Materina žrtev
| Materina žrtev. Novela. |
| |||||||||||||
»Kako je lepa tvoja mati!« je Marica dejala Danici med ročnim delom, ko je učiteljica za hip zapustila razred. Danica, ki se je mučila s šivanjem srajce, ki je bila široka, tako da bi jo mogel obleči vaški kovač, kratka pa, da bi komaj zadoščala za otroka, jo je začudeno pogledala. Do danes še ni opazila, da je njena mati lepa.
Po končani šoli jo je poiskala med očeti, materami in služkinjami, ki so čakale pred poslopjem. Stekla je k njej in preden jo je poljubila, jo je pogledala. Prvič v življenju jo je resnično videla: vitka kakor deklica v elegantnem krznenem plašču; črni, valoviti lasje so ji silili izpod klobučka. Temne oči in rdeča usta so se živo odražala od nežne beline obraza. Res je bila lepa. Danica se je ljubeznivo kakor mucka stisnila k njej. Obe sta se napotili preko trga in v Daničinih očeh si mogel citati, da je ponosna na svojo mamica. Tudi gospa je pogledala hčerko, toda njen vtis ni bil tako zadovoljiv.
»Otrok moj, kakšen pa si! Še celo po obrazu si umazana od črnila. In klobuček imaš ves zmečkan. Takšna vendar ne moreš iti z mano.«
»Kam pa greš, mamica?«
»K gospej Reven.«
Danica se je zasmejala.
»Nič hudega, čeprav ne grem tja. Grem raje domov. Saj imam itak mnogo učenja.«
Dospeli sta do cerkve. Gospa je obstala.
»Pridi za trenutek z menoj v cerkev,« je dejala in ljubeče pogledala hčerka Danica je odkimala.
»Zakaj ne?«
»Zato, ker ...« Hotela je reči: ne verujem več; toda pogledala je materi v oči in se premislila.
»Zato, ker nimam časa,« je dejala. »Pripraviti se moram za jutri. Zbogom, mamica zlata!«
Odskakljala je kakor mlado žrebe, toda preden je zavila okoli ogla, se je še enkrat ozrla. Njena mati je še vedno stala pred vrati cerkve. Njen obraz je sličil žalostni Materi božji.
Ko se je Danica vrnila domov, je v naglici pobožala sestrico, nato pa se zaprla v svojo sobo. Stene te sobice, polne knjig, so bile kakor kitajski zid med njo in njeno družino; prav tako so bile stene šolske sobe pregraja med njo in svetom, saj je ni zanimalo ni drugega, kot le knjige, učenje, izpiti, profesorji, tovarišice.
Edina stvar, ki jo je zanimala, so bile knjige. V njih je našla vso srečo, ves užitek. Njen svet je bil v njenih knjigah; razen tega sveta ni poznala nobenega drugega. Zato se je tudi svoji družini popolnoma odtujila. Ali je mogla reči, da pozna svoje domače, če je danes prvi opazila, da je njena mati lepa in še to šele na opozorilo tovarišice?
In njeni domači, so li poznali njo?
Vrgla je knjige na mizo in se naslonila na okno. Uprla je pogled na križ vrhu zvonika, ki se je dvigal iznad streh. Zamišljeno si je pogladila lase. »Mami moram povedati, da ne grem več z njo k maši in k obhajilu. Nevredno je, da bi se še dalje hlinila in lagala. Še jutri ji odkrijem resnico.«
Vzela je v roke knjigo in se vsedla k okno. Toda ni se mogla učiti. Njene misli so se neprestano vračale k isti misli. Mati ji ni nikoli ničesar prepovedala, niti ukazala. Pustila ji je popolno svobodo in ni nadzorovala njenih knjig, njenih prijateljstev, njenih pisem. Najbrž niti ni slutila, kako daleč je že zašla njena hčerka. Kje naj sedaj najde pogum, da ji pove resnico: »Mamica, ne verujem več.«
Pri večerji je Danica hotela pripraviti svojce na svojo izpoved. Lotila se je očeta. Oče je bil zdravnik, zelo malobeseden učenjak, ki je prav tako, kakor njegova hčerka, ostal tuj svetu. Preklinjal je človeški rod, a zdravil bolnike brezplačno. Bil je osoren, a je kljub temu hrepenel po nežnosti. Danica ga je nadvse radi imela, a si ni upala mu tega pokazati, še kadar ga je nagovorila, je trepetala. Le od časa do časa mu je postavila sveže cvetje na mizo in čez nekaj dni je našla v svoji sobi novo knjigo. O vsem tem pa niti eden, niti drugi ni črhnil besedice, saj bi se nobeden izmed njiju ne znal zahvaliti.
