Matajev Matija

Matajev Matija. Vesela novela Rado Murnik

Spisano:	iz Rado Murnik, Matajev Matija, ureja Tadeja Rozman
Viri:	Rado Murnik, Matajev Matija. (Ljubljana, 1909.)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Poniglavi Andraž

„Anka, ali ste sami?" je jasnega junijskega popoldne oprezno vprašal mršavi, bradati berač Andraž Hudopisk ob odprtih vratih edine gostilniške sobe nad samotnim malodolskim mlinom, ki je klopotal sredi bajnokrasne, ozke doline na Gorenjskem.

Majhen, grd, debeloglav, toponos, je bil možek jako podoben največjemu grškemu modrijanu; hodil je bos, odet v ogoljeno obleko: vse kakor Sokrat. Le tako moder ni bil, tako zmeren in pa tako lepo trezen, niti ni živel o klasičnih smokvah in sardinah kakor svoje dni Sokrat, temveč razuzdano je hrepenel po modernih klobasah in žganju.

Ogovorjeno dekle ga ni slišalo; mirno je šivalo pri oknu. Rahla sapa je prijetno pihljala skozi napol zakrito okno z zelenimi okviri, dvigala pisano zagrinjalce, dovajala vonjavo obvodnega vrbovja in mahovja, majala peresca rožmarinova in žarne glavice klinčkov na podoknjaku in se poigravala s temnorjavimi kodri ob očelju mlinarjeve hčerke. Žolt maček, ki je poleg Ankinega stola predel velemodre misli, se je zdramil, se zbal sumnega malharja in se previdno umaknil pod mizo.

Andraž Hudopisk je snel svoj velikanski, že hudo odrgnjeni slamnik, in si potegnil z rokavom preko potnega čela. Potle pa je stopil s svojima golima okrašenima nogama počasoma bliže, si poveznil slamnik zopet na glavo in potrkal s palico-robatico na tla, ki so se lahno potresala nad mlinskimi kameni.

Anka se je zganila. Naglo je povzdignila poredni, sveži obrazek, spustila šivanje v naročaj in gorjačarju šegavo zažugala z rumenim naprstnikom.

„O — tihotapec!" se mu je nasmehnila. „Kako ste me pa prestrašili! Odkle ste pa že tukaj? Od kod ste se pa vzeli tako naenkrat? Iz tal?"

„Kolesa ropotajo spodaj in jaz sem bos, zato me niste slišali," je zagolčal prosjak.

„Imate kaj zame" je vprašala živahno in potegnila goste obrvi zvedavo kvišku.

„Hm, hm!" se je odhrkaval Andraž Hudopisk. Malomarno je pogledal okoli sebe ki si gladil sero brado.

„No, ali bo kaj?" je vzkliknila deklica nestrpljivo in iztegnila desnico proti njemu. „Kar sem dajte! Le hitro! Zdaj ni nikogar tu gori. Oča so spodaj v mlinu, mati in brata pa na polju."

„Oh, danes ni nič, Anka!" je zahripal berač in jo lokavo gledal z mežikavimi sivkljatimi očmi. „Lejte, še meni je žal! Zastonj sem krevsal tako daleč iz Zaplane semkaj v Mali Dol."

Neprijetno dirnjena, je uprla svoje črnorjave oči vanj. Prej tako hudomušni obraz ji je temnel in med obrvima se ji je pojavilo dvoje mrakotnih gubic. Pričakovala je bila, da ji Andraž danes, v torek, prinese pisemce njenega fanta, Devetakovega Pavleta iz zaplanske vasi.

V svesti si velikanske važnosti in nevenljivih zaslug tajnega ljubavnega sla, je Hudopisk, moško in široko stal pred dekletom. Svoj prekanjeni, ogoreli obraz je kremžil v sočutne gube, pokašljeval kakor v tolažbo in poniglavo motril njena ljubko zardela lica. Ona pa je povesila glavico in žalostno gledala predse na solnčno liso, ki jo je zdajinzdaj zakrila senca plapolajočega zastirala.

„Oh, vendar no, najlepša ste med dekleti devetih fara todle naokoli po Gorenjskem, pa imate takega mlačnega fanta!" je zamodroval Andraž. „Vse premalo se meni ta hentani Pavle za vas. To ga kazi! Jaz sem bil vse bolj goreč in siten, jaz, Andraž Hudopisk, ko sem bil zaljubljen! Pa res — ne zabavljam rad — ali ..."

Anka ga je pogledala nejevoljno in si dela kazalec na rdeče ustne.

„E, ne čenčajte mi vendar tako!" se je gnevala. „Že ni mogel! Ali mislite, da utegne vsak tako kakor vi?"

„I, ne bodite no tako hudi!" jo je dražil Andraž. „Nič ne marajte, ampak vaš Pavle ..."

Mladenki so se obrvi zbližale ože in kljubovalno se ji je vzdignila spodnja ustnica. Še bolj se ji je omračil obraz in iz te hudourne teme je pretila bliskavica dvoje togotnih oči. Jezno nabrane ustne so se otvorile — toda preden se je iz njih usula viharna ploha, je pretkani berač prislonil palico k zidu, naglo segel v svojo zakrpano kamižolo in privlekel iz globokega, na videz brezdanjega žepa pismo, obilo okrašeno s strastnimi črnimi cejaki, najboljšimi znamenji prekipevajoče vroče ljubezni.

In mahoma se je zvedrilo slabo vreme na Ankinem obličju. Izginile so grozeče kotanjice na dnu čela in iz veselih, jasnih oči se je sladko posmejalo solnce srečne ljubezni. Poredni Andraž pa se je tiho muzal in si mencal nogo ob nogo.

„Hudobni pavliha!" se je hudovala, hlastnila po pismu in ga nemudoma shranila. „Kaj me tako dražite? Ujezili bi me bili radi, kajne? O - le čakajte, le, Andraž! Zdaj pa vi ne dobite nič! Nič!"

Grdo se je skisnil rjavi obraz Hudopiskov.

„Hm, prav ponižno pričakujem, da mi ne odtegnete plačila," je prosil. Odkril se je zopet, si otiral znojno čelo in sedel k mizi na klop.

„Nič!" se je kujalo dekle in odločno stisnilo ustne.

„Ali nisem krevsal v najhujši vročini?" je hvalil berač svojo požrtvovalnost. Bridko je vzdihnil in ril s pegavo roko po razkuštranih laseh in po predivasti bradi.

„In tako težko ste prenašali velikanski tovor!" mu je nagajala Anka. „Haha! Prej ste se smejali vi meni, zdaj se pa jaz vam. Hahaha!"

„Ali nisem trpel hude žeje medpotoma?" je pouarjal Andraž. „Ali se nisem cvrl na solncu kakor ocvirek na ognjišču? Poglejte me vsaj, kako sem siromak shujšal! In ves moker sem kakor juža! Pa upehan sem tudi in slabo mi je, da komaj še malo gledam iz kože! In žeja me tare, žeja!"

„Aha, žeja, žeja!" se mu je rogala Anka. „No, saj vode imamo dosti, hvala Bogu!"

„Vode pa ne, vode pa nikar!" se je prestrašil in hudo se mu je mudilo z besedami.

„I, zakaj neki ne, ako ste žejni! Voda je najboljša pijača."

„Ojej, kaj pa veste vi, ki ste učakali komaj tisoč tednov!" je ugovarjal Andraž. „Vode pa zdaj že ne! Prehladil bi se takle, ves vroč, in še pljučnico bi iztaknil povrhu! Umrl bi, zdaj, ob najlepšem vremenu, ko je tako prijetno na svetu! Ojej, to bi bilo pa vendar malo prežalostno! In kdo bi pa potem pisma prenašal vam in vašemu Pavletu, e? Vidite! — Malo brinovčka se res ne bi branil, brinovčka! Vode se pa bojim po pravici, voda in noč imata svojo moč!"

Anka je vstala, stopila k omarici in odložila šivanje. Hudopisk je zadovoljno opažal uspeh svojih ganljivih prošenj in zaljubljeno gledal veliko zelenkasto steklenico v njenih rokah. Odmašila je previdno, mu nalila merico in jo postavila predenj.

„Nimamo več brinovca, natočila sem vam slivovke."

„Nič za to," se je prijazno namuzal Andraž. „Brinovec in slivovka sta si kakor brat in sestra. Samo dobra morata biti! Tale je dobra. Ta bo! Lepo diši. Lepše kakor vsaka vijolica. Hvala lepa!"

Hudopisk ni dolgo vohal in gledal pijače pred sabo. Blaženo je zamežal in zdajci izpil na dušek.

„Ojej, ali sem jo že!" se je prestrašil. Obliznil si je debelo spodnjo ustno, zamlaskal z jezikom in se čudil: „Toliko, da sem jo pokusil! Presneto imate skopo merico, no!"

Anka je stopila v kot k drugemu oknu, odprla pismo in jela pozorno brati korenjaške črke, ki so veselo silile navzgor, v nebesa. Obrnila se je v stran, da nagajivi Andraž ne bi videl njenega obraza, ki se ji je beroči smejal kar sam.

Hudopisk je potegnil vihrajoče zagrinjalo na obodcih k steni in gledal skozi okno doli na cesto in na potok, pa ne dolgo. Zazehal je in se zaspano oziral po hramu. Pregledal je vse podobe svetnikov na zidu in vse pohištvo, naposled pa se mu je zapel pogled na omari.

„Oh, ljuba Anka, en frakeljček bi ga še!" je zastokal in prav milo pogledal izpod košatih obrvi.

Mlinarjeva hči, še vedno zamaknjena v pismo svojega Pavla, pa je mirno stala ob oknu.

„Odkar mlinarijo vaš oča, stari Zagorjan, in odkar krčmarijo tukaj, ne pomnim take žeje!" je tarnal in vrtel prazno merico med krivimi prsti. „Čudno! — Oh, tako sem nebogljen danes!"

„Saj ste ga že dosti!" ga je zavračala, toda poznalo se ji je na glasu, da njen upor ni preresen. „Nikar ne prodajajte sitnosti!"

Andraž je nepotrpežljivo zmajal z glavo, se bridko nakremžil in godrnjal: „Saj vas ne prosim vbogajme, primaruha! Saj sem zaslužil!"

Anka se je obrnila in pogledala izza lista.

„Veste kaj — štejva duše!" je predlagal.

„No pa!" je prikimala in spravila pismo s srečnim nasmehom. Devetakov Pavel ji je pisal, da jo pride še ta teden snubit s svojim očetom.

Nadležni Hudopisk je hitro sklonil svojo debelo glavo in prijemal za gumbe na zakrpani suknji, koder so se šopirile pisane zaplate kakor raznobarvni deli na velikem zemljevidu Zedinjenih držav.

„Bo — ne bo — bo ..."

„Ne bo!" se mu je zasmejala deklica, prihajaje bliže. „Ne bo, haha! Štiri duše imate, štiri!"

Prebrisani Andraž pa si je znal pomagati.

„Bo, bo!" se je veselil in hkrati utrgal spodnji gumb. „Le poglejte, samo troje jih imam! Tale duša je visela samo še na eni nitki. Ta ne šteje nič."

Zadovoljno je grohal in molil prazno posodico preko mize.

„No, naj pa bo!" je privolila deklica in mu šla natakat. „Pa le polovico, nič več!"

„Hvala lepa! Na vaše zdravje! Bom pa še pisma prenašal, vam in Devetakovemu, v najhujši vročini ali pa tudi v najhujšem mrazu!"

„Saj menda ne bo treba dolgo, Andraž!"

„Tem bolje. Bomo pa svatovali in se dobro imeli, juhu!"

Nastavil je merico in pazil, da ni izpil vsega. Oddahnil se je, zahrkal in pogledal zopet doli na vodo, na jez in po poti.

„Anka, Matija gre!" je vzkliknil zdajci veselo. „Matajev Matija! Lejte ga, denar šteje! Je pa že prodal par koza ali hrastov in zdaj gleda, če ni kaj izgubil medpotoma. Gotovo pride sem pit. Oh, in ženit se pride, ženit! To bo prav semanje veselje!"

Anka je radovedno pogledala skozi okno. Sredi ceste ob lesenem gumnu je stal ramat dolgin z uklonjeno glavo in počasi prekladal denar po dlani. Klobuk s perci si je bil poveznil na čelo, slečeno kamižolo pa ogrnil na rame.

„Kaj?" se je začudilo dekle. „Ženit? Pa semkaj?"

„Tako je!" je naglašal Andraž. „Da ste zmenjeni z Devetakovim, o tem ne ve prav nič. Vi ste mu med vsemi dekleti najbolj povšeči. Matajev Matija si je vbil v glavo, da hoče vas, pa nobene druge ne! Veste, to skrivnost mi je zaupal sam in obljubiti sem mu moral, da vam ga bom hvalil, kar se da, in mu pogladil pot. Pa je res imeniten fant, Matajev Matija! Le poglejte ga! Dolg je kakor sora. Njegova betica je podobna slabo umešenemu hlebcu. In kakšne velikanske noge ima! Stoje bo lahko umiral na njih! Lejte no, kako prijazno se drži mož! Kakor sita žaba na svojega godu dan! Oh, ali bi se smejal Devetakov, če bi vedel, kaj je prišlo Matajevemu na misel, ho!"

„Dobrega mešetarja si je izbral Matija," je dejala Anka. „Andraž, tako si pač ne zaslužite rdeče suknje pri njem!"

Matajev Matija je izvlekel ruto, zavil denar vanjo, jo skrbno zavozlal, shranil svoj zaklad previdno v telovnik in jo mahnil dalje proti mlinu.

„O — imeniten snubač!" se je zagrohotal Hudopisk, ko je Anka stopila od okna. „Nihče ne bi verjel, kako neizrečno neumen je ta prismode! Pa saj je doma na Telebanovem, poldrugo uro odtod. Na Telebanovem prebivajo sami narobe-modrijani, sami zabiti svojeglavci. Matajev Matija pa je prismoda posebne bire, on prekaša vse svoje telebanovske rojake."

„Saj ga malo že poznam," je pripomnila Anka. „Bil je že nekolikokrat tukaj in se iznebil nekatere prav čudne. Prejkone je bil vinjen."

„A — kaj! Trezen ali pijan, Matija drobi vedno enako modre! Veste kaj, Anka? Jaz se skrijem pol urice za peč, da se bosta mogla vidva lepše pogovarjati ! Matija bo kajpada mislil, da sta sama, in laglje mu pojdejo sladke besede z jezika. Če bi bil pa jaz poleg, bi ga to preveč motilo, in on ne bi izdal za nič, kaj ima za bregom. To bo nekaj! Ne bojte se nobene zamere! Njemu se nos ne zaviha tako kmalu."

Hudopisk je naglo izpil, vzel palico pa slamnik in smuknil za zelenkasto peč. Tam se je stisnil v mračan kot in gledal iz svojega skrivališča kakor lisjak iz lisičine.

Zaljubljeni gost

„Bog daj - !" je zaklical dolgi Matajev Matija na pragu, druga polovica prijaznega, pozdrava pa mu je obtičala v goltancu. Pri vratih se je na oboju hudo zadel ob čelo; klobuk mu je padel raz glavo in odeta suknja mu je spolznila z rame na tla. Začuden je vzdignil oglato, rdečelaso glavo in namrdnil obraz, koder je bilo že zaoranih nekaj preranih naborov okoli širokih ust in krotkih, modrih oči. Mačka je prestrašil nenadni pogrom tako, da je neutegoma planil izpod mize in jo skokoma ubral iz nevarne sobe.

„Dober dan, Matija!" mu je odzdravila Anka, ki izprva ni vedela, ali naj bi se smejala ponesrečenemu nastopu, ali naj bi pomilovala prihajalca. „Ali ste se kaj hudo udarili?" je vprašala sočutno. „Ali vas hudo boli?"

„Tega se ni treba bati!" jo je miril Matija, se malce pobožal po nizkem čelu in se pripognil po kamižolo. „Prav nič me ne boli!"

„Mislila sem, da ste si razčesnili glavo!" je dejala in mu pobrala klobuk.

„He he, kaj še!" se je samozavestno smehljal gost in si pogladil viseče brke. „Moja glava je prav tako cela in zdrava, kakor je bila prej zunaj na cesti in doma. To naj te nič ne skrbi! Telebanovci imamo kaj trde buče. Verjameš?"

„Verjamem, verjamem!"

„Trde buče imamo, posebno pa jaz, he he!" se je pohvalil, se zamišljeno prijel za potlačeni debeli nos in ogledaval irto nad vrati. „Pač pa skrbi mene, če vam nisem jaz kaj poškodoval vašega zidu ali ga kaj okrušil ali celo premaknil! Presneto bi mi bilo žal!"

„Nobene razpoke ni videti," je rekla Anka, ki se ji je neprenehoma ponujal smeh.

„No, potem je pa vse dobro!" je dejal zadovoljno. „Da le ni nobene razpokline! Tvoj oča so vedeli najti dobrega zidarja, pametnega in poštenega, kakor vidim."

Počasi se je okrenil od vrat in kolovratil proti mizi, kjer je prej sedel berač Andraž. Vsak gibljaj je ovajal nerodno moč. Težko je prestavljal dolga, dolga gibala v irhastih hlačah, podvezanih pod koleni. Previdno je gledal na desno, gledal na levo in tiščal kitnate roke ob kladasti trup, da se ne bi zopet kje kaj zadel in da ne bi česa prekucnil ali celo razdrobil. Ob odpetem telovniku, okrašenem z debelimi gumbi, mu je bingljala jeklena verižica in cela reč drobnih obeskov, kakor: ključek, konjska glavica, podkevca, zvonec, tolar, čekan, samokresek, piščalka.

„Močni ste res, Matija, posebno trdni ste pa v glavi," se mu je smejala Anka.

„Res je taka!" je zagotavljal ponosno, odrinil klop od mize in sedel. „Veseli me, da me hvališ, Anka! Trkal bi se lahko z vsakim kozlom! Pa kaj pravim s kozlom! Z največjim bikom bi se šel trkat vsak dan za stavo ali pa tudi samo za čast! Pa rajši mirujem, ker se mi smili uboga žival. Vsak ima svojo glavo najrajši celo, tudi najhujši bik! Zakaj bi mu zadajal bolečine ali morebiti še celo pogin? Tak nisem."

„Usmiljenega srca ste, Matija, to je lepo!"

„Lepo je to, lepo in pametno, vse skupaj," je pokimal modro in se zamišljeno prijel za nos. „In veseli me, da sem tebi tako všeč!"

„Kaj naj vam pa prinesem?" je vprašala, stopivši k omari.

„Polič najboljšega!" je velel moško in jo gledal, gledal. Po godu mu je bila ta jedrena, gibka postava, ta ljubka poredna glavica. Zaljubljeni pogledi so mu polzeli od njenega glavnika do čevljev. Ko se je zasukala in vzpela po kletni ključ, je lahno zavihralo njeno modrikasto krilo in beli predpasnik; ko je stopala po sobi, se je previjala v pasu in zibala v bokih. Vse to je neizrečeno ugajalo njenemu občudovalcu in še je zrl za njo proti vratom, ko je že odšla v klet.

„Ni napačna!" si je mislil. „Prav povšeči mi je, jaz pa menda njej! Ali me ne hvali, kadar le more? Ali ni to dobro znamenje?"

Čudovito prijetno ga je grelo okoli srca. Zadovoljnost mu je dvignila gorenjo ustno, da so se mu videli korenjaški okajeni zobje, mu dvignila in razpela nosnici, ožila oči in mu presmešno nagubala ves obraz.

Ko mu je Anka prinesla polič vina pa kozarec na mizo in videla njegove izpremenjene poteze, je mislila, da se mu hoče kihniti; zatorej mu je želela prijazno: „Bog pomagaj!"

„A — saj ne bo nič, prijateljica!" se je široko muzal Matija. „Ne bom kihnil, ne!"

Domnevala je, da ga boli bunka na čelu in da on le zatajuje hude bolečine, ker se drži tako čudno.

„Veš, moj obraz ni kar si bodi!" se je imenitil Matija. „Kadar sem prav židane volje, se pa držim, kakor bi moral zdajzdaj kihniti. To je zmotilo že marsikoga, he he! Zavoljo tega sem doživel že tudi dokaj sitnosti. Nekateri zarobljeni cepci so celo mislili, da se jim pačim nalašč! I —saj sem bil že tukaj, ali ti nisem še nikoli nič povedal o tem?"

„Še nikdar ne," je odgovorila kar najresneje. „Dobro se mi zdi, da ste tako veseli pri nas."

Prijel je polič v oglate, dolge prste z močnimi nohtovi in natočil kozarec. „Na, ne pojdeš pit?" Porinil je čašo pred njo.

„Čakajte, tako ne moreva trkati," mu je odvrnila in se obrnila po drug kozarec. Nalil ji je in trčila sta.

„Bog ti daj zdravje in pravo pamet!" ji je napil dobrodušni Matija.

„Tudi vam tako," se mu je odzvala Anka.

On je izpraznil kupico do dna, ona pa je komaj srebnila iz svoje, vzela šivanje in sedla k drugemu oknu. Njegove oči so se radostno pasle na njenem prijaznem obličju, da mu je lezlo vedno bolj narazen, vedno bolj na kih. Kako sladko se je znala smejati in pogledovati človeka! Jokal in smejal bi se obenem! Čudovito milo mu je bilo pri srcu.

Ker mu zazdaj ni hotela priti nobena modra več na misel, je nekoliko pogledal skozi okno, kakor bi iskal tam zunaj zabavnemu pogovoru pripravnega predmeta. Ob jelševju in vrbovju je z mlinskega jezu šumel openjen potok preko proda in skal ter hitel mimo pisanega vrtiča po soteski, zagoženi med strmovitima hriboma, iz sence proti jugu, proti ozki planoti, blesteči v jasnem, toda krotkem solnčnem svitu. Lahno so nihale bujne vrtnice ob ograji in se gledale v srebrnih valih, kjer so se tuintam zabliskavale zlate iskre in sevale biserne pene. Ob levem bregu je belela prašna cesta prav pod zelenim obronkom in skoraj izginjala z ostrim ovinkom za dolenjim skalnim zidom. Od vode, od onkrajnjega volhkega mahovja in smrečja je udarjala hladilna vlaga.

„Ali ste bili kaj v Zaplani?" je pričela zopet Anka.

„E — kaj bi - znerok mi je, predaleč," je odgovarjal Matija nekako nerad. „Sploh me mika le malokam z doma. Slaba pota imamo okoli Telebanovega, komaj vozimo drva po njih. V Zaplano me pa ne bo izlepa več, hm!"

„Zakaj pa ne? Ali ni lepo tam in prijazno?"

„Je že, ampak Zaplanci so malopridni, vsi, posebno pa fantje in dekleta!" se je pritoževal Matija. „Dražijo me, kadar me le morejo. Nagajajo mi, da sem tako neumen, da bi se smilil sam sebi, če bi bil količkaj pameten!"

„To je pa res narobe, Matija!"

„Hudo narobe in krivično tudi! Ko sem bil o svetem Juriju tam, so mi zabavljali kar na lepem in me dolžili, da imam uro iz repe! Kaj praviš ti k temu? Uro iz repe!"

„Kdo bi si bil mislil, da so Zaplanci taki!"

„Taki so, taki in tako čeljustajo in me obirajo! Tako nespametno čenčajo, njim se pa to zdi še celo imenitno in Bog ve kako lepo!"

Matija je segel v telovnikov žep, izvlekel svojo debelo uro in potrkal z njo po mizi.

„Le poglej, Anka! Zlata ni, srebrna ni, ampak iz repe tudi ne, kaj bi se lagal! Vidiš Anka, ali je to repa, kaj? Ni to prava ura?"

„Kajpa, Matija, prava ura! Saj bi vam verjela, čeprav mi je ne bi kazali."

„Veseli me, da tako trdno zaupaš mojim besedam! Tudi tebi je povšeči, kajneda?"

„Prav lepa urica je, res!"

„Malo takih! Iz najboljšega železa je! Pa tudi ne gre zmeraj kar tako v en dan! Včasi se tudi ustavi! Kadar sem jaz, njen gospodar, pri miru, počiva tudi ona, he he! Kadar se pa jaz premikam, gre tudi ona! Prav malo jo potresem ali krenem, pa začne tikatakati na vse kriplje, he he! Takole mi je pokorna. Ej, in kako je šele močna! Orehe bi lahko tolkel z njo, pa ji ne bi škodovalo prav nič! Verjameš, hehe? Taka je moja ura, vidiš? Take ure nima vsak butec! Kaj se smeješ, he he?"

Previdno je spravil svoj dragoceni zaklad in se zopet držal na kih. Anka se mu je smejala, da so ji podrhtavali obramki.

„Vesela in pametna dečla si," je nadaljeval po kratkem prenehljaju. „Veselo srce — pol zdravja! Vselej sem dobre volje, kadar te vidim, he he! Zaplanke pa niso take — čemerne in puste so vse! In samo pikajo me in obirajo in me devljejo v nič!"

„Zakaj se jim pa vendar daste?"

„E — za malo se mi že zdi, kadar mi skuhajo kakšno prav žaltavo! Pa — saj me ne boli nič, he he! Upira se mi, da bi jim odgovarjal. Saj vse skupaj ni ne v peto ne v šesto! Naj se malo polažejo pa počvekajo in me obirajo za kratek čas!"

„Oh, prav imate, Matija! Nič ne marajte! Le modri bodite!"

„Na Telebanovem smo vsi tako modri," se je veličal in se preudarno prijel za debeli nos. „Menda le zato nam je svet tako grdo nevoščljiv in se tako zarobljeno norčuje z nami. V Zaplani me zdelava in zbada posebno rada tista stara punčara, ki tako prekasto gleda, tista kačepična Jera Kisovajeva!"

„Kaj vam je pa vendar storila žalega?"

„Venomer trobuza, da ne bi vzela ona mene, in če bi imel zlat nos pa srebrna ušesa! Ošabnica taka, prešerna! Kakor bi se ji bil kdaj ponujal!"

„Pa je res onegava!"

„Iz jeze klepeta tako, iz same jeze, ker ji pravim: teta! To ji je hudo čez voljo, frfri neumni. Oh, Jere ne maram dosti in malo ne, nak, nak, te ogavnate babele ne maram, jaz že ne, jaz, Matajev Matija! In če bi imela poln predpasnik zlata, ne! In če bi me prosila na kolenih, ne in ne! Za ne vem kaj ne! — Kajpada, Anka, ti si ves drugačen deklič ..."

Spodil je muhe iz kozarca, si natočil in izpil. Nato jo je vprašal počasi: „Kaj pa, Anka, ali bi se kaj rada omožila?"

„Oh, se mi še nič ne mudi," je odgovarjala malomarno.

„Prihodnji predpust, no, kaj?"

„Da te vendar, kaj mi boste nagajali!"

„O pustu so zrele neveste, o postu pa preste!" je modroval Matija in poizkušal namežikavati dekletu, ki je pa gledalo le na šivanje.

„Ne znate slabo, Matija!"

„Vidiš, Anka, jaz bi se precej oženil, primaruha!" je viknil naenkrat. „Dvajset let bo že tega, kar sem bil pri naboru, pa še nimam nobene žene! Kaj?"

„To je pa res nerodno."

„Pa še hudo nerodno je! Človek brez žene, hiša brez stene."

„Ste pač preizbirčni, da še vedno samujete?"

„Kočljiv sem res nekoliko, vsake ne bi maral. Prebogate nočem. Kdor denarje priženi, svojo voljo zaženi. Nevesta bogata je rada rogata!"

„I, kje ste se pa že naučili takih, Matija?"

„Od Andraža Hudopiska, saj ga menda poznate? Ta gorjačar ve več kakor devet starih dohtarjev. Taka je le ... Revice pa tudi nočem. Ampak ..."

Sklonil je glavo in sramežljivo pogledal predse. Ona ga je motrila skrivoma in se smehljala.

„Lepo je na Telebanovem, Anka!" je izpregovoril zopet in dvignil glavo. „Čisto v hribih smo, popolnoma sami zase! Hišico imam čedno, pa vrt, pa kravo in malo gozda pa njive tudi. Krompirja je zmeraj na Matajevini, dobrega krompirja toliko, da bi ga lahko dajal še na posodo! Enkrat jem gorkega, drugikrat mrzlega, danes v oblicah, jutri okisanega, vsak dan drugače. Pa tudi ajdovih žgancev ne pogrešam pa dobrega sira. In brinovca imam tudi doma, brinovca dosti! Kuham si ga pašam, kakor so me naučili moj rajni oča, Bog jim daj dobro!"

„Potemtakem se imate res kaj dobro, Matija! Na prebitek imate vsega najboljšega!"

„Oh, Anka, včasi sem tako lepo sit. Kadar se naveličam dela, grem pa spat. Tako živim prav zložno, čast in hvala Bogu! Oča so zapustili malodane vse meni, no, moji starejši sestri Špeli pa vendar tudi nekaj. Saj Špeluza tudi ni potrebovala toliko. Vzela je ljubljanskega škrica, še ne poznam ga ne; vem le toliko, da se piše za Krajana in da prodaja kramo v Ljubljani."

„Pri vojakih pa niste bili nič?"

„Nisem bil, ne. Pri naboru sem pač bil takrat v Zaplani. Največji in tudi najlepši šopek sem imel jaz. Mataj — mi je dejal soldaški dohtar — tako lepo ploščate podplate ima le malokdo kakor ti! Škoda bi bilo tako redkega fanta, je dejal, če bi ga ustrelili na vojski, ali če bi se mu pripetila kje drugod kakšna nesreča. Bati se je tudi, je dejal, da ti s svojima težkima nogama ne bi pohodil tovarišev vštric sebe. Le kar izgubi se mi domov! Tako je govoril učeni dedec, on je že vedel, zakaj. Pa me res niso vzeli, vidiš!"

„Le Boga zahvali dvakrat in trikrat, da te niso potrdili! Pri vojakih, pravijo, ni nič dobrega."

„Kar nas je Telebanovcev, še ni bil nobeden soldat. Nerad bi delal jaz izjemo in zgago! Zato pa ni treba misliti, da smo zanikarni. Jaz, Matajev Matija, sem tako zdrav, kakor mlad kozel, ki ni bil še nikdar bolan. O Svetih Treh kraljih, ko je najbolj mraz, ti hodim razoglav in golorok okoli doma, pa še nahoda ne dobim! Danes sem se pogledal v ogledalu; videl sem, da sem tako lepo rdeč, kakor bi imel šen, pa ga nimam, o ne, ni treba mislili! Toda, veš ... Ena je: fantovanja sem sit! Predolgčas mi je na Matajevini. Oča in mati sta mi umrla oba. Sam sem na očevini ..."

Zopet je pogledal sramežljivo predse in sopihal, kakor bi prenašal farni zvon. Kuhala ga je čudna vročina in nekaj ga je davilo v goltancu. Pripravljal se je na odločilni naval.

„Zdajle ni nikogar tukaj," je preudarjal. „Zdajle je pravi čas! Bog ve, kdaj bova spet takole sama? Matija, Matija, korajža velja! Kar povej ji, kaj te žuli, pa bo!"

Nalil si ga je kozarec in izpil, da bi se ohrabril.

„Nimam dekleta," je sprožil naposled. „Nimam ... nimam še nobenega. Hm, kaj bi hvalil sam sebe? Dobra jed se sama ponuja!"

„Anka!" je zaklical v veži starikav moški glas.

„Takoj pridem, ata!" se je odzvala in odhitela.

„Zala dečla, res, prav zala," je mrmral Matija in se prijel za nos. „Da le stari dedec ne bi bil iztegnil jezika, pa bi zdajle ona že vedela, kako rad jo ima Matija in kakšna sreča jo čaka na Matajevini!"

Prijateljska zabava

Enakomerno je šumela zunaj voda, ki je lila in padala na lopate, umerno so klopotala mlinska kolesa. Vglobljen v prijetne misli, je pogledal Matija zopet doli, koder se je jaril razpenjeni potok v zoženi strugi. Kakor žive puščice so švigale in strigle lastovice okoli mlina; zdajinzdaj je katera zacvrketala tam nekoliko dalje nad mirnim tolmunom in si omočila beli trebušček na vodni površini. Včasi se je zagnala ali zaobrnila riba za plenom in zasvetilo se je srebrno iz vode. Na bregu so kokodakale kokoši; podjeten piščanec je umerjal čez vrtno ograjo. Preko potoka je begala senca, ki jo je delal dim iz dimnika.

