Martinez iz Podloma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Martinez iz Podloma
Matevž Ravnikar - Poženčan
Na pobudo Vilka Rifla, domačina z Žage v dolini Črne (pod Podlomom) nad Kamnikom pripravil junija 2012 France Malešič (france.malesic@siol.net). Besedilo spada v razdelek B Prigodbe žalostne ino vesele (144–157). Med str. 150 in 151 spada vmesni del, po pomoti objavljen šele 1848, strani 111–127.
Izdano: Drobtince, 1847–1848
Viri: dLib in dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Martinez je bil mlajši Podlomšekov sin. Njegov brat je bil Polzemljaško domačijo prevzel. Ker je imel pa Martinez še dva mlajši brata ino eno sestro, mu ni moglo iz zemlje veliko spoznaniga biti. Martinez ostane nektere leta doma, pa ni mogel nič prav z veseljam delati, li skerbelo ga je, kako bi si kaj več prislužil. Z svojím stanam nezadovoljnimu so mu vse reč presedala; nič ni mogel poterpeti. Šel je torej med bistriške drevarje, akoravno so mu mati to adsvetovali. Pri drevarjih je bilo veliko terplenja; težko je mogel vzdigvati, v nevarnostih po sterminah in plazeh biti, dosti mraza vžiti, večkrat po snezi proditi; počitka je bilo pa malo. Še celo ob nedelah in zapovedanih praznikih si ni mogel nič prav počiti, ino božjo službo je večkrat opustil, zato ko je bilo daleč ad cerkve. Per vsim terplenji pa ni po volji dosti zaslužil, ino še tega, kar je zaslužil, je mogel marsikaj z drevarji na žganji zapiti, če je hotel, de mu je veliki drevar kaj dela dal, ino de so ga tovarši pri miru pustili. Komaj je eno leto drevaril, kar pride vhajovec Francon, ino začne perpovedvati, de pojde po branjevine (kontrobant); pa de mu tovaršev manka, ker ni varno, če jih gre premalo vkupaj. „Vsaj ena družba od tacih šestih nas more biti,“ pravi on. „Ti si močan, reče dalej Martinezu, boš lahko do volj nesel, ali če kaj pride, se tudi lahko potegnil; kaj se boš po teh hostah vkarjal; mar pojdi, boš z manoj po Tersti hodil, zložno živel. Ko iz mesta pridemo, vem za vse pota ino kerčme, kjer si bomo oddahnili. Sladkor, kava, zlatenina, svilnati robci ino drugo imenitno ruho je prijetnejši, kot pa ti vmazani hlodi po plazéh. Če ene pota srečno opraviš, boš v enim leti bogatejši, kot pa ko bi deset let drevaril.“ — Martinezu ino njegovimu tovaršu Jernaču je bilo to govorenje dosti všeči; le nevarnost, na enkrat ob vse priti, ko bi jih ujeli, ta jih skerbí; pa Francon pravi: „Veliko krat sim že po tih potah hodil, in še vselaj srečno. Kaj bi jas živel, ker se že pet let skrivam, če bi tega ne bilo.“ Kodvovi Lukeš in njegov sin Nacelj pojdeta tudi z nami. Lukš zna marsikaj muh; Matjaž pa, saj ga poznata, se jih sam petih ne bojí, ko bi na to prišlo. Dajta še tisto čutarico žganja, de ga vsak ene pumpoziče popijemo; jaz ga bom plačal. Bati se nam ne bo nič; saj smo junaki“ — pravi dalej Francon, ko en pompesič popije — „deset jih mora hudič prej vzeti, preden bi mi cule pometali, naj še toljko deželnih stražetov pride; pa saj jih ni nikoli čez kakih pet v kupaj, mi pa tudi pistolj, nožov ino gorjač nimamo zastonj. Dones štirnajst dni je svet Florjan; tisti dan de se v Postojni dopoldne znidemo. Tam bom jas preskerbel, de nas kdo do Tersta potegne, če mu za to že veržemo kake krajcerje. Do tistiga časa pa poterjajta svoje dolgove, ali če nimata nič kaj, na posodo vzemita, de ne bosta z praznimi rokami hodila. Če hočeta de pojdemo tudi do Postojne vkup, me préd ta dan o poldne per Zborštnikovimu Jurčiku počakajta; tam se bom glasil, če vaji ne dobim, pojdem sam do Postojne, kjer se bomo vsi tovarši zčakali.“

Martinez in Jernač, kateri je bil iz Zabrezovja doma, sta šla črez tri dni vsak na svoj dom. Doma pripovedujeta, de ni pri drevarenji nič zaslužiti, de se več na obleki razterga, kot se zasluži, de so se močno dela pošlé, ino de hočeta jiti za naprej na Hrovaško zidat, alj če ne bota dela dobila, de bodeta kramerijo začela. Kar jima je kdo dolžan, poterjata. Tudi od doma jima morajo nekaj dati. Peljala sta se, brez k Zaborštnikovimu Jurčiku jiti, z enim usnjarjam v Ljublano. Tukai sta dala za vino, ino Jernač, še le osemnajst let star, se je vpjanil, de mu ni mar dalej jiti; Martinezu, ki ga naprej ravna, debele besede daja, de naj gre, namreč Martinez le sam naprej. Jas, pravi Jernač, bom že sam brez tebe v Postojno prišel, če se mi bo zdelo; po vprašanju se pride križem svet, berlav pa tudí nisim, de bi ceste ne videl.“ „Hodiva po dnevi,“ pravi Martinez, „noč ima svojo moč.“ Ko pa vidi, de z pjanim ni nič opraviti, ga spat spravi, ter čaka, naj se prespí. Tako je bilo ob čtirih po poldne, de se je prebrihtal. Šla sta naprej, eden nekoljko nevoljn, drugi ves še vertoglav. Ko nad Verhniko prideta, je bila terda noč; to de kir sta začela íti, sta šla le napréj. Memo ene kerčme gredé vprašata nekoga, če sta na pravi cesti proti Postojni, ino koljko bi še do tjekaj bilo? Trije pijanci so se jima iz za voglov na enkrat oglasili: Kaj bota pa v Postojni? — Ko nista na vprašanje odgovora dobila, gresta tiho dalej. Pjanci so pa začeli za njima teči, ter vpiti: „Kaj so za ene krote (gubavice).“ Vsak na svoje težave sta pozabila, ino tekla de vjideta. Nekteri kamni so Jernača na herbet zadeli. Martinez se je v graben ob cesti zvalil, de je bil ves po nosi opraskan. Ko iz grabna prileze je zmiraj ponavljal besede: Noč ima svojo moč. Dolgo in dolgo gresta naprej, ter čutita nekoga per eni konjušnici, de ga strahoma vprašata: Koljko je še do Postojne? Čez dolgo sta odgovor dobila: Bodeta kmalo tam. Ko spet dolgo časa gresta, prideta v neki kraj, alj je mesto, ali je vas, ne vesta, mislita si pa: Postojna vtegne to biti; to de po noči nočeta, in tudi ne vesta, kje ljudje sklicovati. V neke svisle hočeta spat jiti; Martinez gre naprej, kar zahruši neki perklenjen pes, popade Martineza za škorno, de se so zobje noter poznali. Martinez od straha zavpije in se vmakne; oba prestrašena gresta strani. Ker pa mislita, de morata tjukaj ostati, se k enim bolj samotnim podi uležeta. Ura je bila ravno pol noči. Ko se zdaní, vprašata neko žensko, ki je po klaje prisla, kako de se temu kraju pravi; in odgovorila jima je: To je Planina. — Koljko je še do Postojne? — V eni dobri uri bodeta tamkaj. Gresta ín gresta, pot se le vleče. Ko Postojno ugledata, se oddahneta. Jernač začne: „Oh kako sva daleč prišla! Nič se mi kaj ta pot ne perlega. Blezo zadnič todi hodim. Ko bi bil ti zadovoljn, reče Martinesu, kar vernila bi se.“ — Martinez pa pravi: „Kaj boš toliko zdihoval; saj še jas ne zdihujem, ko sim po obrazu, kot svet Siromak (Ecce Homo). Pečene ptice nikomur po sili v usta ne leté; li dober je krajcar, ki se zasluži. Bomo videli, kako bomo kaj opravili.“ Ko dalej gresta, pravi Jernač: „Li poglej vsiga žalostniga in obritiga sveta. Za naše delo to nič kaj ni; saj nas bo vsak od daleč vidil. Kako je teh Krašen žalostno pogledati! Tukaj bi namalan ne bil, raji bi v naših planinah lačen iz naj gerjih grab hlode vlačil, ino jih po plazeh prožil, kot pa tukaj sit bil.“ — „Nič ne maraj, saj bomo spet kmalo nazaj šli,“ mu odgovori Martinez, in če Bog da, tudi kaj zaslužili. Potli bomo pa že videli, kako nam bo kaj kazalo.“ Med tem prideta v Postojno. V Postojni sprašata Sterženoviga Jaketa, ki je bil iz nju kraja doma. Ta jima gre pokazat hišo, kjer se Francon z svojimi tovaršami zhaja. Memo ene hiše gredé, se jima iz veže oglasita Lukš ino Nacelj. Jakob jih popusti. Ti gredo pa vkupaj, kamur se ima cela družba zniti.

