Materi (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Materi.
| Materi Ada Negri |
| |||||||||||
Res močna sem! Na poti skaloviti
Orožje dušno, vero, sem zgubila,
à v sili ponositi
še stopam gor, kjer sije zarja mila.
Odkrila prsi ranam sem vesoljnim,
najtemnejša sovraštva sem izzvala
in bojem mukapolnim
sem kakor s sto življenji kljubovala.
Ne enkrat nisem v stiski potožila,
ne duh, ne čelo se mi ne vpogiblje.
Res močna sem in čila,
— ponosen hrast, ki v vetru se ne ziblje.
Ljubezni zakon, ki ves svet preveva,
ljudi in stvarstvo vlada in preraja,
mi v pesmicah odmeva,
kot solnčecev poljub, ki vse opaja.
Oj mati, blagoslovi me! Le s tabo
borim se, upam, upiram se težavi,
ko zmučeno in slabo
s krvjo pomešan jok me v grlu davi.
Ko čutim moč, ki ž njo razum napada
mi v temi strašni burno poželjenje,
kako mi sila vpada,
slabijo žile, hira mi življenje,
zrem nate mati! Čelo ponosito,
izklesano, visoko te veliči;
vrh glave pa častito
te samotarko bela kita diči.
Vsa lepa, čista zdiš se mi in sveta,
ko v miru zdaj preživljaš dneve svoje,
zmagavši huda leta
in strašna zla in smrtne dušne boje.
Zenic mi jasnih v svetli luči siješ
in dostojanstvo z lica se ti javlja,
ko zreš me, ko se smiješ;
po tebi moja duša se prenavlja.
Telo sem tvojega telesa, mama,
od tvoje moč moči; ta me nagiblje,
da čutim spet se sama
ponosni hrast, ki v vetru se ne ziblje.