»Očka,« je dejala, »danes je profesor ...«
»Kateri profesor?« jo je prekinila Branka, njena sestrica, ki je hodila šele v tretji razred osnovne šole, ki pa je poznala že vse sestrine profesorje. Skrbno je pazila na vsako Daničino besedo ter si jo zapomnila, da je mogla potem pripovedovati svojim tovarišicam v šoli.
»Tisti z golo glavo. Profesor je torej rekel, da je človek le prebavljalna cev in da tudi razum proizvaja hrana.«
»Kakšne ideje!« je vznemirjeno vzkliknila mati.
»Res je. Rekel je tudi, da izhajajo vse revolucije, vsa socialna vprašanja in sploh vsa zgodovina iz želadco.«
»Ali tako, kakor žabe, če pije preveč vode?« je vprašala mala.
»Ne govori vendar neumnosti!«
»To niso nobene neumnosti. Saj je rekel zadnji stric Karel, da kdor pije preveč vode, se mu v želodcu zaredijo žabe.
»Bodi vendar že tiho!« je nestrpno vzkliknila Danica. »Toda kaj praviš ti, očka, k temu?«
»Ničesar. Vprašaj le tvojega profesorja, kako to, da živali, ki imajo tudi želodec, nimajo zgodovine.«
»Torej njegova trditev ni resnična?«
Deloma pač; človek je tudi prebavljalna cev.«
»In duša?«
Materin glas je izražal bolj ugovor, kakor pa vprašanje.
»Duša,« je odvrnil zdravnik, ki je predvideval vse ženine ugovore in se je zabaval s tem, da jih je pobijal, še preden jih je mogla izraziti, »duša, Bog ter vsa verska in filozofska navlaka, to so vse imena, ki zakrivajo našo domišljavo nevednost. Življenje je nerazrešljiv ,zakaj'. Doznati moremo samo razne pojave; proučiti le dejanje, ki je že minilo. Eden izmed mojih profesorjev je večkrat dejal, da je vsak bolnik novo poglavje patologije.«
»Mrzim tvoje profesorje, ki so te odtrgali od Boga!« je vzkliknila gospa Vera.
»Saj me niso odtrgali. Ne žali teh velikih mož, čijih spomin mi je svet. Če je Bog – in tudi ne trdim, da ga ni, pač pa to, da ni mogoče dokazati, da resnično biva – se niti malo ne bojim morebitnega obračuna z njim, saj sem vedno vestno vršil svojo dolžnost, ne da bi iskal njegove tolažbe.«
Danica je pozabila na sadje. Upirala je svoj pogled v očeta in takorekoč pila njegove besede.
Mati je to opazila. S tresočim glasom ga je zavrnila: »To je prevzetnost, in prav v tem je zlo, da se ne brigaš zanj ...«
»Kako napravljaš Boga majhnega, če misliš, da nas potrebuje ali da hoče, da ga poznamo in molimo vsi na enak način, ki pa je tvoj način!«
Branko je razgovor začel dolgočasiti. Ker je služkinja že prinesla kavo na mizo, je vzkliknila:
»Sedaj pa lahko grem!« Odšla je skakljaje iz sobe in pela po napevu neke otroške pesmice: »Bau, bau, zum, zum! Gologlavi profesor pravi, da se zgodovina, kakor žabe, rodi v želodcu. Bau, bau, zum, zum!« Ponavljala je ta stavek večkrat, da bi ga ne pozabila. Kako se bo jutri z njim postavila v šoli!