Naslonjen na oba komolca, je buljil Matija skozi okno in si dejal: „Dobro sem jo zabaval ves čas, Anko. Rada me posluša dečla, prav rada! Da bi se le kmalu vrnila k meni!"

Vtem se je pritihotapil Andraž Hudopisk izza peči, koder je čemel nepremično v temnem ždiču in pozorno vtepal posluške v svojo izredno zabavo. Neslišno je stopal kakor maček in tedajci na glas zakašljal pred Matajem, obrnivši se, kakor bi bil pravkar stopil skozi vrata.

„Dober dan, Matijče, dober dan!" je pozdravljal pivca in prijazno kazal svoje škrbine.

„O — Bog te sprimi, Andraž!" se je zdramil Mataj, vesel nenadnega svidenja s starim znancem. „Lej ga no, kar naenkrat si tukaj, kakor bi te iztresel iz klobuka!"

Hudopisk pa je vzdignil svojo gorjačo in slovesno zapel s svoji hripavim glasom:

„Matija Mataj!
Roko mi podaj,
junak našili krajev,
Matija Matajev!"

„Ta je pa res lepa, he he!" ga je pohvalil prijetno poščegetani Mataj in mu stisnil ponujano desnico.

„Par bokalov je vredna, ne samo enega, zato, ker je zložena tebi na čast, Matajev, ali ni res? Kaj pa delaš tukaj čisto sam kakor božji volek? In kaj je že to, da si tako zamišljen? Kaj ti pa dela preglavico, ljubček moj?"

„O, nič, Andražek! Nič mi ne hodi navzkriž, vse se mi plete po volji; premišljujem samo, veš, tako malo, ker ravno utegnem."

„Prav. Dober premislek je boljši kakor ura hoda."

„Sedi no k meni, saj me poznaš, ne, jaz pa tebe," ga je vabil Mataj. „Boš pa kaj povedal. Tamle pij iz Ankinega kozarca. Le pij, saj Anka ni gobava!"

„E, pa tudi nismo tako kočljivi," mu je odvrnil Hudopisk in naglo prijel za kupico. „Ker si že tako prijazen, se ga pa ne bom branil. Ha-a! Dobro je in tako prijetno te ureze po jeziku. V Zaplani pa dobiš igolj kislo podčepino."

Berač je naslonil palico v kot h klopi in sedel lasproti Mataja.

„V Zaplani je sploh za nič vse skupaj," je zabavljal Matija. „He, vino je pošlo. Danes sem dobre volje, danes dam še zanje. Ali ni nikogar blizu? Anka! Anka! Vina!"

Po veži so priropotali trdi koraki in prišel je mlinar, starikav možek v močnati obleki in pošvedranih čevljih.

„O, Zagorjan! Dober dan, očka!" ga je ogovoril Matija Jako veselo. „Me poznate še kaj?"

„Poznam, poznam," je odgovoril mlinar malomarno.

„Vaš sosed sem, četudi smo si malo daleč narazen," je poudarjal Matija. „Dober sosed je boljši kakor devet stricev! Kako se pa že kaj imate?"

„I kako neki?" je berač prestregel gospodarju odgovor. „Kako se ima? Dobro! Mlinar ima zmeraj belega kruha dovolj, za pečenko si nalovi rib, vina ima pa v kleti. Prav dobro se mu godi. Kaj ne, Zagorjan?"

„Eh, imam že tudi svoje križe," je godrnjal starec. „Ali še vina?"

„Kaj pa! Še ga bova, še!"

„Lep klobuk pa imaš, Matija!" se je dobrikal Hudopisk, ko je odšel mlinar v klet.

„Saj sem dal pa tudi trideset grošev zanj, veš, Andraž!" je dejal Mataj ponosno in si poizkušal zavihati zanemarjene brke, ki so se mu pa takoj zopet povesili žalostno navzdol. „Mar meniš, da sem ga pobral na njivi ali za ograjo?"

„Tvoj rajni oča so nosili tudi take lepe klobuke in taka perca," se mu je prilizoval Hudopisk. „Pameten možanec so bili, modre glave in dobrega srca, Bog jim daj večni mir in pokoj, saj so že zdavnaj dali odgovor tam gori."

„Dolgo je že tega, res."

„So na svetu ljudje, ustvarjeni drugim le v veselje. Tak si ti in tak so bili tudi stari Matajev oča. Zato pomolim večkrat kakšen očenašek zanje, saj morda so v vicah, hm, pa ne verjamem."

„Dobri so bili in modri tudi, nič se ne lažeš, Andraž!" je kimal Mataj. „Kadar so me blagi oča tepli, so me vprašali vsakipot, če me kaj hudo boli. In če sem zastokal, da me skeli, kakor ne vem kaj, so me pa lepo tolažili takole: Le malo potrpi, ljubi Matija, saj sem jaz tudi, kadar so mene šeškali in mi strojili kožo moj oča, tvoj ded. Takega junaka pač ni bilo še na svetu, da tepenega ne bi bolelo kolikor-toliko! Čez tri, štiri dni se boš komaj še spominjal, da sem te tepežkal. Tako so me tolažili oča in najkrepkeje so pritisnili vselej zadnjikrat, da me je bolelo manj časa. Niso bili res dobri? To je prava očetovska ljubezen, Andraž, kaj?"

Mlinar se je vrnil z vinom. Mataj ga je natočil v oba kozarca in ponudil svojega Zagorjanu.

„Bog te živi!" je ponosljal dolgočasni mlinar-gostilničar, izpil polovico, dolil zopet do vrha, porinil kupico pred Mataja in odkoracal iz sobe.

„Bog te živi, Matijče!" je viknil Hudopisk in naglo izpraznil čašo. „Pa je res pust tale dedec stari. Tako potmurjeno gleda in drži se tako čemerno, kakor bi bos plesal po samih nasajenih iglah!"

„Nič ni kaj prijazen, ne," je pritrjeval Mataj. „Ali pa ni dobre volje danes? Morda ga pa bole zobje? Star je že."

„Oh, Matajev, saj so bili tvoj oča še dosti starejši, pa so bili ves drugačen. Radi so se kaj pomenili s človekom. Kakor sem menda že rekel, dober možak so bili in pa moder, moder! Poleti so zmerom narobe sedli na klopco pred hišo, tako da so ti gledali v zid. Zato jih pa tudi skoraj nikoli niso opikali sitni komarji, ker so si mislili mrčesi: Ta človek ima tako kosmat obraz, da mu ne moremo do živega! Tako so znali stari Martin goljufati nadležne živalce in se jim smejali, pa saj so se jim lahko! Ako jih je pa včasi vendarle oklal kakšen star, izkušen komarec, ga pa tudi niso preganjali ali celo morili, ampak prizanesli so mu, rekoč: Kako bi le mogel biti tako nečloveški, da bi stregel po življenju bitju, ki se po njegovih žilah pretaka moja kri!"

„Res je, smilila se jim je vsaka muha," mu je pritegnil Mataj. „Nekoč smo imeli kodravega psa, ki je bil prav rad na gorkem. Ono leto je pa norela grozno huda zima že o Svetem Miklavžu. Pa so dejali: Naš kodran še zmrzne v tem strupenem mrazu, toliko prezeba siromak. Pa so prijeli reveža in ga lepo čedno ostrigli do kože. Zdaj, so dejali, zdaj si bo mislil pes, da je poleti, in nič več ga ne bo zeblo tako hudo, he he! In lej, Kodranček nam res ni zmrznil, četudi je bilo tako mraz, da je vse pokalo. Zlezel je skrivaj v peč, ki smo jo kurili iz veže, pa se je tam zadušil na gorkem, ko smo bili mi v Zaplani pri maši."

„O, prekanjen je bil Martin — malo takih celo na Telebanovem! In močan je bil mož, da bi ga trije drugi komaj porinili iz gostilnice."

„Kaj pa, ali matere moje pa ne boš hvalil kar nič, Andraž?"

„Kako jih ne bi?" je kliknil Hudopisk. „Odkar nosim hlače, še izlepa nisem videl prijaznejše žene. Ko sem še pastirčeval, sem rad pil sirova jajca, da sem imel potle gladkejše grlo in da sem lepše prepeval na paši. Jemat sem jih hodil včasi tudi k vam, Bog mi odpusti te grehke, saj jajec je bilo takrat po osem in še več za groš. O, takrat so bili še časi, Matijče, takrat, zdaj pa ni vse skupaj nič. No, kmalu po Veliki noči so me pa zalotili vaša mati, ko sem jo hotel popihati z ukradeno robo. Strašno so bili jezni name! Zažugali so mi: Čakaj, ti dehor, ti nemarni, potrem ti vse kosti! Jaz pa čez plot! Prebito so me obrenkali, poslušal sem jih za ograjo. Silili pa niso nič za mano in mi tudi niso skrivili nobenega lasu na glavi. Samo načeto velikonočno svinjsko kračo so mi zagnali skozi okno na hrbet, ko sem se obrnil, da bi unesel šila in kopita in naplenjena jajca. Hvaležno sem pobral še gnjat. Presneto je bila dobra! Preskrbljen sem bil dva, tri dni s kosilom in z večerjo. Vse žive dni bom pomnil to, in če bi učakal leta Metuzalemova!"

„Verjamem ti, Andraž! Naša mati so bili nagle jeze, pa le redkokdaj. Vame so včasi tudi zadegali poleno ali kar jim je bilo pač pri rokah."

„Rekli so mi večkrat: Andraž, Andraž! Ti boš bogat, ko bo pes rogat! In uganili so, prerokovali so mi živo resnico. Zdaj mi pa le spet natoči, da ga zvrnem kozarec v spomin tvojega očeta! Potle izpijem pa še enega v spomin tvoje matere, zakaj oba sem imel enako rad in zameriti se ne bi hotel nobenemu."

Mataj je ustregel takoj beračevi želji in mu pomagal piti tudi sam.

„Kako se pa že kaj imaš, Andraž?" je vprašal po kratkem molku.

„E, slaba mi prede, slaba, ljubi moj Matija!" je tožil Hudopisk in vlekel goste obrvi skupaj. „Ko so živeli moji starši, Bog jima daj luč nebeško obema, takrat so mi še pele ptičke! Pozneje sem imel pa zmeraj le slabo srečo. Vse mi je šlo pod zlo. Človek uganja, Bog užene. Marsikaj hudega sem izkusil na svetu, dobrega pa malo. Osem let, pet mesecev in štirinajst dni sem nosil tele na hrbtu. Primaruha, lahko rečem, da sem bil najboljši kaprol, kolikortudi jih je kdaj imel sedemnajsti regiment in kolikortudi jih bo še imel. Vidiš, zdaj me pa tuja vrata tolčejo po petah! Ometel sem dosti sveta, obhodil dosti kraljestev in mest. Prebito mi je bila marsikdaj huda za nohti. Slaba mi je pela, kakor šantovemu psu, ki ga vse lovi, siromaka. Vse sem prebil, samo breskovih pečka mi še niso drobili na glavi, kakor se pravi. Pa tudi zdaj se ne morem nič hvaliti. Godi se mi še slabeje kakor prej. Tako hoden nisem več, tare me udnica.

„Šestdeset let pa še nekaj več, to niso mačkine solze, Matija!"

„Verjamem, Andraž!"

„Pa prejšnja leta je bilo še kaj dobička na sejmih in božjih potih. Dandanes pa meče samopašni svet revežu le tiste polovičarje, tiste ficke v klobuk. In marsikdo ne da čisto nič, četudi bi ga vrtal v koleno! Dandanes, ko je vse dražje, bi morali tudi nam prosjakom povišati dohodke, ne? Muči se ali ne muči, denarja je premalo ali pa nič. Zdaj pa izhajaj, če moreš! Hudo je hudo, Matijec! Kaj se mi mara, ko sem tak revež! Večkrat tudi malo obupam, saj ni čuda! Obupati je bolje, kakor skočiti v vodo, posebno če ne znaš dobro plavati. Tako, zdaj pa moram piti še v spomin tvoje rajnice matere, da ne pozabim!"

Mataj mu je zopet nalil in ga podrezal: „Dobro znaš pripovedovati, Andraž. Le povej mi še kaj, če veš!"

„Oh, Matijče, pripovedoval bi ti lahko dva meseca, tudi tri, pa še ne bi bil pri kraju!" se je pobahal in mencljal kozarec s koščenimi krivimi prsti, preden ga je vzdignil k ustom.

„Pa ne da bi imel celo tiste ,Črne bukve'?"

„Imam jih, imam, dobro si uganil," je naglo pokimal berač in si obrisal brke. „Črne bukve imam shranjene na visoki gori v skalni razpoki, pa ,Kolomanov žegen' tudi! Rečem ti pa, Matija nikomur ne nosi tega pod nos, sicer škoduješ meni in sebi! V teh bukvah je dosti čudnega in skrivnega, kar ni znano navadnim ljudem. Le poglej me, Matijec: marsikaj vedo berači, ker obhodijo toliko sveta, toda jaz, Andraž Hudopisk, jaz vem več kakor vsi berači vsega sveta!"

Držal se je častitljivo in učeno, Mataj pa ga je verno gledal in poslušal.

„Pegaste roke imaš, vedež si! Povej no meni, samo meni, kaj znaš vse! Nazarensko rad poslušam take reči."

„Žive vozle znam delati, kruh znam učuditi, da ne vzhaja ..."

„Pa ne da bi znal zagovarjati tudi kačji pik?" se mu je Mataj živo zaletel v besedo.

„To bi bila meni prava malenkost!" se je odrezal mogočno. „Pa kač se sploh ne bojim nič. Le čakaj, da ti povem! Na Veliki Šmaren je tako svet dan, da še gadje ne smejo laziti po zemlji. Kvišku ti zlezejo vsi, proti kraljici nebeški. Na ta praznik sem ležal pred dvema letoma pod jablano, kar je cepnila kača z drevesa name in me pičila semle v laket. Škodovalo mi pa ni nič, ker sem dobro zavarovan tudi proti najhujšemu kačjemu strupu. Pojedel sem namreč kačje srce na tešče, še preden so me vzeli k soldatom."

„Ali je bilo kaj hudo ostudno?"

„Hm, klobaso imam rajši. Veš kaj, Matice, naroči, naroči zdajle vsakemu eno! Bova laglje pila! Mlinar ravno spet prihaja semkaj."

Matija je bil zadovoljen s Hudopiskovim predlogom; zahteval je dvoje klobas in še pijače.

„Andraž, ti se menda ne bi bal niti vešč?" je povzel iznova.

„Kar nič ne! Veš, Matija, čebula jim strašno smrdi, čebula! Zato je nosim zmeraj nekaj s sabo v malhi. Posebno moč imajo pa čarovnice ali vešče zvečer pred Svetim Tomažem in Kresom, pa tudi na binkoštno nedeljo. Takrat najrajše lazijo po polju in kujejo lunino zlato v cekine in jih mečejo v bele rjuhe."

„In hudo so nevarne, kajneda?"

„Seveda so, lej ga! Delati znajo take pogače, ki razneso vsakega. Peko jih pa iz samih modrasov, slepovožev in zelenih kuščarjev. In slano znajo delati pa točo!"

„I, saj res!" se je domislil Mataj. „To so mi pripovedovali tudi moj oče. In moj oče so pa že tudi vedeli nekaj. Kako pa delajo one babnice točo in slano?"

„Mleka in žita, vode in soli namešajo in čudnih korenin. To čobodro izlijejo na polje, pa je."

„Kako pa je vendar to, Andraž, da nisi šel nikdar nabirat onih cekinov, ki so jih metale vešče v rjuhe?"

„Tisto zlato bi dobil le nedolžen človek, mene se pa tišči zmeraj preveč grehov. Ampak naredil sem drugo, Matija! Vedel sem tole: kjer božja mavrica pije vodo, tam je vreča denarjev, pa vreča uši; kdor se po golih kolenih priplazi do tja, koder se upira mavrica, dobi oboje."

„Pa si kaj dobil, Andraž?"

„Nič. Le poslušaj! Na levi nogi mi je zlezla hlačnica do pod kolena, ne da bi bil kaj opazil. Pa ni bilo nič. Drugikrat sem šel pa v ris, klicat hudiča."

„Bes te plentaj!" se je zavzel Mataj in udaril po mizi. „Ali si —"

„Le počasi, Matija, počasi! Lej, Zagorjanov oča nama neso klobase in pijačo."

Hudopisk je zacmakal pohlepno. Očesci sta se mu svetili kakor živa ogelčka.

„Bog vama blagoslovi!" je zamrmral mlinar in postavil zahtevano na mizo. Prinesel jima je še hleb kruha, pogledal skozi okno in šel iz sobe.

Matija je odgnal muhe, ulomil ogal kruha, se odkril in naredil tri velike križe.

„Jaz jem kar vse od kraja," je rekel Hudopisk in zasukal krožnik tako, da je bila večja klobasa na njegovi plati. In hitel je žvečiti, kar se je dalo.

„Pa si bil res v risu?" je vprašal Mataj, ki je iztežka premagoval radovednost.

Berač mu ni mogel odgovoriti takoj, ker so mu bila usta polna. Samo očitaje je pogledal nepotrpežljivega soseda.

„Čakaj no, da se ne zadavim, še preden pojem klobaso!" ga je zavrnil naposled nejevoljno. „Taka smrt bi bila pa vendar malo prežalostna! Ne morem požirati kar po celem in še govoriti obenem!"

„Saj počakam," ga je miril Mataj, „nikar se ne jezi, ljubi špehomalh!"

Berač se je zganil in za trenotek sovražno pogledal Matijca, zakaj strašno ga je grizel in pekel nespoštljivi priimek „špehomalh".

„Le čakaj, jaz ti že zakurim!" si je mislil sam pri sebi. „Hudo se boš moral pokoriti za špehomalha, Matajev Matija!"

Andražev nasvet

Prvi se je nasitil berač.

„Le potegniva ga nekoliko, da se nama bolje prilezejo klobase!" je zagolčal zadovoljno, si natočil in pil počasi z veliko slastjo. Oddahnil si je, se naslonil na klop nazaj in privlekel iz žepa žlindrasto, rdečo pipico, izrezljano iz brezove grče in okrašeno s stolpastim okrovom in svetlimi bunčicami. Vtaknil je ustnik med zobe, potegnil parkrat sapo skozi roženo cev, tipal po malhi, iztrebil iz nje umazan rumenkast mehur in jel mašiti tobaka v cedro. Nato si je primaknil porcelanasti ukres z rdečeglavimi žveplenkami, jih vzel dvoje, prižgal in jel puhati dim na vse duške, da so bežale muhe rojema od mize.

Tudi Mataj se je najedel; poveznil je klobuk s krivinami zopet na glavo, segel po svojo uro in računil, koliko kaže. V umetnosti branja in pisanja le malo izvežbanemu korenjaku so prizadevale rimske številke ob robu ure poseben trud in težavo. Izmed vseh dvanajstih je poznal dobro le enojko, dvojko in trojko, tako da jih ni zamenjaval in da je vedel precej na prvi pogled, koliko veljajo. Od štirice dalje pa so mu delale dokaj preglavice. Večkrat se je po dolgem in mučnem trpljenju debelo zmotil v računu, ker ni upošteval prave veljave dolgega in kratkega kazalca; tako ga je ukanilo včasi, da je ura šele pet, ko je kazala že poldvanajstih.

„Povej mi zdaj, kako je bilo v risu!" je naprosil Matajev Matija Hudopiska, potresel uro, jo nastavil na uho in jo shranil v žep.

Berač je s kazalcem potlačil tobak, da bi bolje tlel, se odhrkal in pokimal radovednežu.

„V risu je bilo pa takole, Matija! Vse ti povem, saj sva sama. — Najprej sem si preskrbel vsega, kar je potrebno za to stvar. Bog ne daj, da bi bil kaj pozabil ali naredil kaj narobe! Le poslušaj! Matija! Črnega mačka kost je treba za ris. Brez take kosti ni nič! Ampak — obljubi mi, da do sodnjega dne ne poveš nikomur tega, kar ti bom pravil tukajle tajno!"

„Zlomek naj me, če kaj izdam!" je obetal Matajev Matija in se primaknil bliže k pripovedovalcu.

„Takih reči ni dobro trositi okoli, Matic! Če pridejo v zvedi, je hudo narobe! Pa kaj sem že dejal? Je že res — tako črn mora biti muc, da ni na njem nobene rjave, rumene, sive ali celo bele dlake, nikjer, tudi na repu ne! Vidiš, takega mačka sem si ujel in šel na Sveti večer gorile na Telebanovske hribe: Tam je nekje pod globokim brezdnom votlina, duplina, še nikdar obsijana od božjega solnca. Tjakaj tudi ne seže glas blagoslovljenih zvonov od nikoder. Ondukaj sem zanetil ogenj in od enajstih do polnoči kuhal tisto črno živalco. Ko je bila vsa razkuhana, sem si izbral kost za ris. S sabo sem vzel tudi troje leskovih šib. Urezal sem jih bil pa že jeseni, pred solnčnim izhodom na kažipotu z novim pipcem, ki ga še nisem bil rabil do takrat nikoli. Presneto sem pazil, da se jih nisem nikdar nič dotaknil z golo roko. Prijemal sem jih le z belim robcem, ovitim okoli levice. Na Vseh svetnikov dan sem jih pa skril na pokopališču. Vse to sem vzel na Sveti večer s sabo in hitel na razpotje, tja, kjer stoji tisti lepi brezjak sam nad Golo jamo. Saj menda veš, Matija, kje je to?"

„Kaj ne bi vedel!" je vzkliknil Matajev Matija in vprašal naglo: „In kaj se je zgodilo tam, Andraž?"

„Ondi sem potegnil s kostjo in palicami kolikor mogoče širok ris okoli sebe. Čim večji je, tem boljši, ker preko njega ne more do človeka nič, tudi hudoba ne! Razumeš? Potem sem pa stopil v ris, poklical vraga in se nisem ganil ..."

„Pa te je bilo kaj hudo strah?" je šepetal Matajev Matija in nepremično gledal Hudopiska.

„O, nič. — Kmalu so začele grozne stvari siliti vame. Nad sabo sem zagledal žarečo brano, potle pa se je pokazal goreč voz sena. Le se nisem umaknil iz risa in nič ni padlo name. Zdaj so pridivjale strašne pošasti, velikanski medved, ognjen bik, oh, zveri vsake bire so se zaletavale proti meni. Najhujša je bila dolga kača z gorečim gobcem. Kakor bi trenil, so privršele divje babe z dolgimi lasmi in nazaj obrnjenimi rokami in nogami, potem pa še vešče, ki se zbirajo na razkrižjih. Vse so tiščale proti meni, ali jaz se nisem ganil iz risa, sicer bi me bile zdrobile v solnčni prah, zakaj zmotil me je bil sam zlomek, da sem pozabil malho in čebulo v oni votlini. Prihrumeli so tudi vedomci, si trgali roke, noge, ušesa ... in jih metali kvišku."

„Pa se nisi nič bal, res ne?" je iznova povprašal Matajev Matija in občudovaje motril hrabrega berača.

„Nič. Nikar me ne moti, Matija! Ko je izginilo vse to, se je pa pridrevila tolpa velikanskih psov. Za njimi je lomastil njih šepavi gospodar, mož brez glave, velik pa tako, da bi mogel prestopati kar gore. Vpil je nad psi in žvižgal jim je, da mi je letelo skozi ušesa."

„Kako neki, če ni imel glave!" se je predrznil podvomiti Matajev Matija.

„Lej ga, kaj mi čenčaš vmes!" ga je karal Hudopisk ozlovoljen. „Da mi kar ne moreš molčati! Duh lahko kriči ali žvižga tudi brez ust! Zato je pa duh! Še tega ne veš? — Molil sem natihoma, dokler niso odhrumeli vsi od prvega do zadnjega. Bog ne prizadeni, da bi bil zakričal ali se celo komu postavljal po robu! Kar raztrgali bi me bili psi ali bi me bil posekal divji mož s svojo sekiro! Veš, Matija, to je bil duh lovca, ki je za svojih dni ob nedeljah in praznikih streljal divjačino in mora zdaj po cele noči loviti za pokoro. U, kako je cvililo, lajalo, tulilo, pokalo, grmelo, bobnelo po temnem gozdu! Se oddaleč sem slišal krik divjega moža, rjovenje in drenje njegovih večalastih psov in psic. Mraz je bilo, da je vse škripalo, in vendar sem se potil, da je kapalo od mene. Kaj bi tajil! Toda bal se nisem nič!"

„No, dobro si izonegavil te kočljive reči," je priznal Mataj in naglo dostavil: „Kaj pa že hudič, hudič?"

„Le potrpi, Matice, le potrpi malo!" je zagodel berač. „Zdaj se moram malo okrepčati! Lej, cedra mi je tudi ugasnila."

„Le pij, Andraž, le, da boš govoril laglje!"

„Toliko sem videl strašnega, da se mi je skoraj zavrtelo v glavi," je nadaljeval zopet ojačeni Hudopisk. „Zdajci je pa zavihralo po zraku in zasmrdelo po žveplu. Nekaj cepne pred ris. In kaj zagledam?"

„Kaj neki?" je hlastno vprašal Mataj in iztegnil vrat.

„Tistega, ki križe delamo pred njim!"

„Da te treni, ali res?" se je zavzel Matajev Matija in poskočil razklop.

„Veš, da se ne lažem nikdar," ga je osorno zavrnil Hudopisk. „Rajši molčim. Kaj bedačiš?"

„Saj ne bom več, ne zameri mi, ljubi Andraž!" je pohlevno prosil Matajev Matija in počasi zopet sedel za mizo. „Kakšen je pa že bil?"

„Uh — grd kakor sam rogač! Na vsem svetu tak je bil kakor kozel s kravjim repom. Velik je bil pa, lahko rečem, tako, da bi lahko jedel z mlinarjeve strehe! Režal se mi je tako ogavno in se grohotal tako peklensko, da nikoli takega! In zazijal je široko, strašno, da bi me zdaj zdaj požrl kar celega, pa me ni."

„Pa se ti niso nič hlače tresle?" mu je Matajev Matija zopet prestrigel besedo s plašnimi pogledi.

„Nič, prav nič, še manj, kakor zdajle! Zgaga me peci vse žive dni do smrtne ure — Bog mi daj kakšno srečno! — če ni res! Na vse pretege je poizkušal dušogubec gadni, da bi me prestrašil in izvabil — iz varnega risa. Jaz pa le nisem odnehal in on ni smel preko risa, ki sem ga bil naredil tako dobro. Uganjal je pa že take, da me je zdaj kuhala vročina, zdaj spet tresla mrzlica! Matija, ti bi bil kar iz kože skočil, kaj? No — dosle sem opravil vse dobro. In lej hudirja, ravno proti koncu sem naredil nekaj takega, kar ni bilo prav! Molil sem očenaš in se zmotil iz navade, pa sem rekel: Amen! To je bilo napak."

„Ojej!" je vzdihnil sočutni Matajev Matija z bridko nagubanim obrazom.

„Potem pa ni bilo nič!" je jezno zaropotal Hudopisk. Srdito je puhal zrak iz ugasle cedre in pisano pogledaval izpod jakih obrvi.

„Nič? Zavoljo ene besedice?" je žaloval Mataj in majal težko rušo glavo od rame do rame.

„Nič, nič," je žalostno odkimal berač. „Drugače pa bi mi morala hudoba dati denarja, kolikor bi ga mogel nesti!"

„Ojej! Škoda!"

Mataja je trla odkritosrčna žalost. Uprl je nizko čelo v mogočno dlan in klavrno sta se mu povesila ustna kota.

Hudopisk je skomizgnil z ramo in si zopet zapali vivček; gost dim je vlekel iz njega, da je sedel v oblakih kakor grški bog.

„Zdaj bi pa jaz rad povedal tebi nekaj drugega," je zasukal pogovor Mataj, ki mu je vino razgrelo glavo in otajalo jezik. „Zvedeti pa ne sme živa duša nič!"

„Le meni zaupaj, Matija!" se je oglasil berač iz megle. „Saj nisem nobena stara baba!"

„Lej, ženil bi se rad, Andraž!" je šepnil Matajev Matija in sramežljivo upiral pogled v čašo.

„Vem, pravil si mi že nekaj takega. Lepo je to. Le oženi se, le, Matija, saj bi se jaz tudi, pa sem že prestar."

„Tole Anko bi rad, mlinarjevo, saj veš, Andražek. Kaj bi dolgo izbiral? Kdor dolgo izbira, pobere ostanek!"

„Pametna je ta. Pohvalil sem te dekliču, kakor sem ti obljubil. Kaj pa ti? Ali si ji že kaj sprožil govorico, da bi jo vzel?"

„Hm, malo sem ji že dal po strani vedeti, kako in kaj. Govoril sem ji tako sladko, he he, kakor bi lizal sam med!"

„Kaj je pa rekla ona?" je počasi, važno vprašal Hudopisk in resno zrl v tovariša.

„Dejala ni ne tako ne tako," je odgovarjal Matija uvezan, ne da bi dvignil oči.

„Smejala se je, he he!"

„To je dobro znamenje, Matija!" ga je izpodbujal prosjak. „Toda kmalu moraš kaj uganiti, kmalu, da ti je ne prevzame kdo drug! Kar pečo nosi, se vse preprosi. Le glej, da ne prideš prepozno!"

„Prav rad jo imam in menda ona mene tudi, saj včasi me pogleda tako milo, da se mi srce taja kakor maslo na solncu," se je radoval Matija, domnevaje si, da je povedal Bog ve kaj lepega. „Počasi ji že dopovem vse, taka reč ni kar tako nanagloma. Kdor lovi ptičke, ne sme mahati z gorjačo, he he!"

„Stari mlinar ima dokaj denarja, če ljudje prav vedo," je pripomnil Hudopisk iskreno in iztrkaval pepel iz cedre. „Todle okrog je vse njegovo. Anki bo uganjena lepa dota. Le nikar je ne pusti znemar! In še prav zala dečla je!"

„Pa močna kakor ajdovska deklica!" je dodal Matija zadovoljno, dočim je mašil Hudopisk zopet tobaka v pipo.

„Hvalil sem te dekletu, kar sem te največ mogel," je ponavljal prosjak. „Saj veš, da te imam rajši kakor vso svojo rodbino z birmanskim botrom vred!"

„Da bi le tudi jaz imel kaj več denarja in sveta, oh!" je vzdihnil Matija tako globoko, da je ugasil obe žveplenki Hudopisku, prižigajočemu tobak.

„Veš kaj ?" je dejal Andraž tiše in nažigal iznova.

Matija je položil svoji velikarfski roki predse in in pokril dobršen del mize z njima. Nagnil je svojo debelo glavo bliže k beraču in buljil zvedavo vanj.

„Pojdi v ris, Matija!" mu je svetoval Hudopisk tiho, s tajinstvenim glasom in svečano vzdignil pipico nad svoje teme.

Mataj je zazijal ves presenečen in debelo gledal mirno sedečega Hudopiska.

„V ris?" je viknil na glas.

„Nikar no ne vpij tako!" ga je posvaril berač. „Ali je treba, da zve kdo drug, kar se meniva med sabo? Ali je treba, da bi te raznašale vaške ropotulje?"

Mataj se je urno prijel za preglasna usta.

„V ris pojdi po denarja, v ris!" ga je bodril Andraž. „Priprave ti poskrbim vse jaz. Le poizkusi in pojdi, Matija! Jutri je kresni večer, lej, kakor nalašč!"

„Ti si šel pa na Sveti večer," je ugovarjal Mataj.

„Vseeno je, Matija! Sveti večer pa tudi kresni večer — oba imata čudno moč, ko je najdaljši dan in najkrajša noč ali pa narobe! Pojdeš?"

„Čakaj no, da se mi ugreje misel!" je omahoval Matija in se potipal za nos.

