Materin blagoslov (Anton Klodič)
| Materin blagoslov. Igra s petjem Anton Klodič |
| |||||||||||
VVOD.
[uredi]Leta 1867 so se Kobaridci nadejali, da se Predelska železnica začne že 1868. l. delati. Vsakdanji predmet pogovorov in razprav po tergu je bila istega leta "Predelska železnica." Iz teh pogovorov se je rodila vesela igra „Novi svet”, ki sem jo dal leta 1868 kot rokopis tiskati. A vesele nade, da bodo imeli železnico, niso se Kobaridcem izpolnile in igra, katero sem v naglici za priliko spisal, nema nikakošne vrednosti več. Ker sem pa v Kobaridu mnogo srečnih dni preživel in v omenjeni, za svoje pozneje živlenje odločilni dobi tam bival, želel sem vendar v obliki igro ustvariti one dobe spominek, bodisi kakoršne koli vrednosti, ki naj bi bil tudi spominek moje hvaležnosti za vse dobrote, ki sem jih tam užil. Mislil sem, naj bi bilo vprašanje Predelske železnice v "Novem svetu" obravnano, v tej novi igri le okvir k sliki, vzeti iz družbinskega živenja, v katerem se mora človek toliko boriti za srečo.Tako — sodil sem — ne bode imela igra le lokalne vrednosti, ampak utegne zanimati vsacega rahločutečega človeka.
Ant. Klodič.
OSOBE.
[uredi]PODKUKNIK, bogat kmet.
VIDA, njegova sestra.
JELA, njegova hči.
PETER, Jelin ljubi, kovač.
UČITELJ.
ZDRAVNIK.
MIROSLAV, inžinir
ANTON, inžinir
NACESTNIK, Miroslavov in Antonov stric, viši inžinir.
TURJAN, kovač
MOHORIN, kovač
LEŠČAR, kovač
VINKLIČ, kolar.
PODKERNIK, kmet.
ANICA, dekla v Šandrovi kerčmi.
KATRA, dekla pri Podkuknikovih.
Drugi Kobaridci.
PERVO DEJANJE.
[uredi](V Podkuknikovi hiši. — Soba).
PERVI PRIZOR.
[uredi]JELA
(stoji pred mizo in opazuje šopek rožic na njej. Vzemši iz šopka hlapčica pravi).
Deklíški hlapčič zali, tí povej, če res
Imá me rad, ne šali s sercem mojim se;
Če zvest ostane ali bode mi nezvést,
Če zvésto ljubil bode ali me pustí.
Gotóva sem, on terstje upogljívo ni,
Katero vsaka sapa ziblje. Kakor Kern
Stojí nepremakljív, besédi svoji zvest
Ostane vselej Peter. Tak je on! — In vse
Zapreke, srečo nama ki ovírajo,
Sè stánovitno voljo zmôre. Prav za prav
Ovira jo le éna, da je síromak.
Če tehtam pa na tanko, v tem ovire ni
Za naju blagor. Priden, lep mladenič je,
In upam, da prijázna bode sreča mu.
A oče moj je druzih misli nego jaz.
Da Peter je štedljív in priden, tega pač
Nikákor ne tají. Naj bode čeéščen Bog
In hvaljen, nekaj časa sèm, ni tudi več
Takó nasproten rokodelcem kakor prej.
Pót, kojo je v Goríco stóril te-le dni,
Zastónj ni bila; mogel se je uvériti,
Da, kakor plug, častí je vredno kládivo.
DRUGI PRIZOR.
[uredi](JELA in PETER).
JELA.
Oh Peter! Dolgo že te ni biló pri nas,
Da že sem skoro skerb iméla, ali še
Imáš me v mislih.
PETER.
Vselej Jela! Oče tvoj
Pozvál na delo ni nobeno me ta čas,
Pa priti moral sem, če tudi ne pozván
In brez opravka ta edini krat, do vas,
Da vidim in pozdravim, sèrce moje, te.
JELA.
Tvoj góvor jemlje mi nemír in skerb. Zakaj
Pa tak’ otožno se glasí?
PETER.
Radósti vsa
Skipéva duša mi, odkar besédo si,
Da bodeš moja ali pa nobenega,
Izrékla mi. — A žalost, bridka tuga me
Obhaja, ko pomislim, oču tvojemu
Že koli krat sem skušal se prikúpiti;
A uspeha nisem še imèl nijednega.
Le kmetovalstvu hvala, vselej pravi, gre,
A rokodelstvo steber je družini slab.
Da dnes s pečenko dobro rokodelec se
Osládi, drugi dan le černi, suhi kruh
Imá za hrano, žejo s samo vodo si
Gasí, to vedno góvori; in žalibog
Le malo upa še imám, da sprémeni
Menénje svoje meni v prid.
JELA.
Veš, dragi moj,
Da stánovitnost vse premore. Kapljica
Vodé izdolbe skalo, neprenéhoma
Če udárja le na isto mesto. Oče moj
Pregovóriti se še dá, to upam jaz.
PETER.
Beséde tvoje, draga, tolažljíve mi
Že upádajoče nade z nova dvigajo,
In da mi pojde delo lehko izpod rok,
Da skerb za srečo nájino mi dá krepóst,
Naj bolje čutim zdaj, ko moram, žalibog,
Slovó od tebe....
JELA.
Kaj mi praviš, dragi moj?
PETER.
Da, ljuba moja, prišel sem jemát, slovó.
Po svetu sreče grem iskát in míroval
Ne bodem, dokler ne dobím si lepe v last
Kmetije. Morda bom, zemljíšča góspodar
Bogàt, očetu zet po godi tvojemu.
Ta čas pa Jela bodi zdrava, zvesta mi.
JELA.
Kar óbečala sem pred Bogom ti, storím,
Le bodi Peter brez skerbí. Sercé zvestó
Ohránim ti, doklédar bode bilo mi.
A misli, tuji kruh da dobro ne diší,
Da dómovino ljubo zapustíš. — Gorjé
Človeku, ki nestálni sreči úpajoč
Domači zemlji dá slovó.
PETER.
Saj veš i ti:
Kedor ne vaga, nema blaga.
JELA.
Dà, to vem.
Ostàl da bi pa v tergu našem, to želím,
Ker v skerbi reva bi živela ves ta čas
Pa žalovala bi po tebi, dragi moj,
Ko bi na tujem trúdil se za me.
PETER.
Če Bog
Dá srečo mi po mojem terdnem úpanji,
Ne bom v deželi tuji dolgo se mudíl,
Naj bo to njemu izročéno! To pa vem,
Zamújal časa jaz ne bodem, znoja bal
In žuljev se ne bom, da skoro svoj namén
Doséžem, stopim pred očeta tvojega
Ko bógatin in tebe, draga, pridobim.
JELA.
Nikár ne hodi stran; ostani, prosim, tu.
PETER.
Jaz upam, nama da bo v prid, če strani grem.
A sam ne grem; podoba tvoja pojde v svet
Z menój, katere čas ne zbriše mi iz sercá.
JELA.
Oh, udáj se silni moji prošnji! Ako greš,
Bog vé, kedàj in ali verneš se domóv.
PETER.
Ne delaj sebi praznih, upam, le skerbí,
A meni, prosim, ne slovésa tèžkega.
Molitve tvoje bodo zla me čúvale,
Sercé bo vleklo k tebi, draga, me na dom.
(Poljubi jo pa otide.)
JELA.
Oh mámica, kakó hudó pogrešam te!
(strani.)
TRETJI PRIZOR.
[uredi]PODKUKNIK.
Zapázil sem, da Peter je iz hiše šel,
A posla ni pri nas imèl. Da Jelico
Rad vidi, vsa znaménja jasno kažejo,
In Jela njega. — Pa kakó stvarí stojé,
Gotóv še danes hočem biti. (kliče)
Jela čuj!
ČETERTI PRIZOR.
[uredi](JELA prihaja.)
PODKUKNIK.
Iz naše hiše videl Petra sem idóčega.
Kaj nekaj hotel je tu-lé prijatelj tvoj?
JELA.
Slovó je prišel k nam jemát; na tuje gre
Iskát si kruha, premoženja.
PODKUKNIK.
Prav! Saj so
Težave kládivo, značáj, ki skújejo
Človeku ino ga možaka zdélajo.
Naj gre! Saj tebi, mislim, žal ne bo po njem;
Mladéničev je pridnih mnogo še tu-lé,
Premóžnih. Janez, na primér, Podkernikov
Imá na te okó.
JELA.
Zelò je príden fant;
A Petru sem zvestóbo obečála že
Ter up iméla, zet po všéči da vam bo,
On, ki od mladih nog odlíčno štuje vas.