Gospa Vera je medtem molčala in zamišljeno strmela predse. Začutila je nenaden mraz okrog sebe, kakor da bi bila na visoki gori, pokriti s snegom, in da bi ji mož govoril iz daljave.
Zdelo se ji je, da je njena prvorojenka, njena Danica, prav tako daleč od nje. Zgrozila se je. Edina bol njenega zakona, to nesoglasje v veri, ki je razdruževalo družino, je kakor meč presunila njeno srce.
»Na kaj neki misliš?« jo je vprašal soprog in jo ljubeče pogledal, kakor kadar je hotel, da mu kaj odpusti ...«
Nič; le mraz mi je. Zdi se mi, kakor da bi me kdo polil z mrzlo vodo po hrbtu.«
Zdravnik jo je zaskrbljeno pogledal in jo prijel za roko, da bi ji potipal žilo. Danica jo je ljubeče prijela za drugo roko in jo božala. Branka pa, ki se je medtem ustavila pri vratih, je stekla k njej In vzkliknila:
Mamica, nocoj me pa ti povedeš spat. Zaspali bova obe ob isti uri!«
Iztrgala je njene roke iz očetovih in Daničinih rok, jih približala svojim ustom in vzkliknila:
»Tvoje roke dišijo po vijolicah, kakor Bobi po čokoladi.«
Vsi so se zasmejali. Mala pa je stekla iz sobe in vlekla za seboj mamico. Med potjo pa je še ponavljala pesmico o zgodovini in žabah. Ko pa je v svoji sobici klečala poleg svoje posteljice in molila večerno molitev, ji je mati položila roko na glavo.
»Branka, ponavljaj za menoj: Moj Jezus, daj, da bi te očka in Danica spoznala in te vzljubila, tako kakor ti hočeš, da bi te poznala in ljubila.«
Deklica je s sklenjenimi rokami in s pogledom uprtim v križ nad posteljico ponavljala besede, katere ji je narekovala mati. Gospa Vera je za hip umolknila: čudna slabost jo je obhajala. Nato je pristavila:
»Za vsako ceno.«
»Kaj hočeš reči s tem?« je vprašala Branka.
»Ne vprašuj; ponovi!«
In deklica je ponovila za njo: »Za vsako ceno.«
Danica in zdravnik sta ostala sama v jedilnici poleg kamina. Danica je poskušala priti na dan s svojim priznanjem. Bilo je prvič, da je zaupala očetu neko skrivnost. Ali jo bo razumel?
»Očka, tudi jaz sem mnenja, da je dolžnost edina prava vera. Bog ne igra pri tem nobene vloge.«
Zdravnik je dvignil pogled s knjige, v katero je bil zatopljen, in pogledal hčerko.
V Daničinem glasu je zaznal odmev mladostne krize, katero je on z lahkoto premagal, brez hujših posledic, kakor le to, da je do smrti užalostil svojo mater, ki se ni mogla več potolažiti zaradi sina, ki je po njenih trditvah bil dober kakor svetnik in brezveren kakor pogubljenec. Hčerkin obraz mu je kazal materine poteze, le da je na dekletovem obrazu bilo več resnobe.
»Škoda, da ni fant!« si je mislil, in to ne prvič. Njegov odgovor je bil v skladu s tem razmišljanjem.
»Res je; toda Bog je potreben, ker mnogim goli pojem dolžnosti ne zadošča. Vam ženskam na primer ne zadošča.«
»Ali mogoče zato, ker imamo manj možganov kot moški?« je vprašala Danica, ki so jo očetove besede zadele v živo.