Tukaj najdejo Matjaža ino Planinčoviga Lenčeta. Čez eno malo časa pride tud Francon. Tako je bila cela družba vkupaj. Francon vojvoda, Lukš, Nacelj, Lenče, Matjaž, Martinez ino Jernač. H kosilu sedejo. Med kosilam je bilo Francona, Matjaža in Lukša pozebno slišati. Martineza videti opraskaniga, ga Francon vpraša: „Kje si pa po kertji ril? Martinez perpoveduje, kako sta z Jernačam hodila. Vsi se jima smejajo. Francon pravi nazadnje: „Nimata nič serčnosti, se bota že izučila po svetu hoditi. Vi dva bi bla imela sinoč do Verhnike jiti, danes za časa vstati, en voz najeti, alj se h komu persesti, ino do zdaj bi bila že lahko tukaj.“ Po kosili gredo peš iz Postojne kako uro daleč, in potlej zavpije Francon memo ene hiše gredé: Gregur! ali veš, kdo bi od tod vtegnil nas do Opčine potegniti? — „To se bo vre dobilo, odgovori Gregur, „jas bi vas sam peljal; pa nimam konjev doma.“ In na to pošle eno deklico k sosedu. Sosed pride, de bi se za plačo pogodil, pa Francon pravi: „Za to nič ne skerbi.“ Ko dojdejo blizo Opčine, mu Francon, Matjaž in Lukš veržejo vsak po desetici. Mož se pertoži, de mu mora vsak po pol goljdinarja plačati. Francon ino Matjaž ter Lukš se le kregajo. Mož pravi: „Saj vas poznam, kaj ste, sami tihotapci (Schwärzer) ste. Če mi ne plačate, kar mi gre, vas bom vse izdal.“ Martinez ino te drugi trije mu torej veržejo vsak po petnajst grošov, de naj tiho bo. In tako gre naša družba v Terst.

V Terstu gredo v kerčmo, kjer tihotapci ostajajo. Drugi dan gredo skupaj blaga nakupit. Potlej gredo Martinez, Jernač ino Lenče nekoljko mesta pogledat. Na ulici jih dva gosposka človeka ustavita, de jim začneta svojo zlatenino, srebernino kazati ino hvaliti. Martinez obljubi za en par ušesnikov pet goljdinarjev. Ona dva jih deset goljdinarjev cenita in pravita: „Šest goljdinarjev sva imela že za nje, pa njih nisva hotla dati; li tebi, de boš še eno drugokrat rad od naji kupil, jih dava.“ Jernač si zbere eno lepo verižico. Vsa rumena je bila, in se svetila ko sonce. Prodajavca se perdušata, de je spod ednajst goljdinarjev nemoreta dati, de imata tako per ji zgubo; pa de gre blago spod rok, de ju svet spozna, de en drugokrat vsak raji od nju kupi, naj jo že Jernač v božjim imeni za deset goljdinarjev vzame. Lenče se je bil v dva perstana zagledal, ki sta bila vsak z enim lepim kamničikam olišpana; to de prodajavca sta hotla to zadno ceno deset goldinarjev za nju. Lenče se jih ne upa kupiti, ker mu že denarji pohajajo, ter pravi, kacih sedem goldinarjev bi se že znebil, ker bi tu lehko kacimu dekletu prodal, če bi le kaki goljdinarčik dobička bilo. Prodajavca se perdušata, de jih ni mogoče za toliko dati, ker to ni kako sleparsko blago, in de so sami kamnički več vredni; in tako gresta naprej. Pa kmalo priteče eden nazaj za Lenčetam, mu perstanc verže in pravi: „Na pol si jih zapstonj dobil, alj saj moraš tudi ti živeti; boš pa en drugokrat kaj bolj plačal.“ Zdaj gredo vsi trije, ki so novo kupčijo storili, v svojo kerčmo k drugim tovaršam pokazat, kaj ino kako po ceni so kupili. Lukš pravi: „Ta dva sta vas pa nadelala! Jas sim bil tudi enkrat štir perstane za deset goljdinarjev od eniga Juda kupil; pa so bili komaj deset krajcarjev vredni.“

Vsi pregledujejo ušesnikov, verižice ino perstanov, in zrajtujejo, de bi vse utegnilo kacih osem grošov vredno biti. De se bodo pa, kteri so to kupili, prepričali, koljko so njih reči vredne, njim vsi svetujejo, kuplene reči k zlatarju nesti. Lukš jim zlatarja pokaže. Zlatar je res vse te reči, ker so bile iz medenine, pa nekoljko z zlato péno osleplene, osem grošev cenil. Lukš reče od zlatarja grede ogoljfanim: „Jez sim bil komaj z tistmi perstani, ki sim jih bil tako drago enimu Judu plačal, potlej dve Korošici ogoljfal, de sim bil svoje denarje nazaj dobil. Kar sim bil pa potrošil, ko sim tako daleč hodil, de me niso ljudje celo nič poznali, ob to sim pa revež bil. V domačim kraji bi ne bil smel nikjer tacih reči za toljko predati. Vi se ne bote z tacimi rečmi pečali, meni jih torej dajte, koljkor za nje dobim, bomo vsak pol imeli.“ Vsi so pervolili in Lukš nese vse te barklarije nazaj k zlatarju, naj jih dobro pozlati, rekoč: „Čez kake tedne pridem nazaj, jih bom pa vzel.“

Ko so vsi, kar so mislili, nakupili, se popoldne ob eni iz Tersta spravljajo. Francon je bil tri cule napolnil, Matjaž dve, ti drugi pa vsak po eno. Francon je bil dva Krašovca za deset goljdinarjev najel, mu do Ljublane dve culi nositi; Matjaž pa za pet goljdinarjev eniga. In potlej so se vzdvignili.

Vsak je svojo culo nesel operto. U culah je bilo po petdeset liber sladkorja ino kave. Zadaj po dolgama doli po culi je imel vsak eno struco alj pogačo pervezano. Kar je bilo bogatših, ki so bili draginj mašestra, žameta, židanih robcov in zlatenine alj srebernine nakupili, so imeli to v torbicah tik života. Torbice in cule vse je bilo zašito, po verhu z vošenim platnam pokrito ino z vervcami obmotano alj ovito. Sredi cul je bil sladkor, okrog nje je bila kava nasuta, de ni nobeniga cula preveč tišala. K Franconovi družbi so se bili perdružili tudi triji, ki so draginje, katere so jim bile v Terstu izročene, nosili. Le ti so služili do Ljublane po šestnajst goljdinarjev. Nekteri, ki so imeli nekoljko teži cule do Ljublane nositi, so v Terstu pravili, de tudi še po več služijo. Imenitnost blaga, teža cul, in pa kako daleč je nositi, razloči zaslužik. Per Franconovi družbi jih je bilo zdaj vsih kupaj trinajst. Eno uro daleč pred kranjskim mejnikam ostanejo in čakajo, de se zmračí. Med tem časam si gorjače urežejo. Potlej grejo tiho črez mejo na Kranjsko; nihče ne smé govoriti, še tobaka ne piti, de bi veter ne zanesel kam med stražete smradu.

Ko pridejo čez mejo, gredo še kake dve ure naprej, ter se ustavijo v neki samotni hiši konec ene vasi. Tukaj pijó, jedo in potlej si počijejo. De bi od deželne straže videni ne bili, se morajo še cel drugi dan tam zaderžati. Na noč gredo z velkimi ovinki čez griče. Martinez ino kteri niso bili krajev vajeni, so med tem v kak z kamnam ograjen presadnik, ki so ob stezah, cepali. Noč je bila temna, ob enajstih se je dež vlil, de je vse do polti (kože) zmočil. Pod milim Bogam ni bilo mogoče spati, v eno hišo blizo Čepin so mogli iti, kjer jim je spet do drugiga dne popoldne ostati kazalo. Drugi dan popoldne se nekoljko pred vzdvignejo, ker jim je bilo po enim bukovim gojzdu hoditi. Po noči gredo čez veliko Teržaško cesto. Nanos, kateriga tudi po noči vidijo, jim je vižar. Kedar so bili blizo Pred-Jame prišli, pusté Lečeta na straži zraven cul v nekim gojzdi; drugi gredo v kerčmo jest, pit ino se prespat. Ob enajstih po noči gredo po svoje cule, ino nesó stražetu mesa ter maslic vina. Potlej se zdvignejo proti Verhniki, ter gredo potlej za Verhniko proti močvirji. Dež je šel. Čez močvirje je bilo treba veliko ovinkov izkati za objiti marsikaj potokov. Ko so čez eno berv šli, je Jernač v eno strugo padel, ino utonil bi bil, če bi mu ne bili vunkaj pomagali. Skoraj celo noč so čez močvirje hodili, preden so se dali čez Ljublanico prepeljati, de so šli vsak pruti svojim domu naprej.

Doma je šel Martinez svojmu g. fajmoštru nektere libre kave ponujat. Oni se začudijo, de je začel tihotapstvo, ter ga isprašujejo, kaj ga je h temu zapeljalo? Martinez jim vse to dopoveduje, kar je bilo do zdaj rečeniga, kako ga je bil namreč Francon napotil, in kako so hodili. Zdaj g. fajmošter tako začno govoriti:

Ljubi moj Martinez! ti si se slabiga svétnika in vižarja vlotil. Francon ne da cesarju, kar je cesarjoviga; se vé, de tudi ne Bogu, kar je Božjiga. Cesarju je dolžan svojo službo in zvestobo. Ko je pa nezvest vhajavec, ne spolni te dolžnosti. Premisliva dalej, kar si mi povedal. Z človekam, ko ga vino ogoljfa, kakor Jernača v Ljublani, je poterplenje imeti. Kdor je pa razvajen pijanc, se ga je ogibati, kakor prigovor pravi: „Pijanca se je ogniti z senenim vozam.“ Po poti v Terst si skusil, kaj pijanci znajo. De ima noč svojo moč, si tudi skusil, in če te to ni zmodrilo, vtegneš eno drugokrat še drugači in hujši skusiti. Kakor je Jernača serce bolelo, ko sta Pivko in goli svet pruti Tersti zagledala, tako človeka vest opominja, ko ima kaj napačniga storiti. V človeku nekaj pravi: „To ni prav, iz tega ne bo nič prida.“ Ta notranji glas se imenuje vest. Sam Bog je vest v človeku vstvaril, de ga učí ino opominja, ko ima kaj napačniga storiti, ino ga tudi graja, kedar kaj čez božjo zapoved stori. Kdor pa kaj stori, kar je pred Bogam prav, ga hvali ino mu notrajno veselje napravlja, če bi ga sicer cel svet grajal ino zaničoval. Nasproti pa, ko bi tudi vsi ljudje človeka hvalili, kedar kaj napačniga stori, mu vest očita: „To ni prav, kar si storil? to je pregrešno, gerdo.“ Ves gol svet, katerimu mi Kras pravimu, nas uči, kako žalostno je, ako kraj brez drevja stoji. Drevo se kmalo poseka, celo ves gojzd se lahko v kratkiin časi znemari, to de kdaj se potlej zarase? Če bi gojsdov ne bilo, bi imeli tudi vetrovi strašno moč, kakor jo imajo na Krasi, kjer še cele vozove prekucujejo; kar bi bil tudi ti lehko sam vidil, če bi bil kaka dva mesca pred proti Tersti šel, ino kako burno vreme natekel. Uči se iz tega vsacimu gospodarju zasajevanje sadnih dreves priporočovati, in take, ki nepremišleno po gojzdi mlade drevesa sekajo, svariti. De Francon ino drugi zarobleni tovarši niso hotli vozniku voznine plačati, mu je skoraj prav bilo. Čemu se je on z vami pečal, ko je vidil, de ste hudobna družba. Kdor je v nekterih rečeh ves neroden, se ni v nobeni reči nanj zanesti. Naj bolji je z tacimi nič opraviti imeti. Teržaška goljufa, ki sta vas z blagam toljko goljfala, vam dasta nauk, de per človeku ni na obleko, ne na besedo, ne na drugo zunanje posebno gledati. Hinavci se dostikrat kot ovčice kažejo, pa so zgrablivi volčje. Marsikdo govori, kakor bi rože zadil, pa njegovo govorenje je strupeno. Vi ste kupvali zabranjeno blago. Ti tega ne umeš, zakaj je tako blago per nas zabranjeno.


