Matere

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Matere
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1934
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


SLAVKO GRUM Toliko �ivljenja je v tej visoki, svetli hi�i, vedno se kaj godi in pri��akuje. Povsod radostna pripravljenost na pomo�. V veliki, od svetlobe izmiti sobi le�e po posteljah obla �enska telesa, v bolestnih naporih valovijo in bo�ijo trebuhe. Vsako toliko jim zavrta bole�ina v kri�, z udi poprimejo oporo in v mogo�nem svodu jim vzkipi telo. S posinelimi obrazi stiskajo iz sebe ro�nate plodove. Med stegni le�i potem nekaj capljajo�ega, dave�ega se v joku, matere se dvigajo z raz-bolenimi, hlepe�imi rokami � padajo onemogle vznak z osvetljenimi obli�ji. S pla�no skrbnostjo spremljajo nato nevarne gibe mlade pomo�nice, rahlo, drobno sre�o v njenih rokah. Vpra�ujejo, koliko je ura. Z naglimi, odlo�nimi kretnjami oskrbi babica novorojen�ka in �e � �e je treba hiteti k drugi, �e poprijemlje druga posteljne robove. Tako vse polno radostnega posla in pomo�i je v tej hi�i, venomer se kaj godi; brez prestanka nova ro�nata telesca. Doli po cesti gredo v�asih pogrebci mimo, mrtva�nica je v bli�ini. Toda pogrebci pokopavajo po ve�ini le stare, obrabljene ljudi, tu gori se nas skoraj docela ni� ne ti�ejo ti mrli�i. Tako ro�nato sve�i so na�i novorojen�ki! Tudi �e kdaj kateri obstane, ni to nikak�na smrt � cap�ljati jenjajo pa�, ne kri�ijo ve�; deteta so pa�, ki nimajo ve� gibanja v sebi in se tako s�asoma ohladijo. Mnogo se zgodi pri nas, v�asih tudi kake �alostne stvari; tudi kake zelo �alostne stvari se v�asih pripetijo. Vsakovrstne nepravilnosti se pojavijo med porodom, potem stojimo v skrbi pri posteljah ter i��emo izhoda. Premere medenic merimo, pretehta varno zapreke; s to�nimi sklepi sku�amo dolo�iti na�e nadaljnje ravnanje. Pred dnevi se je rodil spa�ek, redek nestvor z zra��enimi nogami. Ob takih dogodkih smo vedno s podvojenim zanimanjem pri delu, z vso vnemo mladih izsledo-valcev napovedujemo ugotovitve, katerih pravilnost bo v kratkem po�trdil dokon�ani porod. Pri omenjenem spa�ku smo bili docela razli�nih mnenj, nikomur ni pri�lo na um, da bi mislil na tako redko nepravilnost, kakor je spa�en plod. Le vodja klinike je napovedal okoli��ine, ki so poleg drugih mo�nosti vsebovale tudi iznakazenost plodu. On je pa� izredno previden v svojih napovedbak; zelo izku�en, utirjeno misle�; do�ivel je �e vsa mogo�a presene�enja, ne spu��a se nikdar v ugibanja, temve� izpove samo to, kar se da v resnici ugotoviti. Tako bi moral pri tej njegovi izjavi misliti vsakdo poleg nepravilne lege tudi na izpa�en plod. 141 In res: �ena se je mu�ila � mu�ila � slednji� � nekak�ne brada�vice, prsti? � �est, osem, deset bradavi�ic na debelem skupnem krnu � profesor je imel prav: spa�ek! In potem je le�alo pred nami � negibni, disciplinirani obrazi, nobenega vzklika, nobenih za�udenih o�i. �ena je za�ula jok, za�utila med stegni toplo, gibajo�e se telesce, zgrudila