Saj dobro vem, da skèrben oče ste mi vi,
Da stórite za mojo srečo vse, in jaz
Vas rada ubogam v vsaki reči; a le v tej.
Vas prosim, moja naj veljá. Če Peter ni
Po godi vam, pa sama raje ostati čem,
Ko vzamem Janeza; na vaše stare dni
Vas bom, ko hčeri se spodóbi, pazila.
Saj tudi ne bi bilo dobro, da bi vi
ln teta sama brez postrežbe moje tu
Ostala.
PODKUKNIK.
Nu! Mnogo vode steče še
Po Soči, predno verne Peter se domov.
Pustiva to! Glej, v hiši je-li v redu vse.
(Jela odhaja)
Tedàj se nisem varal. — Moje je kerví,
Odlóčna ino raje ostane brez možá,
Mladéniča ko vzela bi nevšéčnega.
Da moja hči mi ósami, tegà pa ne, —
In prav imá, da rodne hiše se derži.
Kaj bo iz tega, naj odlóči časa moč.
Velika skerb je danes šla iz glave mi.
Da sem je prost, zahváljen bodi večni Bog.
PETI PRIZOR.
[uredi](Sprememba. Soba v Šandrovi kerčmi. Za mizo sedijo kovači in kartajo: Léščar pa Mohorín skupaj proti Vinkliču in Turjánu. Podkernik in drugi kobaridci stojé ali sedé okoli njih. Zadej se vidijo odperta vrata v drugo sobo; v tej sedita pri mizi zdravnik in učitelj in bereta novine.)
TURJAN.
Vi Vinklič ste igralec, da se usmili Bog.
Kedó vas je učíl igráti? Mislite,
Tri trojke ímam, dvojki dve pa kupen ás,
Vi pa mu silite v denár v njegóvo moč.
Jaz vina polič pač bi raje bil zgubíl,
Ko to partido, ki sem v rokah jo imél.
Saj sem na mizo tolkel, da je bilo kaj,
Z baštónskim fantom. Kaj bi še hoteli vi?
VINKLIČ.
Ugániti nemorem, v čem je vaša moč.-
V baštónu takrat nisem dobrih kart imél,
Z denárjem, mislil sem, da pridem dobro vam;
A sreča je hotéla, ves da Móhorin
Denár nakérpa. Príslepilo se mu je.
MOHORIN.
Kaj? Prislepilo? Zna, kedor pač zna, je rek
Modrósti stare. Vinklič pravi mojster ni.
Dokážem pa prav léhko, da resníco jaz
Vam pravim. Fanta kúpnega in konja sem
Potém odvergel špádnega pa kralja še
Baštónskega polóžil berž na vaš sem ás,
Dvomíti ni vam bilo, térdo da tiščim
Denár. Iméli ste baštón igráti vi.
LÉŠČAR.
Nu! Tá je pa lepa, prémotiti se je dal.
Človéku marksiktera zmota prígnujsi
Živénje. Zmote ne bi bilo veče pa,
Takó jaz mislim, ko kazáti znanja moč,
Sedéti pa pri praznem steklu. Ali ne?
MOHORIN.
Gotóvo! Čudim se modrosti vaši. Ná,
Prinesi Ana berzo steklo belega,
Da zmoči dobro gerla nam že suha spét.
Da mêre pičle ne prineseš, dobro glej.
ANICA.
Bodíte brez skerbí, prepolna bo za vas.
(otide.)
ŠESTI PRIZOR.
[uredi](Podkuknik stopi v sobo.)
MOHORIN.
Podkúknik, zdravi! Dolgo počastili nas
Že niste. Saj bolezen vas vezála ni
Na dom.
(Anica prinese vino, Mohorin nalije
kozarce pa pravi.)
Nu, pite!
PODKUKNIK (pije)
Zdravi, tukaj zbrani vsi!
(Polagaje kozarec na mizo)
Zahváljen bodi Bog! Ko riba sem vam zdrav.
V Goríco sem zalezel bil minúle dni.
VINKLIČ
Povejte nu, ste-li iméli dobro pot?
PODKUKNIK.
Že davno nisem bil v Goríci. Slišal sem,
Da vsa je ponovíla se; mislil sem tedaj,
Da predno umérjem, videti čem novi svet.
Na póti sem se v torek koj po pol nočí;
Migljále so še blede zvezde; zora ni
Ruména pokala in že sem bil na pol
Potí. O zori sem dosegel klanec, ki
V Ročinj derží pasili konje iti v stop;
O šestih sem kolés zavozil k Fájfarju
Na dvor pa šel po mestu. Govoríl o njem
Nebodem; na postajo hitel sem, ker vlak
Ímel je priti iz Itálije. Na most
Velíki, ki čez Sočo tjè v Ločnik derži,
Sem čúda čukat šel. In skoro kaže dim,
Nebó černéč, da bliža se hlapón; takó
Taflá se mu iz dímnika. Ko pride v vid,
Že čudni stroj do mene prifuščí, gonéč
Brezbrojnih ísker kólobar. Hlóp, hlóp, hlóp
Doní na uho mi, pa v hipu švigne vlak
Naprej, da moških, ženskih še ne morem v njem
Razlóčiti. – Osúpel tam stojim! In zdaj
Recite vi! Ni bistre glave bil ta mož,
Ki znašel táko je mašino? – svet se ves
Ponavlja res; pač vsega vraga človek si
Izmísli.
ZDRAVNIK
(ki je stopil med Podkuknikovim govorom
v sobo.)
Véste kaj je pel že pesnik star
O njemu? Poslúšajte to pesmico lepó:
Stvari groznih veliko je,
Pa groznéjše kot človek ni!
Še čez sinje morjé hití, ko razsája viharni jug
Ter skoz razbúrkano, žreče
Valóvje pót si reže.
V vsem rečeh je znajden
Zoper smert le, revež,
Leka ne najde.
(V tem stopi tudi učitelj v sobo)
PODKUKNIK.
Povédati še nekaj moram. Zvedel sem,
Da v kratkem čez Predél železna cesta Terst
Z Beljákom zveže; tudi govoríca gre,
Da v Staro mesto progo ceste te poslé
Od tod, sledé Nedíško strugo speljejo.
TURJAN.
Gospod zdravnik, posébno vam bo ugódna vest,
To vem, pa tudi nami je ljuba.
PODKUKNIK.
Prav sedàj,
Gospod zdravník se ískal vas domá, da bi
Vesélo vam novóst oznánil. Právila
Pa sta mi to gospóda v kerčmi neki dan
Pri Fájfarji; in ker na tanko vedela
Stal vse, bi stavil inžinirja sta bilá.
ZDRAVNIK.
Novica vredna je zlatá. Kaj jé na njej,
Pové v malo dnevih nam Goriški list,
Pa zadnji broj oménil ni ničesa o tem.
Predélsko čerto so že dvakrat mérili;
Pač čas bi bil, da se za njó odločijó.
MOHORIN.
Podkúknikova vest je dobra. Kaj se zdi
Pa vam, Podkèrnik?
PODKERNIK.
Jaz terdím, da stóril prav
Bi vrag i ustrégel nam, ko bi želéznice
Pobrál. Očaki naši saj teh čudnih cest
Poználi niso. Vendar jim je dobro šlo.
TURJAN.
Zakaj pa ne bi smelo polje iti nam?
PODKERNIK.
Koristi jaz za sé ne vidim v stvári tej
In mislim, da skerbéti mora zá-se vsak.
UČITELJ.
Za unúke in za narod, za deržavo skerb
Iméti, sveta, menim, je dolžnost možá.
LEŠČAR.
Prav pravite! Saj mertvo zdaj je vse pri nas.
Želéznica če pride čez predél, bo vse
Drugáče. Dela bo dovolj in óživi
Dolína, obogáti jo promét blagá.
PODKERNIK.
Vi pač nam malim svoj vodó obračate.
TURJAN.
Mi pravimo, kar zdrava pamet nas uči,
In čudim se, da tega ne urnjéte,
Da kjer je delo, tam bogástvo se množi.
MOHORIN.
Razpráva že postaja preživahna. Mi. –
Možjé pustímo to. Gospód učitelj naj
Zapóje raje pesem, ktero v hvalo je
Doline naše lepe zložil kakor vem.
ZDRAVNIK.
Prelepa pesem znana že je skoro vsem
In moremo, jaz upam, (učitelju)
Z varmi peti jo.
Dodál sem jaz jej še nektere kitice.
LEŠČAR.