„Ti si lepa mevža!" se je hudoval berač. „Jaz, tvoj prijatelj, ti svetujem, pojdi! Nocoj pojdem s tabo — ne mudi se mi nikamor — prenočim pri tebi, jutri pa preskrbim vse potrebno, črnega mačka, kost in leskovke. Le premisli si! Denarja dobiš kakor črepinj! Zdaj pa še pijva! Dobra primaka je to, kaj, Matijec? Le dajva ga, do dna! Kaj pa, ko bi še enega? Par dvojač že še moreš utrpeti, ne? Jaz imam pa en sam grošek. Obrni ga stokrat narobe in nalice — grošek je grošek. Ti pa imaš cvenka dovolj. Ne bodi tak žulec in nikari se ne udeleži drugega naglavnega greha! He, mlinar! Mlinar!"

„Že grem!" se je oglasil Zagorjan zunaj.

„Očka, kje imate pa Anko?" ga je vprašal Mataj, ko je tožljivi možek primotovilil k mizi.

„Večerjo kuha," je pokašljeval mlinar.

„Ali je vaše vino že na potočkih?" se je oglasil nezmerni berač.

„O, še ne!" se je trudno nasmehnil starec.

„Le vina sem, da bova boljše volje!" je kričal Hudopisk in postavljal svoj kozarec že precej trdo na mizo. „Najpametneje je, če človek spravi denar med ljudi. Oh, Matijče, danes je zame pustna nedelja!"

Zagorjan je odnesel prazna krožnika in šel zopet po vina.

„Le veseliva se, Matija, da nama nebopredolgčas!" je vikal Andraž. „Oj ti ljubi Matija, ti dobra duša, ki danes daješ za kapljico božjo, le tako stori, kakor sem ti svetoval, pa ti bo hodilo vse prav! Živel boš tako veselo kakor jazbec v turščici! Mlinarju pa se že toži, komaj še gleda dedec. Tiho! Je že tukaj!"

Mlinar-krčmar je postregel gostoma; sedel je k peči in krehal.

„Dobro vino je to, Matija!" je vpil berač. „Če pravim, da je vino dobro, ne veš, kaj to pomeni?"

„I, kaj naj pomeni?"

„Da mi ga še nalij hitro!"

„Nalivaj si le kar sam! Le kar po domače, Andraž! Bog ti ga blagoslovi in sveti Duh, da se ti ne bi zaletelo! In Bog daj, da bi kaj pomagalo, kar si mi nasvetoval!"

Berač je jel sam natakati obema in si pridno namakal okajeno grlo. Oba sta jela prihajati široke volje. Matija je sedel z naherenim klobukom za mizo in medlo gledal tovariša. Polagoma se je ovinil dodobra.

„Andraž, jaz pojdem tja!" je jecal. „Že veš, kam pojdem, Andraž!"

„Živio!" je zakrokal berač. „Ti si pa fant od fare! Mlinar je pa čudak. Noče piti. Kar spi kakor kralj Matjaž! Kako drnjoha in vleče dreto! He, očka!"

In Andraž je jel bunkati po mizi, za njim pa še Mataj.

„Kaj se usajata!" se je jezil mlinar s hripavim glasom. „Lejta, vidva sta kaj neumna!"

„Kaj?" je ugovarjal berač. „Toliko bokalov sem pomagal prazniti, pa bi še ne smel malo razbijati? Ne bodite no tako sitni, striček. Pit pojte!"

„Noči se že," je grohal mlinar. „Matija, požuri se, sicer ne prideš za dne domov!"

„Vaša ura prehaja!" se je protivil Mataj in iskal po telovniku.

„Veselimo se, saj imamo vsega dovolj!" je kričal Andraž, iztrkal osmojeno cedro in jo shranil v žep.

„Kaj se bomo koncljali — ti, gorjačar, pa kar molči!" se je razjaril starec in stopal proti pivcema. „Le spat! Oba!"

Mataj je moško izvlekel svoj robec, ga odvozlal in plačal. Berač je predlagal, da bi pila še šentjanževca, pa njegova ni obveljala.

„Pa ne, ga bomo pa pri Matijcu doma," se je tolažil. „On ima brinovčka dosti — kajneda, Matijče?"

Odhajaje iz mlina je Matija prevrnil koš, poveznjen ob zidu pri pragu, in ga postavljal z veliko težavo nazaj. Vtem je tiho prihitela Anka, potisnila beraču pisemce in nekaj okroglega v roko, želela obema možakoma lahko noč in smuknila nazaj v hišo.

Na Matajevini

„Oblačno je," je s težkim jezikom izgovarjal Matajev Matija, nerodno koracaje po prašni cesti ob potoku.

„Večerni oblaki so to," je kimal berač Andraž Hudopisk. „Oblaki so nebeška žolica!"

Mataj se je ustavil; popravljal si je suknjo, ogrnjeno preko rame, se obrnil in okorno lovil ravnovesje zdaj na prstih, zdaj na petah. Mežavo je gledal mlin; nad pisanim vrtom je belelo zidovje, rdela opeka, blesketalo steklo med odprtimi zelenimi oknicami: vse je bilo tako lično, čisto in snažno, kakor bi bilo narejeno šele danes.

„Čedna hiša, he he!" se je namuznil Mataj in kobalil za prosjakom. Metalo ga je po kolesnicah in kamenju v stran; včasi ga je zagnalo tudi s ceste na njivo ali vzare. Vendar je silil pogumno in vztrajno dalje za Hudopiskom, ki je tudi precej težko prestavljal noge, dasi je potoval brez nepotrebnih ovinkov in mu je bila zatorej pot lepša in krajša.

„Ali loviš metulje ali kaj?" je zbadal Andraž Mataja in ga posmehljivo motril s sivkljatimi očmi.

„Metuljčke, he he!" se je smejal Matija glupo. Držal se je zadovoljno na kih; vse se mu je zdelo tako praznično in veselo.

„Pazi, neroda, da se mi ne prekucneš v vodo!" ga je svaril prosjak nejevoljno. „Tamle je precej globok tolmun."

„Juhu-u!" je ukal Mataj. „Andražek, ljubi moj prijateljček, malo sem se opil, pa ne dosti. Ravno prav, he he! Meče me pa presneto, Andražek, dobra kapljica je mlinarčkova, Andražek! Dobra kapljica in močna tudi, da kaj zaleže, he he! Pa res, komaj ga nosim, komaj, kakor poln koš kamenja! No, nič ne de, Andražek, saj hodim pa le še po dveh, po človeško! Kajneda Andražek, kaj praviš? No, še ti kaj povej za kratek čas, he he!"

„Kdo bi si mislil, da si tak čemek in da ga zmoreš tako malo!" mu jo je zasolil Hudopisk. privoščil sem si ga, lahko rečem, najmanj dvakrat toliko kakor ti — pa me poglej, kako ga nosim lepo naravnost! Ti si pa mevža! Kar sram te bodi!"

„I, saj me je, pa nič ne pomaga," je jecljal Mataj. „Mevža pa nisem in nečem biti, jaz že nikoli ne! Nikar me no ne zaničuj, Andražek, lepo te prosim! Uganeš, kaj se mi zdi, ljubi bratec? Ne uganeš! No, ti povem pa jaz sam. Zdi se mi, da je danes nedelja, he he!"

Žarki že nevidnega solnca so zlatih in ožarjali nepremične dolge oblake, samevajoče na obledelem zapadnem nebu. Iz doline so rastle večerne sence, hlad je vel iz lesovja. Povsodi naokoli so peli čirički in njih glaski so zdaj zamirali, zdaj se zopet jačili v večernikovih valih. Grakaje je letela čez vodo jata zaspanih vran.

„Andražek, kako dolgo pa lahko ostaneš pri meni?" je prijazno vprašal Matajev Matija po kratkem molku.

„Dokler se ne naveličam," se je odrezal Hudopisk. Mislil si je pa na tihem: „Dokler ti ne poide brinovec!"

„Cel teden lahko povasuješ pri meni, Andražek, če te je volja!" ga je vabil. „Cel teden ali pa tudi dalje."

„Bomo že videli," je godrnjal berač. „Na pot glej, pred noge! Kaj zijaš va ne! Ali se nisi mogel prej nagledati moje lepote? Suknjo pa rajši obleci, da je ne izgubiš medpotoma!"

„Nočem, mi je prev oče. — Zakaj te ne bi gledal ? Ali nisva prijatelja? Ali ne hodiš z mano? Le čakaj, prav dobro se bova imela doma. In v ris pojdem tudi, v ris, juhu!"

„Pazi, da mi ne štrbunkneš v vodo, potlej boš pa imel ris, potlej! Bodi no pameten!"

„Nič se ne boj, Andraž! V ris pa moram! Ne bojim se devetindevetdeset peklenščakov, kaj pa samo enega! Tudi sto se jih ne bojim, primaruha, in še več. Metat se grem z vsakim, naj bo še tako rogat in kosmat! Ali nisem fant od fare? Ali me poslušaš, Andraž? Le poslušaj me! Ni ga takega hudirja, da se ga jaz, Matajev Matija, ne bi upal zagnati in malo povaljati po travici!"

„Posebno zdajle, ko krevljaš kakor zakovan konj!" se mu je smejal prosjak in ga vlekel za komolec od brega.

„Cesta je slaba, cesta ni za nič, veš, Andraž! Pa nič ne de. Le meni verjemi, da zmikastim najhujšega zlodeja, bodi hudnik, kakršen hoče. Juhu!"

Mahal je z rokama, nog pa kar ni čutil; lomatale so mu same. Zazdelo se mu je, da so tuje, izposojene, in zagrohotal se je na glas.

Klopotanje samotnega mlina se je izgubilo v daljavi. Pot ju je vodila navkreber skozi smrečje in borovje. Mir in tihota sta vladala v temnečem gozdu. Tuintam so plamteli skozi vejevje ordeli oblaki. Gozd je jel prepregati modrikast par; grmovje in skalovje se je pogrezalo v mrak, samo vrhove grčavih borov je ožarjal zlati bager poševnih žarkov. Polagoma je pojemala in ugašala poslednja svetloba.

Oba sta sopihala močno, pehaje se po strmesnici. Matajev Matija se je čestokrat opotaknil ob korenine in čudno odskočil v visoko praprot in vresje. Naposled sta prišla iz hoste zopet doli v ravan. Obledelo zahodno nebo je zopet omodrelo in v visoki sinjini je z zelenkastim svitom trepetala večernica. Izza hriba se je nanovo prikazal potok in na travnatem gričku sta zagledala borno kočo.

„Na Matajevini sva!" se je oddahnil Matija.

Morala sta čez potok. Brvi ni bilo tu nobene; na peskoviti plitvini je bilo položeno nekaj velikih kamenov, da je mogel potnik s suho nogo preko vode. Mataj si je sezul škornje in klamoteril dalje. Bosi Hudopisk pa si je zavihal hlače do nad kolen, se opiral na palico in bredel potok. Bil je že na drugem bregu, ko se je Matija spotaknil in čofnil v vodo.

„Andražek, počakaj no malo!" je zaklical, sede na sredi potoka, in molil svoje mokre škornje in suknjo kvišku. „Saj se ti ne mudi tako, he he! Reši me nagle smrti!"

„Kaj to!" se je jezil Hudopisk. „Ali ti nisem trobil, da pazi! Pa vse zastonj! Ali hočeš zdaj na dobro vino piti slabo vodo? Da bi te! Vstani no!"

„Ko ne morem sam! Kam naj pa denem kamižolico in škorenjčke? Pomagaj mi!"

Hudopisk je stopil po kamenih k njemu in ga prijel za laket; toda Mataj se ni ganil, kakor bi bil prikovan, dasi je berač vlekel, kar je mogel.

„Težak si kakor zemlja!" je stokal Hudopisk in se upiral ob gorjačo. „Da more biti človek tako neroden!"

„Nisem tako lahek ne," je potrjeval Mataj in zdajci potegnil še Andraža k sebi na mokro.

„Bes te plentaj!" se je razjaril berač dodobra. „O ti pokora, neroda in rogovila! Saj sem si precej mislil, da bo kaj takega!"

„Nikar se no ne jezi, Andražek, saj sva doma!" ga je miril Mataj. „V vodki sediva, na hladnem, he he! Kaj pa je potle! Znotraj sva mokra, bodiva še zunaj! Kaj ni res, he he? Zato naju ne bo konec!"

„Tebe že ne bom nikdar več vlekel iz nobene vode!" se je veril srditi berač. „Nikdar več, tako gotovo ne, kakor si ti danes pošteno pijan! Izpusti mojo roko, da vstanem vsaj jaz!"

„Počakaj še malo in ne bodi tako siten kakor dedec mlinar!" ga je pogovarjal Mataj. „Dobro je, če se ohladiva obadva. Človek mora včasi skrbeti za zdravje svojega telesa, četudi je trden in močan. Kopal se nisem že od lanskih pasjih dni."

Izpustil je Hudopiskovo roko, se skobacal na koleni in komaril po vseh štirih na suho. Ob rakiti se je postavil na noge, izlil vodo iz škornjev, ožel kamižolo in krenil po stezici, zarasli s travo, proti bajti.

Lunini žarki so obsevali Matajev dom na zelenem umolu. Lesena koča, na dveh straneh podprta s koloma, je stala kakor bolan starček na berglah. Prvi drog je držal dobro, drugi je pa že odnehal nekoliko; zato se je bila nagnila kajža in žalostno čepela postrani. Na strehi, pokriti z gnilo slamo, je bil Mataj zamašil nakatero luknjo z desko ali mahom; ponekod pa so gledale gole krovnice izpod slame in tupatam je sililo sleme na zrak. Mala, nizka okna so kazala zamazano, oprašeno steklo, koder ga ni razbil veter ali sovražen kamen. Največje take praznine je Mataj zadelal s papirjem, manjših razpoklin pa ni zacelil nič, toda ne morebiti iz ljubezni do koristne ventilacije, temveč zgolj iz lene malomarnosti. Na levi pred hlevom je tičal kup gnoja, na desni pa nepreskočna luža. Za polomljenim plotom se je v sencah skrival vrt s krivenčastim drevjem.

Matajev Matija je odprl škripava vrata v lesenih tečajih. Stopila sta v temno vežo. Matija se je pritipal do police in iskal po njej, da bi ukresal luč. Z jeklenim talebom svojega žepnega noža je tolkel po kresilnem kamenu, ujel iskro na gobo in jo vihtel v zraku. Od netila se je dvigal tenak dim in zadišalo je po smodu. Pritisnil je trsko na tlečo gobo, pihal, da je jel goreti les in prižgal lojenko v okapanem svečniku.

„Kaj ti je treba svetiti!" je mrmral Hudopisk in se oziral po okajeni veži. Na klopici je videl vedrico vode in korec, na ognjišču nekaj sajastih loncev, skled in počen vrč ob kupčku pepela. Pri zidu se je sesedla napol prazna vreča moke, nad njo je visel venec čebule. Zraven tnala z vsekano sekiro so ležali na tleh stari čevlji, kladivo, brezova metla in zarjavela veriga.

Mataj je šel tiho v stanico, Hudopisk pa je truden krevsal za njim. V zatohli, nizki sobici je dišalo po plesnobi in zabrnel je roj zdramljenih muh. Mataj jih je prišteval poleg svoje krave, svojih kokoši in pajkov domačim živalim. Ob levi steni je bila oguljena klop, črvojedna miza in prevrnjen stol, na desni pa uležana postelja blizu široke peči. Ob njej na drugi klopi se je valjal kup obleke in perila, rešeto, nož in lesena žlica. Vilic Mataj ni imel nobenih in jih menda tudi ni pogrešal. Med okencema nasproti vrat se je šopirila velika hrastova skrinja z obledelimi rožami in srci, nanjo pa se je naslanjal debel, rdeč dežnik, s širokim jermenom zvezan nad ošabnim trebuhom. Na stenah ni bilo nobenih podob; okrašene so bile, kakor tudi strop, z obilnimi pajčinami. Le nad posteljo je visela slika Matijevega patrona pod lesenim razpelcem in starim molkom z debelimi, utipanimi jagodami.

„Ves sem moker," je tožil Hudopisk in se silil kašljati. „Še prehladim se!" je dodal in sedel k peti.

„Nič ne maraj, Andraž, prinesem ti brinovčka, ta te pogreje!" ga je tolažil Mataj, ki ga je nekoliko iztreznila kopel v potoku. „Le sleci se, ožmem ti tvojo in svojo obleko, da se čez noč posuši v veži."

„Spal bom pa kar tukajle na klopi, Matijček!" je golčal berač nekoliko prijazneje, ko je slišal besedo o pijači. „Malo zglavja pa malo odeje, pa bo! Kajne, da nisem siten?"

„Saj res nisi," mu je odvrnil Mataj in izvlekel iz omare veliko opleteno steklenico.

„Zdaj ga pa le pokusi! Malo mrzle kaše imam še od kosila, če je hočeš?"

„O, le sam jej!" je odklanjal Hudopisk prijazno ponudbo in zadovoljno pestoval težko posodo. „Jaz ga pa malo srknem ... samo zavoljo preljubega zdravja. Potle jo pomaknem pa kar spat."

Matajev Matija si je za mizo postregel z opoldanskimi ostanki. Počasi, skoro slovesno, je z leseno žlico zajemal velikanske zalogaje iz oškrabane sklede; naposled pa jo je vzdignil z obema rokama k ustom in jo polizal slastno dočista.

„Lej, Andraž, jaz se pa prav nič ne bojim za svoje zdravje," je povzel, ko se je navečerjal. „Tak sem pa, da ... Anka, le veseli se, pravega korenjaka dobiš za moža!"

„Le pazi, ljubi Matijče, pazi, da ne zamudiš prave urice pri dekletu!" ga je prijateljsko opominjal berač, ki je v tem pridno skrbel za preljubo zdravje. „To ni kar tako! Meni se prav zdi, da prideš prepozno, prepozno! Zakaj ji pa nisi zinil že danes kakšne bolj ... bolj tečne? Kaj?"

„I, saj sem hotel! Pa je zlomek pricitral dedca starega!"

„Pa bi bil prej zasadil pravo besedo, Matijče, prej!" „Prej pa nisem mogel," se je izgovarjal Mataj, utrinjaje brlečo svečo. „Saj sicer imam še nekaj jezika, ali, kadar stoji dečla pred mano, takrat sem pa ves drugačen! Tako sem zmešan in ves neroden, da kar ne morem najti prave besede. In če jo najdem, mi pa spak neče iz ust. In obliva me pot, kakor bi vlekel težko bruno sam sebi z jezika!"

„Pa je res čudno, da je nekateri mladenič tako uvezan in lesen vpričo mladega dekleta," je pripomnil berač z modro nagubančenim čelom. „Kar boji se je. Saj stare babe se ne bi!"

Slekla sta se. Hudopisk je dobil nekaj perila in Matajevo odejo na klop in si postlal sam. Matija je nesel mokro obleko v vežo, svoj robec z denarjem in uro pa si je dejal pod zglavje, upihnil svečo, zlezel v posteljo, se odel z razdrapano rjuho in prespal vso noč na enem ušesu.

Proti jutru se mu je sanjalo nekaj prav lepega.

Čepel je na lopatah jako velikega mlinskega kolesa, vrtečega se vodoravno nizko nad cvetočo livado. Na sredi kolesa, v zlati megli, pa je sedela lepa Anka in pela čudovito sladko pesem. On jo je zvesto poslušal in se vozil venomer okoli nje.

„Kdo bi si mislil, da znaš tako ganljivo peti!" jo je pohvalil, ko je utihnila.

„Pa še ti zakroži katero ali zažvižgaj, Matija!" ga je prosila in ga pogledala tako ljubo, kakor še nikdar ne.

Matajev Matija se je odkašljal in poizkušal, da bi tudi on prav milo povzemal glas, pojoč:

Če hočeš moja biti,
te vzamem to jesen.

Iz grla pa mu je prihajalo samo neblagoglasno stokanje in tako hripavo grohanje, da se je čudil sam sebi. Toda Anka mu ni očitala ničesar, celo smejala se mu je prijazno in se zibala v bokih. Bližalo se mu je njeno lice, nežno zardelo kakor divje rože cvet; za dosegljaj blizu je videl njene oči, poredne, vesele, sladke. Iztegnil je roke, da bi jo prijel za roko, pa se ni mogel ganiti, kakor bi bil ves prevezan s trdno zavozlanimi konopci.

„Tako te imam rad, Anka," ji je zagotavljal, „da bi te nesel štuporamo na Triglav, pa še nazaj!"

„Verjamem, Matija," se je odzvala veselo. „Toda veš kaj? Rajši pojdi v ris po denar, potle pa v belo Ljubljano, če me imaš res kaj rad, in kupi mi tam židano ruto, kakršne nima nobena druga tod okoli!"

„Pa grem!" ji je obetal moško. „Kupim ti najlepšo ruto in se nekoliko ustavim pri sestri Špeli, ki je omožena v Ljubljani. Rad te imam pa tako, da ti ne morem povedati. Tebe vzamem za ženo, pa nobene druge, ni res? Le še malo me počakaj, zasnubim te v kratkem! Ali boš srečna z mano! Boš videla, he he, kaj se to pravi! Ali nisem čeden mladenič in krotak in prijazen? Z lučjo bi si morala iskati boljšega ženina po devetih farah! Le verjemi mi, prava ljubezen se je oprijela mojega srca!"

„Beži no, ne bodi tak!" mu je odvrnila in povesila krasne oči. „Ne govori tako! To je greh!"

„Sram jo je," si je mislil, „pa saj je mene tudi." Potem pa je nadaljeval naglas: „Ne zameri mi mojih besedi, Anka! Prav povšeči mi je, da si tako sramežljiva dečla. Pa ne bom več govoril o tem. V Ljubljano doli pojdem pa precej, čeprav nisem bil še svoje žive dni tam. Pa saj imam ondi sestro Špeluzo. Od samega veselja se bo jokala, ko bo videla svojega brata po tolikem času!"

Zdajci se je izpremenilo mlinsko kolo v ogromen svatbeni kolač. Matajev Matija ga je načel s svojim pipcem in ga ponudil velik kos Anki. Toda komaj ga je pokusil tudi sam, pa se mu je hudo zaletelo in zbudil se je iz prijetnih sanj.

Na moč mu je bilo žal, da se mu je razblinil čaroviti privid tako naglo v prazen nič. Zastonj je poizkušal prisilili nadaljevanje prelepe zabave; zastonj je mežal in si venomer utvarjal, da se suče okoli Anke.

Glasno petje telebanovskih petelinov ga je zdramilo popolnoma. Skozi razbito okence je videl, da je že velik dan. Zazehalo se mu je široko. Vzdignil se je, sedel, razpel roke nad glavo in jih pretegnil, potresel velike pesti in stresel razkuštrano, rušo glavo.

„Kaj tako lepega se mi ni sanjalo še nikdar!" je mrmral in si mel oči.

„Kaj godrnjaš?" se je oglasil Hudopisk na klopi. „Godrnjati bi moral le jaz, ker si tako grdo kalil nočni mir!"

„Jaz?" se je čudil Mataj.

„Smrčal si, kakor bi žagal skalo!" se je pritoževal berač. „Zbudil si me vsak čas, smrčulj!"

„I, pa bi me bil malo potresel in me opomnil: Matija, ne smrči no tako, da bom mogel spati!"

„Saj sem te dovolj mikastil za ramo, pomagalo pa ni nič!" se je jezil Hudopisk.

„Ponehal si vselej le za malo časa, potle si pa vlekel dreto le še huje. Slabo sem spal pri tebi, slabo!"

„Ne zameri mi moje nerodnosti, Andraž, saj nisem smrčal nalašč. Sicer spim čisto tiho in pohlevno kakor maček."

„Saj bi bil šel vunkaj na svisli in se zaril v listje ali seno, pa sem se bal, da se ne nabodem na kakšne vile in da mi ne pade pol tvoje vegaste strehe na glavo. In malo preveč sem likofal včeraj. Boli me betica!"

„Mene pa nič, Andraž!" se je pohvalil Matajev Matija, že v coklah.

„Ti nisi pil toliko."

„Veš kaj? Stopi doli k potoku in pomoči glavo v vodo, pa ti odleže. Jaz pa pomolzem Dimko in zavrem mleko."

„Le srečno kuhaj, Matijec, jaz si pojdem pa res hladit bučo. Kje pa so moje cape?"

Mataj je odropotal s svojimi coklami v vežo in obema prinesel posušeno obleko.

Napravila sta se in Hudopisk se je šel zdravit. Vrnil se je kmalu, ves zaripel v glavo; brisal se je v rjuho, godrnjal in vzdihoval.

Po zajtrku je vzel Hudopisk svoj slamnik, palico pa malho in se obrnil k Mataju: „Zdaj moram v Zaplano, potle pa po leskovke in mačjo kost, Matijec! Adijo!"

„Pa ne da bi mi jo popihal, Andraž!" se je zbal Matajev Matija, ki je dvomljivo gledal prosjaka.

„Nič se ne boj, prav gotovo se vrnem popoldne!" je obljubil Hudopisk, že na pragu; mahnil mu je z roko in odšel svojim potem.

Ris

Matajev Matija je ob podboju gledal za beračevim slamnikom, ki se je zdajinzdaj še pokazal izza jelšja in rakitovja vzdolž potoka.

Nad tiho dolinico je lesketalo jasno junijsko jutro. Mirno, svečano so stražile visoke hoje in smreke bližnjega gozda divje razpokane pečine in sivotne skaline v dolgih ranih sencah. Naokoli so zeleneli smaragdni holmi, tuintam okriti s temnim lesovjem; za njimi so sinjevale strmovite gore v prenežnem hlapu pod ponosnim zaklonom ledenih orjakov.

Počasi se je majal Matija proti svojemu vrtu. Lesena ograja, nagnita, trohla, ulomljena, je na več krajih žalostno čepela po strani. Pod jablanami in hruškami, opreženimi z lišajem in mahom, sta se šopirila robida in glogje. Osat in kopriva, divja kamilica in pasje mleko, smolika in metalka, gadovec in odolin, podponec in mlečki, čemerika in stoklasa — sama glota, trava in plevel so bohotno rasli po gredicah in potih in dušili nekaj obupanih zeljnatih glavic in nekaj klavrnega fižola.

„Plevela je malo preveč!" je umoval Matija. „Pa kaj pomaga, če ga izrujem, ga zraste v kratkem še več. Zdaj pa grem Dimko past."

Coklal je k bornemu hlevu, odrinil vrata brez kljuke, nagnil oglato glavo in stopil k svoji kravici. Črnordeča buša je bila majhna, slabotna, navidezno skromna in pohlevna — toda Telebanovci so trdili, da je ni tako poredne, razuzdane krave nikjer na vsem božjem svetu ne, kakor je Matajeva šavra. Zlasti urnogolke Telebanovke so rade polagale Dimki vsa grda svojstva goveja na suha rebra; oponašale so ji, da je požrešna, jalova, potuhnjena, lahkomiselna, divja, hudobna, bodljiva, bezljava. Opravljale so jo, da je zanikarna kakor za molžo, tako za vprego in mesarja. Čim bolj pa so sosedje črnili njegovo gavro, tem rajši jo je imel Mataj. Večkrat se je moško potegnil za čast obrekovane govedine — pa so se mu le smejali in natolcevali kravišče še huje.

Dimka je pozdravila svojega gospodarja z zamolklim mukanjem.

„Dobro jutro, Dimka!" ji je odzdravil prijazno in jo počohal med zakrivljenima kratkima rogovoma. „Ali si že tudi pokoncu? Pridna, Dimka! Pa pojdi malo z mano vunkaj, da ti ne bo dolgčas na samem!"

Odvozlal ji je debeli konopec in jo gnal pred kočo na grič. Vrv si je omotal okoli levice, legel v travo in zrl doli v vasico.

Mirno in tiho je samovalo Telebanovo, kakor bi bilo vse pomrlo tam doli. Le včasi se je oglasil petelin, so zakokodakale kokoši. Lesene bajte, krite z orjavelo slamo, postavljene križkraž ob potoku, so radovedno gledale iz zelenja v mladi dan, kakor bi pričakovale, da dožive po tolikih letih vendar že enkrat kaj novega.

Vaščani so bili odšli na delo. Po polju, po oranicah, med kozelci se je tupatam zasvetila bela srajca. Daleč z doma Telebanovci niso hodili radi. Nerodna, tegotna pot je vodila iz tega zapuščenega zahribja. Po leta in leta ni bilo semkaj nobenega tujca, nobenega hribolazca, nobenega kolesarja, niti kakega krošnjarja. Vsako leto nekajkrat so gnali Telebanovci svojo živino na sejem v oddaljeno Zaplano; tja so hodili tudi v cerkev in si nakupovali vsega potrebnega, česar jima nista mogli dati njiva in hosta. O življenju in novodobnem napredku modernega sveta niso imeli nepokvarjeni hribovci niti najmanjšega pojma. Životarili in kmetovali so v svojem gorskem zakotju prav tako kakor njih dedi in pradedi. Čudovito trmoglavo so se podpirali v prastari zabitosti in pazili strogo, da se ne bi kdo izmed njih vendarle kod nalezel sumnih novotarij, ki so včasi kaj slišali o njih in ki so se jim zdele samo lažnive pravljice in bajke iz devete dežele. Kakor časnike tako so zaničevali tudi poučne knjige Družbe sv. Mohorja. Pratika jim je bila edini vir vse modrosti in učenosti.

Matajev Matija je ležal na tleh, se upiral ob komolca in mežikal v solncu. Dimka se je mirno pasla, včasi topo pogledala svojega gospodarja, močno zasopla in zopet mulila rosno travo. V hosti so prepevali kosi in se oglašale kukavice. Mataj se je leno iztegoval po zemlji in ni mislil ničesar.

Nekaj časa se je Dimka dostojno vedla na paši. Hkrati pa je privzdignila glavo, sukala oči, zasopihala in poskočila v stran. Konopec se je odvil z Matijeve roke in krava je s povzdignjenim repom zbezljala po trati proti vasi.

„Počakaj, Dimka, stoj, Dimka!" je kričal Mataj in se skobacal na noge. „Nikar mi ne sili doli v vas, koder so sami tvoji sovražniki! Nazaj, Dimka!"

Ali svojeglavna Dimka ni marala za te dobrohotne opomine. On je skočil za njo, toda na sredi griča se je spotaknil ob kamen in težko telebnil na tla.

Begunka je bila kmalu v vasi. Pred bajto obvdovele Kobacajeve Mice so bila vrtna vratca odprta in predrzna buša je smelo lomastila na tuj svet. Kobacajeva Mica, vsa mrtva na salato berivko, jo je negovala malone na vseh gredicah. Pa tudi Dimki je bila jako po godu; slastno in hlastno jo je začela hrustati s pravo kravjo požrešnostjo. Vendar se ni gostila dolgo. Mica Kobacajka, drobna, krivogleda ženica z zakrivljenim nosom, s širokimi, tankimi ustnami in z ostnatim obradkom, je kmalu uzrla kosmato grešnico.

„Matajeva šavra, oh, oh!" je kriknila, se prijela z obema rokama za pisano, pikasto ruto, zavozlano na tilniku in se podvizala na vrtec. „Le čakaj, mrha zanikarna, nemarna! Mi ne greš? Jaz ti jih že dam, jaz. Oh, moja berivka, moja berivka!"

Izruvala je medpotoma dolgo fižolovko iz rjave prsti, da bi kaznovala bušo. Zdajci je prisopihal tudi Matajev Matija na kraj nesreče in proseče povzdignil svoj glas:

„Stoj, Mica Kobacajka! Kaj hočeš moji Dimki?"

Srdita vdova pa je cvilila ven dušek: „Moje berivke se je lotila nesramna pritepenka! Ubijem ti jo!"

„Oh, Mica Kobacajka, prizanesi moji Dimki! Dimka, reva, včasi tudi rada sne kaj dobrega! Ne zameri ji!"