Martinez dalej med tihotapci.[uredi]

Res je Martinezu g. fajmostrov nauk močno k sercu šel; tode lakomnost ga je premagala, de, ko je pervič pernešeno blago prodal, se je spet po druziga v Terst napravil. Jernač ni hotel več z njimi iti, ker je bil pervopot skoraj utonil; ino tudi svoje blago je mogel prav po ceni dati, zato ko se mu je bila cula premočila, de se je blago nekoljko spridilo. To pot si vé Martinez polajšati.

K nekimu vozniki je prisedil; ko je pa ta voznik do svoje staje prišel, je berš druziga voznika najdel. Med potjo je še dal za dve sveti maši za srečno pot. Po Tersti se je zdaj že sam kam oberniti vedil. Ob zmenjenih časih je svojih tovaršev v Tersti počakal. Ko so vsak svojo nakupili, je šel Lukš po tiste reči, ki jih je bil pred to pot zlatarju dal, de naj jih pozlatí.

Iz Tersta jih je zdaj šlo sto in trijé, ker je bilo več tovaršev z svojmi vojvodi sošlo.

Eni so drugim zlasti svojim vojvodam nosili, eni so bili najeti še od druzih, kateri so njim blago v Tersti izročili, de naj jim ga na dom nesó; eni so bili blaga na svojo roko nakupili, nekateri Krašovci so bili za en čas nositi pomagat najeti. Na drugi dan je bila ta velika truma se v več malih razdelila.

Martinez je bil od Francona k neki drugi trumi zajšel, ino z to je šel v kerčmo. Tukaj je vojvoda nekiga mladenča Matevža vprašal, ker si je bil tudi od neke druge trume k njemu zajšel: „Ali si že kdaj šel v Terst po blago?“ Ta mu je odgovoril, de še ne. Vojvoda reče zdaj Matevžu culo iz svisel v hišo pernesti. Terdó jo vojvoda na klop postavi. Okolj dvajset goljdinarjev je v Terstu blago veljalo. Vojvoda reče dalej Matevžu: „Zdaj te bomo za kontrobanterja (tihotapca) kerstili, alj v našo bratovšino zapisali.“ Potlej se oberne k kerčmarji rekoč: „Pernesi, ker nas je sedem, štir bokale vina, na vsak vogel mize eniga; zakoli eniga tolčenca (kaštruna) perpravi, koljkor za toljko ljudi gre, mesenih klobas, daj ocvreti hlancatov.“ — Vse je kmalo pripravleno; med tem časam ga pa dobro pijó. Ko je bila rajtenga, izleče vojvoda iz Matevževe cule za toljko vrednosti blaga, in ga stlači v svojo culo, ter plača kerčmarju, kar je bilo rajtenge. Matevž misli, de je z tim vse opravleno, alj družba še le pije, vojvoda pa jemle njegovo blago in kerčmarji plačuje.

Novi tihotapški brat se kislo derži, drugi mu pa serčnost dajo: „Li pij, li pij, saj bo vse iz tvojiga plačano.“ Ko vidi kako se drugi masté za njegovo blago, se zatají, de z drugimi jé in pije. Vojvoda je bil strašan videti; ravno nekako taciga obraza, kakor tiste rabeljne malajo, ki so Kristusa martrali. Klel ino klafal je prečudno. Nihče mu ni smel kaj reči. Kdor ga je pogledal, se je že moral tresti pred njim. Od dvajsetih goljdinarjov vrednosti ni bilo Matevžu druziga ostalo, kot sedem liber sladkorja, ino še za tega mu vojvoda plača sedem dvajsetic, ter ga prevzame. Tukaj si je Martinez spomnil na g. fajmoštrove besede. „Kaj bi bilo na sveti, če bi gosposk ino vojakov ne blo! de bi krivični bližniga do kože islekli.“ Tode Martinez ni smel nič reči, zraven pa tudi od te trume ni bil, de si je z drugimi jedil in pil. Ko se zvečer naprej ravnajo, pogreša dveh Krašovcov, ki sta vsak eno culo nosila, eden vojvodu in drugi nekimu drugimu. Cule sta bila vzela ino sta ušla z njimi. Eden je bil vojvodu tudi torbo z srebernino ino zlatenino odnesel. To videti, je vojvoda strašno klel; pa za njima ni nikamur vedel. Pozneje je bilo slišati, de sta bila na Dolensko potegnila, ino de sta bila vse blago okolj Noviga mesta prodala. Martinezova cula je bila zašita, ker njo je bil nekdo preparal, de nekaj blaga iz nje pokradil, ino jo potlej spet zašil. Ko so šli naprej, jih je Franconova truma došla, ino Martinez se je nje bil spet poprijel. Vojvoda, ki je bil Matevža kerstiti alj v bratovšino zapisati dal, je bil Matežev suknjic oblekel, ino dal svojo culo Matevžu, novimu tihotapcu nositi.

Spet se jih je bilo veliko sošlo — sto in eden. Med tem je bil tudi neki gorenski vojvoda. Med potjo so streljali, ino clo ukati začeli. Šli so vkupej čez goro Javornik ino nad Cirknico so se neki razdelili. Martinezova truma je šla proti Ljublani. Matevž gre z svojimi novimi tovarši čez ene gore, ki na Suho - Krajno vléčejo. Per Martinezovi trumi se je vojvoda Francon z nekim kake dve uri hudo prepiral, ino ga pretepal. Še celó, ko so črez eno veliko vas šli, v kteri imajo deželni čuvaji svoje stanovanje, sta ob enajstih po dnevi vrešala; to de deželnih čuvajov ravno ni bilo domá, de bi bili ta šunder slišali. Martinez je tedej spet, kakor pervikrat srečno zi svojo trumo domu prišel. Vsi so svoje blago, za katero so naročeno imeli, kmalo prodali. Martinez noče več h g. fajmoštru jiti, za to ko ni rad svarjenja poslušal, ino kér je bil prelakomen, se tihotapstvu odpovedati.

Na jesen se Martinez z svojo družbo spet v Terst spravi. Tudi zdaj je bil za dve sv. maši k časti Materi božji dal, de bi srečno hodil. Ko v Terst pride, je bil tam tudi Metevža dobil, ter ga vprašal, kako je zadnič dalej z svojo tovaršijo hodil? Matevž pravi: „V nedelo smo bili na enim visokim hribi, kjer se per svetim Vidi pravi, per sv. maši. V kerčmi so za me, ker nisim nič imel, drugi tovarši plačali. Na zadnje so mi pot po nekim hribi na moj kraj pokazali. Jes sim šel potepeno od jih. Moj suknjič je bil vojvoda odnesil, in dones mi ga je tukaj v Tersti spet nazaj dal. Meni je pa zmiraj žal, de nisim vojvodu cule odnesil, kakor sta bila Krašovca mu eno odnesla. Per hudobnih ljudeh mora človek hudoben biti, če ne, ne zhaja.“

Martinez ino njegovi tovarši, ko so bili v Tersti blaga nakupili, so hodili zdaj na Reko. Tudi Matevž je z njimi hodil. Na ravnost pruti Krajnskim ni bilo mogoče zdaj iti. Ena truma tihotapcov je bila razpodena ino obropana v Terst nazaj perbežala. Eni med njimi so imeli na herbti cule prestreljene, de se jim je bilo vso blago raztreslo, ko so tekli, ino sladkor v culah je zaderžal, de niso šle svinčene zernja v nje. Granična straža jih je bila razpodila. Ko Martinez ino njegova družba v Reko pridejo, se obernejo na Ribniški kraj. Dolgo časa so srečno hodili. Med potjo vpraša Martinez Lukša, za koljko je pozlačeno verižico, všesnike ino perstane prodal? Lukš odgovori: „Komaj sim svoj denár za to potegnil.“ Francon na to reče Lukšu: „Saj si se pred svojo ženo bahal, de si dvajset goldinarjev za vse potegnil.“ Lukš pravi: „To ni res! Ne bom tajil, de sim dražej prodal kot za 24 grošov; pa sim mogel dosti za pozlačenje dati, ino delič na ptuje sim mogel vse nesti, de sim spečal. Po poti sim dosti potrosil. Ene krajcarje sim res dobil, pa kaj bo za moj trud? Vender, de ne bote rekli, de imam kaj dobička, bom za dva bokala vina dal, ino tako bo ves moj dobiček skuz.“ — Tako je dobiček vtajil. Nekaj je zavoljo lepšiga obstal; pa še to raji v družbi zapije, kot bi kaj tovaršam povernil.