Učitelj znan je pesnik. – Dèjte nu, gospod
Učitelj, naj nas psmi glas razvéseli.
UČITELJ.
Po vaši želji naj tu pesem zadóni
(poje)
Kern gradí lepó nam deželo krásno,
Burji v bran postavlja mogočna pleča
Bodi – on velí – v kobariškem raji.
Mir med vetróvi.
ZDRAVNIK.
Ko se pa vserdí velikán gorjé nam,
Plešo koj zgadí ino skrije v témen,
Silovit oblák, zagermí pa stresa
Terg kobariški.
Vse hití iskát si zavétja.
Plohe divja moč prihrúje v nižavo rodno;
Sočin val deróči vertí skalovje,
Sili nevihta.
Vseh je strah. – Kozárec toláži zbrane
Nas, kipéč, govóri in petje milo,
Kedar blisk spodi nas in grom v prijázno
Šandrovo izbo.
UČITELJ.
Kernov drug, verhník Matajúr, nas brani
Sil, iz afrikanskih pustin hrupečih,
Stvarja stanovíšča radósti zborom
Krílatih pevcev.
Kuk, pokrít zeléno odejo rahle
Trave, pevajočih pastirjev krepke
Délavcem pošilja pozdráve v polja
Rodne nižave.
Tuga če teží ti sercé, podaj se
K cerkvi – sv. Antón, kobariški váruh,
Slavno dal imé je tej božji veži –
Dušo ozdraviš.
Kamorkoli ozrèš se v raván, ti kaže
Vás zvoník, leščéč se med drevjem; cerkve
Krije slavolóki vejevjé sredi
Trate zelene.
Kakor nit sreberna se vije v polji
Soča, sok vlivánje v zemljišče plodni,
Drúži si v pomóč pri vertnarskem delu
Idrijo bistro.
Nima sodonosnih drevés vejevje
Vrača skerb s poljúbi za rast in plodnist,
Ríbičem ne iskáne v naróčje slastne
Siplje darove.
Rod krepák v narávi úkazuje v raji
Tem. Deklét njegovih so kras krepósti,
Zala rast, obráza lepota žarna,
Zdravje cvetóče.
TURJAN.
Kern, Matajúr ino Kuk sta oznáčila dobro
gospóda učítelj in zdrávnik preslavni,
Soče nam nista zabíla omeniti,
Blagor lijoče v dolino nam z Idrijo;
Slavo sta pela dekletom žaréčih očíj kobaríškim;
Pólja dosójno sta hvalo bogátega
V pesem prekrasno zapléla; proslávila
Uma pobóžnega cerkve lepó veličastne
pobóžnih očetov sinova pa dala
svetem' Antónu sta čast. –
Nekaj prezerla sta vendar in grájati
Moram ju tórej: Kovačev oménila
Nista. – Kedó pa izdéla želéznico,
Up te doline brez nas?
MOHORIN.
Prav pravite, Turján; ni treba druzega
Dolini naši lepej, ko železnice.
Če hitel bo še svetovézni stroj po njej,
Potém ne bo enake daleč na okrog.
UČITELJ (poje, zbor.)
Srečni potómci, ki terg naš bodo – sto let
gleda najprej mi okó
V veselo prihódnost in vse, vse jasno v njej,
Ko v zércalu vidi to – le – ne terg ko zdaj, pak
mesto imeli za dom!
Da, mesto! Matajúr in Kuk, Kern je visóki
graja, mogóčni mu bran; val Sočin mu
Čisti tlak, skoz njé hití zdaj v mórje širnó
Pójte z menoj tjé na breg! Že jez obdaja
sterm ga in silno močán,
In stêza po njem se prelép, nov kolodvor.
Ven vréjo ljudjé, ki jih sém Terst, prašni Beč v hlad
zdravja pošilja iskát,
Ko solčni žar tam žge, podí iz mest vn ljudí
Zráčne med góre; in glej sém vré čez most
V mesto – ni jih šteti glav; prah dviga se v zrak
Vsi na terg vró, kjer imá svoj
dom, veličásten in nov,
Sveti Antón, sred mesta slovéčega. – stolp, glej,
Skriva zlat svoj križ v oblák,
dviga poslópje spored se –
Mestne prevdárja reči v njem mestni zbor,
Kaže bogástvo povsód se – vsega, kar češ
nudi sloveči ti terg.
Zlati vek ta je. – Za sto let živ bi rad bil.
Konec prvega dejanja.
DRUGO DEJANJE
[uredi](Soba v Podkuknikovi hiši. Jela in Vida šivate)
PERVI PRIZOR.
[uredi]JELA.
Le urno, urno; v kratkem bo očetov god.
VIDA.
Le bodi brez skerbí, do tlé bo v redu vse. –
Zakaj pa tužna si takó in slaba dnes?
JELA.
Oh, skerb po njem in žalost niste dali še
Očíj mi prošlo dolgo noč zatísniti. –
Veselo letos jaz nebom, ko sem bilá
Minúlo srečno leto na očetov god.
DRUGI PRIZOR.
[uredi](Prejšnje in Katra).
KATRA (Jeli)
Pozdrave serčne ti pošilja Peter še.
Ni dolgo, kar je vzel od mojstra svojega
Slovó.
JELA.
Takó še včeraj ni otóžno mi
Biló pri serci, ko mi je naznanil svoj
Namèn, pustíti Kóbarid. Sedáj-le pa,
Ko ni ga v tergu, prazen ta se ves mi zdi.
(Katri)
Da si pozdráve, more biti zadnje, še
Prinésla mi njegóve, Katra, hvala ti.
VIDA.
Nikár ne hodi žálostna in tužna. — Jaz
Ne dvómim, vse oberne se na dobro ti,
Saj blágoslov je s tabo tvoje matere.
Zapójmo, hočeš, pesem, ki je pela jo,
Ko bila mala si, ti tvoja mamica;
Tekój bo tuga proč, pa se razvéseliš.
JELA.
Zapójmo pesem; vsélej umíri sèrce mi.
(Zapojejo)
Spavaj dete, spavaj,
Z angeljci se smehljaj,
Čuva saj máterino te okó.
Skákljaj dete, skakljaj,
Po livadi in po gaji,
Tergaj rože, tergaj.
Vpletaj vence, vpletaj
V zlate lase si;
Pevaj dete, pevaj,
Kar učí te sèrca
Čut nedolžnega.
Rasi dekle, rasi,
Brez skerbí in tuge,
Čuva saj máterino te okó.
Ko zapústiš rodno
Hišo, ne se bati
Dete ljúbljeno:
Saj s tebój povsódi bo
Máterina skerb;
Vselej v zlu saj mati
V varno svoje sprejme te naróčje.
Ko ugasne njej okó,
Dete ne se bati,
Njen saj blagoslov
Bo zvestó te spremljal,
Dokler tudi ti očesa
V spanje ne zatišneš zadnje.
Bog pa usliši dobrotljivi
Prošnje, ki jih k tebi mati
Iz dna sercá dvigúje
Za dete svoje ljúbljeno.
KATRA.
Ko bila oče bi Podkuknik jaz, bi že
Prav dobro znala, kaj storiti.
VIDA.
Kaj pa, nu?
KATRA.
Nu, vzela bi za zeta Petra v hišo si.
VIDA.
Nu, nu, besede rade željam služijo.
Sedàj pa idi, doli ni nijednega.
(Katra otide; Jeli)
Le pusti, moja gólobica, meni skerb,
Da tí umečím očeta. Ne zboléti, veš!
Tvoj óbraz danes, moram reči, všeč mi ni,
(tiho)
Stopinje slišim, zdi se mi, očetove;
Odnési delo koj, da ne zapazi ga.
(Jela otide.)
VIDA (sama).
Nikdár pač nema biti, da bi prišla mi
V nesrečo Jela; saj terpela sem že jaz
Dovòlj. Zakaj naj ona bi terpela še?
TRETJI PRIZOR.
[uredi](VIDA, PODKUKNIK).
PODKUKNIK.
Na znanje daje mi le mile pesmi glas,
Da v hiši ste. — Pač čudno sega mi v sercé
Ta pesem in odmív glasú, ki v srečnih dneh
Minúlih je vesélja bil bogàt mi vir,
Na uho udarja mi iz nje ter budí
Vesélje in otóžnost kar ob enem mi.
VIDA.
Pač čuden mož si ti, da pesem tvojega
Otroka gane ti sercé, za žalost pa
In bol sercá ne brigaš se njegovega.
PODKUKNIK.
Kakó, da ne?
VIDA.
Saj nečeš tí še slišati
O Petru, njej ko vene v tugi zdravja cvet,
Da žálost, hočeš-li, jo tiha pógubi?