se je na le�i��e � sveti nasmeh matere. Mati je ne�esa drobnega, toplega, zibala bo v naro�ju, zaslanjala z dlanjo-------- Babica je opravila svoj posel, oskrbela to in ono, polo�ila o�i��eno dete pred nas na mizo. Sklonjeni obrazi: svmpus! Spa�ek, katerega �ivot je prehajal v debelo krno, po vsem videzu zrasli spodnji okon�ini, na koncu deset bradavi�ic, deset komaj nazna�enih prstov. Iznenada, brez vsakega vidnega vzroka � stal sem ob strani ter opazoval, kako jo bo ob�lo do�ivetje � se je �ena stresla, zajel jo je �uden drget in nemo, brez besede je potegnila odejo �ez glavo. Vedela je! Pravijo, da �e vedno vedo, preden ugledajo, najve�krat celo �e, ko nosijo. In sramujejo se. Tako neznosno jo je sram, ogabne matere. Potem je vpra�ala � tako mu�no je �e bilo od molka, morali bi �e oditi, kon�ati dogodek � in tedaj je nekaj rekla. Vpra�ala je � kakega spola je, prosim? Ni je zanimalo, kako je iznaka�en (najbr�e se matere bojijo, da bi jim bilo potem neprestano pred o�mi), kakega spola je, je komaj sli�no vpra�ala. Hudo je bilo, ker je tako vpra�ala, nemogo�e je bilo odgovoriti � kajti nestvor ni imel na zunaj nobenega spola, izkvar-jen je bil �e od medenice dalje, imel je zrasle noge. Rekli smo � kako bi vam to povedali, gospa--------Dete namre� ni docela razvito � ni �e popolnoma dovr�eno v razvoju � ne da se povedati z gotovostjo, ali je fant ali deklica. Sicer pa najbr�e itak ne bo �ivelo in � cesto se zgodi, da se rodi �e tako nerazvito, o, prav ni� nenavadnega ni to! Posebno pri prvem otroku se rado pripeti � ej, �e cel kup krepkih fantov boste rodili! Tedaj � tedaj je nekoliko zahropela, zamolklo je kriknila: Saj to je � prav to je: nikdar ve� se ne bom upala! Jezus, Jezus, ali bodo sedaj vsi taki? V dobri uri je novorojeno obstalo, krno se je izhladilo. Po hodniku je zaropotal vozi�ek. Na koncu hodnika steklena pregraja: Strogo prepovedan vhod! Ustavite korak, nih�e navadnih ljudi s svojimi hrupnimi, v poslu dneva begajo�imi stopinjami ne sme preko tega praga! Tu notri je! Tu notri se izvr�i! 142 Gori po stopnicah pridejo, iz �akalnic, iz sob za nose�e. S pogumnim, zajetnim korakom, z o�mi, iskre�imi se od pri�akovanega �uda. Ali pa se tudi privle�ejo napol mrtve, poteptane, izpljunjene od ceste. Kakor�koli: tam za pregrajo obnemi korak, ure in ure je tiho, potem � potem slednji� zaropota vozi�ek po kamenitem tlaku. Od tam se vedno vrneta dva, poleg �ene le�i na vozi�ku prijazen zavoj�ek. Porazdele jih po sobah za otro�nice. Tu naposled na svojem le�i��u se �ene pokri�ajo. Molijo. Molijo in pozaspijo. Slednji� � sled�nji� zelo pozaspijo. V�asih � v�asih se pa vrne �ena na vozi�ku tudi sama. Potem je zelo bleda. In po ve�ini jo obdaja neki tuj, prodirljiv duh. Eter! Zaman je potovala v tisto izbo. V vsem prvem in drugem nadstropju se vrstijo sobane: otro�nice. Tu jih le�i po osem, dvanajst v enem prostoru, tovari�ice so si v bole�ini in nasmehu. Ob vzno�ju postelj na visokih nogah zibelke. Nekoliko za�tohel, sladkoben