»Nikakor; pač pa zato, ker imate možgane v srcu. Kar se pa tebe tiče, glej, da ohraniš vero svoje matere in svoje babice.«
»In če bi ne bila resnična?« je hotela vztrajati Danica; toda iz očetovih besed je dovoli jasno spoznala, da ne želi, da bi ga še dalje nadlegovala. Ni mu več ugovarjala.
Ob desetih se je zdravnik odpravil k počitku.
»Ali še ne greš spat?« je vprašal hčerko.
»Takoj ko končam z učenjem.«
»Ne smeš biti več kot do enajstih. S tem, da študiraš ponoči, si kvariš živce. Prišel bo čas, ko boš spoznala, da je tvoj oče vendarle imel prav. Toda saj nima pomena, da ti kaj rečem; saj delaš itak vse le po svoji glavi.«
Danica je hotela z učenjem zatreti v duši nemir, ki ga je v njej vzbudil pogovor z očetom. Toda iz vsake besede, ki jo je prečitala, so vstajala nova vprašanja. Nešteto misli se je podilo po njeni glavi.
Čemu je na svelu? Kaj je življenje? Kaj je kraljestvo smrti, o katerem govori pesnik, katerega je pravkar čitala? Kako bi na vsa ta vprašanja odgovorila njena mati ali oče? Kako eden ali drugi izmed profesorjev? In kako naj si odgovori ona sama? Za hip se ji je zazdelo, da je med materino preprosto vero in profesorjevo brutalno trditvijo našla pot rešitve v očetovem nazoru. Toda kako jo je oče zavrnil?
»Glej, da ohraniš vero svoje matere in svoje babice.«
Nič manj kot vero stare matere! Ali se je splačalo toliko študirati, da bi nazadnje prišla do tega sklepa? In še nečemu se je Danica čudila.
Večkrat, ko je mati ugovarjala očetovim trditvam, si je ona mislila: mamica ga ne razume, a jaz ga razumem popolnoma. A sedaj, ko je mislila, da ga je potolažila s svojo izjavo, da soglaša z njim, ji je odgovoril:
»Glej, da ohraniš vero svoje matere!«
Znova se je hotela poglobiti v učenje, ko so se nenadoma tiho odprla vrata in je vstopila mati, v dolgi beli nočni strajci, bosa in s črnimi kitami, spuščenimi po hrbtu. Izgledala je kakor mlada deklica. Danica ji je stekla naproti.
»Mamica!«
»Prinesla sem ti šal, da te ne bo zeblo, ko odideš v svojo sobo.«
»Tebe zebe, mamica, ko hodiš okrog bosa!«
»Če bi se obula, bi utegnila zbuditi očeta. Saj veš, da je hud, če zve, da o polnoči še nisi v postelji. Pojdi takoj spat, otrok!«
»Oh mamica, ko pa imam še toliko učenja!«
A to ni bilo res. Prebirala je le neko znanstveno knjigo. Ko se je slednjič vendar je odločila, da gre v svojo sobo, so se ji znova vrnile prejšnje misli. Zdelo se ji je, da jo duh po vijolicah, ki je puhtel iz materinega šala, vprašuje:
»Ali boš mogla jutri mamici vse priznati?«
Jutri ...
Naslednjega dne mati ni več vstala. Imela je mrzlico in čutila hude bolečine v prsih. Hčerki sta odšli v šolo. Hiša je ostala v rokah služkinje. Čez dva dni je oče rekel Danici:
»Mati je težko bolna. Čeprav zdravnik, ki jo zdravi, da je mnogo upanja, vem, da je to le slepilo. Pljučnica je. Treba je biti pripravljen na najhujše. Ostani doma. Prav za prav bi ne bilo niti treba, da te jaz na to opozorim.«
Danica je zardela in od tistega trenutka ni več zapustila bolnice. Toda knjig le ni mogla pustiti. Nosila jih je s seboj in čitala, medtem ko je mati spala. Toda tudi drugače je znala izrabiti vsak trenutek, da je gradila svoje gradove v zrak. Ni opazila, da jo je mati opazovala z zaskrbljenostjo, ki se je zdelo, da postaja vedno večja, čim hujše je je postajalo trpljenje.