PODKUKNIK.
Nu, nu! Jaz mislim, da ne bo nič hudega.
Saj Peter nema prémoženja. Zdaj naj gre
Na tuje, naj imétja kaj dobí, pa naj
Poskúsi strogi uk svetá: potèm se bo
Že vídelo, če Jeli še ostane zvest,
Če bode hotel jo, ko verne se domóv ...
VIDA
Ko verne se domóv! Da človek bi le bil
Gotóv vernitve. Tudi ranjki Janez moj,
Stric Petrov, je na tuje šel imétja si
Iskát, k očetu ni se vernil me snubít.
Bilá je zakopána moja sreča ž njim.
Živéla sem potèm za srečo Jele le
Ter mater skerbno nadomestovála jej,
Ki je nemíla smert jo rano vzela njej
In tebi. Če se Jeli kaj zgodí, potem
Pokóplješ mene tudi. Misli, bila je
Za srečo njeno tvoje Neže zadnja skerb.
PODKUKNIK.
In Neže zadnje poročilo sem volján
Zveršiti. Upam saj, po vsacem da ne bo,
Ki gre na tuje le za čas; da Jelici
Sercé ne poči kratke zbog ločitve te.
Da tí skerbíš za njó, ko druga mati, tó
Priznáti moram in iskrena hvala ti
Zató. — In ti si z milo roko rano mi
Celíla, ki je vsekla jo nemíla smert
Globóko sercu mojemu, pokosívši mi
Preljubo Nežo, zvesto mojo sòprugo.
Zató imáš pravico materínsko res,
Iméti pazno skerb za srečo Jelino.
A tudi jaz želím jej srečo, stalno pa,
Zató zahtevam, zet da naj ne pride mi
Brez prípomočkov, brez blagá čez hišni prag.
(strani)
VIDA (sama).
Takó so ustvárjeni možje! Iménje, tó
Jim je nad vse. — Takó je góvor se glasíl,
Kateri je za vselej meni srečo vzel. —
Zakaj pa tožim? Da za srečo svojih vseh
Skerbim po svojej moči, to mi sladko zdaj
Uzročúje srečo. Upam, koncem svojih dni
Zastonj živéla nisi, mi poreče vest. —
In tebi Janez, ki si hotel dati mi
Dokáz ljubezni skerbne, predno si očí
Zatisnil ter po zvestem mi človeku v dar
Poslàl dobičke svoje, zdravjem plačane,
Po godi, upam, storim, če obernem tvoj
Pomnóženi zaklád le Petru, Jeli v prid.
(strani)
ČETERTI PRIZOR.
[uredi](Sprememba. Soba pri Šandru)
PETER
(stopi v sobo, na herbtu ima telečnih, v roci palico.)
Saj enkrat hočem okrepčati se tu-lé,
Še predno zapustím dolino ino vse,
Kar sèdaj ljubim v njej in vsélej ljubil bom.
PETI PRIZOR.
[uredi]ANICA (stopi v sobo).
Očí pač trikrat srečne, ki te vidijo!
Saj ni navada tvoja sèm zahájati,
To mora že posében biti uzrók, da ti
Zalézeš v kerčmo.
PETER.
Res je kaj posebnega:
Od dóma grem; napótil sem se v širni svet.
ANICA.
Teléčnik dokazúje, da na daljno pot
Ženó te nade. — Kaj je temu pa uzrók,
Da hočeš dati nam slovó, zapústiti
Dolino našo krasno v tem, ko bodo nam
Železnico ravnáli?
PETER.
Pa kedó ti je
To pravil?
ANICA.
Nu, Podkuknik včeraj. Zvedel je
Novico to v Gorici, kjer je bil te dni.
PETER.
Kedáj pa delo začnejo, to vedi Bog,
In žalibog zdaj take so okólščine,
Da me ženó na tuje.
ANICA.
Oj, okólščine!
Že vrablji žvergolé po strehah, Jelo da
Podkuknikovo rad imádeš, česar pa
Podkúknik nema, menda, rad. —
PETER.
Ne vtikaj, veš,
V zadeve moje ti jezika! Raje mi
Prinesi vina, da močí dobim za pot.
ANICA (gredé.)
Zadéla vendar pravo sem.
PETER (sam)
Oh, žalibog!
Zadéla res si pravo, radovédnica.
Da bodo zdaj železno cesto delali,
Od njé pa v pervič slišim in če tó je res,
Bi skoraj bolje bilo tu ostáti. Bog
Pa védi, če resnica je v novici tej;
Saj verni svet laž marsiktero véruje.
Zdaj gredem, kar si koli bodi, v beli svet.
ŠESTI PRIZOR.
[uredi](MIROSLAV in ANTON stopita v sobo)
ANTON.
Presnéto! Pot se vleče; polomljénega
Od hoje že se čutim; žeja me morí
PETER (tiho.)
Gospóda, rad bi zvedel, kaj, kedó da sta.
MIROSLAV.
Še sreča, da je bilo vreme ujókano,
Do solnce peklo ni, ko sva prav trudna že
Dolino od Tomiína gori mérila.
Kaj méniš ti, želéznice po njej ne bo
Težávno delati?
ANTON.
To menim tudi jaz.
PETER (na glas.)
Gospóda! Morda inžinirja sta vidvá,
Če smem vprašáti, ki dolino merita?
MIROSLAV.
Kar praviš, inžinirja sva. Zakaj pa ti
To naju prašaš?
PETER.
Tù so danes pravili,
Da bodo zdaj čez Kobarid železnico
Ravnáli. Máíslil sem tedàj, da sta vidva ...
MIROSLAV.
Gotóvo inžinirja, ki sta v terg prišlá
Zarad železne ceste. Nu, zadel si jo.
Speljána v kratkem po dolini bo. Zakaj
Pa hočeš iti prav sedàj v široki svet,
Ko delo dá zaslužek tu? Govóra glas,
Da Kobarídec si, spričuje; tvoj namèn
Naznánja jasno pa telečnik.
PETER.
To je res;
Iz Kobarida sem, kováč.
MIROSLAV.
Kováč? In greš
Po svetu? Trikrat srečni vsi kovači tu!
PETER.
Po svetu iti sreče míslil sem iskát,
Pa cvenka pridobíti, pótlej se domov
Verníti, bil je moj namèn.
ANTON.
Jaz mislim pa,
Da si dovòlj zaslužiš tu, če kládivo
Sukáti znaš, če delo te ne klade v strah.
PETER.
Nu, al' ga znam! Postávim jaz se vsacemu
Za delo rad, če treba ... pa ...
SEDMI PRIZOR.
[uredi]ANICA
(prinese vino in šepeta Miroslavu na uho)
Zaljúbljen je.
(glasno)
Gospóda, dobro dóšla!
MIROSLAV.
Zdrava dekla! — Dà!
Ljubezen huda je bolezen, zlasti pa,
Če ona neče serčnih ran ozdráviti.
ANICA.
Njegova Jela bi sercé ozdrávila
Prav rada, pa Podkúknik, njezin oče, mu
V zdravílo neče dati je. — Zaukážeta
Rebúle, cividína pa pod zóbe kaj
Krepílnega?
MIROSLAV.
Le cividina dóbrega
Prinesi; lačna nisva še.
(Anica odhaja.)
(Petru)
Podkúknik! Saj
Midvá ga že poznáva. Mož je póštenjak,
Še stare korenine. Sèšla sva se ž njim
V Goríci v kerčmi neki dan pri Fájfarji.
Ko zgrelo vince je biló možgáne mu
Pa jezik razvozlálo, je razkrivši vse
Na tanko misli svoje nama pravil, kar
Pri serci mu je bilo. Da na kratkem ti
Povém: strebíti sva si prizadévala
Na moč predsodke stare iz glave terde mu
Nekóliko. Na zadnje se je vendar vdál;
Da čast kovaču gre, ki umno suče dlan,
Pritèrdil nama je.
PETER.
Sprosíti bi se dal,
Verjámem vama, naj bi jaz denarjev kaj
Imèl, pa gotovíne nemam, žalibog!
In terdo uboštvo sili me, naj grem za zdaj
Po svetu; naj dobím, da moč mi bode s čm
Na lastne noge se postáviti, tekój
Povèrnem se domóv in ...
ANTON.
Jelo vzámeš, ker
Podkúknik ne odréče bogatínu, vem
Gotóvo, svoje hčere.
MIROSLAV.
Slušaj! Jelico
Dobiš za ženo, predno mesec dóverši
Okoli zemlje še svoj neutrudljivi tek,
Če hočeš tu ostáti.