Kedar pride letá tihotapška družba v Ribniške gojzde, njo dobé deželni čuvaji. Vsak tihotapec teče v en drugi kraj. Martinez, ker so za njim hudo pertiskali, je culo v stran vergel, de je mogel oditi. Ves zgublen gre naprej, de pride na Obloke. Domu ga je sram iti, in saj še pota ne zna. V svoji zbeganosti gre v Postojno h Sterženovimu Jakopu, in tam oprašuje, kje bi mogel kako službo dobiti. Med tem časam si je marsikdaj spomnil na g. fajmoštrove nauke. Premoženja mu ni bilo druziga ostalo, kot nekaj srebernine in troji zlati vžesniki, ki jih je v torbi nosil, katero je k sebi privezano imel. To vse proda, de se v tem časi živi, ko ne vé nikamur jiti. Čez štir dni pride v kerčmo, kjer je Jakop služil, neki Pivčan Jakopu dobro znan. Ko ga Jakop oprašuje, kje bi kaciga hlapca potrebovali, mu je Pivčan povedal, de je v njegovi vasi en pošten pa bogaboječ mož, ki že zdavnej želi, ko bi mogel kaciga pridniga, zvestiga in tudi bogaboječiga hlapca dobiti. H temu Jakop Martineza nasvetova. Martinez gre torej z Pivčanam.

Martinez služi na Pivki.[uredi]

Martinez se pogodi na Pivki za trideset goldinarjev. Per hiši, kamor gre služit, sta bila dva domača sinova ravno dobra za drobnico pasti, ino dve odrašeni hčeri. Njih opravilo je bilo večidel, de so v veži na niskih stolcih čipeli okrog ognja, ki je bil na tleh zaneten. En kotel je zmiraj nad ognjam visel, ko so v enim dokuhali, so druziga gori obesili. En čas se je za ljudi v njem kuhalo, en čas pa za žival. Za živež so imeli korun po trikrat na dan, zdaj sočen, zdaj v žgancih, zdaj v oblicah. Zravno je bilo veči del nekoljko z kislim zelam zmešane kisle repe. Tako življenje je bilo po celi vasi. Stanice in peči ni bilo nikjéri, de bi bili ljudje na gorkim kaj delali. Povsod so ljudje le po vežah, kjer imajo veliko malih stoljčekov, de po njih posedajo. Noč ino dan se tukaj z hajajo, si per ognji zobe palit, in med prešiči norčije vganjat. Iz veže se pride na vsako stran v kako močirno čumnato. Po čumnatah so iz debeliga zidu pečí za kruh pèči. Le te peči rabijo veči del po kake štirikrat na leto, namreč: o božiči, o veliki noči, o binkuštih, ob časi košnje ino ob vsih svetih. Kedar so od znotraj razbelene, se jim od zunaj komaj pozna, de so zakurjene. Ako kdo zbolí, se nekaj dni v veži okolj ognjiša po tleh valja. Ko je nekoljko huje bolan, ga spravijo v eno močirno čumnato, katera je pripravna bolezen še povikšati. Potlej pošljejo po mašnika; saj bolnik tudi težko ozdravi, ko ga začno tako povaljovati, in mu zraven še z kavo, z žganjam ino močnim vinam brez ozora na kakšinost bolezni streči. Martinez jim je svetoval, de naj si hiše alj stanice posnažijo, in za zimo pripravne napravijo, de bodo v ličnih pečah kuhali, in verh tega še v toplim lehko delali, možki za poletje orodja pripravljali, ženske predle alj kaj šivale. Pa so mu rekli: V peči kuhana jed ni zdrava; nas od nje glava bolí. Per nas tudi ni navada, tako živeti, kakor na Kranjskim živé. Pivčani ino druga ludstva proti Tersti se ne spoznajo Krajnce, ampak svoj kraj imenujejo: „Naša dežela.“ Hrib Javornik in Šneperski gojzd njim za Kranjsko mejo veljata. Kdor gre v Cirknico alj v Lož, pravijo, de gre v Krajn.

Margeta, tako je bilo stareji domačji hčeri, kjer je Martinez služil, ime; ta je bila šla z eno sosedo do terde zime na Krajnsko predivo brat. Ti drugi so doma okrog ognja sedeli. Martinez je po cel teden v gojzdi dolge obdeloval, en čas za suhvo, en čas za vinske sode, ki jih je potlej v Terst na prodaj vozil. Ob nedelah je domu hodil, sicer pa po cel teden, kakor nekdaj v Bistrici, med drevarji živel. Ko je bil dovolj dog napravil, je kerle za Terst obtesaval. In tako je v časih doge, v časih pa kerle v Terst vozil. Ki se je bila terda zima začela, je bilo treba derv za dom napravljati. En čas so doma plotí pulili, tudi nekaj perstaranih češpelj ino drobnic alj neceplenih hrušovih dreves je bilo okolj hiše, de so jih posekali. Ko so pa iz borjače vse dreva pošle, so jih bili od soseda, kateri tudi sam ni skoraj kaj imel, ene dva naročja na posodo dobili. Na zadnje pravi gospodar Martinezu: „Jutro pojdeta z Jliam v gozd po dreva! Jlia (Elija) je bilo staršimu domačimu sinu ime.

Drugi dan zjutraj ob petih so ženske kosilo napravile. Vsi so k jedi vstali. Po jedi so šli drugi spet ležat, Martinez in Ilia pa z voli v gojzd. Po poldne v hudi burji gresta z vozam derv proti domu. Volkovi so nju nadleževali, ino jima hotli vole požreti; ker je bilo pa že blizo vasi, sta ljudi sklicala, de jih odženó. Iz bližne vasi sta šla tudi tisto zimo oče ino sin po dreva; pa mraz nju je prevzél, ino blizo doma sta vsak za kak streljaj sebi zmerznila, in voli so bili sami voz domu pripeljali. Martinez opominja doma, de naj dajo za naprej na borjačo cele skladovnice derv napraviti, de ne bode treba v naj hujšim mrazi v nevarnostjo živlenja v gojzd hoditi. Vsi pravijo: „Res bi bilo to dobro; pa per nas ni ta navada, to li na Kranjskem delajo.“

Nič ni zučilo ljudi, desosi veliko mraza vžili, zlasti ker si zavoljo lenobe nič prida obleke ne omislijo. Naj terdnejši mladenči so v delavnik kakor v praznik vsi raztergani. Tega pa, ker so vsi enaki, jih ni nič sram. Zaslužka drujga ne poznajo, kot za v Terst kake kerle obtesati ino jih speljati, pa per tem se malo dobí. Dekleta nosijo jajca, alj maslo alj cunje v Terst na prodaj. Tamkaj si dajo za kak goldinar novo obleko napraviti, to se pa vé, de taka obleka malo časa terpí. To staro obleko pa v Tersti za cunje pusté, de smejo to novo na sebi vunkaj nesti.

De vozarjenje v Terst pri možkih h píjančevanji perložnost dajé, se lahko vé. De ženske per beračanji, alj per tem, ko večkrat v Terst hodijo, niso nič bolji, si vsaki lahko misli. Leno življenje doma, pa tudi marsikaj napačnosti z sabo prinese.

Na spomlad sta šla gospodar ino gospodinja, kjer je Martinez služil, na Tersat na božjo pot. Martinez je doma kmetijo obdeloval. Ilia, Margeta in Marinka, mlaji domača hči so nekoljko pomagali, pa nar raji so šli po vasi h kacim sosedu na stoličke krog ognja sedet ino se parit. Sam Martinez ni mogel vsimu kaj, zato je bilo dosti zamujeniga. Ko sta gospodar in gospodinja iz Tersata prišla, je šla Margeta v Ricmane k svetimu Jožefu na božjo pot. Ko je Margeta domu prišla, sta šla Ilia in Marinka na svete Vušarje. Ko sta ta dva domu prišla, sta šla gospodar ino Margeta na sveto Goro. Ko so iz božjih pot prišli, je vsak perpovedval, kaj je posebniga videl alj slišal. Gospodar ino gospodinja sta pravila, kako sta vidila Hrovatje, ko so jance pekli, kako so bili veseli, kako so trololo piskali ino plesali. Pravila sta, kaj jima je bilo v Reci všeči. Margeta je perpovedvala, kako je bilo pri sv. Jožefi kratkočasno, kako so Teržačani perljudni in dobri, kako sta nju bila dva zastonj napojila, kako sta ji bila prijazna, de sta jo še celo z sabo v Terst ravnala, ino ji obetala, kako ji bo tam dobro, pa de se ni upala z jima jiti, ker bi ne bli doma več vedili, kamo je prejšla. Ilia ino Marianka sta perpovedvala, kako je en romar iz Kranjskiga, ki je bil vojvoda trume, z katero sta hodila, celo pot pridígoval, kako je vedel vsa kamna odkazati, kjer je Marija počivala; kako se med potjo v ti alj uni cerkvi skuz čudeža zdravje zadobo; kako je vedil na prečudne viže Marijo častiti, in kako je na zadnje na svetih Vušarjah od Marije slovo jemal. Ta mož, pravita dalej, se je per vsih svojih pridigah jokal, ino vsi smo mogli z njim jokati. Kdo bi se ne bil jokal, ker nam je tako čudne reči od perkazen, od duš iz vic perpovedoval. Štajerci ino Korošci so tudi marsikaj noviga; vsak iz svojiga kraja povedali. Tu smo slišali, kako Svetinje v podobi ognjenih škompnikov eno drugo po svetih krajeh obiskujejo; kaj je Marija enimu božnimu romarju rekla, in še več reči. Na sveti Gori, pravi Margareta, je bilo tudi toljko ljudi, da se je vse terlo. Tu sim vidila, kako so lepo Kranjice napravlene. Tu so bile trume Lahov, sam Bog vé, kako daleč so prišli. Vino je bilo pa tako sladko in močno. Tako dobre volje smo bili, ko smo se damo spustili! Eniga romarja, ki je posebno lepe pesmi na sveti Gori pel, je bilo vino na zadnje položilo, doli sredi brega sim ga vidila ležati. Med potjo smo bili tudi dve prav zali ženski zad popustili, ki jih je vino premagvalo. Dva možaka sta vsak eno počasi naprej spravljala, menim, de sta nji brata bila. Perpovedvali so tudi vsi, kako so težko h spovedi prišli, ker je bilo toljkanj ljudi per vsacim spovedniku. Zmenili so se še, kdaj bo vsak tje na božjo pot šel, kjer še letos ni bil.