Hudi Mici pa te in take mile prošnje niso segle do srca. Ko je Dimka uganila sovražne namene razjarjene žene, je iznova vzdignila rep in jo ubrala prav mimo svojega zagovornika z nevarnega kraja. Mica pa, vsa rdeča od prehude jezice, je naskočila kravjega variha. Kakor srednjeveški vitez svoj meč, tako je ona oberoč zavihtela svojo prekljo. Da bi otel svojo preljubo uro preteče nevarnosti, se je Mataj okrenil in ujel Kobacajkin buzdovan s svojo široko roko. In dočim se je ona penila od jeze in poizkušala, da bi mu izvila bat, jo je on miril in tolažil, rekoč:

„Ne bodi no taka, Mica! Nikar se ne jezi, no! Odpusti moji kravi in meni, obema! In spusti fižolovko! Kaj pa, ljuba Mica, če bi ti bile berivko izpodjedle miši, ali če bi jo bile obrale gosenice ali razkavsali vrabci ali pobila toča? Zdaj je že, kar je, kajneda, Mica? Usmiljena bodi, dobrega srca in dobre volje, da te bo Bog vesel, Mica! In zakaj, Mica, tako naj te vprašam, zakaj nisi zaprla vrat?"

To ponižno vprašanje je še bolj podpihnilo in podnetilo plamen Kobacajkine ihte. Izprva jo je kar dejalo ob besedo; v kratkem pa se je zatogotila z ubitim glasom:

„Zakaj pa ti nisi bolje pazil svoje šavre, zavaljuh leni, ki si bolj neumen kakor tvoje živinče! Oh, moja salata! Komaj sam sebi je more privoščiti človek, pa bi jo lizkarila krava?"

„Spusti fižolovko!" je prosil Matajev Matija. „Slišiš, Mica? Še zlomiš jo — že poka! Potle bo škoda še večja. Miruj! Bodiva spet prijatelja!"

„Molči in drugič bolje čuvaj mrho kravjo! Kolikokrat ti je že zbezljala!"

„I, saj bi ti tudi, Mica, če bi bila Dimka. Krave so že take, kaj hočemo. Vsaka krava rada malo pobezlja, če je zdrava. Če pa ni zdrava, se pa klavrno drži in se ne zmeni za nič in ne zbezlja za živega vraga! Moja Dimka je zdrava; zato zbezlja, kadar le more!"

„Kaj mi čenčaš tukaj!" je hrepela Kobacajka. „Tvoja razuzdana krava utegne pohujšati še druge, da bodo silile na vrtove. Pa jo še zagovarjaš, ti osel! Fej! Sram te bodi!"

Ko je Mataj uvidel, da ne zaleže nobena lepa beseda nič, ni več čakal in ni rekel več ne bev, ne mev, ampak je tiho iztegnil svoja krivuljasta kolena in ubežal za Dimko. Jezava Mica mu je žugala s svojim bojnim batom in razgrajala za njim s prijaznim sodelovanjem glasnih Telebanovčkov in Telebanovčic, ki so doma platno prodajali in se izza plotov in oglov pačili dolginu.

Mataj je došel kravo, ko se je mirno napajala ob potoku.

„Dimka, to pravzaprav ni bilo lepo!" jo je grajal in zagrabil za konop. „Tega ne smeš več! Tepen bi bil kmalu zavoljo tebe, veš? Le doma se pasi, doma, in todle okoli malo poskakaj zavoljo preljubega zdravja, tujo berivko pa pusti pri miru! Uživaj jo Mica Kobacajka sama, Bog ji jo blagoslovi stokrat!"

Gnal je kravo na svoj griček, jo privezal ob češnjo, sam pa sedel pod senčnat oreh na klop, kjer so njegov oče svoje dni baje tako uspešno goljufali sitne komarje.

„Da ji le ne bi škodovala jeza, Kobacajki!" si je mislil. „Huda je pa, huda, da! Dobra bi bila za na vojsko! Ugnala bi vse sovražnike v kozji rog s svojo fižolovko, celo pesoglavce, če jih je res kaj na svetu, he he!"

Dimka se je mirno pasla okoli drevesa, Mataj pa se je domislil berača in risa. Dolgo je premleval to kočljivo stvar in preudarjal, ali bi šel hudobca klicat ali bi se rajši potuhnil.

„Kaj pa ti praviš, prijateljica?" je vprašal, napornega razglabljanja sit, naposled Dimko. „Ali naj grem v ris ali ne?"

Dimki je nagajala nadležna, debela muha okoli oči in ušes, zato je stresla svojo glavo.

„Odkimala mi je!" se je obradoval in si oddahnil globoko. „Prav imaš, ljuba moja! Kaj bi hodil dražit nevarnega peklenščaka! Še Bog, da pusti zlomek mene lepo pri miru, he he! Ne pojdem v ris, ne! Saj mi ni treba hoditi! Rekel sem le Hudopisku, da pojdem, pa nikomur drugemu. Dobro. Se pa skrijem špehomalhu, da me ne najde, ko se vrne. Potle naj me pa le išče in išče bernjavs, kolikor hoče. He he, ne izvoha me, in če se postavi na glavo! Pa pojdi on sam v ris! V Ljubljano pa že grem, v Ljubljano, da kupim Zagorjanovi Anki prav lepo pisano ruto. Tako storim, pa bo, he he!"

Odvezal je kravico in jo odgnal v kravjak. V veži si je nacepil trsak, zakuril in si skuhal ajdovih žgancev; prinesel si je še latvico kiselega mleka in kosil hitreje nego navadno.

„Zdaj me pa le išči, ljubi Andraž!" je zamrmral z lokavim nasmehom in zaklenil vrata. Dejal si je otep slame pod posteljo, zlezel pod njo in se stisnil k zidu. Bosi nogi je previdno pritegnil k životu, da se ne bi videli izpod skrivališča.

„Morebiti pa malharja še ne bo!" je ugibal. „Bog daj, da bi pozabil, ali da bi se zamudil v kakšni krčmi ali kodersibodi!"

Po stanici so brnele neštevilne muhe. Vedno rahleje in nerazločneje mu je prihajala njih godba na uho in kmalu je prav sladko zaspal pod posteljo.

Popoldansko solnce se je bližalo zapadnim goram, ko se je pod Matajevino pokazala Andraža Hudopiska mala postava. Počasi jo je mahal proti bajti in se začudil, ko je našel vrata zaklenjena. Že mu je bila na jeziku zarobljena kletvica — kar je zvito zamežikal s sivkljatimi očmi: iz bajte je zaslišal krepko zdravo smrčanje. Pogledal je skozi ubito steklo in takoj zagledal veliko, golo nogo, molečo izpod postelje. Speči Mataj jo je bil nevedoma iztegnil izpod zavetja.

„Aha, premislil si je in se skril, strahopetec!" je uganil Andraž in zaklical na glas:

„Matija, odpri!"

Nič se ni ganilo notri.

Prosjak je porinil svojo gorjačo skozi okence in jel bunkati po posteljnih deskah.

„Le razbijaj, he he, dokler se ne naveličaš!" si je mislil Mataj. Namuznil se je zadovoljno in ležal nepremično.

„Matija, odkleni no!" je kričal berač. „Kaj se valjaš o belem dnevi pod posteljo! Mar misliš, da ne vem, kje tičiš!"

„I, kako zlomka pa vendar veš, kod sem?" je bleknil Mataj osupel.

„Izdalo te je tvoje smrčanje pa tvoja leva noga, ki ti še zdaj moli izpod postelje ... če je pa desna, je pa tudi vseeno! Ka pa vendar misliš, da se igraš, že tak star dedec, skrivalice?"

„Saj se ne!" je hitel Mataj in pomolil svojo kotasto, "rdečelaso glavo na svetlo. „Veš, pod posteljo je hladneje, pa tudi ni toliko muh; zato sem legel semkaj malo počivat."

„Aha, aha, že prav. Le odpri!"

Ves prašan in pajčinast se je skobacal Mataj iz skrivališča in hitel odklepat. Šla sta v sobico.

„No, tukaj sem spet," se je hudomušno smehljal Andraž. „Lej, prinesel sem ti mačjo kost in leskovke, kakršnih ti bo treba nocoj."

„Hm, ničesar mi ne bo treba," je odvrnil Mataj z veliko muko in umikal pogled.

„Kaj?" je vzkliknil berač nejevoljno in vrgel svoj velikanski slamnik po mizi.

„Ne maram v ris," je s kiselim obrazom ponavljal Mataj in se v zadregi prijel za debeli nos.

„Ne maraš!" je vzkipel Andraž. Pogledaval ga je pisano in jezno trkal s palico ob tla. „Kaj česnjaš! Snoči si obetal, da pojdeš, danes pa naenkrat, da ne! To je pa vendar več kakor čudno! Besedo hočeš snesti — sram te bodi! Ali si mož ali nisi? Kaj? Ali se bojiš? Močan si kot topničarski konj, pa si tak zajec? Mene poglej, mene, kakšna suša sem revna, pa se nisem nič bal hudiča! Ne bodi no taka baba babasta!"

Hudopisk je sedel na klop, si otiral potno čelo in odganjal muhe; Mataj je stal pred njim kakor karan učenec pred učiteljem.

„Oh, Matija, ne bodi no tako prebito neumen, lepo te prosim!" mu je prigovarjal Andraž prijazneje. „Sam sebi ne privoščiš dobrote! Kako le moreš biti tak svojeglavec? Ali sem ti zastonj govoril včeraj vse popoldne v mlinu, da sem si skoraj izrabil jezik? Ali sem zastonj capal danes tako daleč po kost in šibe. Mar me hočeš imeti za norca? Bodi no pameten! Zdaj mi daj pa kaj mokrega, Matija, strašno sem žejen. In vun pojdiva, tukaj je preveč muh."

Poparjeni Mataj je vzel brinovec iz skrinje in šla sta sedet na klop pod košati oreh. Hudopisk si je takoj postregel z žganjem.

Okrogli oblački s svetlimi robovi so stali skoraj nepremično na sinjem nebu. Rahla sapa je razganjala vročino; suhi zrak je zaplavljala sveža vonjava gozdne smole. Jata divjih golobov se je vzdignila z njive, se zasukala in odletela proti hosti. Kroginkrog so godli neutrudni čirički. Kraj koče so ogrebale kokoši prhko pest in se kopale v pesku in sipini odluščenega klaka. Krasan dan je svetil nad tihimi gozdi; sence so se širile proti izhodu in v krotkejšem sijaju so sevala žitna polja in livade.

„Na, pij tudi ti, Matijec!" mu je ponudil Hudopisk steklenico, kakor bi bil on gospodar in Mataj gost. „Le privošči si ga! Le še!"

„Matija, ali mi kaj zaupaš ali nič?" je nadaljeval Andraž, ko sta se okrepčala oba.

„Seveda ti zaupam."

„Ali moreš reči, da sem ti želel kdaj kaj slabega?"

„Kako neki!"

„Ali nisva prijatelja?"

„I, kajpada!"

„No vidiš! Le pameten bodi, Matijec, in potegni ga še! — Tako. To ti da korajže in ti povzdigne srce, ki ti je padlo v cokle."

Odkar Mataj ni bil več sam, se mu je vračal pogum in duh podjetnosti. Povedal je beraču, kaj se mu je sanjalo.

„Lej, lej, celo Anka te prosi, da bi šel v ris!" je poprijel Andraž iznova. „Le kar pojdi in nič se ne boj, saj ti hudoba ne sme in ne more do živega! In ne vidi te nihče! Telebanovci bodo vsi smrčali doma, vem da, vso noč. Potem tudi laglje potuješ v Ljubljano, ko boš imel denarja več kakor češnjevih pešak! Jaz ti bom pa vtem stražil dom in brinovček."

Mataju se je nakremžil obraz in kihnil je mož trikrat zaporedoma.

„Vidiš, Matija, vidiš, kihaš tudi, to je kaj dobro znamenje!" ga je sokolil berač in tlačil tobak v cedro. „Le pij, že narediva, da bo prav!"

Andraževe izpodbudne besede, zlasti pa požirki iz steklenice so nagnili Mataja, da se je razvnel in zaveril: „V ris pojdem, Andražek, če vse ne vem kaj! Nikar ne misli, ljubi moj, da me je strah hudiča! Nobenega se ne bojim, in naj se jih pridrevi devetindevetdeset kosmatih! Ali si me slišal Andražek? Ampak ... molek pa le vzamem s sabo in podobo svojega patrona tudi, he he!"

„Tako je prav," ga je pohvalil Hudopisk in si prižgal pipico. „Primaruha, če ti ne bi šel, bi jaz raznesel tvojo strahopetnost naokoli po vseh vaseh, da bi se ti smejali še otroci in s prstom kazali za tabo in vpili: To je tisti Matajev Matija, ki se je bahal, da pojde hudiča klicat v ris, pa se je skujal, bojazljivec, pa ostal doma pa se zaklenil pa zlezel pod posteljo, fej!"

„Tega mi pa še nisi povedal, prijatelj, kako naj pokličem vraga v ris."

„To pač ni težko", ga je bodril malhar. Izpod kamižole je izvlekel drobno knjižico z zamazanimi, ogoljenimi listi, ki so bili popisani z velikanskimi črkami. Držal se je resno in učeno in razodel: „To so Črne bukve!"

„Črne bukve!" je ponavljal Mataj prespoštljivo.

„Dobil sem jih pri soldatih od bivšega črnošolca," je povzel berač, si položil bukvice na kolena in listkal z važnim obrazom po njih, dokler ni našel pravega mesta. „Aha, tukaj je. Poslušaj, Matija! Takole privabiš hudiča: Jaz, Matajev Matija s Telebanovega, rotim tebe, Zerzerelus Athanatos plus tetragrammaton, in te zaklinjam, prikaži se, peklenska furija Zerzerelus, brez vsega hrupa in brez škode mojemu telesu in moji duši!"

Počasi je zlogoval Hudopisk te oblastne, visoko-doneče besede. Cedra mu je ugasnila; dejal jo je poleg sebe na klop in črkoval dalje: „Obvari me, o Bog! Pomagajte mi, o Abraham, Izak, Jakob, sveti Bernard in sveti Krištof!"

„Ali mojega patrona ni vmes?" je žalostno opazil Mataj.

„Ni ga, ne."

„Jej — ampak to je predolgo," je potožil Mataj. „Tistega o Srbelesu se ne naučim vse žive dni nikoli."

„Nič za to," ga je tolažil učeni berač, skrbno shranil dragocene Črne bukve in si zopet zapalil ugasli tobak. „Pa samo zažvižgaj na prste in ukazi:

Pridi sem, peklenski duh
pa prinesi zlatih muli!

Tudi na te besede mora priti povabljeni hudič, mu ne pomaga nič."

„Juhu!" je ukal Mataj. „To pa že opravim, že! Pijva, Andražek!"

„Na tvoje zdravje in tvojo srečo, Matija!" mu je napil berač, nastavil steklenico kakor trobento na usta in jo ponudil potem tudi Mataju.

„Andraž, koliko pa naj zahtevam od hudobca? Culo cekinov ne bi bilo preveč, he he, kaj meniš?"

„Hudič ti mora dati, kolikor zahtevaš od njega, saj ne gre iz njegovega žepa! Hudir ve za vse zakopane zaklade! Lahko njemu vzame tam, koder se mu pač ljubi. Kar koš vzemi s sabo! Boš že nosil, saj si močan!"

„Saj res, koš vzamem s sabo. Pa je iz leševih viter, ali bo držal?"

„Z rjuho ga ogrni znotraj, da ne iztreseš lepih cekinov po gozdu!"

„Juhu! Ali bom vesel, ko dobom toliko denarja! Kar precej si dam zidati novo hišo, še večjo, kakršna je mlinarjeva. Na strehi bo lepa, rdeča opeka, nobenih desak, nobene slame! Pa velik hlev bom imel, poln plemenite govedine. In sveta si nakupim tod naokoli, kolikor mi ga bodo hoteli sosedje prodati, buzarona, kaj?"

Andraž mu je molče prikimal in vlekel gost dim iz vivčka.

„Konja si kupim dva, belca, pa že taka, veš, da ju bo veselje gledati! Nobene kaplje dežja ne ostane na njiju v najhujši plohi, tako lepo bosta okrogla. Moj novi koleselj se bo svetil kakor samo solnce! Vsako nedeljo in vsak praznik se popeljeva z Anko v Žaplano k maši. Ali bodo ljudje prodajali zijala, he he! posebno Jera Kisovajka pa Mica Kobacajka!"

„Od strupene nevoščljivosti popokata obe, boš videl, Matija!"

„Najbolj bosta zavidali srečni Anki," se je muzal Mataj. „Hlapcev bom imel pa kar troje in dekel tudi. Zakaj midva z Anko ne bova utegnila dosti delati; vozila se bova po Gorenjskem in jedla in pila ves dan. Ne bova se imela slabo, ne! In vsak dan bom sit pogač in ocvrtih piščancev, kakor takrat po birmi, he I he. Pa novo marelo si moram kupiti, tako, da bo za oba in še za par otrok. Stara ne drži več dobro dežja, je še od očeta."

„Prav imaš, dežnika ne smeš pozabiti! Kaj pa, kadar bo tvoje ženitovanje, Matija?"

„E, takrat pa podarim Telebanovcem največjega vola, da ga zakoljejo in razčetrtajo in speko ali skuhajo vsak po svoje. Bodo vsaj enkrat siti mesa! Še sod vina jim kupim, tistega kislega v Zaplani. In klobaso tobaka denem vanje, da bo močnejše in da jih bo vsaj dva dni bolela glava; sicer bi me še opravljali, da ni bila moja pijača za nič!"

„Le čakaj, Matijček, da zinem tudi jaz katero," mu je segel v besedo Andraž. „Boš videl, še za župana te izvolijo Zaplanci, ne bo dolgo! In gospod ti bodo rekli, gospod, in se ti odkrivali že oddaleč ih te pozdravljali ponižno: Dober dan, gospod župan Mataj!"

„Gospod župan Mataj! Kako lepo se to sliši, he he! Midva pa ostaneva stara prijatelja, Andražek, in tikala se bova kakor dozdaj!"

„Lepo bo od tebe, če se res ne prevzameš, Mataj!" „Veš, kar strah me obhaja, če pomislim, kako bom bogat in mogočen. Treba se bo privaditi visokim mislim."

„Ali se bodo pulili za tvojo druščino! Ti se pa le modro ogibaj žejnih in lačnih tovarišev, ki te zdaj niti ne pogledajo! In na posodo te bodo hodili prosit kar v procesijah; dosti dobrega utegneš storiti marsikateremu revežu."

„Kadar bom ravno dobre volje," je dodal Mataj in naglo popravil besedo: „Pa saj se mi ne bo ljubilo, da bi se držal kislo, ko bom imel zmerom vsega dovoli in še več!"

Na večernem nebu so se topili zardeli oblaki. Telebanovci so se vračali s polja domov. Pastir je gnal vaško čedo s paše, žvižgal in pokal z bičem; krave so mukale, njih zvonci so pozvanjali ob potoku! Belolasi paglavci so se valjali okoli bajt, se kriče trgali in lasali ali pa metali kamenje za kokošmi. Na vaški lipi so čivkali in čiripetali vrabci na vse pretege, da bi prekričali kosa, ki je pel v goščavi. Iz dimnikov se je dimil sivkast dim v ohlajeni vzduh.

Mataj je šel z Andražem v vežo, da bi skuhal krompirja za večerjo.

Berač je sedel na tnalo in izpregovoril po daljšem molku: „Ej, marsikomu bo bridko žal, da ti ni nič v žlahti."

„Saj tako ne bi dal nikomur nič," mu je odvrnil Mataj. „Žlahta je slabša kakor stara plahta. Tebi pa že nekaj odrinem, Andraž, tebi. Malho cekinov, kaj?"

„Prav lepo se ti priporočam zanje! Če jih res dobom, te bom hvalil noč in dan."

„Res. In žganja dobiš pri meni vselej, kadarkoli prideš kaj v vas. Zakaj pa še sam ne greš v ris, Andraž?"

„Ali ti nisem povedal, kako sem zavozil? Zameril sem se hudiču za vse žive dni, ker sem rekel: Amen! Ti pa še lahko ukaš! Vidiš, pa si bil tak prismojen, da si se skril pod posteljo! Jaz naj bi si mislil, da te ni doma, in bi odšel, ti pa bi zamudil kresno noč! Iz strahu si se skril meni, misliš, da ne vem?"

„Ti pa tudi vse uganeš, no," je odgovoril Mataj v zadregi. „Pa sem bil res neumen."

Spomnil se je Dimke, ji postregel s klajo, jo pomolzel in napojil. Po večerji je sedel z beračem zopet na klopico.

Stemnilo se je popolnoma. Bledožolta luna, napol skrita za podolgastim oblakom, je čarobno obsevala njegove robove in del neba okoli sebe. Na sosednem holmu so kurili Telebanovci kres. V trepetavem svitu velikega ognja so se premikale bajno ožarjene postavice. Včasi je gost dim zakril zubelj, kmalu pa je živi plamen zopet visoko švignil kvišku; razsvetljeni kolobar se je širil, kresale so še iskre in letele na vse strani. Telebanovci so ukali in vriskali in skakali preko ognja. Daleč v temnem gorovju sta gorela dva druga kresa kakor sveči. Mataj in Hudopisk sta dolgo gledala, kako kresujejo Telebanovci.

„Matija — zdaj boš moral pa iti," je spomnil Andraž zehajočega prijatelja.

Mataj je samo vzdihnil in vstal. Šla sta v bajto.

„Nocoj stoji luna opolnoči tako, da jo raz križpot nad Golo jamo vidiš ravno nad Kačjo skalo," je pripomnil berač. „Le pazi, da boš takrat gotovo v risu!"

Mataj je ukresal ogenj in prižgal lojenko. Oblekel je kamižolo, snel podobico svojega preljubega patrona in materin molek z utipanimi debelimi jagodami in velikim križem raz steno in spravil oboje v žep. Vzel je mačjo kost in leskovke, si oprtal koš in se poslovil od Andraža, ki mu je želel obilo sreče.

Počasi se je gugal po griču doli, prebredel potok in zavil v goro. Zdaj glasneje, zdaj tiše je žuborela voda v temni strugi. Nočni metulji so se vozili na izprehod, kresnice pa so jim prijazno svetile po grmovju in visoki travi. V dolini spodaj je petpedikala prepelica.

„Hudič ima rogove in kremplje, jaz pa molek in patrona," je modroval Mataj sam pri sebi. Utopljen v svoje misli, se ni oziral in ni opazil, da mu sledi navihani Andraž z vilami.

Pot je vodila Mataja na osojno stran gorovja. Skrit vir je curljal med skalovjem. Iz prepada, iz globokih rup je donašala vlažna sapica vonjavo po gobah, trohlem lesu in gozdni smoli.

Truden po dolgi hoji je dospel Mataj na križišče nad Golo jamo. Naredil je ris, hitro stopil vanj in postavil koš poleg sebe. Zdaj, ko je bil sam in domala utrezvan, se mu je zdela stvar zopet vsa drugačna. Tesno mu je jelo prihajati okoli srca ...

Nebo je bilo osuto z drobno zlatnino. Izza razkopanega oblaka je lila luna medle žarke na stoletne smreke in hraste in skozi vejevje tkala srebrne niti na visoko praprot, lešje, resnjak in mah. Kakor okamenele so stale cvetoče rumenobele kresnice. Nobena vejica nobeno peresce, nobena bilka se ni ganila siroma naokoli. Gozdne sence so si podajale črne roke kakor roj prezečih, pretečih strahov.

Komaj streljaj od Matajevega risa se je zadovoljno muzal Andraž Hudopisk za gostim leščevjem m preobračal Devetakovega Pavla zimski kožuh, ki si ga je bil prinesel popoldne semkaj iz Zaplane. Iz njega je izvlekel črno kučmo, dva kravja rogova, rep verigo in oglje in se jel preoblačiti v strašnega vraga.

„Zdaj sem pa sam, kakor stare babe zob!" je tarnal Mataj na tihem. „Če bi imel vsaj kaj druščine v nevarnosti, potem bi že bilo. Pa mi ni prišlo na mar, da bi bil povabil Andraža s sabo! Špehomalh bi bil pa res lahko šel z mano in se skril kje blizu mene, da bi ga poklical na pomagaje, kadar bi mi bila sila. Pa me je pustil samega, izkušnjava grda, zapeljivec nemarni, ki je že vajen peklenščaka in ve bolje od mene, kako je ravnati s hudobo. O preklicano žganje, ki si me zmotilo, da sem šel v past, ko sem vendar že rekel, da ostanem rajši doma. Ali me niso učili moj oča, Bog jim daj vse dobro, ali me niso svarili: Matija, ne preklinjaj, pameten bodi, hudiča pa le pusti pri miru, pa bo on tebe tudi! Oh, da se nisem jaz prej spomnil tega — zdaj je že prepozno, zdaj ne smem iz risa! Kaj sem silil v ris, kakor cigan v pekel! Zakaj nisem dejal, da me boli glava, kakor je zjutraj berača! Tako je, če se človek ne domisli pravega o pravem času. Oh! da bi bilo le že jutro! Bog ve, če ga še dočakam! Ljuba rajnica mati, ki ste gotovo v nebesih, prosite Boga za svojega nesrečnega sina! In Bog daj, da bi se zamudil hudobec s prav nujnim opravkom kodersibodi drugod, prav daleč odtod, na drugem koncu sveta in da ne bi mogel nocoj semkaj! Oh, ali bi se jokala in tresla Anka, revica, če bi vedela, v kakšno nevarnost sem zagazil jaz, sirota! Nič mu ne bom žvižgal, satanu, in nič ga ne bom klical! Saj nisem tako neumen! Kar lepo tiho in pohlevno bom čepel tukaj v risu pa molil prav pobožno rožni venec in vse molitvice, kolikor jih znam. Ko se ozori, jo pa lepo tiho in naglo popiham domov — in razpotje nad Golo jamo me ne vidi nikdar več, ponoči že ne! — Kaj je to? Nekaj poka tam zdolaj ..."

Mraz ga izpreleti po vsem životu. Srce mu jame utripati hitreje, burneje. Plaho gleda tod in tamkaj, kdaj pride kaj in ga pogoltne.

„Ojej, čebule tudi nimam nič s sabo, čebule!" vzdihne obupan. „Po meni je, če se pripode vešče!"

Zdajci se pojavi izza starega hrasta kosmata, črna prikazen z rogovoma, verigo in vilami. Mataju se kostrečijo lasje, vsak mu stoji pokoncu kakor žebelj.

„Je že tukaj ... hudič ... četudi ga nisem klical!" si misli prestrašen in se prekriža na dolgo in široko. Obliva ga kurja polt, kolena se mu šibe, šklepetajo mu zobje. „Kaj bo z mano! — Oče naš ..."

Tedaj pa se dogodi nekaj takega, da se začudita obadva, zdvajajoči Mataj in našemljeni Andraž. Nad križempot priprha črna pošast z žarečimi očmi, pošastna velika — sova.

„To je drugi hudič!" se zdrzne Mataj in takoj upogne glavo, ko zagleda peklensko strašilo. „Tepla se bosta za mojo ubogo dušo! Bog mi pomagaj in ti, sveti Matija."

Popusti svoj koš v risu in se nemudoma zadrvi po gozdu doli, kar ga neso noge. Tako dirja po loži, da ne ve, ali leti po glavi ali po nogah. Vrhu lesne drče počene in se kar po hlačah jadrno popelje v dolino.

Globok vzdihljaj se mu izvije iz izmučenih prsi, ko prisopiha na Matajevino. Skoči v bajto, se zaklene, prižge lojenko, poklekne in jame zvesto moliti na glas.

Dobre pol ure pozneje je potrkal na okence berač, zdaj zopet umit, brez kožuha, brez rogov in repa. Nanovo se je zganil Mataj; vendar je šel odpirat takoj, ko je spoznal glas Hudopiskov.

„Jaz te iščem po gozdu, da bi ti pomagal nositi koš, ti pa cepiš doma!" je godrnjal Andraž. „Kje imaš cekine?"

„Nikjer," je klavrno zajavkal Mataj. „Pomisli dva hudobca sta silila proti mojemu risu, kar dva! Tako so se mi jezili lasje, da mi je klobuk padel z glave! Oh, strah me je bilo pa že tako, da se mi še zdaj tresejo hlače. Bal sem se, da ne pride še tretji zlodej nad me ali pa kar pol pekla — in pobrisal sem jo, pa še prav srečno."

„Tako?" je zarentačil berač. „Saj sem si precej mislil, da ne bo nič, strahopetec! Zdaj se pa le obriši za gospoda in župana! In pa sram te bodi, sram! Lahko bi bil dobil zlata — od obeh!"

„Nič za to, Andražek, ne bodi no tako hud," je prigovarjal Mataj, odpravljaje se spat.

„Jutri, v četrtek, pojdem pa v Ljubljano in prinesem tudi tebi kaj lepega s sabo!"

„Lahko noč, bojazljivec!" se mu je rogal prosjak. „Ležat grem v seno, da ne bom poslušal tvojega hrkanja!"

Mataj je zaklenil za njim, upihnil svečo, zlezel v posteljo in si mislil: „Jezi se ali ne jezi, meni vseeno! Le hvala Bogu in mojemu preljubemu patronu, da sem o pravem času odnesel ubogo dušo v zdravi koži, he he! Ali bi se bila jokala Anka — če bi me bil vzel hudič!"

Uhajač

„Velik dan je že!" je budil drugo jutro Andraž Mataja in ga miketal za ramo. „Lepo vreme je. Če res hočeš danes v Ljubljano, le pokoncu, zaspane!"

Mataj je zazehal, si mel oči, se dvignil v škripajoči postelji in zagotavljal prijazno: „Kajpada pojdem in takoj vstanem, če tudi bi rajši spal do opoldne. Kaj bi vedno pustoval tukaj? V Ljubljano moram, vsaj kaj sveta vidim in izkusim!"

Bosopetil je v vežo, si prinesel vedrico vode iz potoka in se jel umivati. Obrisal se je s posteljno rjuho in šel kurit, da bi skuhal mlečne kaše. Andraž mu je pomagal pri ognjišču, on pa si je poiskal izpod postelje svoje nakovane škornje, odrgnil letošnje in lansko blato s trsko z njih in jih namazal z janjčevim lojem.

„Počesati se moram tudi malo, kajne, Andražek, saj se nisem že Bog ve kako dolgo ne," je dejal, vzel iz miznice počeno ogledalce in se čohal z glavnikom, ki mu je upadla malone polovica zob. Dvakrat si je naredil prečo, pa vselej se mu je zdela preveč postrani; trdi rdeči lasje, dasi dobro omočeni, so mu lezli vedno zopet vsaksebi in se dvigali, kakor močna trava za stopajočo nogo. Pomagal si je s ščetjo za obleko in naposled se mu je posrečilo težavno in kočljivo delo. Zadovoljno se je ogledaval v zrcalcu in se nasmehnil; jako povšeči je bil sam sebi. Šel se je kazat beraču v vežo.

„Ali nisem prav čeden in brhak fant, he he?" se je muzal veselo, pričakovaje obilo pohvale.

„Prav tak si, kakor bi te bila oblizala Dimka," je priznal Andraž.

Pohvaljeni Mataj se je vrnil v sobico in privlekel iz omare pražnjo obleko, rjavkasto kamižolo, višnjevkast telovnik z renastimi bulci in irhaste hlače. Ko se je oblekel, si je zavezal rdečo bašo okoli vratu in obul škornje.

Pri zajtrku mu je Hudopisk razlagal na dolgo in široko, kod in kako naj potuje peš in na vlaku, Mataj pa je zvesto poslušal svojega mnogovednega učitelja.

„Andraž, kdaj pa pridem v Ljubljano?" je vprašal, obliznil leseno žlico in jo položil poleg izpraznjene sklede.

„Popoldne. Železni konj leti naglo, Matija! Toda, Ljubljana je velika, dosti večja od Zaplane. Če se ne boš vedel kam obrniti, pa pobaraj katerega izmed tistih možakov, ki imajo sabljo ob bedru in luno pod vratom."

„Komaj že čakam, da bi bil tam!" se je radoval Mataj. „Ampak, Andraž, Dimke mi ne pozabi mlesti in pasti in napajati. Kadar utegneš, pa pojdi v mlin in povej Anki, da sem odpotoval v belo Ljubljano in da ji prinesem najlepšo novo ruto iz velikega mesta! Boš?"

„Bom."

„Pa malo pohvali me tudi Anki, he he!"

„Treba bo iti!" ga je opomnil Hudopisk.

