Martinek in jezičnice
| Martinek in jezičnice Josip Vandot |
| |||||||||
Že trikrat je zaklicala mati s kuhinjskega praga: »Martinek, hoj, Martinek!« — A Martinek se ni oglasil od nikoder. Sam Bog ve, kje tiči ta nepridiprav? Nemara se potepa kje po vasi? Nemara je napravil kaj hudega, pa se zdaj ne upa domov? Mater je razjezilo, pa je stopila še enkrat na prag. — »Martinek, hoj, Martinek!« je zaklicala na ves glas. »Ali me slišiš, Martinek?«
Martinek se ni oglasil. Mati se je že obrnila nevoljna, da odide v kuhinjo. A tedaj so se pripodile izza vogala štiri deklice. Sosedovi dve sta bili — Nežika in Minica, pa domači dve — Lenica in Rezika. Prismejale so se izza vogala, pa so vpile vsevprek. Prijele so se matere za predpasnik in so govorile in govorile. Mati jih je poslušala, pa ni vedela, o čem govore otročaji. Samo to je razumela, da ji pripovedujejo nekaj o Martinku.
»Pa je bil Martinek, pa je bil Martinek!« je drdrala v eni sapi Lenica. A naglo jo je prekinila Nežika in se zasmejala: »He-he, Martinek! Črn je bil...« A Nežika ni utegnila končati. Že je zavreščala Rozika: »Hihi, Martinek! Hi-hi...« A Minica, ki je bila še jako majčkena in je imela na glavi širok slamnik, je kar pocuknila sosedovo mater za predpasnik. Nasmejala se je prisrčno, pa je zajecljala: »Ho, Maltinek! S sibo sem ga ... Pa je jokcal — ho, Maltinek...«
Mati je strmela, pa ni razumela ničesar. Šele po dolgem času se ji je posrečilo, da je pomirila otroke. In tedaj je izvedela vso zgodbo. Ta nepridiprav, ta Martinek! Oblekel se je v diminikarsko obleko, da bi strašil svoji dve sestrici, pa tudi sosedovi dve jezičnici. Hoj, ves črn je bil, kakor parkelj, da bi se ga človek res ustrašil. A jezičnice se ga niso bale. Grdo so ga ozmerjale, da le kaj! — »S sibo sem ga, s sibo,« je govorila Minica. »Sk! — je leklo, pa Maltinek je skokcal... Ho, Maltinek. ..«
Še dolgo so klepetale jezičnice. Mati jih je poslušala, pa je bila nevoljna. Ker Martinka še ni bilo od nikoder, je poslala male jezičnice na vrt, da ga poiščejo. A tisti večer je sedel Martinek daleč gori ob potoku in se je umival. A naj je zdihoval in tarnal, kolikor je hotel — črni madeži vendarle niso izginili z rok in obraza. — »Ovbe!« je zastokal Martinek, ker ga je že kar žgalo po obrazu. »Ne spravim madežev z obraza. Prav res, da jih ne spravim... Pa bo spet pela šiba doma, ovbe, tako čudno bo pela!«
Ves obupan se je vsedel Martinek na trato in si je podprl glavo z rokami. Oči so mu postale solzne, in smilil se je sam sebi. — O, te jezičnice, ki mu ne dajo nikoli miru! Vedno ga dražijo in se mu posmehujejo in se norčujejo. O, to je jezilo Martinka. Kar nos je privzdignil in se je namrdnil. Z roko je zažugal sitnim jezičnicam, pa jo je odkuril, daleč proč od ježičnic jo je odkuril. Seveda, ni mu bilo prav, da se mu posmehujejo. Kar grizlo ga je, pa si ni znal pomagati. Že je mislil, da bi se napotil na gore. Na bele snežnike bi šel in poprosil divjega moža, naj gre z njim na vas in vzame jezičnice s sabo za deset dni, da jih pouči, kako je prav in kako ni prav. Prav res bi bil šel Martinek na bele gore k divjemu možu, da se ni domislil nekaj pametnejšega.
Martinek je kar poskočil in se je postavil na glavo, ko se je domislil tistega pametnejšega. Stekel je na vso sapo onkraj vasi, kjer je stala dimnikarjeva hiša. V vežo je pridirjal in je vprašal po Mihcu. Mihec pa je bil dimnikarjev vajenec. Dobro ga je poznal Martinek. Črno obleko je imel in je bil po obrazu ves zamazan, ko je šel z mojstrom preko vasi. Našel ga je Martinek; na dvorišču ga je našel, ko se je ravno umival.
Martinek je stopil k njemu. »Ti Mihec,« ga je nagovoril. »Lepo črno obleko imaš kakor parkelj, ki nas straši pozimi zvečer... Hej, posodi mi tisto obleko! Rečem ti, Mihec, daj, posodi mi jo samo za pol ure! Dvajsetico imam doma, pa ti jo bom dal, če mi posodiš obleko samo za pol ure. Rabim jo, ker bi rad ugnal v kozji rog jezičnice . .. Daj, Mihec! Lepo te prosim, daj!«
Mihec je pomišljal, pa ni hotel. A Martinek je prosil lepo in mu je potožil vso svojo žalost, ki jo mora pretrpeti zaradi tistih štirih jczičnic Pa se je Mihec konečno omečil. Povedel je Martinka v majhno sobico. Oblekel ga je tam v črno dimnikarsko obleko. Pomazal ga je po obrazu in mu je stisnil v roko omelo. Martinek se je ogledoval od vseh strani in se je muzal neprenehoma. O, to bo ostrašil jezičnice, da bo joj! Kar jokale bodo in se ne bodo nič več obregovale nad njim. Lepo tiho bodo, pa se ga ne bodo upale več dražiti.
