Marušnik
| Marušnik. Anonimno |
| |||||||||||||
Marušnikov gospodar je bil bogat mož; trgoval
je z lesom ravno v onih letih, ko je bila lesna trgovina
najbolj živahna. Imel pa je Marušnik zelo nelepo
napako; bil je velik skopuh, tako da se celo
oženiti ni hotel, boječ se, da bi preveč denarja ne
potreboval za svojo družino. Eden ima zmeraj manj
potreb, kakor njih petero ali desetero; tako je vselej
modroval, ako ga je kdo opomnil, da bi bilo zanj
dobro, ko bi se oženil, ker bi za svoje veliko gospodarstvo
potreboval umne gospodinje.
Marušnik je torej ostal samec; ni čuda, da otrok ni mogel videti. Ti so sevéda mnogokrat dohajali na njegov vrt, ker jim je posebno vabljivo dišalo okusno sadje na Marušnikovem vrtu. Koliko jeze je imel s temi poredneži Marušnik; in najhuje je bilo to, da mu vsa jeza ni nič pomagala, ker so bile noge vaških otrôk vedno urnejše nego Marušnikove, zato je njemu ostala vedno le jeza, otrokom pa jabelka ali hruške.
S sosedi sevéda se naš prijatelj ni razumel; mejniki mu niso nikjer stali na pravem mestu, kosilo ali oralo se mu je vedno v sosedov travnik ali na njivo. Vzlasti pa so morali radi njega mnogo trpeti gostači po njegovih kočah; ti so imeli sicer stanovanje brezplačno, a so je morali dvakrat zaslužiti z delom pri Marušniku, ker družine v hiši ni maral.
Kuhal pa vendar Marušnik ni sam; imel je pri sebi staro žensko, o kateri so pravili, da bi bila tudi že v svoji mladosti prav dobra kot strašilo v prosu za vrabce; starost ji sevéda tudi ni prizanašala s svojimi udarci in tako je bila Marušnikova gospodinja, stara Urša res prava nepogleda. Imela je poleg tega še grdo uavado, da se je rada krepčala s požirki žganja in sicer večkrat na dan ter da je tudi nosljala tabak, ki ga je imela vedno pri sebi v kakem papirju zavitega. Skrivnostna kapljica ji je dajala moč, da je prestajala vse sitnosti gospodarjeve. Rada ga ni imela, vendar vzeti bi se ga ne branila, ker bi bila vsaj z vsem oskrbljena. Marušnik seveda na vse to ni mislil, kajti kaj hoče z žensko, ki nima nič premoženja. Samo zaradi tega je trpel staro Uršo pri sebi, ker je moral imeti človeka v hiši. Stavila je tudi rada v loterijo in celo neko srečko je imela ter je vedno pričakovala, da bo prvi glavni dobitek gotovo zadela njena številka 77.343. Najbrže se je soznanila s srečkami pri Marušniku, ki se je nanje posebno dobro razumel in ž njimi, kakor so ljudje pravili, tudi obogatel. Imel in prebiral je celo poseben časnik, ki je donašal najvažniše novice o izžrebanih in zadetih srečkah. Dobro si je zapomnil tudi številko srečke, katero je kupila njegova dekla.
Bilo je nekega jutra, ko je Marušnik sedel za mizo; zelo vesel bil je videti, držal je v rokah časnik in pregledaval po navadi izžrebane številke. Bere dolgo časa, kar naenkrat vsklikne:
»Za božjo voljo! Ali je mogoče? Ali prav vidim? Številka 77.343 in zraven dobitek petdeset tisoč goldinarjev! — Tedaj dobi naša Urša petdeset tisoč! Toliko tisoč, to je že nekaj. — Tedaj pa je položil časnik na stran, ter jel premišljevati. Vedno bolj se je v njegovem srcu vnemala ljubezen po — denarju . — Kaj ko bi jo človek vzel? Prikupna sicer ni, a tisočaki so lepi in pa: Urša bo umrla, denarji pa ostanejo.« Take misli še dolgo rojijo Marušniku po glavi. Poslednjič skrije časnik in pokliče svojo gospodinjo v hišo.
»Kaj bo spet, Marušnik? Jaz nimam časa; le hitro naročite, kar imate,« reži Urša.
»Oj, draga Uršica,« pričel je Marušnik in spet obstal, videlo se mu je, da hoče proti svoji navadi danes posebno prijazen biti, »nekaj mi je ravno sedaj padlo v glavo.«
»No, kaj neki posebnega?« jela je povpraševati postrežnica z večjim zanimanjem, ker se ji je posebno čudna zdela Marušnikova nenavadna prijaznost.