vonj vlada po teh prostorih � mleko! Med le�i��i se prestopajo usmiljenke, podajajo materam dojen�ke na zabrekla pr�a. Po hodnikih plahutajo beli klobuki. Z nesli�nimi koraki vznikajo usmiljenke iz temin, se zave�ajo ob stenah. Sklanjajo se nad le�i��a bele, vo��ene pomo�nice. K vsem se sklanjajo enako, h kmeticam, me��ankam � izgubljenkam, k vsem enako ljubeznivo, enako darujo�e. Otirajo jim pot, dvigajo �ase k ustom. In �ene same pozabljajo vse � ni� ve� niso soproge svetnikov, mizarjev, postopa�ev � tu le�ijo, prislu�kujejo dihom otrok, �istijo se jim �ivoti. Zatohlost sladkobnega vonja. V skupni vrsti le�ijo: �ena pismono�e, trgovka, kmetica, slu�kinja, ki je pila pred po�rodom lizol. In pred tednom je le�alo v tej isti vrsti nedoraslo, komaj �tirinajstletno dekletce. In otrokom vseh teh �en, �en posestnikov, pre�kup�evalcev, postopa�ev, otrokom, od Boga izpro�enim ali s kvanto pre�kletim, je skupna bela mati sestra Majela. Zjutraj ob sedmih jih nalaga v skladovnice in odna�a v kopel. Obliva s toplo vodo, otira, da jim gore rde�a li�ka. Treplja jih, stiska k sebi. Brezmade�na bela mati. Na ve�er pa, na ve�er prevzame slu�bo dekla Marina. Ona ni usmi-ljenka, posvetna stre�ajka je, ki jo sre�ujem na no�, hite�o iz sobe v sobo. Vselej hiti, neusmiljeno poje zvonec, ki jo preganja iz kraja v kraj. Toliko �en le�i tu in ona edina �uvarka za no�! �e dolga leta slu�buje tako, vedno samo pono�i, vedno iz sobe v sobo. Hudo mora biti, �iveti samo za no�, poznati vse matere in novorojen�ke le iz no�i ter jim slu��iti. Ve�krat sem �e premi�ljal njeno usodo, smili se mi. Noge ji rade zatekajo, po slu�bi pade kakor ubita v posteljo, hrope v zadu�enem snu 143 do ve�era; ko vstane, ima le toliko �asa, da v kapeli naglo pomoli in �e mora po stopnicah gori v sobane. Zelo te�ko �ivljenje ima, ve�krat se moram v mislih ukvarjati � njo. Ne vem, kaj jo veseli, kaj jo prav za prav ve�e na �ivljenje. Zelo razvajen moram biti: vedno mislim, da mora imeti �lovek nekaj, �esar se veseli, da vztraja pri �ivljenju. Prepri�an sem, da mora imeti nekaj, na kar �aka in kar mu pripravlja radost. Sli�al sem, da vsa leta ni niti ure zamudila slu�be. Tudi dopusta si nikdar ne vzame. Baje se boji, da ne bi medtem sprejeli druge, �e bi jo morali nekaj dni pogre�ati. Zvesta slu�abnica je pa�. S presenetljivo ne�nostjo dviga s svojimi mo�nimi rokami deteta k sebi. Kadar kdo kri�i ter budi izmu�ene �ene iz spanja, se prestopa � njim po prstih po sobi in ga miri. Lepe uspavanke zna. V�asih prisluh�nem, �e grem kar tako po hodniku in sli�im pesmi, ki jih ni �uti nikjer. Starodavne, pozabljene vi�e so, ali pa si jih sama sproti izmi�lja. Za vrati �ujem njen glas, polglasno, zahripljeno hlipanje je. Ne motim se, jo�e. In sedaj � petje! S te�a�kim, trudnim glasom poje, z glasom, za-�etim od joka. Tralala, tralala � hojsa, hojsa, hojsasa � mlinar in vodica, v travi petpedica. Poje in zopet jo�e. Pritajeno ihtenje je �uti izza vrat sobe za otro�nice. �emu jo�e? Ali