PETER.
Resno ali le
Za klafe govorite?
MIROSLAV.
Resno govorím.
Namèn je namreč vlade, delo da imá
Začeti in speljati cesta v kratkem se.
Zató bo treba v kratkem mnogo delavcev,
Kolárjev pa kováčev, samokólnic broj
Priméren broju delavcev velicemu
Da se priprávi; treba bo nadzórnika
MIROSLAV
Resno govorím.
Namèn je namreč vlade, delo da imá
Začeti in speljati cesta v kratkem se.
Zató bo treba v kratkem mnogo delavcev,
Kolárjev pa kováčev, samokólnic broj
Priméren broju delavcev velicemu
Da se priprávi; treba bo nadzórnika
Nad vsa ta dela nam, da dobro se zveršé.
Nadzór in dela velik del pa lehko ti
Dobiš, če si za delo to pripraven mož.
PETER.
Služíti dobro vam, saj vestno skerbel bom.
MIROSLAV.
In cvenka tukaj prídobiš, da bode še
Podkúknik prav vesél, če vzameš Jelo ti.
PETER.
Ne mislim tega; up pa, da mi dá poslúh,
Imám, če pojde dobro mi. Doséžem to
S pomóčjo vájino, gospoda sta zlatá
Pač vredna.
MIROSLAV.
Dvomiš? Kar sem rekel ti, to bo.
Kovače kóbariške in kolárje berž
Sekliči; sem priprávi jih, da, česar nam
Bo treba, zgovorímo.
PETER (vstane.)
Berzo bodo vsi
Po vaši volji tukaj zbrani.
MIROSLAV.
Tudi glej,
Da pride sém Podkúknik.
PETER.
Ni ga treba sèm
Poklícati. Nerád bi k njemu šel. Saj sèm
Prihája maslic vina pit vsak ljubi dan.
MIROSLAV.
To vedi ti; kovače skliči sèm tedàj.
PETER.
Po njé hitím. Prepričate se sámi koj,
Da so možáki; všeč gotóvo bodo vam.
(strani.)
ANTON.
Prav dobro mi dopada mladi ta kováč.
MIROSLAV.
Podkúknikove hčere ženin se je zdel
I meni vreden, da bi ga podpírala.
OSMI PRIZOR.
[uredi](MIROSLAV, ANTON, ANICA).
ANICA (prinese vino.)
Navèrtala sem sodič cividína prav
Za vaju, ki želodca trudno moč krepí,
Pa berzo do jedi prijetno slast zbudí.
(nalivaje kozarca)
Pogléjte barve! Zdi stopljéno se zlató!
MIROSLAV.
Hvaležna morava ti biti, da skerbíš
Takó za naju. Kerčma naj bo hváljena
Zaràd kletárice.
ANICA.
Pa kje je Peter? Saj
Ni vzel za zlo šaljivih mojih besedí?
MIROSLAV.
Zakaj bi jih jemál za zlo? Poslàl sem ga
Po opravilu ven.
ANICA.
Gospóda, dober tek.
(odhaja).
MIROSLAV.
Kaj ne, da je prav berhka ta kletárica?
ANTON.
Da, živa kakor sploh ljudjé doline te.
DEVETI PRIZOR.
[uredi](PODKUKNIK, prejšnja.)
PODKUKNIK
(stopi v sobo in sam sabo govori).
Slovó je Kobaridu dal; Bog váruj ga!
Skerbí je vendar Vídin góvor mi zbudíl
In družbe mi je treba, da se prévedrim.
(Gre na ravnost proti drugim vratom, iz
kterih prihaja Anica in pravi)
Oj Anica, prinesi kapljo dobrega.
(Ko se oberne pravi mu)
MIROSLAV.
Da ste mi zdravi! Véseli iskreno me,
Da vidim znanca ljubega na tujem.
PODKUKNIK.
Oj,
Gospóda! Ne hudújta se, da vaju koj
Zaglédal nisem; tudi jaz, verújta mi,
Vesél iz sèrca sem, da učákal sem to čast,
Pozdravíti v domáčem kraji da takó
Učéna, modra znanca mi je dano.
(Sega jima v roke pa nadaljuje)
Pa
Kaj vaju je prineslo v terg zapúščeni?
MIROSLAV.
Zapúščen da ne bode nikedár odslej,
Skerb resna bode vladi; prav zató midvá
Prišlà sva gori.
PODKUKNIK.
Oh, kakó bi bilo to?
MIROSLAV.
Priprave sva za delo prišla gotovít,
Da berzo, ko deržavni zbor dovóli v to
Potrebne stroške, mogla bode gradba se
Začéti važne čez Predél železnice.
Posebno samokólnic bode treba nam.
Kovači in kolárji dela bodo tu
Iméli pa zaslužka na obilo vsi.
PODKUKNIK (tiho.)
Če Peter še izvé, po kaj sta prišla gor
Gospóda, vest priklene nova ga na terg.
Kaj čèm storíti? Skerb povrača prejšnja se.
(na glas.)
Pri Fájfarji v Gorici ko smo bili vkup
In sta mi modrovála o železnici
Gospóda, inžinirja, zdelo se mi je,
Da sta in varal da se nisem, sem vesél.
Pa vendar nista obečála, v ta namèn
Da gor že v kratkem prideta.
MIROSLAV.
Nenádoma
Prišel je nama ukáz, naj greva v Kóbarid.
Po sreči pa dobila sva kovača tu,
Ki hotel dati Kóbaridu je slovó.
Dopádel nama je takó, da misliva
Zročíti njemu dela velik del in skerb,
Da drugi dobro ga zveršé.
PODKUKNIK (tiho.)
Dobiček lep
Bi dalo delo mu, nadzór veliko čast.
(Na glas)
Le Peter je na tuje dnes napótil se.
Če njega sta dobíla, srečna sta zares,
Ker délavec je vesten, uren, da iz pod rok
Gre delo njemu kakor maloktéremu.
ANICA
(prinese vino pa pravi nazaj grede)
O Petru govoríjo; poslušáti čèm.
MIROSLAV.
Da slišiva to hvalo še iz vaših ust,
To naju jako véseli, ker póštenjak
Ste, znan po vsi dolini; tórej je zlata
Beséda vaša vredna. Brez skerbí sva zdaj
In berzo pogodíva, česar treba, ž njim,
Ko pride sèm s kovači.
(Peter se prikaže na vratih.)
Glejte! Že so tu.
DESETI PRIZOR.
[uredi](PETER pa kovači in DRUGI KOBARIDCI stopijo v sobo.)
PETER.
Kováče Kobaríške vse seklícal sem
Po vaju volji. So Turján pa Móhorin
In Léščar, znana dobro Kobaridcem vsem
Trojica podkováčev, cvet kovačev vseh;
Ta, Vinklič, Kobariški verli je kolár:
Ponújajo se vama, če jih hóčete,
Za delo. Pórok sem vam jaz, popólnoma
Po volji vsako delo vama da zveršé.
(Podkukniku)
Podkuknik, vi sprejmíte serčni moj pozdrav!
MIROSLAV.
Kaj znate vi kovači, razložite mi,
Ker mož sem, ki ceníti vaše delo zna.
LEŠČAR.
Kedó železo zna varíti bolje vam
Ko jaz? Moj tike tak, tike tak, tike tak
O zori zbuja vse soséde, k delu jih
Povablja; in ko druzim sladko spanje še
Napénja plučni meh, nateza nóga meh
Kováčji moja urno; iz žerjávice
Plamén budí požrešni, ki čez noč je spal;
In kakor da pokoja tako dólzega
Bi bilo njega sram, pa dohitéti bi
Zamúdo hotel koj, z jeziki žgóčimi
Želézo černo liže jezno; barvo mu,
Mečéč ga, svojo daje, ktere škrat je sam
Vesél. Pa klešče se železa usmilijo
Ter v hlad na naklo ga denó. A kládivo
Ne briga milost. V silni žar razbéljena
Kovína jeca, iskre goni sèm ter tjè
Pod udárci kladva tèžkega; obupno se
Na zadnje vije, kakor kaže kladva udár:
Kot bokla v pestu krog podvozi se vertí,
Al vam oklépa kakor šína krog platišč
Ter sili ja z objemom vročim krepko v stik,
Al dela terden voz ko močna letvica.
Po vsem kovíne upórno moč da si ukrotim,
Hladím po žilah jej gorečih jezo še
Kipéčo v vodi. Stiska se železo v njej,
Ker mraz je stresa, pa se vjeda silno v les,
Da les, železo v eno truplo zdita se
Potèm stopljéna. Delo dela mojstru čast!