»Dvajsetico ti dam še danes,« je rekel Martinek. »Čez pol ure se vrnem, pa ti prinesem dvajsetico.« — A Mihec je zamahnil z roko. »Kaj tisto!« je rekel. »Veš, samo da uženeš tiste jezičnice, pa bo dobro. Beži, Martinek! Kaj bi govoril o dvajsetici!«
In Martinek je tekel med vrtovi proti domači hiši. Vedel je, da so jezičnice zdaj na dvoru in se igrajo skrivalnice. Kar poskakoval je med potom in se je smejal v pest. Vihtel je črno omelo in klical neprenehoma: »Hej! Hej« — Kar planil je na dvorišče in se je ustavil sredi njega, nedaleč od jezičnic. Gloiboko je zasopel. Zamahnil je z omelom in zavpil s tako groznim glasom, da se je sam prestrašil. Zagledale so ga deklice in so obstale vsled strahu kakor okamenele. Niti zakričati niso upale, kaj šele zbežati! Preplašene so gledale črnega možica, ki je stisnil omelo pod pazduho in je vtaknil roke v žep. Vzravnal se je in stopil na prste, da bi izgledal še večji. In izpregovoril je z zamolklim glasom, da se je skoraj samega sebe ustrašil: »Jaz sem divji mož. Na belih gorah sem doma. Pa je prišel Martinek in me zaprosil, naj grem z njim. Jezičnici sta njegovi sestrici, pa tudi sosedovi dve sta jezičnici. Vedno ga dražite in zasmehujete... O, le počakajte! Zdaj vas vzamem s sabo, in joj bo vam! O, le počakajte!«
A Martinek ni utegnil končati. Kajti kar naenkrat je zavpila mala Minica. Stala je malo odzadaj, pa je gledala neprenehoma na črnega možica. In Minica se je kar zasmejala. Zgrabila je majhen bič in je stekla k črnemu možicu. Ošinila ga je prav dobro in zaklicala: »Maltinek je ... Kal poglejte! Maltinek je — hi-hi-hi...«
In jezičnice so pogledale bolj natanko, pa so tudi one spoznale, da jih straši le Martinek. Zavreščale so na ves glas, pa se niso bale Martinka, ki je otepal na vso moč z omelom okrog sebe. O, Martinek je videl, da ne opravi nič. Še enkrat je zamahnil z omelom, potem se pa spustil v tek. Naravnost do Mihca je tekel in je molčal, samo molčal, pa najsi ga je Mihec še tako izpraševal in se mu smejal. Martinek je kar molčal in se je naglo preoblekel. Pa je hitel nato k potoku in se umil, kolikor se je dalo. Žalosten se je vsedel potem na trato in je premišljeval žaiostne reči. O jezičnicah je premišljeval, ki mu ne dajo nikoli miru in se mu samo posmehujejo. O, Martinek je bil resnično žalosten. Kar glavo si je podpiral z rokami in zdihoval. Pa je premišljeval in je že hotel vstati in iti na bele gore po divjega moža. A zmajal je z glavo m premišljeval spet. Naposled mu je šinila v glavo dobra misel, in Martinek je kar poskočil od samega veselja. »Hej!« je zavriskal in stekel proti domu. »Tako napravim, oj, tako storim. Hej!"
In Martinek je pritekel na dvorišče, kjer so se še vedno igrale jezičnice. Zagledale so ga jezičnice, pa so ga kar naenkrat obstopile. Začele so se norčevati in ga dražiti. A Martinek se ni jezil, pa tudi zbežal ni. Smejal se je na ves glas in se tolkel po kolenih. »Jeizičnice, hej, jezičnice!« se je smejal in rogal Martinek. »Ali vas ni sram, da ste take jezičnice?«
Deklice so ga gledale vse osuple. Namrdnile so se in so šle strani od njega. Pričele so se spet igrati, a ni jim šlo. Martinek jih je gledal in se jim muzal venomer. — »Pridi, Martinek, pa se igraj tudi ti!« so ga naprosile naposled jezičnice. No, Martinek se ni obotavljal. Šel se je igrat in se je muzal meprenehoma, ker se mu je zdelo, da je vendarle ugnal jezičnice v kozji rog.
In res — od tistega dne je imel Martinek mir. V najlepši slogi je živel s sestricama, pa tudi s sosedovima dvema. Le tupatam so ga pričele dražiti in se mu posmehovati. A Martinek se ni jezil nikoli več. Samo smejal se jim je, ej, samo smejal. In nazadnje so se smejali vsi — jezičnice in Martinek — in so bili dobre volje ...