ji je kaj hudo? Sicer pa res, sam Bog ve, kaj jo ve�e na �ivljenje! Vstala je in se prestopila. Zbegam se. Zelo jo bo sram, ubogo �eno, �e me opazi tu pri vratih. Odstopim, pogreznem se v temo. Pojavila se je z otrokom v naro�ju, se tiho priplazila. Ozirala se je naokrog, se neskon�no boje�e, oprezovaje zatipala ob steni. Kaj ima v mislih? Ali namerava morda kaj zlega zvesta pomo�nica? V de�jo kopalnico poleg stopi, hlastno zapre. Privije lu�. Zakaj nosi sedaj pono�i otroka v kopalnico? To je vendar delo sestre Majele zjutraj ob sedmih. Takrat se kopljejo vsi novorojen�ki skupno. Tedaj sem bil skozi steklena vrata pri�a � kakor bi se ves dan vese�lila na to: razprostrla je otroka iz plenic, ga potonila v vodo in z ne�skon�no ljubimkajo�imi rokami umivala. Ga otirala potem raztepajocega in zopet povila. Nato � s hlastno roko si je odpela jopico ter stisnila otroka k prsim. Grozavost me je ob�la. UbQga, neoplojena mati! S �im vse, s kakimi stvarmi morajo ljudje vztrajati pri �ivljenju! Otrok je nekaj �asa le�al mirno, potem pa, ker ni mogel prisesati mleka iz neblagoslovljenih prsi, je stresel glavico. Tedaj se je po hodniku za�rl zvonec. Marina je planila kvi�ku, si naglo zapela jopico. Potem je 144 za hip postala, njena postava je zanihala za stekli, z okorno roko je segla �ez otroka ter mu narisala kri�ke na �elo, usta in prsi. Zahvalila se mu je tako. Spro��ena je zaprla veke. Tedaj se je zvonec drugi� zavrtal v temino. Marina je planila k vratom, se �e enkrat obtipala po prsih. Pokorno sklonila glavo. Nato je stopala po hodniku s trudno, pove�eno glavo. Neusmiljeno gospodari zvonec � njo, povsod jo zale�e. In sedaj se bo morala veseliti zopet celih �tiri in dvajset ur na teh nekaj be�nih hipov � na teh nekaj be�nih hipov neusmiljenega mate�rinstva.

Ko sem danes prevzel slu�bo, je bila porodna soba skoraj prazna. Le dve �eni sta le�ali tu, pa �e od teh dveh je ena �e odpravila. Koraki tovari�ev, ki opravljajo jutrnji obhod, so pravkar zamrli na hodniku, jaz pa sem sedel za pisalno mizo, da se razgledam v svojem delu. Kezele Julija, �estindvajsetletna, �ena cestarjeva, nose�a �etrti�, ro�dila ob sedmih. Pri prej�njih porodih vedno nepravilnosti lege, zato je pri�la tokrat v bolni�nico. Toda prav sedaj je bilo vse v najlep�em redu, pri�la je v porodno sobo ob enajstih zve�er, rodila pa �e ob sedmih zju�traj. Zaobrnem se na stolu in jo pogledam. Pokojno spi, kakor otrok, in roke ima dvignjene v zatilje. Blagodejna radost me prevzame, neko ob�utje hvale�nosti, da smem biti pri teh stvareh navzo�, da smem slu��iti �enam v njihovih najve�jih bole�inah. V roke vzamem drugi porodni list. U�iteljica, ob�inska tajnica. Ob��inska tajnica? Stiriintridesetletna, drugi� nose�a. Prvi� splavila pred �estnajstimi leti. Sedaj torej v drugo nose�a po �estnajstih letih. In lo�ena! Torej samska. U�iteljica pri Sv. Urhu. V hribih, osamljena. Kak�na usoda se skriva za to �eno? Dvignem se, pristopim k njej. Pred mano le�i lepa, izredno lepa �ena. Z jasnimi, svetlimi o�mi. Vidi se ji, da trpi. Vsako toliko ji izpreleti obraz drget in zapre o�i. Vendar ne sto�e. Popolnoma nemo prena�a bole�ine. Stopim nazaj k pisalniku in pre�itam nadaljnje zapiske svojega pred�nika. Prvikrat samo splavila, torej je sedaj prav za prav �e prvesnica! Stiriintridesetletna. Torej stara prvesnica! Ter ozka medenica, opasno zo�ena medenica! In prezgoden razpok mehurja! �ena je �e od v�eraj�njega ve�era v porodni sobi. Pri�la je torej prej ko ona druga, ki je �e odpravila. In dospela je v porodni�nico �e z razpo�enim mehurjem. Ves �as ima redne popadke, ki pa o�itno ne zale�ejo mnogo. 145 Na koncu lista je povsem nenavaden pripis: Zeli za vsako ceno �ivega otroka! Opazujem �eno izza mize in sku�am uganiti njeno �ivljenje. �tiriintridesetletna u�iteljica, samska, lo�ena, �ivi zapu��ena v hribih. Opravlja tudi slu�bo ob�inske tajnice. Neko� je bila �e poro�ena in se je lo�ila. Sedaj �ivi sama, prihaja v leta in si je za�elela otroka. Najbr�e je postalo polagoma v teh letih zelo prazno okrog nje in ni imela ni�esar ve�, na kar bi se veselila. In tako se je domislila otroka. Sedaj ima samo �e eno pred seboj: otroka! Bog ve, komu se je darovala! Najbr�e je postala samota okrog nje nekega dne tako brezupna, da je izzvala prvega kmetskega fanta, ki ji je pri�el nasproti. Sedaj je oplojena in se ne zmeni za ni�esar ve�. V njej raste pri�akovano �udo. ��eli za vsako ceno �ivega otroka!" U�iteljica trpi �e �estnajst ur. Ves �as se je z nad�love�kim naporom premagovala in nikdar kriknila, sedaj pa jo je zapustilo samozatajeva-nje. Ob popadkih tesnobno je�i, z o�mi pa prosi odpu��anja, ker ne more ve� prena�ati bole�in nemo. Ob�utek imam, da namenoma prikriva bole��ine, ker se boji, da bi pokrenili kaj odlo�ilnega. Boji se, da bi ji vzeli otroka! Toda �eprav postajajo popadki vedno bolestnej�i, glavica se ne pre�makne nikamor dalje. Na istem mestu ti�i kakor v�eraj ob osmih pri sprejemu. In s skrbjo opazujem, da postajajo popadki kljub bole�inam vedno slabotnej�i, kraj�i. Naposled le�i pred menoj do smrti izmu�ena �ena, ki s strahom blodi naokoli z o�mi, pri tem se pa �e vedno bedno nasmiha. Odlo�iti sem se moral in dati �eni injekcijo, ki vzame porodnici vse bole�ine, obenem pa tudi zaustavi porod za ve� ur. Na ta na�in do�se�emo, da se �ene odpo�ijejo in nadaljujejo potem porod s sve�imi mo�mi. Je�anje je potihnilo, �ena je spokojno zaprla o�i. Sedim pri nji in jo dr�im za roko. �e sem mislil, da jo je zajelo globoko spanje, ko je iz-nenada odprla o�i. Trudno, hvale�no se mi je nasmehnila. Potem jo je naenkrat prevzela �udna zgovornost, morala je govoriti. Po tolikih urah trpljenja je �utila tako olaj�anje, bila mi je tako hvale�na, da se ji je zdelo potrebno, da se izpove. Tako sem zvedel njeno povest. Najbolj se je razgovorila o svojih dekli�kih letih in pa o svojem o�etu. �eprav je bil o�e kriv, da se je njeno �ivljenje razbilo, vendar 146 je govorila o njem s �udno vdanostjo in ga ni niti za