MIROSLAV.
Če znate kládivo sukáti, kakor ste
Sukáli jezik, terdna dela zdélate.
Kaj znate Vinklič, tudi vi povejte mi.
VINKLIČ.
Platíšča vsa da stično se mi króžijo
Enákomerno pa da se naslánjajo
Na pesta krog, na tèmelj, kteri daje moč
Kolésu: préček dvoje močnih vsakemu
Podstavljam za podporo terdno; a za tó,
Od prečke prečka ravnomérno da stoji
Oddáljena in tlači vozno breme vse
Enako na vreténo, moj šestár mi je
Porók. Brez vse zamude teče kakor blisk
Koló po cesti gladki, ktero roke so
Pripravne moje zdélale; le brez skerbí
Živénje drago ízročite vozu, ki
Derčí na teh kolésih. — Ta je moja čast!
MIROSLAV.
To nam je dober znak, da služi vam šestár
Pri delu; hlapec tak je dober pómagač.
Recíte tudi vi, Turján, mi vašo čast.
TURJAN.
Bi bilo li mogoče cesto ugláditi
Kolésom s kladvom, batom samim, sodi naj
Gospódov slavni par. — Na veke vroči pot
Bi s čéla tekel po životu délavcem
In roke močne truda pač bi pešale,
Hotéčim po ogrómnih skalah dolbsti pót;
A pridem jaz z vertálom, ktero umno sam
Sem nádil, kálil, pa se delo koj zverši.
Ž njim v terdi drob skalovja zvèrtam gladko pót
Za pómagača sílnega, za strelni prah,
Ki v strugi mirno spava mu navèrtani,
V zavétje dokler délavci se spravijo:
Ko goba tleča životvorno iskro pa
Do njega spelje, čuti berzo silno moč,
Ki biva v njem, in rob razcépi hipoma,
Pošilja grom po stenah, hribih in goráh
Na hvalo mojstru, ki z vertalom terdim pót
Naprávil jezi je njegovi v skale drób.
MIROSLAV.
In kjer je rob molèl nad robom, stena je
Lovíla steno, zéval strašno je prepád
Globóki: tam s pomóčjo stroja vašega
Prav lehko inžinirji cesto speljejo,
ANTON.
Ki veže sela, daljna mesta niza in
Dežele, svet široki sklepa, stiska vkup,
MIROSLAV.
Ljudí povablja, naj zročíjo brez skerbí
Živénje drago vózu, ki po njej ko blisk
Hití. Skalóvje večno priča vašo čast.
(Mohorinu)
Kaj more vaša spretna roka ustváriti,
Pa ví povéjte.
MOHORIN.
Saj ne boste delavcem
Veléli, naj z rokámi v samókolnice
Opóko, grobljo méčejo, s pestníco naj
Debélo tréskajo kaménje, s persti ga
Izrúvajo. Cempínov, batov in lopát
In drogov zdelam, kólikor jih treba, jaz,
Da delo pojde jim od rok brez vseh ovír.
MIROSLAV.
Ko cesta gladka bo speljána, pridni kmet
Z orodjem vašim delo novo poleg njé
Začnè; prekoplje zemljo prej neplodno mu;
Samótna cesta se obljúdi vidoma;
Iz terga kupci v terg obílnost vózijo
Pa iz mesta v mesto, ki se širi v kraji prej
Neznanem.
MOHORIN.
Siromák, gospód, meščán in kmet
Neskončno hvalo meni, meni pojejo.
MIROSLAV.
Prav dobro ste mi skušnjo vsi opravili.
To moram reči, da razúmni, pravi ste
Prosvètonosci tù. Po volji moji ste.
TURJAN
Da žal ne bode vama, če zaúpno nam
Zročita delo, to bo naša resna skerb,
Terdíti smemo. Vam, Podkuknik, hvalo pa
Posebno reči moramo, da ste novóst
Vi pervi nam prinesli, ktera se je v prid
Nam Kóbaridcem danes že uresničila.
PODKUKNIK.
Gospódoma le hvala gre, katera sta
V Gorici mi novóst le-to povédala.
MIROSLAV.
In vi možjé ste vóljni za želéznico
Prevzéti dela, ki so silno nujna že?
TURJAN.
Veséli bomo, ako bomo mogli vam
Po godi ustreči.
MIROSLAV.
Vinklič vi, kolarjev cvet,
Tedàj si vzámete kolarje na pomòč,
Ki so v dolini, berzo da naprávite
Prav terdnih, ročnih sámokolnic tisoč pet.
Vi Móhorin, ti Peter, Léščar, vi Turján
Kováli boste vsak enaki broj. Lopát
Cempínov, drogov, kólikor jih treba bo,
Izdélata Turján in verli Móhorin.
Mi samokólnice po šest goldínarjev
Plačújemo, pa tudi vam jih plačamo
Takó, če zadovoljni ste.
TURJAN.
Jaz mislim, dá.
MOHORIN.
Kakó pa dà!
LÉŠČAR.
I kaj bi ne?
VINKLIČ.
Naj bo takó!
MIROSLAV.
Še nekaj! Jaz ponúdbe vaše moram še
Posláti pisane v Gorico, póterdi
Da naše dogovóre viši inženir.
Zapišem tórej jih do jutre; vi pa list,
Ce prav vam bo sestávljen, vsi podpišete.
PETER.
Pravično zdi se meni to zahtévanje.
VSI DRUGI.
To ménimo i mi.
MIROSLAV.
Takó je v redu vse.
ENAJSTI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji, ANICA)
ANICA (Podkukniku).
Posláli klicat vas, Podkuknik, so domóv.
PODKUKNIK.
Kaj more biti, da domov me kličejo? —
Pozdravljam vas, góspoda in prijatelji!
(Odhaja)
MIROSLAV.
Bog z vami, jutre bomo še se videli.
DVANAJSTI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji brez Podkuknika.)
ANICA (Vinkliču).
Povéjte, kam denarja silo dénete.
VINKLIČ.
Za zdaj prinesi vina, da gospodóma
Napíjemo. Z denarjem kaj storím, še le
Premislim. — Peter kaj storíti misliš ti?
(Anica gre po vino.)'
MOHORIN.
Svetújem naj nevésto zbere. Mož je mož
Še le, ko ima ženo in otroke.
TUKJAN.
Prav pravi Mohorín! Sam Bog je vredil to,
Da človek potrebúje pomočníce, ki
Živénja manjša, lajša težko bútaro.
MIROSLAV.
In jaz želim, da Peter bi si ženo vzel.
Na dom privézan bo takó pa jaz gótov,
Da sílil v svet ne bode več, pustivši tu
Začeto delo.
PETER.
Saj nevesto zbrati ni
Kaj težka reč, pa....
VINKLIČ.
Kaj „pa"? Zdaj si bógatin
ln smeš snubíti tudi bogatína hčer.
(Anica prinese vino.)
MOHORIN.
I nu! Zgodíti more se, kar ni doslé
Mogóče bilo. Dnes smo zadobíli čast
Kovači. Živela gospoda, ki sta vzor
Odperla nam na boljši čas!
MIROSLAV.
In živeli
Kovači, kteri bodo nas podpírali!
TURJAN.
Jaz sí ne morem kaj, da ne bi vabil vas,
Kováško pesem znano naj zapójemo.
(Zbor poje).
Ni možá ga nad kováča,
Prosto svoj obráz obrača,
Si pomaga, krepko nogo
In prečversto roko imá.
Dela pridno, tvorov mnogo
Z umom, z dlanom dókonča.
Spušča udár ko blisk na udár,
Udar na udar,
In na jéklu jekló
Ko grom mu doní;
Zastonj kládva nikdár
Kováč ne vihtí.
Besédo ljubi on prijázno,
Certi govorjenje prazno,
Mož beséda, domačije
Krepek sin, varuh pravi,
On razdrobi in razbije,
Kar sovrag v kvar napravi.
Spušča udar ko blisk na udar,
Udar na udar,
In na jéklu jekló
Ko grom mu doní;
Zastonj kladva nikdar
Kováč ne vihtí.
TRETJE DEJANJE
[uredi]PERVI PRIZOR.
[uredi](PODKUKNIK , VIDA).
PODKUKNIK.
Saj opet je na nogah in pri moči že.
Nu, húdega ne bo; to terdno upam jaz.
VIDA.
To tudi jaz želim; a ona, zdravja cvet,
Ni šé čutila prej nikdár omótice.
Tu vidiš slabi sad ravnanja tvojega!
če verne Peter srečno se na dom, dobí,
Bojim se jako, v njej le ovenél še cvet. —
Na vsak način naj pride gledat jo zdravník.