»Veš Uršica, mislil sem in sicer na-te sem mislil.«
»Mi bodete pa že zopet kaj odščpnili pri mojih računih za gospodinjstvo. To vam pa povem, da ceneje jaz ne morem shajati. Škoda, da ste tako bogati, pa tako skopi.«
»Urša draga, ti me ne razumeš. Nikar se ne prenagli! Mislil sem na-te in te poklical, da bi se ti po tolikih letih vendar enkrat pokazal hvaležnega, ker mi tako varčno in skrbljivo gospodinjiš v moji hiši. Ponudim ti plačilo, katerega gotovo nisi pričakovala.«
»Plačilo? Kakšno plačilo?« povprašuje zvedava dekla.
»No le počakaj, da ti vso stvar razložim nekoliko bolj natančno. Sama veš in tudi jaz sem prepričan, da mi ti izvrstno gospodinjiš; vendar se mi zdi, da bi še z večjim veseljem delala, ko bi mogla reči, da za-se delaš in tudi jaz bi hodil bolj brez skrbi po svetu za svojimi opravki, ko bi mogel reči: Žena bo doma že skrbela za vse potrebno.«
»Marušnik,« pravi dekla, »jaz vas ne razumem; kaj hočete?«
»No, Urša, ne bodi tako šegava; povem ti naravnost: oženil se bom in tebe mislim vzeti. Sicer bi to nekaj veljalo, vendar ti že to zaslužiš za svojo pridnost,« nadaljuje Marušnik.
»Ali res, Marušnik? Takega plačila seveda od vas nisem pričakovala,« začne Urša, ko se ji polagoma pomiri srce, vzburjeno vsled prevesele novice. Urša je namreč jasno mislila: kot dekla sem pri Marušniku le od danes do jutri, kot žena sem pa preskrbljena za celo življenje. Siten je res Marušnik, a jaz sem že vajena prenašati njegove sitnosti.
Tako sta se kmalu dogovorila o vsem potrebnem in v kratkem so se po vasi ženske smejale in si šepetale na ušesa: Marušnik se bo oženil in Urša je njegova nevesta. Marušnik in Urša, to bo lepa dvojica; za doto bodeta na hrbtu prinesla — sto in dvajset let. Poroka bo na pustno nedeljo. Za pustne norce nam letos ne bo treba skrbeti. Haha!
Po pogovoru, ki sta ga imela zaradi ženitve Marušnik in njegova izvoljena nevesta, šla sta vsak po svojih opravkih in kdor ju je opazoval, prepričal se je, da sta oba videti zeló zadovoljna.
Ko je Marušnik ostal sam v hiši, jel je govoriti sam seboj: »Stara je res moja Urša in lepa tudi ni, to ne, a denarce ima, lepe denarce, in to je nekaj, to je veliko, zato se na vse drugo ložje pozabi.«
Ko se je Marušnik v mestu pri loterijski blagajnici popolno prepričal, da je Uršina srečka res zadela petdeset tisoč goldinarjev, tedaj jel se je pripravljati za svatbo. Domenil se je s svojo nevesto, da bodeta vse bolj na tihem opravila, in sicer kakor je Marušnik zatrjeval Urši, vzlasti zato, ker nista več mlada. V resnici pa je bil pač Marušniku poglaviten vzrok ta, ker si po tem potu prihrani mnogo stroškov za ženitnino. Urša je sicer v pričetku imela proti temu svoje pomiselke, katere ji je narekovala ženska nečimernost, nežni spol spremljujoča tudi v starosti, a naposled se je vendar udala Marušniku, češ, saj res nisva več tako mlada, da bi se mogla skazovati pred svetom.
Prišel je torej kmalu za Marušnika in Uršo poročni dan. Svatov nista mnogo povabila; dva moža kot priče, to so bili vsi svatje. Toliko več pa je bilo gledalcev, vzlasti ker je bila poroka na — pustno nedeljo, in sicer zgodaj zjutraj. Fantje iz vasi jima niso pregradili pota, kakor je ob takih prilikah navada, da se ženin odkupi, ako si vzame iz vasi nevesto. Urše pač no bodo pogrešali med vaškimi dekleti.
Skromen zajutrek bila je vsa Marušnikova svatba. Marušnik je imel prve besedo. Tožil je ob tej priliki, koliko se za svatbe med kmečkimi ljudmi izmeče denarja prav po nepotrebnem. Ko bi bili ljudje pametni, napravljali bi take svatbe, kakor je bila Marušnikova, in koliko več denarja bi bilo pri hišah. Tako je modroval najnovejši ženin; kaj ga je vnemalo za tako govorjenje, to vsakdo lahko razume, ki pozna značaj našega Marušnika, pri katerem se je vse vrtelo le okoli — denarja.
Doma sta sedela nekaj ur pozneje novoporočenca pri kosilu. Videti sta bila prav židane volje.
»Veš, Marušnik,« rekla je med drugim žena svojemu možu, »veliko let že mislila sem, da te
str. 90: nejasno.