trenotek obto�e�vala. Svoj �as je bil o�e �uradnik", sluga na davkariji, na to je bil zelo ponosen, na stara leta pa je odprl majhno gostilnico v bli�nji okolici mesta. Bila je edinka in o�e je �ivel samo za njo. V njihovo hi�o je za�hajala ob nedeljah gospoda iz mesta in o�etu je zlasti ugajalo, da so ga ve�krat po�astili tudi gospodje vi�ji uradniki iz sodni je. Med njimi je bil tudi mlad doktor, sodni pripravnik, ki je postal njena usoda. Bila je tedaj petnajstletna, suha kakor prot. Zelo jo je bilo sram dolgih rok in nog, ki ni vedela, kam � njimi. Kljub temu pa je hitro opazila, da jo gleda sodni pripravnik z dolgimi, po�eljivimi pogledi. �e bolj jo je postalo sram mr�avih rok, na skrivaj se je pa cesto po vse ure gledala v zrcalu in li�pala. Neko�, ko je pri�el pripravnik, je ukradla materi iz omare starinski modre ter si ga opela �ez suha pr�a. Doktor ji ni bil v�e�, kljub svojemu prijetnemu vedenju je imel nekaj na sebi, �esar se je bala. �e se je kdaj nepri�akovano pojavil pred njo, je dobila nenaden, komaj premagljiv nagib, da bi se prihulila k tlom, kakor pred udarcem, ali pa bi kam pobegnila. Vendar pa ji je prijalo, da jo po�eli. Na u�itelji��u, kamor je zahajala v bli�nje mesto, je pa imela tova�ri�a, na katerega je bila zelo navezana. Sicer ji ni pri�lo niti na um, da bi bilo to kako »razmerje", le zelo rada se je potepala � njim po mestu in imela je silo prijeten ob�utek, �e jo je prijel kdaj za roko, kadar sta se v mestu zakesnila in se nato podila �ez travnike proti domu. Potem se je iznenada pojavil neke nedelje doktor v hi�i v �rni obleki, s �opkom v roki in s silo sve�anim obrazom. Bolestno se ji je zadrgnilo grlo in na mah je bila vsa polita s solzami. O�e je bil ves bla�en, z usmi�ljenjem in sramovanjem v srcu ga je morala gledati, kako se je klanjal s svojo ubogo, poni�no sivo glavo pred gospodom. Tedaj se je nenadoma zavedla, da ne bi smela dopustiti, da je hodil doktor toliko okoli nje in da je sedaj vse izgubljeno. �e najhuje pa je bilo to, da jo je �ele tedaj z vso krutostjo ob�lo spoznanje, da ljubi onega drugega, tovari�a, in da bo izvr�ila nad njim grozno izdajstvo. Toda bilo je �e prepozno. Ubogega o�eta ni mogla tako razo�arati, ni mu smela vzeti njegovega ponosa. Tako je pristala na poroko. Izprosila si je vendar samo �e to, da so ji dovolili dokon�ati u�itelji��e. Dejala je, da se nikdar ne ve, ali ne bo �e kedaj potrebovala svojih �tudij, v- resnici pa je hotela s tem samo za-vle�i poroko in dose�i, da bi bila �e nekaj �asa v bli�ini svojega ljublje�nega tovari�a. Zakon jo je razo�aral �e mnogo bolj, kakor je to �e naprej pri�ako�vala. Menila je, da se da vendarle �iveti s spodobnim, olikanim mo�kim 10* 147 tudi brez ljubezni v srcu. Toda v najkraj�em �asu je morala izprevideti, da je to nemogo�e. Po poro�ni no�i se je po�utila kot opljuvana. Naj�raj�i bi pobegnila domov k o�etu v naro�je, toda prav zaradi njega je morala vztrajati. Bila je pa �e tako otro�ja, da je zaupala mo�u svoje