(strani.)
PODKUKNIK.
Pač blága duša, ki za druge le živí!
DRUGI PRIZOR.
[uredi](PODKUKNIK, MIROSLAV, PETER).
MIROSLAV.
Vsled prošnje, ktere nisem mogel Petru pač
Odréči, ker je radi mene tu ostál,
Nadlégovat sem moral priti vas na dom.
PODKUKNIK.
Pohód je vaš mi, prosim, v čast in jako ljub.
MIROSLAV.
Ker ste hvalíli danes sami Petra mi,
Imèl sem up, nevšéčna da ne bode vam
Beséda, ki porečem mu jo v prid. — Naj smem
Prosiíti tÓrej, vašo pridno hčérico
Da v zákon daste, vaš še blagoslov mu v dar.
PETER.
To, kar je prosil slavni že gospod za me,
Lepó vas prosim in ponižno tudi jaz,
Da oče bi postáli meni, ki čislám
Vas ko očeta, ter mi dali Jelico
Za ženo, ker živéti tu brez njé mi ni.
PODKUKNIK (Miroslavu).
Gospód! Besédi vaši jaz veljávo rad
Priznávam, ker spoštújem vas, pa príterdim
Vam tudi, da je Peter vreden vse častí;
A prošnja je prevážna, da bi mogel jo
Koj uslíšati; prenágliti se pa ne smem.
Zató odlóga prosim, da premislim vse
Na tanko. Pa spodóbi se, da Jela vé
O prošnji tej; saj njeno srečo zdaj veljá.
MIROSLAV.
Jaz pa bi vendar želel, da bi se že dnes
Dognala važna tá-le reč, ker vedeti
Še danes moram, ali Peter ízverši
O pravem času delo, ki ga je prevzél,
Kaj smem pisáti inženirju višemu.
PODKUKNIK.
Naj bo po vaši volji. Počastíte me
S továrišem, vas prosim, svojim drevi. Mí
Večérjamo ob osmih.
(Petru.)
Pridi tudi ti
In dati hočem ti odgóvor na prošnjó.
MIROSLAV.
Gotovo prideva, ker upava, da nam
Ne boste iz dóma Petra v tuje silili.
Ta čas pa kóbariški terg ogledava
In kraj okróg; saj dobro sva spočita že.
PODKUKNIK.
Storíta kakor vama drago; prosim le,
Da točno prideta.
MIROSLAV.
Da! Zbogom za ta čas.
PETER.
Da daste ugoden mi odgóvor, up imám.
(Oticleta).
PODKUKNIK (sam).
Da moja pót v Gorico bo nasledke te
Iméla, nisem mislil. Človek pač ne ve
Nikoli, kaj prinése slednja ura mu.
Sedàj pa treba koj skleníti, kaj mi je
Storíti. Téhtal, sklépal prav za prav saj sem
Že včeraj, sklenil, kaj storím. — Naj boljši lek
Za njó bi utegnil znati jaz. (kliče).
Čuj, Jelica!
TRETJI PRIZOR.
[uredi](PODKUKNIK, JELA)
JELA.
Kaj pa bi radi, oče?
PODKUKNIK.
Nič posébnega. —
Da gre na bolje ti, me serčno véseli.
Bolést prikrade časi se, pa tudi koj
Odléže. Drevi bode treba zdravja ti.
Povábim na večerjo vse prijatelje
In ž njimi tudi Petra pa učítelja,
Zdravníka, koji skerbno pazi zdravje mi
Že mnogo let Ti skerbi s teto, da lepó
Pripraviš in spodóbno naši hiši vse.
Vseh vkup nas bo desét.
JELA.
Kaj? Tudi Petra?
Šel dnes od dóma?
PODKUKNIK.
Saj sem rekel, tudi on
Da pride sèm s prijatli.
JELA.
Je-li res? Kakó
Bi bilo to mogoče?
PODKUKNIK.
Nu, pozneje že
Izvéš kakó. Zdaj ídi, vredi vse lepó.
JELA.
Skerbéla bom, da bode vse po godi vam.
PODKUKNIK (grede is sobe).
Izrékel komaj sem imé jej Petrovo,
Kar zdravja ljubi dar je bil jej opet dan
In moč je našla koj, večerjo dobro nam
Priprávljati. Neslana al preslana bo,
Bojím se jako, drevi marsiktera jed.
JELA (sama).
Moj Bog! Od kod prihája srečni ta prevrát?
ČETERTI PRIZOR.
[uredi](JELA in VIDA).
VIDA.
Veš-lí novíco? Inžinirja v Kóbarid
Naróčevat sta prišla dela, da se koj
Želéznica Predélska začne délati.
Ko sta po Ani zvédela, da misli dom
Tvoj Peter zapustíti in pa še zakaj,
Sta náročila dela mnogo koj pri njem,
Pregóvorila ga, da naj ostane tu. —
Saj sem terdíla, vse se ti oberne v prid.
JELA.
Oh teta, hvala serčna za veselo vest!
Da nekaj móra biti, zdelo se mi je,
Ker oče na večerjo je prijateljev
Povabil jih desét.
(Zbor zapaje je pod oknom).
VIDA.
Vabilo ima svoj
Pomén in petje to; pa zdaj le v kuhinjo.
(Odhaja).
JELA.
(sama, nekoliko časa posluša petje, potem
pravi gredé v kuhinjo).
Sercé mi dé, da meni petje to velja,
Da se osóda mi odlóči že nocoj.
PETI PRIZOR.
[uredi]PODKUKNIK.
(petje utihne).
Povábljeni, jaz upam, vsi prijátelji
Da prídejo nocój za priče, ko se mi
Edína hči imá zaróčiti. Naj Bog
Dá blágoslov, iméla da bi srečne dní!
ŠESTI PRIZOR.
[uredi](PODKUKNIK, PETER).
PETER.
Naj Bog vam dober večér dá. Ostáti ni
Biló mi več domá, zató sem prišel še
Pred osmo uro, da iz vaših ust izvém
Osódo svojo. Ne jemljite mi za zlo,
Če sem prezgodaj príšel.
PODKUKNIK.
Ko je človek mlad,
Pač nema poterpénja; poterpénje pa
Prebíje še želézna vrata, právijo. —
Naj bolje utegne biti, menim, Jelíci
Da želje svoje sam razlóžiš; kar potèm
Odlóči ona, odobríti hočem jaz.
(kliče).
Poslúšaj Jela! Tu je nekedó; želí
Zdaj precej s tabo govoriti. Pojdi sèm!
(Otide).
PETER (sam).
Jedína saj sva z Jelo dolgo časa že;
Ni treba mnogo besedí, kjer sèrcu se
Sercé je udalo.
SEDMI PRIZOR .
[uredi](PETER, JELA).
PETER.
Jela — moja! Dóvoliš,
Da rečem moja? Oče je dovólil že,
Da ímenujem te takó.
JELA
Kakó je vse
To príšlo? Mislila sem jaz, da že si Bog
Vé kje, ter žalovalá. Je-li res tedaj,
Kar sédaj-le je Ana teti pravíla,
Da inžinirja prišla .....?
PETER.
Žalovála še
Bi bíla, Bog vé, do kedàj, ti ubóžica,
Ko ne bi bil zalézel v kerčmo, v beli svet
Ko sem se bil naprávil. Dà, istína je,
Kar Ana vam je rekla: jaz ostanem tu.
JELA.
Glej! Človek naj obrača kakor koli če,
To nič ne zda; kar Bog oberne, to veljá.
Naj hvala bode mu, da zopet si mi dan.
(zopet sliši se petje).
Si tí naprósil pevski zbor, naj poje?
PETER.
Dà,
Prijatlov zbor sem prosil, naj pod oknom ti
Zapoje venček lepih, milih pesmi v čast.
OSMI PRIZOR.
[uredi](VINKLIČ, TURJAN in MOHORIN stopijo v sobo).
VINKLIČ (Petru).
Oči če takrat moje me ne várajo,
Izbrál si že nevésto ljubeznjivo si
In je Podkúknik berzo spolnil željo ti,
Ker góvorita brez skerbi, zamáknjena
Poslúšata beséde drugi druzega,
Da némata pazljívih uh, ne slíšita,
Da tèrkamo na vrata. Srečo vóšimo
Iz vséga sèrca vama za nebrojne dni.
JELA (sramežljivo)
Hitím poglédat v kuhinjo, kakó je kaj
Z večérjo, ali skoro bo pripravljena.
(Otide).
PETER.
