Martinova gos

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Martinova gos
A. B. Kuraj
Izdano: Slovenski narod 37/258 (11. november 1904)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naš stric Martin je ljubil stare narodne običaje, posebno take, pri katerih se je dobilo kaj dobrega pod zobe. Koline so se pri njem vedno morale obhajati dva dni ter je v ta namen pital zraven starega prešiča še eno manjše prase, ki je izginilo v teh dneh z ušesi in črevesi vred. Povabil je na koline vso obširno žlahto in maloštevilne sosede — zakaj njegovo domovanje je bilo na samoti — storil pa je to samo zaradi starih običajev in po prislovici: posojilo se vračila veseli. Saj se je po tem zgodilo, da je bil naš stric razen petkov in nedelj skoraj vsak dan meseca januvarja na kolinah.

Razume se, da je imel kot stari konzervativec zelo v čislih tudi svoj god, ne zaradi patrona, temuč zaradi njegovega atributa ob nogah. Bil je naš stric tudi vojak pod očetom Radeckim. In znal je mnogo pripovedovati iz tiste sijajne dobe. Rad je pripovedoval, da sta z velikim generalom v vseh italijanskih vojnah skupno jezdila, le tega nam ni definiral, ali se reče »skupno« v primerni razdalji ali samo — istočasno. Res je imel stric pri vojakih svojega konja, kakor je to prikazivala njegova stara fotografija. Tudi brez šarže ni bil. Dobro se je videla na obledeli sliki zvezda na ovratniku. Sosedje so trdili, da je bil »oberstar«, česar stric ni zanikal. Ko pa sem prišel jaz k vojakom, sem se prepričal, da imajo takšno dostojanstvo topniški »vormeistri«. A nisem hotel izdati dobrega strica, ki je med svojimi primitivnimi sosedi še nadalje živel in umrl kot Radeckega »oberstar«.

Naš stric pa se tudi v svojem »visokem dostojanstvu« ni prevzel. Ni namreč pozabil na lepe domače običaje, in po Vrh svetih je vsako leto pisal svoji mamici kaj ganljivo pismo o svojem patronu, povdarjajoč, kako je hvaležen, da ni njegov patron tisti sv. Martin, ki ima konja in le pol plašča. Ta migljaj je mati razumela ter poslala sinu celo »dol« na Laško pečeno gos, »ker je fant tako lepo ohranil svojo vero«.

Ko pa je prišel stric domov ter prevzel gospodarstvo, ni bil več zadovoljen z gosjo, ki mu jo je mati spekla za god. Ustanovil si je kmalu svoje ognjišče, a za družico si je pripeljal proti volji svoje dobre mamice bivšo svojo vojaško ljubico, ki je nosila krinolino, a ločiti ni znala krompirja od repe. Mati se je takoj preselila v izgovorjeno si čumnato pod streho, ker se ni marala klanjati prevzetni snahi.

Prišel je zopet 11. november. Stric je kupil od Zagorca v Krapini pitano gos ter jo izročil svoji ženi v nadaljno uradovanje. Na godovanje pa je tudi povabil svojega odličnega prijatelja, občinskega tajnika gosp. Andreja. Iz gorice je prinesel v predvečer v košu pol vedra najboljšega pridelka.

Gospod Andrej je bil vajen točnosti in reda, saj je bil pri vojakih takozvani »pfeifendcokel« (častniški sluga) Tako sta sedela s stricem že ob 11. dopoldne ob pogrnjeni miz v prijetnem pričakovanju. Gosposka ženica pa se je potila pri odprtem ognjišču ter obračala v veliki ponvi tolsto gos. Toda bolj ko je v ponvi cvrčalo in šuštelo, bolj se jo je loteval nekak neznani nemir Dasi še res ni nikoli pekla gosi, vendar si je mislila, da mora obdajati pečenko drugačen duh. Tu pa jo je dušil in ščemel duh, ki si ga ni znala definirati, le toliko je spoznala, da prijeten ni, okusen pa še manj. Žena Berta je vsa obupana suvala in prekucevala z velikimi vilicami gos po ponvi, a pri vsakem sunku se je razširil iznova neprijeten duh. Naštevala je v duhu, kaj bi bila morda pozabila pridejati, peteršiljček je v masti, tudi korenjček in majaron. Saj se je strogo držala stare nemške knjige »Delikatna kuharica za meščanske sloje«. Toda razmišljanje ni nič pomagalo duh je postajal naravnost penetralen, da je Berta v svojem obupu pozabila celo na krompirčke, ki so izgubili prvotno rumeno barvo ter se zavili v trdo črno skorjo.

Mrcvarila je gos že dlje časa, kakor je to predpisovala »Kuharica za meščanske sloje«, a ker le ni hotela dati od sebe prijetnega duha, naložila jo je v božjem imenu na velik podolgovat pladenj, jo naglo obložila še s predpisanimi dekoracijami rasnega zelenja med začrnele krompirčke ter jo vsa zdvojen nesla v sobo.

Gospodu Andreju je takoj povedal nos, da so mu prehitro prihajale sline v usta, ter jih je bridko prevaran na debelo požrl. Oba sta zrla obupano na še bolj obupano Bertko, na začrnele krompirčke in dvomljivo delikateso. »Kar je to je,« si je rekel natihoma stric Martin ter zasadil vilice v pečenega tiča. Takoj se je pocedila črno rjava tekočina iz pečenke po krožniku, in »zli duh« se je povečal. Ko pa je pritisnil nož ter razdvojil godovnjačo po starih pravilih vaškega starejšine, bruhnila je iz gosi nekaka kaša, s kakršno polnijo čreva za krvave klobase. Ta kaša je bila zoprne barve in še zoprnejšega duha. Stric, ki je opravil že toliko prašičjih kolin, je takoj uganil vzrok ponesrečeni pečenki. Prvič po poroki je grdo pogledal svojo Bertko, ji vrgel nož in vilice pod noge ter obupno vzkliknil: »Vrag te je učil gosi peči, saj je niti Iztrebila nisi!« Žena pa se je vidno pomirila, da se je našel vzrok smradu ter odgovorila v užaljenem ponosu: »Saj o razparanju nič ne pravi moja delikatna kuharica za meščanske sloje«!

Mater je pod streho že zdavno zmotil pri čitanju Tomaža Kempčana neznosni smrad iz kuhinje ter je kot vešča kuharica tudi kmalu u ganila vzrok, a privoščila je blamažo ošabni snahi. Ko pa je odnesla Berta iz sobe »smrdokavro«, zaklicala je mati iznad stopnic sinu v sobo: »Tu imaš sedaj dve gosi, a jedel boš ožgan krompir!«

Od tedaj pa stric Martin ni hodil več v Krapino po gos, temuč si je na Martinovo vtaknil v žep suho klobaso ter odšel v svojo gorico krstit mošt za vino.