Ko so druga družina po božjih potah hodili, dela Martinez doma, kar narveč more. On vidi, de ni nič sadniga drevja zunaj nekterih češpelj, ki so samo od sebe rasle, ino dve stari, vsi polamani in z maham prerašeni hruški, in ravno ena taka jablana. Te dve hruški ino ta jablana pa niso nič rodile, zato, ki so bile tako močno zapušene. Martinez si perzadene, hrušovih ino jabelčnih divjakov dobiti, ino jih za hišo na enim precej velikim verti zasadi. V Postojni je bil pa žlahtnih cepov dobil, de divjake pocepi. Sosedje so se vsimu temu delu smejali ino rekli: Martinez meni, de je na Krajnskim alj pa na Laškim; on ne verjame, de per nas nič ne rase. Otročaji, ko se jim je to delo novo ino čudno zdelo, so zijali, vse obšlatali, nekaj iz neumnosti polomili. Kar se je vzelenilo, so krave objedle. Nekaj je bilo še ostalo, to je pa na zadnje veter polomil, ker ni bilo okolji nič zavetja. Sosedje so nazadnje rekli: „Saj smo prav pravili Martinezu, de per nas nič ne rase; ko ni verjel, se pa zdaj lehko sam prepriča. Per nas ni perst za drevje.“

Ko je čas žetve prišel, so najeli žanjice iz Krajnskiga. Ko je bil čas košnje, so ravno od ondot tudi kôsci prišli, domači junačje so pa lenobo pasli, rekoč: „Rajši láčen ležim; kot bi sit delal. Naj dela Krajnc, saj ne dela zastonj.“ Žanjicam in pa kôscam so pri vsaki hiši napravili velike pojedine, ino tudi vina so njim omislili. Ob košnji in žetvi ino tudi ob večih godeh je bilo z bitam, druge čase pa li z psam.

Pivčani so ljudje dobriga serca; alj njih nemarno živlenje ni blo nič Martinezu všeči. Vez vmazan je mogel hoditi, ker je okolj ognja večkrat posedati persilen bil. Oči so ga od večniga dima po veži bolele. Ako je pa kake boljši svete dajal, so mu odgovarjali: „Per nas ni taka navada, kot na Krajnskim.“ O svetim Jerneji je šel v Postojno na somenj, in objiše Steržinoviga Jakopa. Ta mu perpoveduje, kako se je Martinezovim tovaršam godilo, ko so bli razkropleni, rekoč: Od Lukša sim zvedel, on mi je pravil, de je bil Francon obstrelen, ino je mogel potlej dolgo ležati, preden je ozdravil. Razkropleni so se sčakali blizo Turjaka v eni hiši, kjer so Lukš in njegov Nacelj in Francon že pred bili pogovorjeni, kje mislijo ostati. Lenčeta je Matjaž tudi k njem tjekaj peljal. Sicer se jim ni bilo nič druziga zgodilo, in svoje cule so srečno odnesli.

Za tem pogovorjam pride en mož, ki je moko v Terst peljal, bližej k njima, in ker je Jakopa poznal, se začne z njim pogovarjati. Martinez perpoveduje od svoje Pivke, in de bi rad šel drugam služit, če bi za kako službo zvedil. Ta ptuji mož, Anton, pravi: „Jez sim iz Lepiga Polja doma. Per nas se dobé dobri gospodarji, ki bi radi pridne hlapce. Tudi jez te vzamem, če se z manoj pogodiš. Per nas, boš pa videl, je vse drugači, kot od Pivke perpoveduješ. Per nas je lepa vas, lepi so gojzdi, lepo polje, zato se tudi pravi: „Na Lepim Polji.“ Naša vas ima kacih 80 zemljaških hiš, trinajst je kajžerjov, t. j. dva kovača, eden njiju je en kos ključavničarja; en mizar; dva čevlarja, dva krajača, en kolar, kateri je zraven tudi bačnik alj škafar (pintar), dva zidarja, ki sta po zimi tudi tkavca, dva tesarja, katerih eden ima tudi kramarijo, de jo žena ino hči prodajate, drugi pa ima kupčijo z soljo, z tobakam in z potrebnimi dišavami. Ena je tudi zdravnikova hiša. Per strani vasi, eno malo preč, je cerkev ino farovž, ker je per nas fara, in imamo tri duhovne. Zraven je tudi školnik, kateri je cerkvenik in organist vse vkupaj. Vas je navskriž postavlena, de gredo ene ulice po dolgim, druge pa po čez, torej je vas tako široka kakor dolga. Ob uljcah je do pasa visok zid, nad katerim so prostice perbite. Na verte so k hišam vrata, ker vsaka enmalo dalje od uljc preč stoji. Ko gre kdo čez vas, bi vtegnil misliti, de po gojzdi gre, sadno drevje stoji povsod okolj hiš. Če pride kdo na vert iz uljc, najde per vsaki hiši en presadnik za kapuz. V ta presadnik marsikaj rož nasadé, de spomlad in poleti, in še v jesen po celi vasi lepo diši. Za hišoj na unajno stran vasi ima vsak zemljak svoje kmetijške poslopja. Hiše so previdene z zgornjim podam (so na dva pôda); na zgornjim podi ima vsak svojo kašco alj žitnico ino druge sprave. Na sredi vasi so tri lipe, ena, pravijo, je bila sajena ob časih kralja Matjaža; druga, ko se je oče Lavdon z Turki vojskoval, ino tretja, ko se je 1814 pisalo. Mem vasi na osajni strani teče mem vertov potok, kateri eno versto na zkriž stavlene vasi od druzih sosedov loči. Per gornim konci vasi pa usinjar svoje kože namaka. Na sredi vasi zraven lip je znaminje. Iz njega na vsako iz med štirih strani toči ena kamnita ribja glava vodo. Nad ribjimi glavami je na eni strani sv. britka martra; na drugi mati božja, na tretji sv. Florjan, in na četerti farni Patron. Zgor je na eni strani sv. Trojica, na drugi sv. Janez ko Kristusa keršuje, na tretji Kristus per Jakopovi šterni, ino na četerti Abrahamov hlapec Eliecer ino Rebeka. Na gornjo kraj vasi nad mlini se začno vinske gorice kake dvakrat tako visoke, kot cerkveni zvonik, pa zložne, ino lepo proti sonci obernjene. Vsaka zemlja ima po dva, kake tri alj štrir čvetirvoglate orale velike nograda. Na senčni kraj vinskih goric so hrastovi, brezovi in kostanjevi gojzdi. Naprej vnekoliko viših gorah so smrekovi, bukovi ino macesnovi gojzdi. Po obeh straneh vasi so narpred zelniki, potlej njive. Vsaki ima svoje njive v dveh krajih vkupej. Per vsacim kosi svojga polja ima en kozelc, zraven kateriga stojé po tri češnjeve drevesa. Pod vasjo na vsako stran potoka, kjer se „Na Loci“ pravi, so travniki. Vsaka zemlja ima po dva velika travnika. Za mejnike stojé med travnici lepi javorji. Struge so tako od potoka nakopane, de se na vsak travnik lahko, kedar je treba, voda napelje. Naša hiša je na vodnjo stran vasi blizo cerkve. Cerkev je posebno per nas lepa ino velika; šest in dvajset sežnjev je dolga, dvanajst sežnjev široka. Zraven velciga altarja ima še šest stranskih altarjev, vsi so kamnitni. Zvonik je lepo oblišpan, de še nisim nikjer taciga vidil. Velki zvon je petdeset centov težak, li ob velikih praznicih z njimi zvoní. Ti drugi trije so, se ve, po premeri manji. Vsi pa grozno lepo in živo pojo. Naši mladenči se znajo z vsmi prav lepo vstreči ino perterkavati. Še bi perpovedval, pa se mi naprej mudi. Martinez ali se udinjaš z menoj? Oh prav rad, odgovori Martinez, koliko mi bote na leto dali? Anton pravi: Per nas je tudi dosti terpeti. Na leto ti bom dal dvajset goldinarjev v denarjih, zraven pa ene jerhaste hlače, ene škorne iz noviga, ene ti bom pa podelati dal, verh tega pa še eno hodno ino eno pražnjo zrajco. Martinez pravi: „Z tacim mošam se ne bom vlekel za plačo, že velja.“ Pred svetim Lukežam ene dni bom šel spet v Terst, pravi Anton. Tačas mi tukaj počakaj. Zdaj še konje napojím, potlej pa grem. Martinez pravi: Oče! mi dva z Jakopam bova zvesto konje opravila; li tukaj si nekoljko počijte, vém de ste trudni. Ko sta konje opravila, odrine Anton v Terst, in Martinez na Pivko domu.

Doma je Martinez vse dopovedal, kar se je bil v Postojni domenil. Še bi ga bili radi obderžalí, žal jim je bilo, de se je proč namenil. On je pa li komaj sv. Lukeža čakal. Vse nerodnosti, ki jih je vidil, so ga še bolj pekle, de se skoraj ni mogel več tukaj viditi, ko je to le pridigo slišal osemnajsto nedeljo po binkuštih.

Pridiga 18. nedelo po Binkuštih.[uredi]

In glej, prinesli so mu mertvičniga ležeciga na posteli. Matevž 9. 2.

Mertvičnost, ki jo je terpel bolnik, od kateriga smo zdaj v sv. Evangelji slišali, je velika nadloga, kakor vsak lahko spozna. Nič se ne more mertvičen pomagati, kamor ga drugi in kakor ga denejo, tam ino tako mora ostati. Namest kaj delati, si še sam sebi najpotrebnejšiga ne more pomoči. Evangelskiga bolnika so morli drugi k vsigamogočnimu zdravniku nesti, sicer bi bil moral le od deleč gledati alj slišati, kako bi mu J. K. lahko pomagal, pa do njega bi ne bil mogel priti. Alj kaj hočemo telesne mertvičnosti toljko premišlovati. Rajši o tistih premislimo, ki so na telesi zdravi, pa so na duši mertvični, de še dostikrat sami za to ne vedó. Taki so stariši, gospodarji, naprejpostavleni, ki svojih otrok alj podložnih ne svaré; tisti, katerim se toži božjo besedo poslušati, alj svoje keršanske dolžnosti spolnjevati, tisti, ki opravil alj del svojga stanu ne spolnujejo; alj per svojih delih vse nezvesto ino po verhi storé. Taki mertvičnosti se pravi lenoba. Lenoba je pa dvoja, dušna in telesna. Na duši lén ne skerbi za svoje izveličanje; na telesi len pa ne opravlja dolžnosti svojga stanu. Dones premislimo oboje lenobe, dušne ino telesne z njinimi žalostnimi nasledki. Lenoba z nje nasledki bo zapopadek mojiga donašniga govorjenja.