Mataj je vstal, stikal po skrinji in si dejal krhljev, sira in kruha v višnjevkasto ruto, ozaljšano z debelimi, rumenimi pikami.

„Na jasno nebo in sit trebuh se ni zanašati," je modroval, vzel svojo močno palico in veliki rdeči dežnik izza prašne peči, nataknil zavozlano culo nanj in ga zadel na ramo. Poveznil si je klobuk na glavo in počasi hacal v hlev.

„Moram te zapustiti, prijateljica!" se je poslavljal od Dimke. „Le potolažena bodi, saj se vrnem še ta teden! Pridna bodi in nobene izkušnjave naj ti ne dela Micina berivka! Nikar ne glej tako debelo! Odpravljam se v Ljubljano, veš, zato sem tako lep!"

Božal jo je po plečih; buša pa je porabila ugodno priliko, mu iztrebila kos ajdovca iz cule in ga jela slastno uživati.

„Pazi no, sneda goveja ti požre vse brašno!" ga je opozoril Hudopisk.

„I, naj ga pa! Saj ji privoščim, kruha imam še dosti. Zdaj pa grem, Dimka, le zdrava ostani!"

„Pojdi no, če misliš res kam!" ga je silil Andraž čemerno.

„Že grem, že grem, Andražek, ne bodi hud! Brinovčka je še polna steklenica v skrinji. Le dobro se imej pri meni, pa —"

„Ali še ne bo konec nepotrebnega klobasanja?"

„Težko je človeku, ko odhaja z doma."

„Saj ne romaš v Ameriko! Zdaj pa pojdi ali pa kar doma ostani!"

„No, pa z Bogom, Andražek, pa nič ne zameri!"

„Z Bogom! Srečno pot do prve jame!"

Z rosnimi očmi jo je zavil navzdol proti potoku.

„Oha, jokal se pa ne bom, četudi grem tako daleč kakor še nikoli," je mrmral in jel žvižgati okroglo narodno, da bi se otresel slovesne žalosti.

Andraža je takoj vleklo k skrinji. Krepčal se je do site volje, da bi laglje prenašal samoto. Oglaril je okoli bajte, po vrtu in se obrnil k hlevu. Pravkar je ugibal, kje bi utegni že biti Mataj, ko se je ta primajal nazaj in kričal na vsosapo: „Stoj, Andraž, poslušaj me! Pozabil sem te opomniti, da Dimko —"

„Prijatelj božji čudne pameti!" se je srdito nasmehnil Hudopisk in majal glavo.

„Dimko vselej čvrsto privežeš okoli roke, kadar jo priženeš past na zaje!"

„Ojej, zavoljo tega se vračaš!" je zarevskal razjarjeni Hudopisk. „Mene je pa res treba opominjati kaj takega! Izgubi se no, izgubi!"

„Prav precej, ljubi Andraž! Potrpi no še malo, da ti povem vse, ko sem prihitel že tako daleč nazaj! Dimka je rada vesela in poskočna! Le pazi, da ti ne uide kam v škodo! Včeraj je bezljala vasovat naravnost k Mici Kobacajki doli in pokušat njeno trebljenko. Presneto se je ujezila babnica samopašna in mi hotela neutegoma naložiti nekaj prav gorkih s fižolovko — pa ni bilo nič hudega, he he! Vidiš, tega ti še nisem povedal, ko mi je hodilo toliko drugega po glavi! Zdaj jo pa nemudoma uberem v Ljubljano!"

„Nisi pozabil še kaj drugega? Imaš denar s sabo?"

„Imam, imam, tukajle. Adijo, ljubi špehomalh!"

Mataj je Andražu prijazno zamahal z roko in izginil za ogalom.

„Jaz ti že pokažem špehomalha, ti butoglavec!" je siknil občutno užaljeni, zamerljivi berač. Strašno ga je zopet bodla, grizla in skelela beseda „špehomalh", ki jo je izustil Mataj kar tako tja v en dan, ne da bi nameraval kaj slabega. Ako bi ga Matajev Matija imenoval tata, goljufa, požigalca, razbojnika, se beraču ne bi mogel zameriti huje. Vendar Andraž ni hotel pokazati svoje strašne jeze, ker si je mislil, da utegne Matija laglje pozabiti zbadljivi vzdevek, videč, da se Andraž ne zmeni kdovekaj zanj. Osvetiti se je hotel žalitelju skrivaj. Pisano je gledal Hudopisk in šatral naglo doli v Telebanovo h Kobacajevi Mici. Našel je krivogledo ženico za njeno bajto na njivi, kjer je, čepe na tleh, plela fižol.

„Dobro jutro, Mica!" jo je pozdravil sladko.

„Bog ga daj!" se je odzvala in se dvignila na kolenih. „Odkod pa ti?"

„Od Matajevega Matijca."

„Od tega tepca?" je zagrčala nejevoljno. „Jeza me popade, da le slišim njegovo ime!"

„Velik tepec je res Matija in pa hud jezik ima," je jel ščuvati Andraž Mico. „Veš, kaj je rekel dedec o tebi?"

„Kaj pa? Kaj pa?" je hitela radovedna plevka.

„Rekel je, da te ni drugega kakor dolg jezik, Mica!" se je lagal Hudopisk. „Micine kljukaste betice, je dejal, ne bi hotel nositi niti po noči!"

„O ti grdoba ti taka!" je vzkipela.

„Potem je rekel pa tudi ... čakaj, naj ti povem z njegovimi besedami: Kobacajeva halapuzdra, je dejal, je tako škilava, da ji lete solze križema po obeh ramah, kadar se kisa za svojim rajnim možem!"

„Kaj? Halapuzdra?" je kliknila Mica in skočila pokoncu. „Čakaj, čakaj! Kar prekljo v roko pa nadenj! Pojdiva!"

„Ga ni doma."

„Kje pa je?"

„Davi jo je popihal proti Ljubljani."

„V Ljubljano!" se je zavzela. „Da bi ga pocincal škrat, potepuha! Ko bi bil zdajle tukaj, bi mu izpraskala oči, pa kar precej! Le čakaj, uhajač!"

„Snoči je šel pa na razpotje nad Golo jamo — Bog nas varuj! — hudiča klicat v ris! Polakomnil se je cekinov. Pa ni bilo nič, zbal se je in odnesel pete iz risa."

„Lej ga, hinavca nemarnega!" se je togotila. „Drugim očita napake, pa je sam tak grešnik, da! To se mu bo še utepalo! Pojdiva!"

In ljuta Mica je mencala s Hudopiskom od veže do veže, klicala sosede in razposlala otroke, naj pozovejo starše in vse druge s polja domov, ker preti Telebanovemu velika nevarnost!

Z vseh krajev so drobnele seljakinje in drli seljaki v coklah ali bosi skupaj in vpraševali prestrašeni: „Kaj pa je vendar? Bog nam pomagaj! Ali gori?"

„Le potrpite, takoj vam povem, kaj je!" je vpila Mica. „Le za mano!"

Vkratkem so bili malone vsi zbrani. Matere so nosile pestovance na rokah, malici so se jih držali za krila, večji paglavci pa so se podili okoli moških; vsi pa so pobirali stopinje za Mico Kobacajko, ki je vodila krdelo pod cvetočo lipo nasredi vasi. Ondi je zlezla na klop, uprla rjave roke ob suhe boke in vprašala z neznansko visokim glasom: „Ali smo vsi skupaj?"

„VSI-I!" je v imenu razburjenega naroda še više zacvilila Cenčanova Urša, rumenopolta, suhljata žena.

Mica Kobacajka se je dvakrat obliznila, trikrat zacmakala in zatrobuzala: „Naznaniti vam moram žalostno novico! Poslušajte, ljudje božji! Tiho otroci! Kaj je naredil Matajev Matija, kaj pravite?"

„Kar povej!" so veleli nestrpni poslušalci. „Snoči je šel v ris hudiča klicat," je jezno poročala Mica.

„Kam je šel?" je vprašal sključeni, polugluhi Oplatnikov Marka, ki je bil že tako star, da je komaj odpiral oči. Nastavil si je drgetavo roko za uho.

„V ris!" je ponavljala Kobacajka še glasneje. „Pa se je zbal hudobca in odnesel šila in kopita. In kam ga je pes nesel davi, kaj menite?"

„Kam ga je nesel pes?" je hlastno vprašala Urša. „V Ljubljano!"

Nekaj trenotkov je bilo vse tako tiho, da se je slišalo, kako so čebele šumele po lipovem cvetju ...

„V Ljubljano?" so hkratu zavreščali strmeči poslušalci, se pomenljivo pogledavali in sklepali roke. „Menda vendar ne? Kdo pa ga je videl? Kdo trdi to?"

„Hudopiskov Andraž!" je naglo odgovorila huda vdova in mignila imenovanemu z roko.

Berač je zlezel pričat k njej na klop. Žalostno je pokimal z glavo in se zopet ponižno potrudil na tla med občinstvo.

„Lepo nam je skuhal hinavec Matija!" je tarnal očanec Oplatnik, lovil sapo in presledkoma nadaljeval z veliko muko: „Odkar nosim hlače, ne pomnim kaj takega, da bi bila gnala pregrešna ničemurnost koga tako daleč iz naše doline ... Le dobro si zapomnite: odkar sem bil v daljni Zaplani pri birmi, nisem videl nobenega večjega kraja — pa sem vendarle še zmeraj živ in zdrav ... hvala Bogu!"

Mica Kobacajka je komaj čakala, da so ponehali odobrovalni klici, bistro pogledala po razvnetih obrazih in povzdignila svoj glas: „Nič ne bi rekla, prav nič, če bi jo bil odkuril Matajev Matija samo tja doli na Brezje ali celo v Radovljico! Po besedah Oplatnikovega očeta, najstarejšega med nami, rečem lahko, da ni bilo še nikoli nobenega Telebanovca v Ljubljani, odkar stoji naša vas. Edini Mataj tišči v veliko mesto. Le on nam dela skrbi, sramoto in zgago!"

„Prav ima Kobacajka!" je zabasiral Cenčanov Janez, suhe Urše debeli mož, ki je bil vdovi dolžan voziček detelje. „Modra je naša Mica v govorici kakor malokatera ali nobena. In gladko ji teče jezik kakor namazan s smetano. Pa recite, če je res ali ne?"

„Dobro govori Mica, in pametno!" so priznavali Telebanovci, dočim je Čenčanov Janez Mici z vejo odganjal muhe.

Pohvaljena govornica se je ponosno obliznila hvaležno pogledala Čenčanovega Janeza in hitela: „Zvesto smo se držali rodnega kraja. Živeli smo po svoji pameti pošteno in zadovoljno. In nikoli nam ni zmanjkalo ne repe, ne krompirja! Zdaj pa je premotil enega izmed nas hudobni duh in prevzel ga je napuh! Nerada slišim, če kdo obrekuje in opravlja svojega bližnjega. Ampak o Matiji moram reči, da je potuhnjen kakor sam Iškarjot. In predrzen je kakor lačna muha o pasjih dneh! Še povolkodlačil bi se grdobin, če bi bilo treba!"

„Tale Mica pa res dobro zasaja besede!" se je oglasil Cenčanov Janez nanovo, ko je pošla ženici sapa. „Presneto jo zna lepo zarobiti, kaj? In zmeraj nam pove še kaj novega! Mica ima dar zgovornosti. Poslušajmo Mico!"

„Mataja pa luna trka, luna!" so vpili nekateri.

„Kaj luna!" so kričali drugi. „Hudoba ga goni, hudoba! Pa nič drugega mu ni! Obseden je!"

„Stojte, prijatelji in prijateljice!" je prosila Mica in besedovala: „Matija je sam hudoben, sam, le meni verjemite! Sam je šel gori nad Golo jamo hudiča klicat v ris, kajne Andraž? No, tega mu ne smemo toliko šteti v zlo, ker se je grešnik o pravem času skesal in zbežal domov. — Otročički, nehajte se vendar vsaj za pol urice brcati in trgati, saj zdaj o kresu je dolg dan! —Ampak, da nam je ušel Matajev Matija v Ljubljano, tega mu pa ne smemo odpustiti!"

„Seveda ne!" so ji pritrjevali Telebanovci, vsi jezni na uskoka. „In še kar natihem je izginil kakor kukavica!"

„Andraž Hudopisk, ti si ga videl, ko je odhajal," je pripomnila Cenčanova Urša. „Zakaj ga pa nisi pregovoril, da bi ostal doma? Ali zakaj nisi povedal nič nam, da bi ga udržali izlepa ali izgrda?"

„Saj res, Andraž, kako pa je to?" so povpraševali razkačeni Telebanovci.

Berač se je zopet skobacal k Mici na klop, se naslonil ob gorjačo, si pogladil sero brado in se zagovarjal:

„Spoštovani Telebanovci! Najprej se naj vam prav lepo zahvalim za veliko čast, da smem tukaj zraven Mice Kobacajke izpregovoriti nekoliko besedi. In prosim vas, verjemite mi vse, kar vam zdaj razodenem. Samo Mataju me nikarte ne izdajte, da ne bo hud name!

Preden je silil v ris, sem mu branil za žive in mrtve — oh, pa nič! Smejal se mi je in strašno se mu je mudilo gori v hosto. Na samem pa ga je prevzel strah in ga prignal domov. Andraž, mi je dejal danes zjutraj, dolgčas mi je! Veš kaj, je dejal, kar v Ljubljano jo uberem, je dejal. Dobro se mi bo godilo tamkaj. Jedel bom z veliko žlico. Kaj bom zmeraj tičal med hribavzarji, ki niso bili dalje kakor od peči do vrat! Pod mernikom ne moreš plesati. Pa pojdem malo po svetu, je dejal — Matijče, sem dejal zdaj jaz njemu, to pa že ne vem, če bo kaj! Le pameten bodi in ponižen, sem mu dejal, pa doma ostani, doma! Kaj se boš klatil po tujini, ko ti ni treba! Vesel bodi, da si doma na Telebanovem, kjer je zmeraj dosti krompirja pa repe tudi. Lepo sem ga prosil in rotil — on pa kar klobuk na glavo, culo na ramo, pa smuk! skozi vrata. Spremljal sem ga do potoka in ga svaril takole: Ljubljanski škrici so strašno sitni, kočljivi pa natančni! Dobro jih pomnim od takrat, ko sem puško in tele prenašal po Ljubljani. Utegneš koga užaliti; kaj bo, če te primejo in zapro na Žabjaku ali na Gradu! Pa naj me, je dejal Matija. Nobena lepa beseda se ga ni prijela. Njegova glava je prazna kakor zdaj moja malha. Toda v mojo malho vsaj kaj gre, v Matajevo betico pa nič! Kaj pomaga prigovarjati človeku, ki podtika vse dobre svete pod uho. Ravnal je po svoji glavi in trmi in fufnjal v Ljubljano! Zdaj vas prosim pa še enkrat: ne povejte Matijcu, kar sem zaupal vam tukaj iz hvaležnosti, ker ste mi dali že dostikrat kaj vbogajme!"

„Bodi brez skrbi!" ga je mirila samozavedna Mica. Vzdignila je glavo še više in dodala skoraj velevaje: „Mataju ne izdamo nič, da je bil Andraž kaj pri nas, kajneda ne, cenjeni možje in žene!"

„Kajpada ne!" so obetali Telebanovci. „Bog ne daj, da bi se kdo zagovoril!"

„Potem se vam pa najlepše zahvaljujem, da ste me poslušali tako prijazno!" je dejal Hudopisk in hotel doli.

„Kdaj se pa vrne Matajev Matija?" je vprašal Oplatnikov Marka, malce pokašljal in nastavil roko zopet za uho.

„Menda še ta teden," se je odrezal berač. Uprl je palico na tla in stopil s klopi.

„Kaj pa, če bi poslali veliko mož in fantov za njim?" si je izmislila Čenčanove Urše nemirna glava. Postavila se je na prste in iztezala vrat, da bi bolje slišala njeno modrost: „Naglo, naglo naj bi se zapodili za njim, ga zajeli medpotoma in ga prignali domov, pa bi bilo vse te nerodnosti konec!"

„Zdaj je že prepozno!" je ugovarjala Mica Kobacajka. „Bog ve, kje se potika begun! Kod naj ga iščejo naši fantje in možje? Kaj pa, če bi zablodili v tujih gorah tako, da nebi mogli ne naprej ne nazaj? Potem bi mi morali poslati drugih in še drugih, iskat izgubljenih siromakov. In potemtakem bi na Telebanovem kmalu ostale same ženske z otroki. Medtem bi pa Matajev Matija že prišel domov in se nam smejal po pravici vsem skupaj, ne? Zato pa pravim tako: Le ostanimo vsi doma pa čakajmo potrpežljivo in vdano, kdaj se vrne garjeva ovca sama. Kadar se pa prikaže, tedaj ga zgrabimo in kaznujmo, da bo vedel, kaj se pravi nagajati in v nevarnost spravljati nas in naše nedolžne otroke!"

„Saj res, Mica ima zmerom prav!" je zatrobil Cenčanov Janez in skrivoma dregnil svojo Uršo, naj molči. „Le počakajmo, da se vrne Matijče, potle pa le nadenj! Ali ga bomo, kadar nam pride v pest!"

„Ali ga bomo, juhuhu!" so ukali Telebanovci.

Žalostna Urša se pa ni več postavljala na prste in ni več iztegovala vratu, ampak poparjena se je skrivala za širokim možem in hudo jo je bilo .sram, da je pogorel nje nujni predlog.

„Dobro si opravila, Mica!" jo je pohvalil Čenčanov Janez iznova. „Lepo si nam onegavila ves čas. Bog ti daj srečo pa zdravje! Tisti voziček detelje ti pa vrnem pojutrišnjem!"

„Saj se ne mudi tako," je odklanjala prijazno.

„Vseeno," je poudarjal Janez, pojutrišnjem!"

Trikrat pohvaljena Mica je slovesno zlezla s klopi. Obraz se ji je svetil od veselja in zadovoljnosti.

Telebanovci in celo Telebanovke, vsi so ji orglali hvalo, molčala je le Čenčanova Urša. Slavna Mica je ponosno mencala domov; spremljal jo je Andraž Hudopisk, ki ga je povabila k sebi na kosilo. Drugi zborovalci pa so ostali pod lipo, se dolgo pogovarjali o čudni zlobnosti uhajača Mataja in ugibali, kako bi kaznovali garjevo ovco.

V prvem razredu

Dočim so telebanovski modrijani tako strupeno obrekovali, natolcevali, obsojali razuzdanega uskoka in mu iz dna srca želeli vse najslabše ne le v Ljubljani, ampak tudi povsodi drugod na tem in onem svetu, jo je Matajev Matija radostno mahal proti daljni Radovljici.

Premleval je kar mu je bil doma razlagal mnogovedni berač o železnici, o čudovitem stroju, ki kuha sam sebi tako moč, da vleče brez priprege celo vrsto težko naloženih voz čez hribe in ravnine za sabo. Prišel je v dolino; v marsikaterem selu je vprašal, če je Radovljica že kaj blizu, toda povsodi so mu kazali še daleč tja onkraj gora.

Moral je zopet navkreber. Da ga ne bi žulili velenerodni škornji, jih je izul in obesil na svoj preljubi dežnik zraven cule. Dolgo je korakal zdaj skozi gozd, zdaj mimo cvetličnatih livad. Po ozki stezi je dospel na divjo samoto. Tuintam so stale med ruševjem pritlikave jelše, jerebike in smreke, nalomljene od silovitih viharjev. Med zelenjem so se zibali modri košutnik, rdečkasta lepnica, ametistna zaspanka. Nad globokim prepadom se je veličastno vozil temnorjav planinski orel, krožil z razpetimi dolgimi perutnicami in krmaril s širokim belim repom ter odplul proti jugu, koder so se solnčili sosedni gorski velikani.

Po tratah, po skalovju je rdel dragomastnik; žolta planinska vijolica, lični kamenokreč, elegantni ceptec, višnjevi jaglec, jasnomodra ivončica in vse polno drugih prekrasnih, milovonjavih cvetlic je sevalo in cvetelo povsodi, kamorkoli je pogledal potnik. Ob visoko vzraslih temnozelenih smrekah se je vzpenjala planinska srobotina in jih ovijala z venci čudovito lepih modrih cvetov. Urna skalna jerebica je brzela preko peščenega plazu, izginila za brinjem. Ob navpičnih stenah je spretno in drzno plezal najlepši ptiček visokih gora, planinski plezalček.

Ozka pot je zavila skozi bukov gozd. Oddaleč je slišal Matajev Matija pritajeni žubor gorske vodice. Z gole frate je zagledal širno dolino in ondi se je zabliskavalo v solncu sijajno ogledalo mlade Save. Na visgki livadi bližnje rebri je zapazil kraj vrtoglavega brezdna družbo divjih koza. Prijazno jim je zamahal z roko in jim želel dober dan; osuple so zrle na čudno bitje s culo in dežnikom, strigle z ušesi in ubežale bliskoma po skalah.

Na položnem obronku je našel vse polno črno-modrih borovnic in rdečih jagod. Nabral si jih je v klobuk, legel v senco in se jel krepčati. Pod mnogovejnim jelševjem je skakutal golotnobister potoček mimo njega po pisanem kremenju. Iz hladovite dolinice spodaj so prizvanjali zvonci nevidne čede. Povsodi naokoli so žvižgali, žvrgoleli in peli kosi in taščice, drozgi in penice, brinovke, komatarji in drugi nadarjeni umetniki; vmes pa so se neokusno zadirale domišljave šoge, vsiljive srake in prenapete kavke brez pravega posluha, brez čuvstva, takta in tehnike ter delale gozdni simfoniji tako zgago in sramoto, da so se vnebovpijočim diletantom zaničljivo smejale vse kritične žolne, povrhu pa še Matajev Matija.

Prijetna lenoba se je lotevala potnika; vendar se je zopet vzdignil in poslovil od vabljivega počivališča.

Hoditi mu je bilo še dolgo, dokler ni dospel iz gorovja v prostrano dolino. V najhujši popoldanski vročini se je znojil po prašni cesti in se naposled srečno doizprašal dopred Radovljice. Velik fant z motiko na rami mu je pokazal mesto in železnično postajo. Truden je sedel Matajev Matija ob robu visoke planote pod košato drevo, odložil prtljago, klobuk in suknjo, si brisal potni obraz in vrat in ogledaval okolico.

V nižavi zdolaj je šumela deviška sinjezelena Sava v globoki strugi po dolini, polni svetlobe, polni pisane krasote. Kakor vrelo srebro so se lesketali ob očrnelem mostu vali, se belo peneč zaganjali ob sive skale in lili ob lahnordečem produ proti jugu. Onostran reke so zeleneli travniki, pašniki, plodne njive, drevje, grmičevje, so belele ceste, temneli gozdovi. Jasno so se odražali rjavi kozelci in koče od zelenila v menjavih osenah. Ponosna, praznično tiha gora z malone ravnim grebenom je nasproti starodavnega mesteca zaklanjala svet proti zapadu. Ob reki navzgor so se svetili mrki holmi, vratarji planinskemu raju, ki so ga varovali veličastni planinski orjaki s srebrnimi glavami, kipešimi v jasnomodro zanebje. Okroginkrog so godli neutrudni krikavci svatovsko pesem ganljivo in gladko, brez najmanjše napake. Zdajinzdaj je priletela nervozna čebelica, se zibala po cvetlicah, odbrnela. Priplul je zaljubljen metulj, se lovil v laskavi poetični sapi todintamkaj in odplul s pisanimi jadri dalje po divni krajini za izgubljeno krasnokrilo ljubico.

Dolgo je gledal Matajev Matija okoli sebe, ne da bi se jasno zavedal očarljive prirodne krasote. In podajal je debelo glavo, kakor bi se hotel otresti obujajočih se premehkih, neznanih čuvstev in komaj rojena, so mu že zamirala, ginila v duši zaspani.

„Lepo dolino imajo tukaj," je kimal, „veliko in rodovitno. Če bi imeli mi Telebanovci tako, ej, koliko bi pridelali krompirja!"

Mikalo ga je, da bi šel ogledavat Radovljico, pa se je bal zamude. Videl je, da se na postaji zbirajo potniki, in kmalu je od severa pridrdral vlak. Nekaj trenutkov je Matajev Matija debelo gledal hlapečo velikansko železno kačo, potem je pobral svoje stvari in zdirjal po strmini nizdolu. Ker je bil onkraj tira, ga ni zapazil nihče. Na vozovih stoječega vlaka je videl pod okni bele rimske številke, podobne onim na njegovi uri.

„Andražek mi je svetoval, naj se nikar ne obiram predolgo na postaji," se je domislil. „Tukaj je enojka, tukaj noter pojdem, v prvi razred, da bo bolj poceni. Naj bo malo bolj zadaj, nič ne de, se pa nekaj trenutkov pozneje pripeljem v Ljubljano, he he!"

Neopazen je skočil na stranske stopnice konec temnozelenega voza, odprl vratca, smuknil na hodnik in zaprl za sabo. Prva vrata na levi je našel zaklenjena in hitel po ozkem hodniku do drugih, ki so bila odprta; le zelenkasta zavesa s črnimi resicami je zapirala vhod. Matija se je sklonil in zlezel pod njo v prazen predelek. Postal je malce in poslušal, kako kriče tuji glasovi, kako letajo ljudje ob vlaku gorindol, kako odpirajo in zapirajo vrata. Čulo je shranil v gorenjo motvozasto mrežo, dežnik in gorjačo pa v spodnjih dveh mrežicah in postavil oprašene škornje na pisano preprogo.

„Presneto čedno je tukaj!" je kimal odobravaje. „Vse kakor novo! Kako lep zelen žamet na klopeh in ob stenah! Kako lepo bele so te rjuhe! Le škoda, da so že malo luknjaste. Menda so jih pa molji razjedli ali kaj? Kako se lesketa okrogla svetilka izza odevka, na stropu! Lej, lej, kako čisto ogledalo imajo tukaj med obema spodnjima mrežama! Nikjer ni najmanjše pajčine!"

Pogledal se je v štirioglatem zrcalu in se zadovoljno namuzal sam sebi: „Dober dan, Matija! Kaj tako lepega pa še nisi videl svoje žive dni, kajne da ne! Kako lepo mora biti šele v drugem ali celo v tretjem razredu za veliko gospodo! Dobro, da si zadel tako srečno pravi voz, he he!"

Tedajci je potegnil vlak in Mataj je omahnil na nasprotni sedež.

„Ali se jim pa mudi naprej!" se je čudil. „Andražek je govoril resnico. Se že peljemo! Kako ropotajo kolesa! Še malo drugače, kakor v Zagorjanovem mlinu. Prav prijetno se vozim; tako mehko sedim kakor na pernici."

Presedel se je v kot in ogledaval bele čipke, okrašene z vtkanimi krilatimi kolesi in črkami.

„Kaj pa, če bi pogledal malo venkaj?" mu je prišlo na misel. Vstal je in malce odmaknil zelenkasto zagrinjalo, viseče na zlatosvetiem drogu in tudi ozaljšano s krilatimi kolesci. Zdaj pa je zažvižgalo, vlak je grmel skozi predor. Stemnilo se je v vozu.

Matajev Matija se je ves preplašen zgozil v kot; nič manj ga ni bilo strah kakor v risu.

„Ali sem oslepel ali kaj ?" se je vprašal drgetaje. „Menda se vendar ne peljem — v pekel? Kaj bo, kaj bo? Oh, Bog mi pomagaj in vsi svetniki, posebno pa ti, sveti Matija, preljubi moj patron!"

Prekrižal se je in strahoma pričakoval črnega vraga. Vkratkem pa se je zopet zdanilo in Mataj se je oddahnil prav prav globoko.

„Hvala Bogu!" je vzdihnil potolažen. „Ven pa tukaj ne pogledam nikdar več, samo da ne bo spet grozne peklenske teme! Le zakaj mi ni povedal Andraž, da se naj ogibam nevarnega okna? Najbrže je pozabil v naglici, ko mi je razlagal toliko drugega."

Dolga pot ga je bila ulačnila. Vzel je culo iz mreže in sedel zopet v kot. Narezaval si je kruha in sira ter se nasitil dodobra. Nato si je zapalil cedro in puhal proti ogledalu; misli pa so mu uhajale domov.

„I, kaj neki počenja zdaj moj ljubi Andražek?" je ugibal in gledal, kako lega težki dim po zelenem plišu. „Preveč me ima rad prijazni možiček, he he! Kako ga je gnalo za mano, da bi mi pomagal, nositi cekine! Pa ni bilo nič, he he! Dober človek je, le škoda, da je tak berač! Bog ve, kako se kaj imata z Dimko! Ali ji bo dolgčas po meni, revici! No, pa saj se vidimo kmalu spet na Matajevini. Da mu le ne bi ušla, špehomalhu, zdaj, ko ve, kje ima Mica svojo trebljenko. Ej ti Mica ti taka! Dobro vem, da si mi še zmerom gorka! Ti pa prinesem kakšen odpustek iz Ljubljane, da ne boš več kuhala jeze. In povabim te tudi na ženitvovanje! Oh — kaj neki dela Anka? Hm, šiva pri oknu in prav pridno misli name, he he! Bog ji daj srečo, da bi me kaj kmalu dobila za moža! Ali bo norela, ko ji prinesem zidano ruto iz bele Ljubljane! Ej — pa moja sestra Špeluza! Kar jokala se bo od veselja, ko zagleda svojega preljubega brata! Da ji le ne bo kaj škodovalo in ji preveč udarilo na srce! Rad bi vedel, kakšen je tisti šembrani dedec, ki si ga je vzela za zakonskega moža. Hud škric utegne biti, ampak jaz se ga bom bal manj kakor kamen toče!"

Iztrkal je pepel po preprogi, snel in prepihal žlindrasto cev svoje osmojene cedre, vtaknil ocejeni tulec zopet v luknjo in shranil pipo k mehurju v žep. Soparno je bilo v vozu; Mataj je jel pomalem zehati in kimati. Udobneje se je razleknil po blazinah. Svojo rušo glavo je nasloni! na voljni pliš ob steni, položil težka komolca na mehki stranski naslanjali; dolgi, bosi nogi je iztegnil po domače na onostranski sedež in zaspal.

Nič ga niso motili niti klici, niti piski, niti ropot drdrajočega voza. Prespal je malone vso pot. Že se je bližal vlak Ljubljanskemu polju, ko se je Mataju jel nabirati obraz v gube blaženega zadovoljstva: sanjalo se mu je zopet o zali mlinarjevi Anki ...

Pražnje oblečen, z velikim šopkom in pisanimi trakovi na prsih je moško sedel v malodolskem mlinu poleg svoje sramežljive neveste. Tudi Anka je bila grozno lepo opravljena; nad vse pa se ji je podajal poročni venec na glavi. Dolga miza je bila malone vsa pokrita s polnimi krožniki, skledami, posodami in kozarci. Mati mlinarica so v potu svojega obraza prinašali gostom vedno iznova juhe čiste, juhe s kruhom, juhe z rezanci, razne pečenke, štrukljev, potic in ocvrtih bobov. Kadar so odprli vrata, je prijetno zadišalo po zabeli. Oča mlinar so venomer nalivali svatom, ki so bili vsi zidane volje. Pa saj so se lahko veselili in gostili, zakaj stari Zagorjan je bil dal zaklati. pitano tele, prašiča in vse piščance. Berač Andraž je čepel pri peči in neprenehoma pel:

Matija Mataj,
roko ji podaj,
odprt vama zdaj
je zemeljski raj!

Matajev Matija je prijel svojo nevesto za roko in ji povedal na uho: „Preljuba Anka, zbrala si si pa že tako dobrega moža, da si nisi mogla boljšega!"

„Oh, pa res!" je vzdihnila Anka in se jela jokati in si brisati lepe oči.

„Zakaj pa tako malo ješ in čemu se jokaš?" jo je vprašal prijazno.

„Od samega veselja, da sem dobila tebe, Matija!" se je odrezala presrečna Anka.

„No prav, potem se pa le jokaj, kolikor hočeš, he he!" se je nasmehnil Mataj in ji ponudil še svoj veliki robec.

Malo bolj spodaj sta se mastili Čenčanova Urša in Mica Kobacajka.