»Brez mene je ta otrok riba brez vode,« si je mislila mati. »Kaj bo počela sama v življenju?«
Dva zdravniška posveta v enem dnevu in nenaden prihod obeh bratov in sestre njene matere so deklico zbudili iz njenih sanj.
Zvečer je zdravnik dejal v zadregi:
»Vem, da je gospa zelo pobožna. Po vesti vam moram svetovati, da če ji hočete reči glede zakramentov ...«
Bolnica je sprejela obvestilo s srečnim nasmehom. Prišel je duhovnik s sveto popotnico. Teta je poleg okna pokrila malo mizico z najlepšim prtom za čaj, katerega je mati sama vezla in postavila nanjo dva srebrna svečnika. Kmalu nato se je oglasil hišni zvonček in čez nekaj trenutkov je vstopil v sobo duhovnik z Najsvetejšim. Danica je z očmi iskala očeta. Ni ga bilo. Pokleknila je v kot, pokrila obraz z rokami in se naslonila na majhen naslonjač. Ostala je tako nepremična, da bi ničesar ne videla. Toda čutila je prisotnost Nevidnega. Napolnil je malo sobico in deklica je bila proti svoji volji vsa prevzeta. V hipu je spoznala neskončnost; ne retorične neskončnosti, o kateri je čitala v knjigah in s katero je krasila svojo šolske naloge, pač pa resnično neskončnost.
»Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj varuje tvojo dušo za večno življenje.«
Danica je v duhu padla h Kristusovim nogam v bolestni zavesti svoje sebičnosti in svojih zablod. Prosila je s stotnikovo vero: »Gospod, nisem vredna, da bi me uslišal, toda reci eno samo besedo in mamica bo ozdravela!« Toda Učenik je ni poslušal. Vso pozornost je posvečal umirajoči, ki je živela v Njegovi ljubezni. Med njo in velikim Tolažnikom je že bila skrivnost večnosti. Ali ni Danica nekaj dni prej to skrivnost zavrgla, ko je izjavila: »Bog tukaj ne pride v poštev?«
Medtem so ljudje, ki so spremljali Najsvetejše, glasno odhajali. Ministrant, ki je pozabil posodo z blagoslovljeno vodo, je pritekel nazaj v sobo in pri odhodu zaloputnil vrata. Bolnica se za vse to ni zmenila. Njena duša se je pogovarjala z Vsemogočnim. Pozneje je dejala:
»Odpri ,Hojo za Kristusom' in čitaj, kjer se ti knjiga sama odpre.«
Danica jo je ubogala in čitala: »Kdo mi bo dal resnično proste peruti, da poletim k tebi in se v tebi odpočijem?«
Ni mogla nadaljevati. Dala je knjigo teti in jokajoč odšla.
Odkar mu je žena zbolela, ni več spal v svoji postelji.
»Treba bo najeti bolniško strežnico,« sta dejala svaka, toda on je odgovoril: »Zadoščam jaz!« In čuval je nad bolnico z modro pozornostjo zdravnika in z nežno ljubeznijo soproga. Zdelo se je, da postaja bolnica nemima, če se je le za hip oddaljil.
Vsak dan ga je Danica spraševala.
»Kako se ti zdi, da je z mamičinim zdravjem, očka?« in on ji je odgovarjal kratko:
»Slabo!«
Njegove oči so bile rdeče od bdenja in od neizjokanih solz.
