Starinar, postaren, umazan žid, ga je premeril z nezaupljivim pogledom.
»Lani ob tem času.«
Starinar se je zasmejal naglas.
»Kaj mislite, da imam shrambo za stare kovčége? Če bi ga bili včeraj prodali ...«
»V kovčégu je bilo nekaj dragocenega. Ni mi do kovčéga, ampak do podobe moje matere, ki je bila v njem.«
Žid ga je pogledal z velikimi očmi.
»Prijatelj, pili ste nocoj!«
»Kje imate kovčeg?«
»Dejal sem, da ga nimam ... Tam so kovčégi, poglejte sami!«
Dvoje, troje kovčegov je ležalo v kotu; njegovega ni bilo.
»Komu ste ga prodali?«
»Sitni ste, prijatelj! Ne izprašujem svojih kupcev po imenu in stálišču. Zbogom!«
»Hej, potrpite!«
Sklonil se je k židu in je izpregovoril tišje, jecljaje.
»Če mi ga pripravite — stotak vam dam zanj, tisočak!«
Starinarju se je zazdelo: glej, tat stoji pred teboj! Vrag vedi, kaj je bilo v kovčégu! Nato se je zasmejal umazano in je potrkal človeku po rami.
»Vi, ali veste, kaj lahko napravim z vami? No, kaj me briga! Ampak zdaj le glejte, da urno izginete!«
Postal je nekoliko, hotel je govoriti, žid pa se je bil okrenil.
»Morda ni prodal kovčéga!« je pomislil človek. »Neče mi ga vrniti — žid je in se veselí moje nezgode. Toda potrpi, prijatelj!«
Stopil je na ulico. Jesensko nebo je bilo leglo nizko na strehe predmestja, začel je pršiti droben dež. Z odpeto suknjo, v tenki poletni obleki je hitel po ulicah in ni čutil gladú. Postal je pred visoko rdečo hišo, pomislil je nekoliko, nato je stopil v razsvetljeno vežo. Po stopnicah navzgor, mimo debelih stražnikov v uniformah, po koridorju, na desno, na levo in v svetlo sobo, ki je bila po naključju odprta. Za mizo je sedel uradnik in se je ozrl nanj z osornim pogledom.
»Kaj hočete?«
Odkril se je, priklonil se je globoko in nato je izpregovoril.
»Gospod komisar! Zgodilo se je lani, da sem prišel v neko hipno zadrego in tako sem prodal kovčég, ki ga takrat nisem rabil. V tistem kovčégu pa je bilo nekaj dragocenega. Vsa moja mladost je bila v njem, moja sedanjost in moja prihodnost, vse, kar znam in premorem — skratka, moje življenje je bilo v njem. Brez kovčega nisem drugega na svetu, nego kup trudnih kostí in razcefranih cunj. Ne zahtevam, da mi država povrne kovčég, temveč samo tisti list papirja, ki je v njem. Ta papir nima vrednosti za nikogar, nego zame; ne za državo v celoti in tudi ne za posameznika; tako, recimo, kakor bi tudi jaz ne vedel kaj početi z vašo uniformo ...«
Uradnik je vstal, gledal je čudnemu gostu pazljivo v obraz, v motni ogenj oči, v izpita lica. Nato se je nasmehnil in mu je položil desnico blagohotno na ramo.
»Pojdite z mano, prijatelj!«
Šel je mirno z njim, pripovedoval je o svojem življenju, o bogastvu, ki je že tako blizu, tako blizu, samo da bi videl tisti orumeneli list, podobo mrtve matere ... četudi le skozi železno mrežo ...
Duri so zaškripale in so se zaprle za njima.