1.[uredi]

Na, duši len je, kdor hoče Bogu ino hudiču, mesi ino duhu vkupej služiti, kar pa ni mogoče, ker dvema nasprotnima gospodama ne more nihče služiti. Tak torej počasi v dobrim popolnama opeša, in se ves v hudobijah razvadi. Len torej li iz navade in vse raztreseno moli, odlaša prejemanje svetih zakramentov od eniga časa do drugiga, zjutraj in zvečer molitev opuša, alj brez sile okrajšuje; komur nič mar, kaj dobriga storiti; kogar nič ne oplaši v grehi živeti; kdor se nič ne zatajuje, ampak živí, kakor se bolj perlega; kdor svojih podložnih ino otrók ne svari, alj se celo k hudobijam posmehuje. Od tacih se mora reči, de so na duši leni.

Kako Bog dušno lenobo sovraži, je dal skuz sv. Janeza v skrivnim razodenji na znanje, ko je Laodocejskimu naprejpostavlenimu djal: „Jez vem tvoje dela, ino de nisi ne merzel ne górak, o de bi bil merzel alj górak! Ker si pa mlačen, t. j. ne merzel ne górak, te bom iz svojih vust vunkaj pljuval.“ Mlačen spozna, de je dolžen Bogu vso čast in hvalo, tode zraven, namest Bogu služiti, živi po svojih napačnih nagnenjih, po šegah sveta, vse pregrešno.

Alj nekteri si bo mislil: Res de marsikaj napačniga storim; pa se vender li velcih pregreh varujem; zavoljo tega imam pa tudi upanje, de ne bom pogublen. Tode kdor tako misliš, se vprašaj: Ali je gospodar z hlapcem zadovoljn, če ga hlapec ne požge alj ne okrade, zraven pa tudi nič ne dela, in zmiraj kake manji zopernosti per hiši napravlja? O gotovo ne! In kako hoče Bog z tabo zadovolen biti, kèr nimaš nič ljubezni, do njega, katera ljubezen bi te tudi pred malimi grehi obvarvala, ker se samo iz strahu pred velicimi pregrehami varuješ. Ko pa nimaš nič ljubezni do Boga, zakaj želiš enkrat po placan biti? „O nesrečen clovek! pravi sv. Bernard, tavžentkrat tavžent jih njemu streže, in dešetkrat sto tavžent jih njemu streže, in desetkrat sto tavžent jih na strežbo čaka, in ti si sedeti upaš? Angelci ino vsi izvoleni v nebesih, kakor tudi vsi Bogu zvesti, kar jih je na zemli, strežejo ino služijo njemu zvesto, zato ki so njegovi prijateli; ti pa misliš, de si njegov prijatel in služabnik, ko li sebi strežeš, ino po svoji volji živiš; ti želiš plačilo od njega, če mu tudi nič ne služiš, in ko se h večim le velicih grehov varuješ.

Če pa tudi do zdaj nisi v velike pregrehe padil, ali se boš pa zanaprej brez božje ljubezni velicih pregréh ovarvati zamogel? Božji prijatli včasih v skusnjavah opešajo, in ti meniš, boš stanoviten, ako ravno te Bog zapuša. „Preklet, kdor Gospodovo delo zanikarno opravlja.“ Jerem. 48, 10. Iz tega vidiš, de ker si len ino zanikarn, de si maš li velikih pregreh ino večniga pogublenja v svesti biti.

Na duši len se pa tudi ne poboljša. On je podoben bolniku, ki na kervi peša. Tak bolnik se nič noče zdraviti, ker si ne verjame, de bi bil bolan, in tako popolnoma opeša, ter vmerje, kakor bi zaspal. Ravno tako na duši len misli, de se mu ni treba nič poboljšati, de je dober inu Bogu prijéten. Tako pa še čedalje bolj v hudobíje zajde, ino nazadnje v svoji nespokornosti umerje. Pridige, opominvanje, premišlevanje, nič ga ni v stani leniga predramiti. Tudi sveti Zakramenti per njem vso moč zgubè. On jih poredkoma, brez vse perprave, brez vsiga občutenja prejema. Spoved opravlja brez terdniga sklepa se poboljšati, brez grevinge, in vse tje v en dan. Kakoršen gre h spovedi, takšin tudi od spovedi pride. Sveto obhajilo, je za nj božji rop. Kar bi mu imelo h izveličanju služiti, mu še li h pogublenji služi. Kaj hoče torej tacimu h izveličanju služiti?

Stan leniga je nesrečnejši, kot pa ko bi bil on velik grešnik. To se vidi iz tega, kar je Bog Laodicejskimu naprejpostavljenimu rekel: „O ko bi bil ti pač merzel alj pa gorak!“ Merzel, to je velik grešnik, se laglej in prej spokori, ko pa mlačen ino len. Velika grešnica Magdalena je poslušala Gospodovih naukov, ino je polna serčne žalosti svoje grehe objokala. Desni razbojnik je na križu zdihoval: „Gospod! spomni se me, ko prideš v svojo kralestvo.“ Leniga pa nikolj nič ne omeč. Sv. Bernard Sienski pravi: „Vidil sem take, ko so na presilne obresti denarje posojovali, nevsmilene kralje, zaničlive ženske, celo ajde, ki so se zgrevani k Bogu obernili; tode tresem se, kar nisim nikolji kaciga mlačniga kristjana vidil, kateri bi se k Bogu spreobernil!“ Vsak len alj mlačen misli, de je na izveličanski poti, in živi poln trošta brez skerbí. Tako gre tudi mirno v svoje pogublenje. O koga ne bo groza v lenobo zaiti! — Torej se pridno deržimo božje službe; radi molimo, večkrat se spremišljujmo, ali smo se kaj poboljšali alj ne, ker nam je zmiraj bolšim biti. Ker je pa to težavno, posebno za leniga alj mlačniga, si spomnimo, kar Kristus pravi: „Nebeško kralestvo silo terpi, ino li silni ga bodo dosegli.

Za nasledki dušne lenobe premislimo še nasledke telesne lenobe.

2.[uredi]

Telesno len je, kdor nemarno alj tožlivo dolžnosti svojga stanu spolnuje; kdor namest po svojim stani delati, polega, poseda, vasuje alj se pa tacih del vloti, ki mu niso nič mar, za katere on ni; kdor se vsaciga dela koj naveliča, kdor li tako dolgo kaj dela, dokler se mu delo kratkočasno zdí; če je pa težji, in bolj zoperno, pa ga popusti. Tak je zopern Bogu, škodliv sam sebi ino bližnimu.

Ura, ki ne gre in neče biti — mlin, ki neče mleti — kolovrat, ki neče vleči, ni za to nič ino marsikoga tako jezi, de pravi: „Vse to bi stolkel; tako je lepo, pa ni za nič, škoda, ko sim z to rečjo toljko dela in popravlanja imel!“ Ali misliš ti leni človek, de si Bogu bolj prijeten, ko nočeš nič delati? Sonce, luna, zvezde, živali, vse spolni svoje dolžnosti, kakor je Bog per stvarenji jim odločil, ti pa ne. Bog ti je dal roke, da marskako z njimi lahko prijemaš, noge, de greš po deli, ino si pri deli ž njimi pomagaš; oči, de vidiš kako delati. Kar sam z životam ne moreš storiti, ti je Bog dal umno glavo, de si orodje vmisliš, ino z tim pomagaš. Bog ti gotovo ni dal oči, de bi jih le v spanji zatisnjene imel; ne rok, de bi jih naskrižem deržal, ne nog, de bi samo pohajkoval. Kakor je riba za plavati ino ptica za letati, tako je človek za delo vstvarjen. Ptica se posluži perutnic, riba plavat v to, za kar so, in li človek bi se svojih zdravih udov v to ne poslužil, za kar so. Ali misliš leni kmet, de bo neumna žival z svojim gobcam alj rivcam sejála, žela, mlatila, drevje presajala, cepila? Ali misliš, de je neumen vol perpraven sam v gozd hoditi ti dreva napravljat in domu vozit? To lahko spoznaš, če imaš koljkaj pameti, de si z svojo lenobo Bogu zopern, ker njegovim namenam nasproti ravnáš.

Zato, ko je Bog človeka za delo stvaril, je bil pa tudi koj perva človeka v lep vert, v Paradiž postavil, de bi ga bila obdelovala. To se pravi, jima je bil delo odkazal, de bi ne bila mogla reči: „Za delo sva stvarjena, pa nič dela nimava.“ Ko sta grešila, še za to ni bila za njiju ino njih nastopnike dolžnost delati, jenjala, temuč Bog jih je zato še k težim delu obsodil. V potu svojiga obličja boš svoj kruh jedil, je djal Bog Adamu, ino to velja za vse ljudi. „Kdor ne dela, pravi sv. Pavl, naj pa tudi ne jé. 2. Tim. 3, 10.

Kdor ne dela, ni vreden, da živi, zato kir ne spolni dolžnosti, za kar ga je Bog na svet postavil. Kako hoče tak Bogu prijeten biti? — Bog bi bil lahko tako storil, de bi zemlja povsod sama od sebi vse rodila, brez de bi si človek kaj perzadeval; pa po svoji neskončni modrosti ni hotel. Namest tega je še li tako obernil, de so zraven obdelovanja zemlje še tudi druge dela in opravila potrebne. Tako vsak človek še laglej svoje delo najde. Enim kaže se kmetijštva vlotiti, enim šivanja, enim zidanja, enim obtesovanja lesa, enim kovaštva, enim pisanja, enim učenja, i. t. d. Vsi stanovi so po božji previdnosti potrebni. Naj bo kdo v kterim stani kolj hoče, len je Bogu zopern, ker njemu nasproti ravná.