Tisto jutro, ko so bolnici prinesli popotnico, je na hčerkino vprašanje odgovoril:
»Skrbno zasledujem potek bolezni. Nobenega upanja nimam več.«
Istega dne zvečer je Danica vstopila v Balonček, ki je bil poleg materine spalnice in ki se jo spremenil v lekarno. Njen oče je oblečen ležal na divanu, pokrit z lahko odejo, a ni spal. Danica je trepetala ob misli na to, kar je hotela očetu reči; toda premagala je strah in ošabnost ter skoraj v eni sapi dejala:
»Poslušaj očka: mamica umira, ker smo hudobni. Bog nas kaznuje zaradi naše nevernosti. Ti ne veruješ v Njega in tudi jaz nisem verovala. Hlinila sem se z molitvijo, da nisem žalila mamice. Bila sem hinavka. Obljubiva, obljubi, da bos postal dober, če ozdravi, da boš veroval in da boš šel v cerkev.«
Zdravnik se ni ganil. Danica se je čutila olajšano, saj se je tako zelo bala učinka svojih besed. Zdravnik je dejal s temnim, upornim glasom:
»Tvoja mati bo živela malo več kot en dan.«
»Ne, oče!« je zakričala Danica. Tedaj je oče skočil z divana in ko je videl blaznost v dekletovih očeh, jo je z vso silo pritegnil k sebi:
»Da, da, otrok moj; storil bom vse, kar hočeš.«
Ta pogovor je pustil nekaj v dušah obeh: v očetu nekaj njenega upanja, v hčerki sled njegovega obupa. Ko je teta dejala: »Treba je misliti na sveto poslednje olje.« Danica ni več jokala, ampak je dejala pogumno: »Sama bom govorila z mamo.« In medtem, ko je duhovnik, katerega so poklicali v naglici, pripravljal blagoslovljeno vodo v zdravnikovi delovni sobi, med znanstvenimi knjigami, ki se je zdelo, kakor da bi se čudili tem kretnjam in molitvam, je deklica stekla v materino sobo. Bila je k sreči sama. Pokleknila je poleg postelje in približala svoj obraz materinemu. Njeno srce je vpilo:
»Ne zamisli me! Ne zapusti me! Vem, da boš kmalu umrla, toda obljubi mi, da me boš z onstran vodila, da mi boš še pomagala, mamica!« Tako je vpilo srce; usta pa so govorila med solzami:
»Mamica, nikakor ne mislim, da se je tvoja bolezen poslabšala, ker prihaja duhovnik k tebi. Trdno verujem, da ti bo Gospod vrnil zdravje; toda kljub temu ne pozabi me, mamica, ne pozabi me ...«
Skrila je obraz v odejo, da bi zadušila bolesten krik: »Ne zapusti me!«
Dejala je: »Odpusti mi, ker sem te tolikokrat spravljala v obup.«
Bolj kot z besedami ji je s kretnjo dejala mati:
»Ubogi moj otrok! Kdaj si me vendar spravljala v obup?«
Nato je dejala bolj mirno in jo pri tem gledala z ljubečim pogledom:
»Bodi vedno dobra ... Skušaj spreobrniti očeta ... Misli na Branko ... Kai boš storila? All misliš nadaljevati s študijem?«
Nenadoma je Danica zaslutila trenutne bridkosti, še druge, na katere do sedaj ni niti mislila. Kljub temu pa je odgovorila brez oklevanja:
»O, ne, mamica! Nemogoče!«
»Srednjo šolo pa vendarle končaj!«
Prišli so sorodniki, prišel je duhovnik. Deklica se je dvignila. Njun razgovor je bil prekinjen za vedno.
Ko je naslednjega dne Danica vstopila v materino spalnico, je opazila, da je mečkala med prsti rjuho, z značilno kretnjo težko bolnih ljudi, in je govorila, da hoče vstati in je namršila obrvi, kakor da bi ne videla več dobro.
Oče, ki ji je pravkar dajal injekcijo, je dejal s svojim strašnim mirom:
»Živela bo še do treh popoldne.«
V zmedenosti je mati dvakrat klicala Branko, ki je vse dni bila skoraj vedno odsotna. Bila je pri neki materini prijateljici. Tisto jutro pa je bila še v postelji. Danica jo je šla klicat.
»Pridi pozdravit mamico.«
»Kako se počuti?« je vprašala Branka in stekla v bolničino sobo, zavita v volnen plašč. Mati jo je poljubila na lepe, modre oči.