„Le jej in pij, Mica, da si bolje zapomniš, kdaj je bila moja svatba!" jo je nagovarjal Mataj. „Le nič se ne zatajuj, he he, saj imamo, hvala Bogu, vsega dovolj, ne samo za danes, ampak tudi še za jutri in pojutrišnjem — slišiš, Mica?"

„Nič se ne boj, ljubi Matijček, saj hitim, kar le morem," je sladko odgovorila Mica in čudovito naglo obirala svinjsko rebro; poleg njenega krožnika je ležal že lep kup oglodanih kosti.

„Ali si še kaj jezna zavoljo tiste berivke, he he?"

„O — kako neki! Bog vari! Vse je pozabljeno. Pa saj mi je bilo takoj žal, da sem te žalila. Prenagle jeze sem, veš, Matija, ne zameri mi moje togote, lepo te prosim!"

„Je že dobro, he he, je že dobro!" jo je tolažil Mataj in se zopet obrnil k nevesti.

„Živio Matajev Matija !" so kričali navdušeni svatje. Živela Anka! Živela ženin in nevesta, juhu, jujujuhu!"

Tudi zunaj pred mlinom je bilo vse živo ljudi. Vsak je imel svojo klobaso ali polno čašo v rokah in veselo zaukal, kadar je količkaj utegnil. Godci so igrali na harmonike in piskali na piščali; na bregu so pokali topiči.

„Neznano je lepo!" je trobentala Mica. „Take svatbe ni bilo že sto let ali pa nikoli!"

„Samo stepli se nismo še nič!" so se spomnili fantje. Jeli so zabavljati drug drugemu, se pogumno suvali in si metali ocvrte bobe po glavah.

„Stojte, fantje in možje!" jim je prigovarjal Matija in jih ljubeznivo razganjal vsaksebi.

„Pretepali se pa ne boste že kar zdaj! Potrpite no še malo, saj je še zgodaj! Če ste presiti, pa se vam vendar ni treba takoj mikastiti. Bodite no malo pametni tudi! Veste kaj? Plesat pojdimo!"

„Plesat, plesat!" so vsi navdušeno odobravali Matajev predlog. Čenčanov Janez, ki je bil pravkar iztegnil svojo žuljavo roko, da bi počil zaletavega zaplanskega mladeniča za uho, je z mučno, pa junaško samozatajo zopet spustil pripravljeno desnico in obljubil nasprotniku svečano, da mu postreže pozneje tem izdatneje.

Matajev Matija pa je veselo objokano nevesto prijel za roko in jo vedel pred mlin. Za njima so jo udrli drugi svatje; godci so zaigrali, in pari so se jeli vrteti po cesti. Andraž Hudopisk se je sukal z Mico Kobacajko, se režal kakor obseden in skakal, da mu je odletavala malha na vse strani. Vse je bilo prav široke volje.

Zdajci pa je pripeketal mlinarjev kozel za Anko. Zameketal je, se vzpel, popadel zeleni venec prestrašene neveste in zbežal z njim po strmem obronku. Milo je zajokala Anka, vse je kričalo in mahalo z rokami. Nejevoljni Matija je naglo stekel za meketačem, toda požrešni kozel je skočil na visoko skalo, nesramno kimal z glavo in vpričo vseh pozobal deviški venec obupane neveste ...

»Ljubljana! Južni kolodvor! Ljubljana!"

Taki in enaki klici, loputanje z vrati, glasno govorjenje, kričanje in smejanje, ropot in žvižgi so zbudili Mataja.

„Začetkoma moje sanje niso bile še tako napačne!" je mrmral in se vzdignil z baršuna. „Pozneje, se je pa vse nekam skisalo. Ti presneti kozel! Kaj je bilo treba tebe, da si nam skalil nedolžno veselje! Jaz bi ti že pokazal, kaj se pravi nagajati! Hvala Bogu, da se mi je samo sanjalo in da vse skupaj ni nič res! No — zdaj smo pa v Ljubljani. Naglo je šlo, kaj naglo!"

Obul si je škornje, oblekel kamižolo, pobral svoje stvari in zlezel na levi z voza. Mahnil jo je k strojevodji, potegnil svoj robec z denarjem iz žepa, ga odvozlal in prijazno nagovoril moža: »Dobro ste vozili, prijatelj, moram vas hvaliti! Nate za liter vina!"

„Le pijte ga sami!" mu je odgovoril oni čemerno.

„Če ste tako moški, pa ne bom dalje silil v vas," je dejal Mataj in shranil denar. Krenil je okoli šumečega stroja na ploščad in stopal z drugimi proti izhodu.

„Stojte, kje imate vozni listek?" ga je ustavil brkati vratar. „Vozili ste se zastonj, kaj?"

„Kakšen listek? I, saj sem ponujal vozniku denarja, pa ga ni maral!"

Vratar je mignil mimoidočemu možu v modri obleki in s trobentico na konopcu. Ta je odvedel Mataja k blagajnici in povedal gospodu z bleščečimi očali, da se je potnik pripeljal brez listka.

„Saj mi ga ni ponujala živa duša!" se je zagovarjal Mataj pred okencem.

„Odkod ste se pa vozili?" je vprašal gospod iz steklene izpovednice rezko.

„Na koncu jezika mi je, pa ne morem povedati," je odgovoril osupli Mataj, ki mu je bilo ime Radovljice kakor izbrisano iz spomina.

„Kje ste pa doma? Le hitro, mudi se mi!"

„Doma sem na Telebanovem, ljubi gospod, in moja sestra Špela tudi, oča so pa tam nekje iznad Škofje Loke —"

„Plačati morate kazen, trojno voznino!"

„Vozil sem se v prvem razredu, gospod! Prosim, da mi boste prav računali."

„Tako? V prvem razredu? Zakaj si niste naročili kar posebnega vlaka? Kaj mi čenčate vmes! Molčite in plačajte pet kron deset vinarjev, če nočete imeti hudih sitnosti!"

„Koliko je pa to grošev?"

„Enainpetdeset!"

»Primaruha, ste dragi!" je vzdihnil Mataj, odštel denar in vzel pobotnico, ki mu jo je napisal uradnik. „Prosim vas ponižno, nikarte se ne jezite! Pa z Bogom in brez zamere!"

Gospod je zaloputnil okence, Mataj pa se je oddahnil globoko in se namuzal zadovoljno: „Hvala Bogu, opravil sem kolikortoliko poceni! Koliko bi bil moral plačati šele za drugi ali celo za tretji razred, he he! Pa res! He he!"

Prvikrat v Ljubljani

Zadovoljen in vesel, da je teh sitnosti konec, je zadel Matajev Matija svoj ljubi dežnik pa culo na ramo in veslaril s palico počasi iz kolodvorskega poslopja. Prostor pred njim je bil že skoraj prazen; ponehalo je bilo ono živahno vrvenje, ki se pojavlja običajno o prihodu vsakega vlaka. Hotelski omnibusi in drugi vozovi so se bili že odpeljali in ljudje so se bili razkropili na razne strani.

Na desni je zagledal Matajev Matija žolto-rdeč voz električne železnice, malo spredaj pa drugega, enakega, ki se je bližal kolodvoru.

„Da te vendar!" je vzkliknil poluglasno. „Kako gladko drči po cesti! Konji so pa vpreženi menda zadaj? He he, to je pa že narobe!"

Čudil se je pa še bolj, ko je videl, da ni nikjer nobene priprege niti nobenega dimečega se stroja, kakor pri vlaku. Sedaj je mož v belosivi obleki, s črno torbo in svetlo trobento, potegnil na prvem vozu zadaj za jermen. Pozvonilo je, voznik spredaj je odvil močno rumeno kljuko in pisani voz je odhitel po tiru.

„Ti spak ti, kako jo pa reže kar sam po sebi!" se je čudil Matajev Matija. „Kaj takega pa spet ne!"

Pred sabo je ugledal nekoliko zakasnelih deželanov s cekarji in košarami. Mahnil jo je po senčnatem drevoredu za njimi, oziraje se zdaj na levo, zdaj na pravo. Onostran lesene ograje, na kolodvorskem zgradbišču, gosto prepetem z ravnimi tračnicami, so sopihali pošastni črni stroji, bruhali debele sive in bele oblake iz dimnikov kakor iz velikanskih pip in prevažali dolge vrste ropotavih voz ob zateglih klicih in piskih železničarjev; venomer je butalo in škripalo, cvililo in ječalo železje, šumel izpuščeni par in neprijetno je dišalo po zakajenem zraku. Na levi so ropotala po razvoženi cesti težko natovorjena kola, med njimi rumen poštni voz; kolesa in konjska kopita so dvigala gost prah, le tupatam prosevan od popoldanskega solnca, in vozniki, konji in vozovi so se videli kakor iz jesenske megle.

„Bog nas varuj — kakšen hrušč in trušč!" si je dejal Matajev Matija in se nekam plaho oziral preko pregrade. „Naposled se jim res kaj razbije ali razpoči in potem utegne še meni kaj prileteti na betico! Bog ne zadeni, da - "

Zdajci je smuknil mimo njega kolesar. Prestrašeni Matija je na vso moč odskočil proti cestnemu jarku. Pri tej priči se mu je snela cula raz dežnik in padla na tla; jabolčni krhlji so se usuli iz rute na vse strani. Matajev Matija pa je obstal, zapičil palico v pesek in debelo gledal za motorjem.

„Oho, ta pa jezdari celo kolovrat!" se je čudil, si mel oči in se krepko počil po stegnu. „Res je, nič se mi ne sanja! Ko bi se mi sanjalo, bi se bil zdaj prebudil po udarcu. Lej, lej, kje je že! Ti kajon, ti onegavi, he he! Kolesi ima pa naviti tako, da mu tečeta kar sami! Kdo mi kaj verjame doma, če jim bom pravil o takih čudežih! Oh, škoda, škoda, da ni Anke tukaj ali pa vsaj Andraža špehomalha! Tako pa ne bom imel nobene priče! Saj pravim ..."

Sklonil se je in začel pobirati svoje krhlje v culo.

„Hahaha, odkod ste se pa vzeli vi, ki uganjate take čudeže!" se mu je smejal mlad železničar, ki je prišel onkraj ograje mimo.

„Kakšne čudeže?" je vprašal osupli Matija.

„Jabolka pobirate tukaj pod lipami, kostanji in javori, hahaha!" se je grohotal oni. »Pa ste res čuden človek!"

„Vi Ljubljančani ste čudni, vi, ne pa jaz!" mu je odvrnil Matija. „Kolovrate jahate, vozite brez uprežne živine in Bog ve, kaj počenjate še vse! Pa brez zamere!"

„Z Bogom, prijatelj, dober tek!" mu je zaklical mladi mož in odhitel.

Matajev Matija pa se je odpravil dalje in kmalu dospel do Dunajske ceste. Pri črnorumeni prečnici ga je ustavil mož s črno kapo.

„Kaj imate v culi?" ga je vprašal hitro.

„Ali ste pa radovedni, he he!" se mu je Matajev Matija smejal široko. „Kaj pravite, kaj bo neki tukaj notri? Če ste ptič, pa uganite sami!"

„Kaj klobasate! Pokažite, kaj imate, če ne, bo narobe!" ga je osorno zavrnil pusti mitničar.

„No, no, vam pa pokažem, saj sami menda ne bi uganili," ga je tolažil Matajev Matija prijazno. „Vidite, malo ajdovca, domačega sira in krhljev sem vzel s sabo."

Mitničar je nekaj zagodrnjal in pokazal potniku hrbet.

Matajev Matija pa jo je počasi mahal dalje. Z radovedno spoštljivostjo, z vzdignjenima obrvima, nagubanim čelom in siroma odprtimi očmi je občudoval visoke pisane hiše, lične balkone, okrašene z bujnimi žarnobarvnimi cvetlicami, stolpke na strehah, raznobojne lepake, reklamne deske in izveske, plinove svetilnice in električne žarnice, zlasti pa vabljivo blesteče izlage vsakovrstnega blaga za velikanskimi okni. Na cesti, tlakovani s kameni, so še huje ropotali vozovi.

„Komaj bi bilo, da bi imel oči spredaj in zadaj!" je mrmral sam zase. „Kakšne hiše! Nekatere so višje kakor zaplanski zvonik in večje kakor zaplanska graščina, ki se mi je zdela dozdaj največja zgradba na svetu. Pa koliko debele in tanke drete imajo razpete preko ceste po teh kolih in celo po strehah! Menda suše perilo na njej ali pa nastavljajo ptičem limanice ali kaj?"

Izprva je hodil po obstranskem tlaku. Ker se je pa zadel zdaj ob tega, zdaj ob onega, se je rajši ognil neprilikam in jo kresal lepo po sredi ceste. Pozdravljal je vsakega gospoda, ki se mu je zdel količkaj imeniten.

Tedajci je zaslišal za sabo topot konjskih kopit na kamenitem tlaku in na tihih kolesih je prihitela visoka kočija; za bradatim voznikom je sedel zalo oblečen ošabnež s prekrižanima rokama ob prsih.

„S pota, neroda! Tukaj je za konje in vozove!"

„Kdo pa je ta hudi gospod?" je vprašal Matija starega moža, ki je šel mimo njega preko ceste.

„Ta je le hlapec, ta, ki sedi zadaj," se je glasil odgovor. „Gospoda spredaj pa ne poznam."

„Hlapec?" je premišljal Matija. „Oh, zakaj ni počakal malo, da bi mu jo zasolil tako: Veste kaj, ničemurni možic? Vi ne poznate mene, jaz pa vas ne. Kaj bi se tako grdo zadirali vame! Zakaj ne bi hodil po sredi, če je ob straneh gneča! Tako bi jo bil zabrusil prevzetnežu, njegovemu gospodu pa: Lep gospod ste res, da je vaš zarobljeni hlapec lepše oblečen kakor pa vi sami, in da vozite vi njega okoli! Vi se mučite z vajeti in pazite na oba konja, hlapec pa lenobo pase in široko sedi na boljšem sedežu. Ali ni to narobe svet?"

Uglobljen v svoje misli, se je Matajev Matija komaj še o pravem času umaknil avtomobilu. Bistro je pogledal gospoda v sivem plašču, z debelimi očali in gospo s tančico na obrazu ter obadva pozdravil prav spoštljivo.

„He he, he he, kako sta onegava!" se je oveselil. „Kako lepo se vozita brez konj ali volov! Kakor sveti Elija v nebesa! In trobita si za kratek čas, pa ne posebno lepo in zmeraj gonita eno kakor kukavica. He he!"

Na Franca Jožefa cesti je zagledal v senci vrsto fiakarjev.

„Svatujejo, živio!" se je nasmehnil Matija. „Bog daj srečo ženinu in nevesti in vsem skupaj, pa še meni, da bom zadovoljno živel z mlinarjevo Anko!"

Pred Zvezdo je zopet zagledal vrsto voznikov.

„Ej, to mi je všeč!" je kimal radostno. „Veseli ljudje so Ljubljančani in radi se imajo tako, da imajo ženitovanje skoraj v vsaki ulici!"

Počasi je korakal skozi Zvezdo; tu pa je jel grajalno majati glavo.

„Lejte vendar, kako je tukaj spet vse narobe!" je umoval sam pri sebi. „Nikjer nobenega jabolka, nikjer nobene hruške ali češpljice! Zanikarni kostanji delajo le senco, da komaj raste malo trave in malo rož. Nikjer pa ni nobene poštene gredice, nikjer nobenega krompirčka! In nikjer se ne pase nobena kravica, noben teliček! Pa še to revščino so ogradili okrog in okrog z nerodno črno ograjo, da ne more noter ne pastir ne žival. Samo razuzdani kužki rajajo todintam, pa vsem so glave zvezane, kakor pri nas počeni lonci. Rad bi vedel, če se mrhe same tako divje koljejo med sabo ali jih hudobna gospoda pretepa tako neusmiljeno za pokoro. Lej, večja polovica prostora tja do hiš je celo prazna in tako razhojena pa razvožena, da izlepa ne bo več mogla pognati nobena travica. Dimka, slaba bi ti predla tukaj v Ljubljani, koder je tako malo paše! Le vesela bodi, da si na kmetih doma! Vsega zlomka si izmišljujejo hudikova gospoda, prebrisani so res v marsičem, toda kmetovati znajo pa presneto slabo!"

Zamišljeno se je prijel za nos, se obrnil dvakrat naokoli in se oziral na vse kraje.

„Zdaj pa vedi, kod pojdi!" je vzdihnil v zadregi.„ Zdaj jo pa išči, Špeluzo!"

Kar je zagledal na Kongresnem trgu redarja.

„Ta je pa ptič!" si je mislil Mataj. „Lej, lej, kakšno lepo kapo ima na glavi! Njegove bele rokavice in bele hlače tudi niso napačne. Njegova bridka sablja in piščalka na rdečem motvozu mi je tudi prav povšeči, najbolj pa svetla luna pod vratom! Bog ve, če je srebrna ali samo jeklena? Precej je ta soldat podoben onim, ki sem jih videl pri naboru v Zaplani. Prejkone je general in nagovorim ga tako. Če ni, mi gotovo ne zameri; če bi mu pa rekel samo kaprol, bi mu bilo pa morebiti premalo in še hud bi bil nemara name! Zdaj ga pa pobaram, kod pridem do sestre."

Počasi je snel svoj klobuk z glave, ga stisnil pod levo pazduho, si pogladil rdeče lase z nizkega čela in se bližal stražniku.

„Dober dan vam Bog daj, gospod general!" ga je pozdravil ponižno.

„Nisem noben general!" ga je zavrnil varuh javnega miru in premeril Mataja od nog do glave.

„I, če še niste, pa boste, če Bog da!" je dejal Matija, da bi se prikupil možu. „Le potrpite, saj ste še mladi in zdravi tudi, gospod kaprol!"

„Ali se hočete norčevati?" je vprašal redar rezko, preteče.

„Bog ne daj!" je vzkliknil Mataj in mu odkritosrčno pogledal v oči. „Rajši bi dal dušo iz sebe! Ampak okoji Zaplane se potepa špehomalh Andraž Hudopisk, ki je svoje dni užival visoko čast kaprolsko pri soldatih, do generala je pa le ni pririnil, kolikor-tudi je vedež navihan."

„Pojdite se solit! Kaj pa je vse to meni mar?"

„Le čakajte, stojte, ne zamerite! Tisti Andraž Hudopisk, veste, me je poučil doma tako: Kadar v Ljubljani ne boš vedel, kam bi se obrnil, pa pobaraj katerega izmed možakov, ki jim sablja binglja ob bedru in ki jim srp sveti pod brado."

„Kdo pa ste in kaj bi pravzaprav radi?"

„I, Matajev Matija sem s Telebanovega! K sestri sem prišel malo vasovat, k Špeli, ki ima ljubljanskega škrica za moža. Piše se za Krajana in prodaja vsake bire kramo in denarja ima menda več ko ciganska družina grehov. Kaj ne, da ga poznate, vi, ki ste iz Ljubljane, ali ne?"

„Ljuba duša," mu je odvrnil stražnik, „Ljubljana je velika in ima toliko prebivalcev, da ne poznamo vsi drug drugega."

„E, bežite no, stric, to pa že ne more biti res!" se je neverno smehljal Mataj. „S kmetov sem, ampak vendar ne verjamem vsega. Da se ne poznate med sabo! Ali se nič ne shajate pod lipo ali v cerkvi ali gostilnici? Ne zamerite mi, nikar me ne imejte tako hudo za norca!"

„Dosti, mož! Pojdite v mestno hišo, tam vprašajte, kje stanuje trgovec Krajan!"

„Kje pa je tista hiša?"

„Na sredi mesta, tam pod Gradom."

„Hvala lepa, da ste mi povedali. Če pridete vi k nanj na Telebanovo, pa vam pokažem jaz, kje prebiva Čenčanov Janez ali kje straži Kobacajeva Mica svojo berivko ali kar boste hoteli videti. Zdaj pa z Bogom, le zdravi ostanite, pa brez zamere!"

Matajev Matija je nekaj časa gledal na sivi Grad, potem se je napotil dalje. V ozki ulici je za velikim oknom zapazil slamnike in klobuke. Stopil je v prodajalnico.

„Dober dan, oče!" ga je pozdravila prodajalka prijazno. „Kaj bo dobrega?"

„Oče pa nisem, prijateljica, ampak šele bom, če mi Bog da srečo, Zagorjanovo Anko in pa kaj otrok, he he!" se je muzal Matajev Matija. „Nov klobuk bi rad."

Dolgo je izbiral in se še dalje pogajal za ceno, preden je plačal. Gospodična ga je vabila, naj se kmalu zopet oglasi, Mataj pa je poveznil novi klobuk na starega in se poslovil od klobučarke.

Moško je stopal po ulicah, vzdigal gorjačo in jo zasajal daleč predse, postajal vsak trenutek, se obračal na vse strani in udarjal s težkimi škornji ob tla, da so se kresale iskre izpod močno podkovanih peta. Izvirni možak z dolgo palico in debelim rdečim dežnikom, s pisano pikasto culo in dvema klobukoma je povsodi zbujal veselo pozornost Ljubljančanov.

Zdaj se mu je naproti pridrevila vesela dečad z lesenimi obroči in drugimi igračami. Vriskaje so jeli poskakovati okrog tujca.

„Mož, mož, kaj pa imate v culi?" so vpili okoli njega, da mu je letelo skozi ušesa.

„I, kaj neki? Krhljev pa sira pa kruha."

„Čemu imate pa tako strašno marelo?" so mu nagajali. „Mož, čemu pa nosite kar dva klobuka?"

„Čemu, čemu? I, lej jih no, mrgolinov škrbastih! Pobarajte me še, zakaj imam nos sredi obraza, he he!"

„Mož, ali lovite slepe miši po Ljubljani?" so kričali razposajeni dečki in se mu spakovali na vse načine.

„O, zanikarne strigalice mestne!" se je ugrel Matajev Matija. „Komaj znate glavo držati pokoncu, shodili ste komaj, pa hočete že zabavljati pametnim, odraslim ljudem? Če bi bil jaz vaš oča, bi vas že naučil kozjih molitvic in krščanske ponižnosti s tole tukaj, zgage mlade, malopridne!"

Izza ogla se je pokazal mož z luno in malici so se razkropili na vse strani. Matajev Matija pa je blodil dalje po ulicah in povsodi videl kaj novega, zanimivega. Zdaj je hodil po ravnih, širokih cestah, ob krasnih novih hišah; zdaj ob razvalinah - potresnih podrtinah, zdaj ob stavbnih odrih; zdaj zopet po tesnih, krivih ulicah, kjer je vel prijeten hlad izza omreženih kletnih oken in iz temnih vež; zdaj po tihih, ozkih stezah, kjer le redkokdaj posije solnčni žarek do tal in kjer menda še nikdar ni bilo nobenega vpreženega konja. Kmalu je bil Matija zopet sredi mesta.

„Vse se meša in vre kakor na sodnji dan!" je premišljal in si brisal potno čelo. „Vse polno sveta je povsodi, vse skoraj sama gospoda, škric do škrica, kakor bi jih nasejal, he he! Vidiš, vse živo jih je po vseh kotih in krajih, pa tudi iz oken gleda dosti glav! Bog ve, koliko jih je še za zidovi? Le odkod se je steplo toliko ljudi ? Četrtek je danes, delavnik. Nemara pa praznujejo cerkveni god? Toliko jih je okoli mene, pa se čutim tako samega kakor božji volek ... Ej, ti Ljubljančani so pa res pravi čudaki! Mladi se podpirajo drug drugega pod pazduho, stari pa krevsajo samotež, he he! Kakšna sta neki moja preljuba Špeluza in njen dedec? Prejkone sta tudi onadva — he he — malo prismojena, kakor vsa ta mehkužna gospoda, ki pohajkuje ves božji dan in ni vajena hujšega dela kakor pestovati svoj želodček. Lej, lej, gospodje, gospe in otroci, malone vsi so belo oblečeni; po tem lahko uganeš, da si v beli Ljubljani. Napihnjeni pa niso, naka, ampak še prav zelo prijazno se mi muzajo vsi, he he! Le škoda, da ne morem vsakomur povedati, kdo sem in odkod in kako se kaj imamo pri nas doma! Prav rad bi se malo pomenil z njimi, pa ne utegnem, ker moram še malo dalje po mestu, da bom vedel včasi kaj lepega pripovedovati o Ljubljani. Zale so pa Ljubljančanke, zale; toda mene že ne dobi nobena, in naj me gledajo še tako zaljubljeno, he he! Primaruha, nobena izkušnjava mi ne more nič — o ne! — jaz, Matajev Matija, ostanem zvest mlinarjevi Anki!"

Po lepi cesti so pripeljali trije možje brizgalnico na dveh kolesih. Prvi je zavrtal pipo v tla, drugi je vlekel dvokolnico, tretji pa držal dolgo cev in škropil po prašnih tleh.

„Človek bi mislil, da je v deveti deželi, ne pa v Ljubljani!" si je dejal Matajev Matija.

„Tako premeteni so ti možje, kakor Mojzes, ki je s čudodelno palico izonegavil Izraelcem vodo iz skale."

Mimo njega je švignilo mnogo urnih kolesarjev in kolesaric. Videl je tudi dva dečka, ki sta se vozila skupaj; prvi je sedel in poganjal kolo, drugi pa je moško stal za njim in se opiral na njegove rame. Najbolj pa mu je ugajal gospod, ki je peljal na svojem stroju spredaj fantka.

Matajev Matija je dospel do lesenega mostu. Ljubljanica je bila plitva; obrežna trava, drevje in hiše so se zrcalile v zaspano tekoči vodi. Bila je izredno čista, tako da je mogel videti na dnu struge vse čepinje, pisane in bele. Pridne perice so klečale na stopnicah ali v priklenjenih čolnih in prale perilo. Kričavi otroci so stali blizu brega v vodi in lučali tanke ploščate kamene tako v reko, da so metala po površini odskakovala kakor žabe.

Mrgoljava po mestu je prihajala čimdalje večja; srečaval je delavce, delavke, pohajkujoče, leseno se držeče vojake, vesele dijake. Pisana množica, večni ropot, hrup in šunder med zidovi, vse mu je težko leglo na dušo, vajeno le proste prirode tihega gorskega zakotja. Čutil se je tako tujega, zdelo se mu je, da je v veliki ječi, in obhajali so ga dozdaj neznani občutki: tožilo se mu je po domu. Poželelo se mu je nazaj med gore, na Matajevino. Siloma se je otresel neveselih misli in krepkeje koračil dalje.

Ves motoglav, malone omamljen po toliko novih vtisih, jo je primahal mimo gostilniškega vrta in takoj občutil hudo žejo. Pod košatimi kostanji je sedelo nekaj gostov. Matajev Matija je veselo pospešil korake po hreščečem, belem pesku in stopil k pogrnjeni mizi. Svoj ljubi dežnik in palico je naslonil ob drevo, položil pisano culo na mizo in sedel moško in široko na stol.

Priletel je bled, skrbno počesan fantič, ves črno oblečen, v suknjiči na škrice, in vihtel belo brisalko.

„Polič najboljšega!" je naročil Matija in imenitno pogledal po drugih gostih. „Skoraj bi bil pozabil jesti in piti, he he!"

Dečko je prinesel pijače in okroglih žemelj. Mataj pa je iztrebil kos sira iz cule in pipec iz žepa.

„Kako naj pa jem ta drobiž, da se mi ne bodo smejali oni tam, ki me gledajo tako debelo, kakor bi me hoteli zajeti vase?" se je vprašal in prebiral žemljice. „V Zaplani imajo najmanj trikrat večje zemlje in štirikrat večje regije. Ali naj devljem po dvoje teh drobnih kruhkov naenkrat v usta ali samo po enega?"

V tem je prišla zalo oblečena natakarica z usnjeno torbico in rdečo vrtnico za pasom k Matajevi mizi, za njo pa krepak gospod.

„Dober večer, ljubi mož!" je nagovoril gostilničar Mataja. „V hiši imamo sobo, ki je za take goste, kakršen ste vi. Preselite se tja! Tukaj je za gospodo."

„Saj ne bom dolgo tukaj, nikarte se ne bojte, nič ne bom gospodi na poti!" ga je tolažil Matija.

„Pozno je že, kmalu moram k sestri. Počakajte no, da se malo okrepčam; Bog ve, kako dolgo bom moral še iskati Špelo po mestu!"

Tako je Matija obsedel in mirno užival vino, sir in žemljice. Ko je izpraznil svoj polič, je zahteval drugega.

Polagoma je prihajalo vedno več gostov. V vrhovih lepih kostanjev so se igrale krotke luči zahajajočega solnca in prijetno hladilen veter je sapljal Mataju v obraz.

Na odru blizu njega so se pokazali godci z velikimi in majhnimi piščalkami, trobentami in drugimi čudnimi svirali, kakršnih Matajev Matija ni bil še videl nikdar. Sedli so na stole; pred sabo je imel vsak svoj kos počečkanega papirja na stojalcu.

„Slabo znajo!" jih je obsodil Mataj, ko so uglašali in poizkušali svoja glasbila. „Vsak brlizga in šušmari, piska in trobuzlja tja v en dan, kakor se mu pač ljubi! To ali pa nič! Sram jih bodi! Znajo pa zaplanski godci vse bolje! Če bi prišli ti mojstri-skaze k nam, bi bili tepeni, da bi bilo grdo! Zakaj nisem poslušal krčmarja, ki mi je povedal, da je tukaj le za gospodo!"

Tedajci je stopil gospod s črno paličko mednje in potrkal z njo na svoje stojalo.

„Dobro jih je ugnal mož!" se je oveselil Mataj. „Tako so se zbali njegove šibe, da so umolknili vsi!"

Začeli so svirati, izprva rahlo in počasi, potem pa zmerom glasneje.

„Zdaj pa že, zdaj!" je kimal Matajev Matija odobravaje. „Dobro jo žingajo! He he! Kaj vse naredi šiba, dobrodelna mati! Lej, lej, kako jim mojster miga in žuga ž njo in jih roti, sicer bi mu razbili nemarni divjaki rene in boben in vse! He he!"

Prijazno je kimal, kazal svoje okajene zobe ter bobnal s kitnato roko po taktu na mizo.

„Presneta reč vendar, zakaj pa nič ne plešete, ko imate že godbo?" je vprašal natakarico. „Saj prostora je tukaj dovolj, he he!"

Ona pa se mu je le nasmehnila in hitela na drugo stran, kamor so jo klicali žejni poslušalci.

Ko je utihnila godba, je jelo občinstvo burno ploskati, Matajev Matija pa je nalil svoj kozarec do vrha, nataknil kos sira na pipec in šel oboje ponujat kapelniku.

„Dobro ste jih krotili!" ga je pohvalil. „Nate, okrepčajte se malo, prijatelj!"

Občinstvo je vstajalo s sedežev, se smejalo vsevprek in jelo ploskati iznova.

„Ako ste pijani, pojte spat!" je velel gostilničar, ki je prihitel k Mataju.

„Od dveh poličev ne bom pijan, he he?" se je smejal Matija. „Presneto slabo me poznate! Ali je kaj tako hudega, če ponudim svojemu bližnjemu kozarček vina?"

„Plačajte in izgubite se!"

„Dobrota je sirota!" je vzdihnil Matajev Matija, plačal, pobral svoje reči, prijazno pokimal kapelniku in odkorakal z vrta. Občinstvu pa je bilo žal, da je bilo tako kmalu konec nenavadne zabave.

Pri ljubi sestri

V elegantno opremljeni obednici sta sedela v polumraku trgovec Anton Krajan in njegova soproga Beti pri mizi, ki je bila že pogrnjena za večerjo. Močne obrvi, kratko pristrižena, tu in tam že malo osivela brada in dolgi brki so dobro pristajali njegovemu izrazitemu, nekoliko bledemu obrazu, ki so ga oživljale dobrodušne, bistroumne oči. Žoltolasa dama v tanki obleki modriševe barve je bila životna, skoraj debela. Njena napeta lica, prebujna spodnja ustnica in hladne, sivkaste oči so ovajale oholost in samoglavnost.

„Rad bi vedel, zakaj si taka v trdo zapečena nemškutarica?" je dejal gospod Krajan mirno. „Najini starši niso znali nobenega stavka nemški, mi živimo ob slovenskih groših, ti pa siliš le v nemško družbo."