prijateljstvo do so�olca. Upala je, da bo imel poslej ve� razumevanja zanjo in tudi ve� obzira. Toda dosegla je prav nasprotno, sedaj si jo je hotel mo� za vsako ceno dokon�no prilastiti. Zanosila je. Zanosila �e v prvem mesecu zakona. Tedaj je za�ela bruhati. Bruhala je vse dni tako, da se je hotelo iz�trgati drobovje i� nje. Mo� pa jo je za�el tepsti. Kakor se to zdi ne�verjetno, toda vedno je kri�al na njo, kadar jo je videl bruhati, in ve�krat se je njegov srd stopnjeval tako dale�, da jo je udaril. To pa za�voljo tega, ker se je zaradi njenega bruhanja posvetoval z nekim zdrav�nikom, ki mu je dejal, da bruha nose�a �ena takrat, kadar se ne po�uti sre�no v zakonu in no�e imeti z doti�nim mo�em otroka. Zasovra�ila je mo�a in plod, ki ga je imela v sebi. Zatekla se je proti volji mo�a k neki �dobri" �eni, ki ji je pomagala. Mo� jo je zapodil od sebe. In ko je pri�la domov vsa razbolena ter z edino �eljo, da se nasloni o�etu na rame, jo je zapodil tudi on, �e�, da no�e imeti v hi�i take ni�vredne osebe. Lo�ila se je od mo�a, toda ta je izvedel lo�itev tako, da se ni mogla nikoli ve� postavno poro�iti z drugim mo�em. Dobila je slu�bo u�iteljice, potikala se je po raznih krajih, dokler ni slednji� na�la pokoja v oddaljeni hribovski vasi. Tu se je zalezla v svoje delo in naposled po mnogih letih na�la mir. V teh hribih je slu�bovala �e nad deset let. Bila je mirna in za�dovoljna, v zadnjih letih pa se je za�ela ogla�ati v njej silna �elja po otroku. Hotela je imeti otroka, s katerim bi na novo za�ivela, na novo vzrastla. V svoji hribovski vasi ni imela vseh deset let nobenega mo�kega pri�jatelja. Ve�krat je opazovala kakega krepkega kme�kega fanta in dobila nagon, da bi se mu darovala. Toda kakor hitro je izpregovorila s kom besedo, za�utila sirov dotik, se je spla�ila in pobegnila. Tako se je mo�rala polagoma v�iveti v zavest, da bo ostala vedno neblagoslovljena. Tedaj je pa iznenada pri�lo. V njene hribe je dospel na po�itnice k svojim kme�kim sorodnikom mlad fant, skoraj �e de�ek, �estnajstleten �tudent. Hodil je naokoli s slikarskim stojalom. Takoj, ko je prvi� uprl v njo o�i, je opazila v njih brezmejno po�elenje, obenem pa vdano spo��tovanje do njene zrele lepote. Ko se ji je plaho pribli�al, je za�utila 148 sprva do- njega skoraj materinsko nagnjenje; toda kmalu se je zbala zanj, za�utila, da mu mora darovati vso svojo �enskost, da ne bo po�elel no�bene druge. Zelo se je raz�alostila kesneje, ko je zvedela, da je bolan, jeti�en, da je samo zaradi tega pri�el v hribe. Varal je samega sebe, da je pustil �olo, ker je odkril v sebi slikarski talent in se namerava odslej posvetiti le umetnosti. V resnici pa je bil neozdravljivo bolan in je pri�el v hribe umirat. Ni imel izve�bane roke, toda slikal je �udovito ne�ne, kakor dih rahle pastele. Pokrajine, �ez katere je bila razlita zadnja rahla, trepeta�jo�a lu�, lu� solnca, preden za vedno zatone. Sprva se je sramovala pred njim ter si delala o�itke. Ko pa je videla njegove