Sv. Evangelij nam od eniga leniga hlapca perpoveduje, ki ni hotel z talentam prav obračati, ki ga je bil od svojga gospoda dobil. Le ta leni hlapec se je izgovarjal pred svojim gospodam rekoč: „Vem, de si terd; žanješ, kjer nisi sejal, ino poberaš, kjer nisi trosil; v strahi sim šel, ino tvoj talent v zemljo zakôpal; glej tu imaš, kar je tvojga.“ Gospod pa mu je odgovoril: „Ti hudobni ino leni hlapec, ti si vedil, da žanjem, kjer ne sejem, ino pobiram, kjer nisim raztresil.“ Potlej ga uči, kako bi si bil mogel perzadevati ino obračati, de bi bil h talentu kaj perdobil. — Na zadnje perstavi to strašno sodbo: „Malopridniga hlapca veržite v unajne tame, kjer bo jok ino škripanje z zobmi. Mat. 25, 24—30. Enaka sodba čaka vsaciga leniga. Bog mu je dal zdrave ude ino pamet. To je tisti talent, z katerim vsak naj prav obrača v tistim stani, v kateriga ga je Bog postavil, de naj zvesto ino pridno v njem dela. Če pa svoje od Boga prijete dari v zemljo zakopa, de je v svojim stani len, bo moral slišati strašno sodbo: Malopridniga hlapca veržite v unojne tame, kjer bo jok ino škripanje z zobmi.

Lenuh je škodliv sam sebi na duši ino na telesi. Na duši si napravi dosti skušnjav. Zapušen ino neobdelan svet druziga ne rodi, kakor ternje ino osat; v stoječi mlakuži se gerdi červje ino kače zaredé; železa, ki v koti leži, se rje navzame; duša leniga pa druziga ne obrodi, kakor pregrehe. On si nič ne zasluši, dosti bi pa vender rad imel, tako se ga polasti lakomnost. Ložji si misli je koga kaj ogoljfati alj kaj vkrasti, kot si pošteno perslužiti. In če li perložnost najde, tudi iz lakomnosti kaj vzame.

Ravno tako, ko vidi, de nič nima, je drugim nevošliv, ki kaj zavoljo pridnosti pridobé. Posedanje, postopanje ga zapelja h požrešnosti in pijanosti. Iz tega pa, ino iz marskaterih misel, ki jih v lenobi pase, pride tudi nečistost in vse druge pregrehe. Lenoba je mati vseh pregréh. Postopanje je veliko hudiga navučilo. Sirah, 33, 29.

Lenoba pa je tudi na telesi alj na premoženji škodliva. Postopanje napravi vse mehkužno telo. Pregrehe, ki iz lenobe in postopanja pridejo, kot pijančevanje, razvujzdanost, ga pa tudi po svoji viži slabé. Premoženje pride ravno tako v nič; če ima lenuh kaj, še to zapravi, ne prisluži si pa nič. Len hoče ino noče; orati noče, po leti bo vbogajime prosil, pa mu ne bodo dali. Pripovest 18, 9.

Pa kaj, ko bi len le sam terpel, z njim more še cela družina in v časi še vas terpeti. Ko je njegovo polje zapušeno, vert brez sadja, travniki zastavleni, pohištvo vkupaj pada, je tudi družina lačna, vsa raztergana; v tacim stani se jim delati ne ljubi, okolj se vlačijo kot megla brez vetra; v cerkvo hoditi jih je sram, ker nimajo obleke, in tako so tudi vsi nevedni; zraven pa za vse pregrehe perpravleni. Na zadnje morjo vbogajime prositi; alj pa še celo kradejo, ino se z hudobneži vlačijo. Nič posebniga ni, če taka družina svoje stariše preklinja, in si na vse plati pekel služi.

Od hiše leniga si tudi sosedje ne morejo nič prida obetati. Lenuh ino njegova žena zmiraj hodita na posodo jiskat, ker že sama vesta, de ne bodeta mogla nikolj verniti. Če na posodo ne jišeta, njih tako nadležovata. Družina v nadlogah ino stiski, če li more, kaj ukrade. Kedar je treba kaj h soseski pomagati alj napraviti, od hiše leniga ni nič dobiti, kot kake zoperne besede ino prazne marnje.

Pomisli o lenuh! kaj bi bilo, če bi bili vsi taki kot si ti. Ako bi te posnemali, bi bil svet pušava, ves z ternjam zarašen; ne bilo bi ne žita, ne živine, ne vina, ne volne, ne prediva, ne sadja. Če bi bili vsi delavci lenuhi, bi morli vsi ljudjé, namest po hišah, li po berlogih stanovati; namest oblek bi li neustrojene kože kacih zver nosili, če bi še te dobili; nobeniga orodja bi ne bilo v roke vzeti, nobene poti, nobene ceste nikamur. Nagi bi se morli li od kacih drobnic in lesnik živiti. Ljudje bi bili po duši ino telesi kakor zverina.

Okončevanje.[uredi]

Vse to bi prišlo iz lenobe. Varuj se nje torej vsak na duši ino na telesi! Dušno lenobo Bog čerti, zlasti še za to, ko se nji podveržen nikolj ne poboljša. Telesna lenoba je pa zoperna Bogu, škodliva lenimu ino tudi drugim ljudém. Teh žalostnih nasledkov premisli vsak, de v nabeno lenobo ne zajde.

Kdor si pa že len, si vse prizadeni, lenobi nasproti ravnati, de boš Bogu ino ljudem prijetno — sebi pa kot priden hlapec božji k izveličanji ževel. Amen.


Martinez na Lepem Polji.[uredi]

Komaj je Martinez sv. Lukeža dočakoval, de gre v Postojno. Iz Tersta pride njegov prihodni gospodar proti poldne. Po poldne odrineta proti domu. Tretji dan proti poldne sta na Lepim Polji, doma. Per Antonovih so bili vsi prijazni, kar jih je per hiši; gospodarjeva žena, oče, brat, teta, troje otrok, t. j. dve hčeri in en sin, vsi gospodarja Antona in Martineza veselo bogosprijemajo. Martinez je res vse Lepo Polje tako in še lepši najdel, kakor mu je gospodar Anton pravil. Cela vas je bila kakor v svetim Raji.

Zdaj je bilo čas nekaj ozimne sejati, stele ino drev za zimo perpravljati, nekaj dreves presaditi. Po zimi so kolje za nograde perpravljali, zvečer so možki kmetijsko orodje popravljali, ino tudi novo narejali, ženske so pa zraven predle, turšico rušile, fižol lušile, šivale ino druge take opravila imele. Po večerji, ko je bila vsa živina opravlena, so stari oče katero zapeli ino vsa družina za njimi. Pa oče niso mogli dolgo terpeti, de bi ne bili po gosle segli, de so godli, včasi od kralja Matjaža, od Devetiga kralja, od Černe kralice, v časi od Španjske vojske, od očeta Lavdona, od smerti Francoskiga kralja Ljudovita, včasi od Lambergerja ino Pegama. Ko bi bil kdo očeta pogledal, ko so od Lavdona ino Lambergerja peli, bi bil mislil, de vidi Lambergerja kako možko Pegamu govorí, ali de očeta Lavdona govoriti sliši. V časi so zapeli od Device Marije: „Kaj s je Bog na sveti zvolil?“ alj „Za Bogam častimo,“ alj od sv. Izidorja, od sv. Aleša, od sv. Antona Padovanskiga, alj katero od sv. Rešniga Telesa, i. t. d. Ob nedele večerah je mladi gospodar zraven goselj še zapiskal. Več večerov je domači sin bral evangelj, Tomaža Kempčana, Katekizem, Zgodbe sv. Pisma ali kake druge kratkočasne bukve. Spomlad ino po leti so imeli z nogradam ino poljam posebno opraviti. Vsako jutro in večer so vkupaj molili.

Boljarji na Lepim Polji so: občinski sodnik, vaški sodnik, župan ino trije zapersežniki. Leti se vsak teden enkrat v hiši občinskiga sodnika pogovoré, ali je kaj posebniga treba za vas oskerbeti alj ne. Vsak gospodar ima skerb za svojo družino, de prav živí.

Lepopoljci se tako vedo, de je redko treba, koga kaznovati. Pervo leto, ko je bil Martinez tu, so bili samo trije poštrafani; dva mladenča, ki sta se bila stepla, eden je bil en dan zapert, druzimu je sodnikov hlapec pet vdarcov z šibo dal. Pa tega mladenča, ki je pet šib deržal, je bilo tako sram, de bi bil raj pet in dvajset palic deržal. Ena ženka, ki je bila z lažmi ene besede napravila, je bila 12 ur ob suhim kruhi ino vodi zaperta. Pjancov na Lepim Polji ni, desi vsaka hiša veliko vina perdela. Gospodarji sebe ino svojo družino pred neizmernostjo pijače varjejo. Vino pa pijo le ob nedelah ino ob godeh, alj če se kdo opešaniga čuti. Kerčma je tukaj li ena sama. Tu se pa ne da nikolj čez tri maseljce odrašenimu človeku; domu pa nese kdo vina kolikor hoče. Tatov ravno tako tukaj ni, zato ko so vsi premožni.

Je kaka ženska zapeljana, de očitna postane, kar se poredkoma zgodi, tako se ji odvzame deviško znamnje, šapel alj parta, ino ji reče: Nesrečna revica! Ti nisi več vredna nositi znaminja devištva; zato ti ga odvzamemo. Po tem vzame taka ženska belo pečo na glavo. — Mladenič, kateri bi bil najden, de hodi po nesramnih potih, če je to sicer skrivno, ga gospodar doma v strahe vzame; če je pa očitno, kako se je slabo vedel, ga gosposka strahuje. Potlej mora skozi pol leta vsak večer njegov gospodar gledati, de ga, ke gre spat, zaklene ino de zaklenjen leží.

