Materina povest
| Materina povest Lojze Golobič |
| |||||||||||||
Težko govorim o materi; že sem odkrival tajno, kako je med nama: kako se mi včasih sredi knjig prikaže njeno obličje in tedaj je moje učenje stokrat blagoslovljeno; in ondaj, ko sem čisto sam z bridkostjo, kako odromam sredi noči po trdi cesti preko Gorjancev v belo selo in se raztožim materi, ki mi vselej obriše žalost ... Še drugo sem izpovedal, ki je v naju najgloblje skrito. O, kako je bilo tedaj v meni prazno: kot bi si izruval iz prsi kos srca in ga zalučal. Tiha ljubezen je lepa, za katero nihče ne ve, je nihče ne čuje. Ko pa jo izdaš, je že omadeževana, grda; in te boli. Zvesto misliti na mater, ko si sam, to je sveto, to te vodi z močjo na težka pota in preko njih.
Nocoj si bom znova odprl prsi in povedal materino povest — Tebi, dekle, ki si iščeš ognjišča. Zapri si jo v srce:
Železne lese so razpete v okna. Po njih plezajo veje orehov in jablan in delajo noč v izbi. Nikoli se ne ozre solnce v to mrzlo zidovje. Izba je tesna in mrtva kot grobnica. Na sivi peči tiplje stara mati Novakova molek in sanja. Od dekliških let ji je zvest drug; a odkar je morala v samoto, se le z njim zaupno razgovarja. Še nekoga ima, ki je prav tako njen: vnuk, petletni Tonček. Na kolena ji zleze, tam je njegov dom. In svetel križ pri molku, to je čudo njegovega sveta. Stara mati, ta edina pozna njegov svet, čisto majhen še in drugačen od našega, ki je brezkončen in grd.
Tvoje obličje, mati je njiva, v katero se je zaril plug. V dolgo je rezal in počez in razoral mrežo težkih brazd. Pa vsaka ima svojo povest, dolgo in žalostno. Vsaka me posebej boli: katera je moja, pri kateri sem držal za plug jaz ...
O, pa je vendar vsaka guba tako lepa! Te krive črte na čelu — koliko žena jih ima, pa se mi gnusijo, ker so iz hudiča; moji materi pa jih je trpljenje vdolblo, zato so svete kot Marijine - - -
Češčena Marija — se toži srce starkino— ki si težak križ nosila ... To je moja molitev. Ti si Mati, jaz sem mati. Pa tvoj Sin je kruh, moj je kamen. Pije žganje moj sin, v jadu. Oj Barica, Barica, naša mlada, kaj nisi mati, pa ne veš, kaj je srce materino; ne veš, kaj si mi storila ...
Pa se zave: Marija, molek tipljem, pa sem daleč od tebe; ne štej mi v greh. Domov se mi vračajo misli: na vežo, k ognjišču, v kaščo, vse shrambe obiščejo, pa se vračajo žalostne; povsod je zaprto.
»Oj Tonček!« S tnala je prišlo na peč.
»Joj, tepen bom!« Spustil je križ in se oklenil starkine roke.
»Hodi, dete, mati te zove.«
»Vi ste mati ... «
»Tone!« je zavreščalo zdolaj, »kod se klati to magarče!«
»Tonček, odzovi se,« prosi starka.
»Tukaj sem, na peči, pri stari materi.«
»Že zopet! Sama potuha. Kaj mi kvarite malega!«
Trdo je tepla beseda. V kri je segla stari materi. Pa le eno je rekla:
»Marija, daj, naj molčim!«
In potlej je znova videla nazaj za pet let kot vselej, kadar je bil križ pretežak:
Sosedova Barica je bila roža. Naš Matej je bil medved, ki je lože podiral; pred njo pa ni vedel besede; v grlu so mu ostale, težke kot kamenje. Videla sem skozi polkna, da je bil jagenče in ni upal reči: rad te imam. Bal se je, da bi jo splašil. Oj, Matej, dete moje, dobro si, saj ne rečem ...
In šla sem iz trtja. Težek jerbas mi je čepel na glavi.
»Greste, kuma?« me ujame Barica.