„Treba je občevati z boljšimi krogi, to sem ti rekla že Bog ve kolikokrat," je odvrnila ugrizljivo in pogledala kljubovalno v stran.

„Pojdi no, pojdi s svojimi takoimenovanimi boljšimi krogi! Naša Eleonora je po tvoji zaslugi prepojena s tujim duhom in komaj sem rešil sina."

„Oh," je vzkliknila prezirljivo, „ali naj občujem morebiti samo z rodbino tvojega brata, ki je preprost mizar in puši pipo na ulici?"

Vstal je in se naslonil na črni klavir.

„Preprost, toda pošten!" jo je zavrnil. „Ljuba moja, vsak stan je vreden svoje časti. Ali sem ti kdaj očital, da si bila preprosta hišna, preden sem te vzel?"

Nejevoljno je pomajala z okroglima ramama.

„In kolikor vemo, tvoj brat tudi ni nikak grof ali milijonar, draga Elizabeta!"

Gospa Beti ni rada slišala svojega celega imena. Ozlovoljena se je vzravnala na svojem sedežu in se zaletela razdraženo in razdražljivo: „Moj brat je vendar vse kaj drugega kakor pa tvoj! Lepo posestvo ima na Gorenjskem in ... in samo da bi hotel, bi bil lahko župan svojemu kraju!"

Ponosno se je dvignila in zasukala okretalce električne svetilke nad mizo, da so širni toki jarke luči zapluli po sobi. Popravila je bagrenordeče senčilo in zopet sedla na svoj stol.

„Tvojemu bratu želim vse najbolje!" je povzel gospod Krajan in dodal resneje:

„Toda pustiva to! Zdaj se morava pomeniti o drugi stvari! Poudarjam ti odločno, da mi nikakor ne ugaja, kar predeta vidve z Eleonoro za mojim hrbtom!"

Gospa Beti je vprašujoče pogledala svojega moža in, neprijetno razburjena, jela trkati z nogo po medlo-barvni preprogi.

„Privedla si najini hčeri častilca jako dvomne vrednosti v hišo," je nadaljeval on. „Jaz pa pravim, da iz te moke ne bo kruha!"

Ona se je zganila; hotela mu je hitro in rezko odgovoriti, pa ni našla takoj primernih besedi. Skozi odprta okna je plula mirna pesem večernih zvonov in slišali so se jasni klenki električnih voz in njih zamolklo bučanje.

„Gospod Ribitsch ti ni po volji, ker ni Slovenec!" mu je očitala jedko in potegnila z desnico po levici, nekoliko preobilo okrašeni z zlatimi prstani.

„Ne tajim, da bi mi bil slovenski zet ljubši!" je priznal gospod Krajan, sklenil roki na hrbtu in jel hoditi po sobi gor in dol.

„O takih stvareh se ne bova ujemala menda nikdar!" je pripomnila zabavljivo in jezno pogledala svojega soproga izpod čela. „Ti bi dal svojo hčer najrajši kateremukoli komiju."

Zaničljivo je zakrožila ustne kote navzdol. Šla je in spustila zastore na oknih.

„Vprašati bi bilo treba le, če je poštenjak ali ne," se je odzval naglo.

„Kaj pa vendar moreš oponašati gospodu Ribitschu?" se ga je lotila iznova. „Mladi Ribitsch je izredno ljubezniv, značajen gospod, kakršnih je le malo!"

„Tako misliš ti v svoji zaslepelosti in Eleonora tudi, kajpada!" je dejal tiše. „Prevaral vaju je s svojim gladkim vedenjem, s svojimi priliznjenimi poklončki, ki so cenejši od bonbonov tu spodaj v moji prodajalnici."

„Sodiš ga krivično," je izrekala počasi, važno poudarjaje vsako besedo. „Čestitati bi bilo vsaki, ki bi ga dobila. Zdaj ima sicer še majhno službo, toda vsi njegovi predstojniki mu prerokujejo najlepšo bodočnost."

Obstal je in dvignil glavo. Ni mogel utajiti porogljivega kašlja in neverjetnega smehljaja.

„Kaj neki še!" je vzkliknil. „To ti je natvezla gospa Sabina Ribitscheva, njegova mati. Jaz pa vem prav dobro, da vse to ni res!"

Užaljena se je naslonila na stol nazaj in jarostno pogledala moža preko rame.

„Gospod Arnulf Ribitsch je puhla, prazna glavica ... lahkoživček," je nadaljeval trgovec jako resno. „Svojo službico je ulovil le s pomočjo vplivnih sorodnikov.

Potraten kavalir je in razkošno živi samo o milosti ali — neumnosti svojih žirantov!"

„Ravnati se mora pač po stanu!" ga je zagovarjala trdovratna gospa.

„Poslušaj me, ljuba moja!" je povzel zopet glasneje. „Tvoj Ribitsch namerava z denarjem svoje bodoče žene plačati svoje dolgove in živeti veselo po starem.

Premotila si ga ti s svojo pretirano, bahavo nobleso. Jaz pa naši Eleonori ne morem dati več nego kvečjemu desettisoč kron. Slabi časi so, denar potrebujem za trgovino. Presvetli gospod Arnulf pa pričakuje, da dobi naša hči Bog ve kako bogato doto. In tako si misli zviti lisjak: Pa jo vzemimo, zlato gos!"

„Anton, Anton!" je kričala gospa. „Kakšen si! Tako govoriš o svoji hčeri?"

„Tako računa le tvoj presladki gospod Ribitsch!"

Umolknila sta. Gospa Beti je gledala na desno. Tam je ovenčana vila od belega marmora med široko-listnima rastlinama predstavljala pomlad tudi poleti, jeseni in celo pozimi ter se zbog te dolgočasne službe držala vedno tako kislo kakor zdaj gospa Beti. Gospod Krajan pa se je obrnil na levo. Ondukaj sta visela ob steni tvorniška posnetka bujnobojnih proizvodov Makartovih, in to „Dianin lov" pa „Izprevod bakhantov". V kotu, pri peči, sta se ponižno skrivali dve sliki slovenskih umetnikov v tajinstveni polutemi zadnjega razreda, kakor se spodobi domačim umotvorom.

„Priznati mi moraš, da sem zmeraj skrbel za blaginjo svojih otrok," je nadaljeval gospod Krajan odločno in stopil k gospe. „Pravtako dobro kakor ti, vem tudi jaz, da so dandanes resni snubači redki in da utegne obsedeti tudi najlepše dekle, ako izbira le preveč. Po mojem mnenju se naši Eleonori sploh ni treba možiti. Lahko bi bila blagajničarka zdaj meni, pozneje pa najinemu sinu Milanu, ki prevzame trgovino za mano. Ako pride primeren snubec — prav! Če ne — tudi prav! Preskrbljena bo tako ali tako. Kar se pa dostaje gospoda Ribitscha in Eleonore, je pač najbolje, da se stvar razdere prejkoprej!"

„Oh, Anton, Anton ..." je klicala roteče. „Ne bodi vendar tako —"

Tedaj je potrkalo na vrata. Vstopila je suhljata, mlada kuharica in javila, da je prišel mož, ki bi rad govoril z milostivo gospo.

Še preden je vstala dama, se je prerinil velik možak skozi vrata in se oglasil veselo: „Bog vama daj dober večer! Ali me nič več ne poznaš, ljuba sestra?"

Pri vratih je stal v prašnih škornjih Matajev Matija z dvema klobukoma in z gorjačarsko palico v levici, z debelim, rdečim dežnikom in višnjevkasto, rumeno-pikasto culo v desnici. Natančno premerjena, težavno narejena preča se je bila razkuštrala že zdavnaj in le žalostni ostanki so pričali o njeni davišnji krasoti.

Ko je gospa Beti zagledala in spoznala svojega brata, se ji je podaljšal napeti obraz in zastala ji je sapa. Skrajnje neprijetno presenečena, je nehotoma pogledala svojega moža in zdelo se ji je, da bere iz njegovih oči zasmehljivi očitek: Tak je torej tvoj imenitni brat, ki se soobčani kar pulijo zanj, da bi jim županil! Zardela je, bila je Jako zbegana. Toda takoj je prevladala svojo mučno zadrego in posilila obraz v vesele, prijazne gube.

„Oh, moj ljubi, ljubi brat!" je vzkliknila s sladkim nasmehom, hitela k Matiji in mu podala roko. Mataj je dejal dežnik in culo k steni in se prisrčno rokoval s sestro.

„Komaj komaj sem našel semkaj!" ji je dejal radostno. „Preden človek k žlahti priteče, mu lahko kri uteče, he he!" Veš, ljuba sestra, ženim se pri mlinarjevih in rad bi Zagorjanovi Anki kaj prav lepega kupil tukaj v Ljubljani. Obenem sem prišel malo v vas k tebi, da vidim, kako se ti že kaj godi tako daleč od doma."

„O, kako se veselim, da te vidim zopet enkrat po tako dolgem času!" se je gladko lagala gospa Beti. Izborno je igrala težavno vlogo ginjene sestre, na tihem se je pa jezila: „Treba te je bilo k meni, zarobljenec nerodni!"

„Reva se komaj premaguje, da ne zajoka na glas od samega veselja!" si je mislil nepokvarjeni Matajev Matija sam pri sebi in rekel sestri: „Saj sem vedel, da boš vsa neumna od same sreče, kadar te obiščem. Spoznal sem te pa precej, že zunaj po tvojem glasu. Dobro se ti godi, že vidim, rejena si celo bolj kakor je bila rajnica gospa zaplanskega sodnika. In starost te še ni potlačila tako, da bi bilo videti kaj preveč in še —"

„Poglej, ljubi Matija, to je moj mož Anton!" mu je naglo prestrigla besedo, ker se je hudo bala, da ne bi odkritosrčni brat razdrl še kakšne bolj žaltave.

„I, saj se mi je precej zdelo nekaj takega," je dejal Matajev Matija in ponudil svaku žuljavo desnico. Prav povšeči ste mi na prvi pogled, gospod Anton! Upam, da si bova prav dobra prijatelja!"

„Bog vas sprimi, dragi svak!" ga je pozdravil trgovec in mu krepko stisnil roko. „Jako me veseli, da ste vendar enkrat prišli k nam. Prosim vas, ostanite naš ljubi gost, dokler se boste mudili v Ljubljani!"

„Zakaj pa ne?" se je odrezal Matajev Matija prijazno.

V tem je pristopicala v obednico previtka deklica z modrikastimi koluti pod očmi. Bledolična gospodična je imela previsoke opetnice na čeveljcih; zato je hodila z upognjenim životom kakor po berglah. Ko se je rodila, so bile vse gracije že zdavnaj na velikih počitnicah. Leta so ji unesla mladostno okroglost obličja in že se je naselilo nekaj neljubih gubic okoli kočljivih, puščobnih usten. Njene izbuljene, vodenomodre oči so kazale preveč belote in dajale obrazu malone glup izraz, zlasti kadar se je trudila, da bi se držala prav vilinsko, visokostno. Krasne zlatorumene lase je nosila v visoki frizuri. Njena zelenkasta obleka jo je delala še bledejšo. Za njo je prihitel živahen, krepak deček z odkritosrčnimi očmi in veselim obrazom.

„Vidiš, ljubi brat, to je moja hči Eleonora," je predstavljala gospa Beti, „in to je moj sin Emil, ki hodi v trgovsko šolo."

„Milan!" je popravil dečko tiho in pozdravil ujca. Gospodična Eleonora pa je pogledala možaka zaničljivo od nog do glave in čudno vihala nos; vendar mu je naposled tudi ona ponudila prenežno ročico.

„Čudne svetnike časte v Ljubljani!" si je mislil Mataj, ko je prvikrat slišal podolgasto ime svoje nečakinje.

„Odložite vendar, ljubi svak, in sedite!" ga je vabil gospod Krajan.

„Prebito lepo imate tukaj!" je izpregovoril gost. „Tla so tako lepo očejena, da bi lahko štruklje rezal na njih! Kaj pa, ko bi si malo prah otepel s škornjev, preden stopim dalje?"

„Pa ne tukaj, ljubi Matijče!" je prosila gospa Beti. „Pojdi z Emilom, da te kuharica osnaži zunaj, v predsobi pa odloži svoje reči!"

Matajev Matija je odšel z nečakom in se kmalu brez popotnega bremena vrnil k svoji ljubi sestri. Počasi je kolovratil proti mizi. Previdno je gledal na desno, na levo in tiščal mišičave roke ob korenjaški život, da se ne bi kje kaj zadel in da ne bi česa prekucnil ali celo razdrobil. Ob napol odpetem telovniku mu je nihala jeklena verižica z obeski. Skrbno se je ogibal lepe preproge in trdo stopal po gladkem parketu, da se mu ne bi izpoddrsnilo na opolzlih tleh.

„Nikar ne cepetaj tako silno!" ga je rahlo grajala sestra. „Vse se trese pod tabo!"

„O — moji škornji so prav močno podkovani," se je pohvalil brat. „Nič se ne boj, ne padem pa ne, četudi je pri vas tako gladko po tleh kakor na drsnici ali na ledeniku, he he!"

Gospa Beti je vzdihnila skrivoma in se nasmehnila kislosladko.

Matajev Matija pa je sedel k drugim za mizo in se nekaj časa začudeno oziral po sobi. Bleskovito pohištvo, živobarvna zagrinjala na visokih oknih in vratih, krasna stenska, ura, sijajno veliko ogledalo, klavir, pisani krožniki ob stenah, porcelanasti pa bronasti kipci, žarice s cvetlicami, lične igračice in raznovrstni drobiž na omari, fina kredenca, električna luč z zarečimi nitmi — luč brez plamena: vse to mu je zbujalo radovedno zanimanje. Kar čudno se mu je zdelo, da sedi nocoj sredi take sijajne krasote, ko je še davi hodil po borni, mračni koči.

„Ali vam ugaja pri nas?" ga je prijazno vprašal gospod Krajan.

„Prav prijetno se mi zdi tukaj," je odgovoril gost zadovoljno. „Zdaj pa malo pokramljajmo o starih časih! Ali še veš, ljuba sestra, kako sva včasi skupaj kradla krompir ali repo in kako sva bila potem tepena, he he? Ali še pomniš, da si mi večkrat pojedla poln lonec ajdovih žgancev, ko sem bil na pašniku, kaj, ljuba moja Špeluza?"

Gospa Beti je bila zopet v hudi zadregi. Neprijetno jo je tesnilo v grlu; izprva ni vedela, kaj bi storila.

„Reci mi Beti!" je nejevoljno velela bratu in si drgnila roke, kakor bi jo zeblo.

Gospod Krajan je kašljal sarkastično.

„No, pa bodi Beti!" je rekel Matija. „Pri nas doma smo ti rekli vsi le Špela ali Špeluza ali pa tudi Ošpeta!"

Gospa Beti je sedela kakor na žerjavici. „Ne govori o tem!" je prosila brata s trpečim obrazom.

„Ne zamerite mi, gospod Anton, in tudi ti, ljuba sestra, ne bodi huda, če zinem katero tako, ki se bo vama morda zdela narobe!" se je opravičeval Matajev Matija. „Pri nas v hribih imamo svoje šege in navade in svojo govorico."

„Kaj pa, le po domače, Matija, le kar po domače!" ga je hrabril trgovec. „Prizanašati moramo drug drugemu, gostoljubnost pa nam celo narekuje, da se ne oziramo na take in enake malenkosti. Prav povšeči ste mi, ljubi Matija, ker ste tako odkritosrčni!"

„Le pomeni se kaj pametnega z mojim možem!" je dejala sestra bratu in vstala z negotovim pogledom. „Jaz grem pa v kuhinjo gledat zavoljo večerje."

„Le pojdi, le!" ji je pokimal Matija. „In pazi, da se ti kaj ne prismodi!"

Gospa Beti se je požurila odtod.

„Ali ste vsi zdravi?" je vprašal Mataj svaka, nastavil svojo debelo uro na uho, jo potresel in zopet shranil.

„Hvala lepa, vsi."

„Veseli me, da sem vas našel take! Zdravje in lepo vreme se ne zameri nikomur nikoli. Kaj pa — ali kaj prida barantate?"

„No, tako, tako. Kako pa kaj vi doma, ljubi Matija?"

„Ej — lani smo pokmetovali še precej srečno, letos pa ne vem, kako bo. Preveč nam nagaja suša, suša!"

Nato je pripovedoval Matija, kako je potoval z doma in kaj je vse videl medpotoma v Ljubljani. Gospod Krajan ga je poslušal z vidnim veseljem; tudi Milan se je zabaval izborno in se tako smejal svojemu ujcu, da kar ni mogel nehati. Samo gospodična Eleonora se je držala čemerno. Prevzetno je vihala nos, govorila le malo in še takrat goltala končnice.

„Dragi svak, jutri morate pa na Grad!" je dejal gospod Krajan. „Zdaj imamo tako lepo vreme; razgled bo krasen!"

„Naj no grem tudi jaz, papa!" je prosil Milan. „Jutri dopoldne imamo že ob desetih prosto."

„Naj bo!" mu je dovolil oče in se obrnil zopet k Mataju. „Milan vam razkaže z grajskega stolpa mesto in okolico. Dobro pozna vse kraje in gore, saj sva z njim oblezla malone vse tu naokoli."

„Ej, samo pet nas je, lahko bi jedli vsi iz velike sklede," je vzkliknil Matija, ko so sedeli kmalu potem pri večerji. „Saj menda ni nihče gobav, he he?"

„V mestu je že taka navada!" ga je poučila sestra in ga grajala tiše: „Ne pihaj juhe! To ni lepo."

„Čudna navada," se je zavzel brat in se nalaktil z obema rokama na mizo.

Gledala ga je nejevoljno in mu migala, naj ne drobi kruha v juho, toda on je ni razumel.

„Poglej mene, kako jem!" mu je zašepetala. „Deni si servijeto na kolena! Ne zajemaj vedno polne žlice!"

Mlada kuharica je prinesla pečenke in solate. Matija ji je prijazno kimal z glavo, ko je odnašala prazne krožnike.

„Ne jemlji kosov v roko!" je tiho svetovala gospa Krajanova bratu. „Vzemi nož v desnico, vilice pa v levico in ne razrezuj si vsega mesa naenkrat!" Malo pozneje pa ga je svarila zopet: „Špargljev ne smeš rezati, jemlji jih kar v roko!"

„Ej, veš kaj, preljuba moja sestra?" se je naposled oglasil Matajev Matija, že ves zbegan. „Bodi tako dobra in skuhaj mi jutri žgancev ali kaj drugega takega, kar ti bom znal prav jesti! Zdaj naj poučim pa še jaz tebe! Noža ne smeš polagati tako na mizo, da bi bila ostrina zgoraj, sicer si pretkani hudič takoj na njej brusi svoje dolge kremplje in potem še huje prizadeva ubogim dušam! Vidiš, jaz tudi še nekaj vem, ljuba Špela, he he!"

Gospa Beti se je strahovito gnevala natihem in sedela kakor na žarečih iglicah. Milan se je skrivoma muzal in Eleonora je zamišljena gnetla kroglice iz drobtin. Gospod Krajan pa je bil prav židane volje; pridno je nalival gostu vina. Ukazal je, prinesti šampanjca in se pobratil s svakom. Matajev Matija pa se je jako čudil, da je pijača, ki tako vre, tako hladna.

Po vsem tem se je gostu silno tožilo spat. Gospa Krajanova ga je spremila v sobico, ki je bila že pripravljena zanj.

„Matija, Matija, lepo te prosim, ne bodi no tako strašansko zarobljen!" mu je očitala razjarjena sestra, ko sta bila sama. „Ne reci mi Špela, ampak Beti, ali pa samo sestra! In nikari ne klafuri več kar tako tja v en dan, kar ti pride na jezik! Tukaj nismo na kmetih! Oh, oh, kaj si bodo mislili naši ljudje!"

„I, kdo bo pa prebiral besede tako zelo natanko na vse strani?" se je zagovarjal brat. „Za božji dan, kaj pa je to grdega, če ti pravim Špela ali pa Špeluza, kakor so te klicali doma oča in mati. Ne bodi no taka bodeča neža in nikar mi ne oponašaj malenkosti, Bog nas varuj! Saj si nisva mrzel rod, ampak brat in sestra! Lej, tako daleč sem krevsal in se vozil, da bi te videl spet. enkrat, pa si tako onegava z mano! Potrpi nekoliko, saj ne ostanem dolgo pri tebi! V soboto bi bil že spet rad doma."

Jeza gospe Krajanove se je znatno uplahnila ob teh besedah in zopet se ji je ugladil čemerno nagubani obraz. Obradovala se je, da pojde brat tako kmalu odtod.

„No, že prav, Matija!" mu je rekla mileje. „Če hočeš, da bo tema, zaobrni to kljukico malo na desno, in če hočeš, da bo svetlo, pa jo zasukaj spet na desno. Tako ... vidiš? Zdaj pa dobro spi! Lahko noč!"

„Lahko noč, ljuba Špe—oha, he he! Lahko noč, ljuba Betica!"

Huda zamera

Drugo jutro je Matajev Matija govoril le malo; veledostojno je užival dobrote Krajanovega gostoljubja in se držal tako modro, da ga je bila sestra vesela.

Nič več ni stopal z nevarnimi škornji po parketu, temveč je hodil po starih preprogah, ki jih je bila dala pogrniti previdna gospa Beti čez nove.

Po zajtrku ga je gospod Krajan izprevajal po svoji prodajalnici, koder je prijetno dišalo po dišavah jutrovih in drugih dežel. Pokazal mu je tudi telefon.

„Vidiš, ljubi Matija," mu je razlagal, „tukaj se lahko pogovarjam z vsakim človekom, najsi je v Ljubljani, v Trstu ali celo na Dunaju. Tukaj zavrtim ročico, da zazvoni, si nastavim slušalo na uho in govorim v to omarico."

Telefoniral je ljubljanskemu prijatelju in ponudil ročaj drugega slušala strmečemu svaku.

„I, saj res!" se je veselil Matajev Matija. „Lej ga spaka, he he, da te vendar no! Iz privezane črne rene slišim moški glas, ki te vabi v nedeljo na Sveto Katarino. Zavrti še enkrat, Tone, zavrti! Rad bi povedal prijatelju Andražu Hudopisku na Telebanovem, da sem srečno priromal v Ljubljano, in rad bi ga vprašal, kako je kaj pri meni doma!"

„To pa ni mogoče, dragi moj, zakaj Andraž prejkone nima take omarice," mu je odvrnil trgovec, obesil slušali na kljuki in odzvonil.

„Nima je ne; škoda!" je obžaloval Matija. „Hm, zdaj pojdem pa še malo po mestu. Pa z Bogom tačas!"

„Čakaj, stari hlapec Nace naj gre s tabo, da ti ne bo predolgčas!"

Odšla sta s slugo, hodila križem kražem po mestu in pasla radovednost. Obiskala sta tudi več cerkva in povsodi je molil Matija za svojo in Ankino srečo.

Ko sta se vrnila, je Milan že čakal ujca in ga odvedel na Grad. Z velikim zanimanjem je Matajev Matija ogledoval debele zidine in globoka, močno zamrežena okna zunaj in na dvoriščih. Po zavojnatih lesenih stopnicah sta prišla skozi stražnikovo sobico na ploščad zahodnega stolpa.

Lahna, prijetno hladilna sapa je dovajala vonjavo pokošene trave. Okoli in okoli starodavnega zidovja je cvetela mlada priroda. V urniku je težko udarjalo nihalo, spodaj v goščavi so peli preveseli ščinkavci in kosi; včasi je zakukala plaha kukavica.

Iz glasnega mesta prihaja sem gori le zamolklo drdranje, zvonjenje in bučanje. V jarkem solnčnem svitu blešče strehe, okna, zidovi, blesketajo cerkveni križi in jabolka. Ljudje spodaj so majhni ko mravlje, konji ko hrošči, kolesarji ko muhe in vozovi električne železnice so podobni pisanim škatlicam. Po vrtu kranjske dežele, po plodnem Ljubljanskem polju lezejo dolgi vlaki kakor črne gosenice, se pomikajo mimo zelenih gozdov in gajev, mimo rjavih kozelcev, mimo prebelih cerkva in vasi, ki so napol zakrite z ovočnim drevjem. Daleč se širi zelena ravan, okrog in okrog obrobljena s hribi in gorami. Slika se vrsti ob sliki in v čudoviti, osvajajoči harmoniji se spajajo mnogoličnost in enovitost, ljubkost in veličastvo.

Ob koroški meji se izza redke meglice kažejo strmine in goljave prekrasnih Karavank: daleč za Veliko Trato ostro prisekana piramida mogočne Kepe in zanimiva Golica, zapadno od osamele Šmarne gore zadaj Stol, prvak Karavank, in Begunjščica, dalje izhodno greben Košute, sivi obelisk Storžič, Kranjskega mesta varuh, in poleg njega Srednji vrh. Med njim in Kočno se skriva svinčnati Obir ... Visoka trdnjava gorskega duha, kipe na polnočni strani za podolgasto Vranščico onkraj Save impozantne Kamniške planine s svojimi divje razpokanimi pečinami, velikanskimi barikadami, skalnimi kopami, roglji in zobovi v čisto modrino neba. Na levem oglu se kopiči orjaška stražnica, široka Kokrska Kočna; njej na desni stoji ostnat stolp, titan Grintavec, Savinjskih planin sivi glavar. Iztočno se dviga na ogromnem podzidju lepi vrh ostrorobate Skute in mogočna Rinka. Med glavato pečevnato Brano in široko, ubrazdano Planjavo se zajeda skalovito Kamniško sedlo. Na izhodnem oglu pa se dviga krasna Ostrica, desna stražnica gigantskega čarograda, in zre doli na Kranjsko Rebro, Menino planino in nizka slemena Podpeškega gorovja proti stricu Kumu ... Na jugu, desno od Golovca, se širi zeleni Mestni log in Ljubljansko barje, bivše kraljestvo povodnjega moža. Tudi to ravnino objemajo povsodi holmi, hribi in gore, med njimi Mokrica in širokopleči, temnomodri Krim, mejnik Gorenjskemu, Dolenjskemu in Notranjskemu, zapadno Ljubljanski vrh in v megleni daljavi razsežna Hrušica z Nanosom ... Za temnozelenim Šišenskim hribom in Rožnikom se razprostira divna panorama Polhograjskih Dolomitov; nad nižjimi vrhovi se kopiči strmovita Grmada z belkastimi peščenimi plazi, se pomaljata širokopiramidni Tolstec in koničasti Jeterbenk, tolikokrat zamenjan s Triglavom. Daleč za tem gorskim nasipom pa sinjevajo nežnomodre, gole glave Julijskih Planin, ki jim kraljuje v čarokrasni prelepoti, tako sam, tako veličasten, na vzvišenem prestolu — Triglav, najvišji vladar vseh slovenskih in vseh slovanskih gora ...

„Oh, da bi imel vendar toliko dvojač ali pa vsaj toliko grošev, kolikor je oken tu doli v mestu!" je pobožno vzdihnil Matajev Matija in sedel na leseno klop.

„Kako vam pa ugaja razgled?" ga je vprašal veseli Milan. „Ali ni lepo tukaj?"

„Lepo je že, kaj bi tajil!" se je odrezal Matajev Matija. „Samo opeko imajo na strehah, nikjer ni nobene slame ne desak! Le hiše so preveč zdržema, hiše, pri nas so vse lepo daleč narazen. Kaj pa tisti visoki dimniki? Ali klobase suše v njih, zdaj po kresu, he he?"

V veliko zabavo svojega nečaka je uganil še marsikatero izvirno. Milan mu je kazal gore in kraje skozi daljnogled; ko mu pa ni mogel odgovoriti, kje je Telebanovo in Gola Jama, je jel Mataj siliti domov. Spodaj so bile ure, zapeli so zvonovi; tudi v grajskem zvoniku je zazvanjalo, svečano, trepetaje, rahlo zamiraje. Na vseh koncih in krajih so trobile tvorniške sirene. Počasi sta stopala po Gradu nizdolu.

Ko sta se vrnila, so Krajanovi že čakali s kosilom. Gospa Beti je bila dala pripraviti bratu dobro zabeljenih žgancev. Matajev Matija jih je pozdravil z velikim veseljem in ni pustil nobene trohe na svojem krožniku.

„Vzemi si malo jegulje, ljubi svak!" ga je izpodbujal gospod Krajan vljudno.

„Bog ne prizadeni!" se je branil gost. „Tega pa ne, da bi jedel kače! Kaj čudno se mi zdi, da gre vam drugim ta golazen tako v slast! Ali ste res onegavi, no, to moram reči, pa ne da bi vam hotel kaj očitati! Mene pa ne silite nič več, najedel sem se žgancev, hvala Bogu in moji preljubi sestri!"

Po obedu je gospodična Eleonora sedla k klavirju, zabrenkala in zapela.

„Orglati znaš pa kaj dobro, dečla!" jo je pohvalil ujec zadovoljno. „ln peti znaš lepše kakor zaplanski cerkvenik. Kje pa je vendar meh in kdo ti ga goni?"

„Ga ni treba!" se je odrezala nečakinja udržljivo, upognila glavo nazaj in mrčavo odhitela iz obednice, dočim so se drugi smejali vprašalcu.

„Soparno je," je opazil Matija in pogledal skozi okno. „Na nebu se stepajo oblaki, lejte, dež se ponuja."

Gospod Krajan je prinesel iz sosedne sobe gramofon, ga navil in dejal iglico na vrtečo se okroglo ploščo. Dasi že vajen čudežev, je ostrmel Matajev Matija tako, da izprva ni mogel ziniti nobene besedice. Iz velike, svetle trobente je slišal moškega peti pesem „Pridi, Gorenj'c!" Gledal je v zvočnico, otipal podstavo, pogledal pod mizo in majal z glavo. Naposled pa je zaploskal z rokama in zavriskal na glas: „Juh!"

Stemnilo se je; zunaj se je ulila ploha. Gospod Krajan je odšel v trgovino, gospa Beti pa za hčerko malo dremat; tudi Milan je izginil iz sobe, Matajev Matija pa je krenil v kuhinjo, se kratkočasil s kuharico in ji pripovedoval o mlinarjevi Anki.

„Naša gospodična ima tudi ženina," je pravila zgovorna mlada boginja ognjišča in marljivo luščila grah. „Naša gospa bi strašno radi videli, da bi se vzela. Ime mu je Ribitsch. Službico ima majhno, dolgove pa velike. Naš gospod ga ne marajo. Ženin pričakuje, da priženi pri nas Bog ve koliko denarja. Gospodična bo imela pa komaj pettisoč goldinarjev dote."

„Kako pa, da veste vse to?" je vprašal Matajev Matija.

„Hm ... poslušala sem pri vratih, ko sta se prepirala gospod pa gospa."

„Veste kaj, prijateljica? Ta dečla, ta Jelora ali kakor ji je že ime, pa preveč rada viha nos! Ošabna je punca in napihnjena, komaj da me pogleda!"

„Res je hudo prevzetna, res, pa reva menda sama ne ve, zakaj! Le zavoljo nje pojdem drugi teden iz službe. Zmeraj, zmeraj me psuje in muči in rentači nad mano, nikoli ji ne morem ustreči. Bliža se že močno tridesetemu letu, nekaj zob ima ponarejenih in lasje tudi niso vsi njeni. Ker so ji izpadali, si je umivala glavo vsak teden po dvakrat z vinom, žganjem, rumom in kaj vem s čim, pa ni pomagalo prav nič. Potem so ji kupili pri lasničarju lepe kite za trideset goldinarjev. Njeni pravi lasje so rdečkasti kakor vaši, nanje si pa polaga in spleta kupljene kite Bog ve katere ženske."

„Pa jo ima tisti ženin hudo rad?"

„Ne vem, menda ne bo sile."

„Ej, veste kaj, prijateljica? Kadar pride snubač kaj sem v vas, ga moram malo potolažiti, da ne bo prežalosten, ker noče gospod Krajan nič vedeti o njem."

„Le! O, le! Prav imate! Samo pazite, da vas ne slišijo naša gospa! Bodite previdni in nikomur ne pripovedujte tega, kar ste zdaj slišali od mene!"