Na Lepim Polji je šola, kjer se mladost uči slovensko brati, pisati ino rajtati, ino pa keršanski nauk. Vsako nedeljo se ljudje znidejo po nauki per školniku, de pojo. Tukaj je slišati stare ino nove pesme. Drugim pod lipo v sred vasi, kedar ni mraz, en perleten sosed, ki je bil nekdaj vojak, perpoveduje, kaj je po sveti koristniga slišal alj videl. On ve tudi dosti lepih povest ino pergodb, de ima skoraj zmiraj kaj noviga povedati. V časi pa tudi kaj podučniga bère.

Kar je mladosti obojiga spola, sosebno iz dalj od fare ležečih vasi, se uči ob nedelah pred keršanskim naukam brati. Oba g. kaplana jih učita, eden te veči, eden te manji.

Posebno lepo se obhaja tukaj god presv. rešniga Telesa. Kjer so žegni, so ob znamenjih oltarji lepo narejeni. Verh vsaciga oltarja je napravlena še tačas lepa suknena strehica, nad enim bela, nad drugim rudeča, in tretjim zelena, na četertim višnjeva. Na vasi so v štirih krajih rešte cvetlic iz verh ene na verh druge strehe čez uljce spelane, de gre procesja spod njimi. Ob uljcih tik obzidka ino prostic pod drevjam je po obeh straneh, koder procesja gre, razpeto pisano ruho, na kterim lepe svete podobe in cvetliški venci perpeti visijo. K Lepopoljski fari spadajo štir podružnice z dvanajstermi vasmi. Vsaka podruženca ima svojo bandero, za katerim grejo najpred možki, potlej ženske. Za perfarnim banderam gredo pa naj pred šolarji, potlej drugi Lepopoljski možki. Za Lepopoljci prideta dva banderca, za katerim gredo godci ino pevci. Lepe pesme od sv. rešnjiga Telesa godejo in pojo. Za pevci ino godci pride 6 parov belo oblečenih majhnih deklet, ki cvetlice trosijo; za dekliči nesejo štiri svetilnice, na drogeh nasajene; za letimi pa pridejo Lepopoljski boljarji ino kantonski gospodje z peržganimi duplirji (windlichter). Zdaj pridejo duhovni z sv. rešnjim Telesam, nad kterim štirje nebo razpeto nesejo. Pred duhovnim gredo tudi cerkveni strežači, kar jih je per procesji treba. Za duhovnimi pridejo belo oblečene šolarce z malimi šapeljčki alj kranceljčki na glavah. Za šolarcami gredo nazadnje druge ženske iz Lepiga Polja. Za vsacim žegnam iz šestih velicih možnarjev ustrelé.

Tudi večer kresnimu dnevu na delopust je posebno veselje. Mladenči zažgó germado na enim griči med nogradi. Dekleta se skupaj spravijo, in mnogotere pesme pojo. Tukaj je slišati posebne viže ino pesme, ki se po gričih med veselimi nogradi razlegajo. Tudi sicer je vsakdan po nogradih ino po polji lepo prepevanje slišati; Lepopoljci so dobri pevci. Zvečer se semtertje gosli, pišale ino petje sliši. Pozimske večere, ko ženske predejo, možki pa orodje za spomlad perpravljajo, alj koše ino jerbase pletejo, se posebno dosti petja stori. Ko greš skuz vas, bi menil, de je vsaka hiša Paradiž alj sveti raj. Lepopoljci imajo res na tim sveti sv. Raj, ino z tim svetim Rajam si še večni sveti Raj v nebesih služijo.

Martineza je bilo sram iz Pivke domu vedeti dati, kje je; ker se mu je bila taka zgodila, de je bil per tihotapštvi obožal. Iz Lepiga Polja je na vsake dve leti enkrat šel v svoj očetovski dom v gostje. Deset let je že na Lepim Polji veselje vžival, ino ko gre zdaj domu, mu perpovedujejo, de ga doma lepa perložnost čaka, k enim sosedju perstopiti, kjer se edina hči, naslednica ene cele zemlje, želi z kakim poštenim možkim zaročiti. Martinez je v to dovolil z perstavkam, naj ga počaka, de on léto svoje službe dostane. Dostal je leto; tode z grozno težkim sercam se je ločil od Lepiga Polja, ino šel v svoje domače planine.


Martinez v svojih domacih planinah.[uredi]

Martinezova nevesta Urša je bila dobra duša. Nje mati Polona je še živela. Zraven je bilo še petero družine; en stric, strina, hlapec, dekla ino pastir. Zemla je bila precej opušena, hiša v nepriljudnim bregu ino vso poslopje že izsluženo. Pač dolgočasen kraj za Martineza, desi je bil ravno tukaj blizo doma.

En cel smrekov gojzd se je bil na njegovi zemlji posušil. Začel je torej Martinez sušice za apnenco vkupaj spravljati. Zložil je dve veliki apnenci, kar se je prav lahko zgodilo; svet je bil kamnaten. Iz letih apnenc, ki jih je bil z sušicami zažgal, je dobil veliko apna, de je lehko hišo ino drugo poslopje zidal. Perpravil je bil tudi za vse poslopja dosti lesa. Njive ino senožeti so bile zlo kamnate. Skalovje je kerčil, ino za zidanja skup napravljal. Tudi opečnico za opeko je bil naredil, de je opeke napravil, zato de je z njo, kjer je bilo treba, lepši alj bolj opušen zid spelal. Z opečnimi črepi je pa streho kril. Kadar je bilo vse perpravleno, to je tretje leto, je na nekim lepim ravnim senožeti, precej daleč pod staro hišo ino bližej druzih sosedov, eno selo za vse poslopje odločil. Leto selo je bil že popred semtertje z sadnim drevjam zasadil, ino leto drevje pocepil. Li kir je mislil poslopja staviti, je bilo prazno pušeno. Ko je najel tesarje ino zidarje, je bil sam tesač in zidar med njimi. V enim leti je stala lepa nova hiša z vsimi drugmi poslopji med malim drevjam. Zraven nove hiše je studenic tekel.

Res de je nova hiša dosti koštala; to de Martinez je vsako leto po štir pare volov, zraven pa še veliko koz ino ovac prodal. Per hiši je bil najdel sto goldinarjev dolga; alj živinska reja, senožeti ino njive so bile nekako opušene. Ko je vse poslopja naredil, se je bil tudi enih sto goldinarjev zadolžil; pa je kmalo vse poplačal. Iz svojih njiv je skalovje kerčil ino okolj svojga polja suhi zid namest meje delal, kakor je na Krasi vidil. Svojih gojzdov je varval. Kjer je bil sušice posekal, je v malih letah gosto smrečje stalo, de ga je mogel potrebljovati, če je hotel, de se ni vse zadušilo. Po svojih senožetih je studenčike razpeljal. Pota na njive ino senožete je bil složne naredil; samo v gojzd je moral po stermim hoditi.

Sosedje so Martineza zavoljo njegove pameti ino znajdenosti špoštovali ino pogosto objiskvali. On jim je perpovedoval, kaj je po sveti dobriga ino nerodniga vidil. Posebno jim je vedel dosti zgodb povedati, ki jih je na Lepim Polji slišal. V časi jim je pa iz kacih bukev za kratek čas bral.

Svojo družino je tako vižal, kakor je vidil, de Lepopoljci živé. Njegova družina so bili per tim lepim redi veseli. Hribje ino doline so se razlegali od svetih ino nedolžnih pesem, ki so jih Martinezovi peli. Kaj je tudi veselšiga kot zadovoljno ino z Bogu vdanim sercam zemljo obdelovati. Martinez si je per svoji kmetiji časne zaloge nabiral, še bolj pa za večno izveličanje, katerih zalog rija in môli ne snedó ino tatje ne vkradejo.

Ozrimo se še na Martinezove nekdanje prijatle, kako se jim je na zadnje godilo. Francona so bili, ko je dolgo časa prepovedano blago prenašal, nazadnje deželski stražniki ostrelili, tako de je za težavnimi bolečinami vmerl. Matjaž se je bil blizo doma z neko zakonsko ženo razvadil, ino je z njo v Slavonijo pobegnil, kjer je na Savi ladije nakladval, de se z tim živel. In kakor je bilo slišati, nista ne on ne ona svoje zmote spoznala, vsaj dokler sta zdrava in per moči bila, ne. Lukša so zavoljo tatvin ino goljfij po ječah zaperali. Od vsih zaničvan je potlej vbogajme prosil, ino nazadnje v veliki revšini vmerl. Njegov Nacelj pa je bil jabelko, ki ne pade daleč od drevesa. Leta se je bil tudi kakor Matjaž z eno zakonsko ženo razvadil, ino je šel z njo na Koroško gostvat. Nazadnje se je bil enkrat žganja spreopil, ino je tako vmerl. Od njega zmotena je bila tako nesramna, de si je upala nepoboljšana nazaj hoditi nad svojiga zapušeniga moža, ki je bil svojo imetje bratu prepustil, de naj ji doto, ki mu jo je bila nekdaj donesla, verne. Lenče je bil ravno tako eno ženo odpeljal ino z njo pobegnil, de ni nihče več od njiju slišal. Jernač se je bil k neki bajti perženil ino bil zidar; pa kar je čez teden zaslužil; je v nedelo alj praznik zapil. Nazadnje je bil še bajto zapravil, ino se je moral z svojo ženo po ptujih hišah kot gostač potikati.

Jernač je večkrat Martineza objiskal, ino svoje kesanje na znanje dajal, de ni v svojih mlajših letah za starost se oskerbel.

Kdor na pot hudobij zajide, ino se ne verne, še dalej delj zabrede, kakor vidimo nad Martinezovimi tovarši. Kdor se je toraj v hudobije zgubil, kakor Martinez med tihotapce (alj tobakarje), naj se verne h poštenimu živlenju, kakor se je bil Martinez vernil. Če ga že druziga kaj ne zmodri, naj ga vsaj nesreče zmodré, kakor je Martineza nesreča h spoznanju perpeljala. Pa saj je bilo to, kar je on mislil, de je zanj nesreča, prav za prav zanj li sreča. V življenji je treba poslušati pameti, ino pomisliti, kaj koga lastna alj ptuja skušnja uči. Tako človek doseže mirno ino veselo živlenje ino Bog ga ne zapusti.

Poženčan.