»Grem, dekle. Mati sem, gospodinja. Deset rok bi morala imeti, pa še vse čaka. Ko boš na mojem, boš vedela.«
»Kuma, dajte moji glavi ta jerbas, mlajša je.«
»O ti sladka mačica, na, naloži si!«
Tiho sva hiteli po rebri; z lepimi mislimi. In potlej v selu:
»Nate, kuma, čisto lahko je bilo.«
»Dobra si, Barica,« sem ji vrnila.
»Vam, kumica Novakova, zmeraj ... «
In ondaj sem io povabila: »Barica, bi hotela biti naša? Matej je fant, e, saj ga vidiš; naš grunt je iz dveh kmetij.«
Še vem, kako jo je zalilo. Pa je takoj povedala: »Bi, kumica.«
Oj, tisti časi! Pet let, kot bi kamen zalučal v lužo. Pa kje si, Barica, roža?
Tam zdolaj, v moji hiši ... Ne, saj te ni več. Še tisti teden, ko si prišla, si umrla, Barica, roža; mrzla Bara si zdaj, jadna. Hlastaš, pa ne veš čemu. Glej, bolj te je vzelo kot mene, ki čakam groba in žalost mi leži v srcu kot mrzel gad. Gnev te jemlje ... Joj, kako je bilo pri nas one dni! Ledeno si me usekala:
»Mati, prismojeno je, kdo bo jedel! Ne znate kuhati.«
Zdrava si bila, Barica, zato nisi mogla občutiti, kaj je trn, ki se zaje v srce. Nisi se okrenila, da bi videla v moje začudene solze. Nisem verovala tvoji besedi, preveč razodetja je bilo:
»Pa ne misliš, Barica ... «
»Mislim,« si pribila, »kdo bo jedel!«
In potlej je šlo po vrsti: Skrila si ključe od kašče, od shramb, od omare. Za tem si me pognala od peči, z veže, kjer sem gospodinjila štirideset let; joj, joj, usmiljeni Jezus! In zdaj mi kradeš še vnuka Tončka, ki je bolj moj kot tvoj, ti grda mati, ki nisi mati.
Z Bogom, ognjišče, zbogom kašča, zbogom vsi, ki ste v mojem srcu živeli. Bara me je izgnala v to mrzlo izbo. Matej pa molči in pije žganje in kolne, ker ve za mrzel nož, ki je v mojem srcu ...
Češeena Marija, ki so te ogoljufali za Dete ... Mene je Bara za Mateja. Matej, ko bi ti hotel, ali ji ne bi povedal, da sem tvoja mati? Ne veš, dete, za moje mlade noči, ko sem bdela ob tebi. Saj nočem, da bi vračal. Saj mati nikoli ne misli, da bi ji kdo ljubezen vrnil. Kdo bi jo mogel! Ona le daje, daje, da pijejo vsi, da zadnje kaplje; potem naj jo sunejo v grob.
On, Matej, ne ve, da jokam zanj, ker pije žganje.
In nate mislim, Barica; kdo je vedel, da je v tebi hudoba. Roža si bila, sladka. Ko si na moje prišla, si se osula. Ali veš, kaj počneš? Kaj sem ti storila, da me preganjaš ... O, otroci, otroci, ki ne veste, kaj je mati: Tujci vam oskrunijo srce; potlej se vrnete, da bi vas mati zdravila. Veste, da vas čaka, ljubi še topleje. Nobeno srce nima sten, materino pa je kot večnost, ki jo boste videli šele na onem svetu ...
Pa sem sladko mislila, ko sem se vračala na večer s polj:
Barica mi bo hčerica. Mateju bo sestra in žena. Eno bove, kot da je z Matejem rasla isti čas v mojem srcu --- Matej bo oral, Barica sejala, jaz pa bom kuhala in mislila na oba. In otročiči bodo sedali na ognjišče in verno prosili:
»Majkica, povejte nam zgodbo.«
In začela bi: Bogec je doma daleč, daleč za solncem Bele ovčke pase. In na piščalko piska; angelci pa na orglice. Če kdo umre, ga Bogec vzame na pašo. Tisti je potlej jagenček. Jagenčki jedo rožiče, potice, orehe tolčejo in zvonce zvonijo; in po vrteh se love. Vem, Tonček bi želel:
»Majkica, umrl bi rad . ..«
Matej in Barica bi se medtem vrnila, z voliči. Mlada bo veselo med nas prihitela:
»Kako je, mati? So pridni otroci?«
»Oj pridni, Barica.«
Srečo bi ji videla v očeh:
»Mati, vi znate ž njimi živeti, jim odgovore najti.