»Moja mala!«
To so bile njene zadnje besede. Točno ob treh je izdihnila.
Teta je ostala ves mesec pri žalujoči družini, da je spravila hišo nekoliko v red.. Prav za prav se je nekoliko čudila nad mirom osirotele družine. Predvsem se je čudila Branki, ki je pustila, da so jo oblekli v črno, ne da bi vprašala, kje je mamica.
»Moji otroci bi ne bili takšni!« je dejala služkinji. »Saj jokajo, če se oddaljim le za en dan!«
»Res je,« je odvrnila služkinja. »Saj je pokojna gospa večkrat dejala, da dekleti nista čisto ni podobni njej. Tukaj nihče ne joka!«
Nihče ni jokal; toda Danica je našla vsako jutro materino sliko v salonu mokro od solz. Nihče ni jokal. Toda ko se je Branka vrnila v šolo in ji je učiteljica, ki je poznala svoje učenke do dna duše, stegnila roke nasproti, se je ubogi otrok privil k »svoji gospodični« in bruhnil v tako krčevit jok, da je strepetal ves razred.
Nihče ni jokal; toda Danica se je popolnoma spremenila. Ni trpela v navadnem pomenu besede. Čudila se je temu in bila nevoljna sama nase. Toda ne da bi se tega zavedala je bridkost delovala v njeni duši ter ji utrjala vero in voljo. V šoli so tovarišice njeno črno obleko, njeno malobesednost. In to spoštovanje jo je bolelo, ker je čutila, da ga ne zasluži.
Ko je minilo šolsko leto in je brez posebnega navdušenja sprejela maturitetno izpričevalo, se je resnično vrnila v družino. Zbudila se je iz svojih sanj in se znašla sredi življenja. Odprla je oči in pogledala okoli sebe. Kakšna sprememba v tako kratkem času! Pogledala je svojega očeta: njegovi lasje so osiveli, hrbet se mu je skrivil, njegov korak je postal počasen in truden. Njen oče je postal starec. Pogledala je sestrico: njene velike modre oči so postale nemirne in zamišljene, njena usta so dobila skrivnostno potezo: oči in usta žene. Tako starec kakor dekle sta potrebovala, da bi jima ljubeče žensko srce posvečalo vso pozornost. Danica je slutila to potrebo in to nevarnost, zato je odločno sklenila: »Ta naloga pripada meni!« In da bi se ubranila nevarnosti, da bi se vrnila v kraljestvo sanj, je spravila svoje knjige v zaboj in jih skrila, kakor se skrije slika moža, na katerega bi bilo grešno misliti. Zavedala pa se je, da s tem ni storila ničesar več kot to, da je izpolnila materino željo. Saj ji je ljubeča mati, ki ji ni nikoli ničesar ukazovala in ničesar prepovedala, v treh besedah začrtala njeno dolžnost.
Preden je družina, kakor navadno, odšla na počitnice, sta zdravnik in Danica odprla materino skrinjo, katere se ni nihče dotaknil, odkar je gospa zbolela. Z vonjem po vijolicah, ki je puhtel iz njenega perila in iz raznih drobnarij, se je v vsej svoji ljubeznivosti in milini dvignila podoba pokojnice. Oče in hči pa sta si bila po svojih čustvih tako podobna, da nobeden izmed njiju ni jokal, toda nista si upala pogledati si v oči, da bi bridkost, ki je razjedala srce, ne bruhnila na dan.
»Nobenega spisa spominov ni pustila. Njeno življenje je bilo kakor vonj vijolice. To je vsa njena zapuščina: knjižica, v katero je zapisovala vsakdanje izdatke, seznam perila, Hoja za Kristusom, evangelij, ročno delo, katerega je morala prekiniti, nekaj čipk, nekaj perila. Ničesar drugega ni pustila.«
»Svojo vero, očka!«
Zdravnik ni odgovoril ničesar.