brezupne, prose�e o�i, ki so vedele, da bo umrl, ne da bi kdaj �ivel, se je brezumno vrgla v njegovo po�elenje. Sledili so neskon�no opojni dnevi. On je s tako poni�nostjo in s takim spo�tovanjem ljubil njeno telo, da se ji je zdelo vredno, da ga je �akala vse �ivljenje. Nikdar ni mogel noben mo�ki z ve�jo hvale�nostjo sloneti ob kolenih �ene. Od vsega za�etka se je zavedala z vso odlo�nostjo, da ho�e od njega otroka. In hotela je, da bi vedel to tudi on. Toda ko mu je prvi� rahlo namignila, se je takoj zelo zbegal in izprevideti je morala, da se tega boji. Kljub temu, da je vedel, da je zapisan smrti, se je �e vedno varal z upanjem, da bo neko� ozdravel in za�ivel �ivljenje, v katerem zanjo ne bo moglo biti prostora. �alostilo jo je to, vendar je odpustila njego�vim mladim letom in ga hvale�no ljubila dalje. Da je �e ve� mesecev nose�a, je nosila v sebi kot bla�eno skrivnost in ni nikdar ve� o tem govorila. Ko se njeno stanje �e ni dalo ve� dobro prikrivati, je izrabila ma�lenkosten, prilo�nosten prepir�ek ter se poslovila od njega. Z razbole-nim srcem se je lo�ila od svojega mladega boga, ki se je poni�al k njej in jo blagoslovil, toda v njenem telesu je klical �e drug glas in jo terjal samo zase. Prosila je za premestitev in od�la. In sedaj le�i tu in prosi, da bi ji re�ili otroka. Zjutraj ob osmih sem predal slu�bo svojemu nasledniku. �e kmalu popoldne so pri u�iteljici zopet nastopili popadki in mu�ila se je ne�lo�ve�ko vso dolgo no�. Ne da bi se za hip odstranil, sem sedel ves �as pri njej in jo dr�al za roko. Ne�tetokrat sem ji sku�al dopovedati, da zanjo ni ve� druge re�itve nego razkosanje deteta, pa me je vsakikrat brez�upno pogledala in se ni upala nato dolgo ni� zaje�ati, da ne bi izdala svojih bole�in. Da, ve�krat se mi je sku�ala celo �e nasmehniti, pa je bil le beden poskus nasmeha. 149 Ostal bi pri njej �e po slu�bi, pa nisem mogel ve� premagovati spanca. Ve�krat sem se zalotil na tem, da bi kmalu omahnil na posteljo. Iz porodne sobe zgoraj so se za�uli nemirni, prehitevajo�i se koraki. Planil sem iz mu�nega spanja ter se za silo oblekel. V porodni sobi se nekaj pripravlja. �tiriintridesetletni u�iteljici smo morali vzeti otroka. Stara prvesnica, tesna medenica, prezgoden razpok mehurja � pustili smo jo trpeti do skrajnosti, toda javljati so se �e za�eli vznemirjajo�i znaki prete�ega pretrganja maternice. Sedaj le�i sama v postelji, obrnjena v stran, in drgeta. �alostno jo je gledati, kako drge�e. Preden smo jo narkotizirali, je dejala, da si bo vzela �ivljenje, �e otrok ne ostane �iv. Sedaj se ji nih�e ne upa povedati. Sicer pa menim, da �e ve, ker tako drge�e in ni� ne vpra�a. Upam, da se bo �e kako pomirila; ko se bo opomogla, bo �e pri�lo samo po sebi, da se bo zopet veselila. �lovek mora skoraj res imeti kaj, �esar se veseli, posebno �e je tako zelo sam. Kako malenkost mora imeti, da �ez dan �aka nanjo. Mnogo se zgodi pri nas, v�asih tudi kake �alostne stvari; tudi kake zelo �alostne stvari se v�asih pripetijo.