Izbrál sem za nevésto res si Jelico,
Podkúknik voljo pa je njej slobódno dal,
Na snúbo kak odgóvor hoče dati mi.
Da ni neugóden bil, ste sami vídeli.
TURJAN.
Dà, dà, doslé je sreča ugodna ti bilá!
Takó naj zvesta bode ti vse tvoje dni.
DEVETI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji, VIDA).
VIDA.
Veséla sem, da zbrani ste pri nas nocój.
(Petru).
Begún posebno bodi mi pozdravljen ti.
PETER.
Jaz nisem upal vas nocoj pozdráviti.
VIDA
(stopi k omari ter jemlje iz nje krožnike
in perte).
Čas žé je mizo pogerníti; Peter naj
Pomága danes; Jela ima v kuhinji
Opráviti.
PETER.
Poskusim, če ne bom prevéč
Okóren.
(Vzame Vidi krožnike iz rok in jih razstavlja po
mizi. Vinklič in Mohorin priskočita pa vzameta
pert. Sliši se zopet petje).
VINKLIČ.
Naju, veste, da navada ni,
Deržati križem roke.
(Pert raztegujeta).
TURJAN.
Moja, tudi ni.
(Pomaga krožnike, vilice in nože na mizi v red
polagati. Za nekoliko časa utihne petje).
DESETI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji, JELA).
JELA.
Veliko ímam pomágalcev; hvala vam.
VINKLIČ.
Jaz ščejam plošče raje nego stikam v krog
Platišča; vsak rad suče nož in vilice.
ENAJSTI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji, PODKUKNIK).
MOHORIN.
Podkúknik, dober véčer Bog daj! Prišli smo.
Nocój se nadejamo prav veselih ur.
PODKUKNIK.
Veselje vaše bo veselja meni uzrók.
DVANAJSTI PRIZOR.
[uredi](ZDRAVNIK vstopi, za njivi NACESTNIK, UČITELJ).
ZDRAVNIK.
Naj Bog vam dober večer dá!
(Podkukniku).
Neljubo saj
Ne bode vam, da gosta jaz privábil sem.
Gospód Nacéstnik je pripéljal se čez terg
In k Šandru v dvor zavózil, ko sem šel jaz sèm.
Gospódu, mislil sem, bo dolg čas sámemu
Pri Šandru — kaj bi bilo, da bi njega še,
Naj z nami gre, povabil sèm k Podkukniku.
NACESTNIK.
Nadlego če vam delam, moj pregrešek ni!
UČITELJ.
Pregrešek naju je. Čez terg sem v tem prišèl
Prek cerkve, ko gospoda je Nacestnika
Gospod zdravnik na vratih kerčme Šandrove
Pod pázuho prijél ter vabil ga, naj gre;
Jaz kar priskočim, prejmem ga na desno stran
I udáti se je moral moči zdrúženi.
PODKUKNIK.
Hvaléžen moram biti, da gospóda sèm
Sta pripeljála.
(Nacestniku)
Saj takó ste dolžni nam
Že davno, biti z nami v družbi; dolg nocoj
Plačájte. Saj smo bili v družbi tudi mi
Velikokrat pri Šandru z vami, ko so vas
Prinésla opravila v Kobaríd. To rad
Imám, da družba se množí. Tu sédite,
(Ponuja mu stol)
Bodíte z nami po domáče.
NACESTNIK.
Sèm gredè
Sta právila gospoda shoda vašega
Uzrók veséli mi; hvaležen jima sem,
Da k véselici tákej sta me zvábila.
TRINAJSTI PRIZOR.
[uredi](Sliši se zopet petje. Prejšnji, MIROSLAV in ANTON).
MIROSLAV (Nacestniku).
Vas, striček, nadejál se nisem videti
Nocój. Priserčen v Kóbaridu vam pozdrav.
NACESTNIK.
In jaz sem mislil, da še-lé sta v Idriji,
In upal sem, pred vama priti v Kobaríd. —
Prišèl je nov mi vladin vkaz, želéznice
Predélske naj preméri čerta bolje se
Na mnogo krajih, naj pregleda se račún
Sestávljeni že stroškov še potèm, ki jih
Zahtéva gradba nove te železnice.
(Predstavlja ju zdravniku in učitelju)
Gospód zdravnik, gospod učitelj, brátranca
Sta moja: Miroslav; ta, mlajši, je Antón;
Obá pri meni v uradu inžinirja sta.
(Kovačem in Podkukniku. — Katra prinese
kozarce in posluša).
Kar Miroslav je pravil o železnici,
Tedàj se precej ne zgodí. To vendar je
Že zdaj gotóvo, da se bo čez Kóbarid
Želéznica ravnála, ali da Terbiž
Zavéže z vašim tergom, ali da v sercé
Slovenske zemlje, do Ljubljane čez Tomin
Popélje od beneških pokrajín. Tedàj
Zaslúžka bo dovólj tu-lé; razcvéte se
Tu óbertnija in razúm in délavnost
Prav zdatna bosta kapitala. Brez skerbí
(Podkukniku. — Katra gre is sobe).
Za ženo Petru dajte svojo Jelico;
Jaz hočem vzeti pa pod svoje varstvo ga:
O svojem času prískerbim že delo mu
In lep zaslúžek
(kovačem)
in po svoji móči vam.
UČITELJ.
Saj César sam — naj srečno vlada mnogo let —
Želi, da čez Predél bi šla železnica;
Takó odločno pravi dnes Goriški list.
MIROSLAV.
Podkuknik, kakšen daste Petru ódgovor?
(V tem zapoje zbor pod oknom zadnjo kitico
materine pesmi).
Bog pa usliši dobrotljivi
Prošnje, ki jih k tebi mati
Iz dna sercá dvigúje
Za dete svoje ljúbljeno.
(Vida stopi v sobo).
PODKUKNIK.
Imá ga že od Jele ugóden, menim jaz.
Bog blágoslovi ju; naj bosta srečna vkup.
NACESTNIK
(sega Petru in Jeli v roko).
Beséde naj očétove se spolnijo.
MIROSLAV in ANTON.
To vóšiva iskréno vama i midvá.
PETER (Podkukniku).
Sprejmíte vi zahvalo, ki iz sèrca vrè,
Za skázano mi čast! Naj zagotóvim vas,
Da jó ceniti znam in da bom skušal zet
Po volji biti vam do konca svojih dni.
JELA.
Prisèrčna hvala za beséde blage vam.
ŠTIRNAJSTI PRIZOR.
[uredi](Prejšnji, VIDA stopi naprej derzeč v roci mošnjo, za njo stopa KATRA in postavi steklenico vina na mizo).
VIDA.
Naj bo priserčno družba mi pozdrávljena!
Da bode lažje čakal Peter dela tu,
Naj prejme zdaj iz mojih rok dedíno, ki
Po pravu njemu gre za stricem Janezem:
Pet sto cekinov lepih. Pa kakó jih jaz
Imám, povem na tanko že pozneje ti.
(Izroči mošnjo Petru).
PETER.
Moj Bog! Prevéč je sreče prišlo danes mi.
Iskréna hvala, teta, za bogati dar!
TURJAN.
Saj smo terdili, da je sreča ugodna ti.
PODKUKNIK (nalije kozarce).
Na to vesélje le za mizo sédimo.
Za mesec dni pa bo moj god; za isti dan
Povábljeni na svate, kar vas je, ste vsí.
UČITELJ.
Čestitam Jeli ino Petru; vabim vse,
Zdravíco jima naj na čast zapójemo.
(Zbor)
Naj let nam noviči še mnogo živé,
Naj stárost še unukov olajša jim prid;
Saj prid in razúm sta pretvórila svet.
Naj slovi na vse kraje svetá njih imé
Zarad del, ki jih v čudo ljudi doveršé,
In izverstnih, bogástvo množečih zmišlij;
In slovenski deželi na čast in koríst,
Naj ženínov rodbina na veke cveté.
OPAZKE.
[uredi]V pervem dejanji se predstavlja laška igra na karte „tresette", ki se je Goriškim Slovencem zelo priljubila. Znamki te igre so: coppa (kupa), danaro (denar), bastone (baštón, palica) in spada (špada, meč). Vsaka versta na omenjeni način zaznamljenih kart ima trojko, dvojko, as, kralja, konja, fanta, sedmico, šestak, petak, šteriko. — Ročinj je vas na cesti, ki derži iz Gorice v Kobarid. Po hribih okoli te vasi rase vinska torta, ki rodi vino o poletnem času tako prijetno, „Cividin" imenovano.
Pesmi je uglasbil Anton Hribar, učitelj petja na c. k. učiteljišči v Gorici.