Pri vas se bom učila, biti mati.«
Še bi rekla:
»Dobro gospodinjite doma: vse čisto, vse umito. Vsega imamo; z vami je blagoslov. Zato imejte vse ključe vi: vse bodi vaše kot prej ... «
Saj ne bi položila roke na njeno, ali v srcu bi mi bilo tako toplo: res mi je hčerica.
O zlate misli, odkod ste? Vašega obličja ne poznam. Tujke ste mi. Bara je le kos mesa, srca ji mati ni dala --- Pet let — in jaz še živim! Zaprli so me živo v grob. Še dece ne puste k meni; kot putke me zovejo revice. Pa ne smejo v mojo izbo. Tonček, vnuček moj!
Češčena Marija, ki ti je Sin radi naše grde duše umrl ...
Češčena, še jaz naj. Vse sem dala Barici, kar sem imela; le žalost in samota in molek in grob — to mi je ostalo, češčena Marija ---------
Pol leta je zašlo. Na tnalu sedi stara mati in se solnči. Anica in Marko se igrata z njenim molkom. Tiho ju pogleduje starka in misli:
Kako srečno je zdaj pri nas! Matej ne pije več žganja, Barica mi je hčerica, ti-le otročiči so moji. Pa težja je ta sreča kot vsi grunti sveta: moj Tonček je moral za njo v grob ...
V žalost se je zagrebla starka:
Zlezel je na oreh pod mojim oknom. K meni je želel, pa ni smel. Le videl bi me rad.
»Oj stara mati, oj, oj!«
Gluha sem bila od bridkosti; mrtva za solnce in drevje zunaj. Pa še je zval:
»Oj majkica, križec mi dajte!«
Ujela sem njegov glas in šla do okna. Prav tedaj je prišel v izbo še drug glas:
»Ti, poniglavec, tako delaš! Dol se spravi; če ne, te stresem s kolom.«
Kamen si bila ondaj, Barica. Sirotek, kako se je zvijal med veje, da bi se umaknil kolu. Pa drobne rokce so mu spodrsnile ob vejah: zletel je na glavo v ostre škrbine ---
In za tem? Tonček, dete moje, za me si umrl. Čez tri dni smo šli z njim do groba. Saj nisem mogla, zrušila bi se; ali čutila sem, da pred menoj neso kos moje duše, zato sem šla kot za lučko.
Bara, Bara! Ni se ji potočila solza. Mrzla je bila kot Tončkov grob. Sama se je vračala; ni se obregnila vame, ko me je došla. Vrata do srca so ji bila strašno zapahnjena. Šele ko je doma videla posteljico prazno, izbo samotno, tedaj je prvič začutila, kako neskončno prazno je tudi v njenem srcu, v domu, v družini. Vrata od srca so počila: divje je zajokala.
In potlej je šla na kolena predme:
»Mati, odpustite! Vrnite nam ljubezen, ki sem jo jaz pregnala iz te hiše, in blagoslov, ki je usahnil. Hotela sem vladati nad vsem, brez vas, brez Mateja; za grunt sem živela, za zemljo, ljubezni nisem rabila. Pa je mrzlo v srcu, prazno. Brez ljubezni je smrt. Vrnite se in sreča se bo vrnila. Bodite mati, meni, Mateju, najinim otročičem --- «
Še danes vem za vsako besedo. O Barica, kaj sem mogla: jokala sem s teboj. Odpustiti ti nisem mogla, ker nisem vedela, kaj. Le to sem vedela, da od tiste ure naprej si mati.
In zdaj je pri nas vsak dan svetek. Velik molek imamo na večer v hiši in nanj glasno molimo. Ni več samote, ni žalosti. Bogec in umrli Tonček sta pri nas --
Anica, Markec — se je okrenila vnovič na otročiča — pridita, povedala vama bom zgodbo o našem Tončku, ki ni več Tonček, jagenček je v nebesih ...