Matajev Matija je obljubil kuharici, da bo neznansko previden. Pogovarjal se je še nekaj časa z njo, potem pa je šel v svojo sobo ležat in kmalu zaspal ob enakomernem šumenju dežja.

Ko se je zbudil, je sijalo zopet solnce z usnetega neba in risalo okenski križ na mizico. Vstal je in premišljal, kaj bi počel; tedaj pa je kuharica pri vratih pomolila glavo v sobo.

„Sta že tukaj, gospod ženin in njegova mati!" je šepetala. „Kavo bosta pila pri nas in pozneje se gredo izprehajat z našimi."

Matija, radoveden, kakšen je ženin ohole Eleonore, je šel takoj v obednico. Ko je zaprl duri za sabo, je obstal par trenotkov. V sosednji sobi je slišal tuje glasove. Počasi je odprl vrata.

V salonu je na zofi sedela bleda, stara gospa v šumeči sivi svili in sivkastih rokavicah. Visoko je dvigala glavo in se trudila, se držati kar najbolj dostojanstveno; okoli vratu in na prsih ji je visela drobna, rumena verižica, o kateri so vedele razen gospe Krajanove vse druge prijateljice, da ni od pravega zlata. Poleg starke je zdel droban, obrit gospodek v belo-rumenkasti obleki in je nemški, z dolgočasnim glasom nekaj pripovedoval gospe Krajanovi.

Hladni pogledi, visokostno, napeto vedenje te gospode je izprva oplašilo Mataja. Naposled pa se je le ohrabril, se bližal gostoma, jima prijazno želel dober dan in ponujal svojo široko dlan.

„Ljubi moj, pojdi no v kuhinjo, kuharica naj ti da malico!" ga je prosila gospa Beti, vsa zardela, in se v očitni zadregi gladila po krilu.

„I, kaj bi hodil zdaj v kuhinjo, tam sem sedel že po kosilu dosti dolgo," se je protivil Matija. „Naj se rajši kaj lepega pomenim z gospodo tukaj, saj je ne vidim vsak dan! Ne zamerita mi, Matajev Matija sem, s Telebanovega. Obiskat sem prišel svojo ljubo Šp— oha! Beto, sem hotel reči. Prava sestra mi je; še zdaj me poskeli, kadar se spomnim, kako sem bil včasi doma tepen zavoljo nje. Kdo sta pa vidva?"

„Milostiva gospa Ribitscheva in njen gospod sin," je rekla gospa Beti s ponesrečenim nasmehom. Z veliko muko, po sili se je držala prijazno.

Gospod Ribitsch je s čudnim pogledom premeril Mataja od nog do glave, Matija pa mu je krepko stisnil roko. Gospa Ribitscheva je komaj vidno pokimala, dočim si je njen sin s parfimiranim robcem potegnil po orokavičeni desnici.

Tedaj je prišla hišna in javila, da je gospodični Eleonori slabo in da prosi, naj pride gospa mama takoj k njej.

„Preveč se je najedla tiste kače!" si je mislil Mataj.

Obe gospe sta prestrašeni odhiteli k bolnici, Matija pa je sedel k gospodu Ribitschu.

„Ne zamerite mi, ljubi gospod," je začel, „nekaj vam moram povedati. Zdaj ni moje sestre tukaj, ki tako rada prodaja sitnosti — no, vsak ima svoje dobre in slabe navade, zdaj lahko govorim, kar hočem. Moram vas malo potolažiti. Zakaj to je dobro delo."

„Gospod Ribitsch si je ogledoval svojo rokavico, vcasi pa prežavo pomotril Mataja.

„Žalostni ste, ker vam gospod Krajan kratko malo ne mara dati svoje hčere," je nadaljeval tolažnik. „Nikar preveč ne žalujte!"

V trudnih očeh mladega starčka se je zasvetila iskra, okoh porogljivih usten je trznil zasmeh, toda le za trenutek.

„Dečla ne bo imela toliko dote, kakor mislite vi, ampak komaj pettisoč goldinarjev!"

Gospod Ribitsch je nehal ogledovati svojo rokavico; po njegovem bledem, izžetem obrazu je prhnil komaj viden znak slabotnega zanimanja.

„In bolna je reva tudi," je razlagal Matajev Matija. „Njeni pravi rdeči lasje so ji že izpadli z glave. Sirota nosi tuje kite in še zob nima vseh svojih."

„Ali je res, kar ste mi pravili?" je pogrkoval starikavi mladenič in zamežal zaspano.

„O, res, res!" je poudarjal Matija navdušeno. „Če hočete zvedeti še kaj več, pa pobarajte kuharico! Ta ženska vam ve vse, ker zmeraj pridno posluške utepa pri vratih. Menim, da sem vas potolažil prav lepo; opravil sem dobro delo. Zdaj se pa rajši umaknem, da se spet kaj ne zamerim sitni sestri. Pa brez zamere, gospod! Z Bogom!"

Matajev se je vrnil v svojo sobo in gledal doli na dvorišče. Navdajala so ga prijetna čuvstva po plemenitem činu usmiljenega kristjana.

Iznenada pa je zaslišal razburjen, glasan prepir. Največ sta besedovali milostiva gospa Ribitscheva in pa njegova ljuba sestra; gospod snubač se je le malo vtikal v živahni, srditi razgovor. Zdajci pa so mahoma umolknili vsi — odpirali in zapirali so vrata ... po stopnicah so hiteli nagli koraki ...

Zastonj je ugibal Matija, kaj pomeni ta čudna zabava. Hkratu pa je prišumela njegova sestra z razpaljenim, ljutim obrazom v sobico. Siroma odprte oči so ji blesketale v strašni jezi. Ako bi ga mogla prebosti s strupenim pogledom, bi bil Matajev Matija že med rajniki.

„Matija, to je pa že od sile, kar ti uganjaš!" je sikala. Prijela se je z obema rokama za sence, kakor bi jo hudo trgalo tam. Sapa jo je silila tako, da je komaj govorila; solze so ji dušile glas. „Oh ! Oh ! Oh!"

„I, kaj pa je spet?" je ostrmel brat.

„Kaj ti je bilo treba klepetati o Eleonorini doti, o njenih laseh in zobeh!" mu je očitala s hripavim glasom, lovila sapo in vsa razkačena trkala brata po nizkem čelu. „Ali imaš kaj pameti ali nič? Odgnal si nam snubača! Oh! Nič več ga ne bo nazaj! Eleonora mi obsedi doma! Težko, da bi se oglasil še kdo! Stara Ribitschevka nas bo opravljala po vsem mestu! Oh! Oh! Da si tak — tak neumen, zarobljen hribovec!"

„I, saj tega nisem nikoli trdil, da bi bil rojen za gosposko suknjo!" se je zagovarjal brat. „Nikar me ne glej tako pisano! Kaj sem pa pregrešil takega? Ali nisem govoril resnice, kakršno sem zvedel od kuharice?"

„Od kuharice! Že prav!"

„Kaj bi me zatorej tako dajala! Saj jaz tudi nič ne opotikam tebi. Sama sitnost te je!"

„Dosti!" ga je ustavila. „Jutri zjutraj te spremi Emil na kolodvor, da odpotuješ domov. Pa glej, da se nikoli več ne prikažeš k meni v Ljubljano!"

Odšumela je in tako togotno zaloputnila vrata za sabo, da jih je skoraj vrgla iz tečajev. Matiji se je zdelo vse to grozno za malo.

„I, pa pojdem, no!" je godrnjal in debelo potegnil sape. „Pa saj bi šel tako tudi, naveličal sem se Ljubljane. Ali je kočljiva in zaderična ta Špela! Toliko, da ni skočila iz kože, ta skisanina špeluzasta! Zdaj ropota spet nad kuharico! — — Kdo bi si bil pa mislil, da se iz mojega dobrega dela skuha taka žalost? Zavoljo par odkritosrčnih besedi moram požirati take očitke! Ta je pa že prehuda! Zakaj pa snubec ni bil previden? Zakaj ni molčal? In s hribovcem me je nagnala ihta ihtava, mene, ki se prav nič ne pulim za gosposko čast! Vsako leto bi bil prišel sem malo vasovat m še na svojo svatbo bi jo povabil, tako pa nic! Komaj čakam, da pojdem! Nikomur se ne maram vsiljevati in nikjer ne visim rad za brado. Če bi še kaj dlje ostal tukaj, bi se preveč nalezel gosposkih seg m navad, doma bi me pa grdo gledali, vsega izprijenega! Hvala Bogu, da bom jutri spet na Telebanovem koder se mi ni bati za vsako besedico!"

Vzel je svoj novi klobuk in jo mahnil po mestu, dolgo je hodil tod in tamkaj ter si ogledoval prodajalniške izložbe. Naposled je našel, česar je iskal. Kupil je lepo pipo z naslikano jelenjo glavo in rdečima čopkoma, potem pa sladkih odpustkov in prezalo svilnato ruto, ki je bila tako lepo pisana kakor sama mavrica.

Ko se je vračal v mraku, je moral mnogokrat povprašati, da je našel zopet v Krajanovo stanovanje. Tiho je sedel v svoji sobici na stol in misli so mu poletele domov.

Kar je slišal na hodniku nagle korake; vstopil je gospod Krajan, mu položil roko na ramo in dejal:

„Zvedel sem, kaj si naredil! Ribitschevih ne bo nikdar več k nam."

„E, ne huduj se še ti!" je prosil Matajev Matija. „Zdaj je že, kar je, pa je!"

„Kaj bi se hudoval, celo veselim se!" je radostno vzkliknil trgovec in stisnil svaku roko. „Zahvaljujem te kar najlepše, ljubi Matija! Prav dobro si opravil to kočljivo stvar in mi prihranil marsikateri neprijetni korak. Kako naj ti povrnem to? Reci mi, česa si želiš?"

„I, veš kaj, Tone?" se je oglasil Matija po dolgem in mučnem premišljevanju. „Lej, tebi je treba obrniti samo tako kljuko, pa imaš luč! Ni ti treba ne petroleja, ne olja, ne sveče. Pri nas moramo dolgo kresati ogenj, pa tudi žveplenke so nerodne in ugašajo rade. Prosim te, če si že tako dober, pa mi daj jutri zjutraj eno teh kljuk z zidu, da jo vzamem s sabo domov!"

„Kljuka sama ti ne bi pomagala prav nič," se mu je nasmehnil svak. „Pač pa ti dam škatlico, ki jo bo treba samo pritisniti na gumb, pa bo svetila. Ali si ne želiš nič drugega?"

„Drugo sem si kupil že vse sam," se je moško odrezal Matija. „Stoj — tisto trobento, ki sama poje, tisto bi že tudi vzel, pa mi je ne daš, kaj?"

„Z veseljem, dragi Matija! Toda mislil sem, da ši izbereš kaj boljšega! Lej, zapazil sem, da se ti tvoja ura ustavlja rada. Stara je že, naj v miru počiva! Kupil sem ti novo. Prosim te, vzemi si jo v spomir svojega ljubljanskega svaka!"

Podal mu je močno srebrno uro s primerno debelo verižico.

„O presneto!" je vzkliknil preprijetno iznenadeni Matija. „Zdaj bom imel pa kar dve! Ali bodo gledali Zaplanci, kadar pridem z obema na semenj! Hvala lepa ljubi Tone! Tudi ti si opravil svojo stvar prav dobro; bolje si uganil, kaj je zame, kakor jaz sam!"

Pri večerji ni bilo ne gospe Beti, ne gospodične Eleonore; tem bolje sta gosta zabavala svak in nečak. Gospod Krajan mu je pokazal natanko, kako mora ravnati z električno žepno svetilko, z uro brez ključka in s trobento, ki poje sama. Matajev Matija je bil ves srečen in prav otroško vesel, kakor obdarovan birmanec.

Doma

Andraž Hudopisk je sedel na klopi pod senčnatim orehom pred Matajevo bajto in pušil cedro. Po dolinici je valovalo žito in visoka, še nepokošena trava; na bližnjih holmih so počivali črnozeleni gozdi, v ostenju pa so modreli hribi in se rahlo meglile gore v vedno nežnejših barvah. Berač je gledal zdaj za redkimi popoldanskimi oblaki, ki so počasi pluli nad Kačjo skalo, zdaj doli na Kobacajkin vrt, koder je snemala vdova posušeno perilo z razpetega konopca.

Nenadoma je pribrenčal lep, izredno velik rogač iz bližnjega hrastja in cepnil kraj Andraževe noge na tla. Mož ga je pobral in previdno zavil v svoj robec, da bi nesel živalco zaplanskemu sodniku, ki je rad nabiral mrgolince in golazen.

Ko je shranil hrošča, je pa zagledal v zeleni goščavi sosednega holma dva klobuka in pod njima debelo, rušo glavo Matajevega Matije. Takoj mu je hitel naproti in ga prestregel na gozdni stezi onkraj potoka.

„Bog daj, Matija!" ga je pozdravljal radovedno. „Kaj pa nosiš v košari?"

„Nekaj tudi zate," je odgovoril Matajev Matija, spustil dežnik in palico na tla in mu dal novo pipo, ki jo je privlekel izpod višnjevkastega, rumenopikastega robca iz košare.

„Ali ni lepa?"

„Prav lepa!" je viknil prosjak veselo. „Bog ti povrni stokrat! Oj, Matijče, kako rad te imam zdaj! Oh, pa kar dve verižici imaš in urici menda tudi! Jej, jej!"

„Kaj pa Dimka, ljubi moj špehomalh?"

„Dimka je zdrava in vesela," mu je odvrnil Andraž. „Lej, Matija, špehomalh mi pa ne smeš reči nikdar več! Hudo me žali ta grda beseda."

„No, pa ne bom več!" je obetal Mataj. „Nisem vedel, da ti je tako zoprna. Vidiš, tukaj imam pa zidano ruto za mlinarjevo Anko."

„Hm ... Matija ... veš —" se je obotavljal berač z besedo. „Veš, davi mi je bilo dolgčas pa sem šel v malodolski mlin, ko sem pomolzel kravo. Pri Zagorjanovih sem zvedel, da je Anko zasnubil Devetakov Pavle iz Zaplane. Vse je že dogovorjeno in poroka je uganjena to jesen."

„Kaj praviš?" se je zavzel Matajev Matija.

„Vidiš, kako so se ujele moje besede? Ali ti nisem zmeraj trobil, da se požuri pri dekletu, sicer bo prepozno!"

Matajev Matija je oprezno položil košaro v mehki mah, žalostno sedel na skalo tik steze in dolgo ni zinil nobene besedice.

Tiho ga je gledal Andraž. Bilo mu je žal, da je nahujskal Telebanovce zoper Mataja ...

„Ti nesrečna dečla!" je vzdihnil naposled Matija. „Pozabila me je kar v par dneh! To je pa vendar malo predebelo! Ali ji bo še žal! Zaslepljena revica ni vedela, kakšna sreča bi je čakala pri meni!"

„Nič ne maraj, ljubi Matijče!" ga je tolažil Andraž. „Ko sem še kaproloval, sem imel ne vem koliko ljubic - pa niti ena mi ni ostala zvesta! Taka so mlada dekleta vsa. Kaj boš zato ..."

„Čemu sem romal v Ljubljano in privlekel zidano ruto s sabo? Komu naj jo zdaj dam?"

„Veš, komu?" je hitel Hudopisk. „Daj jo — Mici Kobacajki! Čakaj! Poslušaj! Telebanovci so izvohali vse! Nekdo, poznaj ga vrag, jim je prinesel na nos, da si jo odkuril v Ljubljano. Tudi so našli tvoj koš v risu na razpotju pri brezjaku nad Golo Jamo. Strašno so jezni nate, posebno zato, ker si jo pobrisal v Ljubljano! Grozno se hočejo znositi nad tabo, kakor hitro te spet zagledajo. Zato ti svetujem tako: pojdi zdaj takoj k Mici, prosi jo zamere zavoljo berivke in podari ji kupljeno ruto. Mica ima veljavno besedo in premetena je gotovo bo znala zasukati stvar tako, da ti togota razkačenih sosedov ne bo škodovala prehudo."

„Kobacajki sem namenil samo odpustke," je dejal Matija" in pristavil naglo: „Ej — pa naj ima še ruto!

„Pojdiva!"

Matija je pobral svoje stvari in ubrala sta jo za grmovjem zadaj na vrt k vdovi.

„Dober dan, Mica!" jo je pozdravljal berač prav prijazno. „Oh, preveč si pridna, zmeraj delaš, kakor tam čebelica! Kako lepo perilo imaš! Lej, Mica, Matajev Matijče ti je prinesel nekaj prav lepega iz Ljubljane, da bi popravil, kar sta zagrešila on in pa njegova Dimka. No, Matija, zdaj govori pa ti!"

Ženica je izprva grdo gledala Mataja, po Andraževih medenih besedah pa se ji je začel jasniti mračni obraz.

„Ljuba Mica!" je izpregovoril Matija. „Lepo te prosim, nikar mi ne zameri, če sem te kdaj žalil. Tukaj ti prinašam odpustkov in zidano ruto."

„Oh, saj ni bilo treba!" se je že smehljala vdova in milostno sprejela darove iz Matajevih rok. „Saj je že zdavnaj vse pozabljeno! No, zahvaljujem te prav lepo, Matija! Ali nočeta malo v hišo? Prav dober jabolčnik imam doma."

Šli so skozi vezo v prijetno hladno sobo. Mica je hitro pogrnila mizo s snežnobelim prtom, prinesla gostoma jabolčnika in jima narezala kruha in krače. Andraž je takoj izpraznil kozarec na njeno zdravje in si jel streči z okusnim mesom.

„Bog vama blagoslovi!" je dejala vdova. „Potrpita malo, vrnem se takoj!"

„Poglej no, Matija, kako je tukaj vse čedno!" je začel Andraž tiho, ko je odšla. „Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi vzel le Mico Kobacajko! Poslušaj, Matija! Ali nima Mica največje bajte na Telebanovem? Ali nima dosti polja in gozda, pa nobenih otrok? Ali ni pridna gospodinja? Kje dobiš zdaj še tako kračo? In kuhati ti zna! Dvoje krav ima, pa troje ščetincev in Bog ve koliko kokoši! Jajca spečava skoraj vsak drugi teden v Zaplano. Mica ima denar, Matija! In ali ni še zmeraj urna ko srna? Mlinarjeva Anka vzame Pavleta, ti pa vzemi Mico in pokaži Anki, da se ne maraš kisati zavoljo nje. Mladih deklet zvestoba je redka kakor zelenega backa senca. Oprimi se starejše! Mar misliš ostati večen fant? Oj, bodi pameten, zmeni se z Mico! Nikoli ti ne bo žal, dobro se boš imel vse žive dni! No, kaj praviš, Matija?" „He he!"

„Le glej, da te ne prehiti spet kdo drug! Govoril bom zate z vdovo. Toda — časi so slabi. Meni daš deset goldinarjev na dan poroke. Kaj ?"

„Čakaj no, da se mi ugreje misel!"

Hudopisk je naglo izpil še kozarec jabolčnika in šel na vrt k vdovi.

„Lepo imaš urejeno vse skupaj, Mica!" ji je govoril sladko. „Samo nekaj ni prav. Moža nimaš nobenega!"

„Kaj hočemo, je že tako volja božja," je vzdihnila Kobacajka.

„Vidiš, Mica, jaz pa poznam nekoga, ki bi bil zate!"

„I — kdo neki?" je vprašala mirno, dasi jo je razburjala huda radovednost.

„Kdo? Matajev Matija! Poslušaj me, Mica! Matajev Matija je korenjak, da malo takih! In dobra duša je, mehka duša, rad se da voditi; pregovoriš ga, kakor hočeš. Mica! Mož je le mož! Mica, pamet! Ali hočeš do bridke smrti dolgčas prodajati sama na svojem domu? Kaj meniš, Mica?"

„Jejhata — to ni kar tako, stvar je treba dobro premisliti dvakrat in trikrat!"

„Tako. No, le premišljuj, le, Mica! Tudi Matija premišljuje! Kadar se naveličata premišljevati, se pa vzemita! Toda, Mica, draginja je huda. Deset goldinarjev mi daš po poroki, kajne?"

„Bomo videli, če bo res kaj," je odgovorila vdova jako hladno.

Andraž je nejevoljno zmajal z glavo in se vrnil k Mataju. Kmalu za njim je prišla tudi Mica, nekoliko preoblečena: v lepi kočemajki, z novim predpasnikom, v škripavih čevljih. Sedla je konec mize. Matija je pripovedoval o svojem potovanju, Andraž pa je modro molčal in pridno pil.

„Ljubi Matija, vsi sosedje so hudi nate, da si šel v Ljubljano," je rekla Mica, ko sta se poslavljala pozno popoldne. „Zapomni si, da bom na videz morala govoriti tudi jaz zoper tebe! Nihče ne sme vedeti, da vlečem s tabo. Nič se ne boj! Vse hočem zaobrniti tako, da te ne bo bolelo preveč! Z Bogom!"

„Z Bogom, Mica!" se je smehljal berač. „Pa hvala za malico! Le srečno premišljuj!"

Šla sta zopet zadaj skozi vrt. Potem pa je silil Hudopisk z Matajem naravnost skozi vas, da so ju morali Telebanovci videti.

„Oha!" so jeli kričati in vreli z vseh koncev in krajev skupaj, ko so zagledali Mataja. „Garjeva ovca gre in dva klobuka ima na glavi! — Le hitro z nami pod lipo, da se boš zagovarjal za svoje grehe!"

„Zakaj ne," se je odzval telebanovski Odisej dobrodušno. „Moja vest mi ne očita prav nič slabega!"

Gnali so ga z velikim hrupom in vriščem pod drevo na zatožno klop. Ko so prihromatali tudi najstarejši zapečkarji, je Mica Kobacajka, še vedno v kočemajki, toda že v copatah, tiho in slovesno zlezla na klop zraven obtoženca, si obliznila tanke ustne in pričela obravnavo.

„Matajev Matija, kod si se potikal od četrtka do sobote, do danes?" je vprašala svečano.

„V Ljubljani sem bil," je odgovoril Mataj, malo poparjen, ko je opazil preteče poglede in žugajoče pesti zbrane množice.

„Človek božji, kaj si pa vendar mislil, da si storil kaj takega!" se je otresla nanj. „Zakaj nisi nikogar nič vprašal, zakaj si delal kar po svoji neumni pameti? Ali nisi vedel, da dozdaj ni bilo še nobenega Telebanovca tam?"

„O pač!" je ugovarjal Mataj. „Moja sestra Špela!"

Mica Kobacajka je osupnila, toda le za trenutek.

„Špela ne šteje nič, Špela se je pogospodila, ne poznamo je več, Špela ni več naša, kajne, prijatelji in prijateljice?"

„Tako je!" so pritrjevali poslušalci.

„Matija, Matija!" ga je karala Mica. „Grdo je, da si se odtihotapil tako potuhnjeno! Tiščal si v ris, potem pa v veliko mesto med izkušnjave. Velika bila nevarnost, da se tam izpridiš in potem pohujšaš tudi nas in naše nedolžne otroke! Zdaj se pa zagovarjaj in povej odkritosrčno, kaj si uganjal v Ljubljani!"

„No, le počakajte, vse vam povem po pravici," je dejal Mataj in odložil dežnik pa košaro na klop.

„Tiho, otroci!" je Mica posvarila nemirno mladino. „Poslušajmo Matijca!"

„V Ljubljani je vse polno čudežev!" je začel Mataj in sukal svojo palico v roki. „In čudni ljudje so Ljubljančani. Ne bodite zato sitni, če vam povem kaj takega, kar se vam skoraj ne bo zdelo verjetno! — Komaj sem prišel v mesto, precej sem videl rdeče in rumeno pisan voz, ki leti brez konj ali volov ali druge priprege kar sam po cesti."

„Kaj malo?" se je porogljivo zagrohotala Mica in vsi drugi za njo. „Lejte no, takoj začetkoma se je zlagal tako debelo, da se ni mogel bolj!"

„Matija, slabo si začel, slabo!" ga je svaril Čenčanov Janez. „Kaj boš govoril tako onegavo? Še tepen boš, primaruha, boš pa videl!"

„Prav nič se ne lažem," je zagotavljal Mataj. „Kar sem vam povedal in kar še bom, vse je živa resnica! Videl sem tudi dosti Ljubljančanov, ki jahajo na kolesih. Gledal sem jih tako debelo, kakor zdajle vi mene! Pk — pk - pk — pk pk — pkpkpk! dela kolo in leti, da je kaj!"

„Ali ste slišali, kaj veriži?" je zagodla Mica. „Kar je preveč, je preveč! Matajev Matija kvasi take, da bi se morali valjati od smehu, če ne bi bilo vse skupaj tako žalostno. Le nič mu ne verjemite!"

„Saj mu ne!" so kričali Telebanovci. „Nismo tako neumni!"

„Verjemite mi ali ne verjemite, res je pa le!" je trdil Mataj, vzdignil palico in jo zasadil v tla. „Le poslušajte! Špelin mož mi je pokazal čudno omarico in rene; z njimi se lahko pogovarja z drugim človekom, ki je v Ljubljani ali v Trstu ali celo na Dunaju. Ko mu nisem hotel verjeti tega, je pozvonil, govoril v omarico, poklical prijatelja in dal tudi meni reno k ušesu. In zdaj sem slišal čisto natanko, kako sta se pogovarjala in se posvetovala, kam pojdeta v nedeljo."

Menda si obseden ali kaj — ne morem ti dobrega reči — da se lažeš tako strašansko!" je cvihla Čenčanova Urša in iztezala suhi vrat.

„Da ga le sram ni, sram, lažnivca grdega!" so ga zmerjali razjarjeni vaščani.

Saj vam ne morem zameriti, če mi ne verjamete, ljube duše!" je nadaljeval Mataj. „Jaz tudi ne bi verjel vam če ne bi videl sam teh stvari. Kaj pa porečete k temu: sestrina kuharica odvije pipo pa priteče voda iz zidu, kakor studenec izpod skale — premakne kljuko, pa zasveti luč —" .

„Vse to je pet krav za groš!" mu je Mica živo skočila v besedo.

„Dušo bi začaral, da je res!" se je branil obtoženec. „Kaj bi se vam lagal, ko ni treba, da bi kazal kaj narobe."

„Ali ste ga slišali, prijatelji in prijateljice?" je povzela Mica zopet besedo. „Vse si je izmislil na celem, vse je vzel izpod pazduhe. Odkar stoji svet, se ni lagal še nihče tako debelo, kakor ta garjeva ovca!"

„Le čakajte, naj še jaz eno zinem!" se je oglasila Čenčanova Urša in stopila na prste. „Naj pa pove Andraž, če je res, kar nam je pripovedoval Matija. Andraž je bil že tudi v Ljubljani!"

Berač se je priril h klopi, si s pegavo roko pogladil predivasto brado, skomizgnil z ramami in izjavil: „Prav nič takega nisem videl v Ljubljani."

„Tega je že dolgo, kar je bil Hudopisk tam doli," se je branil Mataj. „Pa pojdite sami tjakaj, boste pa videli, da je vse tako!"

„Lejte, kako se uvija!" je vzkliknila Mica. „Vse križem blede in veriži, da bi se izkopal, pa se ne bo! Da bi šli mi v Ljubljano! Ali veste, kam to pika in cika? V izkušnjavo hoče izvabiti še nas! Poglejte ga, celo smeje se nam, roga se nam iz gole prevzetnosti, češ, jaz sem videl nekaj sveta, jaz, ki sem najpametnejši med Telebanovci!"

„Dobro jih reže Mica!" jo je hvalil Čenčanov Janez. „Le njo poslušajmo, njo! Mica ima poseben dar zgovornosti. To moram reči, četudi sem ji že vrnil tisti voziček detelje, kajne, Mica? Prav je, da smo bili vsi tiho in je nismo motili. Ne motimo je pa tudi zanaprej, da sproti ne pozabi povedati kaj modrega!"

„V Ljubljani imajo tudi take trobente, ki pojo in igrajo kar same," je povzel Matajev Matija iznova. „Škatlico, ki sveti sama, sem izgubil medpotoma, trobento vam pa lahko pokažem!"

Privlekel je gramofon izpod pisane rute, ga dejal na klop in ga uredil. Okrogla plošča se je jela vrteti in iz zvočnice je zapel močan glas:

Pridi, Gorenj'c,
z mrzle planine!

Kakor okameneli in ukopani so poslušali Telebanovci ... V tem je otipaval hudomušni Hudopisk gramofon na vseh krajih in tako srečno spravil velikega, črnega rogača iz robca v široko trobilo, ne da bi bil — razen Mice — opazil kdo kaj.

„To je hudičeva trobenta!" je kričala Čenčanova Urša na vse grlo in se prekriževala.

„Ali ste slišali? Priliznjeni hudič nas hinavsko vabi v peklenski ogenj: Pridi se gret!"

Zdajci pa je prilezel črni rogač trobenti na rob in jel razmikati perutnice.

„Lejte ga, lejte ga, je že tukaj!" so vpili Telebanovci in delali velike križe. „Izpremenil se je v hrošča! Dajte ga! Dajte ga, dokler ne vzraste v celega, pravega hudiča!"

In padale so palice, motike in lopate po gramofonu in ga razbile na žalostne kose. Rogač pa je srečno odbrenčal v svoje hrastje.

Mica Kobacajka je svetlo pogledala po množici, razmaknila roke, jih prekrižala na prsih in povzdignila svoj glas: „Dosti dolgo smo potrpežljivo poslušali Matajeve kvantuze, zdaj jih pa ne maramo več! Bog ve, kaj bi nam hotel še vse natvesti! Doma bi bil ostal kakor mi, pa bi bilo vse dobro. Kaj mora biti na vsaki kaši? Zdaj pa moramo kaznovati grešnika, ker nam je tako potuhnjeno ušel v Ljubljano, in pa zato, ker nas je hotel imeti tako grdo za norca! Čenčanov Janez je močan, pet gorkih naj da s palico hudodelniku za pokoro po podplatih! Česar je iskal, to je tudi iztaknil. Ali ni tako?"

Tako je!" so vikali poslušalci. „Le dajmo ga, le! Pa takoj! Mica je telebanovski Salomon. Živio Salomon v kočemajki!"

Mica je zlezla na tla in položili so obsojenca na klop Čenčanov Janez je jel poleg ukaza izvrševati svojo nalogo in štel: „Ena, dve, tri ..."

Presneto dobro pritiskaš," je dejal Mataj, dasi ga ni bolelo prav nič, „pa saj bi jaz tudi, če bi imel jaz palico v roki in tebe pred sabo na klopi!

„Pet," se je zmotil Čenčanov Janez.

„Oha, Janez se je uštel!" je ugovarjal Matajev Matija! „Izpustil je četrto! Goljufati se pa ne dam! Bodite pravični! To ne veljaj nič, Janez začni od konca in štej natančneje! Štejte tudi vsi drugi!"

Pomagali so vsi Telebanovci na glas in Janez je srečno izvršil svoje delo na debelih, močno podkovanih podplatih.

„Zdaj naj nas pa Matija prosi odpuščanja in obljubi, da ne bo nikoli več tiščal v Ljubljano!" je predlagala Mica.

„O, prav rad, he he!" je obetal Mataj. „V Ljubljano me pa že ne bo nikoli več. In prosim vas odpuščanja, da ne bo nobene zamere več. Bodimo spet prijatelji!"

Jako zadovoljni so se razšli Telebanovci po vasi, Matija pa je krenil z beračem proti Matajevini. —

Mica in Mataj sta se kmalu naveličala premišljevati, ali bi ali ne bi; poročila sta se jeseni in Andraž Hudopisk je dobil od obeh nagrado.

Matajeva Mica je privoščila svojemu Matijcu vse najbolje, ker se je bala, da ne izgubi še drugega moža. Kadar je naredil zopet kaj neumnega, je modro molčal, se skesano prijemal za uho in pohlevno na tihem občudoval ognjevito zgovornost Mice Matajke, vedno navdušene za pravo pamet. Tako je v božjem strahu in zakonski pokornosti srečno živel z ženo. Nikdar več ni silil ne v črni ris ne v belo Ljubljano in daleč naokoli ni bilo nikjer tako zadovoljnega pa tako lepo debelega moža, kakor je bil Matajev Matija.